LETO lil. ŠT. 11 (108)/TRST, GORICA ČETRTEK, 19. MARCA 1998 NOVI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 VOJNA IN MIR POMEMBNA ODLOČITEV SLOVENSKE SKUPNOSTI Ne pričakujmo si tu epskega opisa in bogate pripovedne sile, ki jo je ruski pisatelj Lev Tolstoj vdahnil v svoj zgodovinski roman s tem naslovom. Res je, da se bomo m seveda tudi zaustavili ob podobnih vprašanjih, ki jih obravnava ruski mojster besede in ki od vedno tarejo človeštvo: kako pride do vojne, zakaj ni miru? Vse to in še kaj drugega lahko pride človeku na misel zlasti danes, ko si iz dneva v dan svetovna diplomacija prizadeva za mir na kakem končku sveta. Včeraj vojna v Bosni, danes razgreto Kosovo, pa malo dlje negotov mir okoli Iraka. Ni torej čudno, da se svet danes tako kot včeraj mora soočati z vnemo s temi vprašanji in dilemami. "Vojna je nemožnost miru." Tako je napisal nekdanji ameriški državni tajnik Henry Kissinger, znan politolog in dober poznavalec evropske moderne zgodovine. V svoji knjigi Diplomacija Restavracije je poleg dogajanja v znanem obdobju po Dunajskem kongresu v prvih desetletjih 19. stoletja in še zlasti ob figuri avstrijskega kanclerja in znanega diplomata kneza Metternicha (ki so ga imenovali "kočijaž Evrope") zapisal nekaj vedno aktualnih misli o vojni, miru, vlogi velikih sil in njih posegu v zgodovino itd. Svetovna zgodovina je arena, v kateri se javljajo ljudje, narodi, dogodki in druge stvarnosti. V njej se dogaja to, kar človek gradi ali ruši v socialnem, kulturnem in seveda političnem smislu. Vojna je že od prastarih časov pomenila tekmo in nasprotovanje. Filozof Hobbes je v 16. stoletju lepo, a preveč pesimistično označil to stanje kot boj vseh proti vsem (bellum omnium contra omnes) in črnogledo definiral človeka kot volka svojemu bližnjemu (homo homini lupus). Sicer je že starogrški filozof Heraklit dejal, da je boj oče vseh stvari. Gotovo je to marsikdaj tudi res in zlasti tragična dejanja in poboji sodobne zgodovine med in po drugi svetovni vojni o tem lahko dramatično pričajo. Vojna seveda predpostavlja sovražnika. Prav zgovorno je zapisal prej omenjeni ameriški politolog, da je "vojna brez sovražnika absurd, mir, ki pa je zgrajen na mitu sovražnika, le premirje". Pri tem še Kissinger dodaja, da je skušnjava vojne kaznovati nasprotnika, naloga politika pa je graditi. Te misli ameriškega državnega tajnika v času predsednika Nixona so res aktualne, verodostojne in v bistvu temeljijo na dejstvih. Ne bomo se tu razpisovali o sodobnih zadevnih problemih vojne in miru. Stalno - na žalost - o njih pišemo, na tem mestu le dodajmo še kako misel. Današnja politika in diplomacija lahko v tem kontekstu veliko naredita za mir oziroma za njegovo utrditev. In to brez popuščanj ali podlih kompromisov, pa še manj brez iskanja lastne slave ali koristi. Naj navedem le stavek, ki ga je o tem pred več kot dobrim stoletjem in pol zapisal takratni šef britanske diplomacije lord Castlereagh: "Ni naša naloga zbirati trofej, ampak - kjer je mogoče - zopet privesti svet do miroljubnih navad." O filozofski ideji miru je pisal Imanuel Kant v delu Za trajen mir leta 1795, nekaj let po krvavi francoski revoluciji, bi jo je filozof iz Konigsberga zelo občudoval. Veliko je bilo se potem in je tudi danes teoretskih razprav zgodovinarjev, hlozofov in politologov o teh žgočih vprašanjih, ki jim verjetno ne bomo mogli nikoli dati končnega odgovora. Mir ljudem na zemlji - klic iz Betlehema gotovo presega vse človeške ideologije in teorije in s svojo globoko poslanico narodom in ljudem vseh časov vliva upanje v nove in trdne temelje sožitja in sodelovanja med ljudmi. Tudi za naš čas. - ANDREJ BRATUŽ KAKO NA DEŽELNIH VOLITVAH? DRAGO LEGISA Deželni svet Furlanije-Ju-lijske krajine v mandatu, ki gre h kraju, ni popravil volilnih predpisov, kar pomeni, da Slovenska skupnost ne bo mogla nastopiti s svojo kandidatno listo na deželnih volitvah 14. junija. Spet torej grozi nevarnost, da slovenska manjšina ne bo imela svojega deželnega poslanca. V našem časniku smo že pisali, kako je deželni svet v mandatu 1988-1993 tako spremenil volilne predpise, da Slovenska skupnost na volitvah pred petimi leti ni izvolila svojega predstavnika, čeprav je v primerjavi z volilno preizkušnjo leta 1988 napredovala tako po številu glasov kot v odstotkih. Zgodilo se je, da je slovenska manjšina prvič v vsej zgodovini avtonomne dežele Furla-nije-Julijske krajine ostala brez svojega poslanca, kar smo označili za pravi pravcati politični škandal. V zadnjih petih letih, kolikor traja deželna legislatura, si je SSk odločno in vztrajno zaman prizadevala, da bi se krivica popravila. Zgodovinski voditelj Južnih Tirolcev dr. Syl-vius Magnago je pred kratkim izjavil, da se tudi najhujše in še tako zapleteno vprašanje, kot je izvolitev manjšinskega zastopstva, lahko reši, če na večinski - v našem primeru italijanski - strani obstaja politična volja. Take volje očitno ni bilo. Te vrstice smo napisali predvsem zaradi "zgodovinskega spomina", ki ga bomo tudi obujali, kadar se nam bo zdelo potrebno. Razvoj dogodkov čedalje bolj krepi naše prepričanje, da le institucija "zajamčenega zastopstva" lahko zadovoljivo reši vprašanje, kako omogočiti naši kot sicer tudi drugim narodnim manjšinam izvoli- tev ustreznega števila predstavnikov v najpomembnejša zakonodajna in upravna telesa. Pomisleki, ki jih v tej zvezi navaja italijanska stran, so iz trte izviti, torej neutemeljeni in ne vzdržijo pravne znanstvene analize. Italijanska stran jih navaja tako iz lenobe kot iz pomanjkanja volje. Slovenska skupnost se seveda vsem težavam in oviram navkljub ne more in ne sme odpovedati bitki za izvolitev svojega predstavnika v novi {deželni zbor. Še do pred kratkim je bila prepričana, da bo ; lahko sodelovala v skorajšnjem volilnem boju v okviru | koalicije Oljke, s katero je imela že nekaj volilnih izkušenj. Pred kratkim pa se je zgodilo, daje nova "demokratična levica", to je Demokratična stranka levice (PDS) koalicijo Oljke pokopala in bo torej sama nastopila na deželnih volitvah 14. junija. Kot pišemo na drugem mestu, je deželni svet Sloven- ske skupnosti na seji 13. t.m. vzel na znanje novi položaj in poveril deželnemu tajništvu nalogo, da nadaljuje pogovore s predstavniki "Projekta avtonomij" za skupen nastop na deželnih volitvah 14. junija. Glavna in najvidnejša predstavnika "Projekta avtonomij" sta tržaški župan Riccardo llly in rektor univerze v Vidmu Marzio Strassoldo. SSk je prepričana, da obstaja v okviru takšnega zavezništva stvarna možnost za izvolitev slovenskega deželnega poslanca, ki ga ne bodo utesnjevale takšne ali drugačne partijske vezi in koristi. To pa nikakor ne pomeni odpovedi boju za zajamčeno zastopstvo naše manjšine v Italiji. NAPET KOSOVSKI VOZEL aj se bo zgodilo, ko bo Miloševič dokazal, da ultimata kontaktne skupine, ki je zapadel na Jožefovo, ni mogel izpolniti, ker so Albanci z bojkotom preprečili vsak poskus dialoga s srbskimi oblastmi? Bo mednarodna skupnost, ki srbskemu voditelju ne more dokazati, daje preslišal nasvete za pomiritev na Kosovu, u-resničila napovedane grožnje in uvedla sankcije? Že skoraj ČETRTEK 19. MARCA 1998 SASA RUDOLF deset let zategnjeni kosovski vozel je tako napet in zapleten, da ga ni moč na hitro in na lahko razvozlati, najti hitre in zadovoljive rešitve za probleme, ki so se nakopičili in s srbsko represijo spremenili v pravo medetnično sovraštvo (na sliki: srbska policija je v Prištini udarila po civilistih). Evropa doslej ni kazala ne želje ne sposobnosti, da se spoprime z balkansko problematiko. Pomanjkanju diplomatske daljnovidnosti so se pridružila nepoznavanje položaja, nerazumevanje zgodovinskih okoliščin, podcenjevanje nevarnosti zapleta, predvsem pa pomanjkanje enotnih stališč, kar je prvi pogoj za ukrepanje. Po vsej verjetnosti tudi v kosovskem primeru Evropa ne bo zastavila vseh potrebnih sil. Neodloča-nje pa zna imeti za posledico novo prelivanje krvi. Miloševič se bo še dalje branil z izgovorom, da gre za notranje vprašanje, da Albanci ne sodelujejo pri procesu pomiritve, da se ne zadovoljujejo z avtonomijo. STRAN 2 Ivan Žerjal KAJ NAJ PRIČAKUJEMO SLOVENCI? Pravna država mora predvsem skrbeti, da se spoštuje zakon! n Jurij Paljk / intervju AVGUŠTIN DEVETAK j Danijel Devetak P. MARKO IZ AVIANA, AVSTRIJA IN TURKI O SINODI SLOVENSKE CERKVE j Diego De Brea OB STOLETNICI ROJSTVA GARCIE LORCA j Klara Krapež ALEKSIJ KOBAL V PILONOVI GALERIJI RICMANJE: KONCERT APZ TONE TOMSIC Iva Koršič GORIŠKI NASTOP GREGE AVSENIKA Erika Jazbar KO PIHA PONEDIŠČAK. Marjan Drobež ZAMENJAVA V SLOVENSKI VLADI m Erik Dolhar UVAJANJE KOTALKANJA V OSNOVNE ŠOLE ČETRTEK 19. MARCA 1998 SVET OKROG NAS "POUČNO" SREČANJE VIO LANTE-FI NI V TRSTU KAJ NAJ PRIČAKUJEMO SLOVENCI? IVAN ŽERJAL FOTO KROMA Soočenje, ki ga je oddelek za politične vede tržaške univerze priredil v soboto, 14. t.m., med predsednikom italijanske poslanske zbornice Lucianom Violantejem in predsednikom Nacionalnega zavezništva Gianfrancom Finijem v tržaškem gledališču Verdi, je naletel na različne ocene in odmeve. Do njih je prišlo že v dneh in tednih pred tem dogodkom. Mnogi so se spraševali o umestnosti take pobude, mnogi se že vnaprej niso strinjali z njo, češ da je to politična poteza, s katero prihaja do enačenja borcev za svobodo s tistimi, ki so se borili na strani fašizma in nacizma. Glede tega je zgovorna protifašistična manifestacija, ki je bila dan pred soočenjem med Violantejem in Finijem na tržaški Pomorski postaji, pa tudi izredno oster članek, ki ga je napisal znani italijanski časnikar Giorgio Bocca v dnevniku La Repubblica v nedeljo, 15. t.m. Če pa globalno gledamo na celotno zadevo, lahko rečemo, da si srečanje Violante-Fini ni zaslužilo tolikšnega hrupa, predvsem vnaprejšnjega odklona ne. Če na kratko ocenimo srečanje, je le-to bilo usmerjeno v poudarjanje potrebe, da Italija stopi v tretje tisočletje z obnovljenim oz. prenovljenim čutom narodne pripadnosti in z zgodovino, ki jo bo sprejemal čim širši krog državljanov, ki pa lahko imajo več zgodovinskih spominov. Naj samo spomnimo na nekatere izjave: neločljivo je treba povezati pojma demokracije in narodne identitete (Fini); treba je prebrati vse strani zgodovine, tudi tiste, ki lahko ne ugajajo (tako Vio-lante kot Fini) itd. Slovenci smo iz ust predsednika poslanske zbornice slišali priznanje, da se je tragična zgodovina naših krajev začela pred 80 leti, ko je prišla Italija v Trst. Violante je tu omenil preganjanje, kot je sam dejal, Italijanov, ki so bili preganjani samo zato, ker so govorili jezik, ki ni italijanski. Ni se omejil na omenjanje edinole Rižarne in fojb kot simbolov trpljenja teh krajev, ampak je omenil tudi Gonars. To je s strani visokega predstavnika italijanske države (treba je ločiti državno funkcijo od pripadnosti politični stranki) nedvomno korak naprej, tudi kar se tiče priznanja o nujnosti sprejetja globalnega zaščitnega zakona za slovensko manjšino in potrebe, da si Italija pridobi zaupanje pripadnikov manjšine. Fini tega ni bil sposoben narediti. Pravzaprav tega si ne bi mogli niti pričakovati, saj kljub preobratoma v Fiuggiju in Veroni ostaja njegova stranka v marsičem naslednica fašistične. Govoril je zelo previdno, izrazil je staro nasprotovanje zaščitnemu zakonu za Slovence v Italiji, češ da že obstaja mnogo zakonov, ki urejujejo to vprašanje, in uvedbi dvojezičnosti v Trstu, kjer je - z razliko od okolice - slovenska prisotnost zelo majhna. Oba govornika sta - sicer na različen način - poudarila, da je danes Trst potreben Italiji v večji meri, kot je Italija potrebna Trstu. Pri tem je bil Violante bolj izrazit: Trst, je dejal, je eden od temeljnih kamnov, na katerih se gradi nova Italija. Trst je Italiji potreben zlasti v luči njene politike navezovanja stikov s Srednjo Evropo in Sredozemljem. Zato se Italija od njega marsikaj nauči: tako od njegove zgodovine kot od njegove vloge stičišča med različnimi ljudmi in kulturami. Kaj pa je pomenilo to srečanje za nas Slovence? Gotovo se ne moremo ustaviti le pri Violantejevem priznanju krivic, ki smo jih doživeli. Če je za Italijane možno in potrebno stopiti v tretje tisočletje s skupno zgodovino in skupno identiteto, bi moralo to biti tako tudi za nas. Če se bomo namreč znali zediniti ob neki skupni zgodbi, skupni zgodovini, ki pa je sestavljena iz več spominov, s katerimi se bomo strinjali ali tudi ne, bomo lahko utrdili in prenovili svojo narodno identiteto. Če nam bo to uspelo, bomo tudi mi z večjo sproščenostjo in večjim upanjem stopili v novo tisočletje. Od stopnje utrjenosti in zavesti lastne identitete bo namreč odvisno tudi, ali bo sobotno srečanje med Violantejem in Finijem tudi za nas koristno ali pa bo dolgoročno pomenilo le italijansko spravo in zedinjenje na naši koži. S 1. STRANI KOSOVO Vpliv Ibrahima Rugove se bo verjetno med albanskim prebivalstvom zmanjšal, podpora bo šla skrajnežem, ki poznajo le nasilje. Kako bo reagirala Tirana? Doslej je podirala politiko nenasilja Ibrahima Rugove, toda opozicija nekdanjega predsednika Beriše je vedno glasnejša in zahteva več odločnosti. Kaj bo storila Makedonija, ki že zdaj le s težavo rešuje svoje notranje probleme? V primeru resnejših spopadov se zna zateči v Makedonijo na sto tisoče kosovskih Albancev. S tem pa bo porušeno makedonsko etnično ravnotežje. Novi problemi pa se bodo odprli tudi v Srbiji. Če je Miloševič po eni strani dobesedno pometel z opozicijo, ki nima ne ugleda ne voditelja, je po drugi izgubil generacijo mladih, ki so zbežali v tujino, da ne bi služili v vojski in umirali v nesmiselni vojni. Po svetu so se razkropile tudi študentke, saj jim je samo tujina zagotavljala znosno življenje sredi urejenih političnih in ekonomskih odnosov. Srbija je tako ostala brez generacije mladih izobražencev, ki bi morali prevzeti politično in gospodarsko vodstvo države. Posledice se že poznajo, še očitneje pa bodo prišle na dan, ko naj bi generacija mladih, rojenih med letoma 1965-75, zamenjala sedanjo, ki je zrasla v samoupravnem socializmu in se do danes ni znala prilagoditi novim razmeram v svetu. Če svetovne organizacije ne bodo, kot kaže, znale pravilno, hitro in odločno ukrepati, se bo j