Pod turškim jarmom


Povest iz vojske Grkov proti Turkom. 
lovenil F. H. 

I)xtn.gi popra.v-15exxi =.atiselc. 

V Ljubljani. 

Založil in prodaja Janez Giontini. 
1892. 


Natisnila Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani . 


Prvo poglavje. 

Če greš iz Bosne dalje skozi Albanij o 
ni še daleč daleč, dokler ne prideš do egejskega morja, in če tam vprašaš po grški 
deželi, pokažejo ti na desno, in tam pride š 
med visokimi gorami v deželico, okrog i n 
okrog od morja obkroženo, z griči in gorami , 
pa tudi s prijaznimi dolinami, kjer raste 
oljika in vinska trta, fige, pomaranče in 
limone, sploh sadovi južnih dežel . To j e 
grška dežela. V nekaterih krajih je lepa i n 
rodovita, v druzih pa so zopet grozne pečine, sivo skalovje, divje strmine. Prebivalci 
te dežele so Grki, ki so krščanske vere, p a 
imajo svoj posebni grški jezik. V Trstu te 
ljudi dobro poznajo, ker imajo mnogo trgovine s Trstom, zato se tudi vedno mud i 
mnogo bogatih grških trgovcev v Trstu te r 
imajo tam tudi svojo posebno cerkev. Z 
ladjo se pride po morji iz Trsta v gršk o 
deŽ'glo v kakih treh, štirih dneh, če je vrem e 
ugodno. Grška dežela je bila nekdaj, pred 


Kristovim rojstvom, prva med vsemi de

želami, ker tam se je začela učenost in vse 
lepe umetelnosti ; ko so bili drugod še povsod 
divji narodi, znali so Grki že pisati, pesm i 
skladati, lepo peti in gosti, slikati in podobe 
rezati iz kamenja imeli so dobre postave, 
šole za mladino in dobro izučene vojake. 
Ko je pa divji Turek prišel v naše dežele, 
prihrumel je tudi v Grecijo ali Grško in je 
to deželo podjarmil, kristjanski Grki so postali turški sužnji. Več sto let so Grki 
vzdihovali pod težkim jarmom turškim, p a 
si niso mogli pomagati. Druge srečnejše 
dežeIe, ki so se Turkom ubranile, niso se 
domislile Grkov in drugih kristjanov, ki so 
pod Turkom toliko trpeli, samo Rus se je 
potezal zanje ter bi bil Turke rad pregnal, 
pa mu tudi ni bilo tako lehko mogoče, ke r 
je bil Turek močan, Rusa so pa še druge 
države zavidale, da jih ni bil prav varen. 
Vendar se je Rus neprestano vojskoval s 
Turkom in mu jemal deželo za deželo , in 
le z njegovo pomočjo so se oslobodili Grki 
in Rumunci, Srbi in Bolgari. Grki so se 
večkrat vzdignili zoper Turka, pa njih moč 
je bila preslaba. Sele v začetku tega stoletja, pred kakimi sedemdesetimi leti, pregnali so Turka iz dežele in od tistega časa 
imajo svojega lastnega kralja, ki biva vAtenah, 


tako se imenuje glavno mesto grško . Grki 
pa so se že prej večkrat uprli Turkom , in 
vselej so jim pomagali vrli Crnogorci, pa 
dolgo so zastonj prelivali kri, zakaj bilo jih 
je premalo, Turek pa je bil močan in strahovit. 

Naša povest se je vršila še v prejšnjem 

stoletji, tedaj pred več ko sto leti . Tudi 
tačas so se Grki vzdignili zoper svoje tlačitelje in dali Turkom dosti opraviti, vender 
še niso dosegli svoje slobode, morali so 
čakati še dolgo, ker šele drugi rod potem je 
žel sadove iz krvi, prelite od grških junakov . 
Strašni so bili ti boji s Turki, ali pokazal i 
so se takrat tudi najlepši moški značaji , 
svetili so se pred svetom slavni junaki, tako 
med Grki, kakor med Bolgari, Srbi in Bognjaki, kateri so se žive svoje dni vojskovali 
s Turki ter neprestano živeli v smrtni nevarnosti. Med vsemi so se odlikovali slavn i 
Crnogorci, kateri se Turkom nikdar niso 
podali, ampak rajši spali s puško in nožem 
v rokah, nego bi se uklonili turškemu jarmu . 

Bilo je proti koncu osemnajstega sto 
letja, pred več ko sto leti, ko se je v grški 
deželi začelo novo gibanje . Govorilo se je , 
da bo Rus Turku vojsko napovedal in da 
pride Grke rešit. Ruska cesarica Katarina 
se je res pripravljala na vojsko s Turkom. 


Zato je poročila Črnogorcem in Grkom, naj 
se le vzdignejo in upr6, ker pridejo Rusi 
kmalu na pomoč. obljubila je tudi, da pošlje 
orožja in denarja. V Crnogoro je prišel že 
leta 1767. človek iz Ruskega, kateremu so 
rekali «mali Stefan)> . Ta je pravil ljudem , 
da je ruski cesar Peter tretji, in Crnogorci 
so precej za njim potegnili v vojsko zoper 
Turke. Pozneje sejesevéda zvedelo, damali 
Stefan ni noben cesar, vender so nekateri 
preprosti ljudje še zmerom verjeli v to, drugi 
pa, ki so sicer vedeli, kako je, imeli so ga 
vender radi, ker je bil pogumen in je Crnogorce v vojski dobro vodil. Rusija je vedela 
za njegovo delovanje ter mu je pošiljala 
pomoč v orožji in v denarjih . Rusi so obetali tudi vojnih ladij, pa ni prišlo do tega. 
Tudi od drugih stranij so hrabrili vstaše . 
Mesto Benetke, ki je bilo tačas še samo zase, 
pošiljalo je vstašem po morji živeža. Tako 
se je tedaj vstaja začela v Crnigori in na 
Grškem . «Ta mali Stefan» je Turke tako 
dobro klestil in preganjal, da je bil sultan že 
v skrbeh. Napél je vse moči, da bi vstajo 

zadušil. 

V tistem času je v grškem mestu Spirgi 
ali Spiri gospodaril turški paša Mustafa. Imel 
je v svoji službi več uradnikov in nekajstotin vojakov . 


Bil je ravno čas, ko je po vsi deželi 
že vrelo in ko se je bilo vsak dan bati, da 
bukne vstaja. Paša je seděl ravno na svojih 
blazinah sredi lepe, s preprogami pogrnjen e 
sobe . Imel je dolgo turško pipo, «čibuk » 
imenovano, v ustih in majhen fant mu j e 
položil goreč ogel na tobak, -da se je vžgal . 
Čibuk je bil obrobljen z demanti, pašova 
obleka se je lesketala v zlatu. Paša je dolgo 
tam seděl in kadil, ne da bi izpregovoril 
besedico . Nato vstopi črnobradat Turek v 
obleki turških uradnikov ter mirno postoji 
pred pašo ; ko mu pa paša migne, reče črni 
Turek : 

«Tudi v Spiri, gospodar, pokazuje se 
uporni duh. Na skrivnem se pripravljajo 

krščanski psi, da udarijo na nas, kadar se 
jim dá, znamenje.>> 

«Ali imaš dokaze, Kusuf?>> vpraša g a 
Mustafa in ga ostro pogleda. 

elmam,>> reče uradnik ; «vsak dan več 
zvem od svojih ogleduhov. Že mi je znano, 
kdo stoji na čelu zarote.>> 

«Povej, kdo, in Allah me kaznuj, če 
ga ne pomendram kakor črva .>) 

«Posebno se odlikujeta med njimi dva 

moža,>> reče Kusuf, «ki ne smeta več dolgo 
zasmehovati preroka, in ta dva sta : Miha 
Remec, ki je z «malim Stefanom>) v zvezi, 


in pa Pano Renat, kateri oskrbuje kristjan e 
z orož'jem.>> 

«Pano Renat!>> vzklikne paša in izpusti 
gosto meglo dima iz ust, «ta se mi je že 
davno videl sumnjiv. Privedi oba k meni!>> 

Okolo sedeči Turki hočejo nato vstati 
in oditi. 

«Saj tebe ne bo treba zraven, reč e 
paša nekemu mlademu Turku, ki je tudi 
vstal, da bi šel s Kusufom. «Naj le drugi 
polové in zvežejo naše sovražnike,» nadaljuje Mustafa, «midva bova pa nekoliko 
kvartala, da čas mine . Zmirom me ti premagaš v igri, bomo videli, kako bo zdaj .>> 

«Ce ti ukaŽeš,>> odgovori nagovorjenec ; 
«za mene je sreča, ako smem biti pri tebi 
in igrati s tabo . Vendar bi bilo morda bolje , 
ko bi šel še jaz lovit kristjane. Z Renatom 
sva znana, in on me ima za prijatelja njegovega rodu . Meni se ne bo skrival, drugim 
pa morda uide, če jih ugleda. On je zvit 
lisjak in ima svoje ogleduhe. Meni pa vse 
zaupa, in jaz ga še najprej privedem sem 
kaj.) 

«Zakaj pa ravno tebi toliko zaupa ? » 
vpraša Mustafa nekako nezaupno, «s či m 
si pridobil njegovo zaupanje ? » 

«Meni se je že davno zdel sumnjiv . 
Zato sem mu rekel, da držim s Xristjani, 


samo da bi kaj izvabil iz njega in zvedel 
njegove naklepe.>> 

«Zakaj pa meni nisi ničesar povedal o 
tem?>> vpraša Mustafa nadalje. 

«Hotel te nisem prej vznemirjevati, 

dokler nisem zvedel vsega natančno . Hotel 
sem izvohati prej še vse Renatove pomagače , 
potem sem ti mislil zajedno razkriti vso zaroto,x odgovori Kadulep . 

«Ti si morda delal prav zvijačno,» reč e 
paša, «pa to ni prav, da meni nisi ničesar 
povedal o tem.>> 

«Če nisem prav delal, » reče mladi Turek, 
«nikar mi ne zameri tega, imel nisem sla 
bega namena. Vedel sem, da je Renat zel o 
čislan in spoštovan med tukajšnjimi Grki ; če 
bi ga mi nenadoma zgrabili, naredilo bi to 
med ljudstvom veliko razdraženost, in tisti , 
ki so krivi, izognili bi se bili nevarnosti.>> 

«Kaj misliš, da bi še zdaj prizanašal 
tema upornikoma? To ne grě. Ti psi se 
morajo uničiti in podaviti . » 

«Še danes bosta čutila mojo jezo . Pokličem ju pred trdo sodbo in izvabim iz njij u 
imena vseh drugih sokrivcev . Brž na noge, 
pojdite ponja in privedite ju sěm ! » 

Zdaj vstane star Turek z dolgo, belo 
brado in izpregovri : 


«Mogočni paša spirski, kar je povedal 
Kadulep, to so biseri čisto zlato. Ne zavrzi njegovega sveta! Ce zgrabiš ta dva moža, 
prestrašijo se vsi njiju prijatelji in tovariši , 
zbežali bodo iz mesta in šli med vstaše ter 
tam napravili še več škode, ko zdaj, ker 
rujejo in godrnjajo le na tihem. Ce hočeš 
poslušati svět starega moža, pošlji k njima 
in ukaži, ju na tihem privěsti sem. Tvoj 
poslanec jima povej, da imaš ti zanju posebno opravilo, da ju hočeš kam poslati ali 
kaj takega. ) 

«In kaj se zgódi potem?) vpraša Mustafa. 
«Ti ju spraviš v kraj iz mesta, vtakneš 

ju kam, da ne bosta mogla več škodovati. 

«Prišla bosta nazaj . ) 

«Pošlji ju pa tako daleč, da se ne bosta 
mogla več vrniti. ) 

Paša se zamisli. Nova misel mu šine v 

glavo zgubanči čelo in široko raztegne usta. 

lRodovine izdajalcev ostanejo tukaj, ) 
govori sam seboj . Potem se obrne do starega Turka in mu reče : «Starost je modra, 
mladost pa zvita. Starost služi z dobrimi 
sveti, mladost pa z zvijačnimi načrti. Jaz 
sem si stvar premislil ter se bom ravnal po 
vajinem svetu . Bašij naj gré k Renatu ter 
naj mu pov-6, da bi rad nekaj govoril ž 


11 

njim ; Jušol pa poišči Remca in mu paróči isto.Y, 

Nato vstaneta dva zaspana Turka, globoko se priklonita in odideta. 
Paša pa se obrne zopet do starca in 
ga vpraša : 

«Povej mi zdaj, kaj naj storim s kristjanoma, kadar ju dovedejo? Kar mi boš ti 
svetoval, to pa storim.>> 

«Moj duh je čist kakor studenčnica , 
odgovori stari Turek, «spiši dve pismi, jedno 
pa,ši v Korint, drugo paši v Navarin. Zapiši 
v obe pismi, naj paša tistega, ki prines e 
pismo, vrže v najhujšo ječo. Tako izgineta 
Renat in Remec, in kadar bosta uničena 

poglavarja vse zarote, potem bodo njiju 
tukajšnji tovariši in pomagači brez glave , 
brez sveta ter bodo mirovali, ker si ne bodo 
vedeli pomagati . Ujeli se bodo kmalu v nastavljene zanjke .>> 

«Tvoja beseda je dobra in pametna, » 

reče paša, «boljšega sveta mi ne cla hihde. 
Po tvojih besedah se hočem ravnati. Kusuf 
naj gré z mano, da spiše obe pismi. 

Mustafa vstane in gré s Kusufom v 
stransko sobo . Starec in Kadulep ostaneta 
sama. Deset minut si sedita nasproti, ne 
da bi izpregovorila. Naposled rede starec : 
«Povsod te hvalijo, kako dobro kvartaš . Le 


12 

redko se zgodi, da bi ti izgubil, navadno 
premagaš vsakogar . Rad bi poskusil, če si 
res tako spreten, pojdi, vrziva jih. ) 

«Stari Ibrahim kvarta boije nego mi 
vsi,>> reče Kadulep, « ako ti je drago igrati 
z mano, štel si born to v svojo čast, naj 
dobim ali izgubim, to si born štel v srečo, 
da smem igrati s tako imenitnim moŽem .>> 

Nato jameta igrati, pa starec kmalu 
zapazi, da ima močnega nasprotnika pred 
seboj . Kolikorkrat sta vrgla kvarte, vselej 
je Ibrahim izgubil. Bil je že nejevoljen, pa 
tega ni hotel pokazati. 

Stari Ibrahim se je štel za modrega in 
zvitega lisjaka, da mu ni para, zato ga je 
bolelo, ko je tega mladeniča videl v taki sreči 
in mu ni mogel do živega . «Kaj sem že res 
tak neumen tepec, da me pri igri premaga 
vsak mladenič? >- vzkliknil je ves nejevoljen , 
« štirih iger po vrsti še nisem nikoli izgubil! ) 

«To ni moja spretnost,» reče Kadulep , 
«ampak le srečo imam, boš videi, da se 
sreča kmalu obrne.>> 

Zopet vržeta kvarte, starec pa gleda 
Kadulepu na prste. «Ti slepariš ,Y, zavpije 
zdajci na mladeniča. 

«Kako se boš dal slepariti po meni, ) 

reče Kadulep mirno, « saj sam praviš, da je 


13


tvoj duh čist kakor studenčnica, kako 
jaz tepec sleparil tebe?Y, 

Morda bi ,se bila sprla do dobra, ali 
v tem trenutku stopi paša v sobo, za njim 
pa Kusuf. 

Kmalu za njima pride tisti Jt šol, ki ga 
je bil paša poslal k Remcu. 
«No, Jušol, ali si prišel sam?>> vpraš a 
ga Mustafa začuden . 

«Ze pred dvema dnevoma je Remec s 
svojo rodbino šel iz našega mesta,>> odgovor i 
Turek, «pravijo, da je potegnil v Crnogoro. 

«Bes ga plentaj ! zakriči paša in udari 
z nogo ob tla. «Kaj delajo moji uradniki ? 
Ali so zato plačani, da ne vidijo ničesar, in 
da mi take reči naznanijo šele potem, kadar 
je že prepozno ?» 

Kusuf se čuti po teh besedah zadetega 
ter se kar zgane od strahu. 

Ibrahim pa je hotel pašo potolažiti, češ, 
da le Renata dobimo, potem bomo že tudi 
zvedeli za vse druge. 

«Morda jo je tudi ta že popihal,>> reče 
paša jezen, «če je pa tako, izgubi Kusuf 
svojo službo. » 

Za nekaj minut pa se vrata odpró, in 
v sobo stopi Bašij, za katerim pride velik, 
lep mož. Mustafi se oči zasvetijo. Prijazno 
ogovori Renata : 


«Ti, Renat,» rede mu, «ti si dober 
podložnik in ljubiš mir in red, ti nisi jeden 
tistih upornikov, ki godrnjajo proti naši vladi . 
Vidiš, v resnih časih Živimo ; svoje uradnike 
in vojake potrebujem vedno okolo sebe . 
Imam pa neko poročilo do paše v Korintu, 
in ker ne morem pogrešati nobenega svoji h 
ljudij, odločil sem se, da pošljem tebe s ten 
pismom v Korint. Spravi se nemudoma na 
pot in pozdravi mi pašo, kadar dojdeš k 
njemu . Pa hiti! Se to noč ti morajo zvede 
svetiti na poti v Korint. Pridi kmalu nazaj ! 
Tvoja rodovina naj bo brez skrbi, čuval j o 
bodem. » 

Lepo obličje grškega moža se zatemni. 
«Veliko čast mi izkazujete, spirski paša ,>> 
reče počasno, «vender ne vém, ali se vam 
smem zahvaliti zato. Moja žena je boina in 
ne more ostati brez moje pomoči. Ako 
nimate pripravnega človeka, da bi vam 
oskrbel ta posel, preskrbim vam koga jaz. » 

«Ne, ravno tebe sem izvolil za ta posel, » 

reče paša «ko bi zaupal to stvar drugemu , 
poklical bi ga že sam . Varuj se moje jeze, 
nikar se ne brani! Vzemi pismo, pojdi in 
pazi, da te kdo ne zadrži na poti!>> 

Renat hoče še nekaj ugovarjati, Mustafa pa mu namigne tako grdo, da je vsak 


15 

ugovor odveč. Grk se obrne in odide skozi 
vrata, kjer ga čaka Kadulep. 

«Nikar ne hodi!>> šepne mu Kadule p 
na uho, tako da nihče ne zapazi . 
Renat je slišal, kar je Kadulep rekel , 
pa se je delal, kakor bi ne bilo nič, in j e 

šel svojim potem. 

«Tvoja bolna žena! renči paša za njim , 
«motil sem te v tvojih naklepih, zato ti ni 
po volji moje naročilo. Pomozi mi, prerok 
Mohamed! Zaslužno je, kaznovati take rovarje in jih poučiti, da smo gospodarji mi 
Turki, pravi sinovi prave Mohamedove vere 
Najbolje pa je, take ptiče spraviti z svetá,.>> 

Drugo poglavje. 

Ne daleč od krščanske cerkve je stal 
majhen grič, od koder je bil lep razgled na 
mesto Spiro in njega okolico . Na podnožji 
te gore stala je prijazna hišica med oljikami 
in vinsko trto, ki se je popenjala celó po 
hiši in razobešala zlate jagode po zidovih . 
Tukaj je bil dom Pana Renata, kjer je bivala njega družinica : žena, mala hčerka in 
ženina sestra. Njegova Žena Klavdija je bila 
nekoliko bolehna ter j e ravnokar vstala iz 
postelje. V naročaji je imela jedino hčerko , 
malo Mimico, preljubeznivo dete . 


Ljudmila, sestra Klavdina in teta male 
Mimice, pogledovala je otroka všečno in 
sočutno. «Srečna moja sestra,* rekla je 
sama pri sebi, « da ima tako lepega otroka, 
naj bi mu bila sreča mila v vsem življenji ! 
Pa čudno je, da mi je ravno danes tak o 
tesno v prsih! Ali je skrb, ali strah, ali 
bojazen pred pretečo nesrečo? Srečna sem 
in na varnem, in vender se nekaj bojim . 

Klavdija, ki je slišala zadnje besede , 
reče svoji sestri : «Ti si bila od nekdaj bo

ječa in imaš svoje domišljije. Srečna sem, 
da sem pogumnejša . Ali nimam več uzroka , 
da bi se bala, ker vem, da je zdaj moj mo ž 
v pašovi hiši? Vender sem mirna. * 

«Ti si res srečna, da si tako hladne 
krvi, ?> reče Ljudmila, «zavidam te za to. 
Pa meni se zdi, da sem ravno zaradi tvojega moža tako nemirna. Kdo vé, če ga ni 
zviti paša ujel v svoje mreže? * 

« Ce bi nas pogubiti hotel,* méni Klavdija, «kdo mu brani, da stori to očito?» 
«Tega se plaši zaradi ljudstva . * 

«Okužiti hočeš še mene s svojo žalostjo . 
Pa to se ti ne posreči . Le oglej si, vidiš, 
saj Renat že domov prihaja! Dokler je on 
pri meni, ne bojim se ničesa. * 

Res Renat že za nekaj minut stopi v 
svojo hišo . Nevolja se mu bere na obličji. 


17 

Klavdija ga vpraša, kaj je opravil pri paši, 
in Renat pově vse, kako je bilo. 
«Ali hočeš storiti, kar ti je narail? » 
vpraša ga Žena. 

«Ne,D reče Renat ; «že Kadulep me j e 
svaril, naj nikar ne hodim. Mustafa bi me 
rad pokončal. On sluti, da netim upor, zato 
me hoče v kraj spraviti. Dal mi je pismo 
za pašo v Korintu. Pogledal born, kaj je v 
njem.>> 

«Ali ga boš odprl?) 
« Opreznost je dobra red, morda je to 
moja rešitev. 

Renat razpečati pismo. Pisano je v 
turškem jeziku. Renat je ta jezik razumel 
in bral v pismu, da je zapadel smrti in da 
bi moral to svojo smrtno sodbo sam nesti 
v Korint. 

«0, ti malopridneg! vskliknil je in vrgel 
pismo ob tla ter ga poteptal z nogami, «to 
je več, nego sem se bal. Jaz naj bi nesel 
pismo v Korint, da bi me tamošnji paša 
vrgel v ječo, iz katere ni rešitve ; tam naj 
poginem, ločen od svoje rodovine! Bodi ti 
kletev in maščevanje, trinog! Mene bi rad 
pokončal, pa boš sam poginil sramotno kako r 
vsi trinogi ! » 

«Pobegnimo torej!>> zakliče Klavdija vs a 
sr6na. 

2 


«Bog živi nas in našo domovino !>> 

«Se nocoj moramo bežati,>> reče Renat, 
«vsak izgubljeni trenutek prinese lahko velik o 
nevarnost. Pojdimo proti Majni. Tam so 
krepki hribovci, ki se Turkom vedno upiraj o 
in so ravno zdaj že začeli vojsko Ž njimi. 
Tam imam znance in prijatelje , tam nas 
vzprejm6 odprtih rok, tam najdemo zavetje, 
dokler se bodo naše žilave roke še mogle 
gibati.>> 

«Težko se ločim od tega kraja, ki nam 

je bil ljub dom toliko let,>> reče Klavdija , 
«pa če ni drugače, udajtno se sili. Uidimo 
silni roki krvoločnega Mustafe! Jaz in tvoj 
otrok greva s teboj tudi v smrt. » Pri tem 
se ozré Klavdija na svojo sestro, ki sloni 
zamišljena pri oknu. 

<Ljudmila!>> pokljče jo, «ali pojdeš tudi 
ti z mano? Kaj hočeš sama početi tukaj ?» 
«Kaj me vprašuješ kaj tacega, » reče 
Ljudmila, ter objame svojo sestro, «kjer si 

ti in tvoj mož, tam je moj dom, tam hočem 

biti tudi jaz. » 
«Kaj pa, če bo treba iti v velike nevarnosti?) vprašuje Renat. 

«To me ne plaši,>> reče Ljudmila, «če 
ostanem sama tu, morda me doleti še kaj 
hujega. Kje bi iskala prijatelja, vaju zapustim.?>> 


19 

«Ako govorimo po pravici,) reče Renat, 
«imaš prijatelja, in to je Kadulep. On j e 
sicer Turek, pa kakor sovražim Turke, teg a 
Turka imam vender za poštenega, on j e 
boljši od vseh drugih. na tihem sovraži 
Mustafo in vse njegove judi, in kolikor jaz 
čutim, on bi dal zate kri in Življenjed> 

«Beži, beži,» odvrne Ljudmila in se 
nasmehne, «kako smem jaz, samotno deklě, 
vzeti pomoč od njega ?» 

«No sevěda,>> reče Renat, «saj to je bila 
sama sala ; le mene se drži in moje žene, 

saj si naša ; kamor gremo mi, pojdeš tudi ti. 
Zdaj pa je dosti praznih besedij . Le hitro 

pograbite najpotrebnejše reči po hiši, potem 
pojdemo na potovanje, ali bolje : na beg!>> 

Renat gré v svojo sobo, da se oskrbi 
z orožjem in kar še sploh hoče vzeti s seboj. 
Ljudmila pa potrka svoji sestri na ramo in 
ji reče : 

«Ali nisem govorila prav, ko sem slutila nekaj hudega? Naj bi bila to največja 
nesreča, ki nas zadene ? » 

Tudi Klavdija ni bila več vesela kakor 
prej, ampak vsa skrbna in žalostna. Solze 
ji stopijo v oči, ko objema svojo hčerko in 
jo oblači za potovanje v neznano tujino . 
Vzela je s seboj nekaj najpotrebnejše obleke 
in malo hrane v jerbas, da bi bili preskrb

i* 


Ijeni vsaj za nekaj dnij . Ljudmila ji je pomagala nakladati. 

Kmalu je bilo vse pripravljeno za pot. 
Renat osedla svoje osle (ker v grški deželi 
rabijo najrajši osle za nošnjo ali vožnjo) . 
Tem živalim pripaše na hrbet vse tovore, 
v katerih je bila shranjena potrebna hrana 
in obleka za vso družino . Potem sedejo na 
osle in odjezdé — kam? Po svetu, kjer bi 
jim zasijala zlata sloboda, kjer bi se jim 
odprla gostoljubna vrata, kjer bi bili varni 
jeze hudobnega paše Mustafe. 

Bleda luna se je že svetila nad gorami 
ter s srebrnimi žarki obsevala bližnje goré, 
ko je šla družinica na dolgi pot. 

Kakih sto korakov od hiše pogledat a 
ženski še jedenkrat nazaj na svoj ljubi dom. 
Milo se jima stori pri srci; spominjata se še 

jedenkrat marsikatere srečne ure, ki sta jo 
v tern kraji doživeli v mládostni sreči. Na 
tihem se utrne obema gorka solza iz očesa 

toda ni bilo časa, ne primerno, da bi 
glasno razodevali svojo žalost Renat ukaže, 
da je treba urno in pogumno dirjati naprej 
in ne misliti na nič drugega — bati se j e 
bilo turških ogleduhov ! 

Da bi že prišli v hribe, potem se ni 

več toliko bati! Šli so skozi gozd samih 
o1jik in prišli do obrežja reke Alfeja . 


Tiho, tesnega srca in žalostne duše so 
hiteli potniki dalje . Pot se je začel obračati 
v hrib pod skalovjem, med divjimi, strmim i 
gorami. Zveste živali, vajene kraja, stopal e 
so varno po kameniti stezi, po kateri bi si 
Človek ponoči ne upal hoditi, zakaj pod njimi 
so v gosto temino zakriti zijali grozni prepadi . 

Tako so potovali pet dolgih ur, in že 
se je danilo nad gorami daljnega izhoda . 
Divji Alfej, gorska reka, skakal je čez pečine 
in metal v zrak belo peno. Steza jih privede 
do vode, in treba jo je prekoračiti. Mi voda 
je že toliko globoka in. modna, da je ni 
mogoče povsod prebresti ; samo v nekaterih 
krajih je plitvejša, kjer teče bolj na široko . 
Renat rete svojima ljubima : «Zdaj pojdita 
nekoliko bolj vkreber, na varen kraj, da si 
odpočijeta. Tačas jaz reko pregledam, kje 
bi se dalo priti čeznjo . >> 

Sli so torej v hrib, v varno zavetje ; 
bila je majhna ravninica med skalovjem , 
kjer so se ustavili ter sedli na tla. Vzeli so 
iz torb kruha, vina in sadja ter se nekoliko 

okrepčali. 

Zajuterk še ni popolnoma použit, kar 
se začuje v daljavi neko toŽno petje . Renat 
stopi na skalo in vidi onkraj vode tolp o 
ciganov. Bilo jih je petnajst, moških, žensk 
in otrók. NajbliŽe pri vodi je stala stara 


ciganka, suha, razmršenih las , v raztrgano 
obleko zavita, s črnim pasom opasana . 

Ciganski moški so stali doli pri vodi in 
gledali, kje bi se dalo priti deznjo, star a 
ciganka pa se je iznad skale ozirala, ali ne 
bi kje pretila nevarnost. Zdajci zapazi Re-
nata in njega družino. Zakaj tudi Renatove 
ženski sta bili iz radovednosti stopili na 
skalo, da si ogledata kraj, ko pa zapazita 
staro ciganko, poskrijeta se takoj zopet v 
skrito ravninico . 

V tem času pa so cigani našli brod. 
Začeli so takoj bresti skozi valove. Kmalu 
so bili na nasprotnem bregu . Gotovo so bili 
namenjeni v Spiro . Morali so iti po tistem 
poti, po katerem so prišli Renat in njegovi 
ljudje . Stara ciganka jim je vender pokazala 
še drugo stezo, po kateri so udarili, da bi 
naposled prišli na cesto, po kateri se pride 
v Spiro. 

«Ako bi šli zraven vode, » reče poglavar 
ciganov, «prišli bi za jedno uro prej na 
cesto.>> 

«Sevéda,>> zavrne ga ciganka, «pa potem bi morali mimo onih potnikov, ki smo 
jih videli čez vodo in povedati bi jim morali , 
v kaki nevarnosti so, pa naj poginejo ti 
gosposki obrazi, saj se tudi nam ne godi 
nič dobrega na svetu! — Bes me udari, če 


ne kaže vse na nesrečo v tej deželi , še 
škalovje je tako rdeče, kakor bi bilo krvavo ! 
Žalostno je tukaj, vender nisem imela miru, 
dokler nisem zopet prišla v ta kraj — res, 
ciganska usoda je, potovati po svetu, po 
dobrih in slabih krajih, dokler nam trudn a 
noga ne otrpne! Hitite naprej, vi polži, kaj 
se ogledujete? Naprej, po tujern, nemilem 
svetu, naprej !>> 

Ko je stara ciganka tako govorila sama 
s seboj, prikazal se je velik orel nad njimi 
v oblakih. Cigan, ki je imel puško, nameril 
je in ga ustrelil . Orel pade zadet v globo

čino. Od zdolaj iz nizke otline poleg rek e 
se začuje divja kletev . 

«Kaj si pa naredil, mulec?)> vpraša 
starka tistega cigana, ki je ustrelil orla. «Poglavar naj ti puško vzam.e, če je ne znaš 
rabiti o pravem času. Poglej, tam doli jaha 
imeniten gospod, in prav zdi se mi, da je 
perje in kri ustreljenega orla priletelo nanj 
in ga onesnažilo, zato je bil tako hud, da 
je zaklel. . 

Po stezi pri vodi je namreč jahal paša 

Mustafa iz Spire s svojimi vojaki, ki so bili 

vsi na konjih. Ustreljeni orel je padel ravno 
na pašo in ga poškropil s krvjo. 
«Kaj se ta zanikerna sodrga zopet klat i 
po naši deželi?» zavpije paša jezen, ko ugleda 


24 

cigane . «Ali hočete, da vas vse ukažem obe 
siti na drevesa?)> 

«Le počasi, gospod,» odgovori mu stara 
ciganka Pomela, « nas pustite pri miru in 
lovite druge, ki so bolj vredni kazni. 

Mustafa pogleda starko . «Ali si jih 
morda videla? Moža in dve ženski z 
majhnim otrokom?>> vpraša pozorno . 

«Nekaj srno videli ,>> reče starka, «pa 
ne smemo povedati.>> 

«Kaj, meni 'ne boš povedala,) zadere 
se paša, ter ukaŽe svojim ljudem, naj konje 
obrnejo v breg, da bi cigane polovili . 

«Nikar se ne trudite,) reče starka ; «jaz 
le zato nisem hotela povedati, ker se bojim 
za vas. Pripetilo se vam je nekaj neljubega. 
Kri mrtvega orla vas je okap1jala, in to ne 
pomeni nič dobregad> 

«Kje so begunci? kriči paša. 

Če Že hočete zvedéti po vsej sili, 
obrnite se navzgor, da pridete do ravninice 
med skalovjem, tam jih najdete .>> 

«Bomo videli, če je res,» vpije paša ; 
«če si se zlagala, potem gorje tebi in tvojim 

ljudem Ciganka se globoko prikloni. Ko pa 
Mustafa odjaha, šepeta si v suhe čeljusti : 
«Le pojdi! Ako me je moja mati prav 
učila vedeževanja, nimaš danes pričakovati 


ničesar dobrega! Pa jedenkrat te hočem še 
svariti, ker mi je tvoj oče nekdaj v Drinopolji otel Živijenje.>> 

Skoči tez skale kakor stara koza, stopi 
na vzvišen kraj ter zavpije za pašo : «Tvoj 
oče mi je bil nekdaj milosten . Svarim te : 
ne dotikaj se danes krvi in mesa!) Paša 
pa, ali je slišal te besede ali ne, ni pazil 
na to in jahal dalje. 

Krvoločnik je jahal dalje po tisti stezi, 
kakor mu jo je pokazala ciganka, in kmalu 
je prišel s svojim spremstvom do višine, 
od koder je ugledal Renata in njegovo družino. Ti so se bili v tem že vzdignili in so 
stali že doli pri vodi, Renat pa je iskal 
broda, kjer bi mogel čez vodo . To se pravi, 
Renat in njegova žena sta bila že doli pri 
vodi, Ljudmila z otrokom pa še gori v zavetji, odkoder sta jo hotela poklicati, kadar 
bi brod našla . 

« Glej, tukaj je ta prekleti rod!>> zavpije 
paša, ko ugleda Renata in njega ženo. 

bodo nam ušli!» zakliče svojim hlapcem, «spustite pse nanje ! » 

Paša je bil namreč zvedel, da je Renat 
z družino vred zbežal, in pridirjal je z 
vojaki za njimi . Renat pa je mislil najprejspraviti ženo čez vodo, potem pa Ljudmilo 
z otrokom. Stal je z ženo že sredi vode, 


ko je Mustafa z vojaki in psi pridirjal za 
njim. Kmalu zapazi veliko nevarnost in bolj 
nese nego vede svojo ženo na nasprotni 
breg. 

«Tako ti izpolnuješ moje ukaze?>> vpije 
paša za njim. «Na noge! Hitite za njim čez 
vodo! Prinesite mi živega ali mrtvega ! » 
ukaže svojim vojakom . 

«Le pošlji jih sem k meni,» kliče Renat, 
«ne bo se jim godilo bolje nego tebi, če 
prideš sem!>> 

«Kaj, ti pobalin, tako govoriš z gospodarjem špirskim? vpije paša ter priganj a 
svoje vojake, naj brž prebredejo vodo. 

Osem turških vojakov se spusti v vodo , 
da izpolnijo povelje svojega gospoda . Renat 
pa napne puško in ustreli prvega, ki stop i 
v vodo. Vsi ostali Turki zdaj pomerijo na 
Renata in njegovo ženo. Izprožijo — in Renatova žena je lahko ranjena na roki . Oba 
sta v hudi stiski. Ločena od svojega otroka 
in od Ljudmile in v toliki nevarnosti! Vender 
nista obupala. Tudi Klavdija potegne samokres izza nedrij in pomeri na sovražnike. 
Imela je srečo, jeden od Turkov se je zvalil 
v valove bistrega Alfeja. S tem sta pa še 
bolj razkačila ostale Turke ; kakor divji bredejo skoz vodo, paša pa jih od zad še priganja . Kmalu pridejo do brega. Renat spozna, 


da bi se proti šestim ne mogel ubraniti, toliko menj, ker zdaj plavajo še pašovi psi 

čez vodo, da bi raztrgali begunca. Zdaj ni 
bilo dosti pomišljati. 

K sreči je vedel Renat za bližnjo podzemeljsko jamo, ki je bila skrita in za brambo 
jako pripravna. 

«Beživa, reče ženi, «le za mano pojdi !>> 
«Kaj pa z Mimico in Ljudmilo?>> vpraša 
žena na begu. 

«To pustiva za zdaj Bog ji bo branil .>> 

Pritekla sta do tiste jame, ki je bila 
tako skrita, da bi ju vojaki ne bili zasledili, 
ako bi ne imeli psov. Jama je bila za brambo 
res pripravna. Vhod je bil tako ozek, da 
nista mogla dva vštric vanjo. 

Psi kmalu zavohajo sled. Turki pridejo 
za beguncema z napetimi puškami. Jedna 
krog1ja je Renata nekoliko oprašnila, pa tega 
v vročem boji niti čutil ni. On in Klavdija 
sta bila v tem puške nabasala. Vsak po 
jednega Turka sta ranila do smrti, tretj ega 
je Renat z velikim kamenom zadel tak o 
dobro, da se je kar zavalil čež skalovje . 
Ostali so le še trije Turki živi. Ti so že 
vsi oplašeni obstali pred jamo in se pasvetovali, kaj jim je storiti. Niso si upali 
dalje, in so se vrnili proti vodi, kjer jih je 
paša čakal . 


Mustafa je kar škripal z zobmi, ko j e 
videl, da se vračajo samo trije vojaki brez 
Renata. Z grdo kletvijo zapodi svojega konja 
v vodo, da bi sam vodil napa' na Renata. 
Toda zgodi se mu bolje, nego njegovi m 
hlapcem . Renat, ki je v tem zopet nabasal, 
ustreli konja v prsi, da se zvali na tla z 
jezdecem vred. Težko se paša skobaca izpod 
konja in se vrne čez vodo. V istem hipu 
ustreli Renat še jednega Turka s samokresom 
svoje žene. 

Ves srdit se paša vrne in prebrede vodo , 

toda z drugačnimi čustvi, nego prej, ko j e 
mislil, da ukroti Grka in njegovo rodbino , 
kakor mladega ptiča . 

Ušli so mu tisti, katere je najhuje črtil ; 
ostala sta še dva, na katerih se je hotel 
znositi. 

Ljudmila je sedela z otrokom še vedno 
gori na hribu na tisti ravninici ter čakala, 
kdaj jo Renat pokliče, da gredó dalje. Slutila ni, kaj se je zgodilo v tem času . Vender je čutila nekako bojazen in opasnos t 
pri srci. Grozno se torej prestraši, ko zasliši 
pašovo vpitje in lajanje njegovih psov. 

Imela je tudi ona samokres pri sebi ; 

pa bila ni tako srčna kakor Klavdija. Mislila je, da je najbolje, če se précej podá,. 
Kmalu na to se res psi pridrve nanjo in 


jo začno grizti . Za psi pridrve tudi možje, 
njim na čelu Mustafa. ozrě se po Ljudmili , 
lepa je, še lepša od sestre Klavdije. Paši 
je bodla v oči. Zato ukaže vojakom naj pse 
odpravijo ter naj ženski ne storé ničesar. 

Drugače je ravnal z malo Mimico. Zgrabi 
jo in dvigne. 

«Paša, paša ! zakliče stara ciganka, k i 
je prišla ravno okolo ovinka, da zamore 
videti, kaj dela paša. «Ne pozabi, kar sem 
ti rekla, in ne dotikaj se danes mesa in 
krvi 

«Molči, baba grda!,> zavpije paša in 
trešči otroka v prepad . 

Ljudmila grozno zakriči in omedli. Paša 
se ozrě nanjo temno in neusmiljeno. «Privedite jo za menoj !ukaže hlapcema . Potem 
zasede konja in jaha proti domu. 

Ko se Ljudmila nekoliko posadé 
jo in privežejo na konja ter odidejo ž njo 
proti Spiri v pašovo hišo. 

Ko izginejo Turki za hribom, prikaže 
se Pomela, stara ciganka, izza grma in drži 
Renatovega otroka v naročaji . Otrok se 
namreč ni ubil, ampak k sreči je priletel 
na grmovje in pod grmovjem na mah, tako 
da se mu ni nič zgodilo. Ciganka ga je tam 
poiskala. 


«Glej no, hudobneža!>> mrmlja sama v 
sebi in zavija otroka v stare, grde cunje, 
«vedela sem, da ne prizanese otroku, pa 
kazen zato mu ne uide . — Nedolžno dete, 
kako si ljubko ! Odslej boš moja, samo moja 

hčerka, jaz te ne dam več iz rok! Namenjena 
ti je ciganska usoda . Stara Pomela bo skrbela 
zate, nič se je ne boj!>> Tako prigovarja 
otroku in ga boža. Potem gre z Mimico v 
naročaji za svojimi ljudmi, ki tam v grmovji 
kurijo in kuhajo. 

Tretje poglavje. 

Drugo jutro je bil paŠh sam v svoji 
sobi. Odslovil je bil svoje svetovalce in tovariše ter čakal Ljudmile, katero je dal poklicati pred se. Kmalu privedeta dva služabnika mlado, preplašeno dekle . Mustafa 
migne, in služabnika odideta . 

teboj bi se lahko ostro ravnalo ,>>

KS 
spregovori paša, «ker si bila v družbi upornikov. Toda izkazati ti hočem milost, če je 
boš vredna . Ti si torej vedela za Renatove 
spletke in si ga spremila na njega strahopetnem begu? » 

«Renat ni bil nikdar strahopetec, zavrne ga Ljudmila pogumno, «bežal je, ker 
je vedel, da ste ga poslali v smrt.>> 


«Tedaj je ta malopridnik odpečatil pism o 
in ga prebral?>> zareži se paša. «Sevéda, to 
je lahko umevno. Drugič ne bom več poslušal starega Ibrahima ; tudi starost se moti. 

— Saj ni res, da bi ga bi poslal v smrt, 
on ni prav razumel pisma ,>) laska se zdaj 
paša Ljudmili lažnivo «toda vi Grki ste že 
tako nezaupni, da povsod vidite nevarnost. 
Saj sem dober vladar, samo upornike ostro 
kaznujem ; to pa moram, kakor sprevidiš 
sama; ali bi se jim kar v roke dal? Ce se 
odpoveš tem rovarjem, pozabim vse, in še 
osrečim te, ako mi izkažeš ljubezen, kakor 
jo zahtevam od tebe.>> 
Dekle Turka začudeno pogleda. 
«Ce hočeš biti moja, godilo se ti bo 
dobro,>> ponovi paša. 

«Kaj? Vaša? Nikdar!» reče Ljudmila 
moški ; «vzemite mi življenje, saj ga imate 
v rokah ; ljubezni pa ne zahtevajte od ljudij, 
ker je sami niste nikdar poznali.>> 

«Prav ošabno govoriš ,>> reče paša posmehljivo, «pa ne pomisliš, kje si . Ali ne 
veš, da te imam v oblasti in da ti lahko 
pristrižem perutnice, ti golobica prešerna ? 

«Storite z mano, kar hodete, smrti se 
ne bojim. 
«Ti bedakinja, kaj se ustavljaš lastni 

sreči? Ali ni čast ženski, da je v moji mi


losti? Premisli si to še prej, sicer born moral 
dasi nerad — napeti druge strune .>> 

«Rajši trpim najhujše muke in bolečine, 
predno bi ljubila morilca nedolžnega otroka! » 
odgovori Ljudmila navdušeno. «Odvedite me 

nazaj v jeČo ; rajši gledam temne, mokr e 
zidove svoje ječe nego vaše obličje !>> 

Paša zaškriplje z zobmi. «Sevéda,>> reče 
potem, «tvoja sedanja ječa je veliko pre-
dobra in prelepa! Počakaj , dali te bomo v 
drugo ; morda se tam prej omehčag !>> Nato 
glasno pokliče dva služabnika, ki takoj pri 
tečeta, in jima veli : «Odvedita to dekle v 
stari stolp! Denite jo v najspodnjo ječo, 
Musendij bo že vedel, kaj je njegova 
dolŽn-ost .>> 

Služabnika primeta deklico vsak za 
jedno roko in jo odvedeta. 

Tisti stari stolp je stal kakih sto korakov od pašove hiše . Okolo njega je bil 
zgrajen trden zid, gotovo je bila to nekdaj 
trdnjavica. Ze dolgo let pa se je rabil ta 

stolp kot težka ječa za velike hudodelce ah 
za take, ki jih je hotel paša držati posebno 
ostro. Med ljudstvoma so šle grozne govorice 

o tern stolpu, pravili so, da kdor pride vanj , 
tega ni več nazaj, da ljudi grozno mučijo , 
potem pa jih umoré. Vsakogar je streslo, 
ki je šel tú mimo in se ozrl na stari stolp. 

33 

Mož po imeni Musendij je bil oskrbnik 
ali jetničar v tem stolpu. Ta Musendij je 
bil hudoben, trdosrčen človek, osivel v vseh 
hudobnostih . Ze obraz in pogled mu je bil 
tak, da bi se ga vsak ustrašil bil je kakor 
porojen za muko drugim ljudem . Okamenelo in brez svita je bilo njegovo okó. Naj 
bi se gore podirale in padale zvezde z neba, 
Musendijev mrzli pogled bi ostal vedno jednak. 
Njega ni genilo nič na svetu, ko samo še 
denar, pa dosti ga je moralo biti. Da bi 
pašo sleparil in prizanašal jetnikom, moral 
je že prejeti veliko plačo ; za majhne vsote 
se ni menil . Bal se je pašove jeze in se 
ravnal po njegovih ukazih, če so bili še 
tako neusmiljeni . Poznal je že vse njegove 
navade, trebalo je torej le malo besedij, in 
Musendij je vedel, kaj storiti . 

Temu človeku je bila izročena Ljudmila . 

«V najspodnjo ječo ! » rekla sta služabnika, ki sta jo privedla. Musendij se na 
kratko ozré po Ljudmili in odslovi oba briča. 
Sam pa odpre velika železna vrata ter Ljudmilo potisne v stolp. Sla sta po tesni, temni 
lopi, ki je bila razsvetljena po majhnem 
okenci. Nema stopa Ljudmila pred krvolokom 
kakor jagnje, če ga vedejo v mesnico. Zdajprideta do stopnic, držečih v neko klet. Jetničar vzame tarn stoječo svetilnico in jo prižgě . 

3 


Ljudmila se strese, ko pogleda po temnih, strmih stopnicah. Bilo jih je kakih trideset, vhod ozek in teman. Groza jo abide, 
ko pomisli, da bo morala doli Iezti kako r 
v živ grob . 

«Le doli !>> zarenči jetničar na deklě, 
ki se trese kakor trepetlika . To je bila prva 
beseda, ki jo je spregovoril in zdela se je 
dekletu strašna kakor smrtna sodba . 

«Kaj , v to grozno jamo naj zlezem ? 
vpraša trepetaje, «ali je mogoče človeku 
Živeti tu doli ? » 

Nikar da bi odgovoril, položi ji Musendij trdo, mrzlo roko na ramo, da se 
deklica kar zgane, kakor bi jo kača pičila. 
Groza jo je bilo tega človeka ; videla je, da 
ni pričakovati milosti od njega. Toda ni mu 
hotela pokazati slabosti in boječnosti, da bi 
se ji ne posmehoval . Zato se je osrčila in 
stopala hitro po stopnicah. Ko prideta do 
tal, stopita še nekaj časa po ravnem mimo 
mokrega zidovjapotesnih ovinkih. Naposled 
obstoji Musendij pred nizkimi durimi . Tam 
odklene železni zapah in veliko ključanico 
ter odprě vrata. Prideta v tesno ječo, le 
slabo razsvetljeno . Semkaj pahne jetniča r 
nesrečno Grkinjo, sam pa se zopet odpravi 
in zaklene vrata za seboj. Ljudmila sliši le 
še njegove počasne korake po lopi, potem 


pa vse utihne . Zdi se ji, kakor bi se bila 
vzbudila iz groznih sanj . Ali kakšno j e 

njeno prebivališče! Pogleda kvišku, od koder 
se sveti slabotna luč. Bila je v stolpu visoko 
nad njo je bil odprt, in od tam je prihajalo 
malko luči v ječo . Luknja nad stolpom j e 
bila zaprta z železnim omrežjem . 

Bilo je to omrežje videti kakor raženj 
v peči. Stene so sezale do vrhu stolpa . 
Peklenskega brezdna si ne moremo 
misliti groznejšega, nego je bila ta ječa. 

Ljudmila trepetajoča vse ogleda. Pogleda okolo sebe : po stenah doli kapa 
smradna voda in se zbira po tleh v ječi . 
Nekaj gnile slame leži tam v kotu, — drugega ni videti v ječi. Jedi ali pijače ni pripravljene. Grozna misel se porodi Ljudmili 
v glavi : Kaj, ko bi bila obsojena, da umre 
tukaj od lakote?! Spoznala je, da bode 
morala tako ali tako tukaj poginiti in da 
ni pričakovati rešitve . 

Bojazen, da bi morala umreti od lakote, 
bila je neupravičena. Kmalu se namreč odprl stena, jetniČar potegne kamen iz stene 
in potisne skozi špranjo jetnici kos kruha 
in vrč vode v temno jedo . Ljudmila vzame 
oboje in vpraša, ali dobi kaj nove slame 
in odeje za po noči. 

3* 


nimamo slame, ne odeje ,) od

govori človek, ki je prinesel kruh in vodo. 

«Tukej vender ne morem spati. Povej 
svojemu gospodu, naj ravna lepše z menoj! ) 

zakliče Ljudmila skozi špranjo . 

Odgovora pa ne dobi nobenega. Cula 
je, kako je še položil kamen v špranjo nazaj . 
Pojedla je tisti kruh in čakala slame . Ali 
prešla je ura za uro, toda nikogar ni bilo 
več blizu . Mračilo se je ; kmalu potem j e 
zapazila skozi omrežje nekatere zvezde na 
nebu. V celi ječi ni bilo snažnega prostorčka , 
kamor bi mogla leči; vender jo je spanec 
že nadlegoval . Naposled ni kazalo drugega , 
nego leči na mokro, gnilo slamo tam v kotu, 
kjer je še od zidovja kapala zelenkasta, 
smradna voda. Po tolikih mukah, ki jih je 
prebila nje duša ta dan, omagale so naposled njene moči, in deklica je trdno zaspala . 

Ponoči je slišala neko škripanje nad 
seboj, toda mislila je, da se ji je le sanjalo. 

Zjutraj se je zbudila, ravno ko ji je stražnik 
pomolil kruh in vodo skozi špranjo. Takrat 
je dobila tudi nekaj mleka. Vesela ga vzprejme 
in použije, misleč, da ji morda vender počasi 
kaj poboljšajo in ji zlasti priskrbé boljše 
ležišče . 

Po zajutrku pogleda kvišku, da bi morda 
spoznala, kako pozno je že v jutru. Dolgo 


zre gori, delj časa, nego bi bilo razločiti, je 

že velik dan ali se šele dani. Toda opazovala ni dneva, ampak nekaj drugega. Zdelo 
se ji je, da se je železno omrežje pomeknilo 
bliže doli. Prej ta dan je bilo na vrhu stolpa, 
danes pa za seženj globokeje. Ali se je zmotila, 
ali je istina, in kaj to pomeni? Cernu bi 
bilo to, in kako je mogoče, premikati omrežj e 
bliže ali delj, saj je menda pribito na steno? 

Dolge in tožne so bile ure drugega dné. 
Mislila je na to in ono . Spominjala se j e 
hudobnega paše, bega v hribe, psov in Turkov, ki so jo prijeli in privedli v jeČo, mislila 
je na sestro in svaka ter na njiju nesrečnega otroka, katerega je že štela med mrtve. 

Ljudmilo je bila sreda, da se je mogla 
tako zamisliti, da je pozabila vse okolo sebe, 
ker tako si je najbolje kraj šala čas . Spomnila se je tudi naukov naše svete vere in je 
našla v njih dosti tolažbe v svoji žalostni 
usodi. Vroče je molila in se pripravljala 
kakor na smrt ; saj rešitve skoraj ni bilo 
upati. Tako ji je minil dan v molitvah in 
premišljevanji. Da bi se ne zabavala sama 
s seboj, morala bi kar obupati. 

Ta večer je še prej zaspala, nego prej 
to nbČ, in imela je celo prijetne sanje . 0 
čemer je premišljala ves dan, o nebesih, o 
angeljih, o nebeškem petji, o srečnih bojih, 


v katerih je Renat premagal Turke t. d. , 

vse te reči je videla tudi ponoči v sanjah. 

Drugo jutro je najprej pogledala ki7išku 
na tisto omrežje, ali je na svojem kraji. Ali, 
oj groza! — vsa trda od strahu skoči po 
konci, zakriči, da bi se lev prestrašil in 
kakor okamenela gleda navzgor — zdaj ni 
nobene zmote več : za dober seženj se j e 
omrežje zopet pomeknilo nizdolu ! 

Zdaj ji je vse jasno : je bil nje grob ; 
tisto omrežje je bilo zato, da se pomakne 

počasi čisto do tal, da jo stlači in umori ; 
zato se je vsako noč pomikalo bliŽe! Morda 
še dve, tri noči, pa je vse končano ! 0 groza , 

o žalost! Clovek bi zblaznel ! 
Rešitve pa nobene! Železnih vrat ne 
bi predri noben junak ; debeli zid je bil 
zidan kakor za večnost. Ljudmila še tistega 
kamena ni mogla premekniti, ki ga je. jetničar vsak dan jemal iz zidu, da je mogel 
jed poriniti v stolp. 

Ko ji drugi dan jetničar zopet prinese 
jesti, vpraša ga, kaj jo tukaj čaka. Ponujala 
mu je denarja in svoje zlate uhane in prstane, 
ako bi jo rešil iz te ječe. Vse zastonj — 
še odgovoril ji ni . Vsa žalostna se po njegovem odhodu skloni L na tla in se bridko 
joka, da bi se je kamen usmilil — toda pri 
Turku ni usmiljenja! 


Bila je danes tako prestrašena in razburjena, da še zaspati ni mogla. Molčé in 
povešene glave je korakala po ozki ječi. Z 
grozo jo je naudajal tisti bližnji trenutek , 
ko pade težko omrežje nanjo in jo stlači. 
Pokleknila je in goreče molila k Bogu, vsemogočemu vladarju nebes in zemlje ; v taki 
sili ji more le še on pomagati. Cloveške 
pomoči ni več upala . 

Bilo je okolo polunoči, ko se je zaslišalo zopet tisto škripanje, kakor vselej, kadar 
se je omrežje pomikalo nizdolu. Pazila je 
dobro in videla, kako je zarožljal nekov 
stroj in vselej se je omrežje pomeknilo za 
jedno ped nizdolu. To rožljanje in škripanj e 
je trajalo nekaj minut. 

Uboga jetnica je vzdihovala in si z rokami zakrivala oči. Ubožica, kaj ti pomaga? 
Sele proti jutru je nekoliko zadremala . Kaj 
jo čaka, če se vzbudi? Bolje skoro, da bi 
se nikdar več ne! Videla je omrežje zopet 
za seženj niže, torej tudi svojo smrt toliko bliže. 

Minili so še trije dnevi. Ne moremo 
popisati, koliko muke in koliko strahu je 
prebila uboga deklica v tem času. Omrežje 
se je znižalo že tako, da je morala hoditi 
pripognjena, da se ni z glavo zadevala 
vanj . Le še jedno noč, in umreti bi morala . 
Vrhu tega si je ogledala od bliže tudi tla 


in našla dosti stare krvi po njih razkropljene ; 
jasen dokaz, da je bil že marsikdo stlačen 
pod železnim omrežjem . Kaj je Ljudmila 
prebila strahu! Kdo bi spal med strupenimi 
kaeami? Kdo bi zlezel živ v grob in bi se 
dal vanj zasuti? Ta strah je čutila Ljudmila , 
saj ves dan gledala železnega krvnika 
nad glavo, pokonča jo še to noČ ! 

Vse mine, tudi ta tožni, grozni dan je 
minil, in prišla je strašna noč, v kateri ni 
bilo več odlašanja! Mrzel pot je tekel Ljudmili z dela, toliko, da se je še zavedala . 
Vpila je in molila, vila roke, lasé si ruvala. 
0 polnoči mora priti nje zadnja ura. Premišljala je, ali bi ne bilo bolje, ako bi 
umorila sama sebe . Našla je pri sebi šivanko ; 
kaj, ko bi si ž njo prebodla srce? Toda ne ! 
Greh je, prepovedano je! Morda pride še 
rešitev? Oh, v mladosti se človek tako težko 
loči od živijenja! Saj ima v srci še toliko 

Želja, ki se še niso izpolnile, še toliko upov, 

ki ga osrečujejo! Grozna je bila Ljudmili 
misel, da mora umreti! Podprla si je glavo 
in vzdihovala, potem pa zopet pogledala 
kvišku, od koder ji mora priti smrt ! 

Ko tako gori gleda, zdi se j~, kakor 
bi se na vrhu nekaj premikalo. To ji kaže 

pač le nje živa domišljija? Kakor bi bila od 
kamena, gleda nepremično kvišku na tisto 


senco, ali kaj je? So duhovi, so ponočne ptice? Toda euj! Zdaj se sliši trkanje, 
kakor bi nekdo kaj pribijal . . . sliši se, 
kakor bi bilo nekaj padlo po zunanji strani, 
kakor vrv ali kaj takega! Ljudmila se dvigne. 
Misel, da bi ji utegnila vender še priti rešitev, napolni ji vso dušo . Ali kdo jo hode 
regiti? Renat je daleč, kdo vé, kje! Brata 
ali očeta nima ; znanci se za njeno usodo 
ne bodo brigali toliko! Sploh pa kristjani 
še vedeli niso, kam jo je zapri paša. Kdo 
jo hoče potem rešiti? , 

Ali Ljudmila ni mislila na to. Iz živega 
hrepenenja po življenji in po rešitvi je 
vzrasla v nji trdna misel, da je rešitelj blizu. 

Ni se zmotila . 

Kmalu zapazi na vrhu stolpa pri otlini 
moža. Ta je gori pribil vrv k zidu, potem 
je vrv od znotraj spustil doli in plezal po nji. 

Ko pride do Železnega omrežja, zakliče 
rahlo : «Ljudmila! Ali imate še toliko moči, 
da pobegnete z mano?>> 

«Ali prav slišim?>> odgovori Ljudmila, 
«to je Kadulepov glas?)> vpraša začudena . 
«Da, da, rešil vas bodem iz tega strašnega kraja !>) 

Kakor angeljsko petje so zvenele te 
besede Ljudmili na uhó. Cudila se je pogumu, požrtvovalnosti in ljubezni mladega 


Turka. Poznala je Kadulepa prav malo, 
toliko, da ga je nekolikokrat pozdravila na 
ulicah. On pa je ves gorel za njo, zato je 
šel v tako nevarnost, da bi jo rešil. 

Zdaj vzame Kadulep iz žepa žagico , 
s kakeršnimi se žaga železo . Sevéda je bilo 
treba potrpežljivosti, predno je prežagal 
debelo železno omrežje . 

Žagaje pa je Ljudmili tako govoril : 
«Vedel sem, da so vas zaprli v stari stolp. 
Poslal sem dobrega prijatelja k jetničarju 
Musendiju, da mu je ponudil škatljico biserov in zlatih kamenov in precej denarja , 
ako bi vas izpustil. Jetničarju je bilo še vse 
premalo. 0 tej priliki je moj prijatelj zvedel , 
v kako strašno ječo ste vrženi in da vas 
hočejo počasi umoriti. Mislil sem na to in 
ono, kako bi vas rešil . Naposled sem spaznal, da ne kaže drugega, nego zlesti na 
stolp, od tam pa z vrha doli k vam, da 
vam odklenem okove . Vzel sem nekaj kosov 
mesa, katerega sem prej ostrupil, tega sem 
vrgel psom, ki stražijo stolp, da so vsi poginili. Tako sem se stolpu lahko približal 
brez hrupa.>> 

«Ali ste sami?» vpraša Ljudmila . 
«Ne, pri meni je Lirisbej, prijatelj moj . 
Na zunanjem zidu stoji in mi bo dal zna

menje, če bi bila nevarnost .>) 


Dasi je imel Kadulep dobro pripravo, 
vender je trajalo dolgo, pred no je prežagal 
železno ograjo. Ko je izrezal tako luknjo, 
da se je mogla Ljudmila preriti skozi njo , 
ni se dalje trudil z žaganjem. Ko se je s 

Kadulepovo pomočjo pregnetla skozi omrežj e 
in stopila na njih gorenjo plat, pokazal ji 
je nje rešitelj, kako naj se prijema za vrveno lestvo, in po nji je splezala kvišku na 
vrh stolpa. Za njo je splezal Kadulep, in 
ko je še on dospel na vrh, potegnil je vrv 
za seboj in jo potem spustil po zunanji 
plati doh. 

«Jaz born prvi splezal doli,* rekel je 
Ljudmili, «da napnem lestvico .>> Skoro je 
bil pri tleh na dvorišči in dal je Ljudmili 
znamenje, naj spleza še ona doli. 

Tudi ona srečno pride doli, in zdaj 
ni več težko priti čez zid, ki je postavljen 
okrog stolpa. 

Lirisbej je bil že vse pripravil. Ponudil 
je Ljudmili svojo pomoč, da jo privede v 
varno zavetje v Gostunj . 

«Le pojdite ž njim,>> reče Kadulep Ljudmili ; «jaz ne morem z vami, ker moram 
vsekakor ostati o Spiri ; pa kmalu boste kaj 
slišali o meni. Temu mojemu prijatelju smete 
zaupati kakor meni . » 


«Bog vas blagoslovi in vam povrni 
tisočkrat, kar ste mi storili dobrega!>> rete 
Ljudmila ginjena in pod& Kadulepu roko , 

nikdar ne bodem pozabila svojega rešiteIja . 
Toda povem vam, da še v Gostunji ne born 
varna ogleduhov pagovih, najrajše bi pobegnila v Argostole . Tam imam strijca. Ce je 

mogoče, da me spravite tja, prav lepo vas 

prosim. Pri mojem strijci born varna.)) 

«Saj je to prav lahko,) reče Kadulep ; 
«jutri gre ladja v Kefalonijo ; nje kapitana 
dobro poznam. Moj prijatelj vas povede v 
Gostunj, od tarn vas spravi na ladjo ; da se 
pripeljete v Argostole.>> 

Ljudmila je bila prav srečna, ko je to 
slišala. Solznih očij se je poslovila od plemenitega mladeniča Kadulepa in odšla z 
Lirisbejem v temni noči hitrih korakov proti 
Gostunju . 

Četrto poglavje, 

Ne daleč od Dleta, med divjim skalovjem ležala je četa grških vstašev. Bilo jih 
je kakih štiristo. To je bilo v tistem kraji, 
kjer gre cesta proti Koroni in v Ndvarin. 
Hrib, kjer so bili vstagi, bil je po groznih 
prepadih ločen od nasprotne gore, koder je 
držala cesta. Med skalami je bilo ta pa tarn 
raztreseno gosto grmovje . Pod goro se je 


penil in bobnel močni gorski potok ter hitel 
proti dolini, kjer se je pomiril ter se zvijal 
v srebrnem lesku med oljičnim drevjem in 
vrbami. Tik vode se je dvigala velika, strma 
skala. Vrhu te skale je stalo zidovje, nekdaj 
menda viteški grad, zdaj razvalina, ki je 
kakor v strašilo gledala v dolino, zaraslo z 
o1jikami, smokvami, platanami in cipresami , 
pod katerimi se je tů pa tarn skrival kak 
lovorjev grm . 

vrhu skale z mogočnim in krasnim 
razgledom sta stala krepka moža, oborožen a 
s samokresi, bodali, handžarji in puškami. 
Na glavi sta imela kosmate kape, na nogah 
opanke. 

Znana sta nam že oba. Jeden je Renat. 
Po dolgih in hudih bojih in velikih nevarnostih si je pridobil tako zaupanje med 
uporniki, da so si ga izvolili za glavarja. 
Tistih štiristo vstašev, o katerih smo govorili prej, bili so njegova četa. Tudi drugem 
moži srno že slišali. To je Remec Miha, ki 
je bil že prej pobegnil iz Spire, ker je slutil, 
da mu je paša že za petami. Remec je bil 
porojen Kranjec. V Trstu se je bil seznanil 
z neko Grkinjo in ž njo se je potem preselil na . Grško, kjer si je kmalu pridobil 
veliko veljavo , pa tudi kar najgorečnej e 
delal na to, da bi se Grki rešili turškega 


jarma. Miha je bil kaj,pripraven za posredovanje med Grki in Crnogorci, ker je bil 
kot Slovan zmožen srbskega jezika in je 

torej lahko občeval s Crnogorci. Ko je zbežal 
iz Spire, šel je v Crnogoro, da bi tam podkuril vstajo in jo razširil po vsi turški državi noter do Grecije. Mi Crnogorci so ostali 
osameli, došla jim ni zadostna pomoč ; Srbi 
in Bošnjaki, Hercegovinci in Bolgari so bili 
prehudo uklenjeni v turške verige, da se niti 
geniti niso mogli, ,dasi bi se bili radi oprostili. Tako so se Crnogorci sami borili nekaj 
časa, dokler niso omagali . 

«Tedaj s Crnogoro ni nič ?» vpraša 
Renat Remca. 

« Skoraj da ne,>> odgovori Miha . «Ne 
verjameš, koliko krvi je teklo, in skoraj bi 
rekel, zastonj . Bosanski in rumeljski paša 
sta pridrevila kakih petdesettisoč Albancev , 
Kurdov, Turkov in sploh raznih azijski h 
divjakov v ubogo deželico. Crnogorci so se 
bili kakor levi. Dostikrat so odgnali Turke 
ter jih na tisoče poklali s svojimi handžari . 
Skoraj tri dni so se tolkli v Dugi soteski. 
Turki pa so dobivali vedno novo pomoč , 
število Crnogorcev pa se je krčilo od dne 
do dne. Morali so se umekniti.>> 

«Kaj pa je z ,malim Stefanom'?>> vpraša 
Renat. 


«Cakal je ruske pomoči in se zagradil 
z 10 .000 možmi v Monastiru. Tam je star 
samostan, čegar trdni zid mu je bil za trdnjavo. Turki ga jamjo oblegati v tej trdnjavi. Stefan se je 1juto branil. Pričel se je 
strašen boj, kakeršnih je malo v svetovni 
zgodovini . Padlo je na stotine Turkov ; tudi 
med Crnogorci je smrt pogosto pobirala 
svoje žrtve. Ko je že pohajalo strelivo in 
živež , prikipela je brezupnost Stefanova do 
vrhunca. Sreča mu je bila vender mila. Po-
noči je našel skrito pot iz samostana v hribe. 
Nezasačen je pobegnil s tistimi možmi, kar 
je bilo še živih in zdravih, v temni noči iz 
samostanskih zidov v bližnje črnogorske 
hribe, kjer so si brambovci oddehnili in se 
pripravljali na nove boje. Z velikim naskokom so Turki drugi dan pridrli v Monastir, 
ali na svoje začudenje niso našli ne Stefana, 
ne njegovih junakov. Crnogorci se sicer ne 
bodo še podali, vender so že preoslabeli za 
velike bitke obetane pomoči pa tudi ni od 
nikoder, torej mislim, da bodo vzprejeli tudi 
neugodne pogoje, ako jim jih sultan ponudi, in mi Grki ostanemo osameli ; brez 
zunanje pomoči moramo ali zmagati ali pa 
poginiti.>> 

«Pravijo, da je bosanski paša grozovito 
mesaril po Crnigori, >> pristavi vprašaje Renat. 


«Kakor Že Turki znajo, pripoveduj e 
Remec. «Dvanajsterim načelnikom vstaje, k i 
jih je paša ujel, dal je glave odsekati. Drugim je porezal ušesa in nosove. Nekaj vreč 
odrezanih ušes in nosov in dve priplenjeni 
zastavi, zlat križ in nekaj molitvenih bukvi c 
poslal je v Carigrad, da so se Turki veselili, 
ko so gledali te stvari. Kamor je prišel, 
povsod je plenil, požigal, moril, otroke in 
starčke davil v grozovitnih mukah. Vso deželo bi bil uničil in opustošil, pa Rus mu 
je grozil z vojsko in moral je svojo vojsko 
zbirati na ruski meji, tako da so si Crnogorci nekoliko oddehnili .>> 

«Res žalostne reči pripoveduješ, méni 
Renat, «tega našim ljudem še ne smemo 
povedati, da ne izgube" poguma. Jaz se še 
ne podam, ker vidim, kako je ljudstvo navdušeno za boj ; saj prej ne bom imel miru 
in pokoja, dokler se ne iznebimo teh turških krvopivk. Grška zemlja mora biti slobodna, in upam, da me ne zapustiš, ampa k 
me bodeš podpiral izvršiti veliko nalogo . 
Takih pomagačev, kakor si ti, želel sem si 
že davno . 

«Izkusil in prebil sem v Crnigori za

dosti ,>> reče Miha, «pa človek se privadi 
tudi tega divjega življenja, in s Turkom 
vojskovati se, to mi je že kakor potreba. 


Ce tam nismo premagali, morda bo tukaj 
bolje ! Torej le pogum! Pojdem ti jaz na 
roko z dobrim svetom in svojim nabrušenim 
handŽarom!>> 

«Tako je prav, dragi prijatelj,) reče 
Renat ter podrl Remcu roko, «skupno se 
bova borila in skupno padla ali pa zmagala!) 

Nato gresta oba moža med šatore, kjer 

počivajo ustaši. 

jedriem teh šatorov, ki je bil nekolik o 

večji in lepši od drugih, bivali sta družini 
obeh voditeljev, namreč Remčeva žena in 
dvoje njegovih otrok, bistroumnih fantičev, 
pa Renatova žena Klavdija. 

Ta je zamišljena sedela in milo pogle

dovala Remčeva fantiča. Ko stopi Remec 
v šator, feče mu : «Kako ste srečni, ker imate 
tako lepe, zdrave otroke, mene pa tare vedno 
še žalost po moji jedini hčerki! Kdo vé, če 
še živi in kaj je ž njo? Težko, da bi jo še 
kdaj videla . ) 

«Ali niste nikoli več slišali o nji? ) 
vpraša Remec . 

«Nikoli,>> reče Klavdija klaverno ; «ko 
sva z Renatom odbila napad sovražnikov , 
šla sva na tisto ravninico vrhu hriba, kjer 
sva pustila Ljudmilo z otrokom. Vender ni 
bilo ved sledu ne o sestri ne o deteti. Vpra

4 


sala sva vse Ijudi v okolici, ali so kje vi-
deli izgubIjenca, pa nihče nama ni vedel 
povoljnega odgovora. Sele v Majni sva zvedela po nekem znanci, da je Ljudmilo paš a 
ujel in da jo ima gotovo zaprto v svojem 
haremu . 

Remec in njegova žena sta v svoji 
usmiljenosti vedno tolažila ubogo Klavdijo , 
katera bi bila izvestno že umrla od žalosti, 
da je ni krepila ljubezen do domovine, kateri je bila tako srčno udana kakor le kak 
moški domoljub . 

Med takšnimi razgovori je došel Renatov 
ogleduh, kakeršne je pošiljal po deželi, d a 
so pozvedli, kako se ljudstvo vede, kako se 
vstašem drugod godi in kje se pomikajo 
turške vojske . Ta ogleduh je pravil, .da je 
turški sultan izdal oklic na vse Grke, da 
morajo vsi moški oddati svoje orožje turškim oblastim. Grški moŽje v dolinah, kjer 
se še ne upajo upreti očitno , pa so tako 
zviti, da dajo biričem same stare puške, ki 
niso več za rabo, svoje nove in dobre pušk e 
in drugo orožje pa skrbno skrivajo za pripravni čas. 

«Gorjanci in otočani (taki, ki so po 
otokih v morji) pa se bodo sultanu gotovo 
le posmehovali,>> reče Remec, «saj pravijo 


da pridejo kmalu ruske ladje, ki pripeljej o 
vstašem dovolj orožja in streliva . » 

Vprašali so ogleduha, ali še kaj 
drugega ; rekel pa je, da nič takega, samo 
da je videl blizu nekaj ciganov, kateri 
bi utegnili biti turški ogleduhi. 

« Ciganski sodrgi se ne sme preveč zaupati ,x reče Remec. «V Crnigori smo dva 
ujeli, pri katerih smo dobili turška pisma. 

denar storé ti vlačugarji vse. — Treba 
bo tuch te cigane poloviti, da jih preigdemo.>> 

Renat takoj ukate, naj gredó nekateri 
možje, da cigane ugrabijo in jih privedejo 
v gator. Ogleduh gre Ž njimi, da jim pokaže pot. 

Odločeni možje hité za cigani in jih 
době ne daleč od Alfeja. Cigani se upirajo 
in prepirajo, ko zvedó, da morajo pred poveljnika vstašev . 

«Nikar se dolgo ne brani, Soluko,) reče 
stara ciganka poglavarju ciganov, «saj ti gospodje ne bodo storili ničesar. Oni imajo 
moč, in ti moraš slugati. Jaz pojdem s teboj, da bom govorila zate. Iz roke znam 
oznanjati prihodnjost, morda poslužim gospodom s svojo umetnostjo, in še obdarovani odidemo iz gatorov.>> 

Nato se poglavar ciganov udá s tem, 
da ga stara ciganka spremi do šatorov. 
4* 


Ko dosO tja in starka ugleda Renata, nakremži še grje svoj krmižljavi obraz. Pogleda 
plašno okolo sebe. Ker jo pa Grk le hladno 
in zaničljivo pogleda, ne boji se, ker iz tega 
sklepa, da on ne vé, kje je njegova hči. 

«Cemu se potepate okolo naših šatorov?) vpraša Remec poglavarja ciganov. 

«Mirni potniki srno, » reče cigan, €in 
srno namenjeni v Navarin. Ničesar varu 
nočemo in zahtevamo, da tudi vi nas pustite pri miru .>> 

«Kako se drzneš govoriti tako ošabno ?>> 
vpraša Remec; «ali ne veš, da si v naši 
oblasti? Takih ijudij ne potrebujemo tukaj . 
Vi znate krasti in ovadbe delati. Le zapomnite si, naj le slišim, da nas je kdo izmed 
vas ovadih ali sploh Turkom šel na roke, 
dam vas vse obesiti, kadar vas dobim v 
pest. Zdaj pa le pojdite !,> 

«0, tako dobrega gospoda ni več na 
svetu! rete ciganka, tista stara Pomela, o 
kateri smo že povedali, kako je pobrala in 
s seboj vzela Renatovo hčerko . «Ker ste 
tako dobri,) pravi ciganka, «hočem vatu 
povedati, kaj vam obeta prihodnjost. — Pokažite mi roko! ) 

«Pojdi se solit!» reče Remec, «glej, da 
se kmalu pobereš iz teh šatorov, če ne ti 
bodo moji Ijudje pomagali!) 


Ciganka se globoko prikloni, pri tern 
pa zapazi, da Remčeva žena svojemu možu 
miga, naj ciganko še pridrži, da jo bo nekajvprašala. 

« Saj sem vedel, da je ni Grkinje, katera bi ne verjela tem ciganskim vražam!), 

reče Remec. 

«Saj tudi vi možje dostikrat vprašujete 
ciganke,# rede Remčeva žena, czato mi boš 
Že dovolil, da mi ciganka razodene prihodnjost.>> 

Pomela pogleda ženi na odprto roko. 
«Ta so zapisane različne reči,>> jame praviti ; «zapisano vidim marsikatero trpljenje , 
ki ste ga že prebili, pa tudi tako, ki vas še 
čaka, vidim vaše upe in prazne želje, vidim 
pa tudi sredo in zadovoljnost v družini.>> 

«Pojdi s svojimi čenčami!>> reče Remec , 
«ti delaš moji ženi težko srce, podiraš j i 
pogum in upanje ter jo mučiš s svojim pre

rokovanjem, ki je vseskozi prazno.>> 
«Kako bi se predrznila, govoriti dru

gade, kakor kažejo črte na roki?» roti se 
ciganka, (de bi bili vi prav moj smrtni sovražnik , vender bi vam povedala resnico . 
In da spoznate, da govorim resnico, povem 
jednemu izmed vas minulost ; ugenila born 
vse, kar se mu je kdaj pripetilo. Dovolite, 
da pogledam vašo roko,>> obrne se k Rena


tovi ženi, «vi boste pričali, da govori uboga 
ciganka resnico . — Le glejte : ta vidim drevo , 
katero je strela podrla na tla! Vas je za

dela velika nesreča, to, kar ste najbolj Ijubili, bilo vam je vzeto. Pa verjemite mi, 
da otrok, po katerem žalujete, še živi. Tukaj je kot na tri vogle, ta pomeni, da je bil 
otrok regen.) 

Klavdija se pri teh besedah pomenljivo 
ozre po svojem moži. 

«Ali vam hočem oznaniti še prihodnjost?) vpraša ciganka . 

(Ne, ne,) reče Renat, «to je pregrešno, 
to vé le sam Bog. Kar nam on pošlje, bomo 
pretrpeli potrpežljivo . Prihranite svojo modrost drugim ljudem! ) 

«Škoda, gkoda,) rede ciganka, «marsikaj bi se dalo povedati. Pa vi me nočete 
poslušati, in jaz odidem. Samo darilca bi 
še prosila. ) 

«Kaj pak, sevéda ,) rečejo možje , in 
vsak ji vrže nekaj krajcarjev. 

«Zdaj se pa le spravite,) pravi Remec , 
«vane* opravke imamo, nego se z vami 
razgovarjati. ) 

Pomela se zareži, ko spravlja denarj e 
v žep , priklanja se na vse strani ter odide 
s poglavarjem ciganov . 


Ko dohitita svoje tovariše, gredo vsi 
skupaj dalje proti Navarinu. Nekaj ur pred 
mestom se ustavijo v hosti . 

«No, le pridi k meni, golobičica ,>> zaklicala je Pomela majhni deklici, kojo vzdign e 
z voza in vzame v naroČaj ; «toliko, da te 
niso dobili tisti nazaj, katerim si bila vzeta. 
Dokler stara Pomela živi, ne izpusti te 
iz rok. 

> 

«Vender se mi zdi neumno, da vlačiš 
tega otroka s seboj,3. reče poglavar ciganov ; 
«lahko nam napravi še velike sitnosti. Ce 
bi bili tam gori pri vstaših videli otroka in 
ga spoznali za hčer poveljnikovo, bili bi nam 
vsem porezali vratove. Pusti otroka, naj gré 
kamor hoče, in ne brigaj se dalje zanj ; 
dobri ljudje ga bodo že oskrbeli. ) 

(Ti govorig , kakor razumeš ,) zavrn e 
ga ciganka, «jaz znam na roko in na kvarte 
ugeniti prihodnjost, jaz vem ved, nego vsi 
drugi. Otrok ostane pri nas!>> 

Peto poglavje. 

Paga Mustafa v Spiri je sedel s Kadulepom za mizo in kvartal Ž njim. S čmerikavega obraza se mu je poznalo, da ni 
prav pri volji. Kvartala sta Že kaki dve uri , 
pa Mustafa ni mogel dobiti niti jedne igre. 


Zdaj vstopi belobradati Ibrahim ; paša ga po

kliče in mu reče : 

«Sreče nimam, kadar igram s Kadulepom ; poskusi ti svojo srečo, morda ga ti 
uženeš. . 

(Saj se tudi meni godi taka, kada r 
igram s Kadulepom, reče Ibrahim, «vender , 
ker želiš, hočem poskusiti še jedenkrat. » 

Ibrahim séde in jame s Kadulepom 
igrati ; toda izgubi kakor po navadi . Mustafa 
se je starcu natihoma posmehoval, ker se 
je ta večkrat bahal, da mu ni nihče kos 
pri igri, zato mu je privoščil, da je dobil 
svojega mojstra. 

Ker je Ibrahim vedno izgubijal, gleda l 
je kmalu še grje, nego prej paša. 

Ravno zopet razdelita kvarte, kar stop i 
v sobo prijatelj Ibrahimov in ga pokliče iz 
sobe. Ibrahim stopi k njemu, in došlec mu 
nekaj zašepeče na uho. Oni potem odide, 
Ibrahim pa sede nazaj za mizo. Dokončala 
sta pričeto igro, toda Ibrahim je izgubil tudi to. 

«Kadulep je mojster v igri, » reče Ibrahim, 

«premotiti zna nas in preslepiti naše 

«Tega pač ne znam,>> zavrne ga mlad i 
Turek, «samo srečo imam, kakor sem vam 
že rekel, samo sreeo.>) 

«Ti si vender lisjak ti si slepar !>> 

reče starec, (ti varaš služabnike prerokove! 


Imeli srno te v časti, ker si tako prekanjen in 
prebrisan ; v naši sredi srno ti dajali prostor, 
ti nas pa plačuješ z zvijačo in hinavščino ! » 

«Kdo mi more očitati hinavščino ?» 
zavpije Kadulep . 

«Ibrahim, ki vse odgovori Ibrahim. «Hlinil si se nam prijatelja, na tihem 
pa podpiraš naše sovražnike ; ti si rešil ono 
deklico iz starega stolpa, ti pri vsaki priliki 
pomagaš upornikom ! » 

Kadulep obledi . Ves začuden je slišal 
paša to obtožbo in zahteval je pojasnila. 

«Kadulep je izdajalec,) toži ga Ibrahim , 

«kača je, ki smo jo gojili na svojem nedriji, 
da nam poplača s smrtonosnim pikom. 
Skrivne zveze ima z uporniki, rešil je Grkinjo iz starega stolpa . Saj veš, da je Musendij 
pravil, kako so ga hoteli podkupiti. Jaz sem 
dal prijeti človeka, ki je bil tak, kakeršneg a 
mi je Musendij popisal, da je bil pri njem 
zaradi podkupovanja. Prišel je iz Gostunj a 
in ni mogel tajiti, da je on tisti, ki je bil 
pri Musendiji s hudobnim namenom. Da bi 
bil pa on deklico rešil, to je tajil. Dal sem 
mu tri ure odloga in ravno zdaj zvem, da 
je priznal, namreč da je Kadulep pravi zločinec in da je on deklico rešil iz stolpa, 
onemu jo pa le izročil, da jo je spravil na 
ladjo, ki je jadrala v Argostole.» 


Ves srdit potegne paša sabljo iz nožnice, 
da bi Kadulepa razsekal . 

«Ali me hoče Mustafa, zvezda modrosti , 
pokončati na ovadbo ničvrednega človeka? » 
vpraša Kadulep mirno in moški. «Vsak bojazljivec lahko zvali svojo krivdo na glavo 
poštenega ČIoveka! Paša spirski — Allah 
mu daj nebesa — pravičen je dosti, da me 
ne obsodi brez dokazov . 

Sklicevanje na njegovo pravico1jubje je 
del() paši dobro. Zato se pomiri in ukaŽe, 
naj privedejo jetnika. 

Kmalu potem ga privedejo. Pogledavši 
Kadulepa, povesi ujeti mož glavo in odgovarja na pag9va vprašanja le počasno in 
nedoločno. Bilo ga je sram, da je izdal 
Kadulepa ; vender je potrdil . to, kar je že 
prej izpovedal . 

Zdaj so rekli Kadulepu, naj se zagovarja. Na splošno začudenje pa ni storil 
tega. Ko je videl, kako se Lirisbej trese na 
vsem životu, hotel ga je osramotiti ; zato je 
stopil krepko pred možake in govoril tako : 
«Ni vsak zadosti krepak, da bi molčal v smrtni 
nevarnosti in s tem svojega prijatelja rešil 
jednake usode. Lirisbej me je izdal, ker je 
mislil, da pomaga sam sebi . Ne zamerim 
mu tega. Samo da je nesrečno Grkinjo 
spravil v varnost, s tem mi je storil toliko 


uslugo, da mu oprostim vse drugo, Basi je 
težko videti prijatelja tako nezvestega in nemoškega . Nič se ne kesam, da sem to storil, 
in še to retem, da ravnajo kristjani prav, 
te se upirajo nam Turkom, ker jih toliko 
mučimo in trpinčimo in jim čisto po krivici 
prizadenemo toliko hudega. Ker sem spoznal, na kateri strani je pravica, zato sem 
podpiral grško vstajo, in mislim, da mi bo 
to v slavo, ne pa v sramoto. I. 

«Nesrečni bedak ,)) zakriči paša, cobčutil boš mojo jezo! Proč ž njim! Vrzite g a 
v tisto ječo, iz katere je rešil grško vlatugo!>> 

Zajedno paša ukaže, naj se poišče sled 
za Ljudmilo, in 6e jo do)* naj jo privedejo sěm. 

Odvedli so potem Lirisbeja. Kadulepa 
pa so zgr'ibili in ga tirali proti staremu 
stolpu. 

Kakor smo že povedali, ni bil ta stolp 

daleč od pašove hiše. Vender se je zvitemu 
Kadulepu na teni kratkem poti posrečilo , 
da je ušel krvnikom. Sel je namreč nezvezan med dvema stražnikoma. Ko so prišli 
do vrat, ki so bile vdelane v zunanji zid, 
potisnil je oba stražnika skozi vrata na dvorišče, sam pa se je obrnil in utekel, kar so 
ga nesle nogé. Stražnika se pogledata in 


obstojita kakor obstreljena, potem pa se 
vzdramita in dirjata za njim; ali bil je že 

daleč pred njima. Vpila sta sicer, naj ubežnika prime, kdor ga doseže, toda mimogredoči kristjani so se jima le posmehovali, 
ker se jim je še dobro zdelo, da je zopet 
nekdo ušel turškim biričem . Kadulep j e 
tekel tako urno, da sta ga stražnika kmal u 
izgubila iz očivida in se naposled prazna 
vrnila. 

Kadulep je našel dobro zavetje. Tů 
se je skrival, dokler ni nastopila noč; ponoči pa je ubral pot v visoke gore, kjer 
so taborili grški vstaši ; steze so mu bile 
dobro znane. 

Drugi dan se je zopet skril v neko 
jamo, ne daleč od tiste, kjer se je Renat 
branil Turkom in jih toliko pokončal. Ko 
se je zmračilo, spravil se je zopetna noge, 
da bi bežal dalje. Jedel je nekaj sadja, ki 
ga je ta pa tam pobral po tleh. Ko je nekaj časa tako begal dalje, stopil je na vzvišen hrib, da bi se nekoliko ozrl, kje je . 

Zdajci pribrenči krogla mimo njegove 
glave. Zapaziti ni mogel nikogar, vender se 
mu je zdelo varneje, da odide s tega kraja. 
Tekel je hitro niz-dolu, toda hipoma pri beži 
med četo Grkov, ki mu nabasane puške 
nastavijo na prsi. 


«Ne streljajte name, vaš prijatelj sem! » 

reče jim Kadulep. 

«Poznamo te po besedi in obleki, da 
si Turek,>> odgovoré možaki, «Turku ne prizanesemo nobenemu.>> 

«Kaj vas ni sram, da hočete ustrelit i 
neoboroženega človeka?vpraša Kadulep , 
«če bi bil vaš sovražnik, ne bi si upal med 
vas brez orožja.>> 

«Ogleduhi prihajajo brez orožja !>> reč e 
jeden iz čete, in précej mu prikimajo vsi 

drugi Grki. «Skoda je krogle in prahu zanj, >> 
rekó jedni, «odvedimo ga, da pridemo do 
drevesa, tam ga obesimod) (Tam blizu nam

reč ni bilo nobenega drevesa.) 

Poslednja obvelja. Brez ozira na Kadu

lepove ugovore ga vlečejo s seboj . Toliko 
da je bil siromak ušel grozni smrti, že j e 
priletel v drugo smrtno nevarnost. Akoravno 
niso bili Grki tako neusmiljeni kakor Turki, 
vender o vojski niso poznali usmiljenja za 
Turke, ker so tudi ti ž njimi tako delali i n 
vsakega ujetega kristjana mučili do smrti 
in mu potem glavo odrezali. Nekatere so 
še nabadali na kolce, na katerih so po tri 
dni umirali v groznih mukah . Zato so bili 
tudi grški vstaši vsi srditi, če so zajeli kakega 
Turka, so ga navadno umorili. Kadulepa 
so torej vlekli dalje, da bi prišli do drevesa, 


kjer bi ga obesili. Končno pridejo do nekajhrastov. 

«Tukaj bije tvoja zadnja ura,» reč e 
nekdo Kadulepu, «obrni se k svojemu Bogu , 
Če imaš kaj na vesti, da ti oprosti, Pet 
minut imaš še časa za molitev.>> 

Kadulepu je tesno pri srci, ko vidi, 

kako vrže Grk vrv čez močno vejo in 
dela zanko. «Možje, dajte si dopovedati, 
da me spirski paša preganja ravno zato, 
ker sem podpiral kristjane !3. prigovarja jim 
Kadulep. 

« Le molči, pa nikar ne laži,>> reče star 
Grk ; «de se ne motim, videl sem te večkrat v družbi spinskega paše . Ti in paša 
sta bila vselej prijatelja . kaj denčaš torej, 
ali misliš, da imaš babe pred seboj ?» 

«Na skrivnem sem delal za vas,>> reče 
Kadulep . 

'«Ha, ha, ha, >> zasmejejo se možje, «kako 
se laže, kakor bi rožice sadil ; samo da bi 
ušel smrti!» 

Kaj bi dolgo govoril, l. reče jeden nato, 
«denite mu vrv okolo vratu, pa ga potegnite na vejo. » 

Branitev bila je zaman. Zvezali so mu 
roke in deli vrv za vrat. Zdelo se je, da 
mu je živeti le še malo trenutkov ; ali Bog 
je odločil drugače . 


63 

Blizu se zasliši vpitje. Grki Kadulepa 
pusté in pogledajo na isto stran, od koder 
prihaja hrup. Kmalu se je videlo, kaj je. 
Na griči se je prikazala ženska razmršenih 
lis, ki je tekla in lezla po skalovji v hrib. Za 
njo so drli Turki divje kričeč. Le malo korakov je bila še pred njimi. 

Kadulep to vidi, spozna Ljudmilo, k i 
jo Turki lové. Ta nevarnost njemu drage 
deklice mu dä novo moč. Ker nihče ne pazi 
nanj, lahko vrže vrvi od sebe, s katerimi 
je bil zvezan, in tisto, ki jo je imel že okolo 
vratu. naglici zagrabi puško, ki jo je bil 
jeden Grkov položil na tla, pomeri in ustreli 
jednega tistih Turkov, ki so lovili Ljudmilo. Ko Turki to vidijo, obrnejo» se ter 
planejo na Grke, med katerimi je bil Kadulep ujet. 

Vname se krvav boj . Kadulep je najljutejši med bojevniki ter pobija Turke s 
puško kakor stekle pse. Ko vidijo Grki 

njegovo hrabrost, začno še oni kresati in 
streljati Turke, in v malo trenutkih so Turki 
premagani ter pobegnejo, kar jih je še živih. 

«Za njimi! njimi !>> vpijejo Grki ter 
vderÓ doli po skalnati strmini, da se kar 

pečevje vali pod njimi. 
Kadulep pa teče v drugo stran, tja, 
kamor je prej bežala Ljudmila . «Ljudmila, 


Ljudmila!)) kliče jo z močnim glasom , 
odmeva po divjem skalovji. 

Kmalu doide begunko . Stala je na visoki skali pred strmim prepadom . Ko zasliši 
svoje ime, ozrě se nazaj in ugleda Kadulepa . 
Takoj ga ni spoznala, ker je bil še precej 
daleč , videla je le, da ima turško obleko , 
in to jo je vznemirjalo. Ker je pa vedno le 
klical in mahal z ruto, spoznala je naposled 
moža, ki jo je že jedenkrat rešil iz smrtne 
nevarnosti. Počakala ga je torej in jako veselo pozdravila svojega rešitelja . 

Oba sta bila začudena, da se snideta 
v tern nenavadnem kraji. Kadulep ji pové 
na kratko, kaj se je zgodilo potem, ko jo 

je regila iz stolpa, in kako je on ravnokar 
dvakrat ušel smrtni nevarnosti. Tudi Ljudmila ima dosti povedati, odkar se nista 
videla. 

«Ko sem prišla v Argostole, pripoveduje mu, «in ko sem hotela stopiti v hišo 
svojega strijca, stopil mi je on že na pot 
pripravljen iz hiše naproti. Začudil se je 
mojemu prihodu. Pravil mi je, da je ravnokar 
mislil odpotovati v Morejo, da se pridruži 
vstašem in se bori proti Turkom za slobodo 
domovine. Ravno je bil prodal svojo hišo, 
in brezumno bi bilo, ko bi ga bila odgovarjala od tega namena . Nedostojno bi bilo, 


65 

da bi zahtevala zase več ljubezni nego za 
domovino . Povedala sem mu, kaj se mi je 
vse pripetilo. Svetuje mi, naj se vrnem ž 
njim nazaj po ladji, da me že on spravi v 
varen kraj in me brani vseh napadov. Jadrali srno čez morje na tisti ladji, ki me j e 
pri peljala v Kefalonijo . Prišli srno v one 
bribe, kjer se je hotel moj strijc pridružit i 
vstašem. Kar nenadoma nas obsuje krdel o 
Turkov. 

«Prerok Mohamed me prekolni, . reče 
jeden, «de ni to tista ženska, ki nam j e 
ušla iz stolpa.>> Po teh besedah po nama 
planejo. Strijc se jim postavi v bran, pa 
kmalu leži v krvi na tleh, kjer ga še koljejo z noži in sabljami . V tem boji sem 
našla priliko, da sem pobegnila ter uskočila 
na vso moč v hribe. Toda gotovo bi me 
bili ujeli, da me niste rešili vi, ki ste o 
pravem času napadli Turke, da so pozabili 
name in padli po vas, kakor sem sodila po 
streljanji in vpitji . Upam, da ste nepoškodovani prišli iz boja?>> 

Kadulep ji pové, kako je videl Turke 
besniti za njo, kako je jednega ustrelil in 
kako so se potem urno obrnili in planili 
po Grkih, odkoder je prišel strel ; kako so 

se napósled s Turki bojevali ter jih zapodili v beg. 
5 


Med tern pogovprom se vrnejo oni Grki, 
k' so dirjali za Turki. 

«Poglej ga tam gori pri dekletu!» kazali 
so nanj, «to je tisto dekle, katero so Turki 
lovili, ta je šel pa za njo . » 

Poklicali so Kadulepa in Ljudmilo k 
sebi, podajali Kadulepu roke in mu govorih : «No, pod dobro zvezdo si porojen, 
da si ušel taki nevarnosti! Zdaj, ko srno 
videli, kako si Turke kresal, zdaj ti pa že 
verujemo, da si prej govoril resnico in da 
si naš prijatelj . Ostani pri nas, ker si tak 
korenjak! Saj k Turkom itak ne smeš, ker 
si tako delal ž njimi ; tarn te zdaj ne čaka 
nič dobrega.>> 

Nato povesta Kadulep in Ljudmila vsta

šem vsak svojo prigodbo, čudno dovolj, d a 
vsi pazno poslušajo . 

«Sreča je opoteča, in človeško življenj'e 
visi časih na jedni sami niti,>> reče še Kadulep, ko konča povest, oče bi stalo tarn, kjer 
ste me ujeli, drev6, ne bil bi več med živimi. In tudi pozneje bi bilo po meni, da 
ni pritekla ta deklica, preganjana po ljutih 
Turkih. Res, Ljudmila, danes ste vi meni 
rešili življenje, in tako ste mi povrnili to, 
kar sem vam storil jaz.) 


Šesto poglavje. 

Minilo je nekaj let. Vstaja je trajala 
neprestano, pa za Grke ni imela povoljneg a 
uspeha, zlate slobode si niso še priborili , 
a krutega Turka tudi ne pregnali. Benetke 
so zdajci odtegnile svojo pomoč ; Rusi so 
sicer pomagali nekaj časa , pozneje pa so 
hipoma popustili vse, in ubogi vstaši so 
bili prepuščeni lastni bedi, brez streliva , 
brez živeža in drugih potrebnih rečij, ki se 
dobivajo pač za denar, katerega pa uporniki niso imeli. Ko je Rus odjenjal in so 
se vstaši malomočni umaknili bolj v goré, 
začel je Turek po dolinah grozno gospodariti . 
Vse je požgal in pomoril. Turkom so se 
pridruŽi1i še razbojniki iz Albanije in Epira, 
ki so na svoje rake plenili po vsi grški 
deželi. Počenjali so take reči, da se je deŽela zasmilila celo že turškemu sultanu , 
tako da je poslal generala Hasana Beja v 
Grecijo z veliko vojaško močjo ; ta je razbojnike pregnal ter ustanovil stari red , 
kakor je bilo pred vstajo . To se je zgodilo 
leta 1779. 

Kolikor tudi pa so trpeli vstaši, vender 
se gorjanci še niso podali . Prišlo je še do 
mnogih krvavih bitek, v katerih je izgubil 
še marsikateri Turek svojo glavo . 

5* 


Med tistimi, ki se niso hoteli še podati , 
bila sta tudi Renat in Remec. Njiju sovraštvo do Turkov se ni dalo ukrotiti . Renat 

je bil še posebno zato tako razkačen n a 
Turke, ker so mu vzeli vse premoženje i n 
umorili jedinega otroka, kakor je mislil, ke r 
ni vedel, da je Minica še živa . Tudi Klavdija je sovražila Turke iz vse duše, vender 
je pogostoma iskala tolažbe tudi pri Bogu 
in v molitvi. 

V tistih hribih, kjer je živela Klavdij a 

s svojim možem, slišalo se ni nikdar česa o 
Ljudmili in o Minici. Ljudmila je bila v tem 
času vzela Kadulepa za moža, kateri se j e 
dal krstiti in je prestopil h krščanski veri . 
K6,dulep je bil ves čas med vstajniki in se j e 
tako hrabro boril zoper Turke, da so ga kristjani izvolili za poveljnika vstaške čete. Grki 
so mu veliko zaupali. Ko je pa le kazalo, 
da ne opravijo vstaši ničesar, ker se je Kadulep boril v bolj odprtem kraji, kjer ga niso 
toliko branile skale in strmine, spoznal je , 
da proti preveliki turški sili ne opravi ničesar, dokler ne pride pomoč od drugega 
kralja ; zato je za nekaj časa odložil orožje , 
dal si drugo ime in se preselil čez morje v 
Azijo, kjer si je kupil hišico in nekaj njiv ; 
tam sta z Ljudmilo živela lepo zložno i n 
mirno. 


Zdajci se čuje novica, da sta avstrijski 
in ruski cesar napovedala Turku vojsko . To 
je bilo za cesarja Jožefa. Grki so dobili novo 
upanje, in iznova so se vstaši zbirali po hribih. Kadulep je pustil prijazni svoj dom in 
se s svojo ženo pripeljal v Majno. Vstaši so 

ga že čakali in vzprejeli z nepopisnim veseljem. Zbral je nekaj pogumnih mož in kmalu 
je bil strah Turkom. Ker so ga Turki poznali, da je njih krvi in vere zatajevalec in 
odpadnik, zato so ga tem bolj črtili in mu 
skušali priti do živega. On je pa tudi vedel, 
da ga ne čaka nič dobrega, če pride Turkom 
v pest, zato se je branil toliko srditeje in 
hrabreje. 

V neki noči ugledajo, zdajci velik požar 
proti zapadni strani. 

Gorel je gozd ; čulo se je od tam gosto 
streljanje. Vnel se je ondi ljut boj med 
Turki in Grki. Turkov je bilo več in Grki 
so se morali umakniti, zapustivši mnogo 
mrličev in ranjencev v rokah krvoločnih 
zmagovalcev. Med bežečimi Grki je bil tudi 
Kadulep. Vodil jihje po strmi stezi do skrite 
jame, kjer so bili varni, da so si odpočili 
od hudega boja in si obvezali rane. Bilo jih 
je kakih štirideset. 

Ravno je jutranja zarja z rdečim trako m 
robila vzhodne gore, ko je Mustafa, paša 


Spire in Kalavrite, na čelu turške čete, obstoječe iz Arnavtov (Albancev) in turških 
vojakov, lezel v hribe. Njegovo obličje bilo 
je zardelo od jeze. Zvedel je namreč, da *se 
je Renat iznova vzdignil zoper turško oblast, 
in tega človeka dobiti v pest, ki je 2e nekoč 
tako sramotno v beg zapodil njega in osem 
vojakov s pomočjo jedne same ženske (tega 
mu paša ni mogel pozabiti), tega Renata 
ujeti in do smrti mučiti, to je Mustafo gnalo 
v hribe s tolikim spremstvom . 

«Ziv ali mrtev mora priti v moje rokě, >> 
govoril je paša, «in če bi ga moral tri dni 
iskati po tem skalovji!>> To rekši vzpodbod e 
svojega' konja in dirja dalje , Turki in Arbanasi pa za njim. 

V tem je stopala po strmi poti s .11riba 
doli tolpa ciganov. Bila je Pomela s svojimi 
tovariši. Bili so ti ljudje v Rumeliji, Albaniji, 
Rumuniji in Srbiji, naposled so se zopet 
priklatili' v deželo grško . Poleg Pomele j e 
stopalo šestnajstletno dekle, vzor krasote in 
priljudnosti. Plemenit obraz in snežnobela 

koža pričala sta, da ta otrok ni ciganske 
rodovine. Vsak prijatelj življenja in prirode 
se je veselo ozrl v to toliko zapuščeno in 
vender toliko lepo raslo stvar . Podobna je 
bila cvetlicam na polji, katerim nihče ne priliva, pa se vender razcv,etajo v najlepši krasoti . 


71 

To je bila Minica, imenovali so jo med 
cigani Viardo . Jahala je še dosti čedno 
oblečena lepo osedlanega mezga, in videti 
je bilo, da je Pomela res skrbela za tega 
najdenega otroka. Ali ta ljubezen do Mi-
nice ali Viarde ni bila prav zastonj ; deklica je ciganski tolpi pridobila marsika k 
grog , ker je tako lepo pela, plesala in 
prijazno občevala z ljudmi ; marsikdo je 
cigane gostoljubno vzprejel samo zaradi lepe 
in prijazne Viarde ali Minice. Pomela je vedela, 
koliko koristi Viarda vsi družbi, zato jo je 
zelo čislala in. zmirom skrbela zanjo . je 
le mogla, obvarovala je Viardo vsake težave . 

Ko paša Mustafa ugleda cigane, zakriči 
nanje : «Hej, če se ne motim, to so tisti 
cigani, ki sem jih videl že pred leti tukaj ! 
,Čujte, cigani, ali niste videli, kje so tisti hudobneži, ki se nam upirajo? Gotovo ste jih 
videlf! Saj so v tem kraji. Odgovorite brez 
ovinkov! ne, dam vas vse pomoriti ! » 

«Po kom vpra 'gate, žlahtni gospod ?>) 

reče Pomela. «Nikogar nismo srečali na 
svojem poti. » 

«Ha, ti grda copernica!>> zavpije paša 
in stisne pest ; « ti bi se meni lagala? Vs e 

hočeš vedeti, tukaj pa ne veš odgovora ! 
Videli ste jih! Zakaj ne izdaš vstajnikov ? 
Gotovo so te podkupili! 


«Saj sem ti že nekoč pokazala pot, ko 
si lovil begunce, » rede starka ; «zakaj bi tega 
ne storila danes? Toda povem ti, nikamor 
se ne spuščaj danes! Na čelu imaš rdečo 
marogo ; ta pomeni nesrečo ! » 

« To pomeni tvojo nesrečo! zavpije 
paša in ukaže svojim ljudem, naj cigane 
pobijejo in posekajo. 

Albanci in Turki planejo po ciganih in 
jamejo po njih mahati s sabljami, čisto po 
nedolžnem, ker cigani res niso videli nobenih vstašev ta dan. 

Cigani zbeže na vse strani, kolikor jih 
noge neso. Nekatere so Turki pobili, drugim 
so zopet pomagale hitre pete, da so ušli 

čez prepade in strmine. Pomela je vlekla 
Viardo (Minico) za seboj po ozki stezi v 
sotesko, kjer je vedela za skrito jamo . Bežeča ,
je zadela ciganka z nogo na puško, katero 
je na begu izgubil Mulo, tisti cigan, ki je 
nekdaj ustrelil orla, da je padel na Mustafo. 
«Vzemiva puško s seboj,) reče starka in jo 
pobere . «Da je Mulo puško izgubil, to je 
dobro znamenje, ker on je že prvič s to 
puško onesnažil pašo , ko je orla ustrelild> 
Bežali sta potem v tisto jamo. 

Toda Turki so ji že zapazili. «Alo !
njima!>> vpije paša. «Lisici sta se skrili v
jamo ; priženite ji k meni, da ji obe postre



73 

Iim ali prederem z meČem, kakor bi bile 
dve srnid> 

Nato je paša sam v svoji krvoločnosti 
sklenil slediti cigankama, in šel je na tisto 
ozko stezo, ki je držala v jamo, v kateri 
ste bili ženski skriti. Kakor maček se je 
bližal zavetju, in ženski ste trepetali od 
strahu. Minica je stala spredi, Pomela pa 
za njo . 

«Ka bi stala jaz spredi,>> reče Pomela, 
ibi trinoga kar ustrelila in to pošast spravila iz sveta. — Pa saj to tudi ti lahko 
storiš. Na, vzemi puško, nabasana je, kar 
pomeri nanj in izproži! Na, tako! — Sedaj 
pomeri! Tako! Izproži! — Stara Pomela ti 
priseže, da ga zadeneš ! 

Uboga Minica ni imela še orožja v rokah, ali v smrtni nevarnosti se najslabša 
žival brani na vso moč. Nevarnost ji nenavaden pogum, trdno roko . Minica pomeri 
in izproži — in krvoločni paša se zvali na tla. 

Minica skoči iz jame, Pomela za njo . 

«Dobro je bilo!>> reče Pomela, «ti hudobnež si nekdaj to dekle telebil v globočino , 
da bi jo umoril, in zdaj si sam smrt našel 
ravno po nje roki. Svarila sem te, ali v 
zahvalo si nas hotel vse pomoriti, in nas 
lovil, kakor divjačino. Pogini, okrutnik ! 
Vzemi plačilo za svoje hudobnosti ! 


Paša se dvigne še jedenkrat po konci 
in hoče nekaj povedati. Pa kri se mu udere 
iz ust in mu zaduši besedo. Nazaj omahn e 
in izdihne črno svojo dušo. 

Tukaj se ni bilo varno muditi Ženskama. 
Albanci so slišali strel, začeli so plezati v 
hrib in se obrnili proti kraju, od koder se 
je čul strel. Videli so Pomelo in Minico, 
bežeči iz jame. Ko pridejo do mrtvega trupla svojega gospodarja, vsi kar zbesné. Zakadé se za bežečima ženskama . Pomelo 
zadene svinčena krogla iz turške dvocevke , 
in zvali se na tla, Minica pogleda vsa pre 
plašena okolo sebe. Nje preganjalci so le 
še petdeset korakov daleč tudi nji ni 
bilo videti rešitve . 

Deklica steče brzonoga naprej in pride 
do zatišja, kjer najde stoječi dve četi oboroženih Grkov. Ko pridejo za deklico dirjajoči Albanci tem Grkom pred oči, vzprejm ö 
jih ti z groznim streljanjem . Nekaj Albancev 
pade, drugi zbeŽě . 

Grki pa za njimi . Ko jih dojdejo, prične 
se strašno klanje. Albancem pridejo na pomoč še oni Turki, ki so jih prej čakali 
spodi . Boj je trajal blizu jedno uro padlo 
jih je mnogo na obeh straneh. Končno pa 
so vender kristjani zmagali, posebno zato, 
ker so imeli dva izvrstna vodnika. Turki 


pa so bili po smrti Mustafovi brez pravega 
poveljnika in se niso vedeli prav vesti. Kar 
je še ostalo Turkov, zbežali so nizdolu proti 
dolini ; grške krogle so še nekaj časa brenčale za njimi. Ko je bil boj končan, pogledali so Grki okolo sebe, obezali svoje ranjence in ugledali tudi Minico, ki ° je klečala 
pri umirajoči ciganki. 

«Pomagajte mi, možje!» ogovori Minica 
grške vojake, «tukaj leži na smrt ranjena 
moja varuhinja in mati.>> 

«Kdo si ti?» vpraša Minico lep velik 
mož, ki je bil poglayar vstašev. 

«Kii6ejo me za Viardo,>> reče deklica, 
«ta žena, ki tt). leži, bila je dolgo let moja 
jedina prijateljica.>> 

Poglavar pogleda ranjeno ciganko v 
obraz in reče : «Ce se ne motim, to žensko 
sem že nekoč videl ; pa mora biti tega ž e 
dolgo.>> 

«Res je, » reče ciganka in izpregleda, 
«bilo je pred Navarinom. Tvoji ženi sem 
nekaj brala iz rake in tudi oni drugi ženi, 

glej, to je — tukaj je njena hči! — Jaz 
moram umreti, čemu bi tajila, to j e 

Okolo stoječi se začudijo. 

(Povej, kar imaš na srci!>> reče poveljnik ; «to dekle ni ciganski otrok? Kako 
pride v vaše roke?>> 


Ciganka si oddahne. Težko ji je bilo 
razodeti skrivnost. «Paša spirski,>> šepeta 
naposled, «paša, ki je danes poginil — tam 

po roki tega otroka — paša jo je pred 
leti vrgel v prepad — jaz pobrala roditelje poznaš — tvoj prijatelj >> 

«Renatova hči?» vpraša Grk začuden ; 
sženska, kaj praviš, kako moreš dokazati 

«Zlati križ na prsih — poglejte Viardo 
zlati križ — jaz našla pustila 

šepeče ciganka iz težka in zopet zamiži. 

«Kaj? Renatova hči je to?» vpraša začudeno Grk, ki je dozdaj mirno poslušal 
ves razgovor. 

«Ali ga poznate? Ali je še živa?>> 
«On in ona sta še Živa,) odvrne nagovorjeni Grk. 

«Cudno', prečudno !reče drugi ; «zdi 
se mi, da tudi vas poznam . Vi ste Remec 
iz Spire?>> 

«Taka je!» reče Remec, ker to je bil 
poveljnik te ustaške čete . Oni, ki ga je izpraševal, pa se je dal spoznati za Kadulepa . 
Poveljnik je bil druge čete, ker sta bili v 
tem boji, kakor srno že omenili, dve četi 
vstašev ; čudno je le, da se poveljnika obe h 
čet nista prej spoznala, akoravno sta šli 
obe četi skupno v boj . To pa je prihajalo 


od tod, ker obe četi niste bili še dolgo 
skupaj. 

Kadulep se je prej vojskoval v dolini . 

Ko je pa Mustafa s preveliko močjo pritisnil 
na njega, umaknil se je tudi Kadulep s 
svojimi ljudmi bolj v hribe in tukaj se je 
sešel z Remčevo četo. Tako je prišel paša, 
ko je iskal Renata, Kadulepu in Remcu v 
roke, njegova vojska je bila pobita in razkropljena, trinog sam pa je prejel smrt i z 
rok nedolžne deklice, katero je pred kakim i 
dvanajstimi leti vrgel v globočino, da bi j o 
pogubil. Tako ga je dohitelo maščevanje ! 

Oba poveljnika sta si povedala še to 
in to, kar ju je zmotil v pogovoru glase n 
jok Minice . Stara ciganka je za vselej za

tisnila svoje oči . 

Minica ji stisne mrzlo roko in ji gleda 

objokana v obsteklele oči . 
«Pojdi z nami,» reče ji Remec, «privedemo te k pravi materi in k očetu, ki že 
dolgo žalujeta po tebi . » 
Molčeča gre Minica z možmi čez gorovje , od spomina na dogodke današnjega 
dné ji utriplje in trepeče srce . 

Po dolgem potovanji pridejo v Renato v 
tabor, ki se je ravno vrnil ' iz male praske 
s Turki, katere je zapodil v beg . 


Remec je Renata in njegovo ženo po

časi pripravil na srečno novico, na sestanek 
s hterjo, katero sta menila, da je mrtva. 
Povedal je potem vse, kaj se je zgodilo in kaj 
je povedala umirajoča ciganka. Tudi tistega 
zlatega križa ni pozabil omeniti. Našli so 
ga res na prsih Minitnig, in Klavdija ga je 
takoj spoznala . 

Solznih očij je objela svojo hčer. Veselje roditeljev se ne d5, popisati . 

Potem je pa še Kadulep šel po svojo 
ženo Ljudmilo, ki je svoji sestri vesela prihitela v naročaj . Zahajajoče solnce še ni 
videlo lepšega prizora . Visoko v gorah, kjer 
biva sloboda in kamor ni segla kruta turška 
oblast, ker so slobodo in sveti križ čuvali 
hrabri možje, tukaj so danes sredi krvi potokov in vojskine nesreče praznovali lep 
dan srečnega sestanka po toliko bridki ločitvi, po tolikih udarcih nemile usode, po 
tolikih prebitih nevarnostih. 

Nesrečnemu narodu grškemu pa tačas 
še ni pribijalo solnce slobode . Vzdignili so 
se večkrat zoper turško nasilstvo, pa premajhna je bila moč malega naroda vselej 
so Turki z ognjem in mečem zadušili napore slobodoljubnih móž in deželo oklenili 
v nove verige. Šele v začetku tega stoletj a 
je s pomočjo velike Rusije otresel grški narod 


79 

raz sebe težki jarem turški. Vrli Remec se 
je kot siv starček udeležil še tega zadnj ega 
boja in videl, kako je vzhajalo soince slobode . Med prvimi borilci sta bila njegova 
dva sinova Ciril in Metod, pa sin Kadulepov 
in Ljudmile, hrabri Aleksander Kadulep, 
slavnoznan med domobranci skalovite Moreje. 

Sele mi smo doživeli, kako je prisijala 
boljša doba tudi Bolgarom po veliki turški 
vojski v letih 1875 do 1878 . Zdaj je turška 

moč zdrobljena, in iz njenih razvalin poganjajo drevesca mladih in krepkih slovanskih drŽavic: Srbije, Crnogore, Rumelije in 
Bolgarije! 

~f~~~~~~~~~f~-• .