49«
Fr. Gestrin:  Balada o prepelici.
požrtvovalno izpraznil celo svoje zasebno stanovanje in ker je bila gospa sodnikova — ali kakor so ji drugi še vedno dejali — Kračina Ančika — kot kumica šolske zastave danes prva odločilna oseba, ukrenil je slavnostni odbor, da mora biti tukaj — bal pare. Notar Valentin je tekal ves dan semtertja. Svoj dobro priučeni slavnostni govor je bil srečno zvršil, potem pomagal bodoče gasilce miriti in sedaj je z učiteljem, nekaterimi davčnimi uradniki, z ranocelnikom in jednim trgovcem opravljal posle vzprejemnega odbora in rediteljstva za večerno veselico.
Vse je šlo gladko, in okolo devete ure so že plesali prvo ka-driljo.
Sodnik je bil s soprogo že davno navzočen, in prvo kadriljo si je bil izprosil notar pri Ančiki. Nocoj je bilo Valentinu jedno, najsi je Vrbanojka taka ali taka, pozabil je vse predsodke in mržnje; bilo mu je le do tega, da se slavnost vrši toli dostojno, kakor je to mogoče v Grobljah. Med kadriljo šele se je prikazal adjunkt Pavel.
(Dalje prihodnjič.)
Balada o prepelici.
poletno noč odmeva:   »pet pedij!« Sicer ni niti šuma niti klica; Le v tesni kletki drobna prepelica Bedi  in poje,  ko vse mirno spi.
V  polmračni  sobi  na  blazino  belo Naslanja  težko  glavo  mlad bolnik In vrača se  v prežite kratke čase: Razvija se pred njim življenje celo, Mnog hipec lep,  mnog jasen gleda lik, Veselih  pesmij  čuje znane glase  .  .  . Posluša in smehlja se,
Češ,  skoro se  povrne krasna  doba,
Saj  če si mlad,  še daleč je do groba —  —
V   poletno  noč odmeva:   »pet pedij!«
Fr. Gestrin.