Dr. Fr. Ramovš: Slovenische Studien. Bei-trage zur Geschichte der slovenischen Sprache. Heft I. Die moderne Vokalreduktion. Pos. odtis iz Archiva fiir slav. Philologie. XXXVII., str.  123—215.
Že dolgo ni izšla jezikoslovna razprava, ki bi jo bili sprejeli s tolikimi nadami, kakor smo to. Pisatelj pravi namreč v uvodu, da naj smatramo to razpravo in druge, ki ji bodo sledile, kot pripravo za bodočo zgodovinsko slovnico slov. jezika, ki jo namerava spisati. Potrebo takega dela že dolgo čutimo in to tem bolj, ker nas že drugi slovanski jezikoslovci priganjajo (n. pr. Vondrak), naj jo sestavimo. Da je še zdaj nimamo, je kriva pač tudi usoda, ki nam je ugrabila že dva učenjaka, ki sta resno mislila nanjo — Oblaka in Štreklja. Doslej nam jo nadomešča slavno Škrabčevo »Cvetje«, o katerem dr. Ramovš po pravici pravi, da »se nahaja v njem blizu vse, kar vemo doslej o zgodovini slovenskega jezika« (str. 124). Vendar pa bo treba še mnogo dela, preden bo mogoča taka slovnica, ki bo pojasnjevala ves slovstveni jezik od prvih po-četkov in vsa naša narečja. Tega težkega dela se je sistematično lotil mladi dr. Ramovš in že prva razprava nam kaže, da bo kos tej veliki nalogi. Dr. Ramovš je velikopotezen sintetik kakor Oblak in temeljit v podrobnostih kakor Škrabec in Štrekelj. Kar ga posebno odlikuje, je to, da je zbral toliko znanstvenega gradiva, kakor doslej še nihče ne. On je prvi, ki je preiskal in proučil vse knjige XVI. veka. Koliko žrtev ga je to stalo, si moremo nekoliko predstavljati, če pomislimo, da se nahajajo nekateri unikati XVI. veka le   v  Kodanju,  Tubingah,   Gottingenu,   Draždanih   itd.
V prvem zvezku obravnava novejšo samoglasniško redukcijo, ki je prevzela večino samoglasnikov in se je razširila skoro po vseh narečjih. O tem mogočnem pojavu je premišljalo že več jezikoslovcev (Miklošič, Škrabec, Oblak, Baudouin, Bogorodickij, Broch, Šah-matov), vendar ga ni še nihče tako na globoko in široko preiskoval. Njegovi nazori so povsem novi in časih na prvi pogled drzni, vendar pa po večini neoporečni. Mnogim pojavom, ki so se zdeli med seboj ločeni, je našel skupen vzrok: oslabelost izreke, ki se je polastila velike večine narečij, Z njo je razložil mnogo predliterarnih jezičnih prikazni (str. 201—203), mnogo literarnih oblik XVI. veka in nebroj pojavov v sedanjih narečjih. Poleg tega je rešil ali pa vsaj poglobil več drugih vprašanj, ki so jezikoslovce že dolgo zanimala.
Ni tu prilika, da bi obširneje govorili o učeni razpravi, hoteli smo samo opozoriti širšo javnost na novo mlado moč, od katere smemo veliko pričakovati.
Dr. A. Breznik.
Glasba.
Dva koncerta Glasbene Matice.
Drugi koncert v letošnji sezoni je Glasbena Matica priredila 9. marca in ga ponovila 10. marca. Spored je bil prikrojen sedanjim vojnim razmeram: samospevi, klavirske in zborove točke,
Kot pevka - solistka je nastopila gospa Pipa Arko-Tavčarjeva iz Zagreba, ki se je že prej, ko je bivala še v Ljubljani, izkazala nekaj kratov pri
produkcijah Glasbene Matice kot nadarjeno, muzika-iično čutečo in dobro šolano pevko. Petje sicer ni njen poklic; a je zato od nje tem lepše in hvalevrednejše, če to, kar more in zna, rada da in nudi, ko je treba, Njen sopran je simpatičen, prožen, srednje izdaten. Zapela je par slovenskih samospevov (D e v), tri hrvatske (Hatze, Konjovič, Ružič-Rosen-b e r g) in dve ariji: arijo Rusalke iz Dvofakove opere »R u s a 1 k a« in arijo Marenke iz Smetanove opere »Prodana nevesta«. Občinstvo je pevko rado poslušalo. Muzikalično in umetniško najbolje je podala Dvofakovo Rusalko. Namečki pa, ki jih je dodala izven sporeda, in tudi način, kako jih je podala, za resnobni koncert  niso  povsem primerni.
Klavirske točke : Novakov »A m o r o s o«, Smetanov »Obkročak«, Chopin o va »B e r-s e u s e« (Uspavanka) in Balada v G-molu, izvajane od gdč. Dane Kobler, klavirske virtuo-zinje in učiteljice Glasbene Matice v Ljubljani, so prišle topot do največje veljave. Gdč. Koblerjevo smo kot izvrstno pianistinjo že do sedaj visoko cenili, — zlasti kot neumorna spremljevalka na klavirju pri mnogih koncertih Glasbene Matice si je tekom zadnjih let stekla lepih zaslug. Njeni vzorni nastopi pri zadnjih dveh koncertih, njena ne le tehnično neoporečna, ampak — kar je še več vredno — tudi s tako finim, tako globokim glasbenim umevanjem in čutenjem prepojena igra pa nam je pokazala njeno umetniško moč še v veliko lepši, svetlejši luči. Škoda le, da Glasbena Matica ne razpolaga z boljšim klavirjem, pri čemer bi bil užitek, poslušati gdč. Koblerjevo, še večji in čistejši.
Matični moški zbor — kljub težkim časom še vedno dokaj številen — je zapel šest novejših skladeb iz »Novih Akordov«: Mirkovo »Na trgu«, Adamičevo »Kmečko pese m«, dr. Schwabovo »Slanico«, dr. Kimovčevo »Oblaček«, D e-vovo »Kvišku plava hrepenenje« in Adamičevo »Pesem o beli hišici«. Zbori so bili kot vselej kar najtočneje naštudirani. Posebno je učinkovala Adamičeva »Kmečka pesem« s prijaznim baritonskim uvodom — pel g. Završan — in lepo epizodo o sv. Izidoru, ki preide potem v silno živahen in vesel stavek. Mesto, ki govori o preštevanju dote skozi »tri dni in tri noči« in še čez, se zdi od skladatelja nekoliko preveč podčrtano. Precejšen vtis je napravila tudi dr. Schwabova »Slanica« vsled svoje miline in pristno narodnega značaja, Devova »Kvišku plava hrepenenje« pa po značilnih, ostro si kontrastu-jočih temah. Manjši, dasi nikakor neugoden vtis so napravile ostale tri tudi povsem dobre in v marsičem zanimive skladbe.
Koncert so obakrat zaključile Pavčičeve »Ž a b e« (iz O. Župančičevega »Cicibana«) za triglasni ženski zbor in kontraaltovski šolo s spremljevanjem klavirja in harmonija. Pavčič ni ravno eden posebno plodovitih skladateljev, a kar zloži, je solidno, lepo. Njegova najnovejša večja skladba »Žabe« nam kaj verno slika stisko v žabji občini vsled dolge suše in nastop izkušenega velikega žabarja, ki vzpodbuja žabjo družino k pogumu: »Slišal sem od juga šum«. Cel milje je izborno narisan, skladba tudi v tehničnoformalnem oziru zelo uspela. Zbor ima prav živahno, semtertje kajpada smešno  partijo  in se iz  preprostega, natura-
103