55 Nevenka Korpič1 DRAVSKI SOKOL SREDIŠČA OB DRAVI 1911–2011 … naša skupna vez – sokolska ideja … V letu 2011 je minilo 100 let od ustanovitve sre- diškega sokola. Prispevek obravnava zgodovino sokolskega gibanja na Slovenskem, delovanje Dravskega sokola Središča ob Dravi ter v na- daljevanju delovanje Društva za telesno vzgojo Partizan Središče ob Dravi. Sokolstvo »Biti zvest pomeni držati se nekoga ali nečesa, biti pozoren na nekoga ali na nekaj, to osebo ali stvar podpirati, sicer sem njen izdajalec. Zakon zvestobe pokaže na naše korenine. Določa, do koga naj bomo zvesti: do družine, društva, do- movine, staršev in prijateljev, do delodaljalca, do države itd. Naše korenine so predvsem v dru- žini in v domovini – rodili smo se kot pripadniki konkretnega slovenskega naroda. Zvestoba je odgovornost in dolžnost pripadnosti vsemu, kar nas bivanjsko določa, in to je predvsem domovi- na. Domovina ima tri razsežnosti: deželo, narod in državo«.2 Sokolstvo je skupen naziv za telovadna gi- banja, ki so se po letu 1862 razvijala v vseh slovanskih deželah avstro-ogrske monarhije kot izziv nemškim telovadnim organizacijam in kot simbol narodne zavesti ter obrambe proti germanizaciji. Nosilec gibanja je bilo li- beralno usmerjeno meščanstvo. Ti cilji so bili 1 Nevenka Korpič, kustosinja etnologinja, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, OE Ormož, Kolodvorska cesta 9, 2270 Ormož. 2Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Sloven- skem, str. 104. v času avstro-ogrske monarhije na Štajerskem pomembnejši kot v drugih slovenskih pokra- jinah. Tako je tukaj ljudstvo sprejemalo Sokol kot borca za narodne pravice, telovadbo pa kot zbiranje in zdrav način življenja mladine. Začetki sokolskega gibanja segajo na Češko. Pobudnik za njihovo ustanovitev je bil dr. filo- zofije in češki rodoljub Miroslav Tyrš3, ki je bil tudi ustanovitelj Sokola v Pragi, 16. februarja 1862. 3Miroslav Tyrš je bil rojen 17. septembra 1832 v Dečinu nad Labo. Pri sedmih letih je postal sirota. Ob pomoči strica mu je kljub temu uspelo diplomirati in doktorirati z odliko na Karlovi univerzi v Pragi. Med študijem filo- zofije se je še posebej osredotočil na estetiko, saj je bil velik občudovalec starogrške filozofije in etike, katere eno od osnovnih načel »kalokagathia« pomeni harmonijo celotnega človeka (telesno, moralno in duhovno celoto). Verjel je namreč, da mora biti posameznik, prav tako pa narod, fizično in moralno na visoki ravni ter inteligenten in izobražen, če želi doseči neodvisnost in jo tudi obdr- žati. Ta načela je kasneje udejanjal tudi pri sokolih. Leta 1862 je Tyrš poučeval v Novem Jachymovu, kjer je spo- znal Jindricha Fügnerja, s katerim sta ustanovila praško telovadno društvo, ki se je kasneje po vzoru južnoslovan- skega epskega junaka preimenovalo v Sokol. V praškem Sokolu je Tyrš na začetku opravljal funkcijo podpredse- dnika, kasneje pa je postal njen vodja. Leta 1871 je bil tudi urednik revije Sokol, kjer je objavil enega temeljnih programskih člankov »Naša naloga, smer in cilj«. Leto pozneje je izdal knjigo »Osnove telovadbe« (češko »Za- kladovy telocvik«, izraz telocvik/telovadba so prevedli za starogrški izraz gimnastika); vključevala je sisteme gimnastičnih vaj, ki jih je sam iznašel in so bile plod nje- govih znanstvenih dognanj ter razmišljanj. Prav tako je (še pred de Coubertinovo obnovo olimpijskega gibanja) napisal knjigo z naslovom »Poklon olimpizmu«, ki je slavila in poveličevala starogrško olimpijsko idejo. Mi- roslav Tyrš je umrl leta 1884 ter za seboj pustil izjemno bogato dediščino na področju telovadbe/gimnastike in njenega izrazoslovja ter telesne/športne vzgoje nasploh. Njegove ideje so uporabljali in jih razvijali tudi slovenski raziskovalci na področju telesne vzgoje, na čelu z Viktor- jem Murnikom (v: STOJA. Interno glasilo ŠD Narodni dom. September 2009, št. 16, str. 10). 94(497.4Središče ob Dravi)”1911/2011” 061.2:796.4(497.4Središče ob Dravi) 56 Dr. Miroslav Tyrš, utemeljitelj sokolstva, v slavno- stnem kroju čeških Sokolov, 1882. leta. Sprva se je imenovalo Praška telovadna eno- ta, že nekaj mesecev kasneje pa mu je bilo dodano ime Sokol. Ime mu je predlagal Ema- nuel Tonner po jugoslovanskem nazivu za junaka.4 V srbski in črnogorski poeziji je bil sokol prispodoba za najboljše lastnosti juna- kov. Panslavistično ime, ki so ga uradno začeli uporabljati po letu 1864, naj bi simboliziralo nacionalno enotnost vseh slovanskih naro- dov, njihovo srčnost, junaštvo in plemenitost. Članom Sokola so kot ideal služile tudi lastno- 4Ratiznojnik, Telovadno in kulturno društvo Sokol v Ljutomeru, 1903–1941, str. 6. sti ptice z enakim imenom, ki je simbolizirala silo, hitrost, občutek in časten boj. 5 Sokol je bilo ustanovljen kot prvo telovadno društvo na Slovenskem, s polnim nazivom Gimnastično društvo Južni sokol in je nastalo kot izziv nemškim telovadnim organizacijam – Turnvereinom. V Ljubljani ga je 1. oktobra 1863 ustanovila skupina slovenskih rodolju- bov in telovadnih navdušencev ter mu nadela ime Južni sokol. Ime društva kaže na zgledo- vanje po praškem Sokolu, dodatek »južni« pa pove, da gre za njegovega južnega brata. Leta 1867 ga je deželna vlada zaradi zaostrenih po- litičnih razmer razpustila, 1868. leta pa je bilo v Ljubljani kot naslednik ustanovljeno Telova- dno društvo Sokol.6 Južni sokol oziroma njegov neposredni na- slednik Ljubljanski sokol ni bil samo prvo te- lovadno društvo v Sloveniji, postal je matično društvo za vsa slovenska sokolska društva. Spodbudilo je tudi k nastanku prvega sokol- skega društva v Zagrebu leta 1874 ter zadnja leta pred vojno še srbskih društev. Sokolstvo je proti koncu 19. stoletja že preraščalo v giba- nje, njegova ideja pa ni bila samo druženje ob telovadbi, člani so bili tudi ideološko oprede- ljeni. Ena najbolj priljubljenih društvenih de- javnosti so bili sokolski zleti. Praviloma so jih prirejali ob nedeljah in praznikih po natančno določenem programu, oblečeni v sokolske kroje in ob spremljavi godbe. Sokoli so bili blizu miselnosti Narodne napre- dne stranke. Društvo je bilo opredeljeno kot 5Ratiznojnik, Kronika za slovensko krajevno zgodovino, 1998, str. 119. 6Stepišnik, Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem, str. 82–95. 57 vsenarodna nadstrankarska svobodomisel- na organizacija, dostopna vsem Slovencem oziroma Jugoslovanom. Njegovi člani niso smeli biti pripadniki stranke, ki bi nasproto- vala sokolskemu kulturnemu in političnemu programu. Sokoli niso smeli biti člani Sloven- ske ljudske stranke, ki je imela pod okriljem telovadno društvo Orel. Sokolsko delovanje je bilo narodnoobrambno in demokratično. V prvih letih je bila dejavnost Sokola posvečena bolj krepitvi slovenskega narodnega gibanja kot telovadbi. Sokoli so v svoje vrste vključe- vali otroke in odrasle. Imeli so moško in žen- sko članstvo, mladino so imenovali naraščaj- niki, dijakom pa oblast ni dovolila vključevati se v društva.7 Sokolska načela8 Leta 1903 so si sokoli izbrali enotna načela, leto potem pa so začeli izdajati glasilo Sloven- ski sokol. Sokolska ideja s sokolsko narodno vzgojo je temeljila na načelih, ki jih je sestavil pobudnik sokolskega gibanja Miroslav Tyrš. V slovenščini so izšla leta 1919 v obliki knjižice, ki jo je založila Slovenska sokolska zveza. Sokolska pravila oz. načela so poudarjala vsakdanjo krepitev telesa in duha s telovad- bo. Neprestano telesno in duševno napredo- vanje, disciplina in osebno odrekanje naj bi vzgojilo vztrajnega, delavnega, odpornega, pogumnega, odločnega, značajnega, resni- coljubnega, treznega, zdravega in močnega posameznika. Poudarjali so krepitev telesa in telovadbo in vzgojo z močno voljo. Sokolska ideologija je spodbujala narodno in kulturno zavest ter je vzgajala ob telesni vzgoji. Vzgaja- 7Prav tam, str, 103. 8Prav tam, str. 88. la je k disciplini telesa in duha. Samo narod s takimi posamezniki je lahko imel in ima tisto, kar potrebuje za svoje preživetje in svoj ob- stoj. Telovadba je bila sokolom vedno na prvem mestu, ostale oblike družabnega življenja, kjer so lahko pokazali dostojnost, vljudnost in zmernost pa šele na drugem. Na veselicah in drugih javnih prireditvah so morali biti po- zorni, da v svoji sproščenosti niso škodovali ugledu sokolskega kroja in sokolske ideje, saj so bile take prireditve ena izmed oblik prido- bivanja novih članov. V vrstah je bilo načeloma dovolj prostora za vse nazore. Poudarjali so, da združujejo v svo- jih vrstah ljudi različnih svetovnih nazorov. V času Avstro-Ogrske je bilo sokolstvo po- membno gibalo v povezovanju slovenskega naroda proti Avstrijcem. Združevanje na sre- čanjih, t.i. zletih, je pomenilo tudi najbolj mno- žične shode slovenskega ljudstva po taborih v drugi polovici 19. stoletja. Sokolstvo je imelo še poseben pomen za narode, ki so živeli pod hegemonijo avstrijske oz. ruske države, saj so si želeli kulturno pa tudi politično in ekonom- sko neodvisnost. V tem je bila osrednja vloga sokolstva. Za slovensko sokolstvo je bilo prelomno leto 1905, saj mu je oblast dovolila združitev v Slo- vensko sokolsko zvezo, v njej pa so se poenoti- la skoraj vsa sokolska društva na Slovenskem. Sledilo je organizacijsko in idejno strnjevanje članskih vrst, v telovadnicah pa je bilo vse več vzgojnega dela. Slovenska sokolska zveza se je včlanila v mednarodno gimnastično zvezo 58 in slovenski tekmovalci so leta 1907 nastopali na mednarodnih tekmovanjih, ki so jih pozne- je poimenovali svetovna prvenstva.9 Nadaljnji razvoj sokolskega gibanja na Slo- venskem V začetku 20. stoletja je število slovenskih sokolskih društev naraščalo. V desetletju od 1903 do 1913 je število sokolskih društev na- raslo s 16 na 115, število članov pa na več kot 600.10 V vodstvu Sokola so sodelovali takratni slovenski liberalni politiki, med drugimi Ivan Tavčar kot tudi Ivan Hribar. Združena so bila v Slovensko sokolsko zvezo. Leta 1919 so se sokolske organizacije v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji združile v Sokolsko zvezo Srbov, Hr- vatov in Slovencev, v okviru katere je veljalo načelo »en narod, ena država, eno sokolstvo«. Poudarjali so, da je: «Sokolstvo vzgoja – te- lesna, nravstvena, narodna in demokratična – štiri misli zlite v neločljivo celoto«. Zveza se je leta 1921 preimenovala v Jugoslovansko sokolsko zvezo in 5. decembra 1929 v viteško organizacijo Sokol Kraljevine Jugoslavije. Or- ganizacija, ki je delovala pod okriljem države, je nadaljevala sokolsko tradicijo. S tem je bilo konec samostojnosti in politične neodvisnosti med jugoslovanskimi sokolskimi društvi.11 Ob začetku druge svetovne vojne se je del so- kolstva vključil v narodnoosvobodilni boj pod vodstvom Osvobodilne fronte slovenskega naroda, v kateri so bili sokoli ena izmed usta- novnih skupin. Sokoli so med vojno skrbeli za telovadbo ter organizirali razne tekme in dru- ge športne prireditve. 9Stepišnik, Telovadba na Slovenskem, str. 80. 10Prav tam, str. 81. 11Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na Sloven- skem, str. 167. Sokolstvo je bilo pomembno telovadno, naro- dnoobrambno in kulturno gibanje slovenskih narodov na poti do njihove nacionalne neod- visnosti in samostojnosti. Po letu 1948, ko je bil v Pragi zadnji vseslovanski sokolski zlet, je sokolstvo zamrlo. Leta 1990 je bilo obnovlje- no najprej na Češkem, v Sloveniji pa leta 1995 z ustanovitvijo Slovenske sokolske zveze. Sokolska ideologija je spodbujala narodno in kulturno zavest ter ob telesni vzgoji vzgajala disciplino telesa in duha. Pomembne vredno- te so bile disciplina, zdrav duh v zdravem te- lesu, poštenost do sebe in drugih in boj proti krivicam. Sokoli so vedno pomagali drugim in vsem, ki so pomoč potrebovali. Po teh načelih deluje tudi današnja Sokolska zveza Slovenije. Dravski Sokol Središča ob Dravi12 Pobudnik za ustanovitev središkega Sokola je bil češki zdravnik dr. Karol Chloupek13 na župnem zletu, ki ga je priredila celjska sokol- ska župa ob skupnem telovadnem nastopu celjskih in varaždinskih sokolov v Središču ob Dravi, 8. avgusta 1911. leta. Ta skupni zlet je bil povod, da so središki ro- doljubi 22. oktobra 1911 ustanovili v Središču ob Dravi telovadni odsek srediških rodolju- bov, leta 1912 pa sokolsko društvo z imenom Dravski Sokol. Ob ustanovitvi je društvo štelo 45 članov. Na ustanovnem občnem zboru, ki je potekal v gostilni Zidarič, je bil za starosto soglasno izvoljen Srečko Dogša. Sokole je vo- dil vse do prve svetovne vojne. Podstarosta društva je postal Martin Rakuša, prvi načelnik 12Gradivo povzeto iz arhiva Telovadnega društva Partizan Središče ob Dravi, april 2011. 13Dr. Karol Chloupek velja za ustanovitelja in dolgolet- nega starosta Murskega Sokola v Ljutomeru. 59 je bil Franjo Kočevar. Tajniške posle je opra- vljal Ljudevit Muzek, blagajniške zadeve je najprej urejal Stanko Grivec, v letu 1913 pa jih je prevzela Lojzka Kocmut. Poleg njih so bili v prvi odbor izvoljeni še Stanislav Dogša, Mati- ja Ivanuša, Ivan in Anton Kolarič, Josip Šinko, Jakob Klemenčič, Rupert in Julij Borko, Matej Veselko, Jakob Zadravec in Josip Žnidarič. Va- diteljski zbor, ki je štel 6 vaditeljev, sta vodila Franjo Kočevar in Matija Veselko. Pri društvu so ustanovili tudi stavbni odsek. Člani središkega Sokola, leta 1911. Kljub težkemu finančnemu položaju in ob organizacijskih težavah, saj člani niso imeli na voljo primerne telovadnice in potrebnega telovadnega orodja, je bilo delo društva zelo živahno. Prve telovadne vaje so vadili pod vodstvom Franja Kočevarja v skednjih, vadili pa so tudi pod vodstvom Antona Kolariča kar v konjskem hlevu – žrebčarni. Prvič so se čla- ni društva predstavili občinstvu s telovadnim nastopom 25. avgusta 1912. leta. Leta 1913 je društvo štelo 46 članov, in sicer 10 telovadcev, 10 telovadk, 2 naraščajnika in 24 osnovnošol- skih otrok, vseh članov v sokolskem kroju pa je bilo 32. V tem letu so sokoli pripravili 3 pre- davanja in 11 telovadnih nastopov. Zadnjič pred prvo svetovno vojno so nastopili na zletu mariborske sokolske župe v Rušah, 29. junija 1914. leta. Po teritorialni razdelitvi je bil središki Sokol najprej priključen celjski sokolski župi, usta- novljeni 30. oktobra 1910. leta. Konec leta 1913 je bil priključen novoustanovljeni mari- borski sokolski župi v mariborsko okrožje, po letu 1914 pa je spadal pod ptujsko okrožje. Prva svetovna vojna je prekinila delovanje So- kola in v sokolskih vrstah zapustila praznino ter odpor do aktivnega dela. Tudi med pre- bivalci ni bilo zanimanja do aktivnega dela. Mnogi člani so bili kot politično sumljivi za- sledovani in preganjani, starosto središkega Sokola Srečka Dogša pa so orožniki odgnali v ječo v Gradec, kjer je tudi umrl. V zaporu se Člani središkega Sokola, od leve: Anton Kolarič, Jurij Borko, Jože Čulek. 60 je med vojno znašel tudi kapelnik sokolske godbe Franjo Serajnik. Stanko Dogša in mno- gi drugi telovadci, člani Sokola, pa so padli na raznih bojiščih v prvi svetovni vojni. Ponovni povojni zagon Sokola je bil težav- nejši, kot je bila njegova ustanovitev. Izgubili so nekaj najboljših članov in telovadcev. Raz- mere so se kljub težkemu gospodarskemu stanju postopno izboljševale in prišlo je do ponovnega oživljanja Sokola. To se je kazalo v organizaciji in aktivnostih v naslednjih letih. Za napredek društva je bila potrebna vzgoja, ki ne bi temeljila samo na telovadbi, temveč tudi na splošni izobrazbi v sokolskem duhu. Prizadevali so si pridobiti več strokovnega ka- dra. Starosta društva je postal Franjo Kočevar. Društvo je vodil 13 let, in sicer med leti 1919 – 1932. Leta 1932 ga je zamenjal Anton Tkalec, zadnja leta pred okupacijo pa je društvo vodil Jože Čulek. Vaditeljski zbor je po prvi svetovni vojni najprej vodil Anton Kolarič, pri delu pa mu je pomagal Matija Ivanuša. Od leta 1922 do leta 1930 je telovadce vodil učitelj Srečko Vittori, za njim pa med leti 1930 in 1932 Jože Veselko. Med leti 1932 in 1941 je vaditeljski zbor vodil dober telovadec Srečko Jambro- vič. Prva načelnica in vaditeljica ženskih od- sekov pred prvo svetovno vojno je bila Olga Serajnik, po vojni je za njo načelniške posle prevzela Anica Tavčar, nato so ji sledile Anica Kočevar, Rozinka Jurjaševič, Marija Horvat, Ela Marčec, od leta 1934 pa je bila načelnica soko- lic Marica Vajda. Že pred vojno je društvo želelo lasten dom. Sad dolgoletnih prizadevanj in prostovoljne- ga dela stavbnega odseka središkega Sokola je bilo odprtje sokolskega doma, 10. oktobra 1926. leta, ob slovesnosti 4. zleta ptujskega sokolskega okrožja. Pomenila je višek društve- ne aktivnosti. Temelji doma so bili postavlje- ni poleti 1921. leta. Dom je obsegal dvorano, gledališki oder, sobo za društvene seje, knji- žnico in telovadnico. Veliko zaslugo pri gradnji doma je imel dolgoletni načelnik središke hra- nilnice Maks Robič. Za sprejem v članstvo Sokola so veljala po- sebna pravila.14 Prosilec za sprejem v članstvo sokolov je moral biti star najmanj 18 let. Ob sprejemu je dal pristopno izjavo, ki je vse- bovala življenjepis in navedbo morebitnega članstva v katerem drugem društvu. Kandi- dat za sprejem pa je moral dajati jamstvo o svojem moralnem življenju v javnem in za- sebnem življenju ter svoji narodni zavesti ter neoporečni naravnanosti. Odbor Sokola je po šestmesečni poskusni dobi sprejel kandidata v društvo. Novo sprejeti član je dobil društve- no izkaznico in uradni sokolski znak, mesečno pa je moral vsak član plačevati članarino. Članstvo Sokola se je delilo na več skupin. Se- stavljali so ga otroci, naraščajniki/naraščajnice in člani/članice. Člani Sokola so nosili poseb- na oblačila.15 Imeli so slavnostne in telovadne kroje. Slavnostni kroj so sestavljali: sivkastor- jav suknjič (surka), enake hlače, rdeča srajca ter klobuk (čikoš) s sokolskim peresom. Klobu- ke je pozneje zamenjala nizka okrogla čepica. Telovadni kroj je bil sestavljen iz bele majice z rdečim robom, dolgih temnomodrih hlač ter modro-belega pasu. 14Kresnik, Skupaj zmoremo več, str. 3. 15Prav tam, str. str. 3–4. 61 Središki sokolski dom: Razglednica iz leta 1928. Sokolsko društvo iz Središča ob Dravi, 1919. leta. 62 Ženske (članice in naraščajnice) so nosile te- mnomodra plisirana krila, bele bluzice z rdečo vrvico namesto gumbov ter bele kratke no- gavice in črne čevlje. Na glavi so imele rdeče rute. Slavnostni kroj naraščajnikov so sesta- vljale peščenorjave hlače do kolen ter rdeča srajca. V telovadnici so nosili bele telovadne hlače iz domačega platna. Prvi javni nastopi in zleti središkega Sokola so bili rezultat načrtnega in rednega dela. Dru- štvo je pripravilo več zletov ptujskega sokol- skega okrožja, med drugim tudi zlet maribor- ske sokolske župe leta 1921. Na njem je vaje izvajalo 246 članov, 370 vojakov, skupaj 616 udeležencev. Z zletom ptujskega okrožja in z razvitjem dru- štvenega prapora, 14. junija 1936. leta je dru- štvo svečano proslavilo 25-letnico obstoja. Spominska traka sta na prapor pripela kumica Dragica Zadravec in starosta varaždinskega Sokola, narodni poslanec Stjepan Novaković. Leta 1938 je društvo razvilo naraščajski pra- por, ki ga je izvezla Otilija Jambrovič. Leta 1929 je bil Središki Sokol z zakonom ustanovljen kot državna ustanova, z imenom Sokol kraljevine Jugoslavije.16 V društvu je postala redna telovadba z leti vsestranska in množična. Ob orodni telovadbi so igrali člani sredi 30. let 20. stoletja odbojko, začeli so se ukvarjati tudi s tekom. V okviru društva je bil najaktivnejši kulturno- -prosvetni odsek. Takoj po prvi svetovni vojni je začel prirejati kulturne in zabavne priredi- tve, strokovna predavanja, vsakoletne telo- vadne akademije, izlete, pustovanja in zlete. 16Kolar, Središče ob Dravi skozi čas, str. 22. Ob Miklavžu je za sokolske otroke pripravil obdarovanja. Ta odsek je najprej vrsto let vo- dil zdravnik dr. Josip Tavčar, pri delu pa mu je pomagal Ivan Najžar. Nato je vodenje prevzel Jože Čulek in zadnja leta pred drugo svetovno vojno še šolski upravitelj Srečko Vittori. Pod okriljem prosvetnega odseka je delovala tudi strokovna knjižnica, ki jo je uredil in vr- sto let vodil Miroslav Venigerholc. Zelo akti- ven je bil tudi dramski odsek, ki je letno pod vodstvom režiserja Srečka Vittorija pripravil več predavanj. Stoto obletnico Tyrševega roj- stva je dramski odsek počastil 6. marca 1932. leta z igro Manice Komanove Krst Jugovičev. Zelo velik odmev pri središkem občinstvu so požele predstave Naša kri, Pri Hrastovih, Kri- voprisežnik in Jurčičev Deseti brat, ki so ga uprizorili na prostem na Gradišču, leta 1938. Pri posameznih predstavah je sodeloval so- kolski orkester pod vodstvom Srečka Vittorija. Za lepo slovensko pesem je v Središču od Dravi poskrbel sokolski pevski zbor, vodil ga je starosta tukajšnjega Sokola Jožek Čulek, zbor je štel več kot 60 članov. Vsako pomlad je zvestim poslušalcem pripravil samostojen koncert z venčkom narodnih pesmi. Vse telovadne nastope, zlete in akademije je s koračnicami spremljala sokolska godba. Za- četki središke godbe segajo v leto 1886, ko se je na pobudo takratnega nadučitelja Pavla Ungerja, takratnega dirigenta, ter trškega od- bora zbralo devet glasbenikov. Večina godbe- nikov je bila šolanih, saj so se izobraževali na takratnih avstrijskih vojaško glasbenih šolah. Ključna člana takratne godbe sta bila brata Matjaž in Franc Kocjan iz Godenincev. 63 Zaradi Ungerjeve bolezni je godbo v letu 1904 prevzel Matjaž Kocjan, toda orkester ni dolgo obstajal. Zaradi nesoglasij med bratoma Ma- tjažem in Francem je godba razpadla. Matjaž je bil pristaš starih avstrijskih skladb, Franc pa je želel ponuditi času primerne slovenske in slovanske skladbe. Želel je godbo pomladiti in izpopolniti z instrumenti. Brata sta se raz- šla, ter poskušala ustanoviti vsak svoj orkester. Matjažu je to delno uspelo, Francu pa zaradi finančnih težav ne. Z odhodom Franca je god- bo zapustil tudi njegov 17-letni sin Martin, po- zneje uspešen, dolgoleten kapelnik središke godbe. Naslednje obdobje središke godbe pa se je začelo s Francem Serajnikom, pedagogom na središki šoli in odličnim glasbenikom. Prav on je leta 1908 iz razpadlih godb znal pritegniti glasbenike in ponovno ustanoviti središko godbo ter jo voditi do konca prve svetovne vojne, ko se je z bojišča vrnil Martin Kocjan. Prav Martin je s svojim znanjem, ki si ga je nabral pri glasbeni kompaniji v Celju, po prvi svetovni vojni spet uspešno zbral »stare« glas- benike in godba je spet delovala s polnim zagonom. Postopoma so pritegnili še mlajše glasbenike iz takratnih avstrijskih in pozneje jugoslovanskih glasbenih šol. Po letu 1930 je sokolska godba dosegla svoj višek. Na tekmo- vanjih jugoslovanskih godb na vsesokolskem zletu v Sarajevu leta 1932 je središka sokolska godba dosegla drugo mesto.17 Sokolska god- ba je vsako leto središkemu občinstvu pripra- vila samostojna koncerta, in sicer na veliko- nočni ponedeljek in Martinovo nedeljo. Med drugo svetovno vojno so instrumenti za nekaj 17Prvo mesto je bilo takrat rezervirano za kraljevo vo- jaško godbo. časa utihnili. Okupator je to godbo poznal in jo za svoje potrebe tudi uporabil. Leta 1909 je bil v okviru Sokola ustanovljen tamburaški orkester, ki je največ nastopal na društvenih prireditvah in s svojimi nastopi razveseljeval člane društva. Vrsto let ga je vo- dil Andrej Marčec, člani orkestra pa so bili Ru- dolf Jurjaševič, Srečko Jambrovič, Franci Kosi, Jože Golob, Edvard Pajek, Rudek in Karel Ra- kuša ter Srečko in Rudolf Kocjan. Zadnja leta pred izbruhom druge svetovne vojne so središki sokoli dobivali vedno bolj narodnoobrambni značaj. Zato so leta 1938 na novo ustanovili tudi strelski odsek, ki ga je vodil Edvard Pajek in je štel 30 članov. V letu 1940 je bilo v društvo včlanjenih 262 članov, od tega je bilo 126 članov, 56 članic, 18 nara- ščajnikov, 10 naraščajnic in 52 otrok. Ob začetku druge svetovne vojne je bilo pre- kinjeno bogato kulturno-prosvetno delo sre- diških sokolov. Središki Sokol je bil ukinjen 22. aprila 1941. leta. Premoženje društva je bilo zaplenjeno v korist nemškega okupatorja, vsi vidnejši člani središkega Sokola pa zaprti po vnaprej pripravljenih seznamih ter nato iz- gnani v Srbijo, na Hrvaško in v Bosno. Po vojni društva niso obnovili. Nekateri člani Sokola so se po letu 1945 vključili v novo ustanovljeno telovadno društvo Partizan Središče ob Dravi. 64 Partizan Slovenije – zveza za telesno vzgojo18 Na Slovenskem se je sokolska organizacija z Dolomitsko izjavo leta 1942 odpovedala svo- jemu delovanju. Po osvoboditvi leta 1945 je telesna kultura na Slovenskem dobila novo organizacijo. Na svo- jem zadnjem zboru, 8. julija 1945, na Taboru v Ljubljani so slovenski sokoli sprejeli sklep, da se kot telesnovzgojna organizacija razidejo in vključijo v novo gibanje »fizične kulture«. Na Zboru delegatov slovenskega sokolstva so v spomin padlim sokolom in sokolicam za pri- borjeno »enotnost slovenskega naroda« ter v luči bodočega dela za »vzgojni napredek na- šega naroda kot največje jamstvo za njegov svobodni razvoj« sprejeli resolucijo, v kateri so podprli fizkulturno organiziranje in pozvali vse pripadnike, naj se »vključijo in posvetijo vse svoje moči novi enotni telesnovzgojni orga- nizaciji, ki bi telesnovzgojno delo nadaljevala na istih vsenarodnih vzgojnih načelih za iste vsena- rodne vzgojne cilje«, ter da naj se »vse naprave slovenskega sokolstva rabijo istim namenom, za katere so bile zgrajene ali pridobljene«. Sokolska zveza je bila razpuščena z nastan- kom Fizkulturne zveze Slovenije leta 1945, ki je po sovjetskem vzoru skrbela za množično telesno kulturo in vzgojo mladih. Tako je po- budo za telovadbo prevzela država preko posameznih takratnih družbeno-političnih organizacij, predvsem Zveze mladine Jugo- slavije in Zveze sindikatov. Telovadba je do- bila novo ime, in sicer fizkultura. Nastala so nova fizkulturna društva,v okviru katerih so ustanavljali razne sekcije in oddelke za redno vadbo. Fizkulturna sloga ni bila dolgotrajna 18www.sportna-unija.si/files/zgodovina/... in že na fizkulturnem kongresu aprila 1948 je prišlo do reorganizacije. Ta je sovpadala z in- formbirojevskim sporom med jugoslovansko in sovjetsko komunistično partijo. Sledila je fizkulturna decentralizacija. Fizkulturna zve- za Slovenije (FZS) je še nadalje ostala krovna organizacija, v njenem okrilju pa so bile usta- novljene Telovadna zveza Slovenije, Planinska zveza Slovenije, Strelska zveza Slovenije in pa- nožne nacionalne športne zveze, združene v Zvezi športov Slovenije. Telovadci so na državni ravni razpravljali o svo- ji nadaljnji poti in imenu na skupščini, novem- bra 1951. Pri obravnavi imena je bilo med dru- gim predlagano tudi staro ime Sokol. Izvršni odbor je priznal pomembno nacionalno vlo- go sokolstva, vendar pa opozoril na dogodke med drugo svetovno vojno, ko je bilo npr. so- kolstvo v Sloveniji soustanovitelj Osvobodilne fronte in pomemben borec proti okupatorju in kvizlingu, medtem ko se je v drugih prede- lih Jugoslavije, razen izjem, vključilo v četniške formacije in podpiralo jugoslovansko begun- sko vlado v Londonu ter nasprotovalo parti- zanskemu gibanju. Zato je bila podprta ideja o imenu Partizan, ki bo pomenilo simbol juna- štva, požrtvovanja, nesebičnosti, tovarištva in ljubezni do domovine in svobode. S tem naj bi bili dodeljeni nekdanji sokolski organizaciji tudi čast in naloga prenašati mladim vzgojne tradicije NOB. Cilj Partizana je bil postati mno- žična ljudska organizacija otrok, mladine ter odraslih mož in žena mest in vasi, podobno kot je bil Sokol. V ta namen so imeli pri urah telovadbe dejavnosti, kot so razne vaje, proste vaje, vaje na orodju, atletiko, plavanje, vesla- nje, smučanje, drsanje, streljanje, odbojko, ko- 65 šarko in druge igre, borilne vaje, krose ali teke čez drn in strn, izlete ter taborjenja. Takrat je federalna fizkulturna zveza Jugosla- vije predlagala, da se telovadne zveze preime- nujejo v TVD Partizan. V Sloveniji je bilo prei- menovanje TZS v Partizan Slovenije, zveza za telesno vzgojo potrjeno aprila 1952. Znotraj Partizana Slovenije so nastala številna športna društva in klubi. Reorganizacija je pomenila tudi delitev lastni- ne. Skladno z reorganizacijo fizkulture je bila sokolska lastnina na seji razširjenega plenuma FZS aprila 1952 izročena Partizanu Slovenije. S slovenskim kongresom leta 1951 v Ljubljani je bil v Sloveniji kot krovni termin vpeljan izraz telesna. Po kongresu so se republiške telesno- kulturne organizacije (Partizan, Planinska zve- za, športne zveze, taborniki) povezale v Zvezo za telesno kulturo Slovenije, na občinski ravni pa so začeli delovati telesnokulturni odbori. Kongres je sprejel tudi pomembne vsebinske smernice. Celotna dejavnost se je vsebinsko zaokrožila na telesno vzgojo, rekreacijo in šport. V sedemdesetih letih, ko je bil Partizan usmer- jen v rekreacijo, se je vključeval v različne rekreativne projekte, prireditve in akcije. Po parkih ali v neposredni mestni okolici so ure- jali trim steze, v društvih trim kabinete, ki so jih pozneje marsikje nadomestili fitnes klubi. Med rekreativnimi prireditvami so bile od- mevne akcije »Vsi na kolo za zdravo telo«, »Za vitko postavo je plavanje zdravo« in različne te- kaške ter pohodne akcije. V osemdesetih letih 20. stol. je bil Partizan pobudnik športne re- kreacije v krajevni skupnosti. Od leta 1984 je Partizan vključeval tudi druge športno-rekre- ativne organizacije in število članstva je nara- ščalo. Pojavljajo se prvi zametki triatlona kot oblika rekreacije ter številne nove še neorga- nizirane dejavnosti, npr. rafting, jadralno pa- dalstvo, deskanje na snegu, rolkanje in gorsko kolesarstvo. Naloga Partizana je bila pristopiti k posameznikom/rekreativcem in jim ponudi- ti možnosti vadbe. Športna unija Slovenije19 Partizan Slovenije je ob vojaški agresiji na Slo- venijo prekinil sodelovanje s Partizanom Ju- goslavije in 6. julija 1991 formalno izstopil iz Partizana Jugoslavije. Marca 1992 je zaprosil za članstvo v European Federation for Com- pany Sports (EFCS), kjer ga je do tedaj zasto- pal Partizan Jugoslavije. V prošnji je Partizan Slovenije poudaril, da je bila Slovenija 15. ja- nuarja 1992 mednarodno politično priznana država, s čimer se je »začel… proces vključe- vanja različnih športnih organizacij, institucij in ustanov v mednarodne zveze«. Partizan Slovenije je poudaril, da združuje 290 društev in da je »ena največjih športnih organizacij v Sloveniji z okoli 100.000 članov«. Prošnja je bila obravnavana na kongresu EFCS med 22. in 25. majem istega leta in bila ugodno rešena.  Na letni skupščini, 13. marca 1993, se je Par- tizan Slovenije preimenoval v Športno unijo Slovenije. Sprejeta je bila Programska listina. Športna unija Slovenije si bo zato nenehno prizadevala »za razmah športa med državlja- ni Slovenije« in »ljudem odpirala vrata v svet športa najrazličnejših pojavnih oblik in tako prispevala tudi k promociji športa nasploh.« Na podlagi Zakona o društvih – ZDru-1 (Ura- 19www.sportna-unija.si/index.php/predst... 66 dni list RS, štev. 61/2006) je Skupščina Športne unije Slovenije, dne 13. julija 2007, sprejela Pravila Športne unije Slovenije – zveze dru- štev za športno rekreacijo in športno vzgojo, ki je prostovoljna društvena organizacija z namenom povezovanja športnih društev, ki se ukvarjajo s športnimi, z rekreativnimi in s športnovzgojnimi dejavnostmi. V samostojni Sloveniji športno-rekreativno dejavnost in telesno vzgojo za vse starostne skupine, posebno za otroke in mladino, spod- buja, razvija in organizira Športna unija Slove- nije, v katero je vključenih okoli 35 nekdanjih društev Partizan.20 Društvo za telesno vzgojo Partizan Središče ob Dravi21 Društvo za telesno vzgojo Partizan Središče ob Dravi je naslednik (središkega) Dravskega Sokola. TVD Partizan Središče ob Dravi je bilo poleg TVD Partizan Ormož najuspešnejše športno društvo v prvih povojnih desetletjih, po letu 1966 pa tudi edino, ker je tovrstna organizira- nost v Ormožu zamrla; podobno se je doga- jalo tudi s TVD Partizan pri Veliki Nedelji, Mi- klavžu pri Ormožu in v Ivanjkovcih – ostal je le središki Partizan, ki uspešno (z manjšo spre- membo v nazivu: Društvo za telesno vzgojo – DTV) deluje še danes. Društvo je v dobrega pol stoletja dolgem obdobju delovanja doživljalo velike vzpone in padce. Predvsem 50. in 60. leta prejšnjega stoletja veljajo za najuspešnejše obdobje v 20www.sportna-unija.si/files/zgodovina/... 21Gradivo povzeto iz arhiva Telovadnega društva Partizan Središče ob Dravi, april 2011. dosedanjem delovanje Telovadnega društva Partizan Središče ob Dravi. Najstarejši ohranjen zapisnik o delovanju društva je iz obdobja 1953–1956, čeprav je povojni predhodnik društva TD Središče de- loval že pred omenjeno spremembo v letu 1951. Sokolski dom, popularno imenovan So- kolana, ki je bil slovesno odprt oktobra 1926, je že od začetka delovanja Partizana služil svojemu osnovnemu namenu – redni telesni vadbi. Njegove dimenzije 22m – 10m – 6m so zadoščale za redno vadbo takrat 116 aktivnih članov društva (kar je predstavljalo slabo po- lovico vseh članov). Velika začetna vnema je še toliko bolj spoštovanja vredna, če opišemo razmere, s katerimi so se prvi Partizanovi telo- vadci v Sokolani soočali: seznam orodja iz leta 1954 govori o enem drogu, konju, kozi in bra- dlji, stojalu za višino, prožni deski in blazini ter o treh kroglah, na zunanjem telovadišču pa je poleti mogoče tudi igranje odbojke in drugih iger z žogo. Iz enega izmed zapisnikov društva iz leta 1958 lahko izvemo22: Dejavnost društva se je omejila na telovadbo v zimskem času v Sokolani (»po vseh svecih« - po 1. novembru), igre z žogo (mali rokomet, od- bojko, nogomet) so se igrale v poletnih mesecih pred Sokolano, vadili in tekmovali so v »lahki atletiki«. Telovadli so v 8 skupinah (mlajši čla- ni, mladinke, mladinci, pionirji, pionirke, moška deca, ženska deca, predšolski otroci). Prirejali so veselice (pust, silvestrovanje), čajanke. 22Zapisnik TD Partizan, maj 1958. 67 Najbolj množična je bila vsakoletna splošna telesna vadba v Sokolani, ki je služila pripravi orodnih telovadcev (razdeljenih v kategori- je po starosti: otroci, pionirji, mladina, člani, starejši člani – za moške in ženske) na razna tekmovanja in manifestacije. Najpomemb- nejše so bile telovadna akademije, izpeljane v Sokolani, datumsko pa vezane na krajevni praznik (začetek aprila) in letni nastopi (po- vezani s koncem šolskega leta) na zunanjem telovadišču med Sokolano in osnovno šolo. Rezultati iz okrajnih tekmovanj in mnogobo- jev v orodni telovadbi, pa tudi v plavanju in odbojki, vsi iz začetnega obdobja delovanja, dokazujejo, da se je v središkem Partizanu de- lalo zelo dobro in množično. Leta 1954 je npr. na republiški zlet v Ljubljano odpotovalo 19 telovadcev, leto kasneje pa podatki govorijo kar o 107 članih društva, ki so na pokrajin- skem zletu v Celju predstavljali t.i. proste vaje. Društvo je skrbelo tudi za primerno izobraže- nost svojih telovadcev, ki so jih redno pošiljali na razna izobraževanja, vse z ciljem zagotoviti čim kvalitetnejšo in varno vadbo. Tudi pri šta- feti mladosti, vsako leto potekajoči med Sre- diščem in Ormožem, je imel Partizan aktivno vlogo. V vzponu je bila tudi atletika – z okraj- nih mnogobojev so središki atleti prinašali številna lepe uvrstitve. V okviru društva so bile aktivne tudi ženske. V 60. letih 20. stoletja so se telovadna društva morala soočiti s čedalje večjo popularizacijo športov z žogo. Odbojka je bila sicer popu- larna že takoj na začetku delovanja društva, v 50. letih (igrali so jo: Franc Žerjav, Franc Ko- čevar, Boris Kočevar, Franc Vrabelj, Srečko Pa- nič, Adolf Kosi, Jožef Kreutz, Slavko Ivanuša, Edvard Brazda, Rudi Zidarič in drugi). O tem govorijo naslovi okrajnih prvakov, to tradici- jo pa so člani središkega Partizana uspešno nadaljevali kasneje, ko so nastopali v ligaških tekmovanjih. Leta 1962 si je odbojkarska eki- pa kot zmagovalka območnega tekmovanja priborila možnost, da v naslednjem koledar- skem letu nastopa v II. slovenski odbojkarski ligi – vzhod, kjer so uspešno nastopali dve se- zoni in se kosali z ekipami, ki še danes igrajo pomembno vlogo (Fužinar, Hoče, Braslovče, Slovenska Bistrica, Ljutomer, Šempeter). Do- mače tekme so igrali na igrišču iz zbite ilovi- ce, na gostujoče tekme pa so se odpravljali z vlakom ali z društvenim kombijem. Takratni igralci so bili med drugimi Ivan Ivanuša, Ernest Kreutz, Franc Masten, Jaka Nemec, Franc Ploh, Ivan Šavora, Janko Zidarič, Karl Zidarič. Tudi povečano zanimanje za rokomet, ki se je širilo iz Ormoža in Velike Nedelje, pa tudi za nogomet, kjer so Partizanovci igrali prijatelj- ske tekme z okoliškimi ekipami, je vplivalo na zmanjševanje zanimanja za orodno telovad- bo, vendar jim je vedno znova, ob sicer slabi fi- nančni situaciji (iz dokumentacije je razvidno, da je vodstvo društva skorajda vsako leto po- šiljalo prošnje za dotacije) uspelo izpeljati tra- dicionalno telovadno akademijo. Tako je npr. leta 1966 na njej sodelovalo 130 telovadcev, Telovadni nastop, 1965. leta. 68 s Štafeto mladosti pa je teklo 40 članov dru- štva, na proslavi na dan mladosti pa je sode- lovalo okrog 130 telovadcev. Slednje so člani Partizana tradicionalno preživljali na Ptuju na odlično organiziranih območnih tekmovanjih oz. manifestacijah. Ena izmed zadnjih »pravih« telovadnih akade- mij je bila organizirana ob krajevnem prazniku leta 1971, ko je društvo (kot naslednik Sokola) praznovalo 60-letnico delovanja. Akademija je bila odlično organizirana in dobro obiska- na. Vendar pa so se »zlati časi središke orodne telovadbe« žal počasi in vztrajno iztekali. S težavo so prirejali večje telovadne dogodke, kajti med člani je primanjkovalo strokovnega kadra, Sokolana pa je bila v čedalje slabšem stanju. Tudi letnega nastopa članov društva na zunanjem telovadišču sredi 70. let niso več izpeljali. Povečano zanimanje za rokomet je spodbu- dilo društvo Partizan, tako da je leta 1973 za- čelo s pomembnim projektom asfaltiranja ro- kometnega igrišča, na katerem se je središka mladina do tedaj podila po lešu. Organizirano igranje rokometa je v Središču, sicer ves čas pod okriljem matičnega Partizana, obstajalo med leti 1974 in 1978. Ustanovna člana RK Središče ob Dravi sta bila Vlado Klobučar in Ivan Horvat, ki sta ekipo kasneje tudi trenirala. Rokomet so v takratni Štajerski ligi igrali: Dani- lo Jakl, Boris Jesih, Mišo Kačičnik, Silvo Kanič, Samo Kočevar, Bojan Mlakar, Slavko Mlina- rič, Jože Perger, Franc Rajh, Miran Topolovec, Danilo Žerjav, idr. Tekmovali so proti ekipam Branika Maribor, Drave, Formina, Kamnice, Slovenj Gradca, Šmartnega ob Paki. V prijatelj- skih srečanjih so pogosto igrali z Ormožem in Veliko Nedeljo. Leta 1975 so v Središču ob pra- znovanju krajevnega praznika pripravili velik rokometni turnir, na katerem so sodelovale vse tri ekipe z našega ožjega območja. Konec 70. let je RK Središče prenehalo delovati. Ve- čina igralcev je svojo športno pot nadaljevala na Hrvaškem v ekipah v RK Borac iz Nedelišča. Ob izteku 70. let je bila Sokolana v tako klavr- nem stanju, da so jo bili prisiljeni zapreti. Zim- ska vadba se je sicer še nekaj časa odvijala v manjših in manj primernih prostorih v bližnji šoli, vendar je bila ta rešitev samo začasna. Na- stopilo je zatišje. Kot pogosto pravijo starejši člani, »vsega je bila kriva žoga«. Nogometaši so se preselili na Gradišče na Trate, prostorov za resno nadaljevanje z orodno telovadbo pa društvo ni imelo. Brez notranjih prostorov za vadbo je tako ostala tudi osnovna šola. Sredi 80. let sta bili dve možnosti, in sicer obnova Sokolane ali pa izgradnja nove telovadnice. Odločili so se, da je gradnja nove telovadnice dolgoročnejša rešitev za kraj: aktivnosti v zvezi z tem so se začele že na začetku 80. let prejšnjega stole- tja. Telovadnica v Središču je bila opredelje- na kot prvi objekt B programa 1. občinskega samoprispevka. Bila je enako izvedbena kot telovadnica pri Veliki Nedelji, vendar manjših dimenzij.23 Dela so se zavlekla preko roka za dokončanje, zato je slovesno odprtje poteka- lo v okviru krajevnega praznika leta 1987. Iz samoprispevka je šlo 60% sredstev, občina je prispevala dve petini vsega denarja. 23Telovadnica velikost 28,45 m x 17,75 m je bila sicer večja kot Sokolana, vendar krajani še danes zamerijo ta- kratni Občini Ormož, da Središče ni dobilo večje telo- vadnice, podobne tisti pri Veliki Nedelji. 69 TVD Partizan je prepotrebne telovadne pro- store začel takoj izkoriščati. Delovanje dru- štva se je popolnoma usmerilo v rekreativno vadbo, z željo po čim večji množičnosti in širši zastopanosti športnih panog, kajti interesa za tekmovalno obliko športa ni več bilo in se je preusmeril v druga športna društva v kraju (NK Središče). Z zaprtjem Sokolane, prostora, ki je dobrega pol stoletja povezoval, združeval in vzgajal krajane v športnem in kulturnem duhu, se Središčani niso mogli sprijazniti, zato so se ob koncu 80. let začela velika prostovoljska dela, z namenom obnoviti dotrajani objekt. Po do- končani prenovi je z dvorano, ki je dokončno izgubila svojo športno namembnost, upra- vljala KS Središče (danes Občina Središče), društvo pa je v njej ohranilo svoj prostor vse do danes. Projekt, s katerim je delovanje društva prepo- znavno danes, je organiziranje zimske rekre- acije v telovadnici. Odlikuje se po množični udeležbi, zaključek pa predstavljajo občinska tekmovanja v okviru krajevnega (danes občin- skega) praznika v košarki, namiznem tenisu in šahu. Pozimi izvedejo smučanje, sankanje, po- hod na Roglo in plavanje v Zrečah, v pomla- danskem obdobju se podajo na izlet v hribe. Na velikonočni ponedeljek obhodijo središko občino, poleti se zabavajo na vaških igrah. Leta 2005 je Sokolska zveza, kljub nekaterim pritiskom, naj spremenijo svoj naziv iz »Parti- zan« v »Sokol« (kot je to storilo mnogo soro- dnih društev drugod), društvu podelila zlato plaketo za uspehe pri uvajanju množičnih-re- kreativnih programov. Člani društva se srečujejo na sestankih uprav- nega odbora in ohranjajo stike z veterani dru- štva. Zelo se razveselijo vsakega novega, mla- dega aktivnega člana. Ves čas skozi zgodovino je društvo združevalo posameznike, ki so žele- li nekaj narediti za svoj zdravi način življenja. Društvo daje poudarek druženju in spletanju prijateljskih vezi ter skozi športne dosežke premagovanju samega sebe. 70 Ključne besede Sokolstvo, načela, prapor, Partizan, društvo. Pisni viri - Arhiv Telovadnega društva Partizan Središče ob Dravi. - Kronika za slovensko krajevno zgodo- vino. 1998, str. 119. - Slovenska digitalna knjižnica (www. dlib.si). - Sokolsko društvo Ormož: Monografija ob 90. obletnici društva. Ormož, 2002. - STOJA. Interno glasilo ŠD Narodni dom. September 2009, št. 16, str. 10. Spletni vir - www.sportna-unija.si/files/zgodovi- na/... Literatura - Zdenka Kresnik: Skupaj zmoremo več. Publikacija ob razstavi, Ormož 2004. - Nataša Kolar: Središče ob Dravi skozi čas. Publikacija ob razstavi, Središče ob Dravi. 2010. - Anton Ratiznojnik: Telovadno društvo Sokol v Ljutomeru 1903–1941. Ljuto- mer, 2000. - Drago Stepinšek: Telovadba na Slo- venskem. Ljubljana, 1974. - Drago Stepinšek: Oris zgodovine tele- sne kulture na Slovenskem. Ljubljana, 1968. - Marjan Toš: Sokolsko društvo Lenart 1908–1998. Lenart, 1998. Povzetek Pred več kot sto leti so imeli Središčani, tako kot ostali Slovenci, že popolnoma izoblikovane elemente lastne kulture, prostorsko in politič- no pa so bili ujeti v ideologijo, ki se je odražala v zaničevalnem odnosu do vsega, kar je bilo slovenskega. Zato je tudi tukajšnje sokolsko gi- banje nastalo kot izziv nemškim telovadnim organizacijam. Sicer pa sokolsko gibanje na splošno ni bilo izvirno slovensko gibanje. Prvo društvo Sokol je nastalo na Češkem leta 1862. Že naslednje leto je v Ljubljani začelo delova- ti društvo Južni sokol, v naslednjih letih pa so po vzoru praške organizacije nastala še društva v drugih slovanskih deželah, ki so tedaj pripada- le avstro-ogrski monarhiji. Sokolska društva so bila tako že od samega začetka prav toliko kot športna društva tudi politične organizacije, ki so med Slovani v habsburški monarhiji pomagale spodbujati občutek narodne zavesti oziroma občutek pripadnosti Slovanom. Sokoli so posta- li osrednja politična, ne le športna organizacija med levo usmerjenimi Slovenci. Svojo pripadnost so člani Sokola izkazovali s tem, da so ob različnih prireditvah hodili na- okrog v sokolskem kroju, nastopali v rdečih srajcah in nosili znake, ki so izdajali njihovo pri- padnost Sokolu. Sokolska rdeča srajca je pred- stavlja sokolom »narodni slovenski prapor, ki je podžigala domoljubje, vzbujala samozavest in vzpodbujala krepak odpor proti narodnim na- sprotnikom.« Snovanje slovenskega telovadnega društva v Središču ob Dravi sega v leto 1911, ko so središki rodoljubi 22. oktobra ustanovili telovadni od- sek, leto kasneje pa še Sokolsko društvo z ime- nom Dravski sokol. Politična narava središkega 71 sokolskega gibanja se je še okrepila v 20. in 30. letih 20. stoletja V domačem kraju je društvo pri- rejalo kulturne prireditve, strokovna predava- nja, prosvetne večere, letne telovadne nastope, akademije, izlete, maškarade, tombole, zlete. V okviru društva so delovali dramski odsek, sokol- ski pevski zbor, tamburaški orkester in sokolska godba, ki je s svojimi koračnicami spremljala sokolske akademije, zlete, nastope. Leta 1921 je društvo zgradilo svoj sokolski dom, ki ga je leta 1926 tudi slovesno odprlo. S Sokolano, stavbo, ki so jo domačini sanjali, načrtovali, gradili in dograjevali, je bilo povezano delovanje sredi- ških sokolov. Ta ptica je veličastno stavbo, prvo svoje vrste na tem območju, glasno in ponosno povezovala s sokolskim gibanjem. Torej s sokol- sko silo in prepričanjem, ki sta neizbrisno zazna- movala tukajšnje prebivalstvo v prelomnih letih prve polovice 20. stoletja. Mnogo imen je zaznamovalo delovanje sredi- ških sokolov. V sokolskem gibanju so bili dekleta in fantje, ženske in moški, deklice in dečki. Telo- vadba in narodna zavest sta jih družila. Njihov moto je bil: v pesti je moč, v žilah krepost, v mi- slih domovina. Središki sokoli so bili začetniki tukajšnjega športnega gibanja. Telovadno dru- štvo Partizan, ustanovljeno leta 1951, je moralni naslednik središkega sokola. Ob omenjenem pa še naprej živi sporočilnost sokolske ideje, ki je hkrati tudi sokolska oporo- ka: Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, misli- te le eno: kako bodete vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce združeni posvečali naši slovenski državi, za njen procvit, kulturo in blagostanje.