Poljska v mojem srcu (Bruno Schulz, Edward Stachura, Andrzej Bursa, Marian Grzešczak, Piotr Müldner-Nieckowski, Anda Rottenberg-Zörawska, Adam Zagajewski) Poezija: Goran Gluvić: Brechtu В. 3 Alojz Ihan: 10 pesmi 10 Lidija Erčulj: Lepa Vida 16 Danijel Bedrač: Soneti - 21 Proza: Igor Bratož: De profundis 24 Lela В. Njatin: Križ 36 Franc Sever: Zapiski, zapiski 41 Vojko Stavben Kšeftarji 45 Milan Vincetič: Pleonazem g. Harkaya 52 \ Esej: t Andreas Kilb: K teoriji alegorične obravnave 57 Heinz Paetzold: Simptomi postmodernizma... 65 Tine Hribar: Postmodernizem, transavantgarda in retrogardizem II 76 Sergej Kapus: Interpretacija in operativni karakter slikarstva 90 Poljska v mojem srcu Edward Stachura: Vse je poezija, vsi smo pesniki 94 Usoda neizbežna 97 Bruno Shulz: Preskušanje 101 Andrzej Bursa: Umor tetke 105 Marian Grzešczak: Tomaž 111 Piotr Miildner- Nieckowski: Ob cesti 118 Anda Rottenberg - Žoravvska: Kam vodi poljska umetnost? 121 Adam Zagajewski: Visoki zid 126 Beremo, da bi ostali tu Tadej Zupančič: Hymnus auf die Heimkehr 136 Front-line Ihan/Frisch/Vuk/Fernandez/Žabot/Seliškar/Bartol/ 143 Lutman/Krstić/Tomšič Poezija Goran Gluvić Brechtu В. PROSTOVOLJCI ZA UMOR Prostovoljci za umor prežijo izza vogalov, in so polni presenečenj, kot na primer: ko ubijejo, ne bežijo, pač pa telo žrtve obdelujejo in si ga nesramno prilaščajo. Nikoli jih ne opazimo, ker so njihovi nameni natančno načrtovani. Prostovoljci za umor vedno, kadar hočejo, zadenejo. Zgrešeni streli so le izraz dobre volje in cinični opomin, da tudi, ko ne izpolnjujejo nikakršnih nalog, obstajajo. Resnično so polni presenečenj, kot na primer: prisilijo človeka, da miže strelja v mimoidoče; ko odpre oči, opazi, da ni nikogar ubil, ker so mu podtaknili igračo, puško, ki brizga vodo. Prostovoljci za umor kradejo naše načrtovane smrti in natančne življenjske smeri, in to je tisto, zaradi česar nam ukazujejo živeti. Da bi vsako novo rojstvo imelo svoj namen, ki ga ne opazimo. 3 MNOŽICA Medtem koje preteklost vedno nepozabna kar seje zgodilo je fotografija kije ne znam vreči v ogenj stari zapisi govorijo o zrelem sadežu ki nastane le iz bolečine o zrelem sadežu ki ga sčasoma prekrije sneg množica soglaša s tem množica množica se zaveda svoje preteklosti jaz pa se trudim da bi bil njen del. Ko se sprehajam po ulicah in se želim srečati z zgodovino me vedno kdo zmoti množica soglaša s tem množica množica s zaveda vseh naključnih dejanj jaz pa pozabljam da bi morali Brechta zamenjati za njegova dela da bi jih brezosebno vrgli v ogenj da se ne bi nikoli nasitili zrelih sadežev da ne bi bilo treba menjati množice za oblast množica soglaša s tem množica in jaz ki sem jo zapustil le za trenutek da bi napisal to pesem seji vračam. 4 UGRABITEV Ugrabljam se iz dneva v dan vedno močneje ne, nikoli se ne bom ugrabil ker sem ponarejevalec svojega lika pozabil sem kateri je resnični iščem se v katarzi ugrabitev bo neuspešna vendar se moram ugrabiti da bi izsilil visoko denarno nadomestilo zase ki me več ne zanimajo razsežnosti našega stoletja in spomin preteklosti terorist sem svoje osebnosti čeprav vem da z njo ničesar ne bom izsilil upam niti poučil skrajneže o spreminjanju prstnih odtisov upam v svojo nezmotljivost . 5 KOLO NA TOVORNJAKU ni vredno da bi uporabljal najlepše verze za gmoto otrdelih misli ki se gibljejo med uslužbenci ki se sesujejo iz vlakov in avtobusov zjutraj od petih do sedmih podobno besedam ki sem jih napisal zgoraj kot da bi pričakovali velike čase! ni vredno da bi sovražil kolo tovornjaka ki me pelje tja kamor nočem ki me pelje od koder nočem ni vredno da bi ga zamenjal in nestrpno čakal konec zamenjave od sedmih do treh najlepši verzi in sovraštva so shranjeni za upor v katerem vse zgubiš in ti ni vseeno kot da bi že nekajkrat preživel svojo ponovitev! 6 ROJEM PO VAŠIH VZDIHIH Kako rad bi bil modrec, takšen kot ste ga vi želeli, kajti v starodavnih knjigah piše: vmešaj se v upor sveta in svoje kratko življenje preživi s strahom! Marni tako? Ker nismo menjavali dežele kot stare čevlje, ne vemo ničesar. Resnično živimo v svetlih časih! Zamislimo si: bodimo srečni, da nimamo ničesar, kajti vse, kar jemo in pijemo, podarimo lačnim. Marni tako? Kakšni so to časi, koje pogovor o slabostih nagrada! In molčanje zločin? Mi, rojeni po vaših vzdihih, smo zaslepljeni s svetlimi nameni, kijih niste nikoli uresničili. Resnično živimo v svetlih časih! B. Brecht, nisem kriv za tvojo smrt. Res je: ne zaslužim za preživetje. Če me zapusti sreča, se bom izvlekel. Rojen sem po vaših vzdihih in še vedno ga čutim za vratom. 7 LAHEK BOJ ZA PLES na plesišču te imam nedolžno, ji pravim pa nisem izkoriščevalec niti sužnjelastnik, fevdalec, kapitalist, B. Brecht pač med fanti je lahek boj za ples trditvam se bom smejal ko bom onemogel zdaj jih ne slišim ko plešem z njo, kije v poletni lahki obleki, B. Brecht vsem teorijam se bom smejal ko bom izbiral v končnici ko ne bo druge različice ne poznam hudih časov popolnoma sem prevzet z lahkim bojem za ples v tvoji pesmi o nasilju, B. Brecht nisi omenil lahkega boja za ples ko bobnar zgubi vojno s plesalci nihče ne bo dobil vojne na plesišču sva še vedno moja plesalka in jaz, o tem ne dvomim pa čeprav vodja plesišča ni dovolil nikomur dvomiti nam pušča lahki boj za ples ne sporočaj mi določene vrednosti svojih misli, B. Brecht tudi to je lahki boj za ples na plesišču imam le njo v lahki poletni obleki pač, trenutno sem zmagovalec v lahkem boju za ples drugi čakajo na vrsto 8 HVALNICA SONGU Preprost si in brez prispodob poveš, daje treba zaslišati čutila poslušalcev. Vzemi se in izpoj: to je tvoje orožje! Brez visokoletečih nagonov si, zaklepajo te, kadar hočejo, vendar v ilegali deluješ kot gverila. Prevzemi se: ti si vodja! In kdo ni Partija? Telefonske zveze so tako ali tako prekinjene. Pa vseeno, slišim, da se nočeš ničesar naučiti. Moj sklep je: takšen si in bodi tak. Praviš: predolgo si upal in se boril. Pravim ti: nikoli ne boš propadel, ker je stanje nespremenjeno. Vzemi se in izpoj: jaz sem zaseden! Daj mi to možnost. 9 Lojze Ihan 10 pesmi o PODARJENIH LJUBEZNIH Zelo malo jih je. Ki po naključju kupijo srečko in zadenejo glavni dobitek. Ki neke noči sanjajo genialno simfonijo. Ki med veselo igro naletijo na skrit zaklad. Zelo malo jih je: pravih (podarjenih) uspehov. Brez trpkega spomina na odpor (na pričakovanje, sumničenje; na nujne žrtve, zvijače, preračunljivosti; na odtekanje časa, na pozabo). In čeprav si ne priznamo: pravo zmago lahko doživi samo otrok. Kmalu potem mine čas za nedvoumno srečo. In za resnično ljubezen. Ostane nejasna želja. In zadoščenje po izpolnitvah. Samo to. 10 DEČEK NA DREVESU Edvardu Kocbeku Potem ga začno iskati. Ljudje se s piamenicami razkropijo po gozdu in kličejo njegovo ime. Čolnarji se odpravijo na jezero in pogrezajo palice v temačne globine. Z verig so spuščeni psi. Deček čepi na drevesu in vznemirjen opazuje. Še nekaj časa in zaslišal bo jok, zazvonili bodo zvonovi, iz hiše se bo oglasila molitev. Potem bo deček neopazno zlezel z drevesa in se pomirjen odpravil proti prepadu. O NEZNANI BITKI, ki je ni v zgodovinskih učbenikih niti v zgodbah za otroke, o kateri ne pišejo časopisi, o kateri molčijo radijski in televizijski poročevalci, čeprav se vsak dan zgodi, da reka od kje naplavi truplo ali mrtvec obvisi na veji, da nekdo izkrvavi iz vratne žile ali obleži raztreščen pod stolpnico in ga obstopijo ljudje, mrtvega vojaka, padlega soborca, ki ga nihče noče pokriti z zastavo in mu zaigrati himno, čeprav na tihem vsi vedo, da je bitka v resnici krvava inje morda pravkar omahnil njihov najboljši bombaš ali ostrostrelec ter bo poslej vsaka zmaga težja in vsako upanje manjše. 11 HRAST v PERZIJI Na severu Perzije, na vzpetini nad naseljem Madung raste ogromen hrast. Pravijo: šele ko ga vidi, dobi človek predstavo o večnosti in lahko začne zares razmišljati o njej. Pod hrast vsak dan prihajajo modreci. Dolgo vrsto let so potrebovali, preden so iz pozabljenih knjig izvedeli za obstoj hrasta. Nato so se pripravljali za pot. Dolgo vrsto let. In potovali. Dolgo vrsto let. Od hrasta so izvedeili, kako začeti. Vsak dan otroci, ki v bližini pasejo ovce, tolažijo objokane starce. MALI VOJAK VELIKE ARMADE Mali vojak velike armade, ne boj se, tvoja vojna bo dobljena, ne moreš storiti tolikšne napake, da bi jo izgubil in poraženi bodo vojaki majhnih armad, ne morejo storiti tolikšnih herojstev, da bi bili zmagovalci; ne boj se, mali vojak velike armade, ponosno boš korakal po ulicah osvobojenih mest, na najvišje zvonike boš razobešal svoje zastave, v krčmah ti bodo prestrašeni natakarji izpraznili najboljše mize in lepe tujke ti bodo sledile na gib roke; nihče te nikoli ne bo prisilil v beg in navajen boš samo zmagovati, vedno, dokler boš mali vojak velike armade, zato se ne boj, tvoja vojna bo dobljena, ne moreš storiti tolikšne napake, da bi jo izgubil, in poraženi bono vojaki majhnih armad, ne morejo storiti tolikšnih herojstev, da bi bili zmagovalci; ne boj se, mali vojak velike armade! 12 IGRALCI POKRA Igraje jih spoznaš, te veiiice igralce pokra, posebno tiste, najboljše, ki nenehno zmagujejo z asi in kralji, in če imajo po naključju povsem brezvredne karte, se to izve šele na koncu, ko brezbrižno, kot bi šlo za najpreprostejšo zabavo, poberejo ves dobitek; najbolj čudno paje, da so jim tuje vsake analize in strategije ter z otroško strastjo verjamejo v srečno naključje, dokler... ... dokler se nekoč med igro presenečeni ne zalotijo, da s pretanjeno pazljivostjo razvrščajo karte, in ko postanejo naslednjič bolj pozorni, spoznajo svojo nezavedno zvijačo, in kmalu odkrijejo še drugo, tretjo, četrto; navduši jih njihova učinkovita preprostost, vendar je čudno, da začno potem polagoma izgubljati, najprej samo igro ali dve, potem pa čedalje bolj; nobene od odkritih zvijač ne morejo izvesti, nobenega trika ponoviti in čez nekaj časa jih najdeš sloneče med praznimi kozarci, z izbuljenimi očmi si nekaj dopovedujejo, preklinjajo, obtožujejo, vendar nihče ne razume pomena njihovih besed, nikogar niti ne zanimajo ti nespretni, slabi, mali igralci pokra. O TESNOBNI VEČNOSTI Ni dvoma: ko si skozi meso potiskaš iglo, ko si razpiraš pekočo rano na trebuhu in te izpolni odrešujoča potreba po stokanju in kričanju. A vedno potem: začne se ohlajanje tkiv: tvojega mesa, tvojih tekočin, tvojih kosti; in bolečina te spet boli nekje zunaj telesa, celo daleč, zelo daleč, da buta vate kot odmev eksplozije ali strela; čudno, (pravijo) krogla te ubije, predno zaslišiš tisto orožje. Ga potem vseeno zaslišiš? Ali ga čakaš, čakaš, čakaš (kot zagotovilo, dokaz)... neka čudna (tesnobna) večnost. 13 LEONARDO DA VINCI Domnevam: mislili so drugačne misli, skozi zrkla so se jim sipale drugačne podobe, sanjali so drugačne sanje in nekoč (kot majhen otrok? dvanajstletni deček? mladenič?) se nisi mogel več slepiti: da nisi drugačen, da si eden od njih, da jim pripadaš, da nisi sam (zapuščen?). Od tam sanje o letenju, odtod raziskovanja (risbe, načrti, zapiski, razprave). Da bi jih spoznal (njihovo skrivnost, grozljivost, njihova skrita bodala) in bi postali manj (znosno?) tujci in manj (znosno?) nevarni (za tebe, Leonardo, samo za tebe!), tudi mrtveci, tudi živali, tudi rastline, tudi zvezde in planeti (!?), morda tudi ti sam, Leonardo da Vinci, Toskanec iz Firenc. O KRVAVIH DETAJLIH Območje (polje) besed (njihovega radarskega tipanja v možganovino) je vseeno zaprt (omejen) krog in naprej skozi zapleteno tkivo naletiš samo še na bliske v temi, krike, drobne, razbite koščke simfonij, zelo povečane ali zelo zmanjšane detajle pogrebov in krvavih smrti (tudi živalskih), trenutke zločinov (nestorjenih?) in nekje so (pravijo) krogi največjih laži (največjih resnic?); seveda nerazpoznavni, zakleti v molk, in odtod nevarnost tišine in skrajno globokih ljubezni, tistih, ki bolijo kot nema (grozeča) prisotnost zveri izza zavese, pripravljene, napete; zveri. 14 PREROKU Počasi te doumevam, preroški starec, nekoč si bil deček in vsa tvoja moč je v njegovih brezbrižnih odločitvah, ko se za hip nag prikaže med vejami nekega drevesa in trmasto prikima ali odkima, hudobni, sebični deček, ki takoj nato zbeži ali se skrije, da ostaneš sam in zaman ugovarjaš krutemu sporočilu, kajti oholi deček ne pozna vračanja in nobena solza ga ne gane, niti tvoja ne, preroški starec, čeprav potem ure in ure jokaš od groze, čeprav prosiš, rotiš, ponujaš odkup; deček bo ostal v temi in njegova sodba bo dokončna, kajti sam veš, preroški starec; nekoč si bil deček. 15 Lidija Erčulj Lepa Vida Ona poje. V gluhi travi k nebu rase suhi klas. Pod napeto, gladko luno, se razpleta kožni pas. On pa skloni črno glavo. Više vriskne smrtni glas. Beli črv iz prsi gloje skrbno negovani čas. Danje - noč in vse, kar pride, drzno živa kačja moč v topli trebuh Lepe Vide vije senčni svoj obroč. april 1985 CRNI PANTER Nevarni črni panter, v grozi slast ubijanja tako svetlo čez gozd razlita. Ljubka zver - in spretnost skrita v predrzno hojo in telo. Samotne noč samotno ubija. Vesela luna proge bele riše in sence čez bleščečo kožo. Ledeni veter si utrga rožo z okna opustele hiše. 16 Tiho, tiše potaji se v zeleno praprot par rubinastih oči. In zrak preseka lahno skok. In zemlja vpija rdeči sok daritve, žrtve in zveri. Zrak trepeče. Strah živali z jutrom se poleže. Nemo črni kožuh spi in jaz zarijem mu med dlake ostre nohte, drobne prste in dlani. september 1985 Potiho pridem, ko bo ves svet spal. V zadnji zvezdi vzidem. Vzrastem iz glinenih tal. In vrglo meje na obale, kjerdvomijo v prah in v zvezde na nebu, kjer so sanje premamiti znale me k čudno neskončnemu begu. Ta beg - strašan je boj in strah; kot okus po gnojni rani, razpet čez nočno stran, zvesto straži moj poslednji dah. Na tenki nitki jaz, pripeta nase. Grize nevidno jo in žge. Je sovraštvo, ki mi prihaja naproti: Mefistova senca - bodi prekleta! - a meso je slabo in duh za njo gre... november 85 17 KDO NEKI ME UBIJA TAKO POČASI? Kdo toliko mi daje in jaz njegovega dajanja ne ljubim, ne, ne ljubim ga zaradi tega. A spoštujem? Hm, da: to utegne biti, to. Da. Morda. Tako močan je, vsemogočen se zdi. A jaz ga ne slavim in srce se ga ne boji. Le včasih - ko prikrito, v treh svitkih zvito se v obraz mi zareži. Le kdo me ubija tako počasi, ovija v ljubezni čudni, da boli? november 85 18 VELIKONOČNI PONEDELJEK ah, vem, nikoli ne smeš skleniti, da boš boljši v očeh Gospodovih. Jobia; kako neki seje to pripetilo prav tebi. Sin? Tako sem nečista, utrujena, krivična, čisto obličje Gospodovo Kristusovo in Moj Bog. Kje si? L'AGONIE Kot je Bog v nebesih zdajle, prav zdajle, zares. Izpovedujem: vem, kaj delam, že prej sem to vedela. Nihče mi ničesar ne daje. Nihče mi ničesar ne jemlje. Ničesar ne jemljem in ničesar ne dajem v tej strašni in skrivnostni uri. november 85 (A. S) 19 Ti si polna podob: sneg, ki iz temeATtinči se vame. Čakam te smelo, morda boš moj grob: Zemlja, to Sonce, narisano zame! Oblak in studenec sta krog. Vse steka se v luč, da predira temo: mavrica, barve, obrisi, telo in vse, kar potiho polzi mi iz rok. Zdaj si prišla in za hip si obstala. Podobe prešerne se vpijejo v tla. To sem živela in to sem iskala, dokler me nisi mrtve našla. november 85 20 Danijel Bedrač Soneti Ponujam se, utrujen od dežja, (ujet v razdalje, ki so zdavnaj mimo) rokam, pribitim na skelet neba, besedam, skritim v razdivjano plimo. Kot starec sključen, med zveri izgnan, se plazim mimo tistih, ki molčijo, ko klin strasti razkolje toplo dlan, da ustnice v prezir okamenijo. Negibna mati! zate hranim zvok ki je oplajal, kar se danes ruši: le vate, pesem, tkem svoj smeh in jok hvaležen sencam, ki po smrtni suši s krvjo napolnijo vsak tvoj obok, da zaspi otrok, zaprt v duši! Nedoumljivo je razkošje krika besedi, ki izgublja svojo ost, očem, ki jim je molk vsakdanja slika, drobovju, ki ga ni predrla kost! Jaz sem zadnji, ki kriči v jeziku, neskončno tujem cviljenju podgan: v triumfu nem, ajasen ob umiku sem glasba, ki zveni iz svežih ran. A včasih, kadar ptice oslepijo in vino zlomi prazno steno sanj, mi v ustih nočne sline sled pustijo; takrat sem smrt, ki hrope v suho dlan ugodje strupa, da se v molk zgostijo pesmi, ki bi jih izničil dan. 21 Požigamo sledi, a bele niti tako razkošno, brez sramu nazaj v zavetje jekla, kjer se da ubiti, kar slepec danes imenuje raj. Hrumi železo v divji plazmi zvoka! Sejalec, v lastno kri zazrt, razbija past. V pest se stiska roka: naj sveta strast zgori v ponosno smrt. Svetinje dedov na drugačni sliki gradijo mit o nujnosti poplave: bog je mrtev - zdaj smo mi svetniki! V naši jezi bodo zgnile glave, kijih zdaj bolijo lastni kriki in skrivajo prebarvane zastave. Narašča, vre, se trga iz spomina v odprti žili jedro zvoka - kamen! Temelj, ki ga zida zgodovina, postaja moč za nov, ostrejši plamen. V zanosu kri oplaja tkivo stihov z arhitekturo smrti, s smehom niča, da se, utrujen od stoterih vzdihov, obraz razveseli udarcev biča. A čredi njih, ki jim je trnje tuje, naj bo v kosti zazidano svarilo: za vašo smrt bomo zveneli huje, kot zveni, kar je nekoč ubilo odmev resnice, ki z lučjo potuje nazaj v razum, da se spoprime s silo. Zlit v razmerja - vtkan v privide zvezd zaupam uram: vame žge stoletje! Od sto besed je vsaki znan obraz prihodnjih zmag, zaklet v razodetje. V srce zarijem ustnice planeta: naj ptica seka sence mrtvih prič v bazalt metafor! Vrisk postaja krik prebelih kamnov kri, ponosen bič. 22 Plazma neoskrunjenih kreposti se v znoju vek začenja lesketati, da v blodnjah oslepe pijani gosti. Ostajam, kjer meje pustila mati: v refrenu ritmov, v gibanju prostosti, kjer se smrt začenja sebe bati. V meso zarije pesem meč ljubezni: do marmorja kosti, do hrbtenice, zravnane v vetru srepega spoznanja, ki loči hrup laži od čipk resnice. Nad Alpami sem videl vstati sonce: trgatev je vjesen ovila plamen! A zlat odmev srca na horizontu se v praznih gobcih spremeni v kamen. V negibnosti oskrunjena oblika je edina sled, ki je ostala tam, kjer se norost z razumom stika. Umiram za obnovo rituala, zaklet na čistost svojega jezika: telo v telesu večnega zrcala! utrujen pav: kot vreča skozi sadje v tolsto kri. na poti čipke - blaga kompenzacija trenutka! ko se vase vrne vrsta vlažnih kač, strohni odeja pesmi (na golgoti kamen). takrat so sanje tisto, kar se v stebrih dviga tja, kjer koščena roka kreše zvezde v prah. takrat molči bledica dvojnosti: dostojna smrt dobi veljavo (strah se v jutro zgane). nehote zamrzne v srcu sled iskanja, suha blodnja v stihe svojo barvo zlije: kar zori, naj v ogenj popkovino skrije! zdaj sem kot drevo, potrebno spanja: v listih kri, v vejah veter vpije, v očeh rezilo - v molk zasanjana dejanja! 23 Proza IgorBratož »De profundis« (Prispevek h kontinuiranemu zasledovanju šarlatanskih odklonov v teoriji in prozi besede) Kadar se na odru tega sveta pod luno dogajajo velike ali nepričakovane reči, se človekov duh, kije substanca zvedave vrste, po svoji naravi odpravi na polet za kulise, da bi videl, kaj je njihov vzrok in prvo gibalo. T. Shandy, Gentle- man PROLEGOMENA OSNOVE AVTORSKE BESEDE SO OBSEŽNA TEMA. ČE BI JO HOTELI izčrpati, bi bila prav gotovo potrebna cela knjiga. Še več - cela vrsta knjig bi bila potrebna za to. Ali pa ena sama, nalik Knjigi knjig in Knjigi iz peska obe- nem. Razumljivo je torej, spoštovani bralec, da pričujoče pisanje ne more biti izčrpna razlaga Besede in njene opoteče usode v času. V najboljšem primeru je potemtakem lahko le delen, jako skop prikaz avtorske Besede in pa - to nam bodi vendarle poglavitno - kritična presvetlitev enega od najznačilnejših šarlatanskih odklonov v njeni junaški zgodovini. Ob podrobnem rešetanju zgodovine avtorske Besede smo si - vneti raziskovalci večnosti pisane in govorjene Besede - najprej osvežili duha prav pri izvirnem vrelcu, pri njenem stvaritelju in edinem utemeljitelju, pri zaščitniku našega av- torstva, skratka, pri gospodu Avtorju. In rekel je g. Avtor osmi dan: »Glej, vsi so eno pišoče ljudstvo in imajo en jezik, in to je začetek njihovega početja; zdaj jih ne bo nič zadrževalo, da ne bi pisali, kar koli jim pride na um.« Te besede smo * Ni povsem izključena domneva, da gre nemara za bolezensko stanje. Ne gre namreč sprê- gledati tehtnih znanstvenih izsledkov, objavljenih v strokovnem tisku, ki nesporno potijuje- jo domnevo o zaskrbljujoči razširjenosti DEMENTIE PRAECOX v krogu avtorjevih sodo- bnikov. Navsezadnje ne more biti naključje niti to, da se oboji ukvarjajo s podobno megle- nimi zadevščinami v »posvečenem, zavezujočem« območju Besede. Iz bližnje in daljne pre- teklosti nam je še predobro v spominu človeka nevredna usoda tako obolelih nesrečnikov. 24 imeli v mislih, ko smo si za predmet naše razprave izmed mnoštva odpadnikov od svetle misli avtorjeve Besede izbrali v nebo vpijoč primer nekega 1. aus Nord- laibacher Moor, skrivnostne osebe, ki se v različnih časih in na marsikaterih pro- storih pojavlja tudi kot bog Atarnatix, včasih pa tudi kot črni grof Juan-Mario Bozzini von Rosenbach. Kar nam je o delu in bivanju imenovanega šarlatana znano do zdaj, je le to, da se njegova ihtava in hudo zamerljiva literarna vaseza- gledanost morebiti lahko kosa edino z njegovo mladostjo, večkrat prav nerazlo- žljivo aroganco.* Vse našteto je dovolj razvidno iz njegovih »besednih umotvo- rov«, objavljenih v nekaterih tukajšnjih mesečnikih, umotvorov, ki z našo tokrat- no intervencijo v polje neavtorske besede neizbežno zapadejo avtorski kritiki, ka- tere končni cilj bodi dokončno razkrinkanje temnih namenov imenovanega pisu- na in njemu podobnih. KO SPREVIDIMO, KAKŠNA NEDOPOVEDLJIVA NEVARNOST SE SKRl- va v nečistih besedah in mislih - namreč nevarnost vseobče podreditve tem- nim silam neavtorstva - tedaj šele docela razumemo urgentni klic sodobne zna- nosti o Besedi na boj. Od tod sveta nujnost končnega obračuna: treba je podrobno preučiti vsakršne zle namene Nečistega, vse akrobatske zvijače in neavtorske misli in jih na koncu - pobite s silno močjo avtorskih argumentov - vreči v ropo- tarnico zgodovine, v nje najtemnejši kot. Silen je g. Avtor, ki bo sodil, zakaj pisa- no je: In jokali bodo in tarnali neavtorji, ki so z Besedo avtorjevo nečistovali in nasladno živeli, ko bodo ugledali dim Velikega požara, od daleč stoječ iz strahu pred mogočno avtorsko vročino, in bodo govorili: »Gorje, gorje, nečista beseda, gorje, nečista misel, kajti v eni uri je prišla tvoja poslednja sodba.« Vendar pa brez boja in ran ne bo šlo - tako nas uče g. Avtorja daljnovidni sklepi. Kakor je bilo njemu treba trpeti in tako iti »v svojo slavo«, tako in samo tako more priti tudi odrešeni avtor skozi trd in utrudljiv boj s svojo notranjo osebo v poveličano življenje večnega avtorstva. Tedaj pride od g. Avtorja nova beseda z neba in začne se toliko pričakovano kraljestvo Besede, v katerem bo prebivališče besede avtorjevo med avtorji: g. Avtor sam bo med njimi; obrisal bo vse grenke solze z njih oči, otri vse potne srage z njih čel, popravil vse napake in nedosledno- sti z njih besede, in glej, neavtorstva ne bo nikjer več! ŽE PISCI AVTORSKIH LISTOV SO DALI SLUTITI, DA SE BO IZVIRNA misel g. Avtorja kmalu znašla v boju - morda na življenje in smrt - z mogočimi nasprotniki Besede, to je, z lažnimi mistiki, poklicnimi odreševalci, reakcionarni- mi nejeverneži, nerazumnimi zaklinjevalci, sektaši najslabše vrste in vsemi drugi- mi podložniki neavtorstva. Nad mogočimi posledicami njihovih temnih besed- nih pleteničenj in natezanj se zgrozi tudi ostra znanstvena misel da nič kako. Saj, ako celo zadevo zapopademo širše, pogledamo nanjo z višav avtorske misli, se nam hipoma prikaže grozljiva slika, ki se o njej niti ne bomo usodili pisati kaj več, tako strašljiva in, da, neznansko heretična je. Naj le še enkrat - in to ne more 25 biti odveč - omenimo tisto, i^ar smo že zapisali: ko kritični duh z besedičenja blodnih odpadniških čvekačev strga razkošno nadnaravno oblačilo in odbrusi vso stilistično pozlato, se mu prikaže vsa razsežnost nedopovedljive nevarnosti, kate- ra ždi v nečistih besedah in nestrpno pričakuje svoj zgodovinski trenutek, svoj strašni danse macabre - nevarnost oskrumbe nežne tvarine čistega otroškega duha, nevarnost omadeževanja rosne deviškosti mladih deklet, nevarnost zblaz- nitve jezika in njega fines neveščih pol-avtorjev, in končno, vseobče podreditve temnim silam, kar bi v zadnji konsekvenci pomenilo izgubiti se v labirintu večne teme neavtorstva, v brezmejnem kaosu par excellence... * Seveda je metoda zgoraj omenjanih zavdajalcev avtorskemu duhu že preverjena: namesto kot iz enega kosa ulite teorije Besede - nasprotujoče si neavtorske teze in odlomki, grobo odtrgani od telesa živega, revolucionarnega boja avtorskih mno- žic in spremenjeni v zdavnaj preperele, vase sesipajoče se dogme. Zaradi lepšega kajpak omenjajo g. Avtorja pravo teorijo Besede, toda le zato, da ji s svojo poceni metodo iztrgajo njeno živo utripajočo, revolucionarno dušo. Tak, dobrovoljni bralec, je način, s katerim so ti blodni odpadniki samovoljno začeli umazano, zvijačno partijo odprtega pokra, ki še traja. Obremenjeni z dvomljivo preteklos- tjo, napakami in številnimi grozodejstvi, zaradi katerih so odgovorni tako g. Av- torju kakor avtorski množici, se niso ne mogli niti hoteli sprijazniti z vračanjem na temeljna izhodišča teorije avtorske Besede. Tako so se ti okoreli dogmatiki kr- čevito oklenili starih, preživelih form in zavrženih metod neavtorskega ustvarja- nja ter pri tem omalovaževali vse, kar se poraja in kar izhaja iz višjega interesa obče teorije avtorske besede. Tako pačje, temne sile so na delu venomer. Pa vendar, ni še vse izgubljeno, kako bi tudi lahko bilo. V svoji zaslepljenosti od- padniki očitno pozabljajo na misel g. Avtorja, ko pravi: »Svoje veliko ime in teo- rijo Besede, splošno in posebno, kar oboje je bilo omadeževano, kar oboje je bilo poteptano, kar oboje je bilo omalovaževano, kar oboje ste oskrunili sredi temot neavtorstva, storim zopet sveto. Tedaj spoznate, da sem JAZ gospod Avtor, ko se med vami izkažem avtorja. Vzamem vas in zberem iz vseh dvomljivih krajev ter vas nemudoma pripeljem nazaj v nedrje prave Besede. Dam vam novo srce, nove domišljije vlijem v vašo šibko notranjost; odstranim kamnito neavtorsko srce iz vašega trupla, pošljem vam globoko spanje in vam potem - ko bo dopolnjen pra- vi čas - podelim avtorstvo Besede. In boste srečni. In boste pisali in častili.« * Ne moremo si kaj, da na tem mestu ne navedemo primera zasebnega docenta ekskluzivne verske psihologije Eberharda Schleppfussa iz Halleja ob Saali, ki je - po besedah zanesljive- ga kronista - namreč dialektično vnesel bogoskrunstvo v božanskost Besede, pekel v kralje- stvo Avtorjevo in izjavil, da je (neavtorska) brezbožnost neki potreben in začasen korelat svétosti Besede, ki nenehno izkuša Nečistega in skoraj neubranljivo izziva oskrumbo. Kak- šna podobna perfidnost, kakšna nič spoštujoča drznost, kakšen sprijeni klic Atamatixu in njemu podobnim odpadnikom, in kako slastno vabljiva misel: Kaznivo nehumano bi bilo trditi, da nečista duša s samim pogledom (kaj šele z besedo, se vprašamo! - avt. op.), bodisi namerno ali tudi nehote ne more povzročiti pri drugem telesu (duši) škodljivih učinkov. Sic! 26 DISSERTATIO SODOBNA ZNANOST O BESEDI KLIČE NA BOJ, - KAKO DOBRO SLIŠI- mo odmev trobent in rogov - zato, spoštovani bralec, kar brez odlašanja in sprenevedanj k stvari sami, k predmetu naše razprave. Kot smo že nekje zapisali: kritično nam je jedkati temno neavtorstvo poprej imenovanega 1. aus Nordla- ibacher Moor alias Atarnatixa alias J. M. Bozzinija, črnega grofa von Rosenbac- ha. V vsestranskem razlikovanju njegovega duhovnega in fizičnega bivanja se nam je spustiti globoko, analitično do konca - to nam bodi geslo - dokler se na- šim očem in občutljivi misli ne razkrije popoln moralni propad pisuna in na žar- ki svetlobi kritičnega uma klavrno ne poginejo vse, prav vse sprevržene izmišljije neavtorstva. Zaradi tega se ozrimo v duhu nazaj do knjige našega blodnega zapi- sovalca, do neavtorskih, lažnih obljub in kvazi-preroških napovedi.* Prvo srečanje I.-ja aus Nordlaibacher Moor (takrat v preobleki Atarnatixa, boga lažne besede ali lažnega boga Besede) z Nečistim seje imelo pripetiti v Besednem vrtu. Tam so Atarnatix in z njim vsa banda njemu podobnih lažnih mistikov, reakcionarjev, dekadentnih nejevernežev in drugih služabnikov neavtorstva, pad- li v popolno ničevost - v brezumje besednega nereda. Niso se poglobili v misel g. Avtorja, ki jo je bil razložil svojim vernim ovčicam deseti dan po mogočnem stvarjenju Besede: »Pomnite, v moji Besedi je neskončno mnogo raznih bivališč in varnih prostorov sploh. Če bi ne bilo tako, bi vam bi! povedal, zakaj odhajam, da vam prostor pripravim. In če odidem in vam prostor pripravim, bom zopet prišel in vas k sebi vzel, da boste tudi vi vsi tam, kjer bom jaz z Besedo. In kam grem, veste, in za pravo pot veste. Ako že od prej ne, potem zdaj in tu: JAZ SEM POT IN RESNICA IN ŽIVLJENJE. Nihče ne pride v Besedo, razen po meni!« Drugo in odločilno srečanje med Atarnatixom in Nečistim seje imelo - po priče- vanju dopisnega člana samostojne Katedre za kontinuirano zasledovanje šarla- tanskih odklonov v teoriji in praksi Besede (katere zaupni ud smo tudi mi, pisec pričujoče razprave) - pripetiti na križišču Muindi Street in Bazaar Road, v sre- dišču mesta, ki mu pleme Masajev pravi Nairobi, kar naj bi pomenilo toliko kot hladna voda. Oglejmo si ga pobliže: - Midva govoriva v različnih jezikih, kakor vedno, ampak reči, o katerih govori- va, se s tem ne spremenijo. Torej? * IVIorda velja opozoriti, da se pogostoma pojavlja v vlogi dogmatičnega sámo-razlagalca le njemu dostopnih zapisov g. Avtoija, o katerih avtentičnosti pa znanost še ni izrekla dokon- čne sodbe. Pravzaprav je vznemirljivo dejstvo, da tukajšnje knjižnice - tudi največje med njimi - začuda ne premorejo niti enega rokopisa, za katerega bi se lahko zagotovo trdilo, da izvira izpod peresa samega g. A. Kakorkoli, problem še čaka zadovoljive rešitve. Naj zgolj informativno omenimo, da seje na to težavno pot že pred časom - zdi se, žalibog, precej ne- uspešno - podal neki Ivan Nikolajevič Ponirev, znan tudi kot Bezdomni, ki paje njegova nadaljnja usoda žal prav tako neznana. Šušlja se, daje podlegel vplivu skrajno skrivnostnih sil, o katerih vemo toliko kot nič. 27 - No, zdaj so stvari precej drugačne, messire, da, da, zdaj se pogovoriva. Kaj dru- gega niti ni mogoče... napisal bom... seveda... - Stvar je taka, tuje nastala majhna zmeda.. . po vaši krivdi. No, ne tajim, naše zmožnosti so precej velike, veliko večje so, kakor domnevajo nekateri ne po- sebno bistrovidni ljudje... ampak napake, napake, dragi moj... te motijo ... morijo... - Ubogam, messire; če menite, daje zadeva nujna, takorekoč neodložljiva, se brž pridružim temu mnenju. Kakopak... - Lepo. Sicer pa: kakšen pomen bi vendar imelo delati tisto, kar je nadležno dru- gi oblasti? Torej, tega ne bom storil, to boste storili vi sami. - Tako je! Popolnoma prav imate, messire, tako je tudi treba! Sam. Sam! Prevda- no se vam zahvalim. Da, da, seveda, razumem, razumem... čas je... hvaležen sem... neskončno hvaležen... pozdravljeni... Dopisni član Katedre iz ekvatorialnih krajev prepisu zvočnega zapisa pogovora ni dodal posebej pomembnih opazk, ki bi - priznajmo - malce misteriozni pogo- vor bistveno dopolnjevale in tako pomagale raziskovalcu pri vsestranski analizi, pozornost pa morda vendarle zbuja dramatična pripoved pričevalca o tistem, kar seje imelo pripetiti kmalu po koncu besedovanja Atarnatixa z Nečistim. Navedi- mo njegovo opažanje: Na zahodu seje vzdignil čm oblak in odrezal pol sonca. Potem gaje pokril popolnoma. Postalo je hladneje. Nekaj nato se je stemnilo. Tema, ki je prišla od zahoda, je veliko mesto pokrila. Izginili so parki, palače. Vse je izginilo, kakor da tega ne bi bilo nikoli na svetu. Čez vse nebo je šinila ena sama ognjena nitka. Potem je mesto stresel tresk. Ponovil seje, začela seje silna tropska nevihta. V njeni temi Nečistega ni bilo več moč videti. Tako, to je skoraj vse, kar nam je bilo poročano o dogodku s strani dobro obveš- čenih virov, odkritje pa, ki sledi, je v vseh pogledih plod opazovanja avtorjevega duha, torej le rezultat naše podrobne raziskave primera. Naprej! PRED SILNO UJMO, KI SE JE HIPOMA RAZBESNELA NAD MESTOM, SE je od temnih sil obsedeni Atamatix zatekel v skrivnostno stavbo na Malik Street, v katere kletnih prostorih je tiste čase še delovala ilegalna tiskarna in knji- goveznica, Black Submarine po imenu, specializirana za tisk temne neavtorske li- terature. Kot taka seveda ni mogla ostati dolgo neopažena, še posebno budnemu očesu avtorske misli ne. V tem, od g. Avtorja pozabljenem kraju, Besedi za hrb- tom, smo njegovi zvesti vojščaki zasegli skoraj vso naklado zloglasnega Atarnati- xovega dela SACRVM PROMPTVARIVM, ki že pogled na njegove zlo- vešče z zlatim obrobljene črne platnice lahko nepopravljivo zavda nežni možga- novini prenekaterega avtorskega telesa. Kot nam je znano, je nekaj primerkov te zlatočme knjige neavtorskih blodenj našlo lastnike tudi v naših krajih, so pa jih posebne enote samostojne Katedre - udarni odredi Raybrad/F-451 - v najkraj- šem možnem času izsledile skoraj vse, še preostalim apostolom neavtorske bese- de pa preti isto vsak čas. Tako lahko rečemo, da bo kmalu, prav kmalu napočil 28 čas, ko bodo vsi neavtorji javno razkrinkani in jim bo enkrat za vselej onemogo- čeno podtalno rovarjenje proti g. Avtorju, proti avtorski Besedi, proti kraljestvu Besede, proti sreči, ki prihaja... Bliža se srečni čas, ko bomo požrli še zadnjega besedožerca. OMEMBE IN OBSOJANJA VREDEN JE TUDI NAČIN, KAKO SO ATAR- natix in njegovi pomagači pritovorili omenjene heretične bukve v naše kraje. Še v Nairobiju so vsak posamezni izvod zavili v trd kartonski ovitek, na ka- terem je bilo - Schwarz aufweise, kot se reče - natisnjeno, da gre za katekizem iz delavnice, ki ji je v severnih krajih svoje čase načeloval neki Primvs Trvbervs Carniolanvs, za bukve, ki jih je tisoč primerkov nepreklicno naročil Juan-Mario Bozzini, nekakšen grof Rosenbaški. Kot je razvidno iz spisov odločitev Stola sed- merice - ki jih vsied zanesljivosti uporabljamo na istem mestu - je zgodba pote- kala takole: Novembra 1918 je prek Mombase, Freetowna, Palerma in Dubrovnika v Trst priplula trojambornica Survival, z določenim številom zgoraj omenjenih »kate- kizmov« v podpalubju. Po ladijskem manifestu naj bi šlo tisoč izvodov knjige grofu Bozziniju, še desetkrat po sto pa drugemu, anonimnemu kupcu. Ker seje po zasidranju pri carinskem pregledu ladje na prvi pogled videlo, da na krovu ne more biti dva tisoč knjig, in ker je kapitan D. MackaveefT obvestil luško Odprav- ništvo, da je - kot vse kaže - prispela le ena partija tovora, je le-to (povsem upra- vičeno) menilo, daje prišla pošiljka, namenjena anonimnežu oziroma njegovemu zakonitemu predstavniku, zato so tovor predali njemu. (!?) Pri natovarjanju knjig na vlak, ki naj bi jih nemudoma prepeljal na varno, se je ugotovilo (šele tedaj? - op. avt.), daje prispelo več kot tisoč izvodov; še kasneje, koje bil tovor že odpra- vljen, je prispela »polica«, iz katere je bilo moč razbrati, daje neimenovani kupec v resnici naročil manj od petsto izvodov dela. Anonimnežev trgovski zastopnik je tedaj priznal, daje sporni tovor zmotno prejel in torej nesrečno poslal dalje tudi izvode, namenjene grofu Bozziniju. V prisotnosti grofovega predstavnika je ano- nimnežev zastopnik sporazumno predal pismo svojemu poslodajalcu, z nalogom, da izroči njegovemu grofovstvu Bozziniju določeno število izvodov knjige - kar pa se, žal, ni zgodilo tako kmalu. Zadeva seje torej hudo zavlekla in zapletla in bila kot taka s strani grofovega odvetnika predložena v razrešitev Stolu sedmeri- ce, ki je nato primer nepristransko prisodil s pravnega vidika. Ugotovil je, da - PRIMO - spor spada v področje privatnega pomorskega prava. SECONDO - tre- ba ga je presojati po določilih dvorskega odloka z 2. novembra 1919, s katerim je bil uveden trgovski zakon po črki II. knjige Napoleonovega Code de Commerce iz leta Gospodovega 1807, uvedenega v naših krajih leto kasneje v prevodu z na- slovom Codice di Commercio di terra e di mare, v kolikor ta knjiga vsebuje ustrezne rešitve materialne narave o pomorskem pravu, poleg tega pa še po Edit- to Politico di Navigazione Mercantile Austriaco, spisanem po ukazu ckr. veličan- stva Marije Terezije, še posebno po drugem členu tega edikta; po kasnejših po- sebnih predpisih trgovskega zakonika, subsidiarno še po predpisih splošnega za- konika. Končna odločitev Stola sedmerice je bila, daje tožba Bozzinijevega za- stopnika »zastarela in torej neutemeljena.« Naključje oziroma nepričakovana sodna kolobocija je tako srečno pripomogla 29 posebnim oddelkom Katedre pravočasno odkriti vse imetnike že razpečanih he- retičnih knjig, še posebno pa zadati težak udarec temnim poslom zblaznelega Atarnatixa alias grofa Bozzinija v naših mirnih krajih.* SPOŠTOVANI BRALEC! ZDAJ, KO NAM JE USPELO-VSAJ UPAMO-ZA silo predstaviti nekatere bistvene tehnične okoliščine, zadevajoče Atarna- tixovo zblaznelo delo, je morda najpravšnji trenutek, da se poglobimo v od sprije- nih idej vibrirajočo knjigo blodnega apostola lažne besede. Hočeš nočeš se bomo morali v pričujoči razpravi dotakniti pisunovih »esejističnih« zapisov, s pomo- čjo tega temnega legla še temnejših izbljuvkov neavtorskih idej bomo poskušali z vso hladno nepristranostjo znanstvene metode kakor tudi s prenikavostjo neobre- menjenega iščočega duha kar se le da temeljito, z različnih plati osvetliti njegov imanentni credo, njegovo kompleksno, a že v izhodiščih napačno misel v vseh pojavnih razsežnostih; pre-svetliti nenavadni obrat, ko pisun brezobzirno izkori- sti svetlo idejo g. Avtorja in ko zatrjuje, da naj bi ravno njegove bolne fraze in laž- ne obljube vodile posvečene »kot deco varno mimo vseh strašljivih prostorov večne teme neavtorstva«. (Citat je pisun seveda nasilno iztrgal iz nekega fragmen- ta g. Avtorja. - op. avt.) Bržkone se moramo ob trudu, ki je pred nami, vprašati, ali z resno zastavljeno obravnavo Atarnatixovih spisov v kontekstu temeljnih vprašanj novoveške filozofije Besede morda le ne precenjujemo a priori tudi sámo vrednost dela, ki je - žal - milostno deležno naše avtorske pozornosti. Naš odgovor bodi v načelu takle: gre nam za že omenjeno razkrinkavanje zlih name- nov s strani našega praskača, za sprotno vztrajno razločevanje med duha in telo težečim Temnim in sijočim Svetlim, med besedo in Besedo, navsezadnje pa za že kar pregovorno javnost dela pomembnih raziskovalnih ustanov, v našem prime- ru samostojne Katedre za kontinuirano zasledovanje šarlatanskih odklonov v teoriji in praksi Besede. Kritična analiza Atarnatixovih temnih zapisov je težaško, muk polno delo. Naj- prej se mora raziskovalec vprašati o zvrsti, v katero bi se dalo strpati pisunove zmedene zapise in tako vsaj približno zakoličiti polje dela. Gre za besedno- * Mimogrede - ko zapišemo, da so bili odkriti v s i imetniki razpečanega gradiva, mislimo s tem tudi one nesrečnike, ki so se za kratek čas izognili zasluženi kazni, potem pa ni bilo ni- koli več niti glasu od njih. Stvar je namreč taka, da so se s preostalimi izvodi heretičnega Atarnatixovega dela bili zatekli na Zahod in na nekakšnih Flea Markets/Flohmärkte vsilje- vali mimoidočim državljanom avtorskemu duhu najbolj nevarno robo. Prav kmalu so jih »red handed« vse zalotili in diskretno odstranili posebni oddelki Katedre, prej omenjeni udarni odredi Raybrad/F-451. Tako so zdaj razložljive tudi nepojasnjene izginitve nepo- membnih prodajalcev nekakšnih »antikvamih« knjig, o katerih je zaskrbljeno - kot zna to le on - poročal zahodni tisk. Biirkliplatz v Ziirichu, Hamburg-Eimsbüttel, Münchenska Belgradstrasse, Neuer Schlossplatz v Stuttgartu, Carnaby Street in Petticioat Lane v Londo- nu in Marché aux Puces v Parizu so očiščeni zla neavtorske besede. Pest pravice udarja ne- izprosno. 30 politični program? Zbirko morbidnih esejev? Zbirko kratke proze? Zgodovinski roman z dodano interpretacijo? Vprašanja postavljamo zaradi avtorjeve (namer- ne?) nedoslednosti: vse kaže, daje vsled neprenehnega blodnega sprevračanja sve- tlih resnic g. Avtorja v nekaj tretjega izgubil sposobnost kontroliranja zvrsti in sloga svojih bednih spisov. Takšno »premajhno zbranost, pomanjkanje zavesti o potrebi po dosledni obravnavi tematike in s tem tudi zanemarjanje zaupanja in notranje zgradbe« najdeva nek preučevalec že v prvih, delnih objavah.* Svojo hibo skuša pisun prikriti z zanj značilno nonšalantnostjo stila, še posebno bolestno pa posveča pozornost svojemu bistvenemu orodju - jeziku. Bodi kakor- koli že, nič ne pomaga; skozi komaj vidne razpoke v strukturi tekstov mu vedno in povsod silijo na piano temne misli, bedni izrodki izprijenega duha. Nehotene- ga razkrinkavanja ga ne rešuje niti ». . . neprikrita in neprenehna ironija nad svo- jim početjem,« ki jo ugotavlja eden od sodobnih ustvarjalcev, publicistov in razi- skovalcev pisane in govorjene Besede.* Po vsem zapisanem smo torej na točki, ko omahujemo o smeri, v kateri naj se na- daljuje naša študija proti neizbežnemu koncu. Zadrega je tem večja, ker nam kot resnim, v sijočo resnico avtorstva globoko verujočim raziskovalcem ne gre za ni- kakršno modno sprenevedanje ne za ustvarjanje novih mitov ali z avreolo okin- čanih trpečih mučenikov, ampak za omenjeno sprotno in vztrajno razločevanje, za z dokazi podprto razkrinkavanje zlih namenov v omočju Besede. Krute resnič- nosti zapisanih trditev o veliki nevarnosti Atarnatixovih sprijenosti za avtorsko možganovino ne moremo in ne smemo pustiti vnemar. Spoštovani bralec naj to- rej razume našo zadrego in se sprijazni z odločitvijo, da v finalu razprave ne na- vajamo obširnejših navedkov iz Sacrvm Promptvrarivm - v nasprotnem primeru bi sicer tvegali nekontrolirano razširjanje zavajajočih idej, kar ni v skladu z du- hom splošnih zakonov o svobodi tiskane besede, nikakor pa ne more biti tudi v interesu sodelavcev Katedre. Naš namen seveda tudi ni pisati novodobno verzijo bizarne chronique scandaleuse - vse zapisane pridržke naj vzame dobrohotni bralec v obzir, ko se trudoma poglablja v malce vprašljivi, a na vso srečo ne pre- dolgi finalni del našega prispevka. Zgodovina Besede odpušča bogatim na duhu in ponižnim v srcu! POJDIMO OD SPLOŠNEGA K POSEBNEMU, OD MAJHNEGA K MANJ- šemu in od manjšega k niču. Kot nam nazorno kažejo doslej opravljene in- terdisciplinarne raziskave predmeta naše razprave, si je avtor za nekakšen tekst- locirajoči motto enega od zapisov, objavljenih v knjigi, zlovešče naslovljenega ' Francis L. Ferry, neodvisni raziskovalec pisane in govorjene Besede, častni član Katedre; * Andrew Mudguard, pisec številnih razprav na temo pisane in govorjene Besede, predstoj- nik elitnega oddelka za mišljenjske odklone na Inštitutu, častni član Katedre; 31 Krila kondorjeva kot znanilec novih časov (Hommage à Th. L. C.), po daljšem oklevanju (kar je evidentno iz prve, delno ohranjene verzije rokopisa) izbral po- polnoma nič pa tudi vse razlagajoč stavek evropskega romanopisca s preloma XIX. stoletja, stavek, ki ga ne tem mestu navajamo sine nomine: Bila je tista dvomljiva ura, ko gre noč pro- ti koncu in hudič napravi svoje račune. Kakor nam bo pokazala podrobnejša stilna in kvalitativna analiza, precej pones- rečena izbira, ki pa še predobro razgali nekatere od številnih zahrbtnih namenov našega pisca že takoj na začetku zapisovanja. K temu se povrnemo še kasneje. Zdaj naj nam gre najprej zgolj za predstavitev odlomka izvirnega besedila, raz- člembo njega geneze in osvetlitev ustvarjalčevega sprevrženega miselnega sveta po nadvse uporabni maniri uveljavljene bottoms-up metode: Izkaže se, da je imela blodnega zapisovalca k nastanku prvega poglavja zapisa Krila kondorjeva. .. napeljati vizija neke povsem določljive in dosegljive likovne umetnine - gre seveda za scenski prizor iz drugega dejanja opere II fuoco custodi- to dalle vestau, ki gaje imel nekje sredi XVII. stoletja srečno ustvariti Ludovico Burnacini. Podrobna raziskava ni mogla odkriti, kako in od kod je pisec prišel do omenjene umetnine, sicer pa za namene naše razprave to niti ni tako pomem- bno.* Oglejmo si določujoč vpliv kompozicije Burnacinijevega prizora na besedi- lo, kot se kaže v uvodnem, »literarno« obarvanem odlomku: ... ko hočeš prepoditi razpotegnjeni nočni nemir... nezaupljivo na pot ... potovanje v prazno... ob steni ... iz zaklepajoče sobe je zapleteno, moraš preglasiti orkester sredi srditega allegra... ven... med prebujena drevesa vlažnih vej... pod podrtim drevesom bel kamen... svetlikanje kamna, ki vpije v praznino... bi omagale opletajoče sence prevrnjenih spominov... veter vsesal kamen... odvrgel na knjigo... brez platnic- ... brez naslova... kamen v vodo... čakati, da se dotakne dna... bi na- tančno opazoval, prisluškoval - taka obsedenost - blodnjam... utripu maščevanja ... ponesrečene ljubitve... prelomi... izmikanja... zbrati se... zrcala se izmikajo... ujeti... zasledovati... znova igrati... pred- vsem opazovati... krivenčiti... poljubljati ... pozabljati... opazovati, opazovati, opazovati... je zagovor... izmislek, ki tiho skoti nove poveza- ve. .. zapik... * Po daljšem preučevanju dosegljivega pisnega in slikovnega materiala se je izkazalo, daje izmišljevalec Kril kondorjevih... v času pisanja prvega poglavja besedila često doživljal travmatične vizije najmanj štirih umetnin; ene od le-teh nam ni bilo moč najti, dozdevno naj bi šlo za plakat A. Warhola; pri drugi naj bi domnevno šlo za upodobitev (inkovskega?) božanstva TLAZELTEOTL, boginje čutnih slasti in nečistovanja (le da se ni dalo zanesljivo 32 Kaj nam je ugotoviti po vsej tej aboti, kaj dodati? »... je zagovor... izmislek, ki tiho skoti nove povezave.. . zapik. . . «-nedvomno ključna misel uvoda. Več kot očitno je namreč, da (se) omenjeni stavek predstavlja (za) eno od komaj vidnih razpok v strukturi teksta, prezrto ustvarjalčevo napako, rekli bomo še več: stavek SAM je razpoka, reža, skoz katero nam je dano uzreti vso demoničnost piščeve misli, vso strašljivo temotnost večnih prostorov neavtorstva, ki se jih hoče avtor na vsak način izogniti. Misel, ki razkriva večno mrakobnost tudi za nazaj. Popol- noma je zdaj tudi razumljivo, da je bil ravno Burnacinijev scenski prizor s svojo patetično kompozicijo tisti odvečni presežek, tista kaplja čez rob, ki je že tako ali tako obnorelo pero pravzaprav loreleijevsko prisilila na pogubno krivo pot. Ali, če povedano podkrepimo še z izjavo avtorjevega lirskega subjekta iz zgodnjega obdobja, ko še ni povsem zapadel hudobiji nečistega: ». . . in ko sem poln, se glas- no zlijem po tleh.« Potem imamo pred sabo še za lase privlečeni »... zapik... «, piscu tako všečni deus ex machina, ki ga privleče iz mračne ropotarnice takrat, ko mu zmanjka štrene, ko se nedoločno zave nesmiselnosti svojega šarlatanskega početja v obmo- čju Besede, in ki ga moremo in moramo razumeti kot neizbežno posledico nečiste obkolitve. Nenadni zapik - v izogib avto-blokadi? Nikakor! Zapik kot pogodba z glavnim nosilcem ostudnih idej neavtorstva osebno? O tem pač ne more biti dvo- ma. Iz strukture besedila ostro štrleči »... zapik. .. « je vsekakor uslužnostni po- klek hudobiji Nečistega, je sramotna predaja kraljestvu izrabljanja svetlih idej v gnusne namene,* je posvetitev zla, je posmehljiva skrunitev revolucionarnih do- sežkov avtorskih množic, je blasfemično blatenje trajnega spomina na veliko mi- sel in plemenito delo g. Avtorja na širokem polju obvladovanja Besede.* Sicer pa bodi dovolj nizanja temnih idej Atarnatixa in njegovih. Privoščimo si le še en te- men madež neavtorstva na svetli zgodovini Besede, še eno packo na polnokrv- nem telesu nikoli končane revolucije Besede - potem pa poskušajmo načelno skleniti našo tokratno intervencijo v sferi kontinuiranega zasledovanja šarlatan- skih odklonov v teoriji in praksi pisane in govorjene besede. razbrati smiselne povezave prizora z vsebino teksta, konec koncev paje treba pri vsem upo- števati tudi izkazano pisunovo nepoznavanje starih srednjeameriških kultur); tretja naj bi bila Dalijeva Trajnost spomina iz leta 1931 ,je pa bilo na koncu poglobljene raziskave treba vse prejšnje hipoteze in posamezne nedoločne namige v različne smeri le zavreči; vsled blazne baročne kompozicije koncentričnih pravokotnikov seje kot resnici najbližja varian- ta pokazal zgoraj omenjeni Burnacinijev prizor. * G. Avtor grozi v svojem temeljnem delu z izobčenjem tistih, ki bi kadarkoli pristali na po- raz. Na nekem mestu tudi jasno pripominja, da noben član avtorske množice ne more in ne sme podpisati kapitulacije. * Za nadaljnje raziskave v smer, ki smo jo zgoraj delno nakazali, priporočamo pazljivejše- mu bralcu, posebno znanstveniku, še sledečo literaturo in mu ob tej priliki zaželimo veliko sreče pri iskanju navedenih del. ANONIM: O genezi besede drugače, IV. del - Kako je pote- kal 9. dan; Ch. WOLFF: Rational Ideas Concerning God, the World and the Soul of Man, also All Things Altogether; Nekateri problemi sodobne filozofije Besede, pogl. Različne in- teфretacije Nečistega v Besedi; H. ASBURY: The Great Illusion: An Informal History of Prohibition; FZ: Titties and Beer, a popular concert event; 33 NAŠ STANOVSKI KOLEGA, PREDSTOJNIK ELITNEGA ODDELKA ZA mišljenjske odklone na spoštovanem Inštitutu** - organizaciji, sorodni naši Katedri - je v posebnem poročilo ob rob prvi objavi teksta, ki smo iz njega naved- li skupke blasfemij, pravilno zapisal, da besedilo ne funkcionira le na način »lah- ko-bi-se-zgodilo«, temveč so posamezni drobci »povsem faktografsko preverljivi, če bi bila taka reč seveda potrebna ali zanimiva«. Je potrebna, dodajamo. Zato smo šli po nakazani nam poti, in glej, v zaprašenih letopisih, varno počivajočih v kleti stavbe, kjer domujemo, smo odkrili sodni primer brez precedensa, arhiviran pod naslovom Zdenka N. N. v. I. aus Nordlaibacher Moor. Kot nam je uspelo razbrati iz napol preperelih listin, je Prvo sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.* Pri- zivno sodbo, kije tožbenemu zahtevku ugodila, paje Stol sedmerice potrdil s tole odločitvijo: »Stroške, ki so nastali radi ugotovitve izvenzakonskega rojstva otro- ka, morata povrniti soprogu nezvesta žena in njen ljubimec.« Kot vidimo, gre to- rej tu za še en beden izpljunek izprijenega duha - smo pa tega pri Atamatixu in njegovih že navajeni. Prizivno sodbo je Stol sedmerice potrdil iz naslednjih, v ko- mentarju navedenih razlogov: Prizivno sodišče ni v nobenem primeru/pogledu sporne stvari pravnopomotno presodilo. Istotako je povsem pravilno naziranje prizivnega sodišča, da je podana vzročna zveza med spolnim občevanjem tožen- cev in nastalimi pravdnimi stroški. Saj četudi med zakonolomstvom in pravdni- mi stroški ni direktne kavzalne zveze, marveč samo vzročna zveza sploh, ta okol- nost tožitelju še ne jemlje opravičenosti, da bi omenjenih stroškov ne mogel izto- ževati, ko zakon vendar nikjer ne predpisuje, daje za tak odškodninski zahtevek potrebna direktna kavzalna zveza z oškodovančevim dogodkom. Za odškodnin- ski zahtevek zadostuje, če nastala škoda izvira iz kakega tujega krivičnega postop- ka ali ponašanja. Da so bili predmetni stroški povzročeni, četudi le posredno, po dejstvu, daje bil otrok rojen, a ta okolnost daje bila zopet naravna posledica pre- povedanega občevanja med tožencema, o tem pač ne more biti dvoma. Saj bi si- cer tožitelj sam moral nositi posledice zakonolomstva tožencev. Zato je na strani tožencev dana tudi krivda, katera utemeljuje njih obveznost, da morata povrniti iztoževane pravdne stroške. * Tožbeni zahtevek je vložila Zdenka N. N. - upravičeno domnevamo, da je bila v to prisi- ljena s strani soproga A. von Rosenbucha, vinski omami predanega propadlega stihoklepca, katerega usoda nam je od nekaj tednov po razglasitvi sodbe kljub poizvedovanjem neznana. Seveda se lahko upravičeno zamislimo nad podobnostjo izginotja, kot je bil to slučaj pri Ivanu Nikolajeviču Ponirovu in prodajalcih »antikvamih« knjig. Problem izginulih oseb torej ostaja še naprej odprt. ** Že omenjeni Andrew MUDGUARD, avtor več študij, med njimi tudi Stvarnika (The Originator; v: The Bunches for Adam are Fading), kjer obravnava Atamatixu podobnega zmedenca in pri tem uporablja naši bottoms-up podobno metodo analize. 34 DOVOLJ TEME - LUČI SE NAM HOČE. ZATOREJ POPUSTIMO TEMNE zadevščine, zaglejmo se v prihodnost in se načelno vprašajmo: Ali pomeni, da je dovolj, če se polastiš oblasti avtorstva, če osvojiš poslednje finese Besede? Ne, ne pomeni! Polastiti se oblasti avtorstva - to je samo začetek. Vsa stvar paje v tem, da se priborjena oblast ohrani, utrdi, napravi nepremagljiva, monolit. Kaj je potrebno, da bi ta cilj dosegli? Za to je treba izpolniti vsaj tri glavne naloge, ki čakajo revolucijo Besede, njene vojščake-avtorje že drugi dan po zmagi - zakaj pi- sano je: Zgodovina Besede je zgodovina nikoli končane revolucije Besede. Naše skupne naloge: a) zlomiti je treba odpor z revolucijo Besede strmoglavljenih in duhovno razlaš- čenih odpadnikov dvomljive preteklosti, likvidirati sleherni njihov poskus, obnoviti temotno oblast Nečistega in njegovih podanikov; b) organizirati je treba graditev v duhu strnitve vsega avtorskega ljudstva okrog Besede in to delo popeljati v smeri, ki pripravlja likvidacijo, uničenje neavtor- skih sil Temnega; c) oborožiti je treba Besedo, organizirati revolucionarno armado Besede in splo- šen avtorski odpor za boj zoper notranje sovražnike, za boj zoper zunanje so- vražnike, za boj zoper nečisto obkolitev neavtorjev; Vse to nam bodi v misli in avtorskem dejanju, danes in zmeraj, na veke vekov. Dragi naš gospod Avtor, stvaritelj Besede in zaščitnik našega avtorstva! S pogle- dom, uprtim v svetlo prihodnost tam za obzorjem, s pogledom, uprtim v svetlobo tvoje Besede, ti gromoglasno kličemo: ZGODOVINA BESEDE JE ENA SAMA - NAM DODELJENA. ZGODOVINA BESEDE JE BESEDA SAMA IN g. AV- TOR JE NJEN EDINI UTEMEUITEU IN ZAŠČITNIK! 35 Lela B. Njatin Križ Razvožen svet. Kolotečine gorja. Križ čez polje privesla. Križ pred poljem obstane: Ne tod, ne tod! Položi obraz na pot, da čezenj peljajo... * tema polzi s streh in leze po ulicah, nekaj moških že do koleri v nji ustavlja ljudi, ki hitijo domov, da bi ubežali noči. pozivajo jih, vlečejo za roke in razpirajo svoje ogromne plašče pred njimi, nekdo postoji, a nato odmahne, drugi se zastrmi, vpraša za ceno in v naglici išče denarnico, ko se približam, prodajalec ljubosum- no zagrne plašč in odhiti proč, a še lahko ujamem, da ima v notranjih žepih revi- je. »gospod,« zakličem za tistim, ki jo je kupil, »kaj pa imat;?« nasmehne se in pomaha z naslovnico - moški v mrežastem overallu se zadira v žensko v rožnati spalni srajci - in že izgine skozi temo, ki se zgošča. mislim, da sem prišla, vstopim v hišo in se povzpnem po stopnicah, v sobi ne prižgem luči. svoje stvari spustim na tla in se pretipljem do postelje, pogladim telo, ki počiva v postelji in se hočem splaziti pod odejo, luč zasveti, v postelji ležita andrej in lukavečkijev oče. »kje pa je srečko?« presunjena vprašam, »kaj pa naj bi on počel tukaj?« je zmeden andrej. opazim, da sem v napačni hiši. »oprosti, zmotila sem se,« grabim svojo obleko, »k srečku sem šla.« »ampak zunaj je noč!« se še bolj trudi andrej. »oh, res je že pozno, ali lahko spim tukaj?« andrej mi postelje na tleh. zbudi me božanje rok. »kako si drzneš!« planem na andreja. lukavečkijevega očeta ni več. »najprej si imel v postelji moškega, zdaj pa hočeš spati s tujo žensko!« mu s studom očitam, pograbim svoje reči in odpiham ven. sprehodim se skozi mesto, tiščim glavo za čevlji, zadrži me izložba, v kateri se zrcalijo z vseh strani v mreži ogledal, zgodaj je še, trgovino so pravkar odprli, brž ko vstopim, me prodajalec v temno modri obleki iz satena in z vijoličasto kravato potisne v usnjen naslonjač in primakne kromirano pručko za noge. vsenaokrog mene so čevlji razstavljeni v vitrinah z ogledali na temno modrem žametu, vsaka vitrina ima svojo razsvetljavo, najbolj me pritegne tista s črnimi lakastimi salonarji: na vsaki polici bolj zašiljenih konic in višjih pet se kopljejo v modri in rdeči svetlobi, prihitita še dve skoraj do loba- nje postriženi prodajalki v tesno oprijetih oblekah iz enakega materiala, kakor je * Stanko Majcen: Kažipot .36 prodajalčeva, in v elegantno izzivalnih čevljih, »želim škornje,« dahnem, spet temnomoder žamet: škatle za škornje, dekleti jih neutrudno polagata predme in odvijata iz umetne svile najrazličnejše modele: oprijete, široke, gladke, nagubane, zmečkane, iz lakastega ali reptiljega usnja, luknjičaste, omrežene z jermeni, okra- šene s čipkami, zaponkami, gumbi, prepredene z zadrgami, okrasnimi šivi, sega- joče do gležnjev, do kolen, nad nje in tik pod bočni pregib, vsak par, ki mi ga pro- dajalec natika, toplo odseva v žaru mojih oči. vstajam, se sprehajam pred ogleda- lom in se zamišljam v tisočih pripadajočih oblek, neznansko uživam v podobah, ki sijih nadevam, vse to me vznemirja, a ne zadovolji: »rada bi kaj bolj nenavad- nega.« tokrat izgine za vitrine prodajalec, »mislim, da vam samo to lahko ustre- za,« mi jih poda. od začudenja se mi razklenejo usta in val vročine me strese, la- kasti so, visoki do sredine meč, po vsej sprednji višini se zavezujejo z iz tankih us- njenih trakov spleteno vrvico, zelo dolgo konico imajo - in vsak ima po dve peti. spustim jih v naročje, da me zapeče, prodajalec pripre veke in kotički ust se mu zavihajo navzgor, srečko je v službi, glavni odmor je in skupaj stojiva pred šolski- mi vrati, nekaj otrok je zaprtih v drvarnici, tisti, ki se lovijo po dvorišču, pa so polni modrikastih podplutb, »z otroci je treba trdo,« pripoveduje srečko, »tepe- mo jih z bičem, hujše pa režemo z noži. ampak njim to ni nič. oni to zahtevajo! nepoboljšljivi so. vsak dan imamo dovolj svežih udov in sveže krvi, da lahko iz njih skuhamo malico, kar razmetavamo z njo. si že zajtrkovala?« me povabi v je- dilnico. ko se mu nasmiham iznad krožnika, srečko zamišljeno strmi skozi okno. z ustnicami močno stiska cigareto in vrti vžigalično škatlo v rokah, sploh ne sliši: »tole je odlično! zakaj pa ti ne ješ?« pocukam ga za uho: »hej! si jedel?« »nisem la- čen.« »povej mi še kaj! tako dolgo se nisva videla.« »zvečer se bova zabavala, po- zabil boš na to. imam presenečenje zate!« »zvoni, grem,« me poboža po roki. »vi- diva se zvečer!« še enkrat zakličem za njim. sedim za okroglo mizo, ožgano od ci- garet, ki jih ugašajo na njej. na lopi poleg mene spi mladenič, oblečen v črn us- njen suknjič in raztrgane hlače, njegov obraz je mrtvaško bled, lasje pa mu gorijo v oranžni barvi, obdaja ga oster vonj po alkoholu, morda po zdravilih, skozi me- glo cigaretnega dima zrem v ekran, postavljen visoko nad glave ljudi, ki se preri- vajo po ozkem hodniku od točilnega pulta do plesišča, glasba s plesišča je glasne- jša od glasbe z videa, zato se kmalu naveličam napenjati oči in ušesa, z nejevoljo se oziram proti vhodu, nestrpno pričakujoč srečka, »živijo!« me aldo radostno pozdravi, vrže svojo težko jakno na mizo, z roko pomete smeti s klopi in zarožlja z verigo in šopom ključev, ki mu vise okrog pasu, prisede, »danes pa nisi D. J.!« »imeti moram tudi malo prostega časa. redkokdaj te vidim tukaj! kje je pa sreč- ko?« se pogladi po brkih, »oh, po pijačo je šel. že dolgo ga čakam.« »videti si slabe volje,« mi popravi lase, ki mi zakrivajo oči. »hotela sem, da bi danes pozabil na službo in bi se zabavala, šla sva v restavracijo na večerjo, vsak čar razprši s svojim vedenjem, zamori me, da začenjam verjeti v pustost vsakdana, aldo se bežno na- smehne in se obrne proti plesišču, srečko postavi plastičen kozarec s pivom pred- me in ga hladno pozdravi, aldo vstane in me prime za ramo: »se vidiva! dobro si videti!« »bolj grozna si kot njegov travestit dario!« mi zabrusi srečko, presenečena se poskušam braniti, a mi ne pusti do besede: »sem se hodiš razkazovat, med te izgubljence, ki mislijo samo na to, kako bi zapolnili gvoje luknje!« »mislila sem, da sem ti všeč,« sem pretresena, »če bi hotela ugajati meni, se ne bi razstavljala 37 tukaj! vedes se kot kurba!« poskušam premagati eksplozijo bolečine v prsih in stisnem se k njemu, »srečko,« ga hočem poljubiti, »ne dotikaj se me!« me pahne od sebe in odide, obraz skrijem v tla. pogled na krilo in rokavice iz usnja, ki poči- vajo v naročju, mrežaste nogavice in nove čevlje me navda z obupom, srce se mi skrči, da planem pokonci in zbežim na plesišče, globoko vzdihnem in začnem razbijati z nogami po tleh. brezupno stresam s sebe tesnobo in silim telo, da bi se sprostilo v sunkovitem ritmu, brcam, cepetam, tolčem predse z boki, da bi si pri- dobila prostor, obračam se sunkovito, suvam s komolci, trepetam z glavo, posta- ne mi vroče in vsujejo se mi solze, vztrajam in pospešujem gibe. krožim z zadnji- co, tleskam s koleni, z rokami lovim zrak. ljudje se nabirajo ob robu plesišča, vse me boli. ustavim se za hip in nato se lomim še hitreje, jočem naglas, solze in pot- ne kaplje frlijo od mene, prste mečem za njimi, zgrudim se na tla. vročina mi je butnila v glavo, žile na sencah mi utripajo hitreje od ritma nog plešočih okrog mene. krčevito hropem. izza hrbta me objamejo močne roke. »srečko?« vprašam, »čudovita si.« dvignem glavo. aldo, odnese me s plesišča, ogrne me s svojo jakno: »greva k meni.« ko odpre vrata svoje sobe, zagledam posteljo, ki zavzema ves prostor, berem grafitti nad posteljo: PAIN IS PLEASURE AND PASSION, »vedno si mi bila všeč,« mi reče, ko jo odgrinja, »mar ti nisi... ?« ga vprašam, ko mi pomaga vanjo, pokrije me, poboža po obrazu in reče: »sem, sem.« ugasi luč in odide iz sobe. pomirjena sem. blazno prijetno mije, zaspim, v pristanišču se me- gla počasi razhaja, morje rahlo pljuska ob dok, a tudi galebi še spijo, in to je edini zvok jutra, med ogromnimi trupi ladij, zarjavelimi in porasLmi z algami, se sti- skajo lesene jahte in čolnički. z glavo med rameni in rokami globoko v žepih pre- biram imena na njihovih bokih, prav tako prazna so, kakor se mi ladje zde le lu- pine, v katerih ni ničesar, prostor je poln pregrad, škatel brez vsebine, ki zaslanja- jo obzorje - stene, ki štrle iz morja, se rahlo premikajo, vendar se mi ravnina morja zdi enako trdna kakor beton, po katerem hodim, barve so mrtve in hladne - sonce se še ni prikazalo, sedem na mrzli privez, še vedno me bega polzenje pred- metov v mojem vidnem polju, za trenutek je podoba statična, hip nato pa se raz- merja med rečmi spremene, ne morem se odločiti med premikanjem in mirova- njem. »kdo bi si mislil!« zaslišim nenadoma, zagledam moža. ki smejočega obra- za vleče vrv iz globine, iz vode pomoli glavo drug moški: »potegni močneje! težka je.« na gladini se prikaže dekliški obraz, obdan z dolgimi lasmi kakor z vencem halog, njeno telo najprej zaplava po površini morja, moža pa ga ujameta in dvig- neta na obalo, dekle je videti mrtva, njena koža je skoraj prozorna, vendar njeno telo ni zabuhlo od vode, kakor so telesa utopljencev, le njene ustnice so tako na- brekle, kakor je nemogoče, da bi jih imel živ človek, njeni dolgi, tanki udi so ne- znansko ljubki, zavita je v zelenkaste cape, skozi katere se blešči njen mokri tre- buh, pasji stiska vrv, s katero stajo vlekla na površje, gleženj ji teži debela veriga, »le kdo bi jo lahko priklenil na dno?« sprašuje moški, ki seje potopil do nje, med- tem ko se briše s svojo spodnjo majico, gol stoji na doku, njegova obleka je suha na kupu ob njegovih nogah, »ponoči ni tu nikogar,« mu odvrne drugi, »karkoli lahko počneš tukaj, ne da bi te opazili.« moški, ki strme v dekletov obraz stopa v svoje hlače, okameni. dekle se opre na roke, sede in se široko razprtih oči zazre vanj. »ni mrtva!« izdavi napol nagi moški, »vi,.. ste me rešili,« iztegne dekle roke proti njemu, tedaj plane nadnjo drugi mož in ji zadrgne okoli vratu konec 38 vrvi, s icatero sta jo vlekla iz vode. morje rahlo pljuska ob dok, a tudi galebi še spijo in to je edini zvok jutra, medtem ko zapuščam pristanišče, se mi zdi le, da slišim stoke dveh mož, ki poskušata potešiti svojo slo v telesu mrtve utopljenke, mesto je praznično okrašeno s sladkarijami, nad glavami visijo bom- boni v bleščečih se papirčkih, ulice so tlakovane s čokolado, fasade hiš so prevle- čene s sladkorno glazuro, velikanske torte zapirajo prehod na križiščih, želim si jesti kremne rezine in vstopim v trgovino, kjer prodajajo slaščice, alkoholne pija- če in ličila, pred pultom je razstavna vitrina, na srebrnem staniolu so razvrščene šminke, obarvani vosek moli iz škatlic, pozornost mi pritegne šminka, zavita v papir, rdeča je in debela, iz ovoja gleda kakor glavica penisa, neprijetno mi je, ob misli, da bi si z njo drgnila ustnice, mi zagomazi po hrbtu, potnih dlani odidem iz prodajalne, v sosednjo me zvabi razprodaja, v košu iz kartona brskam med paso- vi za nogavice, vseh mogočih barv so in materialov: nežno pastelni iz svile, beli, črni in v barvi kože iz čipk, neonsko žareči iz plastike... izberem enega iz rdeče plastike in enega iz črnih čipk. v kabini se ne slečem, samo privzdignem krilo, ko ju pomerjam. črne čipke se spuščajo pod mojim pasom kakor mah in klešejo moje boke v bele kamnite zobe, ki štrle izmed trikotnikov, v katere so ukrojene čipke in ki je oblika črnega grmička pod njimi, plastični pasje izdelan iz jerme- nov, ki so med sabo spojeni s kovinskimi zaponkami, močno se me oprime in me stisne tako, da mi meso nabrekne med rdečo mrežo, občutek imam, kakor da mi boke veže strasten objem, ogledala okrog mene množe to podobo z vseh strani, luči, usmerjene v plastiko iz različnih kotov, oživljajo neštete odbleske, ko se obračam pod njimi, podoba me vznemiri, da si spustim roko med noge in jo tam zadržim, nenadoma se odpro vrata kabine, ženska srednjih let se osuplo zazre vame in spusti iz rok vrečke, s katerimi je otovorjena, »no, kaj takega!« izdavi, vrtajoč s pogledom v moje mednožje, izza vrat se prikaže srečko, »oprostite,« odrine žensko, vstopi v kabino in zapre vrata, »povsod te iščem,« mi reče, »pojdi- va k meni.« na stopnišču v hotelu naju ustavi moški v težkem usnjenem suknjiču in s košatimi brki. »dolgujem ti zavojček cigaret,« reče srečku. pogleda me in se nasmehne, »gresta na zabavo? moški se morajo zabavati,« mu pomežikne. terasa je prepolna, glasba je bučna, da škriplje v zvočnikih in ljudje kričijo drug v dru- gega. neka ženska z debelim slojem pudra na obrazu in razmazano šminko se mi obesi okrog vratu, očita mi, da ne ljubim dovolj svoje matere, to me razbesni, za- čnem kričati, da samo žrejo na njen račun, brcam v stole, da se prevračajo, in zli- vam pijačo iz kozarcev na tla. psujem goste, jih suvam proti vratom in mečem hrano za njimi, srečko me zgrabi za roke in mi jih zvije na hrbtu, bliskovito se obrnem proti njemu in ga z vso močjo ugriznem v vrat. srečko pobesni, primaže mi klofuto in me zabriše po tleh. ujamem se za njegovo nogo in mu zasadim noh- te vanjo, dvigne me za lase in me stisne okrog prsi, da komaj diham in ne morem niti malo premakniti rok. vleče me po hodniku tako močno, da se zaman posku- šam z nogami upreti ob težke posode z rožami med vrati, da bi ga zadržala, v svo- ji sobi me brcne na posteljo, za trenutek se pritajim, nato pograbim marmorni pe- pelnik z nočne omarice in mu ga zalučam v glavo, srečko se umakne ravno toliko, da še skupi majhno buško. vrže se name in me mlati s pestmi, suvam ga s koleni, komolci, praskam, grizem, a sem prešibka, da bi se g^ ubranila, srečko me prete- pa vedno bolj divje, obraza in leve roke sploh več ne čutim, nenadoma zagledam 39 na nočni omarici še neicaj med olupi