‘I

t^C.ois

w.













• •

Fr. Jaklič:

Peklena svoboda

Slovenske Večernice

79. zvezek








#

Slovenskih Večernic 79. zvezek

Fr. Jaklič:

Peklena svoboda

Povest o ljubljanski in ižanski revoluciji

leta 1848

Prevalje, 1926

Izdala in založila Družba sv. Mohorja


//

Dovolili knezoškofijstvi krško in lavantinsko

£ j

¥

1

n

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja na Prevaljah.

a 030003)3)^ D

/

Prvo poglavje.

Konjsko meso in »hudičevi krempeljci«.

Nastopajoče leto 1848 se je začelo v naši deželi z de¬
belo zimo. Sneg je zapadel ceste in pota, da je zastal
ves promet po njih. Mesta so životarila, vasi so se pa
pogreznile v zimsko spanje, ko jim je segla bela odeja
že čez glavo. Nikogar ni bilo, ki bi bil skrbel, da bi
se odprle ceste, da bi oživel promet. Ljudje niso čutili
niti najmanjše potrebe po cestah in vpojemajoči prome|
jih ni vznemirjal. Domorodci po* ntestih šef občudovali
pesniški vzlet Koseskega — '^Koseski, o sladko ime,« —
ki bi bil takrat skoraj zatemnil slavo Prešernovo, in se
radovali novih pesnikov Valjavca, Poženčana, Cegnarja in
drugih, ki so se porajali teden za tednom v »Kmetijskih in
rokodelskih Novicah« in netili sveti ogenj v srcih. Uradnik
je pa tudi prigazil zjutraj do pisarne in zvečer do bližnje
gostilne, čeprav je bil sneg še tako debel. In kar je bile
prav uradniku, je bilo prav tudi mestnemu rokodelcu in
vaščanu, ki si je pač odkidal sneg do skladanice in naredil
gaz do soseda, kamor je hodil vasovat, ki mu pa še na um
ni prišlo, da bi snegu na cesti in poti napovedal vojsko.

Vsi so bili edini v načelih in so mislili samo eno, že od
vekov resnično:

»Bog ga je dal, Bog ga bo vzel! Čakajmo!«

Vendar so se pojavljali med množico tudi novotarji, ki
so hoteli prevrniti stari red in bi bili radi Očetu nebeškemu
nekoliko pomagali pri vladanju sveta. Tako je bil v Šiški
neki Fr. Kovač, kakor se je podpisaval, v resnici se je pisal
Schmied. Po podatkih, ki jih imamo o njem, je bil vsekako
brihtnejši kakor so bili Šiškarji tiste dobe. Ta je sosedom,

1 *

4


ki so z njim vred gazili sneg iz Šiške v Ljubljano — da je
bilo to daleč, spoznate, ako povem, da je bil Figabirt zadnja
gostilna in najbrž tudi edina od Šiške do Ljubljane —, pri¬
povedoval, kako bi bilo prav in pametno, ako bi ob novem
snegu vsaka šišenska hiša dala enega delavca, da bi vsaj
stezo za mlekarice prekidali, da bi ženske tako težko ne
hodile in padale po snegu in mleka ne polivale,

»Kaj nas to briga! Bo že gosposka ukazala!«

Tako so mu pregovarjali v obraz, za hrbtom so pa
zijala kazali, trkali se po čelu in si govorili:

»Norec! Ta bi šel prostovoljno na tlako!«

Tako je ostala Kovačeva beseda glas vpijočega v pu¬
ščavi, četudi je to potožil v »Novicah«.

V Trbojah se pa še gosposke niso ustrašili in se niso
genili, da bi preorali ceste, čeprav jim je bilo ukazano.
V smleškem kantonu so imeli snežen plug ali kakor so mu
pravili takrat: »nadlogo«, ki so ga rabili za oranje snega
po cestah. Smledničani so preorali cesto od Smlednika do
Trboj, Trbojcem je pa ukazala kantonska gosposka vleči
plug do Šenčurja, da bi se tako nekoliko svet odprl. Župan
je šel ukazovat od hiše do hiše in prosil, naj ubogajo go¬
sposko, da ne bo kakšnega sakacjona, toda Trbojčani so
se postavili pokonci in po vsej vasi je šlo:

»Kaj? Tega nismo še nikoli delali. Nova tlaka je to,
pa nič drugega. Nobene nove tlake več! Ubijemo ga, kdor
bi se pritaknil tiste ,nadloge‘!«

In snežni plug je ostal na vasi. Šenčurci so pa bili
drugega mnenja. Ponoči so prišli po plug, ga odpeljali in
preorali vse ceste in pota po svoji fari.

»Norci!«

»V Šenčur ji — so sami Jur ji!

Po njivah ni dela, — pa ceste orjo!«

Tak glas so poslali Trbojci za Šenčurci in po vsem
Gorenjskem je odmevalo: »V Šenčurji so sami Jurji!«

Kaj malo so se zmenili Trbojci, da jih je bil dal nekdo
v »črne bukve«, kakor tudi Šenčurcem ni nič pomagalo, ki
so bili takrat v »zlate bukve« prišli.

»Norci! Po njivah ni dela, pa ceste orjo!«

In zvedeli so v Loki in zvedeli so v Kamniku, kaj se
je zgodilo v Šenčurju.

»Za Bogom popravljajo!«

5

Teh misli so bili vaščani in meščani in vsem so se zdeli
Šenčurci neskončno majhni in nespametni.

Pa navzlic zimskemu miru, ki je vladal takrat v naši
deželi, ko noben svoboden glas ni smel motiti grobne tihote,
je nekaj šumelo in vršelo, kakor vrši in poka v gori, kadar
zadene jug ob gozd in zamaje drevje, ko je še spodaj
v dolini vse v miru. Tedaj prisluškujemo, odkod prihaja
nemir. Oblaki priplavajo izza gor in ko še to gledamo, se
zavrti tudi okrog nas in vihar divja po gori in dolini. Vršelo
in šumelo je takrat in bobnelo tam daleč na zapadu in
oznanjalo viharje. Takrat še ni bila razpeta žica po deželi,
noben časnik ni smel pisati resnice o političnih rečeh, ni
smel prinašati novic, ki bi bile vznemirjale vladajoče kroge.
Vendar, ko je nekoliko zagrmelo, je takoj vedelo vse, da
se je zrušil francoski kraljevi prestol in da je Ludovik Filip
Orleanski ob žezlo in krono.

Marsikoga je splašilo bobnenje. Možje po pisarnah so
steknili glave in vsem je bil na jeziku: »Metternich, rešitelj
naš!«

Vrli domorodci so se pa v duhu gnetli okrog »presvit-
lega Cesarja, milostljivega Očeta Ferdinanda«.

Radecki je pa na Laškem stal in je grozil nemirnim
Lahom, da bo potegnil meč iz nožnice in varoval mir laške
dežele pred puntarji, ki si predrzno prizadevajo pokopati
mir in srečo.

Tedaj so se pokazale na zasneženih cesarskih cestah
vojaške kolone, ki so se pomikale polagoma proti laški
deželi. Od hrvaške strani po Dolenjski, od štajerske strani
po Dunajski cesti so se pomikali vojaki vseh vrst, vozovi
za prevažanje živeža, bolnikov in streliva ter topovi. Vo¬
jaki od hrvaške strani so bili skoraj sami graničarji, ki so
se vedli kakor bi bili v sovražni deželi.

To je bilo šumenje pred viharjem.

Po vaseh, v snegu zakopanih, od koder niso videli
vrvenja po cesarskih cestah, je pa delala šumenje draginja
in lakota.

Škocijanska kronika pravi, da ljudje tistikrat niso po¬
znali kruha. Krompir jim je bil segnil in žito požrl črv.
Povsod so jedli močnik iz smrdljive »ljubljanske koruze«.
Kjer so pa imeli krompirjeve žgance, je bilo kakor svatov-
ščina. Navadno so jedli samo enkrat na dan, in sicer ob
desetih močnik, za večerjo so šli pa spat.

6

Pšenica je bila že ob novini deset cvancgarc zglajeni
mernik, koruza pa osem. Čim slabša letina je bila za zrnje,
tem bolj v živo se je pobirala desetina.

»S čim se bomo preživili?«

Ko je krulil želodec, tudi ljudje niso molčali.

Najhuje je bilo, da tudi krompirja ni bilo. Kolikor ga
ni segnilo že v zemlji, je minil v kleti. Le malokatera hiša
ga je hranila za seme. Blagrovali so tiste, ki so ga imeli
toliko, da so ga včasih jedli v oblicah.

»Kazen božja! Bog kaznuje kmeta, ki goljufa graščaka!«

Tako je šlo po deželi od vasi do vasi, od kmeta do
kmeta. Od zidovja graščine je pa odmevalo:

»Prav jim je! Sedaj pa jejte krompir!«

»Ni nobene pravice več. Vse nas je zapustilo. Še Bog
Oče, ta pravični, drži z graščino!«

Kmetje, kateri so dajali desetino, so tiste čase sadili
silno mnogo krompirja, od katerega niso pobirali desetine.
Žita so sejali samo za ime, da niso prišli ob seme. Desetine
tudi niso dajali od postrni in koruze, ki so jo pa sadili samo
po gorkejših dolinah. Tako so kmetje v mnogih krajih pri¬
krajšali graščine, pa tudi župnišča za znatne dohodke.

Jedli so krompir in korenje. Ko pa ni bilo žita in so
pobrale repo gosenice in je segnil krompir, je bilo joj.
Pesnik, ki je v sonetu proslavljal novo letino krompirja:

»Oj, pridi, da nas ta (lakota) več ne zatira,
darilo (krompir), od milosti božje nam poslano!

In daj se nam obilno zopet v hrano!«

je zadel pravo struno, ki je brnela v srcih kmetov in go¬
spodov.

Vendar v teh časih, ko bi bili vsi ljudje morali hoditi
v spokorni obleki, dajati Bogu čast in hvalo ter ga prositi,
naj jim odvzame hude čase in skrije grozečo šibo, ki je
pretila ljudem v teh časih, pravim, so pa bili v deželi ljudje,
ki so hoteli popolnoma prelomiti s »staro vero« in so začeli
jesti konjsko meso. Najprej se je zgodilo to v Kranju.

In po vsem Gorenjskem je zasmrdelo:

»V Kranju žro konjsko meso!«

»O, kakšne vere pa so? Ali se jim je zmešalo?«

»Kristjani niso več.«

Pa so bili tudi ljudje, ki so začeli pomirjevati razbui-
jene. Hvalili so konjsko meso in kako bi bilo pametno, da

7

bi v teh dragih časih, ko so prašiči po 6 do 9 krajcarjev
funt, pojedli konje, ki jih sicer vzame konjač ali jih pa
zakopljejo.

»I, kakšen želodec bi pa moral imeti, da bi prenesel
meso, ki mi ga je konjač sekal!«

»Mesarji bodo pobijali konje!«

»Pa jih bodo sami žrli!«

Nekdaj je bila v Kranju »stara govorica«: »V Naklem
so konja zaklali, v Kranj pa koline poslali.« To častitljivo
»staro govorico« je slavni pesnik Prešeren času primerno
zasukal in zaokrožil:

• •

* »V Kranju smo konja pobili,

Naklu pa koline vrnili.«

Tako se je pohujšanje, ki se je bilo zgodilo v Kranju
dne 13. svečana tistega leta, nekoliko olepšalo.

Toda še je šumelo po Gorenjskem in so se pravoverne
duše še vedno zgledovale in pohujševale radi brezbožnosti
v Kranju. Mnogim, ki so bili vajeni le ajdovega soka in
krompirja, se je še vedno vzdigovalo, ko je v razgovor
prišla »konjska pojedina« v Kranju, in so glasno izražali
svoj stud, čeprav se niso več prekriževali. Tedaj je pa v
sami beli Ljubljani treščilo:

»Slišite! Kam smo prišli? Konjsko meso jedo!«

Ljudje, ki se drže starih šeg, so z ogorčenjem gledali
tiste, ki so bili povabljeni na pustni ponedeljek h »Kroni«
v Gradišče na pojedino konjskega mesa. Sama gospoda je
bila, ki ji ni nič za vero, ki je tiste dni prihajala 'od vseh
strani v Gradišče h »Kroni« jest konjsko meso.

»Bog jim požegnaj gnusobo!« so vzklikali za njimi
pošteni in pravoverni Ljubljančani, ki sicer niso bili »od
stanu«, ki so pa vendar vedeli, kaj se spodobi in ne spodobi
poštenemu človeku, ki drži na vero in svojo čast. S prstom
so kazali za njimi in pljuvali, pa z ogorčenjem pripovedo¬
vali, kdo vse je še zavil v Gradišče.

»Še Bleivveis so šli! Pomislite! Bleiweis!«

»Vsa gospoda se nam je izmaličila. Za vero jim ni nič,
sedaj pa hočejo še druge zapeljati!«

»Kdo jim je pobil konja?«

Vsi ljubljanski mesarji so se svečano zaklinjali pri
svojem poštenju in svoji časti ter so se sklicevali na snago,
da nobeden izmed njih ni pobil nobenega konja.

8


»Kronbirt je od konjača dobil crkovino! Prašiči jo bodo
pa požrli!«

Tako so zagnali mesarji, ki takrat še niso imeli Šmaj-
helna v svoji sredi.

Ogorčenje mesarjev je prišlo tudi do ušes onih, ki so
se radovali konjske slaščice in hvalili golaš in bržolo iz
konjskega mesa. Ti so rekli:

»Ljubljanski mesarji konja še zaklati ne znajo. Konjsko
meso smo pa dobili iz Šošperka.«

Tega jim seveda noben človek ni verjel in mesarji,
ki poznajo po vsej deželi prav vse kraje in vsa kota, so
jim vrnili:

»Kje pa je Šošperk? V vsej deželi ga ni! Na trnovski
Gmajni je vaš mesar!«

Poštena Ljubljana je bila seveda vsa na strani me¬
sarjev in zgražanja in ogorčenja ni bilo ne konca ne kraja
in razburjenje se je razlilo po vsej deželi, do zadnje koče
v hribih.

»Konjsko meso jedo! Grdobe, krivoverske! Vse bo

lutrš!«

Enako razburjenje kakor pojedine konjskega mesa so
povzročile tudi žveplenke, ki so takrat prišle med ljudi.

»Hudičeva iznajdba!«

To je bila soglasna sodba Škocijancev, ko so dobili
prve žveplenke v kraj, ki jih je bil prinesel krojač Puh iz
Ljubljane in jih je razkazoval pri Fajkelnu. Vsa vas je
skupaj pridrla.

Tedaj je Puh prasnil žveplenko, ki je hipoma zagorela
z višnjevim plamenom in je ostro zadišalo po žveplu.

»Lej ga, lej, zlomka! Takega modrega ognja pa še nisem
videl. Po hudiču smrdi!«

»Po samem peklu ima duh. Kako duši!«

Fajkel je kašljal in z roko tiščal prsi, katere mu je
vzdigoval žvepleni duh, ki mu je bil zašel v pljuča.

»O, hudiman! Lej! Ali je že videl kdo tak plamen? Sam
vrag praska in užiga! Hudičev parkelj vzplamteva in smrdi.
Sam pekel. O, Bog nas varuj takega šenta!«

Puh je hvalil novo iznajdbo in hvalil žveplenke.
Prasnil je po papirnati škatlici, pa je drugo potegnil po
zidu, pa zopet po mizi; še ob hlače se mu je užgala.

»Poglej no! Kakor se pritakne, pa užge! Nobeno kre¬
silo ni tako naglo!«

9

Puh pa:

»Vidite, kako hitro boste fajfo prižgali. Nič več se ne
bom z gobo ubijal. Pa baba bo kar prasnila in užgala trske
v peči, da ji ne bo treba podpihavati kakor kovaški meh.
Tako rečem: žveplenke posekajo kresanje. Jaz bom samo
z žveplenkami zažigal.«

»Ti že, ki nimaš nič vere in sta si z rogatim na roke!«
je menil Fajkel.

Dolhar je pa dejal:

»Jaz se držim stare vere. Nočem imeti greha zaradi
tistega zlomka. V naši hiši se že ne bo z njim kurilo.«

»Mi ostanemo pri kresanju. To ni nevarno in nič ne
stane. Goba raste na brezi in se je dobi kolikor kdo hoče,
kresilnik se poišče kjer hočeš, in kresalo se tudi ne zdrobi
tako kmalu. Ta peklenk, ki ni brez greha, pa velja cel sold!
Nisem tako neumen, da bi denar kar tako sejal.«

Teh misli jih je bilo več. Eden jo je pa iznašel:

»Boste videli, kako bo sedaj gorelo. Požigali bodo.
Hudobnež si bo kupil takih vragovih krempljev, pa bo šel
mimo hiše, skednja ali kjer bo kaj slame, pa bo prasnil in
v slamo poteknil. Boste videli! Bog nas varuj, kaj bo!«

In ljudje, pošteni in staroverni, so v duhu videli, kako
gore hiše in vasi, so gledali revščino pogorišč in trpljenje
prebivavstva.

»Oh, kakšni časi se nam obetajo!«

»Bog nas je po eni strani že zadel, sedaj bo pa udaril
še po drugi. Svet je ob vso vero. Konjsko meso je in hudičev-
ogenj rabi. Ali bo že konec sveta?«

Tako je bilo v Škocijanu, na Dolenjskem, ob Savi in
na Krasu.

Razburjenje je pa še vedno naraščalo, da je postajalo
šumenje večje in močnejše. Ko so postala pota razhodna in
so mogli hoditi od vasi do vasi, tedaj so vstali po deželi
razni podpihovavci in šuntarji, plašurji, lenuhi in rokomav-
harji ter potepuhi, ki so se bili v debeli zimi potuhnili
ter se skrili po mestih in večjih vaseh, kjer je bilo dobiti
kaj jesti. Sodrga se je razlezla na vse strani. V mesta so
se stekale novice iz vse dežele, skozi Ljubljano so vrvele
vojske na laško stran. Nezadovoljneži v mestu niso držali
jezika za zobmi in so kar vpili, da bi bilo treba tako nare¬
diti, kakor so bili Francozi, ki so kar za glavo skrajšali
vsakogar, ki jim ni prav delal.

10

Polni novic in novega duha so bili podpihovavci in
šuntarji po deželi dobrodošli. Ljudje so z velikim zanima¬
njem poslušali novice, ki so jih prinašali, in so s strmenjem
sprejemali napovedovanja groznih reči.

Med postopači so bili ljudje, ki so znali prerokovanja
sv. Šembilje na pamet in so imeli s seboj njene knjige. Iz
takih bukev so lahko brali njena prerokovanja. Med njimi
so bili tudi taki, ki so videli bližati se konec sveta in so že
videli antikrista.

Ljudje so bili sploh prepričani, da je prišel antikrist,
čeprav ga še niso videli, ko se je ljudem tako zmešalo, da
jedo konjsko meso in s hudičevo pomočjo fajfe prižigajo.

Pa niso samo antikrista videli. Tudi znamenja na nebu
so že videli. Dnevi iz skrivnega razodenja so se z naglico
bližali in ti ljudje so pripovedovali, da čutijo, kako se
zemlja trese pod kopiti strašnih jezdecev, ki se bližajo, da
zmeljejo zemljo.

Ni bilo čudno, da se je ljudi loteval nemir, da so stra¬
homa nastavljali ušesa in čakali, kaj bo prišlo iz šumenja
in vršenja.

V sami Ljubljani sq bili ljudje polni radovednega pri¬
čakovanja. Seveda so bili med njimi tudi ljudje ohlapnega
govorjenja. Všeč jim ni bila policija, nobena gosposka jim
ni bila prav, zabavljali so, ker so »Novice« pisale o »milem
cesarju«. Najbolj so pa vpili radi Metternicha, prvega sve-
tovavca cesarjevega. V trgovini Hahn & Maly je visela lepa
slika Metternichova skoraj v enaki časti kakor Marijina
podoba, pred katero je gorela lučka. Pa ti pride neke
sobote popoldne, ko je bila prodajalna polna ljudi, neko
zješče notri. Gleda podobo, potem pa ostro spregovori:
»Tegale bi bilo treba živega obesiti na kljuko.« Vse je
osupnilo in strme gledalo predrzneža. Ali se mu meša? On
je pa nadaljeval: »Ta je kriv vojske! Ta nas duši. Ta nam
krade svobodo!«

Nihče mu ni pritrjeval, samo spogledovali so se, kdo
je in kaj hoče.

Ko je videl, da ga ne razumejo in mu ne pritrjujejo, je
šel, ne da bi kaj kupil.

»Je že kakšen ,frajgajst‘!« je rekel nekdo potem.

Vsi so pa zrli Metternicha, katerega sicer niso opazo¬
vali in se niso brigali zanj.

»Kaj mu je naredil Metternich?«

11

Mnogi so ugibali, kaj bi bil prvi minister žalega storil
temu človeku, ki je sedaj tako poln žolča.

»O, kako je postal svet hudoben!«

V Ljubljani so bili ljudje, ki niso marali brati domačih
časnikov in knjig. Skrivaj so dobivali knjige, ki so bile
tiskane v tajni tiskarni, v Avstriji ali Nemčiji, ali so prišle
iz Švice, dežele politične svobode. Tudi s Francoskega so
utihotapljali knjige. Čisto drugi duh je vel iz prepovedanega
tiska, ki je često nazival Avstrijo jetnišnico narodov in
pozival ljudstva, naj stro okove in podero ozidje ječe, da
bo prišla svoboda v temine, v katerih tavajo.

»Prekucnejo naj se prestoli, podero oltarji!« je od¬
mevalo neštetokrat iz prepovedanih časnikov.

»Dol z Metternichom!«

Mnogim je prijal ta duh. Zbirali so se za zaprtimi vrati
in so razmotrivali razmere, ki so tlačile ljudstva. Delali so
načrte, kako bi si pridobili zaželeno svobodo. V spominu
so preživljali francosko revolucijo, ki je bila petdeset let
prej zenačila ljudske pravice na Francoskem. Sicer je tekla
takrat kri na debelo, a nekoliko krvi bi se tudi svobode
žejni Ljubljančani ne bili ustrašili takrat, ako bi se bili
mogli igrati revolucijo. v

Sicer pa niso imeli kaj prida somišljenikov. Ljudem
so v takih barvah prikazovali francosko revolucijo in jim
prekucuhe naslikali v tako zoprni postavi, da kar nič niso
marali ne za revolucijo ne za prekucuhe.

»Svoboda!«

Tako so vpili norci. Pošteni in miroljubni meščani so
pa odgovarjali:

»Jej in pij! To je svoboda! Privošči si, kolikor moreš,
ako imaš denar. Gosposko v miru pusti! Ona že ve, kako
se vlada, ako pa ne bo kaj prav, bodo že presvitli cesar
popravili.«

Tisti, ki so se bili nazvali prekucuhe, so vedeli, da bi
imeli preveč krvavega dela, ako bi hoteli množico prepri¬
čati o svojih mislih. Pariška revolucija, ki se je bila vzdig¬
nila pred pustom v Parizu, jih je poučila, da je treba začeti
zgoraj. Ko se prevrne prestol, zaropota z njim vse, kar je
s prestolom v zvezi, vse niti, ki preprezajo državo, se pre¬
trgajo. In tedaj je čas!

O, kako hrepeneče so pričakovali dogodkov, katerih
so se nadejali, katere so napovedovali iz tujine utihotap-

12

ljeni listi in knjižice. Poslušali so, kdaj bo zašumelo po
zraku, kdaj se bo val svobode razlil čez državo, potapljajoč
staro. Najgorečnejši so hodili čakat novice pred pošto.
Tiste čase je bilo pred pošto vse drugače kakor dandanes.
Takrat je bilo ondi vedno dosti potnikov, ki so prihajali
z Dunaja in severnih dežel in so bili namenjeni v Trst,
v laške dežele in drugam. Drugi so pa prihajali iz Trsta in
južnih krajev ter hiteli v središče cesarstva. Med potniki
so bili cesarski kurirji, ki so potovali najhitreje in ki so
vedeli najnovejše. Sicer niso izblebetali nobene uradne
tajnosti, a novice vsega sveta so razbobnali, ako jih je hotel
kdo poslušati.

Na pošti so ljudje vedno kaj zvedeli. Res so prihajale
po Dunajski cesti brezkončne vojaške vrste, toda te niso
smele v mesto, temveč so jih pred bolnišnico obrnili na
desno mimo Figabirta v Withalmov Kolizej. Hišni posestniki
so radi plačevali nekaj soldov za vsakega vojaka, da ga ni
bilo treba prenočiti v hiši. Withalm je bil pa tudi zado¬
voljen, ker mu je prostrano poslopje vrglo lepe solde. Samo
višji častniki so smeli do Slona in Maliča. Takrat je bila
speljana železnica šele od Dunaja do Celja, naprej je pa
vozila cesarska pošta in je dovažala večkrat na dan preko
Črnega grabna pošto in potnike v Ljubljano. Dunajska
pošta je prihajala okrog poldneva, z njo so pa prihajale
najnovejše novice iz vseh krajev, kakor so bili tudi potniki
od vseh vetrov in so bili polni novic, ki so jih sami doživeli
ali so jih zvedeli od svojih sopotnikov in ti so jih tudi dobili
od drugih na isti način.

»Na pošti vsaj kaj zveš!«

»Kmetijske in rokodelske Novice, na svitlo dajane od
c. kr. Kranjske kmetijske družbe,« so na kvatrno sredo
v postu pisale o turščici; pisale so tudi, da ni prav, da
otroci živino pasejo; nekdo se je »Novicam« zahvaljeval
za zelno stiskalnico; prinašale so novico o zlati poroki
v Javorju na Dolenjskem in poročilo o gostovanju s konj¬
skim mesom. Neki Tolminec se je pa pritoževal, da njegovi
rojaki preveč stavijo v loterijo in si celo privoščijo kavo,
in jih je opominjal starega pregovora: »Kjer pri kmetu kava
po kuhinji diši, streha gori.«

Za domorodce starega kova je bilo dovolj novic za
enkrat, da so jih dobro prežvečili do prihodnje srede, ko

bodo prišle zopet »Novice na svitlo«.

V

13

Domorodci novega časa seveda niso imeli dovolj teh,
sicer za zdravje velevažnih novic, želeli so si novic, ki bi
ustrezale njihovemu hrepenenju. Radi bi bili slišali, kako
se svet preraja, kako se ruši staro. Čakali so znamenja, ki
jih kliče na delo:

»Svobode žar naj zaplamti
in stere vse, kar nas teži!«

Na kvatrni četrtek v postu, bilo je vprav 16 . susca, je
pričakovalo polno radovednežev dunajske pošte. Izprehajali
so se ob obeh straneh ceste pred Slonom in Maličem in so
se hrepeneče ozirali po Dunajski cesti. Marsikak voz se je
bližal mestu, a največ jih je bilo vojaških, ki so zavili proti
Kolizeju. Malo pred poldnem, po cerkvah je že odbilo
tri četrt, so pa zagledali poštni voz, v katerega je bila
vprežena trojka. Pa nekaj nenavadnega se je zgodilo. Ko
se je poštni voz pomeknil mimo bolnišnice, tedaj so začeli
iz voza mahati z robci, da se je vse zgledovalo, kaj to
pomeni,

»Ali so rojaki, ki se vračajo?«

Še oni, ki bi bili morali po opravkih, so se ustavljali
iz radovednosti in čimdalje več se jih je usipalo za vozom,
ki je drdral proti poštni postaji, katero so že oblegale opo¬
zorjene množice, ki so še vedno naraščale. Prihajali so
po Slonovih ulicah, iz Kapucinskega vrta, izpod Tivolija.

»Ali je zmaga na bojišču?«

Čim večja je bila množica na ulicah, tem živahneje
so pozdravljali došleci, tudi vzklikali so, katerih vzkliki
so pa tonili v vrvenju. Veselje je žarelo na obrazih došlih
potnikov, ki so se vedli tako, kakor bi hoteli objeti ves
svet. In njihova dobra volja je prehajala v ljudi, ki so bili
polni veselega pričakovanja.

Pred vhodom na dvorišče je postiljon ustavil konje.
Tedaj so poskakali potniki z voza. Mlad človek pa, ki je
imel na prsih belo pentljo in belo zvezdo na klobuku, sc
je pognal na kozla, zamahnil z rokami, kakor bi želel po¬
sluha, pa je zavpil iz polnih prsi:

»In Wien regiert das Volk! Metternich ist fort. Frei-
heit! Konstitution!«

Jasno se je razlegala njegova beseda, da je prevpil
vrvenje, ljudje so pazljivo zrli vanj, vendar na njegove be¬
sede ni bilo nobenega odmeva. Čudno se je zdelo mla-

14

demu moža. Tedaj je pa še enkrat zamahnil, zahtevajoč
miru. Vsa ulica je posluhnila in neznani popotnik je po¬
novil počasi in glasno. Njegova beseda je jeknila nazaj
na Dunajsko cesto, dol po Slonovih ulicah in po ulicah
do Kapucinskega vrta.

Njegovi sopotniki, ki so stali ob vozu, so mu odgovorili:

»Konstitution! Hoch! Hoch! Hoch!«

Tedaj je pa zagrabilo tudi Ljubljančane. Pričakovani
trenutek je prišel, seveda nenadoma, tako da ga niso takoj
razumeli.

»Frajost! Konstitution!«

Prvi vzkliki so prišli nekako boječe, osamljeni, a
kmalu je zagrmela vsa množica in vzklikala vse vprek:
»Konstitution! Frajost! Svoboda!«

Vihteli so klobuke, mahali si z robci, pozdravljali se
in vzklikali: »Konstitution! Svoboda! Frajost!« V vseh

jezikih so pozdravljali mlado zarjo, ki je prišla v trenutku,
in vpili: »Hoch! Vivat! Živio!« Okrog potnikov se je gnetla
množica gospodov in so poslušali pripovedovanje o dogod¬
kih na Dunaju, kako vlada ljudstvo in kaj pravi cesar.
A drugi, ki niso bili tako srečni, da bi mogli poslušati
ljudi, ki so prinesli veselo oznanilo, so se usuli po ulicah,
vihteli klobuke in vzklikali: »Svoboda! Konstitution!« —
in vse mogoče besede, ki so dišale po svobodi.

Pozdrav tistega trenutka, pa bodi prijatelja ali sovraž¬
nika, je bila beseda: Konstitution!

Mahoma je odmevalo po vseh ulicah: »Konstitution!
Konstitution!«

Pred pošto so pa čakali novic še drugi ljudje. Ljudje,
zadovoljni z razmerami, v katerih so zrastli in se vživeli
vanje, ki so mislili, da je bil svet vedno tak in ne bo nikdar
drugačen. Ljudje iz kanclij, iz umazanih branjarij in iz
zatohlih delavnic, hišni posestniki, ljudje od Sv. Florijana
pa tudi od Šenklavža, vedno zadovoljni z ljubim kruhkom,
ki ga jim Bog daje, in koprneč po nedeljski pečenki in ki
niso vedeli, kaj pomeni beseda svoboda. Ti so nemi ogle¬
dovali ves prizor, nje ni nič genilo in se niso prav nič raz¬
majali tudi takrat, ko je vse krog njih vzklikalo od veselja
in poskakovalo.

»Ti, kaj je pa povedal? Ali si ga kaj razumel?«

Tako je vprašal ponižen svečar soseda, ki je bil go¬
spod iz Kresije, kjer so samo cesarski ljudje.


15

Ta je pa odgovoril:

»Pravil je, da na Dunaju ,folk regira*. Ali si že slišal
kdaj kaj takega?«

Ponižni svečar je pa vprašal:

»Kaj pa dela cesar, če ,regira folk‘?«

»Saj to je! Verjemi mu! Ali vidiš, kako
Vsi so neumni! Antikrist je to!«

»Tak je res prišel antikrist, kakor so ga že vse leto
napovedovali?«

»Sam antikrist!« je pritrdil tisti iz Kresije in stopil
na prste, da bi bolje videl. »Le glej ga, zvezdo ima na
klobuku, na prsih pa bel trak, križu podobno zavezan.
Sam antikrist je!«

In svečar mu je pritrdil in tudi drugi; saj si niso mogli
drugače pretolmačiti, da je z nekaj besedami tako raz¬
vnel ljudi.

»Antikrist je prišel!«

Razhajali so se polagoma na vse strani in z neko
grozo pripovedovali prijateljem, ki so jih dohajali ali jih
srečavali:

»Antikrist je tukaj! Videli smo ga!«

»Konstitution!« je odmevalo po ulicah in trgih.

Ko so prvi privpili skozi Špitalske ulice pred magistrat
in je po Glavnem trgu jeknilo: »Konstitution! Konstitu¬
tion!« tedaj so branjevke, ki so čepele na stolčkih, vsta¬
jale, poslušale in ker niso vedele, kaj pomeni klic, so sc
vpraševale vse prek:

»Kaj pravi? Kaj pa mu je, da se tako napenja?«

»Konstitution! Konstitution!«

Tedaj se je že razlegalo klicanje od Tranče doli.

»Kaj pa je to? Mamka, ali so ljudje znoreli?«

Sedaj so pa že od vseh strani in na vse strani vzkli¬
kali: »Konstitution! Svoboda! Konstitution! Ljudstvo naj
vlada! Živio!«

In čimdalje več ljudi je bilo na trgu. Okna po hišah
so se odpirala, trgovci in komiji so stali pred prodajalnami
in gledali in poslušali.

»Konstitution! Svoboda! Svoboda!«

Tedaj je pa tudi med branjevke blisknila novica:

»Antikrist je prišel!«

»Slišite! Antikrist je tukaj!«

»Je že vse zmešal! Le glej! Ali jih kaj razumeš?«

jih je zmešal!

16

Tedaj je pa branjevka, ki so ji pravili »Ižanka«, po¬
grabila jerbas in si ga zavihtela na glavo.

»Pojdimo! Še pohodili nas bodo!«

Tedaj so vse pograbile jerbase, pobrale stolčke in se
umikale s trga na vse strani.

Po trgu so pa zavalovile množice gor in dol, mednje
se je pomešala mladina iz šol, trgovski sotrudniki iz pro¬
dajaln in čevljarski vajenci — in vse je vpilo in klicalo:

»Konstitution! Konstitution! Konstitution!«

Drugo poglavje.

Tone Krivanoga išče antikrista,

V kratkem času je vse mesto odmevalo od veselega
vzklikanja. Iz mesta je udarilo v predmestja, na Cojzov
graben, v hiše na obeh straneh Gradaščice, v ulice, ki se
vzpenjajo na Grad od južne strani.

Ižanka je prva prinesla novico v Reber, kaj sc godi
na trgu in kako grmi na vseh straneh. Pribežala je domov,
kakor bi jo kdo podil. Vsa zasopla je bušknila skozi vrata
in jerbas bolj vrgla kakor postavila na tla, stolček je pa
tudi kar zaropotal po podu. Ko je pa dobila nekoliko sape,
tedaj je pa padlo iz nje: »Sodni dan bo! Antikrist je že
tukaj!«

Mož, ki je kuhal, je že prej začuden pogledal ženo, ko
je s tako nenavadno ihto privihrala. Ko je pa zaslišal njeno
govorjenje, je spoznal, da nekaj ni v redu, in misleč, da se
je nekoliko premeknilo v njeni glavi, je dejal:

»Kaj se ti meša, ka-li? O antikristu govoriš; Bog nas
varuj!«

»Je že tukaj! Je že vse zmešal! Pojdi pred rotovž, pa
boš videl, kaj se godi! Vsi ljudje norijo!«

Mož ni vedel, kaj bi ji odgovoril, pa je s kuhalnico v
roki gledal njo, ki je tako čudno govorila, in čakal, kaj
bo povedala, da jo bo spoznal in vedel kako in kaj.

Velela mu je, naj meša v loncu, da se ne bo prismo¬
dilo, potem je pa nadaljevala:

»Prišlo je, kakor bi mignil. Iz Špitalskih ulic je pridrl
na trg gologlav človek, mahajoč s klobukom in se je drl
na ves glas. Pa je bil takoj drugi za njim in nazadnje so se
usipali iz Špitalskih ulic kakor iz cerkve ob nedeljah in
vsi so mahali z rokami in klobuki in vpili: ,Štacjon! Štacjon!

17

Kon—sta—štacjon!* Čimdalje bolj so kričali, čimdalje več
jih je bilo in nihče ni vedel, kdo so in kaj hočejo. Nihče jih
ni razumel. Še nismo zvedeli, kaj to vpitje pomeni, so pa že
izpod Tranče prihajali prav taki ljudje, ki so vpili prav tako
in se tako vedli. Kot bi trenil, je bil trg poln ljudi, ki so
mahali s klobuki in vpili in kričali; nekateri so kar po¬
skakovali, kakor bi bili znoreli. Tedaj so pa povedali:
»Antikrist je prišel!* In koj smo vedeli, zakaj je svet tako
zmešan. Jezike je zmešal, da drug drugega ne razumejo.
Strah me je obšel, da bi se še meni kaj ne pripetilo, ko
sem videla, kako je precej prijelo vsakega, ki se je spustil
v razgovor s človekom, ki ga je antikrist že imel. Nekdo
je splezal kar na vodnjak in ondi vabil ljudi k sebi. Takrat
sem pobrala in bežala in si mislila: mene pa ne boš imel.
Tako je sedaj v mestu, kjer antikrist svoje nauke seje.«

»Tako misliš, da je res antikrist?«

»Pravi antikrist. Antikrist, ti pravim! Konštatacjon!
Ali si že slišal kdaj tako govorjenje? To ni noben jezik!
Tak jezik govori, pa ga razumi! To dela antikrist! Anti¬
krist meša jezike in pamet.«

A namesto moža se je oglasil izza plank, ki so bile
v kuhinji na eni strani namesto zidane stene, nekdo drugi
in vprašal:

»Kje pa je antikrist? Kakšen pa je?«

»Tone, le vstani, da ga ne boš zamudil,« je rekel mož
pred pečjo. .

In res se je čez nekaj minut odprla stena in iz mračne
čumnate je stopil napol oblečen možakar, z zmršeno brado
in zmršenimi lasmi.

»Napol v spanju sem slišal, kaj si pravila o antikristu.
Ali si ga videla?«

»Videla ga nisem, samo slišala sem, da je v mestu,
in sem videla, kako je ljudi zmešal.«

Potem je povedala še enkrat, kaj je opazila in zakaj je
pribežala domov.

»Boš kmalu zvrtil?« je vprašal Tone moža pred pečjo.
»Jaz bi šel rad gledat, kje je antikrist.«

Mož je izročil kuhalnico ženi, rekoč: »Samo zabeliti
je še treba.«

Kosilo še ni bilo pripravljeno, ko je prišel še četrti,
ki je prebival pod tisto streho na Rebri in jedel iz sklede,
ki jo je postavljala branjevka Ižanka na mizo.

Peklena sroboda.

2

18

Še med vrati je bil, ko ga je Tone hlastno vprašal:

»Ali si ga videl?«

»Koga?«

»Antikrista! Živega antikrista, ki denar seje.«

»Antikrista nisem videl, pač pa sem videl ljudi, ki
so kakor brez glave in ki vpijejo: ,Konstitucjon! Konsti-
tucjonF Tako čudna je beseda, ki sem jo slišal najprej v
Krakovem, potem sem videl ljudi na Bregu, ki so mahali
s klobuki in vpili, drevili so čez most, pred Sv. Jakobom
jih je vse polno; in ko sem zavil po Starem trgu, da bi šel
v Reber, sem se jim komaj umikal. Vprašal sem nekoga:
,Kaj pa je?‘ Zavpil je: .Konstitpcjon!' Sedaj sem si vsaj
besedo zapomnil, izvedel pa nisem, kaj pomeni. Ako bi ne
vedel, da smo sredi posta, bi mislil, da smo v pustnih dneh.«

»Jaz sem pa slišala, da jih je antikrist zmešal,« je de¬
jala mati.

»Jaz pa o antikristu nisem nič slišal, pa nekaj že
mora biti, ko so tako brez glave.«

Družina je potem sedla in kosila. To so bili naši znanci
iz Skrilj.* Glavan z ženo, sin Janez in pa Tone Krivanoga,
ki se je bil tako udomačil v tej družini, kakor bi bil
v najbližjem rodu z njimi. Ko je bila prišla nevesta
h Glavanovim, so bili stari in mladi pač nekaj časa skupaj,
a naposled so šli le na dvoje. Za dve delavni družini je
bila kmetija tudi premajhna. Stara dva sta se bila najprvo
naselila v Iški vasi. On je delal, kjerkoli je bilo, najrajši
je pa nakladal drva na ladje in pomagal ploviti po Ljub¬
ljanici. Ona se je pa ukvarjala po malem s kupčijo. Nabirala
je jajca in maslo, fižol in gobe in še razno drugo drobnjav.
ki se lahko proda na trgu v Ljubljani, pa je hodila v mesto,
včasih peš, ali se je prislonila na kak voz ali pa tudi na
ladjo, kadar je bil mož pri veslih. Tako se je polagoma
privadila barantije. Sin Janez je bil pa šel k vojakom.
Dragonec je bil. A primerilo se ie bilo, da ga je bil .podrl
konj in mu pretrl nogo, pa ni bil več za vojaka. Tedaj si
je poiskal službe v Ljubljani, kamor sta se naposled pri¬
selila tudi oče in mati. Posrečilo se jim je dobiti stanovanje
v najvišji hiši v Rebri, od koder je lepo videti na mesto,
na barje in tudi na Ižansko, kjer so Skrilje in Mokre.

* Glej povest: V graščinskem jarmu, spisal Fr. Jaklič, Slov. Ve¬
černic 78.zvezek.


19

Oče je delal na trnovskem Jeku. Razkladal je ladje,
ki so prinašale po Ljubljanici drva iz gozdov v Mokrcu in
na Krimu, stavbinsko kamenje iz Podpeči, opeko z Vrh¬
nike in šoto z barja. Včasih je šel z ladjo po blago, ako ni
imela ladja veslača. Kadar ni bilo dela na Jeku, tedaj je
hodil žagat drva po hišah. Tega dela se je oprijel tudi
Janez. Mati se je pa prelevila v branjevko. Po Ižanskem
je imela dovolj znank in prijateljic, ki so zbirale in zna¬
šale blago ter ga prinašale v mesto, ali pa so ga dajale na
ladjo, kadar je Glavan priplovil po Iški navzgor, ko je
šel po drva. Glavanka je dobila od branjevk ime Ižanka.
Pod tem imenom jo je poznal ves trg in vse kuharice so
vedele, kje prodaja Ižanka jajca in maslo. Njene roke, ki
so bile nekdaj žuljave in raskave, so postale mehke in
bele; njen obraz je bil poln in zalit, naredil se ji je pod¬
bradek in lica so se ji svetila od zdravja. Kar pomladila
se je bila v Ljubljani, ko je bilo manj dela in več kruha
in boljšega kakor v Skriljah.

»Babo imaš, da je kaj!« se je dobrikal Tone Krivanoga
Glavanu, ko je bil prišel na stanovanje.

»Urša! Ti si se pa oklepala! Kar lepo te je gledati,« se
je priliznil Tone materi, ko ga je vzela pod streho za tisti
čas, ki ga bo v letu prebil v Ljubljani.

Ižanki je dobro delo in mu je rekla, da ni treba skr¬
beti za hrano, kadar bo v Ljubljani, da se bo pri njej že
toliko skuhalo, da bo za vse dovolj, tudi zanj, ki je skušal
pomagati takrat, ko je bila v stiski.

»Zastonj nočem!« je vpil Tone. »Pri vas bom, pa jedci
bom pri vas, da ne boste rekli, da sem prevzeten, pa plačal
bom, kadar bom imel. Res, nimam zmeraj, kolikor bi ho¬
tel, pa včasih že zaslužim, da lahko plačam.«

In tako je imel Tone Krivanoga domovanje na Rebri
pri Ižanki, kadar je bil v Ljubljani in ga ni njegov poklic
zadrževal zunaj. Poleti je bil pač večinoma na kmetih,
kjer je imel vedno polne roke dela in polno glavo skrbi,
kako bo pomagal ljudem, ki so mu zaupali. Ko so pa po¬
stale jesenske noči hladne, ko je padala po Ižanskem slana
ali je pa pršal tisti drobni jesenski dež, ki je tako mrzel
in tako zoprn, tedaj se je pa umeknil v mesto. Po vseh
gostilnah, kar jih je bilo okrog dolenjske mitnice in pod
Trančo, po gostilnah okrog šentjakobske cerkve, pa tudi
na oni strani vode, je bil znan. Napajali so ga, ki so ga

2 *

20

potrebovali v stiski, pa tudi denar so mu dajali, da ni bilo
treba Tonetu stanovati vbogajme in je lahko brez strahu
sedel pri Ižanki za mizo ter ji je dajal več kakor je za¬
htevala.

Sosedje so poznali družino pod imenom Ižanci. Ižan¬
cem v Rebri se ni godilo baš slabo. Vsi so zaslužili, celo
Tone ni bil brez drobiža, včasih je pa privlekel iz malhe
tudi kako okajeno svinjino ali kaj podobnega, kar so mu
prinesli znanci s kmetov. Za telesne potrebe so imeli torej
dovolj, vendar se zlasti oče ni mogel prilagoditi tesnobi
mestnega stanovanja, ni mu ugajalo neprestano šumenje
mesta. Kar ni mogel pozabiti časov, ko je gospodaril na
domu v Skriljah. Res ni živel v izobilju tedaj in tudi skrbi
je imel, toda lahko je šel okrog hiše po svojem svetu,
hruška, kjer je v senci polegal ob nedeljskih popoldnevih,
je bila njegova. In mleka ni bilo treba meriti. Trikrat na
dan ga je prinesla žena iz hleva polno golido. In ko je šel
v cerkev, je videl, kako raste in zori žito na njegovih nji¬
vah in v senožeti je bil med travo cvet pri cvetu. Tam se
je lahko razmahnil, lahko tudi kaj poropotal, pa ni * bil
nikomur na poti, a tu v mestu skoraj trdo stopiti ne sme,
že se huduje sosednja stranka in hoče imeti mir. O, koli-
krat ga je obšlo nepopisno hrepenenje po krajih njegove
mladosti, po razmerah, v katerih je gospodaril. In tedaj
se je včasih prigodilo, ko je namesto žene stal pred ognji¬
ščem in kuhal, da je zaprl vežna vrata in odprl okno, skozi
katero je bilo videti na ižansko stran; kadar je burja obri¬
sala nebo in pregnala megle, so se gore nad Igom pribli¬
žale na pol pota in se mu je zdelo, da bi jih skoraj dosegel.
Tedaj se je naslonil na okno in gledal, gledal v tiste lepe
kraje, ki so bili kakor položeni na vznožje in pobočje
Mokrca, koder pod Kozlovimi stenami šumi Iška in ižanski
grad širokoperno gleda na polja, preko katerih polže vode,
ki pritekajo iz divjih sotesk in ozkih dolin. Tedaj se je
spominjal dni, ki jih je preživel v onih krajih, vseh dogod¬
kov, ki jih je doživel, spominjal se je veselih ur in težav,
katerim se ni bilo moči izogniti. Vse je bilo lepo, lepše
kakor je sedaj in tako zatopljen v misli in sanjarjenje je
pozabil na kuho. Tako ga je nekoč zalotila žena, ko je
strmel skozi okno in kuhal pri ugaslem ognju.

»Lej ga!« mu je rekla. In ko je opazila, da ima solzne
oči, mu je še dejala: »Ne vem, če si jokal, ka-li.«

21

»Kaj češ,« je odgovoril in ji pokazal skozi okno: »Lej,
tam zadaj so Skrilje. Tam je moje srce!«

»Kako si otročji! Tam je graščina! Ali si že pozabil?«

»Tak sem!«

Janez je pa tudi pogledoval na ižansko stran. Toda
tisto, česar se je najbolj spominjal, ga je dražilo. Ni še po¬
zabil, tudi odpustil ni še bil. O, še vse bi bil rad povrnil,
kar je bil dolžan graščini in tistemu njenemu Lahu. Z ob¬
restmi bi mu rad dal nazaj. Eno leto je sedel na Žabjeku,
Vklenjenega so ga gnali na Turjak in potem v Ljubljano
in potem ga je Menat spravil še ob dekleta in domačijo.
K vojakom je moral iti in sedaj si išče s pohabljeno nogo
dela za zdrave roke. Ob vse ga je del. Res je, da bi dobil
lahko ženo, saj se mu dekleta kar ponujajo, kakor je v
mestu navada, in tudi posteljo in zibel bi mu mati lahko
kupila, toda kam bi šel z ženo, ko je povsod tako tesno.
Tam na Skriljah je bilo drugače ... In ko je tako jezno
gledal na Ižansko, je pač videl tisto piko pod Mokrcem,
hišo na Preseki, in v duhu je videl tudi gozdarja. In ko se
mu je zdelo, da sliši tisti onemogli otroški jok iz Cec-
manove bajte, tedaj je zavrelo po njem, da je odskočil od
okna in hitro prijel za delo, da mu je odleglo in je pozabil.

Pri Ižanki so se dostikrat pogovarjali, kako je bilo
na Skriljah. Lepo je bilo tam, samo ko bi graščina ne bila
tako nenasitna in grabežljiva, ko nima nikdar dovolj tlake
in desetine in je vse njeno, kar ji je všeč, in izpuli kmetu
iz rok stvari, ki so bile že od davnih dni njegove. Lepega
dne se kar postavi graščina: »Stoj, to je naše!« in kmet
se mora obrisati in še molčati mora, da ne pride v gra¬
ščinsko ječo.

Kajpak se je Krivanoga veril, da je le zaradi tega
tako, ker se kmet preveč boji in misli, da je »fešnar« sam
Bog Oče nebeški in najbolj zanikrn logar sam Sin njegov.
»Upreti se je treba. Zobe je treba pokazati graščini in hitro
pograbiti tisto reč, ki jo misli pogoltniti graščina in se ru¬
vati z njo toliko časa, da popusti. Kaj ni mislila tudi Mokrca
spraviti v svojo malho? Ha! Kdo pa je bil tisti, ki ji ni pu¬
stil? Ali nisem bil jaz, Tone Krivanoga, ki sem ji potegnil
Mokre iz golta prav že zadnji hip? Ha! Ali ni bilo tako?
Ali si že pozabil? Ko bi bil jaz ostal takrat na Žegnanem
studencu, kje bi bil Mokre! Noben Škriljan bi ne smel
stopiti vanj. Tako je pa Mokre ostal kmečki. Kaj ni res?«

22

t

»

Glavan je bil že zdavnaj izprevidel, da z ugovarjanjem
Tonetu ne pride blizu, da ga Tone z jezikom gredoč poseka.
Zato je vedno pustil, da je njegova obveljala. Pred materjo
je popravljal Tonetove besede šele potem, ko ga več zra¬
ven ni bilo.

V četrtek med postnimi kvatri pa jim niti na misel ni
, da bi bili prežvekali stare reči. Sam antikrist je
bil v mestu in je delal čudeže. Sicer so rekli, da bo denar
sejal, kadar bo prišel, sedaj pa samo ljudi meša, da so
ob glavo.

»S čim jim je zavdal? Denar mora pač tudi imeti! Kje
se je ustavil?«

Tone se je nepopisno kesal, ker je tako dolgo spal, da
je zamudil antikrista. Sam sebe je zmerjal z najkrepkejšimi
priimki. Pa tudi gospodinji ni prizanesel in Janezu ne, ker
se toliko nista pobrigala, da bi bila vsaj izvedela, kje se
je antikrist ustavil. Saj tako preprost vendar ni, da bi
ostal kar na cesti pod milim nebom.

Gospodinja se je branila, da z antikristom noče nič
imeti, da noče grešiti zaradi njega.

»Kaj misliš, da je meni kaj za antikrista? Denar! Ali
je kaj greha, če imam denar? Kadar denarja nimam, takrat
je antikrist!«

»Ti že, ko nič ne veruješ. Saj si še konjsko meso žrl!«

»Hahaha! Dobro smo se oblizovali! Samo premalo ga
je bilo gospodi ostalo.«

»O, nesnaga!«

»Dobro je bilo, tako pravim! Pa brez greha tudi! Nič
manj vere nimam sedaj, ko sem jo imel prej, preden sem
pokusil konja! Hahaha! Sedaj moram pa še antikrista vi¬
deti! Fant, greš z menoj?« se je obrnil Tone k Janezu.
»Bova vsaj videla, kakšen je in koliko premore.«

Fant je bil takoj pripravljen.

In ko so položili žlice in odmolili, tedaj sta bila Tone
in Janez že na poti za antikristom.

»Morava ga dobiti!«

»Ob vero bosta, ob zveličanje! Fant, ostani doma!«

Mati ju je zastonj ustavljala. Tone Krivangga ji je od¬
vedel sina. Morebitne pomisleke fantove je Tone lahko
že v kali zadušil, rekoč: '

»Mati je kakor vse ženske. Misli, da vero takoj za¬
praviš. Če je nočeš, je pa ne. Kaj ne znamo apostolske

23

vere? Šest resnic pa tudi znamo. In to verujemo! In to je
naša vera, vse drugo so čenče, pa naj bo konjsko meso ali
žveplenke. Kaj, fant? Misliš, da bi naši veri kaj škodilo,
ako bi antikrista takole malo ukanili in bi za kako pijačo
nekoliko puščali njegovi mošnji? Kaj misliš, da ima anti¬
kristov denar kaj manj cene kakor drugi? Noben denar
ni žegnan in se tudi noben žegen denarja ne prime. Meni
verjemi! Pa tudi noben denar žegna ne prinese, samo to
je hudir, ker brez njega ne moremo biti. Saj še lunka
žganja ne moreš dobiti brez denarja! Tako ti rečem, če
bova videla, da ima antikrist res kaj prida denarja v vreči,
se bova potrudila. In — če ne bo drugače, bova še v veri
za malo časa kaj popustila. Noben pater se ne bo obotavljal
dati odveze za greh, ki sem ga naredil takrat, ko sem ogo¬
ljufal antikrista. He-e! boš videl, fant!«

Tako sta prištrencala na Stari trg. Ob navadnih dne¬
vih, celo pa še ob četrtkih, je mesto v tem času počivalo
in so bile ulice skoraj prazne. Prodajalne so bile zaprte.

Toda danes je bilo vse mesto na nogah. Po ulicah in
trgih so valovile množice, večje in manjše gruče so stale
po širokih vežah, pred magistratom, pri frančiškanih, na
Kapucinskem vrtu, na Novem trgu, pred šolami, trg pri
Sv. Jakobu je bil kakor na semanji dan. Povsod vse živo,
vse praznično, vse veselo in glasno. Dobra volja je žarela
ljudem na obrazih. Vzklikanje prijateljev in znancev je
bilo prisrčno.

»Konstitution! Svoboda! Frajost!«

Vrh stopnic pred magistratom je stal mlad človek in
govoril, drugi se je napenjal na oklepu vodnjaka, na stop¬
nicah pri frančiškanih je krilil nekdo z rokami po zraku.
Povsod so se oglašali mladi govorniki. Stoječ na vozovih,
zabojih ali kakem kupu, da je bilo količkaj vzvišenega, so
govorili neznani ljudje. Njihove kretnje so bile živahne,
beseda glasna in prepričevavna. Navdušenje, ki jih je na¬
vdajalo, je izžarevalo na vse strani in užigalo. Konec go¬
vorjenih misli je bil vzklik:

»Svoboda! Konstitution!«

In koliko je bilo govornikov tisti dan! Komaj je končal
eden, že je stopil drugi na njegovo mesto, da je dajal
duška svojemu prepričanju in oddal nekoliko svojega ognja
drugim.

»Konstitution! Frajost! Svoboda!«

24

Tako so se končavali govori tistega dne in od vseh
strani je odmevalo:

»Konstitution! Svoboda!«

Množica se je napajala z nečim neznanim in nejasnim.
Gesla, ki so jih sprejemali takrat, so si tolmačili po svoje,
vsak tako, kakor mu je bolj ugajalo, kakor je sprejemal
njegov raziim.

»Konstitution! Konstitution! Konstitution!«

Tako je šlo brez konca in kraja.

Tu in tam so že nastopili govorniki, ki so imeli bele
pentlje na prsih, kakor so videli tistega, ki je bil prišel
oznanit veselo novico.

Okrog takih so se ljudje posebno zgrinjali in jih po¬
zorno poslušali.

V tako vrvenje sta prišla Tone Krivanoga in Glava¬
nov Janez.

»Ali ste slišali?« je vprašal Janez, ko jima je udarilo
na uho: Konstitution! »Ali veste, kaj hoče reči? Kaj ta
beseda pomeni?«

»Prvič jo slišim v življenju,« je odgovoril Tone. »Pa
ji že pridem do živega.«

Nekaj novega, nenavadnega, nerazumljivega je bilo
kakor drugim tudi Tonetu. Zato je nastavljal ušesa na vse
strani, postajal ob gručah, ki so poslušale govornike, ter
poslušal in poslušal, da bi se izmodril.

»Nov čas je prišel. Svoboda je prišla. Konstitution bo.
Ljudje božji! Konstitution! Govoril boš, kar boš hotel.

,Novice 1  bodo lahko še ministre zmerjale.«

Tako se je navduševal mlad človek in poln ganjenosti
hvalil Boga, da mu je dal dočakati srečni trenutek, ko pri¬
haja svoboda, in je slavil milostljivega cesarja, ki je svo¬
bodi odprl vrata.

Tone Krivanoga ni prav vedel, kako bi precenil govor,
kaj bi mu vse tisto koristilo, kaj bi mu pomagala svoboda.
Zato je rekel Janezu:

»Pojdiva! Ta je premlad, da bi kaj vedel in bi nas
učil. Poglej ga, še mahu nima pod nosom!«

In sta šla naprej in zopet postajala in poslušala.

»Ti znajo vsi eno! Le kdo jih je najel!« se je hudoval
Tone in vlekel Janeza naprej.

Končno je dobil vendar znanca iz Pihlerjeve kleti.
Ustavil ga je in vprašal:

25

»Ti! Kaj pa je? Ali ti kaj veš? Jaz ne razumem teh
mladičev.«

In znanec mu je odgovoril:

»Saj jih tudi jaz ne. Toda eno sem le slišal, ki je pa
tudi ne verjamem.«

»No?«

»Pravijo, da je cesar vse ,od sebe dal* in je nekega
ministra zapodil. Pa ti verjemi, če hočeš!«

»Hudir! Ena bolj čudna kot druga! Midva sva pa sli¬
šala, da je prišel v mesto antikrist.«

»Tudi jaz sem slišal, videl ga pa nisem. Slišal sem, da se
je z Dunaja pripeljal. Nobel. Pri Maliču se je bil ustavil.«

»Kdor ima denar, lahko tam izpreže. Pa ga nisi po¬
iskal? Pojdimo za njim!«

»Kaj jni hoče?«

»Denar ima, denar! Pa naj bi ga dobil jaz ali ti. Vsa
klet bi bila naša! Razumeš? Kjer je denar, tam je tudi
pijača. Saj poznaš Pihlerco: če nimaš denarja, pa ti ga ne .
natoči! Kaj misliš, da je meni kaj za antikrista? Dovolj
kristjana je še v meni!« se je potrkal Tone Krivanoga.
»Toda antikrist ima denar. Jaz se pa ne bom dal zmešati,
kakor so se tisti, ki sedaj tako pridigujejo, da se jim precej
pozna, da niso prosili sv. Duha za razsvetljenje. Pojdimo
k Maliču!«

»Jaz nisem tako oblečen!«

»Kaj misliš, da gleda antikrist na obleko?«

»Ta bi menda že bil, ampak Maličev hlapec ocenjuje
ljudi po obleki. Ta nas bo grdo gledal.«

»Trije ga bomo že zmogli.«

Pred Maličem je bilo tudi vse živo in veselo. Mla¬
deniči z belimi pentljami na prsih so švigali sem in tja in
zdaj pa zdaj veselo vzklikali, vihteč klobuke po zraku.
Starejši so se živahno razgovarjali o dogodkih, zakaj vsak
hip so zvedeli nove, nenavadne stvari. Na Dunaju so se
delavci polastili vlade. Ministri so zbežali. Policije ni več!
Cesar je odslovil Metternicha. Konstitution je obljubil cesar,
da si je rešil življenje. Delavci in vojaki so se udarili, pa
je bilo vojaštvo premagano. Vse postave so odpravljene.

V Gradcu je tekla kri. Na Dunaju se koljejo vsevprek in
mrličev nihče ne pokopava.

0 vsem tem so razpravljali, toda naši znanci se niso
razburjali. Medtem, ko so se ozirali ljudje na Dunajsko

26

cesto, od koder so prihajali vedno novi kurirji z novicami
so imeli naši znanci uprte oči v Maličevo vežo.

»Kje je antikrist?«

Naši znanci so kmalu dobili več somišljenikov, ki so
vsi slišali o antikristu, na lastne oči videli, kako je prenoril
ljudi, ki ga pa vendar niso videli, čeprav bi ga radi spoznali
in imeli njegov denar.

»Kje je?«

»Kar noter udarimo, pa ga nam morajo pokazati!« je
dejal Tone in se pognal naprej.

»Kar za menoj!«

Gruča je napolnila vežo, da so bili Maličevi uslužbenci
kar presenečeni, ker si takih gostov niso želeli in jih niso
pričakovali.

Veliki natakar je stopil prednje in zavpil:

»Pri nas so vse mize pogrnjene. Jeruša ne točimo!«

»Kdo bo čedil za njimi,« je vpila dekla, ki je morala
pometati in pomivati. »Ven jih dajte!«

»Za denar nam morate postreči!« se je slišalo iz gruče.

Šundranje v veži je privabilo sobarice iz nadstropij,
velikega hlapca iz hleva, kuhinjsko osobje je nastopilo, da
bi zastavilo pot.

Tone Krivanoga, ki je bil na čelu gruče, je pa dejal:

»Saj se ne bomo! Tudi v vašo gostilno ne gremo!
Ampak, to nam povejte, kje je tisti antikrist z Dunaja ali
odkod je prišel.«

Maličevi niso vedeli, če so imeli antikrista med gosti,
in so se zato presenečeni spogledovali.

Veliki hlapec, ki je bil tudi slišal že prej o antikristu,
se je pa zagrohotal in dejal:

»Vam diši denar. Hahaha!«

»Kaj tebi smrdi, duša konjska!«

»Ste prekesno vstali. Antikrist se je odpeljal s tržaško
pošto!«

»Hahaha!«

»Nalagali nas pa ne boste. Nismo tako neumni!«

Sam gospod Malič jim je moral dopovedati, da se je
tisti gospod antikrist že odpeljal. Le obotavljaje so se umi¬
kali iz veže, sicer pa v dvomu, da bi jo bil antikrist že
potegnil.

»Pa menda ni bil Malič tako neumen, da bi ga bil
spustil z denarjem naprej!« je modroval kesneje Krivanoga

27

in zmerjal sebe: »O, batina zanikrna! Antikrista si zaspal!
Do smrti se boš moral kesati.«

Iz premišljevanj ga je zdramil klic:

»Konstitution! Frajost!«

Tedaj se je okrenil k Janezu in mu je dejal:

»Sedaj pa že vem, kaj je to! Frajost! To je nekaj!
Konj — s ti—tu—ci—cjon! To je pa trikrat nič. Tako ti
povem, pa dobro si zapomni!«

Slabe volje je bil tedaj Tone Krivanoga.

Tretje poglavje.

Hej Slovani -,.

Prvi dan svobode v beli Ljubljani se je nagibal h koncu.
Zmešnjava, ki je bila nenadno nastala v mestu radi izred¬
nega sporočila neznanega popotnika, je ponehavala. Go¬
vorniki so postajali hripavi in mladina, ki je zlasti pre¬
kipevala od navdušenja, se je bila že naveličala kričati:
»Konstitution! Svoboda! Frajost!«

»Kaj pa je to?«

Tako so se začeli izpraševati ljudje najprej samega
sebe, potem prijatelje, znance — in so čakali pojasnila vlade.

»Vsi smo bratje! Vsi smo gospodje! Vsi smo enaki!
Frajost za vse!«

»Kakor je bilo na Francoskem! Potem so pa glave
sekali ljudem!«

Tako so si šepetali »špisarji in filistri«, ljudje bojazljivi
in ljubeči stari red, ljudje, ki so spoštovali stare postave.

»Tako ne bo prav! Kam pa pridemo, če bomo vsi
enaki? Kako moremo biti vsi enaki? Ali moreta biti ba-
ronovka in krščenica obe enaki? Kje je pamet?«

Tisti, ki so bili »od stanu«, stari Kranjci, premožni
patriotje, višji uradniki, so se zbirali v Kazini in so razprav¬
ljali polni skrbi o dogodkih, ki so se izvršili na Dunaju in
od katerih je odmevala tudi Ljubljana.

»Konstitution! Frajost!«

»Kaj pravi vladar?«

To bi bili radi vedeli.

Domorodci, čreda brez pastirja, so se zbirali v svojih
gostilnicah. Kramljali so pri cvičku, ocenjevali dnevne do¬
godke in netili navdušenje, ki ga je v njih srcih užgal klic
mlade svobode.

28

»Svoboda! Konstitution!«

Zvenele so polne čaše v pozdrav mladi svobodi in
»usta, ki niso bila več zavezana,« so dajala duška občutkom,
ki so jih navdajali. Na polne prsi so razglašali hrepenenje
in želje, ki so doslej ždele v njihovih srcih. Domorodna misel
je dobivala vidne oblike.

»Svoboda je naša! Slovenci smo! Živio!«

»Konstitution! Živio!« 4

»Kaj pa Bleiweis pravi?«

Geslo tistega dne še ni bilo prav utrjeno. Mladina,
predvsem iz liceja in gimnazije, rokodelski pomočniki,
trgovski vajenci in ljudje brez pravega opravila so pa vse
popoldne in proti večeru oživljali trge in ceste.

Študentje so se pozdravljali: »Konstitution! Živio!«

»Gaudeamus,« se je razlegal po ulicah in trgih.

Vzklikanja ni bilo ne konca ne kraja. Študentje, ki so
držali z domorodci, so vpili: »Živio!« Sicer je pa prevla¬
doval običajni »Vivat!« — tudi »Hoch!« je bilo slišati. Dan
svobode je bil, zato je delal vsak, kar je hotel, in pozdravljal
svobodo, kakor je znal.

»Vsi smo bratje! Živio! Vivat! Hoch!«

Nobene zamere ni bilo.

Ko pa so proti večeru prišli Krakovčani pogledat
v Ljubljano ter so že na Starem trgu »urezali« domačo in
se pevajoč pomikali pred magistrat, tedaj se je za njimi
in pred njimi zgrinjala vsa Ljubljana in kdorkoli je čutil
v sebi zmožnosti, je pel s Krakovčani domačo, slovensko
pesem, ki je sicer le ob poletnih večerih še živela na obeh
straneh Gradaščice. Sedaj se je pa razlegala po sami Ljub¬
ljani, po Glavnem trgu, pred samim magistratom, kjer pre¬
biva policaj, da je odmevalo med visokimi hišami pa tudi
v ljudskih srcih.

In kadarkoli je nastal v petju odmor, tedaj se je utrgalo
iz množice:

»Živela svoboda! Konstitution! Živio!«

In kar se prej ni nikdar zgodilo vpričo policije in kjer
bivajo vladni možjs in »stari Kranjci«, zgodilo se je tedaj.
Razlegnila se je slovenska pesem:

»Hej Slovani...«

Onim, ki niso znali pesmi, so srca plala v veselju, so
jim vriskale duše, ko jim je živa beseda pesmi strla okove,
ki so jim oklepali duha.


29

Na oknih, kjer so sicer vedno nemško čebljajoče gospe
in gospodične zrle na trg, so pa začeli migljati beli robci in
so se prožile roke mladih žen v prisrčen pozdrav.

»Živeli Slovenci! Svoboda je tu! Živela svoboda!
Živio! Konstitution!«

Odmevalo je pa tudi v zatohlih prostorih takoimeno-
vanih »pajzelnov«, kjer točijo sicer dobro kapljico, a kjer
je težek vzduh po vlagi in plesnobi, ki udarja skozi vonj
razlite pijače. V mračnih hramih, kjer je večen smrad po
žganju, česnu in človeškem potu, kamor skozi od nesnage
oslepelo steklo nikdar ne morejo prodreti solnčni žarki
in kjer gori »večna luč« pred Marijino podobo in nataka
merice z žgano pijačo ženska nabreklih lic in zmršenih
las in kjer se shajajo ljudje, ki ljubijo krepko pijačo in niso
občutljivi za nesnago, tudi tam so tolmačili svobodo po
svoje in praznovali veselje.

»Dajmo ga! Svoboda je! Konstitution!«

»Še eno merico!«

»Plačaj!«

»Kaj! Ali ni svoboda? Frajost! Nič ne plačam!«

»Pa pil ne boš!« '

»Kakšna svoboda pa je to?« je zarentačil kosmat dedec
in se opotekel s praznim frakeljcem v roki proti ograji, za
katero so bili sodi, steklenice in ženska, ki je stregla. »Še
eno mero, potlej pa naj bo svoboda ali kar hoče. Sod bomo
na mizo postavili, pa bo teklo. To bo svoboda.«

Tudi Tone Krivanoga je bil zavil po brezuspešnem
iskanju za antikristom v Pihlerjevo klet. Kajpak, slabe
volje je bil. Tako si je bil zaželel antikrista in zahlepel po
denarju, pa je bilo vse zaman. Antikrist se je bil odpeljal
pred nosom in gotovo s polno culo denarja. In vest mu je
očitala, da je sam zamudil antikrista in denar, zakaj je pa
tako dolgo spal. Svobodo so klicali po ulicah in se navdu¬
ševali zanjo, pa Tone se ni mogel navdušiti, zakaj imel je
v žepu itak preveč »svobode«.

»Hudir! Imaš kakšen sold?« se je bil neprijazno zadrl
na Janeza, katerega je sicer ljubeznivo nazival »fant«.

»Imam!« je dejal Janez, ki ni bil skoraj nikdar brez
božjega, zakaj varčen je bil in Tonetu je zaupal. Toneta se
denar ni držal, čeprav ga je lahko zaslužil, izpremenil ga je
rad v tekočino, a tudi vrniti se ni branil. Zato je imel pri
Janezu kredit.

30

Tako sta prestopila prag Pihlerje ve kleti in z njima še
nekateri znanci, ki so se bili udeležili iskanja antikrista.

Krivanoga je bil kmalu boljše volje, in ko je dobil dovolj
sape, je udaril vmes glasno, da ga je bilo slišati povsod,
zakaj bil je izmed tistih, ki rajši govore kakor poslušajo.
In kakor po vsem mestu, tako je bil tudi pod zemljo po¬
govor o svobodi in konstituciji, o antikristu in denarju.
Tedaj so imeli antikrista v mislih. In ker so se nekateri
izražali precej dvomljivo o njegovem premoženju, je dejal
na to Tone Krivanoga:

»Brez denarja pa že ni bil. Denar je imel, čeprav ga
jaz nisem dobil in ne ti, so ga dobili pa drugi. Kaj misliš, da
se zastonj napenjajo? Kdo je še zastonj dohtaril? Kupil jih
je antikrist, duše zavržene, ki sedaj nas zapeljujejo. Denar
so sami pograbili. Vse so prestregli, kar je antikrist vrgel
med ljudi. Naše je bilo, pa so sami požrli.«

»Prav govori!« mu je nekdo pritrdil.

»Tako, kakor je! Mene še ni antikrist podkupil. ,Kon-
stitution!* ste slišali. Ali ste že videli kaj takega? Ni za
v usta, ni za v oči! In pa svoboda! Kakšna svoboda pa more
v mestu biti? Tam zunaj vrh Golovca, pa na barju tam
onkraj Črne vasi, tam je lahko svoboda, v mestu pa ne
moreš s svobodo nikamor. Povsod je policaj! Tako nas
varajo, da bodo prislužili antikristove groše, ki jih niso
privoščili nam. Naj se hudirji podkupljeni napenjajo, kakor
se hočejo, mene ne bodo ujeli. Svojega zveličanja ne vržem
kar tako na tehtnico!«

»Samo za denar?«

»Kdo pravi to? Jaz pravim, da se ne dam prevariti.
O frajosti govore. O, kajpak, frajost zase! Vse pobasati.
To ni nobena frajost! Frajost se pravi: delaj, kar hočeš.
Tako razumem frajost jaz!«

»Tako! Tako! Tone, ti si jo pogruntal!«

»Ta bi bila pa lepa!« se je vteknila vmes ženska pri
sodih.

»Ali je tudi tebe antikrist podkupil, da nočeš k resnici
pritegniti? Čakaj! Pipe ti bom izdrl, da bomo kar v klobuke
prestrezali.«

»Frajost!«

^ »Tako rečem: frajost naj bo za vse! Zares frajost!«

»Ne samo za tiste, ki imajo denar! Za vse!«

»Frajost! Živela frajost!«

31

Za prvim »antikristom«, ki je bil razburil vso Ljub¬
ljano, so kmalu prihajali drugi. Vsak poštni voz, ki je
pridrdral po Dunajski cesti, je imel potnike in kurirje,
ki so bili poučeni o dogodkih na Dunaju in v Gradcu, ki
so prinesli s seboj časopise, ki so potrjevali ono, kar so
pravili sami.

»Nov čas je napočil. Vse gre drugače! Svoboda!«

Tako, kakor so pisali časopisi, ki so jih prinesli z Du¬
naja, se je smelo prej samo misliti. Kdor bi bil govoril tako,
bi bil prišel v ječo. Sedaj jim ni bilo nič sveto. Vse so devali
v nič. Ministre in vlado, policijo in postavo, še vera jim ni
bila prav in brez vsega spoštovanja so pisali o cesarju,
kakor da bi mogli živeti brez njega.

Ko so pri vladi, katere poglavar je bil grof Welsers-
heimb, izvedeli vse te stvari in jih tudi čitali, so pa iz-
prevideli, zakaj že nekaj dni niso dobili nobenih uradnih
poročil in navodil z Dunaja. Vse niti, ki so vodile vladne
možgane v Ljubljani, so bile potrgane in tisti, ki so se igrali
z nitmi, so bili razgnani na vse strani. Nobenega ministra
ni bilo več na Dunaju. Metternicha je bil odslovil cesar,
Sedlnicki, poveljnik dunajske policije, in drugi so pa bežali.
Pregnala jih je ljudska nejevolja. Tresli so se za glave, ki
jih je sukal vihar svobode, ki je prihajala med bliskom in
treskom.

»Sam cesar je še na Dunaju!«

In tisti, ki so že na večer prihajali, so trdili — in sicer
odločno trdili, da je vse to od cesarja.

»Sam cesar je svobodo razglasil!«

Deželni poglavar se je vzravnal v sedlu in nategnil
brzde. Zravnali so se njegovi »fantje« in šlo je od ust do
ust, od hiše do hiše, čez ulice in trge, zašlo je v hrame in
gostilne in udarilo v ušesa patriotom v Kazini:

»Svoboda je dana od cesarja. Cesar jo je dal od sebe!
Konstitution! Živio!«

In jeknilo je na vse strani:

»Slava milemu cesarju!«

In oči mladine so se iskrile, ganjeni starci so si brisali
solze in hvaležni možje so se pozdravljali:

»Bog živi Ferdinanda!«

Za zahvalno mašo je bilo prekesno tisti dan, zaradi
tega se je porodila misel, da bi razsvetlili Ljubljano, da
zažgo zunaj mesta kresove in priredijo v gledališču slav-

32

nostno predstavo v čast dobrotljivemu cesarju. In sklenjeno
je bilo, da bo vse gledališče v lučcah znotraj in zunaj in bodo
peli cesarsko pesem ne samo v uradnem jeziku in jeziku pa¬
triotov in oficirjev, temveč tudi tako, kakor govore zunaj
v Krakovem in pri Božjem grobu, kakor se pogovarja Ljub¬
ljana ob semanjih dneh, kakor piše Bleiweis v Kmetijskih
Novicah. Povabili so pevce iz Krakovega v gledališče.

Pripravljali so svetiljke in kupovali svečke. V gleda¬
lišču je delalo vse, da se ozaljša in razsvetli kakor je mo¬
goče, in oni, ki so mislili, da jih ne smejo pogrešiti v gle¬
dališču ob proslavi cesarjevi, so urejevali pražnjo obleko.
Vsi od vlade in sodnije, stari častniki, ki niso bili več za
vojsko, oni »od stanu«, korarji, profesorji, trgovci in oni
z magistrata, odličnejši domorodci, študentje gosposkega
rodu, torej vse, kar je čutilo, da mora biti pri slavnosti, se
je odpravljalo in njihove gospe so zbirale bleščeče se na-
kitje in so hčerkam urejevale lase, da bodo vse dražestnejše
žele- občudovanje ter budile želje in hrepenenje.

Medtem, ko je hitela gospoda v gledališče, bližnji peš,
oddaljeni v kočijah, je bilo pred magistratom, pred fran¬
čiškani, pred pošto in pred gledališčem, na križišču ulic vse
polno ljudi, glasnih in veselih, po cestah in ulicah je pa dre-
vila in gostolela nemirna mladina. Nihče je ni opominjal,
nihče svaril, zakaj svoboda je bila, nobenega policaja ni bilo
na spregled, študenti se niso bali profesorjev in vajenci ne
mojstrov, zakaj vse je bilo iz starega reda.

»Frajost! Svoboda! Konstitution! Živio! Živio! Živio!«

V gručah so govorili glasno in brezobzirno, ljudem ni
bila nobena reč več prav. Vse so devali v nič. Všeč jim ni
bila ne vlada ne postava. Oni, ki so ga imeli že preveč
v glavi, so vpili: »Vse je treba pobiti!«

Pred trgovino Hahn & Mally, ali kakor so se sporaz¬
umevali študentje, pred »Malim petelinom«, je bila gruča
posebno velika, zakaj ondi je odpiral ljudem oči mlad
Ljubljančan, ki je bil pravkar prispel z Dunaja in je vse
videl, kar se je godilo na Dunaju tiste dni, ali pa je slišal
od ljudi, ki so bili sami navzoči. O, kako so privzdigovali
ušesa, ko jim je pravil, da so oboroženi študentje in de¬
lavci pognali policijo in vojaštvo, da ni nobene sablje več
na Dunaju razen študentovske, da je drugo vse zbežalo.
Še bolj čudno se jim je pa zdelo, ko jim je zatrjeval, da
drži cesar s študenti in delavci in da jim ni branil, ko so

33

iskali »firsta« in »oberpolicaja«, da bi ju obesili. Živo jim
je slikal, kako so potem šklepetala okna in zvenčale šipe
po tleh in kako je šlo vse na kose in na drobno, kar ni
bilo iz kamna ali železa, kar je dosegla trda delavska pest.

»Frajost!«

Policijske vojašnice in stražnice kar nenadoma niso
imele oken in vrat; koder so razkačeni delavci slutili kak¬
šno njim neljubo oblast, pa je bilo po oknih in vratih in
so zdrobili opravo ali se je polastili in odnesli na vse ve¬
trove. Pokale so pa tudi šipe kavarn in gostiln, izložbena
| okna trgovin so šla v drobno, vdirali so vrata v prodajalne
in jemali blago, kar je bilo komu všeč, in nihče se ni zme¬
nil, da bi plačal, in tudi nikogar ni bilo, ki bi branil in
ustavljal, da je šlo kakor plaz preko Dunaja.

Metternich in drugi so odnesli pete, toda svobodo-
željno ljudstvo se je vendar znosilo nad njimi. Kjerkoli so
zasačili podobo Metternichovo ali katerega njegovih po¬
močnikov, pa je bilo po njej. V hipu so ji raztegnili okvire
in papirnati kosci so leteli po zraku ali se pa vili v plamenu.

»Smrt rablju svobode!«

V Ljubljani je pa podoba »rablja svobode« zložno ku¬
kala pri »Malem petelinu« skozi odprta vrata na trg, ki
je bil poln ljudi in poln svetlobe, kjer je kipelo navdušenje,
kjer je svobodna beseda užigala in netila strast in klicala
po maščevanju.

In nekdo, ki je stal pred vrati prodajalne ter se rado¬
vedno ozrl vanjo, je opazil podobo, ki je visela na odlič-
I nem mestu v prodajalni, in je spoznal sliko Metternichovo.
Tedaj je nehote vzkliknil presenečen in ogorčen:

»Lejte ga, kako nas gleda!«

j »Kdo? Kdo?« so vprašali bliže stoječi in zrli rado¬

vedno ogorčenega.

Ta je pa pokazal s prstom v razsvetljeno prodajalno
in ponovil poln gneva:
j »Lejte ga, rablja Metternicha!«

I Vsi so se ozrli tja in opazili podobo, kakršno so lahko

videli vsak hip, ki je pa sedaj povzročila klice ogorčenja.
Vsakovrstni ostri vzkliki so se razlegnili in za odmev se
je oglasilo: »Kje je Metternich? Dol z rabljem!«

1 edaj so najgorečnejši že silili skozi vrata v proda¬
jalno, zakaj vsak je hotel doseči rablja in mu pokazati
jezo, ki je prihajala iz srca v pesti.

Pcklcna svoboda.

3

34

Nato so pritisnili še drugi in čimdalje več jih je rinilo
za njimi. Nastala je gneča in prerivanje, utrla se je šipa
v vratih in zazvenčala in že so zašklepetale šipe v oknih
in v trenutku ni bilo pri »Petelinu« nobene šipe več cele,
pač pa polna prodajalna mladih ljudi, navdušenih, ogor¬
čenih in objestnih. - ?

»Ven z njim! Ven z rabljem!«

Nešteto rok se je stegovalo proti podobi, ki je visela
na zidu, da je ni bilo mogoče kar tako sneti. Nekateri so
skočili na mize, da bi si olajšali delo. Ob prerivanju so
prevračali stojala, da je padalo blago na tla, nekatere
roke so se stegnile po blagu, da bi ga rešile, druge roke
so še drugo blago podrgnile na tla ali so si ga vzele
za spomin. '

»Živela svoboda!«

Petelinovo osebje se je zaman trudilo ustaviti pu¬
stošenje, zaman so se ustavljali, vili roke in prosili. Šele,
ko je bila podoba v rokah in so zadoneli zmagoslavni klici:
»Hura!« je bilo konec pustošenja.

»Ura! Ura!«

Držeč podobo visoko nad glavami in trdno, da jim
je niso potegnili drugi iz rok, so srečni junaki rinili skozi
vrata na trg, kjer se je ob tem prizoru združilo vse v ra¬
dosten krik:

»Ura! Živela svoboda!«

Še niso bili prav na jasnem, kaj bi naredili z »rabljem«,
tedaj je zavpil nekdo:

»V Ljubljanico z njim!«

In jeknilo je po trgu na vse strani, glasno in veselo:
»V Ljubljanico z rabljem! Ura!«

Vse se je pokorilo nevidnemu poveljniku. Nosivci po¬
dobe so zavili proti vodi in vse na trgu se je zgenilo za
njimi, da bodo priča, ko se bo izvrševala obsodba. Iz spre¬
voda so pa zveneli najraznovrstnejši klici, ki so pognali
in se ukoreninili tisti dan, klici grožnje in zmage, klici
ogorčenja.

»Ura! Živio! Konstitution! Živio! Smrt tiranom! Fra-
jost! Svoboda! Živio! Živio! Vse dol!«

Na mostu so se razmeknili ljudje, da so napravili
orostor nosivcem podobe. Vsak pa je hotel najbolje videti,
kako bo rabelj utonil. Zato so se najradovednejši prerivali
ob mostnih in nabrežnih ograjah.

35

Brez vseh posebnih ceremonij so zavihteli podobo v
Ljubljanico, in ko je plosknila ob vodo, se je utrgalo: »Ura!
Ura! Ura!«

Pa »rabelj« ni hotel ostati pod vodo. Komaj se je bil
nekoliko potopil, že ga je vrgla voda na vrh in Metternich
je splaval po Ljubljanici ob svitu lučk, ki so gorele na
čast dneva na oknih, k vodi obrnjenih, in ki so odsvitale ob
valovih, ki so se izigravali v Ljubljanici.

»Hudič! Še ušel nam bo!«

Obsodba očividno ni zadovoljila udeležencev, ki so
si želeli dejanj, ki puščajo za seboj nekaj sledu, nekaj
spominov. Molk je nastal, nekak mir, neko pričakovanj^.

»Dol z rabljem! Raztrgajte ga! Sežgite ga! Svoboda
je! Živio! Frajost! Vse dol!«

Tako je udarilo čez nekaj mučnih trenutkov in ude¬
leženci so vedeli, kaj hočejo, vsi so se nagnili v stran, ka¬
kor je nagibalo one in gnalo razpoloženje tistega trenutka.

»Kje je naš rabelj? Živela svoboda!«

Tedaj se je pa tudi že vsak spomnil, kje je videl viseti
kdaj Metternichovo podobo. Do danes te podobe nihče še
opazil ni, saj so jo videli tolikrat viseti po javnih prostorih,
izložbenih oknih, v zasebnih stanovanjih, ob slavnostnih
prireditvah, da se jim je zdelo, da spada podoba v vsako
dvorano, v vsako hišo, da je na prodaj v vsaki trgovini.
To je bila vendar podoba kneza Metternicha, o katerem
je vedel ves rod, da je mož, od katerega prihaja vse dobro,
ki skrbi za dušni in telesni blagor državljanov. Samo po¬
samezni starejši so se še spominjali časov, ko ni bilo njega,
a sedaj je že 37 let vodil državo.

»Vivat Metternich! — Dol z njim! Smrt rablju!«

Vrtinec svobode je zgrabil množico in jo koj razpršil
na vse strani. Kar mimogrede in brez povelja, brez vab¬
ljenja so se zbrala večja in manjša krdela, ki jih je na¬
vdajala ista misel, ki so imela isti smoter. In krdela so
krenila na desno in na levo, razlila so se čez trge, po
ulicah in cestah, povsod so zvenčale šipe, odmevalo je od
treskanja na zaprta vrata, slišati je bilo ropot podirajočih
se stojnic in kolib.

»Frajost!«

Iz gostiln, zatohlih krčem in lukenj, koder so točili
žganje, so prihajali ljudje, ki jih je zvabil na cesto nena¬
vaden šum in hrup. Bili so polni navdušenja in opojnega

3 *

36

ognja ter pripravljeni za neredovanje in razburjenje; go¬
voriti niso znali več kakor prijatelji, temveč je bilo govor¬
jenje podobno tuljenju:

»Vse dol!«

Pridružili so se razgrajavcem in šli z njimi dalje, dalje
brez smotra, pa vendar z namenom . . . Dalje med žven-
ketanjem šip, razbijanjem po vratih; kjerkoli so pa našli
odprta vrata, tam so iskali »rablja svobode« in so vse
prevrnili ter segali po blagu, ki jim je bilo všeč, ki so
ga lahko použili ali jim je bilo drugače pri srcu.

Pa niso šli samo Metternichi v kose. Brez vsega spo¬
štovanja so cefrali podobe cesarjeve, podobe svetniške ali
druge, vse je šlo v kose, vse so zdrobili, vse zlomili.

Tako je vihral ostri piš mlade svobode one pred-
pomladne noči po beli Ljubljani, razdiral in podiral vse
pred seboj in dramil zaspance.

Tedaj je naskočila magistrat velika tolpa ljudi. Poleg
onih, ki vselej radi razsajajo, so bili večinoma ljudje, ki so
imeli z magistratom kdaj kake račune in so mislili, da je
sedaj najugodnejša prilika, da jih plačajo. Vmes so bili
ljudje, ki so že večkrat brezplačno prenočevali v mestnem
prenočišču in bi bili radi sesuli tiste prostore, ki značijo
svobodi nekaj čisto nasprotnega. O, sicer so imeli neko
spoštovanje, neka groza jih je vselej obhajala, kadar so
šli mimo častitljivega, sivega poslopja, in z nekim strahom
so se ogibali oseb magistratovcev, tisti večer so pa silili
noter, gnala jih je strast uničevanja, da bi se znosili nad
prostori, kjer so se sicer le boječe kretali.

V oknih magistrata so gorele luči, zakaj magistrat
vedno cesarju zvestega mesta ni smel zaostajati v hvalež¬
nosti za meščani. A za to se tolpa ni zmenila, temveč je
le grozila in se pripravljala, da navali v notranje prostore.
Stražniki so v poslednjem hipu zapehnili močna vrata in
se postavili v bran, kar je tolpo še bolj razvnelo. Stražniki
se niso ustavljali z orožjem, temveč so začeli prositi:

»Gospoda, nehajte! Gospodje, mirujte! Gospodje! Go¬
spodje!«

Stražniki so bili vse bolj vljudni kot po navadi.

»Vis ga, nocoj nas z gospodo zmerja, sicer smo pa
barabe. Poči ga po čeljustih!«

Tako so stražniki izprevideli, da ni bilo mesta ne za
strogost ne za vljudnost, in so rajši umeknili zdrave ude.

%

37

Kmalu je pa prišlo iz množice:

»Kje je župan? Župana hočemo imeti!«

»Ven z njim!« je zagrmelo iz sto grl, kakor bi šlo na
povelje.

»Ta mora biti še nocoj mrzel!« se je zadrl osoren
glas. »Meni ga dajte!« *

Obmolknili so za trenutek, a kakor bi jih obšla želja
po krvi, kakor bi komaj čakali trenutka, da bi videli briz¬
gati človeško kri, so zagnali še silneje, so še burneje
zahtevali:

»Župana ven! Kje je župan? Ven z njim!«

Močna vežna vrata so komaj vzdržala pritisk mno¬
žice, ki sicer ni imela drugega orožja kakor gole roke.

»Ven z njim! Ta nas sekiral Frajost! Župan mora biti
mrzel!«

Brez dvoma bi bila množica vdrla v magistrat, ko bi
se ne bil oglasil neki magistratovec, ki je bil v tolpi prišel
pred magistrat. Ko je spoznal, da postaja stvar resna, je
pa kriknil:

»Župana ni na magistratu! Večerjat je šel!«

Tolpi se je šele sedaj posvetilo, da župana ne bodo
dobili na magistratu. Novica, da je pri večerji, se jim je
zdela tako resnična in naravna, da so takoj odnehali in
udarili za onimi, ki so kričali:

»Ne bo nam ušel! Ne bo je odnesel nocoj!« Oni odurni
glas je zopet vpil: »Za menoj! Puščali mu bomo!«,

Tolpa je kar tulila, ko se je valila po mestu na žu¬
panovo stanovanje, ki je bilo na drugi strani Ljubljanice.

Tedaj so pa že ljudje, ki so vedeli, da je župan v gle¬
dališču, hiteli tja ga opozarjat na pretečo nevarnost.

»Bežite!« mu je rekel uradnik z magistrata, ki je bil
sam med krvi željno drhaljo. »Smrt Vam obetajo. Vašo
glavo hočejo imeti!«

Župan izprva ni verjel, tedaj sta bila pa že poizvedela
Hahn in Mally, kakšno razdejanje se je izvršilo v njuni
prodajalni. Slavnostno razpoloženje v gledališču so začele
motiti vesti od zunaj, med slovesne zvoke himne »Bog
ohrani, Bog obvari« so že udarjali ostri, presenetljivi, jedki
glasovi svobode, ki je pravkar obhajala svoje pohode po
ulicah starodavnega mesta.

In prispel je v gledališče nekdo iz hiše županove in
je stopil pred župana ter vzkliknil:

38

»Za božjo voljo, bežite! Skrijte se! Iščejo Vas! Vse so
razbili! Vpijejo, da hočejo imeti Vas!«

Župan ni vedel, kaj bi naredil, kam bi se skril.

»Ven! Ven! Tukaj Vas bodo našli!«

Nekaj prijateljev ga je spremilo iz gledališča, dasi ne
vedoč kod in kam. *Velika množica je vrvela pred gle¬
dališčem, iz daljave,’od strani, kjer je bilo stanovanje
županovo, so se pa slišali razločni klici: »Kje je Fišer?
Fišerja ven! Župana hočemo imeti!«

Tedaj se je župan Fišer tesneje zavil v suknjo, zavihal
ovratnik in skril glavo, kolikor je mogel, ter šel za pri¬
jatelji, ki so mu delali pot in ga prikrivali. Ob ograji
Kapucinskega vrta so stali nekateri kočijaži. Tedaj se je
domislil, da bi bilo prav odpeljati se kam. Zavil je tja, in
družba za njim in so stopili k vozu, ki je bil najbolj v temi.
Župan je sedel v kočijo in še eden je sedel poleg in velel:
»Na Glince! Vozi previdno!«

Gospod je stisnil nekaj srebra vozniku in mu dejal:
»To je napitnina, plačo pa še dobiš!«

Še nekaj trenutkov in ljubljanski župan je neopažen
pobegnil mimo nun skozi Gradišče iz mesta.

Na Glincah se županu, ki se je na lastne oči in ušesa
prepričal o nevarnosti, ni zdelo dovolj varno, zato je velel
pognati na Vrhniko, kjer je vedel, da se pri sorodnikih
lahko dobro skrije.

Medtem, ko je župan bežal in ugibal, kako in zakaj
je to prišlo, ga je pa tolpa iskala. Ko je na stanovanju
vse prevrnila in razdejala, česar ni vzela, ga je šla čakat
pred gledališče, in ko ga tudi ondi ni našla, je krenila
proti Kazini.

»Kje je župan? Kje je Fišer? Ven z njim! Mrzel
mora biti!«

In ko ga tudi tam ni bilo, so pa zagnali krik:

»Kam hodi Fišer večerjat? Sem ga dajte!«

Pa ga ni bilo nikjer. Brez sledu je bil izginil pred
tolpo, ki je blodila po mestu in kričala: »Frajost! Svoboda!«

Tone Krivanoga ni imel posebne sreče. Antikrist se
mu je bil odpeljal pred nosom, sedaj bi bilo pa vse veselje
v Ljubljani kmalu brez njega minilo. Ropot pri »Malem
pet«4inu« ga je bil šele zdramil in zvabil iz kleti. Godilo
se mu je prav tako kakor človeku, ki pride iz solnčne
svetlobe v mračen prostor, ko ničesar ne razloči in ne ve,

39

kam bi stopil, da bi bilo prav in bi kaj ne podrl. Prese¬
netilo ga je opustošenje, ki ga je bil opazil, in ni mogel
vedeti, zakaj je tako. Slišal je kmeta s Posavja, ki je
gledajoč razbijanje pred rotovžem vpil: »Ali ste živina ali
ste norci?«

Skoraj bi mu bil glasno potrdil, a tedaj je kmeta za¬
vrnil eden razgrajačev:

»Molči, brna kmečka! Kaj ti veš, kaj je svoboda!«

Tedaj se je Tonetu posvetilo: Cink! Svoboda!

In Tone je pustil kmeta s Posavja samega s svojimi
nepopačenimi občutki in se je obrnil k Janezu in drugim
znancem, ki so pritiskali za njim.

»Ali ste slišali? Svoboda je! Pojdimo!«

Pred magistratom se mu je zdela gneča prevelika in
tudi se mu je zdelo, da bi ne mogel prav v prve vrste, zato
je krenil proti Staremu trgu in drugi za njim. Tani na
Starem trgu in ulicah, ki se stekajo vanj, je bil Tone
bolj doma. Gredoč je videl razbita okna in vdrte izložbe,
hodili so po steklenih črepinjah, kosi razbitega lesa so se
jim mešali med hojo. Sedaj so slišali razbijanje in žvenk
ubitih oken tudi pred seboj in skoraj so bili med tolpo,
ki je uživala svobodo na Starem trgu in kazala moč svojih
pesti in jakost prsi, iz katerih so prihajali vse mogoči gla¬
sovi, ogorčeni vzkliki, vzkliki razbrzdane radosti, kletvine
in sploh besede, ki so komu prišle na jezik. V tolpi so našli
znane ljudi, prijatelje s trga in krčem.

»Hudič, pomagaj!«

Tako so bili pozdravljeni.

»Frajost!« je zarohnel Tone in za njim so ponovili
klic oni, ki jih je privedel s seboj, in so se pomešali med
druge. Pa je šlo naprej. Pri Reduti se je tolpa razdelila.
Eni so pritiskali na Šentjakobski trg in so imeli najbrž
povelje: Žabjek! — in tudi Glavanovega Janeza je nekaj
vleklo tja, kakor bi bil ondi kaj pozabil, toda Tone se
je postavil na čelo tolpi, ki je prodirala skozi Florijansko
ulico. Do Zvonarja je še šlo; tu je bilo dovolj oken, ki so
se lahko dosegla, vrata večinoma lesena, nekaj stojnic, celo
branjarije so bile še odprte in v gostilnah so bili še gostje.
Zato se je tolpa pošteno zamudila na veliko presenečenje
gostilničarjev, ki so dobili cehovce, ki niso hoteli nič pla¬
čati, ampak so samo odgovarjali:

»Molči! Danes je frajost!«

40

Tu in tam je prišlo še do prepirčka, da se je še več
posode pobilo in vina polilo.

Tone, ki je bil v besedi vedno močan in podjeten, je
pa tolažil prestrašene gostilničarje in branjevce, ki so se
hoteli postaviti v bran.

»Kar pri miru bodi, če ne, boš pa mrzel, kakor je
sam gospod župan.«

Gredoč mimo magistrata je namreč slišal besede, ki
so grozile županu, in so mu sedaj prav prišle.

Nobeno okno ni ostalo celo tja do Zvonarja, vrata so
pa dobila nevarne razpoke. Od Zvonarja naprej pa so
bile planke na obeh straneh ceste in tu in tam so stale
nekoliko v stran kake svisli ali kaj podobnega. Večina se
je ustavila in se hotela vrniti, a iz mnogih grl je jeknilo:

»Naprej! V Kurjo vas! Okoli grada! V Rudnik!«

Bili so pač ljudje z dolenjske strani in Ižanci, ki so
silili naprej, kamor jih je vleklo srce.

Tone Krivanoga, ki je bil dobil oblast, je pa zavpil:

»Direkcijon: Češnovar! Ta ima kapljico! Živio! Fra-
jost!«

»Živio!« je odmevalo in vsa tolpa se je zazibala in se
začela pomikati proti Kurji vasi.

Lesene ograje na obeh straneh pota so zaječale. Sli¬
šati je bilo samo pokanje in hreščanje desk, ki so se dro¬
bile pod pritiskom močnih pesti.

»Svoboda na vse strani!«

Onkraj mostu jim je zavrla široko pot šranga, ki je
bila spuščena. Prišel si mimo le skozi ozek prehod ob
strani. Geslo današnjega dne pa je bilo: »Svoboda!« in
. svobodo ►je hotela imeti množica povsod. Tu jim je pa
bruno zapiralo pot. Do nocoj jim ta lesa ni bila nikdar na
poti, še nikdar niso premišljevali, ali je potrebna ali ne¬
potrebna, a nocoj so se jim odprle oči na široko in videli
so črno in rumeno prepleskano leso v vseh podrobnostih,
spoznali hipoma ves njen pomen.

»Od zlodja!« je viknil Tone Krivanoga z glasom, da so
vsi spoznali, kako je divji. »Pa tole se nam upajo pred
nos položiti. Primite!«

In položil je svojo tolsto roko prvi na leso in vsi
drugi so poprijeli, da je bila na njej roka pri roki.

»Sedajle!« je velel Tone. In uprli so se, zahreščalo je
in leso so izdrli iz temelja.

41

»V Ljubljanico z njo!« se je oglasilo povelje in lesa je
splavala po zraku preko glav in zdrsnila v vodo.

»Frajost! Živio!« je završalo takrat, a prihiteli so tudi
mitničarji, ki so šele sedaj videli, kaj so razgrajači storili,
ko lese ni bilo več.

Zvesti čuvaji, oropani najizdatnejšega in najbolj za¬
nesljivega orožja, so bili kakor ob pamet. Zgodilo se je
vse nepričakovano, v naglici.

Mitničarji so se prestrašeni in ogorčeni zagnali proti
množici z razprostrtimi rokami in sikali: »O, duše rokov¬
njaške! O, ljudje zavrženi, kaj ste naredili? Žabjek!«

A množica jim je odgovorila z eno samo besedo:

»Frajost!«

Mitničarji niso spoznali položaja in so se začeli bolj
zmedeni kakor previdni prepirati.

Tedaj je pa nastopil Krivanoga.

»Tega si oglejmo! Ta nas odira!«

»Ti nisi še nikoli nič plačal! Nisi še pokazal bora!«
ga je zavrnil mitničar, ko je spoznal svojega znanca in
prijatelja, čigar gost je že bil, pa se sedaj ni smel izdati.

»Kaj misliš, da sem jaz tako neumen, da se bom dal
tebi do golega sleči? Pa Ižance odiraš! Mojo žlahto odi¬
raš?« se je postavljal Krivanoga.

»Nimaš ne očeta ne otrok!«

»Imam pa žlahto! Vsi Ižanci so moja žlahta! Do tri¬
najstega kolena! Molči!«

A ko se je mitničar še prerekal in so mu tovariši po¬
magali, je Tone poveljeval:

»Suni ga, da mu bo odleglo, in na glavo ga postavi, da
bo od njega padlo krivično blago. Primite leblajtarje!«

In komaj je bilo povelje izdano, že so bili mitničarji
v pesteh množice in zgodilo se je, kakor je velevalo po¬
velje: postavljali so jih na glavo, da je iz žepov padalo
»krivično blago«, druge roke so se pa stegovale za cven-
kom, ki ga je povzročal padajoči denar, in so grabile po
blatu in smeteh.

Med vpitjem in grohotom se niso slišali obupni klici
mitničarjev, ki so imeli glavo tam, kjer drugi ljudje noge.

»Onega — glavnega leblajtarja primite! Ta ima bla¬
gajno, ki je napolnjena s krivičnim denarjem!« se je ogla¬
silo povelje in Tone je pokazal onega, ki je tiščal glavo
v oknu in vpil na množico, česar pa nihče ni razumel.


42

»Kar za vrat ga zgrabi!«

Tedaj je pa tudi že bilo besedovanja konec. Okno je
bilo v koscih in vsaj dvajset rok je poprijelo za železne
križe v oknih, a drugi so pridrli skozi vrata v pisarno in
glavni mitničar je obstal trd od groze. Pred očmi so mu
potegnili denar z mize in iz blagajne, zapisnik so strgali
v trenutku, potem je pa še njega zadela usoda njegovih
podložnikov.

Zahreščali so stoli in mize in omare so bile v hipu
brez ključev odprte.

Tako je svobodoželjna tolpa naredila prosto pot na
Dolenjski cesti, a zmisel njenega napora je dobil pravo
vsebino. Množico je vzdignilo in navdušilo za nadaljnja
podjetja.

Med drobižem, ki so ga zaplenili, so se dobili tudi
gumbi, pipci, žeblji in še kaj podobnega, kar je bilo oči-
vidno osebna last onih nesrečnikov, s čimer se pa množica
ni hotela okoristiti.

»Knofe in pipce nazaj! Mi smo pošteni ljudje, nismo
roparji. Jemljemo samo, kar je naše!«

Tako so dobili mitničarji na dolenjski mitnici povrnjeno
osebno premoženje, a drhal se je zopet pognala naprej,
zakaj povelje se je glasilo:

»Naprej! Na poljansko mitnico! Vse šrange dol! Leb-
lajtarje pa na glavo! Leblajtarske hišice v drobno! Naš
denar pa nazaj!«

»Frajost!« je zatulila tolpa.

En del je prodiral ob desnem bregu Grabna in plašil
mirne prebivavce majhnih hiš, položenih ob pobočju Go¬
lovca, drugi del je pa drl po cesti za Gradom in potem
dalje ob Grabnu in kar povprek čez poljanske niive. Cilj
obeh gruč je bila mitnica ob mostu v Štepanji vasi.

In kakor se je bilo zgodilo mitničarjem na Dolenjski
cesti, tako se je pripetilo mitničarjem na Poljanski: samo
gumbe in pipce so dobili nazaj, nobenega stola niso imeli
več, da bi se bili odpočili po prestanem strahu.

Tako je šlo naprej mimo prevrnjenih hišic mitničarjev,
ki so stale ob stranskih potih, ki vodijo v mesto.

V imenu svobode so rušili črno-rumene pregraje in
izterjevali ljudsko premoženje. /

Četa, ki jo je vodil Tone Krivanoga, je dobila nekakšen
razmah. V njene vrste je prišel red, da je šlo vse nekako


43

usmerjeno brez posebnih povelj. Njeno delo je imelo vidne
uspehe in je bilo v dobi svobode nekako javno koristno,
vrh tega je povzročilo mnogo smeha in grohota, da so bili
ljudje zadovoljni in so nabrali drobiža, o katerem so bili
mnenja, da ni ukraden.

V Ljubljani je bilo že zdavnaj polnoči, zvonovi ljub¬
ljanskih cerkva so naznanili prvo in drugo uro po polnoči,
a po mestu je bilo še vse živo, veselo in glasno. Svobodo¬
ljubno občinstvo je dajalo duška svojim občutkom z be¬
sedo in dejanjem. Kolikor oken so mogli doseči, toliko so
jih razbili, kar se je dalo premekniti, je bilo že zdavnaj
na drugem mestu; poizkušali so splezati celo do oken v
nadstropjih, tu in tam so že bombardirali okna v višavah,
nastajali so prepirčki med občinstvom in tistimi, ki so bili
pripravljeni braniti svojo last, tako da ni bilo prešerne za¬
bave ne konca ne kraja, Tu smeh in grohot, tam jok in
kletev. ,

Deželni poglavar grof Leopold Welsersheimb, tajni
svetovavec Nj. c. kr. Veličanstva itd., ni bil čisto nič pri-
pripravljen na vse to. Slišal je bil pač, da so Dunajčani
uprizorili revolucijo in je bilo nekaj vpitja v Gradcu, a da
bi Ljubljančani ne šli radi tega ob pravem času spat, o tem
bi ne bil niti v sanjah dvomil. Sedaj je pa imel tole: Ves
dan je poslušal »Konstitution, frajost, svoboda!« Gledališče
je bilo polno milemu cesarju vdanega občinstva, ki je pelo
cesarsko tako kakor govori izobraženec, pa tudi v jeziku,
kakor ga govori očka, ki pripelje drva na prodaj. Tako
se ne more nihče pritožiti. Sedaj pa toliko grde nehvalež¬
nosti in toliko nereda, da iz vseh delov mesta prihajajo
pritožbe in prošnje za varstvo.

»Prekleta sodrga!« je sikal deželni poglavar in tajni
svetovavec cesarjev, ki si je na tihem domišljeval, kako
dobro bi bil cesar poučen, ako bi poslušal njegove modre

nasvete.

Tedaj je deželni poglavar poslal naročilo županu na
magistrat, naj vendar naroči policiji, da naredi red in za¬
varuje imetje meščanov.

Pa je izvedel, da je župan komaj odnesel glavo in da
je policija brez moči. Za božjo voljo je razgrajače prosila,
naj mirujejo, pa ni nič dosegla.

Prestrašen si je segel v lase, glava se ga je še držala
in je napenjal možgane, da bi porodil pametno rešilno misel.

/

44

»Dunaj ne da nič od sebe! Pa delaj! Pa vladaj! Kleti
lenuhi dunajski!« se je srdil gospod grof in poslal pismo
poveljujočemu generalu, naj užene razgrajače z vojaštvom.

General je odgovoril, da so mu merodajna samo po¬
velja njegovih predstojnikov. On mora skrbeti, da dobijo
njegovi vojaki dovolj komisa in slame, druge brige pa
nima.

Welsersheimb je preklel generala in njegove nazore
in je začel misliti, kam bi se skril, afco bi se slavnemu raz¬
grajajočemu občinstvu zaželelo njegove krvi.

K sreči mu je prišlo na pomoč občinstvo samo. Nekaj
podjetnih Ljubljančanov se je pripravljalo, da odnese tisti
dve čuvajnici v Ljubljanico, ki sta stali pred generalovim
stanovanjem in med katerima se je izprehajala vojaška
straža. Vojak se je upiral in grozil z bajonetom, a ponoč¬
njaki so ga gonili spat. Ako se je bližal eni stražnici,
so se ponočnjaki lotili/ druge, in ko se je obrnil tja, so
držali zopet prvo. V tej stiski je vojak ustrelil, sicer ni
ubil nikogar, a zbudil je druge vojake in preplašil samega
gospoda generala.

»Kaj? Name si upajo?«

Tedaj je njegov pribočnik dobil povelje in nekaj mi¬
nut kesneje se je razlegnil v Withalmovem Kolizeju glas
vojaške trobente. Bil je alarm.

Ves Kolizej je hipoma oživel. In preko vseh soban in
hodnikov, koder je gomazelo vojakov vseh vrst, se je raz¬
tegnilo preklinjevanje v vseh jezikih države. Tu so počivali
vojaki, ki so bili že cele dneve na poti, trudni in zaspani,
noge so jim bile polne otisk in žuljev, sedaj jih je pa vrgel
strašni glas alarma kvišku.

»Pod orožje!«

»Ali je že sovražnik tukaj? Ali smo že na Laškem?«

In vodi so prihajali iz dvoran in hodnikov in stopali
iz veže v noč, in šlo je naprej na cesto, v mesto. Na povelje
so vojaki nagnili bajonete in gnali pred seboj vse, kar so
zalotili. Po vseh cestah in ulicah je udarjal trdi vojaški
korak, se razlegala vojaška povelja, a pred ostro železno
metlo so se gnetli prešerni glasniki svobode in bežali v
največjem diru na vse strani, vsak tja, kjer je bil njegov
dom, ki bi ga bil rad dosegel po najkrajšem potu.

Skoraj je zamrl zadnji vzklik svobode. Čez pol ure ni
bilo nikogar več' na ulicah in na trgih, a oni, ki so tre-

45

petali ob razbitih oknih in udrtih vratih, in se bali za svoje
imetje, so vzklikali:

»Čast Bogu, da si nas rešil!«

Oddelek vojakov je ostal pred mestno hišo, nekaj jih
je dobil deželni poglavar, da je šel brez skrbi spat, a tudi
pred generalovim stanovanjem je bila straža pomnožena,
da ne bi kdo stražnih hišic odnesel.

Tone Krivanoga se je bil še pravočasno otel na Reber,
kjer ga je že čakal Glavanov Janez.

»Fant, to je pa čudna sapa, ki sedaj brije!« je dejal
Tone, ko sta čakala pred hišo. »Lepo je pa le bilo! JCaj,
ali ne? Sedaj boš vedel, kaj je frajost! Ali ne, fant? Dobro
si se držal!«

»Sedaj je pa konec!«

»Za nocoj! Pravijo, da kdor frajost okusi, je ne po¬
zabi nikdar več in hoče tudi tako živeti.«

Ko sta pa prišla v hišo, jima je začela brati levite mati.
Takih še nista slišala. Še Tonetu je sapo zaprlo.

»Urša, ko bi ti vedela, kako je bilo lepo, še ti bi nam
bila prišla pomagat. Veš, frajost je bila! Pa naj ti fant pove!«

Tako se je hotel Tone izmuzniti s prijazno besedo in
pogasiti ogenj, ki je divjal v prsih gospodinje.

»Ti volk črni, ti bodi, kjer hočeš! Samo fanta mi ne
pohujšuj!«

»Nič hudega ni bilo! Veš, Urša, prijatelja sva in svet
ti dam, pa nečem nič zanj: jutri nikar ne hodi na trg; veš,
svoboda je.«

»Saj sem vedela!«

»Pa me zgodaj pokliči, da ne bom vsega zaspal in za¬
mudil, kakor sem bil danes, ko sem šele na koncu majhno
zagrabil.«

. Po tem razgovoru se je Tone zavlekel za planke, da
se je naspal po dnevu svobode.

Četrto pjD g 1 a v j e.

Narodna straža.

Na kvatrni petek v postu, v letu svobode, je bila
Ljubljana zgodaj na nogah. Vstale niso samo ženske, ki
hodijo zgodaj zjutraj k maši, in pobožni možje, ki so šli
k postni pridigi in h križevemu potu k frančiškanom, tem¬
več je vstalo vse: komaj se je zdanilo, je bilo živo po

46

ulicah in trgih kakor ob dobrem tržnem dnevu. Ljudje so
si ogledovali lice Ljubljane, kakor so jo preobrazili na¬
vdušeni ljubitelji svobode v noči, ki je sledila dnevu, ko
se je svoboda razglasila. Lice častitljive Ljubljane je bilo
razpraskano in odrto. Tako ni bilo mesto še nikdar, zato
so redoljubne in pobožne ženske vile roke, ko so videle
razdejanje. Ogorčene so bile in prestrašene, da so vzkli¬
kale jezne in žalostne:

»O, kakšni rokovnjači so bili to!«

»Nihče jih ni poznal.«

»Sam antikrist je jezdil po ulicah in delal vihar, da
so šklepetale šipe in se je vdajal les!«

To je bila končna sodba žen in pobožnih mož, ki si
niso mogli misliti, da bi človek tako podivjal in povzročil
tako razdejanje.

Ko so pa začele krožiti pripovedke o grozovitostih
prestane noči in so zlasti podrobno popisovali, kako se
je godilo županu, kako so ga že imeli vsega razgaljenega
na mizi in ga držali za glavo, ki so mu jo hoteli odrezati,
in so imeli že sklede pripravljene, da bi njegovo kri pre¬
stregli in vročo popili, o, tedaj so šli lasje pokonci onim
Ljubljančanom, ki so kaj imeli, in mrzel pot jih je oblival
dotlej, dokler niso izvedeli, da je župan rešen. Imeli so ga
že, kakor rečeno, pa neka nevidna roka je posegla vmes
in ga jim je izmeknila. Potem so se pa tisti krvoločneži
med seboj stepli in sklali, da so jih morali odpeljati v
bolnišnico.

»H konjaču na Gmajno, pa ne v bolnišnico!«

Nič manj pozornosti ni zbudilo pripovedovanje mit¬
ničarjev, Mitnice so bile vse razdrte, kočice razbite, zato
mitničarji niso imeli dela in so bili zbrani na glavni mit¬
nici in so razpravljali o dogodkih pretekle noči. Vsajka
mitnica je oddala svoie poročilo in svoje mnenie in tako
so slednjič dognali, da nezaslišane grdobije in očitnega
upora nihče drugi ni bil kriv kakor Ižanci, češ, samo
Ižanci so bili tisti, ki so ropali na mitnicah. Ali ni Tžanec
tisti Krivanoga, ki se je mešal med njimi? In tisti, ki se je
naslonil na šrango in dal povelje, da je kar odletela, ali
ni zavil besedo tako. kakor jo zavijejo oni izpod Krima
in oni, ki pripeljejo čolne s šoto naložene? In o čemer so
bili prepričani mitničarji, je že moralo biti res. In tako je
ljudska sodba naprtila Ižancem krivdo po nedolžnem.

47

Godile so se pa še druge reči. Kuharice korarjev in
drugih gospodov okrog Šenklavža, ki so morale večinoma
bežati iz pritličnih spalnic in se umekniti v zadnji konec
hiše, so pa bile priče drugih grdobij.

Okrog Šenklavža se je podila drhal in razbijala, vmes
pa brez spoštovanja psovala škofa in korarje, za duhov¬
nike so imeli pa samo grde psovke.

Gotovo niso imeli poštenih namenov kakor tudi ne
oni, ki so pri nunah in frančiškanih počenjali sirovosti.

Vse kuharice in njihove prijateljice so se pohujševale
m so bile prepričane, da take brezbožnosti še ni bilo.

Pesnik tiste dobe, ki je v pesmi ugotovil: »To pe-
klena je svoboda,« se je na vso moč trudil, da bi dobil
koga, ki se je udeleževal divjanja v noči svobode, ter bi
priznal svoj zločin in bi ga skesano obžaloval. Trudil se
je zares, pa ni našel nikogar, ki bi se bil moško udaril
na prsi in bi bil rekel: »Jaz sem to naredil! Pa mi je žal!«
In nikogar ni bilo, ki bi se bil izdal, ki bi bil obžaloval
nerodnosti in huda dejanja. Zato je moral pesnik prevarcin
v svojih zlatih upih le ugotoviti, da je samo ena noč svo¬
bode ljudi tako spačila in zakrknila njihova srca, da noče
nihče več priznati svojih nerodnosti in jih obžalovati.

Razen posestnikov razbitih oken in ulomljenih vrat.
izropanih trgovin in branjarij so p^i bili ogorčeni tudi mestni
očetje, vsakovrstni patriotje, domorodci in kazinotje ter
gospodje od vlade.

Take svobode si ni želel nihče. Cesarjeva volja in
želja gotovo ni bila taka. Pes naj vzame tako svobodo! In
vrh vsega še zgodba z županom. Župan, glava in srce
občine, ki ga je postavila ljudska volja in cesarjeva milost
na prestol mestnega župana in mu izročila v roke staro¬
davno žezlo, je moral bežati v temni noči in tava sedaj
kot begunec zunaj mestnega okoliša! Ali ni to nezasli¬
šano? Ali se je zgodilo že kdaj kaj takega v Ljubljani, ki
ima pridevek »bela«? O, bela Ljubljana, zakrij svoj ne¬
dolžni obraz in sramuj se v srdu in žalosti tistih svojih
sinov, ki so povzročili toliko sramoto in umazali dobro
ime ljubljanskega mesta za večne čase! In mestni očetje
so se pošteno sramovali, zakaj, niso mogli verjeti bajke o
antikristu, ki ima vendar druge muhe kakor je pobijanje
oken. In Ižanci naj bi bili pridrli v Ljubljano razsajat in
razbijat? Verjemi, kdor moreš!

48

Ogorčenje mestnih očetov je prikipelo do vrha, ko so
brali pismo, ki ga je bila prinesla kmalu po zajtrku vrhniška
potovka in ga jim je poslal sam mestni poglavar župan
Fišer.

Kratkomalo je povedal, da noče županovati divjakom,
pri katerih si še življenja ni svest, da se bridko kesa, ker
ie bil prevzel županstvo, in da se sedaj popolnoma odpo¬
veduje in da je to njegov trden sklep.

Na! Tako so imeli mestni očetje kar nenadoma še
novo skrb in nevarnost je bila največja, da se sramota
Ljubljane razglasi po vsem svetu, češ, njen župan je po¬
begnil, ker so mu meščani stregli po življenju. Samo te
sramote ne! Ta oskrumba se mora potlačiti.

Po mestni postavi in po želji mestnih očetdv je pre¬
vzel županske posle in postal varuh županskega žezla prvi
svetovavec Janez Gutman, ki je bil vrh tega odličen do¬
morodec, torej nekaj, kar je pridobivalo v tistem hipu
veljavo, Ta je odvrnil sramoto od slavnega ljubljanskega
meščanstva in ugotovil v poročilu vladi in občinskemu
svetu, kar je bilo potem razglašeno v obeh jezikih, da so
vsi vedeli in je bilo pribito, da so ves nered in škodo, ki
je nastala radi tega, povzročili »smrkavci in pobalini«.

Tako je bila za enkrat rešena čast Ljubljane.

Zbegani so bili tudi večji in manjši domorodci. Svoboda
je šele zasijala skozi razpoke, ki se stisnejo lahko vsak
hip in se zapro za večne čase, dobrotvorna cesarska roka,
iz katere lije svoboda, se lahko skrči za vselej in nade
in nebeški upi, k* so vzklili v srcih domorodcev takoj ob
prvem žarku svobode, bi bili uničeni.

Kazinotje so dejali, da je divjanje posledica kmetav-
zarstva, ki se širi po Ljubljani, kar je dokaz, da ni dobro,
ako se med akademično izobraženo občinstvo in one, ki
so »od stanu«, uvaja jezik in omika hlapcev in krščenic,
jezik, ki mu je kultura tuja.

Deželni poglavar grof Welsersheimb je le malo spal.
Prejšnji dan je bilo nekaj blisknilo o svobodi in ljudje
so jo začeli izkoriščati po svoje. »Konstitution« je strašil
po ulicah, sleherno spoštovanje do oblasti je izginilo in žu¬
pana so kar pognali. Ne boje se več policajev, niti jih ne
gane prijazna in dobrohotna beseda uradnih oseb. Ali so
koga poslušali, ko so jih pozivali k miru, dasi so jih lepo
prosili? V tej zmedi, ko je navadno pojmovanje reda in

49

pokorščine izgubilo sleherno veljavnost, je bilo res težko
zadeti pravo pot, tembolj, ker je bilo šele zasebno raz¬
glašeno, da je prišla za svobodo pobuda od samega cesarja.

Pa naj se človek spozna! Ves Dunaj je pozabil, da ima
v deželi Kranjski Welsersheimba. Nobenega sporočila ne
dobi, nobenega pisma. Kakor bi bil ves Dunaj umrl. Samo
kak komedijant še pride z Dunaja, ki spravi vse ljudi ob
pamet. Kako naj vzdržuje red? Policaje in leblajtarje so
ljudje pregnali, vojaki pa tiče v Kolizeju, leže na slami in
jedo komis, general se pa obreza, da njemu Ljubljana ni
nič mar, če gre tudi vse k vragu. Njegovi vojaki imajo na¬
ročilo: Italija!

Tudi od vladnih svetovavcev ni imel tajni svetovavec
cesarjev nobene koristi, nobeden ni vedel kaj pametnega
svetovati. Kaj bo, ako se bo zopet svoboda nadaljevala?
Ali naj pobere šila in kopita ter reče zbogom?

Dunajska pošta pa je vendar prinesla deželnemu po¬
glavarju pisanje, ki ga je rešilo mučnega premišljevanja in
mu pokazalo smer, v katero naj se zasuče. Ni bilo sicer
uradno poročilo, zakaj uradni konjiček je tudi takrat le
počasi razpeljaval, pač pa je bilo pismo ljubega prijatelja
z Dunaja, ki mu je opisal dunajske dogodke in mu spo¬
ročil najnovejše, ki je res nepričakovano in čudno, ki je
pa vendarle čudovito pomirilo razburjeni Dunaj: namreč
cesarjeva obljuba, da da svojim narodom konstitucijo in
tiskovno svobodo, in pa ukaz, da naj se povsod ustanove
narodne straže, ki bodo vzdrževale potrebni red in bodo
najtrdnejša zaslomba svobode.

Grof se je oddehnil. Sedaj je vedel, s čim bo pomiril
nemirno Ljubljano, in tudi nobene skrbi ni imel več zaradi
razdejanja, ki se je bilo izvršilo, saj je bilo tudi na cesar¬
skem Dunaju tako.

Svoji pisarni je naročil, naj mu oskrbi oklic, na ka¬
terem se obljublja narodu svoboda tiska in besede ter
konstitucija in razglaša cesarski ukaz za ustanovitev na¬
rodne straže,

To se je zgodilo in deželni poglavar je bil za nekaj
časa prost moreče skrbi.

A tudi Ljubljančani so bili dobro poučeni o dogodkih
na Dunaju, zakaj dokaj mladih mož Ljubljančanov in de-
želanov kranjskih je bilo tedaj v prestolici cesarstva, ki
so bili priča vsega, ki so se udeleževali dejanj svobode, ki

Pcklcna svoboda. 4

50


so pa tudi na vse načine želeli, da bi se o vsem izvedelo
v domovini, da bi se zdramila, da bi sama posnemala re¬
volucionarni Dunaj. Ti so pač skrbeli, da so odhajala na
jug natančna poročila, ki so z živo besedo netila ogenj
mlade svobode. Zato je Ljubljana vse prej in bolje vedela,
kakor je vedel tajni svetovavec cesarjev, vedela je celo in
na glas govorila, da je cesar naznanil, da preneha vse.pod-
ložništvo kmetov, da bo odpravljena vsaka tlaka in de¬
setina in podobne stvari. In te stvari so užgale mnoge
Ljubljančane, katerih korenine so itak pognale v kmetiški
zemlji in se tudi sedaj niso mogli ubraniti občutkov, ki
bodo presunili vsakega kmeta, ko bo zaslišal pesem o od¬
pravi tlake in desetine.

Tone Krivanoga je bil tisto petkovo jutro kmalu na
nogah. Še preden je gospodinja Urša poropotala po plan-
kah, je že sedel na deskah in oblečen čakal na prežganko,
zakaj ni pomislil, da bi si bil pritrgal na jedi in ustregel
postni zapovedi. Njegova glava je bila polna drugih skrbi.

»Vojvoda je bil!« Ta zavest ga je oživljala. »Vojvoda!
Pa ne samo v sanjah. Resnični vojskovoj, ki je vodil
armado po zmagovitih potih, je bil. Njegovo povelje je
vzdignilo krdela in jih vodilo, njegova krepka beseda jih
je užigala, ko jih je vodil k naskoku. S svojim lastnim
zgledom in nevarnostjo za življenje je pokazal, kako se na¬
skočijo trdnjave in tisti brlogi okrog mesta, v katerih preže
starodavni roparji, ki preiščejo in olajšajo žepe vsakega,
ki se drzne bližati mestu. Sedaj je vse v razvalinah in Ljub¬
ljana prosta, roparjem plen odvzet, in kdo je vse to na¬
redil? Tone Krivanoga! O, mati, ko bi ti vedela, kako
velikega sina imaš!«

Samo kesal se je, zakaj ni vojakom pobral bajonetov
in jih obrnil proti njim, da bi videli, kako se teče pred go¬
limi bajoneti, zlasti, če ima človek še težko sapo kot on.

»Ej, je bilo faj! Ali ne, fant? Frajost, to je nekaj! To
je pravo!« je začel Tone Krivanoga potem, ko je gospodinja
odmolila angelovo češčenje in tisti očenaš pred jedjo, pre¬
den je zajel prežganko.

Pri zajtrku je podal Tone celo poročilo, katerega po¬
manjkljivosti je izpopolnil Janez.

»To je fant!« je pohvalil Tone Janeza vpričo matere
in očeta.

»Tak potepuh bo kakor si ti,« se je obregnila mati.

51

»Frajost, mati! Frajost! Svoboda!«

»Taka je zanič! Saj si rekel sinoči, da naj bom doma,
ker je svoboda. Ob taki svobodi še prežgane juhe ne bo!«

»Pa še enkrat rečem: frajost je faj in svoboda! Seveda
zame in take tiče. Ti, Urša, seveda, ki imaš nekaj, ki si
bogata, ki na trgu kar svojo hišo postaviš, v taki svobodi
nič ne opraviš. Svoboda, kadar prihrumi, nič ne gleda na
tla, samo gor, kvišku upira pogled in vse pohodi. Tudi tvoja
jajca in maslo in fižolček in jurčki bi se zrnastih pod nje¬
nimi kopiti, ako bi jih frajost že prej ne rešila. Razumeš?
Frajost! Sicer pa, kakor sem rekel, ostani doma, ako hočeš
sebi dobro! Midva s fantom greva pa pogledat, kaj je še
ostalo. S teboj, stari, itak ni nič, si preneroden in pre¬
počasen.«

Tako sta stopala Tone in Janez zopet po Rebri na¬
vzdol.

Janeza je mikalo iti pogledat kraje sinočnega rogo¬
viljenja, toda Tone je bil modrejši in je vedel, da niso
zapustili najboljših spominov ondi in bi se bil morda kdo,
ki jih je opazil in je bil oškodovan, zmislil na povračilo.
Zato sta previdno krenila na desno in se spustila v kraje,
koder so pustošile druge armade. Tu sta ogledovala in pre-
sojevala. Tu in tam bi se bilo lahko bolj temeljito naredilo,
tudi popravilo bi se marsikje še lahko kaj. Ogledovala sta
ljudi, ki so rili po ruševinah in kleli, čudila se onim be¬
dakom, ki so jih milovali, in sta prisluškovala na vse strani,
da bi ugenila, kako je mišljenje premagancev.

Prejšnji dan je admevalo po ulicah: Svoboda! Konsti-
tution! Frajost! Te besede so vzbujale nepopisno navdu¬
šenje in povzročile v ljudeh pijano omotico; danes je bilo
kakor zamrlo. Nobenega glasu več o svobodi in frajosti.
Pač! Tam pred šolami je zagostolelo nekaj neprevidne štu¬
dentovske mladine: »Živela svoboda! Konstitution! Živio!«
Toda v tistem hipu je nastalo hrupno ogorčenje med bra¬
njevci, ki so ogledovali ostanke svojih barak, med trgovci
in posestniki, ki so ogledovali razbita okna in vrata in za¬
gnali so hrup: »Naženi jih, naženi! Kanalje! Bi. zopet radi
ropali!«

In študentki so se morali razpršiti na vse str* ni.

Sedaj sta videla in vedela, pri čem sta, in sta se po
tem ravnala. Hodila sta kakor dva človeka, polna sočutja
do nesrečnega prebivavstva.

4 *

52

i

Prigodilo se je tudi, da je kdo Krivanogu, katerega je
spoznal, očital, da je bil med razgrajači.

O, kako se je rotil,

»Le kdo me je videl. Boš prisegel!«

»Ižanec si!«

»Kaj? Ali si me že videl kdaj na Igu? Ali si poznal
mojo mater?«

Tako je ugnal Tone vse one, ki so ga hoteli uvrstiti
med razgrajače in roparje, in je v srcu Boga hvalil, da ni
bil zavil na levo, ko je prišel z Rebri.

Polagoma je začela pihljati po ulicah mesta druga sapa.
Z Dunaja je bila prišla nova pošta in prinesla lepe novice,
ki so začele takoj frfotati v zraku in jih je neslo po ulicah
in trgih.

»Konstitution! Tiskovna svoboda!«

»A - a - a?«

»Narodna straža se mora ustanoviti.«

»O - o - o!«

»Tlaka in desetina.je proč!«

»O je - e - e!«

»Graščina ne bo drla kmeta več!«

»Jujuhuhu! Živio! Konstitution! Živela svoboda! Živela
frajost!«

»Vse dol!«

In po ulicah mesta je zavalovilo novo življenje. Zrak
se je stresal ob gromkih glasovih, ki so pozdravljali na¬
povedano svobodo.

Vse je bilo na nogah! Vse veselo! Vse prešerno!

Patriotje so skušali spraviti na vrh svoj pozdrav, ki
jim je prihajal iz srca globočine:

»Slava milemu Ferdinandu!«

Toda so imeli preslabotne prsi in njihovi vzkliki so
utonili v grmenju in viharju, ki je pozdravljalo svobodo.

Ko se je nagnilo solnce čez poldne, tedaj so pa začeli
nabijati na vogalih ulic in cest ter na trgih razglas de¬
želnega poglavarja, kateri je razglašal stvari, ki jih je
vedel že vsak Ljubljančan.

Mestni bobnar je bobnal poziv deželnega poglavarja
k ustanovitvi narodne straže in vabil može in mladeniče
k vpisovanju na magistrat. Beseda je bila krepka in na¬
vdušena in po grozotah prejšnje noči je vsakdo videl, da
je straža nujno potrebna.

W\': 1

53

»K narodni straži!«

Tako je blisknilo po mestu in na magistrat so se za¬
čela zgrinjati krdela navdušenih borcev: prihajali so taki,
ki so imeli pentlje na prsih, in taki, ki so imeli samo
srce v prsih, mladina z liceja, trgovski pomočniki, hišni
posestniki in obrtniki, hrusti pri petnajstih letih, pa tudi
junaki s šestimi in več križi na hrbtu, profesorji in šolska
mladina, gospodarji in hlapci, preprosti ljudje in gospodje
»od stanu«.

Vse je obšla samo ena želja: postati varuh reda in
imetja.

Krivanoga in Glavanov Janez sta se pa stisnila bolj
h kraju, da ju ni vzdignil val, ki je plul v smeri proti
magistratu.

»Midva ne spadava vmes! Sva prenerodna!« je mo¬
droval Tone, ko sta gledala od strani, kdo vse se gre
vpisat.

»Viš ga no! Sinoči sta pa razbijala!« je dejal Tone, ko
je opazil, da gresta na magistrat dva, ki sta se prejšnji
večer odlikovala v pobijanju šip.

Kesneje je še opazil več tovarišev iz prejšnje noči.
Nejevoljen je bil, ko je spoznal, da se ljudje izneverjajo
načelom.

»Kaj bo pa frajost počela?«

Umeknila sta se tja na trnovski Jek, da sta se izognila
dirindaju v mestu in bi zatrla morebitne skušnjave, ki bi
ju vabile k narodni straži.

Tam pri Brgantu so se shajali ljudje, ki so imeli opravka
na vodi; čolnarji, ki so priplavali s čolni v Ljubljano in so
prišli v gostilno okrepčat se po delu, preden so zavili s
čolni zopet po Ljubljanici navzgor. Pri Brgantu so se ustav¬
ljali delavci, ki so razkladali in nakladali blago na čolne.
Ustavljali so se tudi popotniki, ki so prihajali ali odhajali
po vodi. Vsekako si je bila družba pri Brgantu že domača,
zakaj bili so večinoma ljudje, ki so prišli iz krajev ob Ljub¬
ljanici in njenih pritokih.

»O, Ahtik! Je tudi tebe antikrist prinesel?«

Tako je nahrulil Krivanoga Ahtika, ko ga je opazil
med gosti. Ko sta se pozdravila, kakor se spodobi možem
in prijateljem, ga je potrepal po rami in mu rekel:

»Prav je, da boš videl, kaj smo naredili, ko je bila
frajost.«

54

Znanci so sedli skupaj in se pogovarjali o dogodkih
prošle noči. Oni, ki so prišli v Ljubljano, so prišli itak iz
gole radovednosti, ko so bili na Ižansko prišli tako čudni
glasovi, da jih nihče ni mogel verjeti in je bilo treba pre¬
pričati se o vsem na mestu.

»Torej je vendar res!« je dejal Ahtik, ko je Krivanoga
končal. »Nobene mitnice ni več in župana ste pregnali!«

»Frajost! Pa še nekaj sem slišal zvoniti, ali ne, fant?
Desetina in tlaka je proč. Vse je dol!«

»Vse dol!« je ponovil Janez in po gostilni je završalo:

»Vse dol!«

»Tako bo, kakor govori sv. Šembilja,« je nadaljeval
Tone Krivanoga. »Jaz nisem poznal sv. Šembilje, pa je mo¬
rala že biti za kaj ženska, ona govori zmerom resnico in
tak človek je zmerom kaj vreden in tako vidi in prerokuje
kakor nihče na svetu. Kaj ni povedala, da bo frajost prišla?
Pa še več! Tisti čas je prišel, ko bo kmet na konja sel
Nič več ne bo graščak konja jahal in imel kmeta na repu
privezanega. Odslej bo kmet v sedlu in grof na repu. Tako
govori sv. Šembilja in Bog ji povrni!«

»Tega ne bo nikoli!« se je oglasilo nekaj dvomljivcev.
»To ne more biti, pa ne more!«

»Kaj?« se je razkoračil Krivanoga. »Sv. Šembiljo je
treba razumeti. Ona je to z drugimi besedami napovedala
in že danes je donela njena pesem, da jo je slišal ves svet:
Tlaka in desetina je preč! Graščina ne bo drla kmeta več!
Ali niste slišali?«

»Seveda smo!« so potrdili nekateri.

»Kaj pa je to drugega kakor: graščak s konja in kmet
v sedlo? Kaj pa bo graščak brez desetine in tlake? To mi
povejte!«

Tone Krivanoga se je bil ogrel. Njegove misli so komaj
dohajale besede.

»Kmet v sedlo, graščak pa na rep!«

Tisti, ki so bili dvomljivci, so se spogledovali in ki¬
mali drug drugemu.

»Dobro bi bilo, dobro! Da bi le hotelo res biti!«

»Vse bo res, zakaj pa Šembilja tako govori! Kmet gor,
graščak dol!«

Pili so od veselja.

Ahtik, ki je bil med njimi najresnejši, je pa le izpra¬
ševal, če je tisto res o desetini in tlaki.

55

Ko je bilo Krivanogu dovolj, se je pa zadrl:

»Hudir! Res! Kdaj sem pa še kaj rekel, kar bi res ne
,. bilo. Slišal sem in bral sem. Vse mesto govori, ne samo
I govori, ampak kar tuli in na zidu sem videl zapisano in bral
[; sem in podpisal se je sam deželni poglavar, tajni svetovavec
cesarjev, grof Welsersheimb, da je sam cesar obljubil, da
j bo desetina in tlaka proč. Pojdi in beri, da boš veroval!«
j »Pa ni nič zapisano, da bo moral graščak vse krivično

blago nazaj dati in krivico poravnati?« je poizvedoval
Ahtik dalje.

Vsem se je zdela misel pametna.

»Menda je cesar pozabil na to! Nikjer ni zapisano! Res,
krivično blago jim bo treba nazaj vzeti. To bo ravs! To
se bomo dajali! Kaj misliš, da se bo graščak sam spustil na
rep? Ga premalo poznaš! Kmet bo moral graščaka na rep
privezati, potem bo šele kmet jezdil,« je modroval Tone
glasno ob pozornosti vseh gostov.

Nato pa, kakor bi ga bilo nekaj pičilo, je Tone zavpil,
f »In še enkrat pravim, graščina bo morala poravnati vse
krivice, potem bo šele pravica. Vse, do'Zrna, do zadnje
pike!«

Tedaj je udaril soseda, Glavanovega Janeza, po rami
in zavpil: »Fant, ti imaš tudi še račun z graščino. Eno leto
si sedel, eno leto zaradi graščinca. Ali si že pozabil?«

Janez je zaškrtnil z zobmi in zaklel, da je kar po
žveplu zasmrdelo.

»O, ko bi ga dobil!«

»Sam ti ne bo v roke tiščal! Ni tako neumen, kakor si
ti! Fant! Poišči ga! Sedaj je ura! Nikoli več ne bo taka.
Frajost je!«

Pivci so mu pritrjevali.

»Ta prav govori! Tako bi moralo biti. O, kako ti
dohtari!«

Ahtik se je posmejal.

»Tako zlahka ne pojde!«

»Seveda ne! Zagrabiti bo treba. Pa precej!«

Ahtik bi bil sam rad videl, kaj je zapisano v razglasu
in bi bil rad videl razdejanje mitnic in drugo, kar je bilo
narobe. Zato so šli.* \

Na mostu pri Sv. Jakobu je Tone opazil Janeza, ki je
že gledal po vodi in tja čez, kjer zapirajo obzorje Krim.
Mokre in druge gore.

56

»Le glej! Tam je! Pa Kozlove stene tudi lahko vidiš,
kako groze doli v Iško. Skrilje so tam! In dekle je tam!
Hahaha!«

»Strta!« je ušlo Janezu. V glasu je pa zvenela žalost in
togota.

»Enkrat! Hahaha! Samo enkrat! Enkrat strta roža se
še vedno popravi. Tudi razcvete se še, da jo je vredno
pogledati in zatekniti za klobuk.«

Janez je samo globoko vzdihnil.

Ahtik je ogledoval mesto. Čudno se mu je zdelo, ko
je gledal pobita okna in razbita vrata.

»Pa da so to pustili!«

»Kdo jih je pa vprašal? Frajost nič ne vprašuje, samo
dela!«

Ahtik se je na lastne oči prepričal, da je obljubljena
odprava desetine in tlake, zakaj bral je v razglasu.

Tedaj je tudi njega obšlo posebno razpoloženje, kakor
bi čutil, da ponehujejo vezi, ki so ga držale, začutil je po¬
trebo pretegniti se na vse strani, v roke mu je prišlo nekaj,
kar ga je sililo prijeti ali udariti, in ko so šli mimo gruče,
ki je vzklikala: »Živela svoboda! Konstitution! Živio!« tedaj
so se tudi Ahtikove prsi razširile in iz njih je udarilo dolgo
in široko:

»Živio!«

»Frajost!« je dostavil Krivanoga. »Tako se govori!
Sedaj vidiš, kako je!«

Prišli so na trg pred magistratom. Po vsem trgu je
valovilo življenje, ki je Ahtika kar prevzelo. Gruče so se
valile ob hišah, po sredi ceste, povsod gospodje in gospe,
gospodične in gospodiči, dijaki, rokodelci, žene v rutah,
krščenice in hlapci; vsemogoči ljudje, tudi v čestitljivih
duhovniških suknjah. Pa vse je bilo veselo in zadovoljno,
nobene napetosti ni bilo med njimi, vsi so bili samo dobri
znanci in prijatelji, ki se radujejo, ki hrume in se po¬
zdravljajo.

Razlegalo se je glasno govorjenje, zadovoljno smeja¬
nje, dovtipi, vmes so pa udarjali od vseh koncev in krajev
vzkliki, ki so pozdravljali mlado svobodo.

Tik pred mestno hišo so se pa zbirali možje in mlade¬
niči, ki so se bili vpisali k narodni straži. Ukazano jim je
bilo, da se zbero ob petih pred mestno hišo, kjer bodo dobili
navodila in povelja in orožje. Že zdavnaj pred peto je bil

57

zadnji stražnik na mestu. Pod oboki mestne hiše so se pa
začeli zbirati mestni očetje, kateri se niso bili oglasili k na¬
rodni straži, gospodje od vlade s tajnim svetovavcem na
čelu, zastopniki kapitlja, zastopniki sodnije in vojaštva,
trgovski gremij, ki je bil zelo zavzet za narodno stražo, in
še drugi povabljenci.

Deželni poglavar grof Welsersheimb je prvi pozdravil
zbrano narodno stražo in se ji zahvalil, ker so poslušali
njegov poziv, ki je izražal voljo cesarjevo: red se mora
ohraniti.

»Slava milemu cesarju Ferdinandu!«

Ko se je polegel odmev in je utihnila množica v pri¬
čakovanju, je pa stopil izpod obokov na rob vrhnje stopnice
namestnik županov: Janez Gutman. Njegova beseda je bila
gladka, krepka in trenutku primerno ubrana.

Najprej je dal duška ogorčenju mestnih očetov in vsega
poštenega prebivavstva nad dogodki prejšnje noči, potem
pa je nadaljeval:

»V trenutku, ko je dehnila zaželena in težko priča¬
kovana svoboda preko prostranega cesarstva, ko je vse,
kar je plemenitega in poštenega v našem mestu, zakipelo
od navdušenja in je duh bratstva objel vse mesto, tedaj
ko je moral nagibati vsakega čut najgloblje hvaležnosti
do milega cesarja, ki nam je obljubil svobodo, so pa razni
divjaki delali nepokoj, pobijali šipe, pokončavali premo¬
ženje, razdirali javne naprave in neredovali tako, kakor
bi nikdar ne smeli. Človek bi se zjokal, ako bi bilo samo
pri nas tako. Pa je bilo tudi drugod tako in to nam je
v tolažbo in pomirjenje.

Cesarjeva želja je, da ohranimo red in mir, njegova
želja oživotvorjenje narodnih straž po vsej širni državi. Vi,
možje in mladeniči, ste prešinjeni od istega duha. Vi hočete
mir in red! Vi ste se na prvi hip odzvali klicu in ste prosto¬
voljno vstopili v vrste narodne straže. Namesto vojščakov,
ki jih cesar potrebuje drugod, boste vi varuhi našega živ¬
ljenja in našega premoženja.

Srce mi je ganjeno, ko vidim, da ste prešinjeni vsi od
enega in istega duha, da ste in da hočete ostati bratje.
Vidim gospode ,od stanu*, trgovci, rokodelce, profesorje,
študente, uradnike, pomočnike, iz vseh stanov vas vidim.
Vidim osivele može, ki so se borili v armadah pokojnega
cesarja Franca in so si zaslužili odlikovanja, ki se jim še

58

danes blešče na junaških prsih, a poleg njih stoje mladeniči,
ki so bili še včeraj otroci. Vi vsi skupaj ste plemenita četa
enega duha, vi ste tovariši, vi ste naša narodna straža.

V naših srcih bije rodoljubno srce, zato bodi znamenje
narodne straže svilena pentlja belo-rdeče barve, ki je barva
našega cesarstva, in na klobukih bo zvezda v enakih barvah
s črkama N G (nacionalna garda).«

Tedaj so pristopile iz ozadja plemenite gospe s priprav¬
ljenimi kokardami in v kratkem času so imeli gardisti našita
znamenja na prsih in klobukih.

Možje in mladeniči so se vzravnali. Ponos jih je prešinil,
zakaj opentljani so se čutili nekaj več od drugih, prevzel jih
je čut odgovornosti, ki jih je zresnil, dovzetni so bili za red
in pokorščino.

Okoli njih se je pa zgrinjala nepregledna množica rado¬
vednežev, ki so hoteli biti priče slovesnemu trenutku, zakaj
tam so imeli svoje sorodnike, prijatelje, znance, ki so prosto¬
voljno stopili v vrste vzdrževateljev miru in reda.

Noben resen trenutek še ni minil in nobena slovesnost
se še ni opravila, ob kateri ne bi bili ljudje našli kaj smeš¬
nega, kar vzbuja dovtipe, rodi šale, ki učinkujejo, a tudi
namenoma se kaj oslini in oblati.

Četa narodne straže res ni bila vzor telesne lepote,
zakaj pri vpisovanju niso gledali na zunanjost telesa, mero¬
dajno je bilo pogumno srce.

Tako so ljudje, vajeni v vojnih vrstah gledati le lepo-
rasle ljudi, kmalu opazili, da je ta in oni preveč obilen na
hrbtu ali trebuhu, da oni nima prsi, tam tretji je bil na pre¬
visokih nogah. Zopet drugi bi moral imeti s seboj še mosljo.
tam onemu se zadnji konec skoraj po tleh vleče in tako
so našli okoli stoječi vse polno napak, opozarjali nanje
prijatelje in znance, pa je bilo smeha in kihanja.

Beseda narodna straža jim je bila nenavadna, zakaj
takrat se je o narodu kaj malo govorilo, in zlobneži so be¬
sedo takoj, ko jo je dobri gospod Janez Gutman izgovoril,
zaobrnili in jo dali naprej: »nerodna straža«. In komaj je
govornik nehal, že je priskakal dovtip od skrajnega konca
nazaj in »nerodna straža« je bila takoj vsem na jeziku.

Tone Krivanoga s£ je bil utaboril na stopnicah pri
vodnjaku skoraj tik ob desnem krilu narodne straže. Njemu
se je zdelo vse to gola komedija, ki mu pa ni bila prijetna
in je ni hotel naravnost grajati, da bi ne vzbudil suma.

59

Toda Tone Krivanoga je imel bistro oko, ko je šel
z njim po stražnikih gor in dol, in njegov jezik je bil
zbadljiv in strupen, zato so njegove besede vzbujale obilo
smeha, ko je opozarjal na napake posameznih gardistov.
Sicer ni dokazano, da bi bila krilatica »nerodna straža«
prav njegova iznajdba, morda ga je bil kdo drugi prehitel,
vendar se je bil ovekovečil z drugo, ki ni bila nič manj
strupena.

Krilo narodne straže, ki je bilo Krivanogu najbliže,
je bilo študentovsko: gimnazijci in dijaki z liceja. Na nji¬
hovih mladih obrazih je žarelo na/vdušenje in njihova srca
je navdajal ponos; zakaj zavedali so se, da so varuhi
mlade svobode. Pred nekaj urami so gostoleli po cestah in
trgih finroj »Živio!« — sedaj so pa stali resni v vrstah in
čakali, da jim pripno znake narodne straže.

O, kako so se jim bočile prsi, ko so jim častite gospe
in ljubke gospodične pripenjale pisane pentlje, kako so
napenjali ušesa, da so ujeli vsako besedo, ki je prišla iz
ljubeznivih ust, beseda pohvale in spodbude. Še ušesa jim
je oblivala rdečica, ko so jih gospe trkale po ramah in
hvalile: »O, kako čvrsti ste! Kaki junaki!«

Pr« so silile ven, glave so se pa ravnale kvišku, da
bi zvezde, ki so bile pripete na klobukih, bolj učinkovale.
N G — te dve črki sta blesteli na zvezdah. Dve črki ne¬
znanega pomena, uganka za marsikoga, skrivnost za ve¬
čino množice. Začeli so izpraševati, ugibati, in tedaj, ko je
nekdo vprašal Krivanoga, kaj pomeni N G na zvezdah, in
je Ton# videl pred seboj mlade študente, se je pa ukresalo
v njegovi glavi, da je s smehom in na glas prasnil, da so
ga daleč naokoli slišali in razumeli:

»To pomeni Niks Gelt. Le poglejte jih. Niks Gelt! Niks
Gelt bo na straži stal!«

Kazal je mlade junake in se grohotal: »Niks Gelt!
Niks!«

Ljudje so razumeli dovtip, bil jim je všeč, pograbili
so ga brž in poslali naprej od gruče do gruče in šlo je
od ust do ust med smehom in šalo.

»Niks Gelt!«

Resnoba na obrazih mladih junakov je izginila, ko so
ujeli dovtip in mu prišli do jedra.

»Niks Gelt!«

Dobre volje pa dovtip vendar ni vzel nikomur.

60

Temnilo se je že, ko je izvoljeni poveljnik narodne
straže Siihnl dajal zadnja povelja, ko je del čete komandiral
v službo, a drugemu delu naročal, kdaj naj nastopi službo.

Po sklepnih besedah gospoda Janeza Gutmana in na
njegov poziv je pred razhodom narodne straže zagrmelo
med opentljanimi kakor tudi iz vse množice: »Bog živi
premilega cesarja! Bog živi kranjsko deželo! Bog živi de¬
želnega poglavarja! Bog živi narode vsega sveta!«

Nato se je razšla množica vsa goreča za občinski prid,
mir in pokoj, kakor je zabeležil zgodovinar.

Uro kesneje je pa narodna straža nastopila službo.
Njen nastop ni bil tako brezobziren kakor je vojaški, in
njen korak ne tako bdločen in trd. Posamezni oddelki so
tipali po mestu nekako plahi in neokretni. Tu in tam so
jih živahno pozdravljali:

»Živela narodna straža! Živela svoboda!«

Opentljani študentki so se vzravnali, starejši gospodje
so stopali smeleje in so nategnili jermena pušk in počasi
je prihajala v duše zavest: »Mi smo!«

Zavest varnosti je pa prihajala tudi med ljudi, med
one, ki so dvomili, da bi mlečnozobeži in starci bili spo¬
sobni vzdrževati red in mir.

»Mi smo!«

»Lejte jih! Bodo!« so si kimali oni, ki so si želeli lju¬
bega miru. Strah, ki so ga imeli pred nočjo, je popuščal,
da so z manjšimi skrbmi šli na svoja stanovanja.

Jasno je bilo, da se hrupni prizori prejšnje noči ne
bodo ponovili, zakaj z oživotvorjenjem narodne straže je
šlo nekaj med ljudi, kar jih je spominjalo na potrebo reda
in miru; želja, sodelovati pri pomirjenju mesta, je postala
krepkejša. •

Krivanoga je začutil duha, ki je zavel nocoj med Ljub¬
ljančani, in je seveda spoznal, da jim je prešla podjetnost
prejšnje noči, polna groze, vsa razdiralna, vendar tako lepa
in polna čaru. Streznjenje, ki je bilo nastopilo po nena¬
vadnem navdušenju, je obudilo v množici neko utrujenost,
zaspanost, neko čudno sramovanje vpričo znamenj razdi¬
ranja in divjanja. Mnogi udeleženci so se sami sramovali
spominkov svoje gorečnosti.

»Nobene korajže več!« je godrnjal Krivanoga, ki je
potipal enega in drugega tovariša prejšnje noči ter spo¬
znal, da ni več ognja prejšnje noči v njih.


61

Tedaj je spoznal, da ni več trenutka za odločna de¬
janja, da je le malo ljudi, ki bi hoteli tudi nocoj pohru-
meti in porogoviliti. Nejevolja, čudna nezadovoljnost ga je
obšla. Postajal je malobeseden, končno je pa dejal Janezu
in Ahtiku, ki sta ga spremljevala:

»Pojdimo spat!«

Gospodinja Urša se je nemalo začudila, ko so tako
nenavadno zgodaj prištorkljali domov.

»O, pa ste že doma!«

Tedaj je pa Tone odgovoril:

»Niks Gelt patrolira! Nerodna straža švedra! Meni se
želodec vzdiguje!«

Gospodinja ga je pogledala začudeno, zakaj onega, kar
ji je odgovoril, razen o želodcu, ni nič razumela, zato je
po kratkem premisleku rekla:

»Če si bolan, ti bom pa kamilic skuhala.«

Ahtik se je naglas zasmejal, pomagala sta mu Janez
in Tone sam, in potem sta se še stara dva začela smejati,
ko sta spoznala, da se je mati urezala, pa so se vsi smejali.

»Ahtik, daj za vino!« je dejal Tone svojemu prijatelju.
»Mi bo bolj pomagalo kakor pa materina zdravila.«

Ko je bilo vino na mizi in je gospodinja gostu na čast
pripravila boljšo večerjo, tedaj se je Tonetu vrnila dobra
volja in stara dva sta izvedela vse podrobnosti o dogodkih
minulega dneva v luči, kakor jo je znal prižgati samo
Tone Krivanoga.

Peto poglavje.

»Tlaka in desetina je preč,

ne bo nas drla graščina več.«

#

Novica o dogodkih se je bliskovito širila na vse strani
in šla kakor velikanski požar po deželi od vasi do vasi.

Storijo o antikristu so pripovedovali v sto in stokrat
povečani in predrugačeni obliki, da je vzbujala strah in
grozo, pa tudi pohlep po časnih blagrih, ki jih je baje
antikrist delil. 4

»Vso Ljubljano je zasul z denarjem! Trgovci so se za¬
ložili z denarjem tako, da ne marajo več prodajati. Vse
prodajalne so odprli in ljudje so si nagrabili blaga, kolikor
so si ga zaželeli. Nihče ni nič plačal. Vse zastonj!«

Navzlic temu nekateri niso verjeli te bajke.

62

»Gledat pojte! Koder je jezdil antikrist, je vse zdrob¬
ljeno. Jezdil je strašnega črnega konja. Iz nosnic mu je
švigal plamen, na kopitih so mu žarele ognjene podkve.
Hiše so se tresle ob cestah in ulicah, po katerih je jahal.
Vse je šlo v drobno. Vse!«

Na Ižanskem je posebno učinkovala novica, da ni več
mitnic in da ni nobenega mitničarja več, ki bi ustavljal
ljudi in vozove, ki bi segal ljudem v malho in bi z železnim
drogom stikal po naloženih vozovih.

»Torej je iblajtarje tudi pohodil. Potlej je že pravi.
Ta drži s kmetom!«

»V Ljubljani pijejo noč in dan, pa nihče nič ne plača.
Je vse zastonj! Antikrist je ves račun nase vzel.«

O, koliko nevoščljivosti je zbudila slednja novica v
ižanskih srcih!

»Noč in dan! Pa vse zastonj. O, le zakaj ni bilo k nam
antikrista!«

Ižanci so pa morali tedaj vse plačati, kolikor so izpili.
Na Ižanskem ni bilo še nič zastonj.

Tudi na Ižanskem je postalo praznično tiste dni. Od¬
ložili so sekire in motike, drevo je ostalo v brazdi, vile na
gnoju, ljudje so pa praznovali. In ker ni bilo zapovedanega
praznika, da bi hodili poslušat božjo besedo v cerkev, te¬
daj so odšli praznovat v gostilno. Tam se je tudi razlegala
beseda, ki sicer ni bila božja, pa je bila nenavadna, za¬
nimiva in všečna. 0, kako so vlekli na uho, da jim ni ušla
nobena beseda! In česar niso izvedeli v eni gostilni, so
izvedeli v drugi, še lepše, še popolneje, in tako jih je gnala
radovednost od gostilne do gostilne, zakaj ljudje so hoteli
zvedeti vse. O, to je šumelo in vrvelo po gostilnah! Vsaka
je bila podobna panju pred rojenjem.

»Frajost! Svoboda! Konstitucijon! Konstalacijon! Konj-
stacjon! Konjstatacjon!«

Tudi te besede, ki so privzdigovale Ljubljančane, so-
priletele na Ižansko. S prvima besedama so si bili kmalu
na jasnem. »Frajost«: to je nič delati in zraven so si še
mislili: pa dosti piti.

»Svoboda.« Ta je tam zunaj na gmajni, kjer vsakdo
dela, kar hoče.

Ampak »Konstitution«! 0, to so si ubijali glave, kaj
pomeni ta beseda in kaj hoče reči. Vsakovrstne razlage so
bile slišati, ki pa niso ugajale in se jih niso prijele. Končno

63

se je vendar posrečilo tudi tej besedi priti do jedra, in sicer
so jo razvozlali pri »Zlati kočemajki«, kar naj si zapomnijo
rodovi, da se ne pozabi, odkod je prišla resnica na dan.
Pri peči je sedel tisti možak, ker k mizi več sesti ni mogel;
pil ni, ker ni imel kam postaviti poliča, samo poslušal je.
Prerekali so se, kaj pomeni »konjstatacjon«, pa ni nihče
vedel, vsaj tako ne, da bi bil prisegel.

Tedaj je pa privzdignilo tistega moža pri peči, da se
je zagnal na sredo hiše in vesel vzkliknil:

»Jaz jo pa imam! Jaz sem jo pa pošinil!«

In mahoma ga je vprašalo pol hiše:

»Kaj pa ti veš?«

»Jaz! Jaz sem jo! In precej se naj pogreznem, če ta
ni prava. Tista beseda, tisti konjstatacjon ni nič drugega,
kakor ime antikristovega konja. Da veste!«

Ljudje so od presenečenja kar onemeli.

»Temu se je pa odprlo! Ta je pa prava! Da smo tako
neumni, da nam že prej ni na misel prišlo!« je rekel nekdo.

»Ta je pa res prava! Sedaj vemo!« so pritrjevali vsi
vprek. »Kje si jo pa imel? Zakaj pa že prej nisi spesnil
skrivnosti? Na, pij!«

Vsepovsod so mu ponujali vina in žganja in srečni
možakar, čigar domislek so mu mnogi zavidali, se je ko¬
maj ubranil, da ga niso zalili.

Sedaj je bilo vsem navzočim jasno. Saj je bilo vendar
tako preprosto, tako na dlani, da je lahko vsakdo videl
in vsakdo otipal.

In takoj je udarilo od »Zlate kočemajke« na vse strani
in se razlilo po Studencu, v kot do Iške vasi, ob Krimu do
Tomišlja, v vasi na Barje in tja do Žegnanega studenca:

»Konjstatacjon je antikristov konj!«

In marsikdo je krenil k »Zlati kočemajki«, da je videl
tistega, ki je prišel nenavadni besedi do jedra, in je videl
kraj, odkoder je prhnila novica v svet.

Besede, ki so razvnemale Ljubljančane, da so se vedli
kakor bi bili pijani, niso imele za Ižance nobenega čaru
več, ker poslej niso imele nič neznanega, nič skrivnostnega.

»Frajost! Svoboda!«

To je poznal vsak Ižanec in sedaj je še vedel, kako je
bilo ime antikristovemu konju. Zato so pustili vnemar te
besede, pač pa so ugibali, če bo antikrist prijezdil tudi
na Ig.

64

»Naj bi se še na Igu malo potreslo! Naj bi zašklepetalo
in se kaj odprlo, da bi videli, kaj imajo ljudje pod zapahi!«

Skrbelo jih je, kod bo prijezdil. Ali bo prijezdil po
cesti, ali jo bo kar čez Mah udaril? Na Mahu se mu bo
slabo godilo. Ima pretežkega konja. Utonil bo, pa naj gre
za Črno vasjo ali pa mimo Hauptmance. Močvirje bo požrlo
konja. Ne bo zdelal. Kar zlezel bo noter in antikrist si bo
moral sam dalje pomagati, ako se bo hotel rešiti. Pa saj
ima menda kaj repetnic? Samo konja je škoda. Takega
konja, ki ima tako čudno in lepo ime. Na Igu ni takega.
In če se antikrist s konjem pogrezne, pogreznil se bo tudi
njegov »šac« in kdo ga bo izkopal iz močvirja, ki nima dna
in se bo pogreznil, kakor globoko se bo hotel? Menda do
pekla, kamor denar vedno vlečeš

Najbolj izvrstno se jim je pa zdelo, da ni v Ljubljani
nobene mitnice več in noben leblajtar več ne preži na ljudi
in ne vpije za njimi in ne izterjava denarja od jajc in kokoši,
od drv in mrve in od vsega šenta, ko človek nikdar ne ve,
kaj sme nesti v mesto in česa ne sme.

»0, kako bo to dobro! Koliko bo poslej denarja ostalo
na Ižanskem!«

Tako so se pogrezali Ižanci v dobro voljo in komaj je
bilo poldne, je navzlic svetim kvatrom udarila iz krčem
glasna pesem in se je razlegnilo po vaseh in tja čez polja.

»Kaj bodo pa fajmošter rekli? Post je!«

»Pa frajost? Kaj smo si mi izmislili frajost? Nikogar
se več ne bojimo!«

In še močneje, še silneje je zahrumelo in zadonelo.

Tone Krivanoga se je na kvatrno soboto vračal na
Ižansko po vodi. Tudi druga leta je spomladi šel na zrak,
toda tako zgodaj kakor letos še ni šel nikoli, pa tudi ni bil
še nikdar tako poln novic kakor letos. Prepočasi je drsela
ladja, preslabotno so se upirala vesla in na misel mu je
prišel antikrist in vstala je želja v njegovem srcu: »O, ko
bi imel vsaj antikristove peroti! Kot blisk bi preletel dolgo¬
časno ravan!«

Z njim so se vračali Ahtik, Glavanov Janez in tudi oče.
Očeta so bili vzdignili, da je šel pogledat kraje, kjer je fan-
toval in gospodaril.

»Tlaka in desetina je proč!«

To ga je bilo prijelo in vzdignilo. Grunt v Skriljah brez
desetine in tlake! Mislil si je lahko, kako bi bilo, toda ver-

65

jeti ni mogel, »To ni mogoče! Ni mogoče! Prelepo bi bilo.
Same besede so to, nič drugega. Kako bi pa živeli brez
desetine in tlake! Taka stara navada! In kako bo graščina
živela! Saj ne bo nič!«

Krivanoga se je težko boril z njegovimi pomisleki.

»Sam cesar je ovrgel tlako in desetino. Ahtik, saj si
tudi ti bral. Povej mu še ti!«

In tudi Ahtik mu je pravil, kaj je bral.

Kar nekaj žal je bilo staremu, ker ni bil več gospodar
v Skriljah. Premišljal je, kako je prišel ob gospodarstvo.
Spomnil se je težav, ki jih je imel z graščino. Kako mu je
nagajal gozdar, kako sta rohnela Pem in Ardigata in še
v luknjo so ga spravili in pred sodnika. Grenkoba, ki ga
je navdajala ob teh mislih, je prehajala v srditost. Srd ga
je obšel do onih, ki so krivi, da ne bo užival zlatih časov
v Skriljah brez tlake in desetine. In še sina, Janeza, so
pognali po svetu! Pokveka je sedaj. Pa zakaj? V ječo so
ga bili spravili. Nevesto so mu izpridili in ob bajto so ga
dejali. Vse življenje bo revež.

»Hu — u!«

1  Oči so mu postale mokre, da si jih je brisal, a v srcu
mu je vstajalo nekaj, kar je sličilo škodoželjnosti. Kar pri¬
voščil je graščini, ker ne bo več smela jemati desetine. Pa
še kaj hujšega bi ji privoščil. Naj se ji nekoliko povrne! In
mislil je, da bi kar nič greh ne bilo, ako bi potipal enega
ali drugega grajskega, pa čeprav s krepelcem.

Janez je bil malobeseden in zatopljen vase. Ni ga mo¬
tilo Tonetovo govorjenje in se ga ni udeleževal; njegov
duh je bil drugje, tam v tistih gorah, ki so se mu bližale
zdaj. Čim bliže so prihajale, tem bolj je razločil posamezne
gorske predele, vasi, razprostrte na pobočjih, bele cerkvice
na vrhovih, tako na Dobravici, na Golem in zadaj mX
Kureščku. Spomini na znane kraje so mu oživeli.

Lepo je bilo ondi, pa vendar, koliko bridkosti. Pri
materi in očetu v domači hiši, potem pri tovariših na vasi.
Ko je zrastel, je fantoval, in potem mu je bilo obviselo srce
na Manci in zaželel si jo je za zvesto spremljevavko skozi
življenje. Vse bi se bilo lepo izvršilo, pa je prišel vmes tisti
Menat, tisti graščinec s puško na rami in divjim ognjem
v očeh. Zadela sta drug ob drugega. Začelo se je izpod¬
rivanje in graščinec je bil močnejši. Zaman se je upiral
Janez, podlegel je bil preveliki sili, in ko je izpodrsnila

Peklena svoboda. 5

66

tudi njegova izvoljenka in objela graščinca, njegovega tek¬
meca in sovražnika, tedaj je bil Glavanov Janez strt kakor
kamen na cesti, preko katerega gre težko kolo parizarja.

Tedaj je v onemoglosti in obupu bežal z maščevalno
jezo v srcu, osramočen in poteptan. Potem se je klatil po
svetu brez doma, komis je jedel, dokler ga niso polomlje¬
nega vrgli iz vojašnice na cesto, a potem je iskal dela,
vsakdanjega kruha. Ni bilo vselej prijetno, težke dneve je
preživljal dostikrat in marsikatera ura je bila grenka in
mučna.

O, tedaj se je vselej spominjal mladih dni v Skriljah
in spominjal se tistega, ki je bil kriv njegove nesreče.

Res so se bile strasti tekom časa že pomirile, vendar
- je vselej, ko se je spomnil tega, nenavadno kipelo po njem,
še enkrat se sniti z njim in mu vrniti tako, kakor je bil on
posodil. Vse drugo je bil pustil vnemar.

»Kaj mi hoče z njegovim otrokom!«

Tako je zadušil vselej željo, ki mu je vstala v srcu
za Manco. Želel pa je večkrat:

»Samo enkrat naj ga dobim!«

In sedaj so bile gore tako blizu, da bi jih bil skoraj
dosegel, in vsako stvar je ondi razločeval. Ni videl samo
bele cerkve na Golem, tudi Skrilje je gledal, položeno lepo
med njive in senožeti, in Preseko tam pod gozdom na
Mokrcu. Na Preseki je bil pa zelenec doma in videl ga je,
zakaj gledal ga je v duhu in srd je naraščal v njem in
maščevanje ga je prevzemalo.

»Ali ga bo dobil?«

»Svoboda je! Frajost je! Vse je dol! Tlaka! Desetina!
In gozdar? Tudi ta mora dol!«

Zvonik cerkve sv. Martina je polagoma rastel iz rav¬
nine, prikazala se je cerkev in polagoma vse hiše na Stu¬
dencu, ki se gnetejo okoli svojega patrona ali so pa po¬
ložene ob vznožju hriba, na katerem zložno čepi ižanski
grad, bolj podoben udobni palači v mestu kakor pa veko-
vitemu strahovavcu tlačanov, obdanemu s stolpi in trdnim
obzidjem.

Le še nekoliko udarcev vesel in ladja je zdrsnila v raz¬
širjeno strugo reke v pristan na Bregu pod Studencem.

Popotniki so izstopili in šli vsak v svojo smer. Tone
Krivanoga je zavil s tovariši v gostilno k »Zlati koče-
" majki«. * *


67

»Zlata kočemajka« ni bila prazna, zakaj praznik je
bil, kakor rečeno, navzlic delavniku tudi na Ižanskem, in
ko se je razvedelo, da so prišli h »Kočemajki« še gostje iz
Ljubljane, so pritisnili tja od vseh strani, željni novic.

Vsi so radovedno zrli vanje in čakali novic. Nestrpneži
so pa kar izpraševali, kaj in kako je bilo v Ljubljani.

Tone je bil nenavadno molčeč, pa tudi njegovi tova¬
riši so bili redkobesedni, ko so videli, da je Tone zapet.

»Čakaj, da si jezik odmočim,« je zarohnel nad najbolj
sitnim, ki je tiščal vanj. »Radovedneži! Več veste ko mi,
pa niste nikdar siti. Sama radovednost vas je.«

»Ali si videl antikrista?«

»Tebi nič mar!«

Ljudem se je zdelo čudno, da ljudje, ki so prišli iz
Ljubljane, ničesar ne vedo ali pa nočejo ničesar povedati,
pa so jih pustili v miru, pusteže, in so začeli svoje pogovore.

Tonetova družba je začela skoraj poslušati, zakaj go¬
vorili so o antikristu in o svobodi, pa tako, kakor ti niso
še slišali in vedeli. Trgovci da so sami ponujali blago lju¬
dem, gostilničarji so prinesli pijače, kolikor je kdo hotel,
in antikrist je lese na mitnicah podiral, sam antikrist na
črnem konju, ki mu je ime konjstatacjon.

Ko je bilo Tonetu le zadosti, je pa zinil glasno, da bi
bil glas skoraj hišo raznesel in je moralo vse umolkniti in
nastaviti ušesa.

»Fant, ali slišiš?«

Tako je vprašal Tone Glavanovega Janeza, ki mu je
sedel nasproti, ter je nekolikokrat s palcem sunil nazaj čez
ramo in potem naredil na čelo tisto znamenje, ki postavi
tistega, o katerem se govori, v čudno luč.

»Hahahaha! Fant! Antikrist je lese lomil! Ali si slišal?
Gostilničarji so nam pijačo ponujali in štacunarji so blago
za nami nosili! Hahaha! Kcnstitution je pa konj. Hahaha!«

Tone se je grohotal na ves glas in oni, ki so prišli
z njim, so mu pomagali, da so domačini kar gledali dobro
voljo, ki je s tako silo udarila na dan.

»Sancta simplicitas!« je čez nekaj trenutkov kriknil
zopet Tone, ko je prišel k sapi. »Pa kaj bi vas po latinsko
zmerjal, ko ne razumete. Troti ižanski ste! Kdo pa vas
je tako napel in vam take natvezel o antikristu? To mi
povejte!«

»Vsi govore tako!« je omenil nekdo plaho.

5 *

68

»In norci na Ižanskem verjamejo vse! Janez! Ali jim
hočem povedati, kdo je bil tisti antikrist? Ali naj jim jaz
natočim čistega?«

»Zakaj pa ne! Da bodo vedeli! Saj smo bili zraven,«
je odgovoril Janez.

Tedaj se je Tone Krivanoga vzravnal na zdravo nogo,
da bi bil večji kakor sicer, in so ga vsi videli. Udaril se je
z vso močjo po prsih, da je zabobnelo, in vzkliknil:

»Jaz sem bil tisti antikrist! Jaz! Moja komanda je
bila! Jaz sem rekel, pa je šlo vse v drobno. Prst sem
položil na leso, pa je odletela. Samo vprašal sem, kje je
župan, pa se je od strahu skril v mišjo luknjo. Gostilničarji
so morali zastonj točiti in štacunarji, tisti stiskači grdi,
so morali nas prositi, da kaj iz njihovih rok vzamemo.
Taka je bila moja komanda! Vsaka vrata so nam morala
biti odprta. Ali ne, Janez?«

Janez je prikimal.

»Ižanec je bil tisti, ki je v Ljubljani frajost vpeljaval,
ne pa antikrist. Frajost, od cesarja ven dano, smo mi
vpeljali v Ljubljani,« je nadaljeval Krivanoga pred strme¬
čimi rojaki.

Vzkliki začudenja so se slišali.

»Kaj ste pa naredili vi? Sram me je, ker sem med
vami na svet prišel. Ali mislite, da je rekel cesar, ko je dal
svobodo: sedaj pa žrite? Vi ste ga tako razumeli, že vidim.
Nič drugega niste delali kakor žrli ste. Sram vas bodi. Pa
vse hočete sami požreti, duše skope. Kje je kakšen človek,
ki bi me bil poklical pit in bi mi bil privoščil nekaj kapljic?
Ga ni bilo in ga ni!«

»Na, pa pij!« je vzkliknil nekdo in mu ponudil čez
glave poln kozarec. Bil je Malnarček, ki je še rekel: »Pa
kaj povej, kako ste frajost vpeljavah v Ljubljani.«

Pripovedovanje Tonetovo je bilo tako živo, da jih je
kar vnelo, in ko je končal in si usta obrisal, so dejali:

»Ti si več kakor dohtar! Pa nas komandiraj! Pa še mi
udarimo! Živela frajost! Živela svoboda! Živio konj! Še mi
vse razbijemo in pobijemo leblajtarje!«

»O, tristo škratov in še tisti z Golega po vrhu f  kako
ste neumni! Kje pa imate kakšnega leblajtarja na Igu,
duše zavržene? Ni vredno razbijati! So premajhna okna na
Ižanskem, po gostilnah pa sami estrajharčki, in še ti na
glavo postavljeni. Pa je kakšna štacuna na Igu, da bi bilo


69

vredno vanjo pogledati? Ni vredno, pravim. Toda nekaj
drugega je. Nekaj takega je dal cesar ven, kar še ni bilo,
kar svet stoji. Samo zagrabiti je treba, da nam ne uide.
Kmet, tvoja ura je prišla!«

Vse je napeto poslušalo in gledalo Toneta, ki je na
zdravi nogi še bolj rastel in vzdigoval desnico do stropa.

»Tlaka in desetina je proč!« /

Tako je treščilo iz Tonetovih ust med Ižance, da so
bili nekaj hipov kar omamljeni. Potem so se jim pa le od¬
prla usta in iz njih je planilo vprašanje, še polno dvoma:
»Ali res?«

Tonetova roka je pa padla po mizi, da so vsi bokali
in poliči poskočili.

»Res je! Tlaka in desetina je preč, graščak ne bo drl
kmeta več. Tako je cesar pisal. Tako je cesar ukazal!
Kmet, ti pa zagrabi!«

»Urbar! Urbar je vse! Urbar je treba dobiti ▼ roke!«

je viknil Ahtik navdušen.

»Tlaka in desetina je proč! Vse dol!«

Ta blažena novica je zletela z vso silo iz »Zlate koče-
majke« in se zavrtela v divjem zaletu po vsem Ižanskem,
po ravnem polju kakor po gorah, trčila na okence zadnje
koče in tudi potresla visoka grajska okna.

Po vsem Ižanskem je zadonela najlepša pesem in do¬
nela brez konca in kraja:

»Tlaka in desetina je preč, ne bo nas drla gra¬

ščina več!«

Šesto poglavje.

Dve pridigi.

Na kvatrno nedeljo zjutraj je imel ižanski župnik, pre r
častiti gospod France Prusnik, kaj lepo pridigo. Iz Ljub¬
ljane je bilo prišlo naročilo, da je treba ljudstvo pomiriti
in poučiti, da ne bo zlorabljalo svobode, ki jo je dobrotljivi
cesar prostovoljno dal. Vsi izgredi morajo prenehati in
ljudje naj pridno delajo, da bodo vredni cesarske milosti.
Gospod župnik se je res potrudil, da bi njegova beseda
prodrla faranom do srca in uma. Potrudil se je tembolj,
ko je vendar videl, kako je svoboda njegove ljube farane
zmešala, da so vrgli iz rok sekire in motike in sedaj vsi
vrtoglavi praznujejo na delavnik po gostilnah in pijo, kakor

70

bi se bližal sodni dan. Besede njegovih faranov — slišal
jih je na lastna ušesa — so bile sirove in uporne; kretnje,
ki jih je videl, so bile grozeče, kakor bi bili obsedeni od
tistega hudiča, ki ljudi poživinjuje. Preden je začel priprav¬
ljati pridigo, se je zaupljivo priporočil sv. Duhu in ga prosil,
naj mu pošlje pravega duha, da bo izbral najboljše misli in
najprimernejše besede, ki bi, položene v srca njegovih
faranov, vzklile in obrodile kar največ žlahtnega sadu, in
da bi z božjo besedo pregnal hudiča, ki je dobil njegove
ljube farane v oblast.

Lepo je pridigoval o pokorščini do Boga, o pokorščini
do vsake oblasti, ki je od Boga postavljena, in o izpolnje¬
vanju postav, ki so v veljavi. Potem je omenil graje vredne
dogodke v Ljubljani in o potrebi narodne straže tudi v
ižanski fari. Povedal je, da pride popoldne neki gospod
iz Ljubljane, da se pogovore o ustanovitvi straže, ki bo
varovala premoženje mirnih vaščanov in skrbela za red,
ter je končal:

»Nov čas se nam obeta, večja svoboda nam je obljub¬
ljena. Konstitution, ko bodo imeli tudi podložniki besedo
pri vladanju, se nam obeta in zagotovljena je odprava tlake
in desetine. Ljubi moji farani, pokažimo, da smo vredni
obljubljenih dobrot. Mir in red naj kraljujeta med nami.
Delajmo pridno, kakor smo vedno, spoštujmo gosposko in
izpolnjujmo postave! Dokler ni novih postav, držimo se
starih! Sam Jezus Kristus nam je dejal: Dajte cesarju, kar
je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. Tako naj bo pri
nas, v naši lepi fari, pa bo mir, pa bo red in zadovoljnost.
In namesto hudičeve drajne bo nastal pri nas košček bož¬
jega kraljestva. Amen.«

Toda ižanska srca so bila tiste dni drugače preorana.
Seme, ki je bilo vrženo na brazde, je takoj vzklilo in
bohotno prerastlo, tako da ni mogla božja beseda več do
srčnih globin, da seme, ki ga je sejal skrbni pastir, ni moglo
vzkliti in pognati rodovitnih bili.

Zastonj je bil ves trud duhovnega pastirja. Možakarji
so sicer sedeli v klopeh, toda njihove misli so bile duhov¬
nikovim naukom prav nasprotne, upornost se jim je brala
na obrazih, porogljiv zasmeh se je prikazal tu in tam,
v očeh je bilo videti dosti zlobne nejevolje.

V srce je zabolelo duhovnika, ko je videl, da padajo
njegove besede na kamenita tla, da je vsaka beseda zaman.

Žalosten je vzdihnil, češ: Oče nebeški, Ti vidiš moj trud in
mojo voljo! — potem si je pa obrisal pot, ki se mu je pri¬
kazal na čelu, in šel maševat za svoje ljube farane, kakor
je bila njegova nedeljska dolžnost.

Ižancem se tiste nedelje ni mudilo od maše domov
kakor sicer, zlasti moški so ostali na Studencu. Ves Stu¬
denec jih je bil poln. Pri cerkvi, na »placu«, po cesti, povsod
so stali v gručah, glava pri glavi, in zborovali žejni novic,
ki jih je bil tiste dni poln ves svet.

Najglasnejši so bili na »placu«. Govorili so o desetini
in tlaki.

»Vse je dol!«

»Samo naš fajmošter zmerom: Dajte! Dajte! Ali ste jih
slišali danes? Samo: Dajte!« se je oglasil širok dedec v novi
jerhovini: Malnarček.

»Ta pesem je stanovitna,« mu jih je veliko pritrdilo,
a drugi so kričali:

»Ali ste že slišali kdaj, da bi rekli: Vzemite! Pridite
in vzemite! Nate! Kdo jih je slišal?«

Nihče se ni hotel spomniti ničesar, nihče ni hotel pri¬
voščiti besede za gospoda.

Tedaj je dobil Tone Krivanoga, ki je bil med njimi,
pogum, da se je pomeknil nekoliko v ospredje in zinil tako,
da je vse prevpil:

»Malo je manjkalo, pa bi se bilo slišalo s prižnice:
Cesarju, kar je cesarjevega, graščaku desetino, meni pa
,pasji snop 1 . Graščaki niso deli zastonj duhovnov na ,pasji
snop*. Sedaj vidite, da drže z graščaki. Komaj so slišali,
da je desetina proč, da ne bo graščak več jemal žita iz
kmečkih kozelcev, že so zastokali, ker se boje za svoj
,pasji snop 1 . Tako je!«

»Prav govori! Tone ima prav!« mu je pritrdil Malnar¬
ček, da so ga vsi slišali.

Krivanoga je pa nadaljeval:

»Pa še narodna straža naj se ustanovi, da bo varovala
graščino in farovž. To je tlaka! Nova tlaka za graščino in
farovž! Ali bo Ižanec zmerom na tlaki?«

»Nikoli več! Nikoli več!« je zagrmelo krog njega.
»Tlaka je dol! Vse je dol!« •

»In tudi tisti dol, ki hočejo ohraniti stare krivice,« je
pristavil Krivanoga z vsem glasom in dal z roko poudarka
svojim besedam.

72

»Vse dol! Graščino in farje! Škrice in narodno stražo!
Frajost!«

Tako je jeknilo iz gruče in usmerilo mnenje zbrane
množice.

»Ali ste slišali?« je povzel Krivanoga, zmagovavec.
»To je prava beseda! Držite se je!«

Med množico je že vršelo. Vzkliki, ki so se razlegali,
so razgrinjali mišljenje Ižancev. Najrajši bi bili udarili
takoj.

»Udri! Vse dol! Tlaka je proč! Desetina je proč! Udri!
Graščino dol! Udri, Cecman! Udri!«

Krivanoga in njegovi prijatelji pa si niso bili še na
jasnem, kako bi vpeljevali svobodo na Ižanskem, kjer ni
bilo mitnic, ne Metternichovih podob, kjer ni bilo velikih
steklenih izložbenih oken in z blagom založenih štacun in
bi se ne mogli shajati nikjer, ako bi razbili tiste gostilne,
ki so na Studencu.

»Tlaka in desetina je preč! Ne bo nas drla graščina

več!«

Ukanje se je razlegnilo na Igu po teh besedah, burno
ukanje na kvatrno nedeljo v postu takoj po prvi maši v
cerkvi sv. Martina, kjer je prečastiti gospod France Prusnik
v potu svojega obraza priporočal svojim ljubim faranom
mir, mir, mir in red!

Toda namesto miru in reda, ki ga je priporočal, je
udarjalo v župnišče skozi okna ukanje in divje vpitje.

»Udri, Cecman! Udri!«

Tako se je bil razmajal Ižanec tiste dni, ko je bile.’
prišla v deželo svoboda in je frajost nosila žezlo. In gospod
župnik je izprevidel, da njegove iskrene besede niso našle
odm«va v srcih njegovih faranov.

»Vse dol!«

Pri »Zlati kočemajki« se je kar trlo gostov. Polne so
bile pa tudi druge gostilne, celo pri »Pustem Janezu« je
bilo toliko prometa, da ni bilo dovolj posode in ni bilo
nobenega prostorčka, kamor bi človek sedel in čakal, da
bi prišel na vrsto.

Kajpada niso bili ljudje samo s Studenca, temveč
večinoma iz vasi izpod Krima in s hribov, ljudje, ki so
bili kar omamljeni od nepričakovanih novic, pijani duha
»frajosti« ter presrečni od napovedane odprave tlake in
desetine.

%

73

Seveda so bili vmes tudi dvomljivci, starokopitneži,
ki si niso mogli misliti, da bi bilo drugače, da bi živeli brez
tlake in desetine.

Tem so dopovedovali na vsa usta, so jim trobili na uho
od desne in leve, da je cesar dal »ven« svobodo in je cesar
»vrgel dol« tlako in desetino.

To so bile kajpada prelepe stvari, da bi jih mogli koj
verjeti.

»Pa četudi ni res. Pri nas je tlaka in desetina proč!«
je vpil Maček iz Podgozda. »Nihče me ne prisili več, da
bi šel na tlako. Noben graščinski zelenec naj se mi več ne
prikaže krog hiše, ako hoče imeti glavo celo. Graščak mi
ne bo več odkazoval hoj, ki jih bom podiral po svoji volji.
Tako bo vse dol. Sami bomo vrgli tlako in desetino. Pa naj
me zlodej vzame, ako ne bo tako!«

Maček je udaril z roko po mizi, da je bolj pribil svoje
besede.

»Tako je! Ta je prava! Sami si moramo narediti pra¬
vico!«

Matjaž iz Loke je skušal nekaj ugovarjati, češ, da si
nihče sam pravice delati ne sme in ne more, toda ni
utegnil uveljaviti svojega mnenja, zakaj od vseh strani so
vpili nanj:

»K^j boš ti, ki se z graščinci bratiš in s fajmoštrom
držiš. Kaj si ti kakšen kmet, ki tako govoriš? Molči, ker
si tako neumen!«

In tako se je godilo vsakemu, ki je kaj ugovarjal, po¬
sebno so pa slabo opravili oni, ki so menili, da imata tudi
graščina in farovž še nekaj pravice in da ne gre, da bi ju
car tako porušili.

»Tako je neumen, da bi se šel še danes nanovo v
tlako vpisat,« je vpil Krivanoga in kazal Matjaža. »Ta bo
še k narodni straži pristopil! Le glejte ga! Graščino bo
varoval in fajmoštra! Pruštof si sleci, ti nisi naš!«

Matjaž ga je zavrnil:

»Saj tudi ti nisi v pruštofu!«

»Pa imam srce na pravem mestu in možgane v redu.
Pa mi povejte, kdo bolj s kmetom drži: jaz — ali Matjaž,
ki misli, da mora tako ostati, kakor je bilo, da mora biti
graščak v sedlu in kmet na repu! Kdo ima bolj prav?«

»Tone ima pravo besedo! Tone je naš, čeprav nima
ne grunta in ne pruštofa!«

74

Tako je zavpil Malnarček in je potrdil Maček, in jih
je pritegnilo nebroj: »Tone ima prav! Tone je naš! Nihče
ni tak!«

Matjaža so pa nagnali:

»Podrepnik graščinski! Petolizec gosposki!«

Matjaž je moral kar umolkniti, tako so ga grdo gledali,
Krivanoga je pa govoril:

»Samo eno bom še zinil, pa nič več. Zadosti sem vam
že oči odpiral, da je lahko vsakdo izprevidel, koliko je ura.
Vse je dol! Tlaka in desetina! Svoboda je! Frajost je! Kmet
ni nikomur več v strahu! Ižanec, ali veš, kaj je to? Ne
graščak ne gospod ti ne bo ukazoval! Ti boš svojo njivo
sam oral, graščak pa tudi svojo. Kar boš požel, boš sam
vse omlatil. Nihče ti ne bo prešteval snopja, nihče ti ga
pulil iz kozelca, ne graščak ne gospod. Tudi ,pasji snop' je
proč! Kar je na tvoji zemlji zrastlo, je samo tvoje in božje!«

»Pa tudi hoja v gori je naša!« ga je prekinil Maček iz
Podgozda. »Saj je vse naše! Kmet je zasejal gozde in jih
trebil. Kmet je redil graščaka in babo njegovo in otroke.«

»In pa graščinske kobilice, tiste zelene, ki hočejo vse
požreti in pobrati po naših gruntih,« je zinil Malnarček.

»Vse moramo prerediti, kar se suče okrog graščine,«
je golčal nadalje Maček. »Nič ne delajo, pa se rede, da
kar lezejo narazen. Le glejte jih! In hiše smo jim zidali.
Kmet je trpel in njegova živina je trpela, ko je vlačila
skupaj kamenje in les. In čigavo je sedaj vse to? Graščak
pravi, da je njegovo. Jaz pa pravim: vse je naše! Mi smo
delali, naše je. Nihče nam ni plačal, še ,božjega Iona* nam
ni nihče privoščil. Ali ni tako?«

»Tako je!« se jih je oglasilo več.

»Vse je tako, kakor ti praviš,« je povzel zopet
Krivanoga. »Kmet je delal, graščak je spravljal.«

»Pa urbar je pisal, urbar!« je viknil Ahtik. »V urbarju
je vse na levo, da je graščaku na pravo. Urbar moramo
popraviti.«

»Pa tudi urbar dol, ne samo desetina in tlaka! Nič več
ne bodo pisali vanj. Nobene nove krivice več!« je vikal
Tone, da so morali vsi umolkniti. »Sam presvitli cesar se
je spuntal graščakom in potegnil s kmetom, mi naj pa roke
križem držimo in gospodi še na novo tlako hodimo? Kdo
je tako neumen, da bi šel še enkrat na tlako, na novo tlako
pri narodni straži? Cesar nam je dal svobodo in prostost.


75

Graščaki in tisti, ki z njimi drže,
na novo tlako!«

»Le poslušajte!« je vzkliknil vmes Malnarček.

»Narodno stražo hočejo vpeljati, da bi jim varovala,
kar so si skozi veke po -krivici nagrabili. Tlaka! Tlaka
graščaku in gospodu! Tudi ta tlaka bo prišla v urbar.
Kdor se pojde vpisat k narodni straži, pride v urbar in bo
na veke gosposki tlačan, nihče ga ne bo mogel rešiti.
Cesarsko povelje velja le za staro tlako. Sedaj veste!«

Tako je rastel Krivanoga in gledal, kako so učinkovale
njegove besede. Ko je umolknil, je pa odmevalo:

»Jaz že ne grem k narodni straži! Nihče ne pojde.
Nihče se ne sme vpisati. Nobene tlake več!«

Matjaž iz Loke se pa vendar ni mogel premagati in
je spesnil:

»Jaz sem pa drugače slišal.«

»Ti vse narobe slišiš! Ti bi rad vse zmešal!« je za¬
grmelo okrog njega.

»Meni ga dajte v roke, tistega podrepnika graščin¬
skega, tisto zješče z Maha,« je zavpil Maček in se zagnal
proti Matjažu, ves srdit in z iztegnjenimi rokami.

Tepež bi bil nastal in slabo bi se bilo godilo Matjažu,
ako bi se ne bil umeknil in zbežal.

Ko se je bilo vznemirjenje poleglo in si je bil Tone
popravil grlo, je vprašal:

»Kdo pojde k narodni straži, graščaka varovat in go¬
spoda? Kdo pojde na tlako?«

Trenutno se ni nihče oglasil, a potem je iz kota za¬
grmelo:

»Bučo stolčemo vsakemu, ki bi šel na tlako k narodni
straži!«

Malnarček je tako zinil in vsem je vzel besedo z je¬
zika, da je odmevalo po hiši, veži in pred hišo:

»Po buči vsakega, ki bi se vpisal! Vse dol! Vsa tlaka
je preč!«

»Ne bo nas drla graščina več!« je dostavil Krivanoga.
»Niks Gelt naj v Ljubljani komandira! Nerodna straža naj
po Ljubljani špancira! Pri nas je vse dol. Kmet je sedaj
sam svoj gospod. Vivat! Živio!«

Vse je zatulilo okrog njega, da se je tresla hiša in se
je razlegnilo po vasi in je val veselja pljusknil do zadnje
hiše na Studencu.

hočejo pa kmeta pritisniti

76

»Urbar! Tone! Na urbar si pozabil. Kmetje, urbar!
To je poglavitno! Ta vam dela krivice,« je Ahtik jeknil
poln skrbi, ko se je bilo grmenje že nekoliko poleglo.
»Urbar je treba dobiti v roke. Urbar mora kmet popraviti
tako, da bo tudi za kmeta prav.«

Ahtik se je bil zagrizel v misel, dobiti v roke urbar.

»Tudi urbar bo naš! Vse mora biti prav! Tudi urbar
moramo popraviti. Ponj pojdemo in dobili ga bomo, četudi
ga skrijejo vragu v čreva!«

Tako je potolažil Tone Ahtika in njegove podjetne
besede so povzročile nov vihar navdušenja, ki se je blisko¬
vito širilo od »Zlate kočemajke« na vse strani.

»Udri, Cecman!«

Sedmo poglavje.

Grofova kočija v jarku.

Svoboda je dihnila preko dežel in prostost je zaigrala
poskočni ples povsod, koder so začutili ljudje, da so od¬
nehale vezi.

»Vse dol! Ni tlake! Ni desetine! Kmet, koga se pa
bojiš? Jujuhuhu!«

»Udri, Cecman! Udri!«

»Kmet, pokonci!«

V gostilnah je šumelo kakor v panju pred rojenjem
in pred gostilnami so čakale gruče moških, mladih in sta¬
rih, ki so postajale čimdalje večje in glasnejše. Tudi žen¬
ske niso mogle premagati radovednosti in so prišle zraven.

Večina ljudi, ki so bili pri prvi maši, zlasti moški, je
itak ostalo na Studencu, in ko so prihajali k drugi maši,
so ostali še tisti, tako da so bile vasi pod Krimom in v
gorah skoraj prazne.

Pri fari pa je bilo polno življenja in vrvenja. Neka
omotica je bila navdala ljudi, omotica, ki ni izvirala od
pijače, dasi so si ga nekateri precej privoščili. Ljudje so
občutili kar potrebo po razgrajanju in razburjanju, hotelo
se jim je rogoviljenja in prerekanja. Kdor je govoril, je
kričal in grozil na vse strani in mahal z rokami okrog sebe.

»Vse dol!« je bil navaden sklep govorov in na vseh
straneh je tudi odmevalo: »Vse dol!« .

Pač so bili na Ižanskem tudi ljudje, ki so bili drugač¬
nih misli in razgovorov, ki so mislili trezneje, ki so bili


77

mnenja, da bi zlepa uvedli svobodo. Kajpak so bili tudi
taki, ki se jim je zdelo vse nespametno, ki se jim je zdelo
najugodneje pod graščinskim gospostvom in niso mogli
misliti, kako bi bilo, ako bi jim graščinski valpet vedno
ne čepel na vratu. Ti so se zgražali nad onimi, ki so hoteli
vse prevrniti in prekucniti.

»Saj imata pravico tudi graščak in gospod! Vsi mo¬
ramo živeti!«

Marsikdo izmed tako mislečih bi bil pripravljen vsto¬
piti k narodni straži, zakaj slišali so praviti graščinske
ljudi, kako bi bila potrebna! Zanjo se je prizadejal zlasti
logar ižanskega okoliša in pisar, priporočala sta jo tudi
gospoda duhovnika.

Ljudi je zmešalo govorjenje, da je narodna straža samo
nova tlaka. Slišali so tudi grožnje, da jim razbijejo buče,
ako se vpišejo v narodno stražo. Postajali so malodušni,
graščinski ljudje jim niso mogli vliti pravega poguma, če¬
prav so jim zatrjevali, da se bodo v graščini zapisovali
k narodni straži in da se bo sam gospod grof prišel vpisat,
ker je pač tako, da smo vsi enaki.

Pri drugi maši je koncem pridige gospod kaplan zopet
opozoril, da se bo ustanovila narodna straža, in je pri¬
poročal možem in fantom, naj pristopijo. Vpisovali bodo
v gradu.

»V varstvo prostosti in zagotovitev svobode!« Tako je
poudaril gospod kaplan potrebo narodne straže.

In zato ni bilo čudno, da je stopilo na Ižanskem tisto
nedeljo vprašanje narodne straže v ospredje in je proti
poldnevu potisnilo v ozadje tudi vprašanje tlake in dese¬
tine, o čemer so razpravljali le še tako na strani, po kotih,
mirno in preudarno, na vse strani še vedno nezaupljivo,
češ, saj ne bo vse skupaj nič res.

»Samo govorjenje je. Mi bomo pa še dalje hodili na
tlako in nam bodo jemali desetino.«

»Graščina bo kaj odnehala? Ali je že kdo kdaj kaj
takega slišal?«

»Mitnice so pa le že dol!«

Ta ugovor jim je zopet vlil novega upanja in zaupanje
v Krivanoga je zopet postalo večje.

»Nobene tlake več! Nobene .nerodne straže' nočemo!
Ižanci smo samosvoji! Nihče nas ne bo komandiral. Ne
graščak ne gospod! Frajost! Vivat svoboda! Vse dol!«

78

Tako je delal javno mnenje na Ižanskem Tone Kriva-
noga tisti dan pri »Zlati kočemajki« in tako so ponavljali
za njim njegovi somišljeniki pri »Pustem Janezu«, pri »Me¬
sarju« in po drugih krčmah, po cesti, na »placu« in povsod,
kjerkoli je bil kdo.

Tone, Ahtik, Malnarček, Štrumbelj, Maček, Glavanov
Janez in drugi so hodili od gostilne do gostilne, po cesti od
grada do spodnjega konca vasi, pred cerkvijo in za cer¬
kvijo, in kjerkoli so se nastavljali ljudje, povsod so vpili:

»Ižanci smo samosvoji! Nihče nas ne bo komandiral.
»Nerodne straže' nočemo. Vse dol! Prostost je! Nobene
tlake več.«

Vpričo tako burnega javnega mnenja je kajpak iz¬
ginila vsa javna naklonjenost za narodno stražo, tembolj,
ko je še siloviti Maček iz Podgozda, ki so se ga izogibali
vsi graščinski gozdarji in valpti, da je svobodneje gospo¬
daril po graščinskih gozdih kakor sam gnadljivi gospod
grof, grozil na vse pretege:

»Mrzel bo, kdor se zapiše!«

In toisto so ponavljali njegovi sinovi.

Mačkov se pa niso bali samo graščinski ljudje, tem¬
več tudi drugi, zakaj marsikdo se je že držal za trebuh-
in klical vse mile majke na pomoč, ki je bil prišel z Mački
navzkriž.

Tako so se Ižanci pripravljali na ustanovitev narodne
straže in radovedni pričakovali tistega »gospoda« iz Ljub¬
ljane, ki so ga bili gospod župnik napovedali in ki bo
ustanavljal ,nerodno stražo*.

Izpraševali so sem in tja, ali kdo pozna tistega »go¬
spoda«, tudi od Krivanoga so hoteli zvedeti, ali ga pozna.
Pa nihče ga ni poznal, niti slutil, kdo neki bi bil tisti »go¬
spod«.

»Bežal bo, naj bo kdorkoli, ali jih bo pa dobil, da jih
bo pomnil do sodnega dne.«

Tako je zagrozil Tone in so grozili drugi ter čakali na
cesti in se ozirali, odkod bo prišel tisti, ki bo vpeljeva!
narodno stražo. Največja gneča je bila sredi vasi, kjer se
cepi nova cesta proti Ljubljani. Od tam je bilo videti
po cesti gor in dol.

Tam se je sukal tudi Krivanoga, kadar se je utegnil
odtrgati od »Zlate kočemajke« in ni imel opravka pri
»Pustem Janezu« ali pa pri »Mesarju«.


79

Tam so se razlegali divji kriki: »Vse dol! Ižanci smo
samosvoji! Nikogar se več ne bojimo. Živela frajost! Tlaka
in desetina je preč, ne bo nas drla graščina več! Udri,
Cecman!«

In odmevalo je po vsej vasi: »Udri, Cecman!«

Iz gostiln se je pa slišalo trkanje kozarcev, z bokali
so tolkli po mizah in vpili: »Vina gor! Danes je ura! Udri!«

Šunder ni postal, nič manjši, ko je odzvonilo k po¬
poldanski službi božji. Nekaj žensk in nadušljivih starcev
je šlo v cerkev poslušat božjo besedo, drugo je .ostalo in
pričakovalo dogodkov, ki so se pripravljali kakor hudo
vreme.

Služba božja še ni bila končana, ko je priskakljala
novica od gruče do gruče: »Grof se pelje!«

Drugi se ni nihče vozil v četver po ižanskih cestah
kakor gnadljivi gospod grof; zato so ljudje, ki so se mo¬
tovilili po gorenjem koncu vasi in razločili že pod Kre-
menico četverovprežno kočijo, lahko ugenili, kdo se pelje,
in so svoje zaznanje s primernim spoštovanjem in strahom
poslali dalje po vasi, da so takoj vedeli povsod:

»Gospod grof se pelje! Graščinski se peljejo! Turjačan
je na cesti.«

»Naj le pride! Koga se pa bojimo?« se je razlegnilo
med ljudmi in šlo nazaj od gruče do gruče.

Takrat je bil gospodar na Turjaku in gospod bližnjih
graščin, ki so jih bili tekom stoletij spravili Turjačani podse,
torej tudi na Igu, žlahtni gospod grof Jožef Marija.

Gotovo je, da je bil gospod grof prvi za Bogom po¬
vsod, kakor daleč je segala turjaška oblast in so smeli
turjaški biriči vihteti palico; vsekakor so se ga pa bali
bolj kakor nebeškega Očeta, zakaj palica turjaških je bila
trda in gotova za vse, ki niso dovolj spoštljivo prišli pred
obličje grofovsko ali so pa imeli s kakim pregreškom na
škodo graščine obteženo vest.

Gorje vozniku, ki se ni dovolj hitro in primerno daleč
ognil s ceste, kadar je zagledal pred seboj grofovo vprego,
in se ni dovolj spoštljivo odkril in poklonil. Tedaj je trpel
hrbet uboge podložniške pare kar tam na cesti, ako ga niso
rajši poklicali v graščino, kjer so mu naložili delež klobas
v spomin na srečanje.

Neka nevidna moč, skrivnosten veter je brzel pred
kočijo graščinsko in pometal pred njo cesto, da so odletali

80

z nje popotniki, ter je odrival s ceste vozila, ki so hitela
pred njo ali so prihajala naproti. Vse je moralo s ceste,
če ne drugače, pa v jarek poleg nje; cesta je morala biti
prosta za vprego gnadljivega gospoda grofa, ki ni imela
časa ogibati se ali pa ustavljati se, ako se je motovilila po
cesti kakšna kmečka neroda.

Otroci, ki so se igrali na vasi, so se poskrili na vse
strani, ko so zagledali graščinski vo?, stare ženice in nad-
ložni starčki, ki so se morda greli ali kaj drugega delali
pred hišo ob cesti in se niso mogli umekniti, so pa zdiho¬
vali: »O Bog nas varuj in sv. Marija,« ter so se strahoma
križali, kadar je švignila mimo njih grajska kočija, kakor
bi se sam peklenski kralj vozil v njej.

Grof Jožef Marija pa ni bil samo graščak na Turjaku
in na Igu ter lastnik graščin v Namršlju in Nadlišku, tem¬
več je bil tudi cesarjev komornik, kar so morali vedeti vsi
njegovi podložniki, kar je njegovo veljavo še povzdignilo
in utrdilo že itak veliko, skoraj božje spoštovanje; niso
namreč vedeli, da ima cesarjev komornik samo pravico,
nositi nebes, pod katerim gre cesar za procesijo, pa to le
takrat, kadar pride na vrsto.

Starih Zdražba s Studenca, ki mi je o priliki povedal
stvari, ki so omenjene v teh zgodbah in bo še govorjenja
o njih, je še dandanes poln spoštovanja o grofu Jožefu
Mariji in mi je povedal, da »je imel v oblasti ključe
kranjske dežele«. In ko je Zdražba čutil, da polagam pre¬
malo važnosti na navedeno dejstvo, mi je v razgovoru še
dvakrat potem svečano in resno povedal, da sem si na¬
posled moral zapomniti, da je turjaški grof Jožef Marija
»imel ključe kranjske dežele«.

V nekih zapiskih sem bral, da je bil Jožef Auersperg
član zbornice kranjskih stanov in da je sedel na gosposki
klopi, torej je moral ondi v stanovski zbornici kranjski
imeti kak čin, ki je bil v zvezi z nazivom varuha ključev
kranjske dežele.

Res je, da se je grof Jožef Marija tudi stanu in častem
primerno vedel, kar se je ljudem prav in lepo zdelo. Ste-
ficelj, ki je bil takrat, ko je živel grof Jožef Marija, lakaj
na turjaškem dvoru in je na stara leta, ko ni imel ne pre¬
moženja ne žene, užival gostoljubnost in hrano v grajskem
»špitalu«, je nekoč pozdravil njegovega blagega naslednika
Leona, ki je bil že bolj iz demokratične dobe, in grof Leon

N

81

se je pričel pogovarjati z njim, seveda nemško, kolikor je
Šteficelj zmogel. Ko se je pa grof oddaljil, je stopil Šteficelj
k Severjevemu Francetu, ki je tam blizu stal in bil priča
srečanja, ter dejal:

»Ta grof! To ni nič moža! Je še slabši kot ženska!
Z vsakomer se meni! Z vsakim otrokom govori! Rajni grof
Jožef! Ta je bil! Vsi smo sedeli pred gradom, kar nas je
bilo likajcev (lakajev); ko je šel mimo, smo ga vsi po¬
zdravili, pa ni dal glasu. Še pogledal nas ni. To je bil
možak!«

Ta »možak« torej se je peljal k ustanovitvi narodne
straže na Igu. Svojim ljudem je bil naročil, naj pripravijo
prostore v gradu in privedejo skupaj ljudi, da se tudi na Igu
ustanovi po zgledu Ljubljane narodna straža, ki bo pre¬
prečila morebitna neredovanja na Ižanskem in tudi drugod
v grofiji turjaški. Zgled bele Ljubljane je bil mikaven, zakaj
od tistega hipa, ko je narodna straža prišla na ulico, se je
bila »bestija« potuhnila in je bil mir. Cesarskemu komor¬
niku je bila volja cesarjeva najvišja zapoved. In cesar je
bil dal dovoljenje in izrazil željo, naj ustanove narodne
straže, ki bodo vzdrževale red in varovale last in imetje.

Tako torej! .

Seveda grof Jožef Marija sredi svojih »likajcev«, pi¬
sarjev in valptov ni vedel, koliko že kaže ura, ki je
napovedovala novi čas. Tudi ni vedel, da je bil hrup
v Ljubljani samo sprožena budilka, ki je klicala ljudem:
»Vstanite! Novi čas je tu!«

Avstrijski cesar Ferdinand je skušal dohitevati čas in
se je podal s svojo ženo brez spremstva in straže med
nemirne Dunajčane; turjaški grof Jožef Marija je pa sedel
v četverovprežno kočijo, na kateri sta sedela za grofov¬
skim sedežem dva lakaja, spredaj na kozlu poleg kočijaža
pa močan graščinski hlapec, birič so mu rekli, s pasjim
bičem v rokah, ki je imel dolžnost, vsakogar, ki se ni dovolj
umeknil s poti, takoj z bičem učiti omike.

V takem spremstvu se je grof Jožef Marija napotil po
turjaških ridah in po dolini ob vodi mimo Matička in Za-
logarja, čez Poljane in Želimlje na Ig k ustanovitvi narodne
straže. Kajpak so se v primernem presledku vozili tudi
•drugi, katerim je bilo ukazano iti tja; tudi cesarski urad¬
niki turjaške komisije so se vozili z graščinskimi konji.
Dan je bil jasen in topel, zakaj bilo je že nekaj dni po

Pcklena svoboda. 6

82

začetku kmečke pomladi, cesta na solnčni strani je bila
že suha, vrbe ob potokih vse odete s sivkastimi mačicami,
v bregovih so cvetele bele vetrnice in modre pljučnice,
robovi jarkov so se pa bleščali v zlatu kalužnic.

Grof Jožef Marija tedaj ni imel nikogar sebi enakega,
s komer bi se bil razgovarjal. Ko se je naveličal opazovati
okolico, se je naslonil v kočiji in se zamislil. Razume se,
da je molčalo tudi spremstvo razen kočijaža, ki se je včasih
pogovarjal s konji. Tako je drčala grajska kočija z nemimi
potniki po samotni cesti, mimo selišč in vasi, ne meneč se
za cestne potnike, ki so odletali s ceste na desno in levo
v primerno razdaljo, da jih ni dosegel bič.

Grof ni velel ustaviti niti v Namršlju, kjer ga je čakal
takrat Pem z važnimi novicami. Pem je bil veliko bliže
Studencu in ižanskemu kraju ter je imel več prilike, da je
zvedel novice. Veliko bolje so vedeli v Namršlju, kako je
razburkano ižansko morje, kakor na oddaljenem Turjaku.
Izvedel je bil tudi, da v hribih ni nobenega moškega doma
in da na Studencu vre kakor v kotlu in da bi bilo bolje,
če ne pridejo Ižancem pred oči.

»Kakor hočeš,« je rekel nejevoljen, ko je videl, da je
švignila grofova kočija mimo. Velel je zapreči in čez nekaj
časa se je tudi Pem peljal na Studenec k ustanovitvi na¬
rodne straže.

Res so govorili tudi na Turjaku — Ardigata je bil
zvedel —, da na Igu pijejo noč in dan, toda to jih ni vzne¬
mirjalo; zakaj zgodilo se je večkrat, da so bile ižanske
gostilne polne tedaj, ko so se drugod po deželi upirali z no¬
gami in rokami pri najtežjem delu.

Toda na Ižanskem je že zapihala burja novega časa
okrog oglov in pometala staro navlako, bistrila ižanske
glave, da so Ižanci strmeli v svet z novimi očmi, gledajoč
stvari in osebe vse drugače kakor v mirnih dneh.

»Vse dol! Vse je proč! Ižanci smo samosvoji!«

In v to razburkano morje se je pripeljala četvero-
vprežna grajska kočija z lakaji in z biričem tepežkarjem,
kateremu je pasji bič visel iz žepa.

Prve gruče začetkom vasi so se še pomeknile v stran,
ko se je bližala grajska kočija, a zdaleka ne s tisto naglico
kot prej. Samo ženske in otroci so odskočili iz navade,
moški so pa obrnili hrbet na cesto ali pa so zaničljivo in
predrzno pogledovali grofa in njegovo spremstvo. Nihče

83

se ni odkril, nihče priklonil. Grajski so opazili, da so ljudje
zmenjeni, da ne bodo več pozdravljali kakor je bil sicer
običaj in tlačanska dolžnost.

Prvi lakaj ni poznal položaja, pa je zavpil:

»Butci! Ne vidite gnadljivega gospoda grofa? Klo¬
buke dol!«

»Tlaka je dol! Klobuk bo pa na glavi ostal!« je jek-
nilo nazaj in še grožnja povrhu: »Hitro s poti, če ne, vas
vržemo dol!«

Graščinci, ki so pač poznali bližnje sosede krog Tur¬
jaka, niso poznali Ižancev, ki so smeli biti robati, vedoč,
da jih oni ne poznajo.

Grofu je bila zadeva neprijetna, ker nepričakovana.

Širokopleči tepežkar je potegnil pasji bič iz žepa in
segel po prožni palici, ki jo je imel zataknjeno v zanki
ob sedežu; toda spričo prevelike množice mu je zmanjkalo
poguma, da bi planil na siroveže. Ozrl se je neodločen
nazaj na grofa.

»Ruhig sein!« je velel grof in je še naročil kočijažu..
naj vozi počasi!

Kočijaž je čimdalje težje in počasneje vodil konje.
Ljudje so se nemarno umikali. Kar niso hoteli s poti in so
nespoštljivo vpili proti kočiji, ne meneč se za grofa niti
za nikogar.

Kočijaž je brezupno vpil: »Cesta mora biti prosta:
Umeknite se! Prosim! Prosim!«

»Enaka pravica za vse! Cesta je tudi naša! Svoboda
je! Vse dol! Bahač! S štirimi konji se voziš! Čakaj, te bo
že minilo!«

V taki neprijetni plohi se je grajska kočija komaj
pomikala naprej; ko je prišla do mesta, kjer se zavije pot
proti Ljubljani, je pa v gneči obtičala. Tam je bilo ljudi
glava pri glavi in četudi bi jih bilo volja umekniti se, bi se
bilo zgodilo le počasi.

Navzlic lakajem in tepežkarju turjaški grof Jožef Ma¬
rija, lastnik ižanske graščine, ni mogel ne naprej ne nazaj;
obdajala ga je živa človeška ograja ponajveč iz podložnikov
njegovih graščin. Gospod grof je bil mahoma brez moči.
podložniki pa brez strahu in spoštovanja in kakor bi nalašč
dražili svojega graščaka, so se drli na vse kriplje:

»Tlaka in desetina je preč, ne bo nas drla graščina
več!«

6 *

84

Kajpada je bil gospod grof zelen od jeze in ni samo
z zobmi škrtal in grdo gledal, temveč je vse pokalo po
njem od jeze, togote, pa tudi sramote, tako da mu je ušlo
nekolikokrat skozi zobe:

»Kanal je!«

Na srečo njegovi podložniki v hrupu niso slišali ljubez¬
nive besede, ki bi jih bila gotovo še bolj razdražila in bi
bil gospod grof za nepremišljenost gotovo primeren od¬
govor dajal.

Kočijaž se je mislil počasi preriti s konji skozi in jih
je priganjal; toda že so se stegnile roke po konjskih brzdah
in vajetih, da konji niso mogli več naprej, temveč so se
začeli vzpenjati in prhati ter iti ritenski nazaj.

»Pustite nas skozi!« je prosil kočijaž in so prosili la¬
kaji in sam gospod grof je delal proseče kretnje:

»Prosim! Prosim!«

»Dol! Vsi dol!« je grmelo okrog kočije, ki so jo držale
trdne kmečke roke.

Lakaji so poskakali in prosili: »Gospoda grofa pustite!
Gospod grof naj se peljejo naprej!«

»Vsi dol! Nihče se ne bo peljal!«

Tako je odmevalo na prošnje, a že se je čulo:

»V jarek s kočijo! Moja kola so morala v jarek, ko se
je peljal grof po cesti. Enaka pravica za vse! Danes mora
pa grof v jarek! Živela svoboda! V jarek z grofom!«

Kočija se je stresla in zazibala, da je grof prestrašen
skočil iz nje in bil priča, kako so zavlekli konje in kočijo
s poti.

»Frajost! Svoboda! Živela svoboda!«

»Hahaha! Gospod grof v blatu!« se je zagrohotal Tone
Krivanoga, ko se je prerinil skozi množico na kraj hrupa
in zmešnjave. In ko je opazil kočijo kraj ceste zvrnjeno,
je še vzkliknil: »Danes meni, jutri tebi, gospod grof! Ali
ste videli?«

Lakaji so se pripravljali na brambo, toda kmetje so
gredoč potegnili bič iz rok tepežkarja in kričali:

»Nič se ne bomo pretepavali. Nič nočemo grofu! Nismo
razbojniki! Naj gre, kamor hoče!«

Tone je mahnil z roko, da je ljudi pomiril, potem je
pa dejal:

»Prostor za gospoda grofa! Naj gre v svojo hišo ali
kamor hoče. Danes smo vsi enaki!«


85

In kakor bi trenil, so se razmeknili ljudje in naredile
so se ulice med množico, po katerih je krenil gospod grof
peš, po mastnem ižanskem blatu in gnojnici, ki priteka
z dvorišč. Za njim so jo ubirali lakaji.

O, kako je bilo ljudem všeč!

»Ali ga vidite? Pa smo mislili, da ne zna hoditi!
Hahaha! Vidite, kako gre! Pa hlače se mu tresejo. 0, nič
bati se! Pogum! Živio! Svoboda! Vse dol!«

Tako so vpili vse vprek, se grohotali prav iz dna koša,
da se jim je pretresalo vse drobovje. Gledali so za tur¬
jaškim grofom in svojim graščakom, za cesarjevim komor¬
nikom in varuhom ključev kranjske dežele, kako je mešal
blato po cesti, po kateri ni šel še nikdar peš.

Vsaj na Studencu ni bilo človeka, ki bi bil videl tur¬
jaškega grofa drugače kakor na konju ali v kočiji.

Z zadoščenjem so zrli za njim, ki je peš odhajal proti
ponosnemu gradu, in ko je izginil za ovinkom, tedaj se je
Krivanogu utrgalo iz globine in je udarilo z vso silo na plan:

»Viktoria!«

In iz sto grl je zagrmelo in udarilo vse vprek v divjem
soglasju:

»Viktoria! Viktoria!«

Ko so glasovi zmagoslavja dosegli grofa in je pomen
vzklikanja razumel, je sikal še bolj ogorčen:

»Sodrga! Prekleta sodrga!«

Premišljal je, kako bi se osvetil.

»Sodrga« pa ni bila tako neugnana. Ko je ponižala go¬
spoda grofa, da je moral peš iti po cesti, je imela dovolj.
Srd se je polegel in zadoščenje je bilo dovolj veliko.

Gospod grof na cesti! Pa peš! Peš!

Kar dovolj jim je bilo, dovolj smeha in vzklikanja,
dovolj govorjenja in dovtipkovanja. Srca so bila potola¬
žena. Obrnili so se h kočijažu, ki se je ukvarjal kraj poti
s konji in kočijo in klel brez vsega strahu kakor drugi
Ižanci. In nešteto rok je poprijelo za kočijo in konie in
kakor bi trenil je bila vprega vsa zopet na cesti, a vendar
niso pustili voza naprej za grofom; samo nazaj se mu je
odprla cesta.

In tako je drčala četverovprežna grajska kočiia prazna
nazaj na Turjak. Kočijaž je pa dopovedoval vsem, ki so
prihajali nasproti, kaj se je zgodilo na Studencu, in tako
turjaška kanclijska gospoda in niti Pem niso več skušali

86

iti ustanavljat narodno stražo, ker so se bali, da bi jih
požrlo razburkano ižansko morje.

Medtem, ko so se Ižanci ukvarjali z grofom in njegovo
vprego, je pa drčala po cesti od Ljubljane druga vprega,
ki ni bila četverovprežna, vendar je bila kočija, gosposka
kočija iz Ljubljane, naložena spredaj in zadaj.

Ko se je kočija prikazala na obzorju in so jo uzrli
čakajoči, tedaj je zašumelo in zavalovilo po Studencu:

»Ljubljančani! Sedaj prihajajo!«

Ljudje so stegovali vratove in upirali oči na cesto.
V ozadju je pa že grmelo:

»Vsa tlaka je dol! Udri, Cecman!«

In vse se je zamajalo in sililo naprej proti prihaja¬
jočim.

Najhujši so bili kmalu spredaj. Maček je kar odrival
pred seboj in s komolci potiskal ljudi na stran, za njim so
pa tiščali Malnarček, Štrumbelj in drugi. Krivanoga jih je
komaj dohajal, za njim je pa vse tiščalo, zakaj radovedni
so bili, kaj bo naredil Krivanoga. Glavanov Janez, ki je bil
nekaka telesna straža Tonetova, je komaj zadrževal ljudi,
da ga niso podrli.

Ko so Ljubljančani opazili množico, so mislili, da jih
Ižanci pričakujejo s hrepenenjem in navdušenjem, da so
ižanska tla že pripravljena za njihove namene, zato so
začeli pozdravljati z belimi ruticami ter vihteti klobuke.

»Ali so pijani?« je omenil nekdo izmed Ižancev, a
drugi je rekel: »Lej, pa še pušeljce imajo, kakor svatje!
Ali gredo po nevesto?«

Tisti, ki so sedeli zadaj, so imeli belo-rdeče pentlje
na prsih in zlate zvezde na klobukih.

»Pa ni sam antikrist,« je omenil nekdo. »So dejali, da
je imel tudi pušeljc.«

»O, kje je že antikrist! Od ,nerodne 1  straže so ti tiči!«
je pojasnil Krivanoga.

V tistem hipu je pridrčala kočija do vasi, do ljudi na
cesti, ki se pa niso umeknili, temveč stegnili roke po
vojkah, da se je kočija takoj ustavila.

»Stoj! Nikamor naprej!«

Tako so zavpili oni, ki so bili blizu konj, a zadaj
stoječi so vpili:

»Udri, Cecman! Nazaj! V jarek z njimi! Vsa tlaka
je dol! Udri!«


87

Ljubljančani so bili neprijetno presenečeni. Tako bi
jih bili utegnili sprejeti rokovnjači sredi gozda, ne pa ljudje.
Vse se je držalo konj in kočije, kar je bilo blizu, a od¬
daljeni so jim grozili s pestmi in tulili. Iz vsega tuljenja
in vpitja se je še najbolj razločilo: »Udri!«

Jasno je bilo Ljubljančanom, kaj pomeni ta klic, a ker
so si bili svesti, da niso storili nič hudega, so bili pre¬
pričani, da je le veliko nesporazumljenjo krivo tako odur¬
nega sprejema. Ljubljančani so bili preverjeni, da so bile
vse te ljubeznivosti namenjene komu drugemu in da so le
naleteli.

Vstal je tedaj nekdo z zvezdo in pentljo v kočiji in za¬
mahnil z roko, češ, da hoče govoriti. Za hip se je hrup
polegel, zakaj umolknili so iz radovednosti. Oni v kočiji
je pa izpregovoril:

»Slovenci! Domorodci! Bratje! Konstitution! Svoboda!
Mi prihajamo k vam od narodne straže ljubljanske.«

Tedaj mu je pa prestrigel nadaljevanje Tone, ki se je
bil prerinil skozi:

»O, nič se ne napenjaj! Saj se poznamo!. Niks Gelt!
Kaj? ,Nerodna* straža? Hahaha! Ne bo nič!«

Obrnil se je še k svojim Ižancem, rekoč:

»Tile bi nas radi dobili v »nerodno* stražo! Tile bi nas
radi zapisali za gosposko tlako! Ali se damo?«

»Vse dol! Vsa tlaka je proč! Nobene nove tlake no¬
čemo! Frajost!«

Tako je odmevalo na vseh straneh, a tisti iz Ljubljane
bi jim bil rad pojasnil, da ni tako, in je skušal govoriti. Pa
ni šlo. Vse vprek so vpili:

»Daj ga! Daj ga! Kaj bo tako rastel! Vse dol. Udri!«

»Kar nazaj, gospodje! Na Igu je svoboda!« je zavpil
tikoma kočije Tone Krivanoga in je zamahnil z roko proti
Ljubljani. »Nazaj ali pa v jarek!«

Tisti, ki so držali konje in kočijo, so kar vse skupaj
zasukali na cesti, da bi bil oni, ki je stal v kočiji, skoraj
omahnil iz nje in je kar padel vznak na sedež, loveč se
z rokami.

»Domorodci!« je bila zadnja beseda, ki jo je bilo slišati.

Ves prizor je zbujal mnogo zadovoljnosti in smeha.

Ko je bila vprega naravnana proti Ljubljani, tedaj sta
pa udarila Maček in Malnarček po konjih vsak od ene
strani, drugi so pa vzradoščeni kričali: »Udri! Udri!«

88

Prvi v kočiji so kar glave sklonili predse, meneč, da
bo padlo po njih; toda konji so pod težkimi udarci hitro
potegnili kočijo iz meteža, tembolj, ko jih je natepal tudi
kočijaž, ki se je bal še kaj hujšega,

»Ali ste videli, kako smo jih nagnali?« je povzel
Krivanoga čez nekaj hipov, »Grof je tekel v en kraj, škrici
pa v drugi. Hahaha!«

»Frajost! Hahaha! Vse dol!«

»In še enkrat rečem,« je prevpil Tone ves hrup:
»Viktoria! Viktoria! Viktoria rompompom!«

In šlo je zmagoslavno:

»Rompompom! Viktoria rompompom!«

Ko je dobri gospod župnik France Prusnik zvedel, kaj
pomeni ves hrup, ki ga je bilo na Studencu toliko tiste dni,
je sklenil roke, vzdihnil proti nebu ter rekel: »In to je
svoboda? O, kakšen peklenski mrčes je treščil ljudem
v glavo!«

Osmo poglavje.

Stara ljubezen ne zarjavi.

Po dogodkih pri fari so se ljudje razkropili na vse strani,
zakaj bližal se je večer in je bilo treba iti domov, tembolj,
ker so se bili žlahtni studenci pri »Zlati kočemajki« in v
drugih gostilnah posušili.

O, to je bilo pripovedovanja tisti večer po vaseh, ki
se razprostirajo po ižanskem polju, ki se stiskajo v kotu
med Igom in Krimom, ki leže na pobočjih Mokrca od Stu¬
denca preko Golega do Kureščka, pa na Pijavi gorici in po
dolini ob Želimeljšci, pa še dalje vsenaokrog. Povsod so
pripovedovali in govorili, kaj se je zgodilo na Studencu.
Izprva ni nihče verjel, kdor ni bil zraven. Šele potem, ko
so pričali vsi, ki so bili na Studencu navzoči, so ljudje
verjeli. Kdo bi pa mogel drugače verjeti takšne stvari,
o katerih si človek še v sanjah ni upal misliti.

»Turjaški grof je tekel! Pa kako je šel! Še ozreti se ni
upal. Pete so ga komaj dohajale. Tako jo je pobiral! Kočija
pa v drugi kraj. Hahaha!«

Ljudje so se tolkli od smeha ob kolena in se čudili.

»Pa grofa ste? Povej no še enkrat, kako je bežal! To
bi bil pa rad videl! Kanacja, prav je tako! Pa Ljubljančane
ste tudi nažgali!«


89

»Pa kako! Eden izmed njih se je bil našemil, kakor bi
bil antikrist. Mislil je, da se ga bomo kaj bali. Pa koga se
Ižanec boji? Nikogar! Nekdo je zavpil: Udri! in nekateri
so malo z nogami zacepetali, pa so jo Ljubljančani ubrali
s svojim antikristom, ko smo mu povedali, da se na Igu
ne damo zapisati. To bodo Ljubljančani gledali!«

Očanci, ki so podnevi sedeli doma za zapečkom, so
prilezli izza peči, nastavljali ušesa in lovili čudne neza¬
slišane novice, katerih kar niso mogli verjeti in so dvomili:

»Pa je ta od grofa resnična?«

»I, resnična! Tako je šel, kakor bi bil kdo za njim
zažgal. Nobene ni zinil!«

»Kaj smo dočakali! Ne bo prav! Tega nam grof ne bo
odpustil!«

»Naj pa drži! Kaj pa je danes tak grof! Kaj ni svoboda
zdaj in nobene tlake ne desetine? Kdo se ga pa še kaj boji!
Saj je vse dol!« ;

»Mora že res biti, drugače bi grof ne bil šel peš. Za¬
pomnil si je pa le.«

»Saj so si tudi tisti zapomnili, ki so jih dobivali po
petindvajset na graščinskem dvorišču. Ali to ni bilo nič?
Ej, kaj nam pa grof še more?«

Zadovoljstvo in zadoščenje je navdajalo Ižance, ko so
bili grofa ponižali. Vse je prišlo tako nepričakovano, kar
samo od sebe. Odkod so vendar vzeli tisti pogum, da so
ustavili lastnega graščaka, ga vrgli iz kočije in ga nagnali,
da je peš mešal blato v svoj grad. Nepopisno jim je bilo
všeč, da je gospod grof nenadoma enak Ižancem, ki tudi
peš hodijo od zibeli do groba. Še pred nekaj dnevi so se
umikali s ceste, ako so ugledali grajsko vprego, a sedaj so
samega grofa ustavili in ga vrgli dol. O, to je bilo tako
izredno, da so imeli dogodek vsi v mislih in je bil vsem
na jeziku; da so Ljubljančane vrnili tja, odkoder so prišli,
tega so se spominjali in omenjali samo še mimogrede.

»Netek ljubljanski, bi nas rad komandiral! Kajpak, še
tega je treba! To bi bila lepa svoboda!«

V Skriljah tistega večera niso mogli zaspati. Ko so
bile priletele prve novice s Studenca o tamošnjih dogodkih,
se je bila vsa vas veselo razburila in ko so se vrnili tisti
Škriljani, ki so bili na Studencu pri maši, ni bilo pripove¬
dovanja ne konca ne kraja; najprej doma, potem pa še pri
Kocjanu, kjer so končno ugotovili:

90

»Grof se je od jeze jokal, antikrist pa od bolečin, ko
jih je bil dobil po grbi. Maček je bil dobro primazal.«

Nič manj radovednosti in govorjenja pa ni povzročil
prihod starega Glavana in njegovega sina Janeza ob tem
času domov v Skrilje, kamor Janeza še ni bilo od tedaj, ko
ga je bil dal Menat zapreti in mu je bil potem dekleta
izpridil. Takrat se je bil priveril — tako so pravili po
Skriljah —, da ga nikdar več ne bo nazaj. Kesneje sta šla
za njim oče in mati, na, sedaj je pa z očetom prišel nazaj.
Kaj neki pomeni ta reč? Spomin na tiste čase je bil kar
hipoma oživel, vsi so se spominjali, kako se je Glavan
z graščino rval za hoje in naposled graščino premagal in
kako sta se dajala Glavanov Janez in graščinski logar
Menat, ki je bil končno spravil Janeza podse.

Kaj neki bo rekla Cecmanova Manca? Ali še kaj misli
nanj, ko je živi spominček na Laha, ki je že v hlačicah,
vedno za njo? Kako se bosta z Janezom spogledala in
bosta li še kaj izpregovorila?

»Malo že še misli nanj, drugače ne bi bila odbijala
snubačev, ki bi bili radi pristopili na Cecmanovo bajto,«
je mislila ta in ona v Skriljah, tembolj, ker so vedeli, da
je onega s Preseke že večkrat preklela in ga ni marala pod
streho, čeprav je iskal prilike, da bi prišel do nje.

Pa tudi Janezu se je osvežil spomin na dogodke, ki
jih je doživel v Skriljah, katerih pravzaprav nikdar ni po¬
zabil, niti mogel pozabiti za trenutek. Bolečina je ostala
v srcu, ki ga je vedno spominjala bridkosti, ki jih je bil
prestal, spominjala njega, ki je bil povzročil in zakrivil ne¬
srečo, ki je Janeza tako potrla, da se ni zravnal nikoli več.
O, kolikokrat je hotel vse pozabiti, zatreti sovraštvo in
pokopati maščevanje, pa vse ni nič pomagalo! Ni mogel
zabrisati spomina, zakaj v duhu ga je videl vedno pred
seboj.

»Lah! Prekleti Lah!«

O, kolikokrat je stiskal pesti, ko se je spominjal, da je
eno leto sedel zaradi njega na Žabjeku, da se ga drži sedaj
pečat hudodelstva. Ob bajto ga je spravil in zapeljal nje¬
govega dekleta, ki je bila njegova nevesta in bi bila
tudi žena.

»Uh! Uh! Manca! Manca, kaj si naredila!«

Tedaj se mu je zdelo, da bi mu odleglo, da bi ponehala
bolečina, ko bi ga strl in zmečkal kakor gada.


91

Ko je videl na Studencu, kako so Ižanci ponižali tur¬
jaškega grofa, tedaj se je Janezu posvetilo, da je prišla
tista ura, ko more ponižati tudi Laha, da poravna stari
račun. Zato je šel z očetom v Skrilje in pustil svojega pri¬
jatelja Toneta pri poliču in pri Ižancih.

»Hej, svoboda! Ko bi ga naključil kje na svobodi, ko
bi mi prišel v roke tako kakor je grof Ižancem, o, to bi ga!
Vrgel bi se nanj, ga prijel in ga držal, dokler bi kaj otresal.«

Tako je mislil Janez, ko sta se z očetom poganjala
navkreber malobesedna, zatopljena v svoja premišljevanja,
ki so se sukala največ krog dogodkov, ki sta jih doživela
v Skriljah,

»In če ga dobim na vasi, ga pobijem vpričo vse vasi.
Vsa vas ve, da drugega ni vreden.«

Toda Janez ni srečal tistega s Preseke ne na svobodi
ne na vasi in tedaj ni mogel ustreči svojim željam, ni mogel
poravnati starega računa.

Najprej sta krenila kajpak h Glavanu, na dom, kjer je
nekdaj gospodaril oče in se je Janez širokoperil.

»Morda se dobi pod rodno streho kaj prostora in pri¬
jazna beseda snahina in morda se mladi gospodar razveseli
očeta in brata in bodo otroci radovedno ogledovali starega
očeta in neznanega strica.«

Tako sta ugibala, tako premišljevala, ko sta šla po vasi
in ogledovala, kaj bi se bilo izpremenilo v Skriljah, odkar
sta jih bila pustila. A vse je bilo kakor nekdaj, le tu in tam
je imel del strehe svetlejšo barvo in še ni rastel mah na njej,
ker je bila obnovljena pred letom ali malo prej, in gnojni
kupi pred hlevi in skladanice drv ob hiši so bili morda za
spoznanje drugačni kakor so bili takrat, ko je bil Janez
pobegnil od doma.

Tudi Cecmanova bajta se ni skoraj nič izpremenila.
Vse, kakor je bilo, samo morda nekoliko častitljivejše radi
starosti; na strehi nekoliko več reber in šopov netreska in
kapnice bliže zemlji, izpremembe, ki jih je čas nevidno
napravil.

Pred hišo je stala ženska in okrog nje je skakal fantek.
2e od daleč j b  je spoznal, dasi je bila dokaj krepkejša
kakor je bila pred leti.

»Manca!«

Njegova misel in smoter, srce je je bilo polno in duša
njegova je za njo vriskala.

92

/

Tako je bilo nekdaj, a tudi danes ga je nekaj obšlo.
Ali je morda hrepenenje, ki še ni bilo ugasnilo, ali se je
morda vrnila le otožnost po zgubljenem raju. Ljubezen, ki
je tlela pod ruševinami življenja, je vzplamtela.

Gledal jo je gredoč in občutil, kakor bi se razlila po
njem blagodejna slast odpuščenja.

Tedaj je ženska zaslišala korake, se ozrla, zaslonila
z roko oči, da je ni motila svetloba.

Pa ju je hipoma spoznala.

O, kako jo je speklo! Ne ozrši se, je segla z roko po
otroku, a niti prijeti ga ni utegnila; brž je smuknila v vežo,
da se je umeknila.

»Mama! Mama!« je viknil fantek in stekel za njo.

»Viš jo! Sram jo je,« je dejal stari. »Ali ji je bilo treba?
Taka oseba in toliko zemlje pri bajti!«

Janez pa ni odgovoril ničesar, razburil ga je otrokov
vik in mu pognal kri hitreje po žilah ter iznova zbudil željo
po maščevanju.

Siknil je nekaj kletvic, na kar je dejal stari: »Kaj kol-
neš! Kar je bilo, je minilo. Bajta bo pa le njena in vsa
zemlja je še skupaj.«

»In otrok?«

Vendar se je oziral v bajto. In tedaj je zagledal, da
zaslanja nekdo znotraj okence in gleda za njima. Čutil je,
da je to Manca. Ugodno občutje ga je obšlo, ko je opazil,
da se še zanima zanj, morda ga še . . .

Glavanov Jože je pa pozdravil očeta in brata, ko sta
stopila v hišo:

»Kaj pa vidva tod in tako na noč?«

Nista vedela, kaj bi odgovorila na tako prijazne besede,
in sta se kar nekaj obotavljala ob vratih, da je ona izpre-
govorila:

»Sedeta naj vendar prej, potlej ju boš izpraševal. Kaj
niso oče? In Janeza ni bilo doma, kar sem tukaj. Stopita
no naprej! Saj tudi jaz ne ostanem za vrati, kadar pridem
k vam v Ljubljano. Bog se usmili! Ni tako napačen kakor je
neroden. Pa saj ga poznate!«

Odmeknila je stol in ju povabila k miži.

»Gledat sva prišla, kako se je svoboda razčeperila
v Skriljah. V Ljubljani jo že imamo, da je kar prijazno.
Na Igu smo jo pa tudi že pripravljali. Da bi bil ti videl!«

»Svoboda?«


93

»Da! Svoboda! V Ljubljani ni nobenega leblajtarja
več. Šrange so dol. Turjaški grof jo je pa danes pobiral, da
je bilo kar veselo. Povsod mora biti svoboda. Konstitucjon
pa še pride. Da! Konstitucjon. Potlej boste gledali Skri¬
ljam!«

»Hm! Svoboda! Vrag, pa ne svoboda! O, smo že slišali!
Vse je šlo v drobno! Bog nas varuj take svobode!«

»Ti ne razumeš!«

»To vsakdo razume. Tako zabit nisem. Mir! To je svo¬
boda! Izpolnjuj zapovedi! To je svoboda! Tako smo slišali
davi v cerkvi. In to je res! Potlej smo še slišali: Bogu, kar je
božjega, cesarju pa, kar je cesarjevega, To tudi lahko vsakdo
razume. Fronke odrajtaj in desetino daj, pa si svoboden!«

Ogrel se je bil Jože, da je govoril glasno in živahno,
da je žena prestrašena prišla v hišo in se jezila:

»Kaj se jeziš! Rajši ju vprašaj, ali sta lačna, in
rada jedla.«

Obrnila se je k očetu in ponudila:

»Jajc bom razžvrkljala in cvrtja naredila, da se bosta
oteščala. Nobena reč se tako brž ne napravi. Kajne, oče, da
boste jedli? Ti, burovž godrnjavi, pa za pijačo skrbi, ako ju
bo žejalo.«

»Naredi, kar hočeš, če misliš, da j? treba. Pa nisva
zato prišla.«

»Vem, da vama kava bolj diši, ki jo imata v Ljubljani
vsak dan, pa v Skriljah še ni zrastla. Ne morem tako po¬
streči, kakor bi rada.« '

Ona je šla, toda možje so si bili še vedno navpik in so
se živahno prerekali, kakor, so se bili prej. Jože, Škriljan,
je imel svojo trmo in si je bil svobodo po svoje naslikal in
mu tista svoboda, ki se je košatila po Ljubljani in je tudi
Ižancem prinesla svoj obraz pokazat, ni bila kar nič všeč.

»Ti praviš, da to ni vse nič!« je povzel Janez in da bi
ga prepričal o koristi svobode, mu je podrobil tisto, ki je
bilo uteha slehernega srca podložnikovega: »Ko ie vse dol,
tlaka in desetina. Ali slišiš? Tlaka in desetina! Nič več ne
boš delal graščaku. Nič več ti ne bo stal za hrbtom valpet
in te priganjal. Nihče več ne bo desetinil po tvojem kozelcu.
Graščak in gospod se bosta obrisala posehmal za tvoje
snopje in ženska bo imela kokoši, kolikor jih bo hotela, in
ti drobnice v hlevu. Ne prva ne deseta ne bo graščakova.
Vse bo tvoje! Ali slišiš?«

kaj bi

94

»Ali misliš, da sem tako neumen, da bi ti to verjel?«
je poskočil Jože hud. »Ali sta me prišla napenjat? Poiščita
si bolj neumnega!«

»Kaj vpiješ, če je pa res tako!« ga je oče miril. »Vsi
pravijo tako!«

»Saj smo brali zapisano. Sam cesar je pisal!« je po¬
trdil Janez.

»Ti si pa bral, kajne! Sedaj pa celo ne verjamem! Ali
nisi hodil v tisto šolo kakor jaz?«

Janez je zardel. »Če nisem jaz bral, sem bil pa zraven,
ko je bral Tone, tisti Krivanoga, ki zna brati vsakršno
pisanje. Ta je bral in tolmačil. In je le res. Nobene tlake
in desetine ne bo več.«

»Veš, pa me le ne boš. Kako pa bo grof drugače živel?
Ali pojde gospod sam sejat? Pojdi! Pojdi! Čeprav sta prišla
iz Ljubljane, pa me ne bosta.«

»Pa če sam cesar pravi in piše?«

»Cesar naj bi grofu skledo izpred ust potegnil? Nikoli!
Pa gospodo naj bi na cedilu pustil? To ne gre! Vidva sta
bila res v Ljubljani, kjer hočejo ljudje več vedeti kakor pri
nas v Skriljah, pa jaz sem bil na grajskem marofu. Jaz tudi
toliko vem kakor kakšen Ljubljančan. Nisem zastonj graj¬
skih volov krmil in oral po grajskih njivah. Valpet je bil moj
prijatelj. Vsako nedeljo sem mu čevlje tako zlikal, da se je
lahko vanje pogledal. Kaj? Ali to ni nič? In jaz vem in te
vere mi nihče vzeti ne more: cesar drži na grofa in grof
na cesarja in če po vsem svetu ne bo več tlake in desetine,
pri nas bo še vedno tako, še dolgo potlej, ko mene in vaju
več ne bo in ko bo tisto svobodo, ki sedaj šari okrog, že
zdavnaj pes vzel.«

Stari ga je gledal, ker tako živahnega še ni videl svo¬
jega starejšega sina, toda njegovo govorjenje mu ni bilo
všeč. Dejal je:

»Tako, ti misliš, da je prav, da ostane desetina in tlaka
na večne čase? Ali si pozabil, koliko krivic in žalosti nam
je napravila graščina? In to bodi večna?«

»In tisti s Preseke,« je udaril vmes Janez, ki se je že
komaj premagoval ob bratovem govorjenju. »Tisto svinje!
Naj zmerom še skruni neoviran in nekaznovan?«

Toda Jožeta nista mogla omajati.

»Graščino bi bili v miru pustili, pa bi ne imeli nobenih
težav in sitnosti. To ste si vse sami nakopali na glavo. Ti


95

si šel pa po sili v luknjo. Kaj ti je pa bil Menat na poti?
Pustil bi ga bil! Tudi on ima svoje pravice! Če si pa bil
s Cecmanovo zmenjen, bi bil pa z njo porajtal. Kaj si se pa
zaganjal v logarja, da si jo izkupil!«

»Nevesto mi je požrl, pa naj bi bil potrpel?« je vzkipel
Janez ves razjarjen zaradi bratove neobčutljivosti.

»Saj ti je še ni snel. In še danes jo dobiš!«

»Pa kakšno?« je zatulil Janez in iskal besedi, s kate¬
rimi bi bil utrl debelo lobanjo bratovo.

Tedaj je pa prinesla .Glavanka v hišo polno skledo
cvrtja, da je prijetno zadišalo. In ta vonjava, ki je objela
živce, je zbudila želodce, da so preglašali druge strasti.

»Jejte rajši! Kaj se pričkate? Saj te niso prišli terjat.
Ti, volk, kako golčiš!«

Tako jih je pomirjevala gospodinja in pogrinjala mizo.
In še nekam nejevoljna zagrozila možu:

»Veš, oče bodo nocoj spali na postelji in pa Janez, ti
boš pa na tleh.«

»Kjer boš ti, tam bom jaz.«

»Bomo videli! Pa glej, da boš dovolj slame nanesel!
Saj jo imamo! Bog vam požegnaj!«

Tedaj je razgrnila krhko cvrtje na lesen krožnik in ga
razdrobila z nožem.

»Pa kruha si odrežita!«

»Še ti vzemi,« je silil oče sina gospodarja, ki se je po¬
mišljal, a je naposled le stegnil roko, ko mu je žena rekla,
da je tudi zanj.

Ob cvrtju in kruhu je pogovor mirneje tekel, zlasti ker
Janez ni bil kar nič gostobeseden in mu tudi jed ni dišala;
imel je glavo polno drugih reči: Njo je videl, ki ji je bil vdan
z vso dušo in z vsem srcem. Videl je tudi njenega otroka,
kateri je imel drugega očeta. In kaj mu je rekel brat? Še
danes jo lahko dobiš?

Kje je to mogoče? Med njim in med njo je vedno Lah,
Lah, Lah. Ne more misliti nanjo, da bi ne videl njega, vsi¬

ljivca, roparja.

»S poti mora!« je ponavljal sam pri sebi in mu je bilo
žal, da ga ni kje zalotil, da bi mu plačal.

Ko so se razgovorili o svobodi in drugih rečeh, ki so
takrat razburjale svet, je pozvedoval oče po dogodkih v
Skriljah in po vaseh, ki spadajo pod zvon sv. Marjete, ali
je bilo kaj posebnega po seliščih okrog Kureščka in po

96

samotah v dolini? In ker je sedanjost tako ozko zvezana
s preteklostjo, da nam je istočasno vse pred očmi in vse na
jeziku, so oživili tudi dogodke, v katerih sredi so bili Gla-
vanovi in so tako usodno vplivali na Glavanovo družino.

Ob priliki, ko so imeli v misli Manco, se je pa obrnila
svakinja k Janezu, rekoč:

»Janez, tako ti pa povem: Manca te ima še vedno
rada. Hudo rada! In čedno dekle je! Nobeden ji ne more
nič reči. Takrat se je bila res zmotila. Pa kako ji je bilo
žal zato. O, jaz vem! Noč in dan je jokala. In vsega ga je
uklela! Čudno je, da ga rogatec še ni odnesel. Pa če je še
kaj pravice na svetu, ne bo mu je unesel. O, saj je še tiščal
za njo in stikal, kako bi jo preslepil, pa se mu ni dala.
Poštena je in trdna. Veš, še zmerom te čaka, čeprav ne
omeni. 0, saj bi se bila lahko omožila, saj so se ji ponujali
fantje, pa je vse odklonila. Tebe čaka, vsi vemo.«

Takrat je drknila po Janezovem licu solza in skočila
na cvrtje, ki ga je imel v rokah.

»Nič se ne jezi,« mu je rekla ona, ko je opazila. »Če ti
je kaj zanjo, kar k Cecmanovim pojdi, pa boš videl, da bo
vse prav. Tako se boš še postavil z njo, kot le kaj!«

»Pa pastirja boš imel precej,« je dostavil brat in za¬
ložil dobršen kos cvrtja.

»Nikar ne sanjaj!« je posvarila žena moža, ki je mislil
pri vsaki stvari na dobiček.

»Kaj ni res?«

»Zijalo!«

Janezu se je pa bilo cvrtje uprlo, da je vstal in rekel:
»Jaz grem na vas h Kocjanovim pogledat!«

»Ti nisem rekla, da preskrbi pijačo?« se je togotila
žena na moža. »Ti ni nič mar, da bi ju pogostil? Uh, kak¬
šen je ta dedec! Vse moram sama!«

»Nič ni treba nositi, greva sama h Kocjanu,« je dejal
oče snahi, ki se je pripravljala po pijačo. »Pa še ti, Jože,
pojdi z nama, ga bomo pa tam polič zvrnili!«

»Prej boš slame nanesel, potlej pojdeš,« ga je ustavila
ona, še vedno huda. »Ti bi samo takrat dal za pijačo, kadar
bi te nič ne stalo. Kako si grd!«

Pri Kocjanovih je bilo vse drugačno šundranje. Til je
šlo vse vprek: »Vse dol! Udri! Desetina in tlaka je preč,
ne bo nas drla graščina več! Pij, saj ne boš več desetine
dajal! Frajost! Nobenega gospoda ni več! Kmet je gospod!


97

Udri, Cecman, udri! Do zdaj si tlako tolkel, zdaj boš pa
gospodo. Udri, kanaljo!«

Kocjan se je smukal med gosti in kadar je le prišel do
sape, je povzel: »P-p-p-pijte, pi-pi-jte! N-n-nobenega ko-
koštruna ne bo več graščina po-pohamala! P-pijte!«

Kjerkoli je zagledal prazen bokal, ga je pograbil in
hitro napolnil: zakaj ni se bal, da bi mu kdo unesel ceho,
ker je poznal, da so ljudje danes take volje, da vsak rad
plačuje in preden gre, vprašuje: »Krčmar, ali smo še kaj
dolžni? Ali je vse plačano?«

Ob taki uri sta stopila v Kocjanovo gostilno Glavana,
oče in sin.

Za trenutek je nastal premolk, toda potem je završelo:
»Kje sta se pa vidva vzela? O, hudir, Ljubljanci! Na, pij!
Les pojdi!«

Štembav je objel starega Glavana:

»Pa se še vidimo v Skriljah! Ali ste videli, kaj smo
dočakali?«

»Ko bi bilo le prej prišlo!«

Pa tudi drugi so mu polagali roke na rame in ni manj¬
kalo prisrčnih besedi, ki so šle Glavanu v srce in dušo, da
je še bolj občutil bridkost ločitve od krajev, kjer je fantoval
in kjer je gospodaril in kjer še žive znanci in prijatelji iz
tedanjih časov,

V očeh so mu igrale solze.

Tudi Janezu je bilo inako, ko je gledal svoje vrstnike,
od katerih so bili eni že vpreženi gospodarji, a drugi so še
vedno rogovilili in se lovili za svoje pravice pod okni,

»Lej, tako bi bilo, ko bi njega ne bilo! Tudi ti bi bil
vesel, tudi ti bi tako šaril po Skriljah in gospodaril na
Cecmanovini.«

Bolj živo ko le kdaj se je spomnil vsega gorja, ki ga
je prestal zaradi njega.

»In vsega tega je on kriv!«

Tako je vpila njegova duša užaljena in ranjena.

»Manca te ima še vedno rada!«

Tako mu je povedala svakinja in sam je opazil, da
ga še ni bila pozabila, da ga morda vendarle še ljubi.

Dušilo ga je, da ni mogla prav beseda iz njega, da je
težko odgovarjal na vprašanja in klice. Ko so obrazi okrog
njega žareli od veselja in zadovoljnosti, je bil Janez otožen
vglobljen v svoje misli in načrte.

Pcklcna svoboda.

7

98

■f**

»Pij! Janez, pij! Na, še en kozarec!«

In Janez je pil in je sam poklical vina na mizo, da bi
bil deležen cehe.

»Hudir, kaj se pa tako kislo držiš? Kaj si bolan? Kaj
ni vse dol, da mora biti človek vesel? Kar na glavo bi se
postavljal!«

Tako so ga ogovarjali prijatelji, ki so opazili, da mu
nekaj ni prav, in so iskali strune, ki bi prav zapela in raz¬
igrala njegovo srce.

»Ali še veš, Janez, kako smo se postavljali? Ali ni bilo
vse naše? Vsakega smo nadre vili, ki je kaj vohal okrog
naših hiš. Veš, kako si bil otrnil gozdarja? Nikoli te ni po¬
zabil! Pa kako smo peli, peli in se smejali! On je pa klel.
Hahaha!«

Tedaj so se pa Janezu zaiskrile oči polne srda in je
hripavo bruhnilo iz njega:

»Kje imate pa sedaj tistega...?«

Zaškrtal je z zobmi in stisnil pesti, oči so mu pa ne¬
mirno begale, kakor bi koga iskale.

»Ali bi ga? Hahaha!«

»Ubijem ga! Strem ga kakor gada. Kje je?«

Stresal se je od razburjenja, dvigal pesti, grozil in iz
njegovih prsi so prihajali divji, nerazločni glasovi. Raz¬
umelo se je le:

»Kje je? Kje? Dajte mi ga!«

Vsi so videli, da Janezovo razburjenje ni narejeno, da
gre za res, da plamti v prijatelju srd, da gori strast, ki
hoče pokončevati.

Od vseh strani so govorili vanj in mu prigovarjali.

»Bodi pameten! Ni vredno! Janez, saj nisi ob pamet!«

On jih je pa gledal.

Ali ga res ne razumejo? Ne čutijo njegovih bolečin?

In utrgalo se je v njem:

»Manca!... On ...«

Tedaj so ga premagali občutki, ni mogel več zadrževati
solz, objel je najbližjega, naslonil glavo na njegovo ramo in
zaihtel, da se je stresal njegov život.

Vse je umolknilo ob bolesti, ki je podrla prijatelja, a
nato so se čule besede tolažbe, ki so skušale lajšati bole¬
čine, ki bi bile rade strtemu vlile moč in pogum.

Dokazi prijateljstva in sočutja so odprle Janezu srce,
da se je razlilo, in če9ar ni še nikdar storil, izpovedal je


99

sedaj vso prisrčno ljubezen, ki jo je gojil do nje, ki je pa
padla v ostudne roke gozdarjeve.

»Prekleti... Kje je, pes?«

Želja po maščevanju je zatrla občutke žalosti in ge-
notja in stiskal je zopet pesti in srd se mu je bliskal v
očeh.

Tedaj so ga pa obstopili prijatelji. Prijateljske roke so
začele tipati po njegovih ramah, prisrčne besede tolažbe
in sočutja so podirale naklepe maščevanja, so pomirjevale
valove srda in razburjenja.

Povedali so mu, da se je Lah umeknil v svoj brlog na
Preseki takoj, ko je dih svobode zavel v pokrajini, da je
spustil volku podobne pasje mrcine z verig, ki ne puste
nikogar blizu, in da se ne prikaže brez nabite risanke.

»Janez! Ti bo že prišel na muho! Tedaj bo zgoda!«

In ko so bili tako vsi enega duha, so se zbližala tudi
srca vseh in iz vseh src je kipelo ogorčenje, ki so ga
prikrivali doslej. Vsak Škriljan je imel logarja zapisanega
v srcu, njegove zlobnosti niso bile pozabljene in komaj
so čakali trenutka, ko mu bodo mogli vrniti z oderuškimi
obrestmi.

»Vse dol! Menat s Preseke mora dol!«

To je bila beseda Škriljanov, ki so se razhajali tistega
večera, beseda, ki je pomirila tudi srce Glavanovega Ja¬
neza.

Deveto poglavje.

Glavo ali pa urbar.

V ponedeljek po kvatrni nedelji v postu so se Ižanci
stekali v Iško vas. Tam je imel Ahtik svoj dom in ker so
bili prejšnji dan gostilne na Studencu presušili, se je bil
preselil v Iško vas tudi Krivanoga, kjer se je pri svojem
prijatelju odpočil in prespal. Potem se je pa všotoril pri
Vrenku, kjer so točili vino in žganje. Za njim so pritisnili
tudi drugi in pri Vrenku je bila kmalu gneča kakor med
cerkvenimi vrati po končani službi božji ob žegnanju:
drug drugega so nosili.

Še s Studenca, od fare, so šli v Iško vas, kjer je človek
lahko bolj široko zinil kakor na Studencu, kjer je tako na
očeh farovžu in na ušesih graščini.

7

100

Maček iz Podgrada je krilil z dolgimi rokami, Mal-
narček se je oglašal z rezkim glasom in tudi Zdražba, Štrum-
belj in drugi so bili glasni. Govorili so največ in najprej o
dogodkih prejšnjega dne.

»To smo dali grofu! To so jih dobili Ljubljanci!«

Tako se je razlegalo neštetokrat in ako bi bilo res,
da so jih grof in Ljubljančani toliko dobili, kolikor se jih
je bahalo, da so jih z lastno roko okresali, bi ne bilo
grofa in Ljubljančanov več med živimi.

Pogum je rastel, podjetnost je postajala večja, že so se
razločevali iz hrupa posamezni klici: »Pobijmo gospodo!«

In že so odgovarjali:

»Dol z gospodo!«

Upirali so oči v Toneta, ki je sedel in premišljal.
Poznalo se mu je, da še ni prave volje, da ima skrbi. Tudi
ni pil kakor po navadi. Živahen je postal šele, ko ga je
zdramil Ahtik, ki je pri sosedni mizi krilil z rokami in se
napenjal dotlej, dokler ni prevpil vseh in je bilo slišati
njegov glas povsod:

»Vso gospodo pobijte, pa svobode še ne bo. Tako pra¬
vim. Kmet bo gospod, ko ne bo več urbarja. Urbar je
tisto, kar tlači in mori kmeta. Urbar! Dokler je urbar,
kmet nikdar ne bo svoboden.«

Tedaj se je pa zagnal Maček:

»Kje pa je urbar? Kakšen pa je? Pokaži mi ga, da ga
razčesnem. Še grofa se nismo bali, kaj se bomo urbarja?
Ni tak gospod!«

»Kje je urbar? Pobijmo ga!«

Ahtik je pa nadaljeval:

»Urbar ni gospod ne kmet. Urbar so bukve, ki jih je
gospod pisal. Pisal jih je pa tako, da je za gospoda prav,
za kmeta napak. V graščini je urbar, v ižanski graščini, v
turjaški graščini, v Namršlju, pa tudi naš fajmošter ima
urbar. Kdor pobira desetino, kdor ima tlačane, ima urbar.
Notri so zapisane gosposke pravice in kmetove dolžnosti.
Tudi kmečke pravice so zapisane notri, pa kaj to pomaga,
ko jih kmet brati ne zna, gospod jih pa noče pretolmačiti.
zakaj urbar je pisan tako, da ga samo gospod razume, kmet
pa ne. To je zvijača. Beri, kmet, ako znaš in razumeš tuj
jezik! Ni tako pisano, kakor govoriš ti in je govorila tvoja
mati, ampak tako kakor se je spakoval gospod. Tak je
urbar! Sklicuj se nanj, ako ga brati ne znaš! Pisar ga

101

prebira in bere samo tisto, kar je za graščino prav, drugo
zamolči. Pisarji so še hujši kakor graščaki. Nobene vesti
nimajo. Pravice, ki govore za kmeta, zbrisujejo, pa pišejo
notri, kar hočejo. Zato je tlaka vedno hujša in desetina
vedno večja, ker je urbar krivičen. Urbar je treba po¬
praviti, potlej bo svoboda.«

»Dobra pridiga je bila,« se je oglasil v kotu možiček,
ki je ves .čas poslušal z odprtimi usti.

Krivanoga, ki se je bil med govorjenjem preril bliže,
zakaj stvar, o kateri je razpravljal Ahtik, ga je zanimala,
je pa dejal:

»Uničiti je treba vraga, ne pa popravljati. Ako je vse
napak — in kakšno more biti, kakor napak, ko je graščak
pisal, — se ne da nič popraviti, ali pa vsaj tako ne, da bi
bilo za kmeta prav. Urbar je treba uničiti!«

»To je prava beseda! Ta je moška!« je jeknilo okrog
njega.

Maček je pa zarohnel:

»Meni dajte urbar v roke, pa boste videli, kaj bom
naredil. Kje je urbar?«

»Kje je?« jih je ponovilo več.

»V graščini je. Pisar sloni na njem. Ponoči je pa v
železni omari,« je razložil Ahtik. »In še enkrat rečem:
dokler je urbar tak, ni nobene svobode.«

' »Daj mi ga v roke! Kaj nisem rekel?« je rohnel Maček.

»Tam je, kakor sem rekel. V graščini je. Ponj pojdi! x

»Kdo gre z menoj?« je vprašal Maček in se ozrl.

Toda nihče se ni ponudil, kar molčali so in umikali
Mačku oči.

»Kje pa ste? Samo jezik vas je. Ko bi bilo treba pri¬
jeti, pa roke v žepu tiščite. Pa naj bo urbar kjer hoče
zastran mene, naj se piše kakor hoče: tista hoja bo moja,
ki bo meni všeč, desetinarje bom pognal, na tlako bom
pa tja šel, kamor bom sam hotel.«

Tako se je hudoval Maček, ko je videl, da ljudje ni¬
majo pravega poguma.

Nekateri so se oglašali:

»Urbar in svoboda ne gresta skupaj. Dokler ima gra¬
ščak urbar, bo za njega pisan, kmet bo pa desetino dajal in
na tlako hodil. Taka svoboda bo tudi v bodoče.«

»Zdaj ste slišali!« je viknil Maček. »Urbar! Urbar!
Pa ga imejte! O, ko bi bila noč in bi bili moji fantje tu!«

102

Tedaj se je oglasil Tone Krivanoga, ki je bil zbral misli
in se mu je v glavi porodil načrt, ki ga je bil kar vesel.
Zrastel je, kolikor je mogel in zinil, da so ga slišali vsi, tudi
oni, ki niso mogli v hišo in so pod okni oprezovali in čakali
dogodkov.

»Urbar mora ven! Naj sto pisarjev sloni na njem in
naj ga sto ključavnic zapira, urbar mora biti naš. Mi ga
moramo popraviti. Tako ga bomo popravili, da ga nihče
več ne bo bral. Pokažimo, kako zna kmet pisati in kako
se dela svoboda. Vsi pojdemo po urbar!«

Pogum je navdal srca in val navdušenja se je zagnal
na vse strani in zaorilo je iz vseh grl:

»Vsi pojdemo! Vsi pojdemo! Urbar mora biti naš!«

Maček je bil ves presenečen nad uspehom, oči so se
mu zaiskrile, pogledal je Toneta, stegnil je roke in ga
objel, rekoč:

»O, kako te imam rad! Ti, ti si pravi!«

In še so vpili:

»Alo! Pojdimo! Precej pojdimo!«

»Počasi!« je nadaljeval Tone. »O belem dnevu se ne
napravijo take reči. Noč je pravi čas za taka dela.«

»Precej! Kaj bi se bali?« je menil Maček.

Drugi, ki niso bili tako pogumni in so bili junaški
samo takrat, ko jih nihče ni videl, so pa pritrjevali Kriva-
nogu. '

»Prav! Prav! Ponoči! Tone ima prav!«

»Ponoči!« je povzel Tone. »Ni treba, da bi te vsak
poznal, ki ga obiščeš, da bi vsaka baba kazala za teboj:
ta je bil! Urbar mora priti v naše roke, pa nihče ne sme
vedeti, kdo ga je vzdignil!«

»Ga slišiš? Modra je ta!«

»Ponoči gremo ponj! Pa vsi gremo, kar nas je tu in kar
jih ni, pa so pod ižansko graščino.«

»Tak drevi? Tak vsi?«

»Vsi, prav vsi! Pa ne drevi, tudi jutri večer ne, ampak
v sredo zvečer, ko se stemni in bo sova ukala v smrečju
okrog grada. Takrat se bomo vzdignili. In kjer bo sova
najbolj ukala, tam se bomo zbirali. Iz Iške vasi, iz Straho-
mera, iz vse Iške, pa z Zgornjega Iga, iz Skrilj in drugih
vasi tam zgoraj se zberemo pri bogcu v Kotu. Kotarji nas
bodo že čakali. Z Vrbljen pa iz Tomišlja in iz vasi po polju
naj nas počakajo pri kapelici na Staji. Oni od fare, Pijav-

103


čani in iz vasi na oni strani gozda, naj se pa zbero, kjer je
bolj pri rokah. Ko bo sova povsod likala, ko se bomo spo¬
razumeli, takrat bomo pa udarili. Pa vsi kmalu.«

»Tone bo pa naš general!«

»Pa naj bo, Kaj se kaj bojim? Zato poslušajte, kaj
pravi in ukazuje vaš general! Nihče ne sme priti praznih
rok. Kramp in sekira, vile in cepin ali s čimerkoli moreš
udariti, vse je dobro. Nič se ne ve, kaj bomo bolj po¬
trebovali. Urbar mora ven, naj ga zapro kamorkoli, naj
ga straži še toliko graščinskih biričev in pisarjev. Ven
s prekletim pismom — bomo dejali in se uprli s krampi
in cepini.«

Ljudje so kar poskakovali od veselja in navdušenja.

Tone je pa zamahnil z roko in vse je posluhnilo in
nastavilo ušesa:

»Iz grada pojdemo pa v farovž. Tudi tam nas imajo
zapisane. Ni kdo ve kaj, samo pasji snop je. Pa tudi to se
mora zbrisati za večne čase. Vse papirje moramo uničiti.
Dokler si kje zapisan, nisi prost, nisi svoboden.«

»Prav praviš. Če si kje zapisan, je prav tako kakor
bi bil priklenjen.«

»Zapisane nas imajo pa tudi v Namršlju. Vsak Pem
tolče po bukvah in vpije na kmeta, ki ugovarja dajatvam:
Tu notri, tu, tu je vse zapisano, para zatracana! Molči, pes!
Zato mora biti tudi tega konec. V Namršelj pojdemo. Pem
jih bo dobil najmanj petkrat petindvajset po zadnjem koncu.
Zaslužil jih je več. Naj poskusi, kako zna kmet primazati,
in pobrali mu bomo vse bukve in papirje. Ali gremo?«

Pritrjevali so vsi in tulili od navdušenja, da ni bilo
razumeti nobene besede več.

Ko se je Tone oddehnil in nalovil sape, je pa zopet
zamahnil in razburkano morje se je pomirilo.

»Najprej v naš grad, v četrtek zjutraj pa v Namršelj.
Pa ako imate kaj korajže, pojdemo še naprej, na Turjak!
Tam so velike bukve. Tam imajo nas vse popisane. Pa
bodi si kmet v dolini ali v pogorju, blizu Turjaka ali pa
daleč stran, v tistih bukvah je. Veliki urbar je tam in pa
tudi kanclije so tam, kjer imajo naše davke zapisane. Tja
moramo. Tam moramo vse uničiti. Kaj nam pomaga, če
uničimo vse na Igu in v Namršlju, ko je pa vse tisto tudi
v Turjaku zapisano. Graščak je že tako naredil, da se
njemu nikdar nič ne zgubi. Tudi na Turjak moramo!«

104

»Sam Bog te je dal,« ga je prekinil Malnarček. »Ljudje,
nič ne bi bilo, ako njega ne bi bilo.«

»Čast! Čast in slava Tonetu,« je vzkresnilo po hiši in
zunaj.

»Na Turjak! Na Turjak!« so vpili oni, ki so bili bolj
nagli in pogumni.

»Vsi pojdemo na Turjak,« je nadaljeval Tone, a ga je
takoj ustavilo navdušeno pritrjevanje.

»Vsi! Vsi! Vsi!«

»Pa ne samo mi izpod zvona sv. Martina in sv. Marjete,
tudi bližnji Turjaku morajo udariti. Pa od spodnje strani
morajo pritisniti. Turjak, saj ga poznate in veste, kje je.
Na skali čepi in gleda potuhnjeno na vse strani, češ, kdo
mi pa kaj more. Mi mu bomo pokazali. Ako spredaj ne
bomo udrli v grad, ga bomo pa prekucnili s skale, da bo
zgrmel doli na Četež. Zato pa morajo vsi priti: od Žegnanega
studenca pa doli do Lašč in do Polja, od Škocjana do
Krvavih peči in Blok. Vse, kar nosi hlače, mora na noge.
Ko bomo pa tam opravili, bomo pa vsi skupaj udarili v
Ljubljano.«

Začuli so se glasovi čudenja in strmenja.

»V Ljubljano, pravim. Enkrat se je že tresla Ljubljana,
ko je Ižanec korakal po mestu, da so šle vse šipe v drobno.
Ko pa sedaj pridemo v mesto, pojde vse narazen. Tedaj pa:
udri škrica!«

»Udri!« je zagrmelo povsod in Tone je vprašal glasno:
»Ali pojdete z menoj?«

»S teboj, kamor hočeš,« je vzkliknil Maček solzan in
kakor en glas se je razlegnilo povsod: »Vsi pojdemo. Vsi
gremo! Pojdimo! Pojdimo!«

Tone si je z rokavom obrisal potno čelo, potem je pa
nadaljeval:

»Zato veste, da ne moremo precej udariti, da se mo¬
ramo pripraviti prej, da jnoramo vzdigniti vse tiste, ki so
zapisani v urbarju. Pošto je treba poslati na vse strani,
povsod je treba razglasiti, da bodo vedeli ljudje, koliko je
ura, da ni prostosti in svobode, dokler je na svetu urbar.«

»Slišite?«

»Ahtik! Ti pojdi in še dva moža naj gresta s teboj,
da bosta izpričala, čez Golo, po vaseh pod Kureščkom tja
do Krvavih peči do Usnika. Prijatelja sta, kakor jaz vem,
in mož je, ki ga ljudje poznajo in cenijo. Ta naj privede

105

Krvavce, naj pobere vse po vaseh, kakor daleč more za¬
jeti, pa smolarje naj privede. Ti imajo sekire in nabrušene
struge za golenicami. Pa na Bloke naj sporoči, ki naj gre¬
doč v Nadlišku opravijo. Kdo drugi naj pa gre s pričami
v Škocjan in naj poišče Dolharja, ki je moj prijatelj, in naj
mu pove, kaj smo se zmenili in da sem jaz rekel, da mora
vse privesti pod grad. Ta me bo gotovo ubogal, ker sem
mu že marsikakšno pravdo dognal. Trije pa naj stopijo
v Lašče in Polje. V Polju je Mišček doma. Sva kakor
brata. Pri ,Franci 1  pod Sv. Florijanom sva ga že dostikrat
sekala. Ako ni imel denarja, sem pa jaz plačal. Ta se mi
je večkrat pobahal, ko je bil popolnoma trezen, da ima vse
Poljče v torbi. On je poln svobode, ga ne bo treba prav
nič pregovarjati, samo povejte mu, kaj jaz hočem. Ta bo
udaril po torbi in iz nje se bo vsulo Poljcev kot listja in
trave in vsak bo imel fovč za pasom, s katerim režejo in
koljejo. To bo naša vojska. Ni šent, da bi se Turjak ne
potresel.«

Množico so obšli občutki zmage. Dajala si je duška
z vsemogočim vzklikanjem, mahanjem z rokami, ploska¬
njem. Rjoveli so in tulili ter se objemali.

»Na Turjak! Na Turjak! Po urbar!«

Krivanoga se je bil medtem oteščal z vinom, ki je bilo
pripravljeno v majoliki na mizi, in je potem zopet nada¬
ljeval:

»Poguma nam ne manjka, samo prijeti moramo prav,
da se nam vsa stvar ne spesne.«

»Poslušajmo!«

»V grad gremo v sredo zvečer. Ko bo zazvonilo Marijo,
tedaj mora vstati vsak moški in iti od doma na zbirališče.
Nobeden ne sme povedati, kam gre in čemu bo potreboval
sekiro in kramp. Drug drugega ne sme poznati, ne sme
ogovafjati. Klobuk na oči, pruštof narobe! Preden greš od
doma, sezi z rokami med isteje in si s sajami namaži roke
in obraz, da boš črn kakor noč, da te nihče ne bo spo¬
znal. Hudič je prišel, bodo dejali, sto hudičev, ves pekel
je prišel po nas in obšel jih bo tak strah, da bodo kar ko¬
prneli in od groze mrli. Mi bomo pa rjoveli: Kje je urbar?
Glavo ali pa urbar!«

Vrenkova hiša se je tresla od pritrjevanja in navdu¬
šenja, ki so ga izzvale Tonetove besede, in slišati je bilo
vse vprek:

106

»Ta je pa moder. Tone zna! Za sto dohtarjev. Modre j-
šega pa ni. Bomo šli!«

»Jaz sem vaš general,« je zopet povzel Tone. »Pošten
general sem, ki sem vam vse povedal, kar mislim in kar
nameravam. Vsi moramo vedeti eno, to se mi zdi prav in
pošteno. Tega pa ne sme vedeti nihče drugi. Nikomur ne
povejte, še svojim ženskam ne, da ne bo zvedela gospoda,
ki bi potem urbar skrila. Tudi jaz moram imeti pruštof.
Preskrbite mi ga! General mora biti tak kakor vsak.«

Veliko veselja je zbudil Tonetov domislek.

»Povedal sem vse, kar je treba vedeti. Postal sem že
ves suhoten, zato sprejmite zadnje moje današnje povelje:
Možje, pojdite iskat zaveznikov! Vse, kar lazi pod oblastjo
Turjačanov, mora na noge. Ko bodo v sredo zvečer odpeli
zvonovi angelsko češčenje, tedaj gremo s krampi in ce¬
pini in naskočimo ižanski grad; še tisti večer tudi pogle¬
damo v farovž, v katerih bukvah imajo zapisan pasji snop.
Ko se bo v četrtek zjutraj delal dan, tedaj bo pa začelo biti
po vseh cerkvah plat zvona in na to znamenje se moramo
vzdigniti vsi, prav vsi; krenili bomo po cesti v Turjak,
gredoč bomo pa še v 'Namršlju naše reči v red deli.
Povsod bo grmela naša misel in strah pojde pred njo na
vse strani, ko se bo razlegal v viharju naš klic: Glavo ali
pa urbar!«

»Glavo ali pa urbar!« je odmevalo iz hrupnega na¬
vdušenja.

In še enkrat se je povzpel Tone Krivanoga, zagnal svoj
klobuk v kot na peč in udaril z vso silo svojih prsi:

»Tlaka in desetina mora preč, ne bo nas drla graščina
več!«

Vzkipelo je ljudsko morje ter vršelo in šumelo, da so
tonili klici navdušenja, da se ni razumela nobena beseda,
da so ljudje dajali znamenja sporazumevanja in si raz¬
odevali misli le še s stiskanjem rok in objemanjem. Le
polagoma si je utrlo veljavo geslo, ki je tako razigralo
ižanska srca, ki je dalo duška njihovim nagnjenjem, ki je
prihajalo iz globin:

»Glavo ali pa urbar!«

In še tisto uro so se razšli odposlanci na vse strani, da
izpolnijo povelje, da zbero vojsko, ki bo iztrgala urbar
iz graščinskih krempljev in osvobodila kmeta, kakor je bila
volja cesarjeva.

107

»Glavo ali pa urbar!«

Tako je šlo od vasi do vasi, od selišča do selišča, od
kmeta do kmeta na vse strani, kamor je segala oblast tur¬
jaških, pa tudi čez, udarila je na ušesa graščincev in go¬
spode po deželi, priletela je tudi v belo Ljubljano in povsod
izzvala enako misel:

»Punt je!«

Marsikdo je šel pogledat, ali drže zapahi na vratih in
so okna dovolj trdno zamrežena.

Deseto poglavje.

Puntarska grmada«

Skoraj noč je bila, ko je v sredo zvečer zvonilo po
vseh cerkvah na Ižanskem avemarijo, zakaj nebo je bilo
oblačno in izza Krima so se valile vedno debelejše in tem¬
nejše plasti oblakov.

Ko je jeknil farni zvon preko polja in hribov, so se
oglasili zvonovi po vseh cerkvah prostrane ižanske fare
hkratu, kar se je zgodilo le redkokdaj ali pa še nobenkral.
Opaziti je bilo, da so držali cerkovniki za vrvi, in ko so
ujeli prvi glas od fare, so potegnili.

Takoj pa, ko so zvonovi utihnili in so po hišah an¬
gelsko češčenje odmolili, so začele prihajati iz hiš v temno
noč črne postave tiho in oprezno. Vsakdo je segel po orožju,
katero je imel že pripravljeno, stopil na vas in se oziral
po drugih. Molče so prihajali kakor strahovi in kmalu so
bila zbrana krdela, ki so se začela pomikati na odkazana
zbirališča. Nihče ni izpraševal, nihče odgovarjal, celo za
prisrčen »Bog pomagaj« se ni nihče zahvalil. Tako je bilo
ukazano in ubogali so in mirno pričakovali tako pri bogcu
v Kotu kakor pri kapelici na Stajah one, ki so bili bolj
oddaljeni: z Zgornjega Iga, iz selišč in vasi ob Iški, s hribov,
Tomišlja in drugod; tudi bojazljivci, ki so se nameravali
potuhniti, so še cepali, ko so ovohali, koliko se jih je dvig¬
nilo, in so postali pogumni.

Ko so prišli oni, ki so se zbrali pri bogcu v Kotu,
h kapelici na Stajah, jih je bila velika četa, samih črnih
pošasti, katerih ni mogel nihče pregledati, nihče prešteti,
zakaj oddaljenejši so se gubili v temni noči in napravljali
vtis neizmernosti.

108

Pri fari je odbilo osem. Tedaj se je razlegnilo:

»Dosti nas je!«

Po glasu so vsi spoznali »generala« in to jih je zrav¬
nalo, postali so srčni in odločni.

»Glavo ali pa urbar!« je ponovil general Krivanoga
in še ukazal: »Naprej! Za menoj!«

In kdo bi ne šel srčno za generalom, ki nese prvi
glavo v boj?

Vsa četa se je zamajala, nekaj časa se je prerivala in
mešala sem in tja, a kmalu se je zopet uredila in vrsta za
vrsto je z orožjem na rami odhajala po Paških ulicah za
generalom, ki jo je ubral za svojim ciljem.

»Na grad!«

In najbližji so ponovili povelje in je šlo od vrste do
vrste, in še preden je prišlo do zadnjih, je zopet prišlo od
prvih vrst:

»Glavo ali pa urbar!«

Tako se je pomikala vojska tlačanov tedaj, ko se je
razlegalo po naši deželi: »Svoboda! Konstitution! Frajost!«

Kmet se je hotel otresti tistega, kar je najtežje ob¬
čutil in kar ga je najbolj žulilo in kar je smatral za izvir
vsega hudega. Zato mu je šel prav iz srca globin klic:

»Glavo ali pa urbar!«

Uradno poročilo, objavljeno takrat v časopisih, pri¬
poveduje, da se je zbralo 300 kmetov, ki so napadli ob
osmih zvečer grad, razbili okna in vrata itd.

Ker so bili tedanji časnikarji veliko bolj resnicoljubni
kakor današnji in niso znali pretiravati, se smemo popol¬
noma zanesti, da je puntarska vojska štela samo 300 mož
ali morda kako glavo manj, gotovo pa ne dvakrat toliko
kakor so zapisali. Tudi jim smemo verjeti, da so se prav
tako vedli, kakor so zapisali in kakor se taka vojska sploh
vede. Ostalo pa nam ni samo suhoparno uradno poročilo,
ki je beležilo samo poglavitne dogodke, temveč je ostalo
živo ustno sporočilo, ki je šlo od ust do ust, od roda do
roda. ki slika ižanski punt v vseh malenkostih in podrob¬
nostih, tako da ako izpolnimo sliko uradnega sporočila
z vsemi podrobnostmi, dobimo zanesljivo, pestro sliko, ki
nam živo predočuje burne dogodke tistih zgodovinskih dni.

Grajska družina — pod tem lepim imenom si mislimo
vse osebje, ki prebiva v gradu, torej gospodarjevo urad-
ništvo in služinčad, — je bila tistega večera pod streho.

109

celo veliki logar, ki je stanoval v graščinski hiši v vasi, je
bil tam. Trdna grajska vrata pri vhodu, ki so bila, ko ni
bilo grofovih v gradu, po navadi odprta tudi ponoči, so bila
že zgodaj zaklenjena in so bili težki zapahi čeznje po¬
tegnjeni. Družina je pričakovala napovedanih dogodkov
v pisarni, v hištrni, v kuhinji. Povsod je bila luč, samo v go¬
sposkih sobah v nadstropju je bila tema.

Ženske so videle strašne reči in jih je bilo groza. Naj¬
rajši bi bile bežale ali se pa skrile, moški pa niso bili tako
plašni. Smejali so se in šalili ter delali dovtipe na račun
kmetov.

Sicer so nekateri trdili, da gre za res, da kmetje ne
bodo prišli golih rok in da bo grdogledka; toda veliki logar,
ki po navadi največ ve in je njegova vedno veljala, je do¬
kazoval:

»Nikoli se še ni slišalo, da bi kak general pravil, kdaj
bo z vojsko udaril in kako jo bo vodil. Ahtik bi že udaril,
ko bi ga nihče ne videl, toda tisti pijani Krivanoga, ki so
ga postavili za generala, kmete samo za nos vodi. Ni ne¬
umen. On živi od hujskanja, pa dobro živi. Pijače in jedače
ima vedno dovolj. Kmet je neumen!«

»Pravijo, da hočejo urbar imeti.«

»Čemu jim pa bo? Ali ga zna kdo prebirati? Saj še
ne vedo ne, kaj je urbar. Mislijo, da se da ta reč požreti
ali ka-li. Prav to kaže, da ni stvar resna, da so se razvneli
zaradi stvari, ki je še ne poznajo. Mi smo pa neumni, ki
se groženj bojimo. Kmetje so nam bili vedno sovražni!«

»Pa tako še nikdar ne! Boste videli, da bodo udarili!«

»Mogoče se kateri izpozabi v pijanosti. Pa je že pre¬
skrbljeno, da se bo ohladil. Kar brez skrbi in dobre volje
bodimo. To sedaj lahko povem, da so milostljivi gospod
grof sporočili svojemu prijatelju poglavarju, kaj se jim je
pripetilo v nedeljo, da so kmetje skrajno uporni, in so
prosili, naj pošlje danes vojake, ki bi stražili grad.«

»Toda vojakov še ni,« se je oglasil nekdo malodušno
in podrl vpliv logarjevega govorjenja.

»Samo vojaki bi nas rešili,« je pristavil pisar, ki je
bil boječe narave. »Zakaj jih ni?«

Pritrjevanje nekaterih je razodevalo, da besedam ve¬
likega logarja prav ne zaupajo, da so večinoma mnenja
pisarjevega, s katerim sta si bila vedno navzkriž; to je
logarja speklo, da je nejevoljen poskočil in se pobahal:

110

»Pa če ni nikogar na pomoč, jaz se ničesar ne bojim.
Naj pridejo vsi Ižanci pred grad, strel iz moje puške bi
zadostoval, da bi se drhal bliskoma razkropila in klicala
vse mile majke na pomaganje!«

Nihče ni utegnil odgovoriti na junaške besede veli¬
kega logarja in glas njegov se je še tresel po prostorni
sobani, ko je že zagrmelo po vežah in hodnikih mogočno
trkanje na velika vrata.

Za hip so vsi ostrmeli in onemeli, zakaj trkanje, ki je
prihajalo od vrat, ni bilo proseče trkanje popotnika, ki
išče zavetja in prenočišča, temveč so težki udarci padali
z vso silo na vrata, da so hreščala, se stresala vrata soban
in šklepetala okna vsega gradu; nihče ni mogel dvomiti
o namenih obiskovavcev.

Tedaj so ženske zavreščale in se ozrle po moških,
proseč jih zavetja, pisar je pa viknil z glasom, ki je raz¬
odeval vse kaj drugega kot junaštvo:

»So že tukaj!«

Razburjenje je naraščalo, zakaj grad se je stresal
kakor ob potresu.

V gradu ni nihče vedel, kaj bi naredil, le veliki logar
je res stopil k oknu in ga odprl, da bi posvaril neljube
goste. Toda komaj je drhal zagledala v odprtem oknu
graščinskega človeka, tedaj je zagnala z nepopisno silo
strašni krik:

»Glavo ali pa urbar!«

Iz sto in sto grl je prihajal strašni klic, ki ga je delala
temna noč še strašnejšega, ki ga je razbijanje na vrata
delalo še groznejšega.

Strah in koprnenje je obšlo ljudi v gradu in jih zme¬
šalo, da niso vedeli ne kako ne kam.

Veliki logar še ni utegnil nagovoriti množice, tedaj
je bilo že po oknih, da so zvenčale razbite šipe in je logar
presenečen skočil nazaj.

»Glavo ali pa urbar!«

Ta strašni klic se je razlegal sedaj še strašneje in
še razločneje.

Vsi grajski ljudje so sedaj v strahu razumeli, da jim
gre za glavo, in to spoznanje je izvabilo ženskam obupni
klic: »Jezus! Marija!«

Jok se je razlegnil po grajskih sobanah. Veliki logar
je sikal: »Psi!« — streljati pa ni utegnil.

111

»Bežimo!« je nenadoma zavrisnil nekdo m tisti hip
je nastalo prerivanje in skakanje po sobanah. Kakor brez
glave so tekali sem in tja, iskali klobukov in obleke,
klicali drug drugega, se gnetli pri vratih. Vse je bilo raz¬
burjeno, vse zmešano.

V oknih je blisknil žar ognja. Trepet po sobanah je
postal še večji.

»Ven! Ven! Ven!«

Drug čez drugega so se prekopicavali po hodnikih
in stopnicah. Javkanje, vpitje, klici na pomaganje, kletve
— vse se je razlegalo po gradu, a zunaj je postajalo svet¬
lejše in svetlejše, zakaj puntarji so zažigali slamnate ko¬
pice, s katerimi so bile odete razne žlahtne rože in grmi.

»Kdo bo v temi delal! Pali!«

Vrata so naposled pod sekirami, krampi in cepini
odnehala, zasijale so široke špranje, udirali so se posa¬
mezni kosi in vpitje črnih postav, ki so naskakovale grad,
se je razlegalo tako čvrsto in jasno po vežah in hodnikih,
kakor da bi bili strašni gostje že znotraj, graščincem za
petami.

»Ven! Ven!«

Na prednjih vratih so bili divji gostje, zato so pre-
bivavci graščine bežali skozi zadnja vrata v park, iščoč
zavetja v temi, čim dlje od nesrečnega gradu, tem bolje.

Ko so vrgli velika vrata iz tečajev, da je zagrmelo in
se streslo po vsem gradu, so napadovavci zavriskali od
veselja, a oni, ki so bili na begu, so še bolj pospešili
korake.

Drhal je hipoma navalila v vežo, se razlila po hod¬
nikih, s silo odpirala vrata v sobane in shrambe, pred njo
je pa šel strašni klic:

»Glavo ali pa urbar!«

»Urbar! Tukaj je!« je viknil Ahtik, ko je odpehnil duri
v pisarno in se zagnal proti omari, v kateri so bile zakle¬
njene knjige.

»Urbar! Urbar!« je zagnala množica in tiščala v pi¬
sarno, kjer so ležale knjige v omarah in so bile nakopičene
po visokih policah razne listine in debele knjige, več ali
manj vredne, vse pa potrebne za graščinsko gospodarstvo.

»Tukajle so! Cela vrsta jih je!« je zavpil Ahtik, ko
so bila vrata omare v koscih in je vzel v roke prvo knjigo
in jo odprl, kakor bi hotel brati. Vsi so stegnili roke,

112

kakor bi si hoteli s prsti ogledati tisto strašno zver, ki
davi in mori graščinskega kmeta.

»To bomo popravili!« se je napenjal Ahtik, da bi
prišel do veljave, toda že je stegnil Maček iz Podgozda
dolgo roko in mu je iztrgal urbar iz rok in zakričal z
grozno zadovoljnostjo:

»Na ogenj z njim! Vse na ogenj! Vse naj zgori!«

Zagrabil je knjig in papirja, kolikor je mogel, in vpil:

»Kdo bo popravljal, ko je vse napak! Sežgimo! Vse
sežgimo!«

S tovorom se je zagnal proti vratom. To je navdušilo
vse, ker je bil zadel njihovo misel. Zatulili so od veselja,
sto rok je seglo na police in omare. Nekateri so vlekli
tovore ven, drugi so si delo olajšali in metali kar skozi
okna pred grad, kjer so drugi zmetali vse na grmado, ki
je postajala večja in večja; plamen je švigal više in više,
mogočni šopi isker so se igrali v zraku, zažareli so oblaki
in v grajski okolici je nastal krvav dan.

Ljudi je obšla tolika slast uničevanja, da so potem, ko
je zmanjkalo knjig in papirja, planili na pohištvo. Mize in
stoli so hreščali, omare so bobnele in vse je šlo skozi
vrata ali okna na gorečo grmado.

»Gori! Grad gori!« je jeknilo po Studencu, pa nikogar
ni bilo, ki bil šel bit plat zvona, nikogar, ki bi hotel gasiti.

Ko je bila oplenjena pisarna tako, da je ostal le še
kak žebelj v zidu, ko so zvlekli tudi vrata in okna na
ogenj, so šli naprej od sobe do sobe, od stanovanja do
stanovanja v pritličju in potem više v nadstropja in na
vse strani.

%

Vse, karkoli se je dalo odtrgati ali odbiti, je prišlo na
grmado: dragocena oprava obednice in velike sprejemne
sobane, zastori in preproge, slike znamenitih umetnikov,
podobe prednikov turjaških in prejšnjih lastnikov gra¬
ščine, porcelan in steklo, vse vse je šlo na ogenj ali se je
pa izpremenilo v črepinje.

Ogenj je pa naraščal in njegov svit je segal preko
Mahu do Ljubljane, da so se lesketala okna v Rebri.

Pred gradom se je pa ustavil general. Njegova vojska
je razdevala sovražno taborišče, on je pa opazoval gorečo
grmado in se grohotal:

»Hahaha! Tako je prav! Vse dol! Svoboda, vivat svo¬
boda!«


113

Odgovarjalo mu je sto grl onih, ki se niso mogli
uvrstiti pri pokončevanju:

»Tlaka in desetina je preč, ne bo nas drla graščina
več!«

»Svoboda! Svoboda je prišla!«

Iz gradu so pa še vedno nosili razno pohištvo, orodje,
posteljnino, obleko, posodo in še vsakovrstne stvari, ki
so bile že od nekdaj v gradu. Stvari, ki so bile koristne in
potrebne, tudi take, ki bi prišle prav v kmečki hiši. Tedaj
se je zazdelo škoda temu in onemu, da bi stvar uničil
ogenj, in če ni bilo greh vse uničiti, gotovo ni bilo greh
oteti jo in jo spraviti na varno.

»Vse je bilo naše! Naši žulji so bili! Mi smo delali.
Mi smo zbirali!«

Take misli so jih obšle, stegnili so roke po stvareh,
ki jih je bilo privleklo navdušenje na grmado, da jih otmo
in se okoristijo z njimi.

Pohlep se je zbudil in lakomnost jih je gnala naprej
od sobe do sobe, od shrambe do shrambe, od nadstropja
do nadstropja in kar ni bilo prenerodno, da se je dalo
odnesti, je dobilo novega gospodarja. Obleka, perilo, po¬
soda, orodje, vse je prav prišlo. Najbolje so pa zadeli tisti,
ki so si bili odprli pot v shrambe, polne žita in jestvin.

Segli so po gnjatih, klobase so se kar drobile v rokah,
žepi so bili takoj polni in tlačili so si za srajco in
in grabili, dokler je bilo kaj in kolikor so mogli spraviti.
Srečen tisti, ki je zalotil kako vrečo ali primerno posodo,
da je mogel spraviti. Tam so viseli tudi lepo okajeni bohi,
ponos in uteha vsake gospodinje. Vsi so segli po njih, toda
samo krepkemu Šviglju iz Sarskega se je posrečilo, da je
odnesel največjega, enega celega je dobil tudi Štrumbelj
iz Iške vasi.

Nevoščljivost je sijala iz marsikaterega očesa, ki je
gledalo za Švigljem, kako se je postavljal z bohom, ki ga
je odnesel in nosil oprtiv. Zavidali so pa tudi one, ki so
odnašali moko v vrečah, ki so odnašali žito in kričali:

»Sedaj je pa desetina nazaj!«

Oni s plenom so odhajali, da spravijo priborjeno na
varno, a tisti, ki so bili še praznih rok, ki so skrbeli le, da
bi grmada ne pogorela, ki so vlačili iz gradu gorljive pred¬
mete in skrbeli, da bi noben papir ne ostal, ki je kdo ve
kakšno nevarno pismo, so pa sedaj, ko jih je nevoščlji-

Pcklcna svoboda. • 8

114

vost podžigala, s tem večjo poželjivostjo planili za blagom
po vseh prostorih, preteknili vse kote do podstrešja in
končno vlomili v kleti.

»Vino! Vino! Vino!« Ta klic se je razlegnil na vse
strani in hipoma je nastala pred kletmi gneča, ker so
hoteli vsi kmalu do sladkih studencev. Napolnili so kleti
tako, da so komaj napravili prostor za generala, ki ga je
bil zdramil veseli klic in zbudil v njem neizmerno žejo.

»Oštarija!« je viknil general, poln želje po vinu.
»Bomo videli, kakšnega si je gnadljivi gospod grof pri¬
voščil. Bomo videli, kakšen okus ima gnadljivi gospod grof.
Hahaha! Vina gor!«

»Prostor za generala!« je tulil pred seboj in se prerival
do sodov, kjer so bile pipe že odprte in je vino teklo v naj¬
različnejšo posodo, ki je bila uplenjena, pa ni bila nikdar
namenjena za vino, nastavljali so klobuke in kape, čre¬
pinje in prgišča, teklo je tudi na tla.

»Tukaj bo nocoj generalkvartir!«

S temi besedami je sedel Krivanoga na lego poleg
soda, in ker ni imel kozarca, niti kake druge posode, ker
se ni udeleževal plenjenja, je potegnil klobuk z glave in ga
podstavil k pipi, kakor je videl druge, in pil s slastjo.

V kleti je hrumelo. Beseda je postajala čimdalje bolj
drzna in silovita.

»Na marof! K fešnarju! V farovž!«

Tako se je začelo razlegati po kleteh. Klic je bil vedno
silnejši in nestrpnejši. Klicali so oni, ki so imeli dovolj
pijače in so si zaželeli drugih stvari, lepih, priročnih in
koristnih.

Tedaj je izpregovoril general:

»Pa stopite v farovž! Tam je zapisan pasji snop. Pa
postrašite farja! Naj da kaj od sebe! Glavo ali pa urbar!«

»Glavo ali pa urbar!« je zadonelo v kleti, so ponovili
po vežah in hodnikih in ponavljali pred gradom, kjer je
bilo dovolj plena željnih, ter so jo udrli proti vasi nad
farovž.

V kleti je postalo skoraj prazno. H generalu so prišli
nekateri možakarji, ki so imeli vino nad vse radi, in so se
»težki« naslanjali ob sode in na zid.

V grajski kleti je ostal tudi Glavanov Janez iz Skrilj.
Ni se mu ljubilo ne peti ne govoriti, tudi pil ni. Zamišljen
je slonel ob zidu in premišljeval.

115

Tedaj ga je ugledal Tone in ga zdramil:

»Fant, kaj se pa ti tako kislo držiš? Pij in poj! Takega
še nisi pil in tako poceni tudi ne!«

»Nisem žejen!« je odvrnil Janez.

»Pa kakšno zini, široko, da je ne bo mogel nihče po¬
goltniti. Kaj premišljaš! Ni čas za to.«

»Tri dni sem ga oprezoval, pa ga nisem dobil,« mu je
odgovoril Janez in razgrnil svoje srce in dušo, da ga je
Tone izpregledal in vedel, kaj mu je treba.

»Teslo! Kaj pa čakaš? Ako misliš z Lahom poravnati,
pojdi! Sedaj je ura! Take nikdar več ne bo. Videl si pa tudi,
kako se naredi. Na, pij!«

In Janez je pil iz Tonetovega klobuka in sedaj je videl
jasno vso pot pred seboj do cilja, do katerega je že dolgo,
dolgo namerjal.

»Na Preseko! Škriljani, na Preseko! Tam je naš hudič!«

Tako je bolj zarjovel kakor zavpil Glavanov Janez in
zavihtel nad glavo sekiro, ki jo je imel v rokah.

»Škriljani, na Preseko!«

, »Na Preseko!« so se oglašali posamezni, čimdalje več
jih je bilo, in šli za Janezom, ki je vedno ponavljal:

»Na Preseko! Škriljani, na Preseko! Golani, na Pre¬
seko! Nad Menata!«

Ta klic je izzvenel pred gradom in zdolaj po cesti in
na vasi.

»Škriljani, na Preseko! Maček, pojdi z nami!«

Janez je prevpil ves hrup in vsi oni s hribov, ki so
ga slišali in razumeli, so šli za njim, ukajoči in vikajoči.

V graščinski kleti je ostal le general Tone in nekaj
hudo vinskih puntarjev. Pili so in se veselili, da je bila ura
že blizu polnoči. Tedaj se je pa razlegnilo v veži prestra¬
šeno vpitje, tekanje sem in tja in skoraj je planil v klet ves
zasopljen človek, ki je komaj sunil iz sebe:

»Vojaki!«

In sleherni, ki je zasopljen prihitel v klet, je imel na
jeziku besedo: »Vojaki!«

»Kje? Kje?« je vprašal general osuplo in se vzdignil
z lege poleg soda.

»Kje so? Kje so?« so vprašali vsi oni, ki so bili še
trezni in so razumeli naznanilo.

Malnarček, ki je bil med prvimi pribežal, je vzel
Tonetu klobuk z vinom in pil, potem pa povedal:

8 *

116


»Nameravali smo udariti v farovž. Ko ni bilo tebe,
sem dal jaz povelje, da morajo eni iti po vasi in odzadaj
mimo kaplanije, jaz sem hotel s tistimi, ki so se mene
držali, pa mimo Mesarja po ulicah v farovž. Tako bi nam
še miš ne bila ušla. Naročil sem bil ljudem, naj grabijo samo
po papirju in po bukvah, da nam ne bodo mogli očitati,
da smo sirovi, zlasti ker imamo itak jesti dovolj. Gremo
po ulicah, kolikor mogoče nalahko, in že pridemo blizu
farovža, tedaj pa pred nami nekdo zakriči: Haltberdja! —
Kar mraz mi je šel po hrbtu in sem dejal, ko sem se
nekoliko zavedel: Kdo tam? Naprej! Tako sem dejal in
smo porinili tiste, ki so bili pred nami. Tedaj je pa od vseh
strani prihajalo: Haltberdja! Haltberdja! Naši so pa vpili:
Nazaj, nazaj! in pritisnili nazaj, da so nas odrinili. Soldatje!
Paganeti! so vpili vse vprek. Povsod je nastal vrišč. —
Ni pošast! sem dejal in napenjal oči, kje bi koga zagledal,
ker si še misliti nisem mogel, da bi bili vojaki. Pa sem
se kmalu prepričal, da so zares vojaki z dolgimi paganeti
na puškah in dolgimi muštacami pod nosom; zakaj komaj
sem se nekoliko razgledal, že sem stal skoraj sam nasproti
vojakom, ki so imeli pred seboj paganete povešene. Tedaj
sem videl, da se je treba umekniti, kakor so se drugi, in
prišel sem, da ti povem.«

»Niste znali udariti? Niste imeli krampov in cepinov?
Udarili bi bili! Udarili, da bi se bilo vse razkropilo. Saj
pravim, ako ni človek zraven, je pa vse narobe!«

»Anti veš!«

»Kaj misliš, da bodo vojaki sem prišli?«

Malnarček je skomizgnil, češ, saj se jih tudi pred
farovžem nismo nadejali.

»Res je! Tako bi lahko še generala ujeli, pa bi bilo
vojske konec. Jaz se jim že ne dam!«

To je rekel, zapustil klet in šel v temno noč, da se
reši in ohrani.

In tudi drugi so naredili takisto.

Cesarski guverner grof Welsersheimb je po prejemu
pisma svojega prijatelja cesarjevega komornika Auers¬
perga odredil, naj pošljejo nekaj vojakov med nemirneže,
ki bi varovali graščinsko last in s svojo navzočnostjo
ohladili nemirno kri podložnikov. Niti v sanjah pa ni
mislil, da bi kmetje kaj resnega nameravali. Vsa zadeva
se mu ni zdela važna.


117

Iz tega miru ga je pa predramil klic, ki je tistega
Večera zadonel po Kresiji: »Na Igu je punt!« in ki je bil
spravil vse ljudi v Kresiji pokonci.

»Punt je! Na Igu je punt! Ižanci gredo!«

Tako je odmevalo po vežah in hodnikih in je skočilo
tudi na ulico, da je šlo po vsem mestu.

»Na Igu je punt!«

To novico je prinesel v Ljubljano ižanski kaplan, ki
je bil pripeketal na svojem konjiču, vsem mokrem in pe¬
nastem, prav v Kresijo in prosil pomoči in varstva zoper
razdivjano drhal, ki je bila izgubila vse spoštovanje do
svetne in duhovske gosposke in je vstala, da vse pokonča.

Tako so mu poročali zaupniki in ogleduhi, ki so na¬
stavljali ušesa med kmeti in prinašali njihove krvave
grožnje v grad in župnišče.

Oddelek, ki je bil pripravljen na Ižansko, je dobil po¬
velje za takojšen odhod, in sicer v brzem koraku. Ko je
poveljnik oddelka opazil na ižanskem gradu velik ogenj,
je priganjal svoje ljudi in tako so še pravočasno prispeli
na Studenec in zastražili župnišče. Na gradu ni bilo kaj
varovati in zato so ostali v vasi, da otmo župnišče in druge
domove, ako bi se jih lotila ropajoča drhal. Streljali tiste
dni itak niso, ker je tako ^želela tista oseba, ki je bila
oznanila ljudem svobodo, vsaj na ljudi niso smeli.

Tudi na Studencu niti enkrat niso ustrelili, ižanska
vojska je pa s krampi in cepini pobegnila pred golimi ba¬
joneti in tako je ostal v župnišču pasji snop za večne čase
zapisan.

Enajsto poglavje.

Pohod na Turjak*

V tisti viharni noči so spali na Ižanskem samo otroci.
Vse drugo je bdelo deloma od strahu, večinoma pa v ve¬
selem pričakovanju dogodkov.

»Urbar! Ali ga bodo dobili v roke? Ali ga bodo po¬
pravili tako, da bo tudi za kmeta prav?«

Naposled so se vračali prvi. »Glej ga! Ta nese vrečo
na rami. Kaj neki ima? Onile nese v vsaki roki stol. Lej
ga, kako je zagrabil, da si jfe komaj pobasal pod pazduho.
Ali je obleka ali kaj? Ga vidiš, kako je širok? Bog vč,
kaj si je natlačil v nedrija. Poglej ga no, kako gredo psi

118

za njim, Kaj pa nese? O, pošast, gnjati je pograbil. Ta se
bo mastil!« Z vsakršno ropotijo so prihajali, celo z raz¬
ličnimi gosposkimi piskri, ki so jih pobrali po policah in
omarah, v kuhinjah in sobah.

»Kje je pa urbar?«

Tako so končno vprašali nekateri, ki jim je bil urbar
v srcih in so ga imeli v mislih. In takoj so zvedeli:

»Pekel ga je požrl. Ali nisi videl, kako je gorelo?
Nobena črka ni ostala, glavo zastavim!«

Sedaj pa ni bilo pripovedovanja ne konca ne kraja.

»Ali ni bolje, da sem prinesel domov moko, kakor da
bi bila zgorela? Ali nam ne bo prav prišla? Pa tale kos
mesa? In ta pisker in tile prtiči? Ali naj bi bilo vse zgo¬
relo? Kdo bi pa imel kaj od tega?«

»Pa to ni naše. To je graščinsko!«

»Kaj ni vsa graščina naša? Sedaj smo samo nekaj
tistega nazaj vzeli, česar nas je graščina leto za letom
oropala. Ali ni graščinec vsako leto desetimi? Nocoj smo
pa mi!« Tako so pogladili občutljivo vest, ki se je tu in tam
krotovičila.

Največ občudovanja, pa tudi zavisti je užil Švigelj
s Sarskega. Vsi so ga videli, ko si je bil oprtal boh, vsi so
ga zavidali, pa tudi doma so povedali, kako je bil Švigelj
srečen, ki je bil boh zalotil.

»Zakaj ga pa ti nisi prehitel, saj veš, da nimamo nič.
Zakaj si ga pustil?« je očitala marsikatera žena možu.

Toda oni možje, ki so bili doma, so pa morali pre¬
slišati: »Viš ga, dedca lenega! Švigelj je možak. Cel boh
je prinesel, lahko bo ona belila, tebi bom pa nezabeljen
močnik dajala!«

Marsikomu je bilo žal, ki ni bil pograbil kaj boljšega,
najbolj je bilo pa žal onim, ki so ždeli doma takrat, ko se
je delilo graščinsko blago in so si ižanski kmetje vračali
desetino.

' V jutru po tej zmagoslavni noči je cerkovnik pri Sv. Le¬
nartu na Zgornjem Igu prvi zapazil, da vstaja na dolenjski
strani beli dan. Tedaj je udaril na veliki zvon in udarjal
plat počasi in slovesno: »Na noge, Ižanci! Ura je!«

In kmalu nato je bilo plat zvona po vseh cerkvah
v dolini ter po cerkvah na gričih in hribih.

Vzdramila se je dolina in gora in vzdignilo se je vse,
kar je bilo zmožno udariti.


119

Tedaj pa, ko je že zvonilo po vseh cerkvah ižanske
fare in še čez, koder so vedeli za zaroto, je farni zvon
molčal in ljudje so se spraševali: »Ali je farni mežnar
zaspal? Ali drži z graščino? Naj ga strela!«

Na splošno presenečenje pa se je razlegnil po Stu¬
dencu čednikov rog, dasi ni bilo v gmajni nobene muljave
in je bilo barje še požgano od mraza.

Čednik je pa trobil, trobil.

Takoj je bilo na Studencu vsem jasno, kaj pomeni čed¬
nikov glas, in so se odpravili prav tako, kakor bi jih bil
zvabil zvon, in so vzeli čednika z rogom s seboj, da jim bo
trobil po poti, koder bo korakala vojska s Studenca.

In dobre volje so bili, se smejali in grohotali, ko se je
čednik napenjal, in so se izpraševali, kdo se je domislil
čednika.

»Mi se pa postavimo!«

Tako so se bahali zarotniki s Studenca. Malnarček,
ki jih je vodil, je bil pa še bolj ponosen, zakaj on je bil
tisti, ki je spravil čednika pokonci, ker mu je prišel cer¬
kovnik povedat, da ne more v zvonik, ker ga straži vojak
in mu grozi z bodalom. Jezen je bil zaradi tega, ker ni
vedel, kako bi sklical sosede, a tedaj se mu je zasvetilo,
da je ukazal: »Naj pa čednik zatrobi!«

In tako je šla vojska s Studenca za čednikom in to je
bilo drugim tako všeč, da jim je bilo žal, ker niso tudi iz
drugih vasi vzeli čednikov s seboj. Samo oni s Pijave
gorice, ki imajo sv. Judeža za patrona, ki se že takrat niso
dali onim s Studenca pod noge, so privedli svojega čednika
s seboj, ko so slišali znani rog s Studenca.

Ko so le-ti s Studenca trčili z onimi s Pijave gorice
v Okljuki skupaj, je pa rekel Tone Krivanoga, ki je bil
pri Malnarčku prenočil in je šel sedaj z onimi od fare:

»Ni pes, da bi se Turjak sedaj ne razvalil. Okoli
Jerihe so samo trobili, pa. je šlo zidovje v drobno, mi pa
imamo rogove in krampe s seboj. Tudi Turjak mora iti
vsaksebi! Dol z njim!«

»Glavo ali pa urbar!« je odgovorila vojska.

Urbar je imel vsakdo na jeziku, v srcu je imel pa salo.
Salo mora dobiti, da bo žena zadovoljna, obleko za otroke
ali vsaj čevlje, pisker iz porcelana ali vsaj še kaj od sio
drugih dobrot, ki so nakopičene v turjaškem gradu. Vsak
jc samo to Boga prosil, da bi bil prvi v gradu.

120

Morda se bo že v Namršlju kaj dobilo. Pa tam nimajo
Bog ve kaj, ko je bajta majhna in Pem tako skop, da še
sebi ni nikdar nič privoščil.

»Na Turjak! Tam imajo!«

Te misli so privzdigovale vse, ki so imeli korake
usmerjene proti Turjaku in so nosili na ramah krampe,
vile, cepine in sekire.

Ko je kmečka vojska dospela do Podrebra, so jo Že-
limeljci pozdravili z vriskanjem.

»Glavo ali pa urbar!« so jim odgovorili Ižanci in krenili
proti Namršlju. Toda Želimeljci jih niso spremili. Smejali
so se jim in si pritrjevali, češ, kako prav smo naredili.
V ranem jutru so namreč gradiček že sami oplenili in
urbarje zažgali.

»Hudirja, kar brez nas! Pa vse do zidu!« so se srtinili
Ižanci, ko so se vračali praznih rok.

»Vsaj toliko pravice imamo v Namršlju kakor Ižanci.
Ali ste vi nas kaj vabili na Ig?«

Skoraj bi se bili spoprijeli, da ni prav tedaj završelo
po hribih. Po vseh stezah so drli hribovci navzdol. Vihteli
so težke okovanke nad glavami in bliskali z očmi na vse
strani. Najbolj divji so bili Škriljani, ki jih je vodil Glavanov
Janez, sam srdit, da je kar pihal.

»Kako si opravil?« ga je pozdravil Tone Krivanoga.

»Nocoj smo jazbino na Preseki razpotegnili in požgali,
jazbec nam je pa ušel,« je povedal Janez in zaškripal z
zobmi.

»Če ti je sedaj, ti ne uide drugič, Janez. — Sedaj
pa,« se je obrnil Krivanoga do vojske, »čedniki naprej!
Na Turjak!«

Zatrobili so rogovi, bobnarji so tolkli takt na prazne
banke in na škafe, da je šlo kakor pri vojakih: ena, dve!
Vmes pa je šlo med vojsko gor in dol: »Glavo ali pa urbar!
Vse dol! Tlaka in desetina je preč, ne bo nas drla gra¬
ščina več!«

Potoma so pritiskali še zmerom novi puntarji od vseh
strani. Za vsakim grmom ob cesti so čakali, na križ-
potih je bila glava pri glavi. Z Gradišča, z Vrha, z Ro¬
gatca so prišli, pa so prilezli od Ščurkov, z Visokega so
pridrli, iz Zapotoka so vsi pridrevili, tako da so Ižanci že
kar godrnjali, da jih je preveč, da ne bo kaj deliti na
toliko glav. Mimo Zalogarja so kar šli; malokateri je

121

stopil noter, da ga je sunil merico ali dve. Plačal pa no¬
beden ni nič, je pravil kesneje Zalogar, vsak je rekel:
Bom plačal nazaj grede. Tako je Zalogar tržil tisti dan,
iztržil pa nič. Ustavili so se šele pri Matičku pod Tur¬
jakom.

Tako je prišla ižanska vojska pod Turjak.

Grof Jožef Marija Auersperg se po tistem neprijetnem
dogodku na Studencu Ižancem ni več prikazal, temveč je
ponoči zajahal konja in se pod vodstvom velikega lovca,
ki je poznal vsa pota in steze, podal domov na Turjak po
stranskih potih in stezah preko hribov; Ižancev ni hotel
srečavati.

Pesem, ki mi jo je povedal mladi Zdražba, pravi:

Grof se v gozdu milo joča,
pa se Bogu priporoča:
da bi toliko ga prikril,
da b’ Ižanc ga ne dobil!

Jokal turjaški grof najbrž ni, vsaj vpričo velikega
lovca ne, toda poln srda je koval načrte, kako bi se osvetil
Ižancem za sirovo ponižanje. Ali bi se ne spodobilo, da
bi vse Ižance položil na cesti na trebuh in bi se cesarjev
komornik in grof turjaški vozil po njih gor in dol? Spo¬
dobilo bi se in zaslužili so. Tako je mislil grof turjaški
v svojem srdu; ko se je pa začela v njegovih žilah kri ne¬
koliko mirneje pretakati in je začel premišljevati, odkod je
prišel nemirni in uporni duh med ljudi, je moral priznati,
da je prišlo vse to od zgoraj in da je pravzaprav cesar
tisti, ki je vrgel turjaškega grofa in svojega komornika na
Studencu iz kočije.

»Kaj blebeta o odpravi tlake in desetine, zakaj obeta
svobodo in konstitucijo!« se je v srcu hudoval grof tur¬
jaški. »Sedaj pa ima! Kanalja je komaj zavohala prostost,
že se je začela zigravati. Že danes je nastavljala rožičke,
kaj šele bo, ko ne bo več na verigah? Kdo bo varen pred
njo? Ferdinand, slabe svetovavce imaš! Z bičem po kanalji
in na kratko jo priveži! Potem boš vladal!«

Takih nazorov je bil grof Jožef Marija, in če bi bil
tedaj on cesarjev svetovavec, ne vemo, kako bi bilo kaj
s tlako in desetino.

122

Hud se je vrnil na Turjak, kjer so že vedeli za njegovo
nezgodo, in je še manj govoril kakor sicer.

Naslednji dan je pa vendar vzdignil ušesa, zakaj na
Turjak so prihajale novice, čudne in neprijetne, ki so vzne¬
mirjale bolj in bolj vse, ki so prebivali pod graščinsko
streho, in so končno osupnile tudi resnega gospoda grofa.

Uradništvo okrajne komisije, ki je tedaj prebivalo
v gradu, je pobegnilo že ob prvih grozečih novicah preko
Šentjurja na Grosuplje in naprej po veliki cesti, kjer je
bilo vedno dovolj vojakov in bolj varno.

Tudi grofa so nagovarjali, da naj pobegne v Ljubljano
in naj prepusti obrambo graščine uradnikom, lovcem in
hlapcem; toda grof se ni vdal. Stoletja so že Turjačani na
teh pečinah, nikdar se niso zbali, nikdar niso klonili. Ko
so divjale vojske in upori v deželi, tedaj so se Turjačani
utrdili v svojem gradu in kljubovali vsem viharjem, ali so
pa kot vojskovodje drli sovražniku nasproti. Ali se ne
pretaka po njegovih žilah kri Herbarta, kri Andreja in
drugih slavnih prednikov, ki so se odlikovali na bojiščih?
Jožef Marija naj pa pobegne? Nikdar! Ne, ne, te sramote
pa ne napravi svojemu starodavnemu rodu.

»Branil se bom!« se je odločil Jožef Marija. »Do
zadnjega zdihljaja bom varoval dom svojega rodu. Naj
pride kanalja! Tur bo pokazal, da je močnejši.«

Zaničevalno je gledal plašno uradništvo, ki se je pre¬
hitevalo v begu, ko je komaj zaslutilo nevarnost; z velikim
spoštovanjem je pa govoril o grajskem župniku — Jože
Suhadolnik se je pisal —, ki je ostal v svojem stolpu,
četudi so ga nagovarjali od vseh strani, naj beži. Grof in
župnik sta ostala torej na svojem mestu in Jožef Marija
se je kot previden mož tudi vsestranski pripravljal na
obrambo.

Najprej je ’sporočil deželnemu poglavarju grofu Wel-
sersheimbu, kaj vse se pripravlja. Opisal mu je načrte
upornikov, ki ne nameravajo razbiti samo turjaških gra¬
ščin, temveč nameravajo udariti tudi na Ljubljano in Bog
ve kam še, ker zgledu podložnikov ižanske graščine bi
sledili tudi drugi in v kratkem bi bila vsa dežela v naj¬
večjem uporu in bi tekla kri graščakov in gospode kakor
je bilo že nekdaj, kakor piše zgodovina. Prosil je, naj mu
pošlje vojake, da bodo varovali imetje turjaških in upor
v kali zadušili.

123

Potem je pa grof tudi sam storil za obrambo, kar
mu je velevala previdnost. Predvsem je bil prijaznejši
z lakaji, svojimi uradniki, hlapci in z vsemi ljudmi. Ma¬
homa je spoznal, da so mu potrebni. Poklical je na Turjak
vse logarje in lovce, ki sami še niso bili pribežali, vpregel
je »purgo«, da*je robotala pri utrjevanju grada in marofa.
V sobe, iz katerih so lahko metali kamenje na naska¬
kujoče, je velel nanositi kamenja, iz orožarne je dal na
razpolago vse uporabljivo orožje, celo oba stara topova,
plen iz turških vojn, je ukazal postaviti na baštonu, da sta
grozila na ižansko stran. Postavili so na notranjem dvo¬
rišču kotle za vodo. '

Na pristavi so pa pripravili močna bruna, s katerimi
bi bili zavarovali vrata.

Pozabil pa ni poslati ogleduhov in poizvedovavcev
v uporni tabor. Med tlačani so bili vedno ljudje, ki so
slepo služili graščini. Ti so poročali vse podrobnosti, ki
so jih izvedeli ali opazili. In tako je grof Jožef Marija
izvedel, da je vznemirjena vsa pokrajina, katere središče
je Turjak, da se ljudje rotijo, da ne bodo dajali nobene
desetine, da ne bodo hodili na tlako in da mora vse dol,
graščine in gospoda. To grofa sicer ni vznemirjalo, ker je
že tako vedel, da pameten tlačan vedno kolne graščaka in
se roti, da ne bo dajal ne desetine ne tlake; bolj so ga
skrbele priprave Ižancev. Poizvedovavci so mu prinesli vse
načrte Ižancev kakor tudi, da iščejo zaveznike na vseh
straneh, da bi kakor val butnili od vseh strani na Turjak
in ga potopili.

»Glavo ali pa urbar!«

Ali so uporni tlačani res željni krvi graščakov in
gospode? Ali se bo res treba udariti z njimi na življenje
in smrt?

V taki negotovosti je prešla noč, ki so si jo bili izbrali
Ižanci za upor. Na Turjaku so bili pripravljeni ustaviti se
navalu. Razen straž so smeli iti vsi počivat, samo pod
kotli je moralo goreti, da bi bil pripravljen krop, s ka¬
terim bi bili ohladili glave upornikov. Toda kdo bi spal
takrat, ko trka sovražnik na vrata, ko mu v pričakovanju
slika domišljija dogodke, polne groze in trpljenja. Nihče
ni spal, in tudi ko bi bila napadala koga dremavica, bi
ga bila naglo pustila, ko je zadonel grozen klic:

»Gori! Na Igu je ogenj!«

124

Vse se je gnetlo na obzidje, nagibali so se skozi okna
in zrli na Ig, kjer je žarenje neba naznanjalo požar, ki
se zdi v noči še večji in strašnejši kakor je v resnici.

In vsi so ugibali, kaj gori. Ali gori grad ali marof,
ali se je slučajno vnel ogenj pri kakšnem kmetu?

Po polnoči je pa bilo jasno, da pokončava ogenj gra¬
ščinsko imetje, zakaj takrat se je posvetilo tudi pod Mo-
krcem in vsi lovci in logarji, ki so poznali natančno vse
ozemlje, so potrdili, da gori graščinska hiša na Preseki.
Gozdar Menat, ki je bil tudi pribežal na Turjak, si je
segel od togote v lase, zakaj vedel je, da bo vse njegovo
imetje pepel. Rotil se je, da jim še vrne.

Sedaj je bilo vsem jasno, da se je začel punt in se
razlil na vse strani in da bo skoraj pljusknil ob turjaško
ozidje.

Grof je dajal povelja, nadoskrbnik je nadzoroval, kako
se izvršujejo, in naročal logarjem in lovcem, naj pač pa¬
zijo, da ne pojde noben strel zastonj. Pod kotli je moralo
goreti.

Proti jutru so pribežali nekateri ubežniki iz ižanske
graščine in povedali, da je upornikov kot listja in trave,
da se nihče ne more ustavljati črnim pošastim.

»Se bomo pa streljali,« je menil grof in dejal lovcem
in gozdarjem: »Naravnost v srce!«

Zjutraj so prišli na Turjak vojaki, ki jih je bil poslal
deželni poglavar v varstvo prijatelja Auersperga.

Z vojaki je pa prišel tudi pogum, ki je privzdignil
junaške brambovce na Turjaku, da so se jim mračni
obrazi zjasnili in so se kljubovalno ozirali na ižansko
stran.

Grof Jožef Marija je vzkliknil: »Pa naj pride kanalja!«

Stari Potokar iz Želimljega se je kot fant tudi udeležil
pohoda na Turjak, *Na stara leta je pravil vsakomur, ki ga
je hotel poslušati, kako je bilo takrat. Pisatelj te povesti
ga je rad poslušal in zato misli, da je najbolje, ako nam
Potokar tudi sedaj govori. Poslušajmo!

»Pri Matičku smo se najprej oddehnili,« je pravil stari
Potokar, »zakaj tam se začne cesta vzpenjati v hrib, na
katerem je Turjaški grad. Treba je pa bilo tudi premisliti,
kako se ga bomo lotili. Neki Ižanec je vedno in vedno
drežnjal: Najprej poiščimo urbar! Urbar moramo dobiti'

125

Toda niso bili vsi njegovih misli, zakaj drugi Ižanci so
ugovarjali in vpili: Najprej v shrambo, pa nikamor dru¬
gam. Šele tisti Krivanoga je naredil mir, ki je dejal: Naj¬
prej v grad, potlej pa kamor kdo hoče. Jaz pojdem naj¬
prej v klet pogledat. — Ta ima prav, smo dejali, ki da
vsakemu prostost, da bo delal, kar ga bo najbolj veselilo.
Potlej so pa začeli izpraševati: Kje so pa Krvavci in smo¬
larji? Škocjanci, kje so? Poljci, kje so? In oni od Lašč?
Kaj nam niste pravili, da bomo vsi kmalu udarili? Po¬
čakajmo jih, so dejali tisti, ki so nas vodili. Krivanoga je
povedal: Dolhar iz Škocjana je sporočil, da bo vse pri¬
peljal. Mišček iz Dobrepolja naznanja, da Poljče komaj za¬
držuje, da hočejo kar sami z graščino vse urediti in da
ne odnehajo. Okoli Lašč je vse na nogah. Samo Krvavci
in smolarji se še niso sporazumeli. Smolarji pravijo, da
ima graščina več smole v gozdovih kakor kmetje in da bi
bilo pametno držati z graščino. Na urbar ne dajo nič, ker
ni notri o smoli nič zapisanega. Smolo ima tisti, ki ima
strug v rokah, pa nihče drugi. Pa Usnik je rekel: Čeprav
ne bo mogel vzdigniti smolarjev, Krvavci pridejo gotovo.
Ti so gorki graščini in bi si jezo radi ohladili. Tako je,
počakajmo! Toda Ižanci niso bili teh misli, zagnali so
vse vprek: Kaj bomo čakali! Kdor prej, ta prej! Prej pride,
prej melje. Kar naprej! Kar nekaj mešati se je bilo začelo
in vsak bi bil najraiši udaril na svojo roko. Tudi jaz sem
bil prijel trdneje vile in sem si mislil: zadnji ne bom, gorje
mu, kdor mi pride nasproti. Popolno zmešnjavo je pre¬
prečil Krivanoga, ki je zavpil: Vsi tisti, ki imajo kaj be¬
sede, naj pridejo k meni! V hipu so se zbrali tisti, ki so
imeli pri posameznih oddelkih prvo besedo, okrog Kriva¬
noga, mi smo se pa zgrnili okrog njih, da bi slišali, kako bo
posvet. Kaj bi? je začel Krivanoga, ki mu je bilo poznati
takoj, da je čez vse druge. Ako počakamo, pojde zlahka.
Kar poigrali se bomo, pa bomo v gradu, pa bo urbar naš
in vse drugo, nihče nam ne bo mogel uiti, zakaj samo ena
vrata so v grad in iz grada. Ne grof ne kdo drugi nam
ne uide, še Ardigata nam bo prišel v roke. ki ga imate vsi
črno zapisanega. Pa ni treba precej udariti po njih, da bi
jih bilo konec in bi jih imeli potem na vesti, da jim še časa
za pokoro nismo privoščili in smo jih gorke poslali hudiču
na vile. Na rokah jih pa tudi ni treba nositi, zakaj je pa
vojska; ampak zmeniti se je treba z njimi. Kdor je kdaj

126

palice držal na Turjaku, ta naj jih vrne grofu z obrestmi
vred, da bo videl, po čem je taka mast, Ali pa Pemu
in Ardigati. Vsi trije so jih zaslužili. Le po njih! Vse
vrniti! Vse se mora plačati z judovskimi obrestmi vred.
Kar všeč je bila ljudem taka misel, da so se oglašali:
Grofa dajte meni v roke! Jaz si bom Ardigato privoščil!
Pem, sedaj boš videl! Tisti divji fant iz Skrilj je pa kar
tulil, ne vem, ali od jeze ali veselja: Pes s Preseke je pa
moj! — Pa naš! so vpili Škriljani. Tudi nam je dolžan!
Vojvodi so pritrjevali velikemu in je bilo sklenjeno: Po¬
čakajmo! Špijoni naj pa gredo pogledat, kdaj bodo druge
vojske prišle. Toda Ižanci so bili drugačne volje: Nič ne
bomo čakali. Koga se pa bojimo? Nas je itak že pol pre¬
več. Zakaj pa imamo krampe in sekire? Naprej! Pa naj
bi bili prej vstali. Bodo pa na ostanke prišli. Naprej!
Udri, Cecman! Svoboda je! Najbolj so vpili tisti, ki so bili
po obrazu sajasti in so imeli samo v očeh nekaj belega
in pa zobe, kadar so se režali. Drugi se pa tudi nismo
nič bali, pa smo zagnali vsi kakor en mož: Naprej! Naprej!
Vojvodi so morali odnehati.• Krivanoga se je raztogotil:
Jaz ne bom kriv, ako bo napak! Vsaj oglasimo se pri¬
jateljem. Naj uka sova! Udarimo v imenu božjem! Tisti
umazani Ižanci, ki so bili tako neugnani, so pa zaukali
kakor sove. Dejali so, da je to puntarsko znamenje, da
se zvohajo. A nihče se ni odzval in tudi nismo utegnili
poslušati, ker so Ižanci kar naprej drli po cesti in so na
vsak način hoteli biti prvi, tako da smo drugi hočeš ali
nočeš kar za njimi ostali. Prav za nami so bili pa vojvodi
ki so bili prej med prvimi, a so šli sedaj prav zadnji, da
se mi je kar zdelo, da bodo vse zamudili in bodo najbrž
mrzlo jedli kakor Poljci in drugi. Tako smo se začeli
vzpenjati po tisti kačji cesti pogumni in veseli: sedaj je
ukala sova, nato je pa udarilo: Udri, Cecman! Vse dol!
Glavo ali pa urbar! — da je odmevalo od bregov in iz
gozda, kakor bi se nam grohotalo tisoč vragov. Vihteli smo
sekire nad glavami, zamahovali s krampi, z vilami suvali
v zrak, tolkli s cepini po kamenju, da so se kresale iskre,
in kakorkoli je mogel kdo pokazati srčnost in razposa¬
jenost: Udri, Cecman! Tlaka in desetina je proč! Svoboda
je! Tako smo prišli do vrhnjega ovinka, od koder je vi¬
deti grad. Tedaj smo zagledali vojake, ki so obkoljevali
grad spredaj in od naše strani. Kar mraz nam je šel po

127

hrbtu, zakaj bolj gotovo bi se bili nadejali srečati samega
peklenščka na Turjaku kakor pa vojaka, pa celo grani¬
čarja po vrhu, tistega, ki ima bele špičaste hlače in mu
vise muštafe pod nosom. Prednji so kar obstali in za
njimi se je ustavljalo vse in se je zdelo, da bi šli najrajši
kar ritenski. Začeli smo vpiti: Naprej, naprej! Sprednji
so se pa branili: Vojaki, paganeti! Zadnji so tiščali naprej,
prednji so se upirali nazaj, da je kar gneča nastala na
cesti in ni bilo nobenega vodstva več. Prednjih kar nismo
mogli spraviti naprej in so se samo otepali: Kam bom
šel z golimi rokami? — Naprej! Kaj se bojiš, zakaj imaš
pa sekiro? — Tako smo vpili vse križem, iz grajskih oken
so nam pa zijala kazali in grozili. Ko so poveljniki prišli
pogledat, kakšen šent je cesto pretekel, da ne more vojska
naprej, so jim Ižanci kazali graničarje in vpili: Paganele
imajo! — Kaj se pa bojite? Cesar je velel, da njegovi vo¬
jaki ne smejo ljudi streljati, se je naraščal Krivanoga.
Naprej! Drugi je vpil: Fantje, naprej, po urbar! — Pa nista
mogla premekniti Ižancev, ki so le vpili, da ne gredo
na paganete. Krivanoga jo je pa pogruntal: Zakaj imamo
pa vile? Z vilami jih bomo! In precej se je glasilo povelje:
Z vilami vsi spredaj! Naprej z vilami! Povelje je šlo sem
in tja, toda tisti z vilami niso bili prav zadovoljni in so
godrnjali: Pa bi bili ukazali podajače prinesti! Kakšna

komanda je pa to, ki nič ne ve? — Vendar so začeli pri¬
hajati v prve vrste, kateri se je pa še obotavljal, so ga kar
spehali naprej. Tako se je zdelo, da se bo vojska iznova
uredila in Ižanci so se začeli bahati: Jim bomo že poka¬
zali! S pestmi so grozili vojakom pred gradom. Sedaj bo
pa šlo, ko so vile spredaj, smo se pomenkovali in stopali
v vrsto, Tone Krivanoga je pa od zadaj vpil: Naprej! Jaz
sem žejen! Hitro naprej! — Komaj so prišle komandantove
besede do grada, tedaj se je pa na zidu nekaj posvetilo
in pokadilo ter zagrmelo, da se je vse streslo okoli nas
in pod nami. Za trenutek je vse obmolknilo in najbrž je
ljudem tudi sapa zastala in srce. Šele ko je grom udaril
nazaj od nasprotnega brega, od Ločnika, od Kureščka,
kakor bi bili povsod okrog nas postavljeni topovi in bi
streljali na nas, so se nekateri zavedeli in z glasom,
polnim strahu in groze, zavpili: Štuki! Štuki! Bežimo! —
Bežimo! je jeknilo po vsej naši vojski in tisti hip je bila
vojska pod cesto in se je spuščala po strmini navzdol med

128

drevjem in grmovjem, loveč se po vseh štirih, od drevesa
do drevesa, se prekopicevala čez glavo, se vozila kakor
na saneh po drčah, po grušču in koreninah, kakor je kdo
mogel, kakor se mu je zdelo varneje in hitreje. Nihče se
ni utegnil obrniti, da bi bežal po cesti, vse je tiščalo na-
vprek. Jaz sem bil še ostal na cesti, mlad sem bil in rado¬
veden, pa tisti Krivanoga se je še nekaj obotavljal in ne¬
kaj drugih. Tedaj je pa zopet zagrmelo, da se je vse treslo.
Po zraku so letele goreče cunje. Komaj sem se ozrl, sem
že videl, kako se je Krivanoga zagnal na kraj ceste in zavpil
žalostno na pomaganje: Prizajeti smo! Sin Davidov, reši
me! — in v istem hipu se je vrgel za drugimi v grmovje.
Zadnji sem bil na cesti in taka groza me je bila obšla,
da sem se še jaz spustil nizdol. To pa rečem, noben vihar
ne bi bil tako naglo pometel ceste, kakor so bili s Turjaka
s praznimi topovi pognali vso našo vojsko. Zakaj pravili
so kesneje, da so za poskušnjo le s cunjami nabili topove
in z njimi pozdravili sovražnika; ko so pa videli, kako
so lahko spravili celo vojsko v dir, je velel grof streljati
od veselja. Graničarji so pa vpili: Ura, ura, ura! ker jim
je bil grof obljubil, da bodo pili, kolikor bodo hoteli, ko
bo vojska končana. Mahoma smo bili zdolaj, nekateri so
prišli z glavo naprej, drugi z nogami, malokateri je prišel
dol tako, kakor ljudje hodijo, vse je bilo na kupu, da take
kurje mese še nisem videl kakor je bila takrat in je tudi
ne bom. Kakor hitro se je mogel kdo izkobacati in po¬
staviti na noge, jo je ubral čez travnik na cesto. Nihče
ni pobral orožja, ako mu je padlo iz rok, nihče ni iskal
klobuka, če ga je izgubil, nihče se ni ozrl nazaj, zgoraj na
hribu so jih pa izpuščali, da se je majala gora in dolina,
in to nas je gnalo naprej na žive in mrtve. Jaz sem bil
mlad, čvrst in gibčen v nogah, da sem se spretno lovil po
hribu in sem brez vsake nezgode prišel dol in potem sem
jo ubral za drugimi. Dam se pa ne! sem dejal sam pri sebi
in sem stegnil noge, da sem v trenutku pustil tiste na-
dušljivce za seboj, pretekel prve in bil prvi za ovinkom
na Virji, kjer me nihče s Turjaka ni mogel videti. Tedaj
sem začel bolj polagoma teči, da sem zgubil sapo, ki sem
se je bil nalovil. Ker so pa drugi le pritiskali za menoj in
je na gradu še zmeraj grmelo, sem jo pa le ucedil in pri¬
tekel prvi do Zalogarja, kjer sem smuknil v vežo. Zalogar
je bil baš stopil na lestvo in tarnal: Sedaj mi bodo pa vse

129

požrli. Fant, nikar me ne izdaj. Skril se bom. Molči, ne bo
zastonj! — Je že dobro! sem dejal in potiskal lestvo za
njim, ki jo je vlekel za seboj na izbo. Komaj se je bil
Zalogar odmeknil od line, že so prisopihali za menoj po
cesti in nekateri so planili v vežo, zahtevajoč: Brž pijače!
Kje je kaj požrtnega? Klicali smo vsi skupaj Zalogarja in
poskušali odpreti vrata v klet. Tedaj je pa k sreči na
Turjaku zopet primazalo, kar je vse žejne Ižance vrglo
iz Zalogarjeve veže, da so se spustili v dirkanje z drugimi,
ki so se poganjali po cesti. Jaz sem se pa v veži smejal
in gledal razbito vojsko na begu. Seveda so se še za¬
tekali v Zalogarjevo vežo, zakaj žejni so bili gotovo vsi,
pa streljanje na gradu jih je vedno pognalo naprej. Pa
sem jih gledal. Dosti jih je bilo brez pokrivala, obleka je
bila raztrgana, da so kar cunje visele od njih; drugi so
bili vsi opraskani po glavi, da so imeli krvave maroge,
nekateri so imeli roke obrezane, da je kri curkoma kapala
iz ran. Nekateri so se opraskali ob grmovje in potolkli
ob deblih in kamenju, drugi so se ranili ob lastno orožje.
Najbolj smešen je bil pa Glavanov Jože iz Skrilj. Kakor
sem pozneje izvedel, je bil sedel kar v drčo, kakor je
druge videl, in se spustil navzdol. Toda on ni imel irhastih
hlač, ki so trpežne, ampak navadne hodnikove. Seveda je
bilo precej po njih, kolikor na široko je sedel, in tako se
je pripeljal po golem do dna. Seveda je bilo tudi po koži
in pokazala se je sama krvava rana. Peklo ga je in najbrž
bi se bil hladil pod hribom, ko bi ne bilo zgoraj streljalo.
Tako se je pa le pobral in jo je pobiral za drugimi, pa
naj je peklo ali pa bilo grdo, z roko je zaslanjal, kolikor
se je dalo, pa bežal z drugimi, da bi ga ne dosegle bombe
s Turjaka. Seveda so se smejali in kazali za njim in ga
spraševali: Jože, kdo ti je pa to rdečo zaplato prišil? —
Prav zadnji je bil pa tisti Tone Krivanoga. S težavo se je
metal po cesti, kolikor je mogel, da bi preveč ne zaostal,
in od časa do časa je prosil: Počakajte! Počakajte! Pa
v vojski je že tako: vsakdo beži na svojo pest, pa naj bo
prostak ali general, in na begu nobeno povelje ne drži. —
Potlej sva se pa z Zalogarjem dobro imela. Jaz sem mu
pravil, kar sem vedel, kako je bilo na Igu in kako smo
naskočili Turjak. Mož se je tolkel po kolenih in nazadnje
rekel: Fant, zapomni si! Cesar ie dal kmetom svobodo,
graščakom pa vojake. Pa naj gledajo, kdo„bo na vrhu.

Pcklcna svoboda. Q

130

Saj si videl! Nič ni vredna taka svoboda. Žal mi je, ker
sem v kmečki koži! — Nekaj pa še moram dodati. Čete-
žani, turjaški purgarji in kmetje iz drugih vasi tam na¬
okoli so hodili pobirat sekire, vile in drugo orodje, katero
je pustila ižanska vojska po grmovju in na begu, in so
si nabrali toliko, da bodo imeli sto let zadosti tega blaga.
Pa naj bo kakor hoče, lepo je pa le bilo takrat, čeprav
smo bežali.«

Tako je pravil stari Potokar.

Dvanajsto poglavje.

Gosposka vrača.

Grmenje topov na turjaškem baštonu je pretreslo vso
deželo. Grmljavica je segla do cesarskega Dunaja. In šlo je
po deželi kakor vihar, da se je vse razburilo, vse razmajalo:

»Ižanci so graščino ugnali. Vse so požgali. Nobenega
pisma ni več. Grofa in pisarja so v jarem vpregli! Hej,
kako so vlekli in orali z njima! Z bičem so ju gonili! Živela
svoboda! Ni tlake, ni desetine! Vse dol!«

Dežela je bila podobna velikemu uljnjaku pred ro¬
jenjem. Vse šumi in bega sem in tja.

»Kmetje, sekire in vile v roke!«

Podložniki planinske in šneperške graščine so pridrli
v grad in oboroženi zahtevali svoje pravice. »Nobene štibre
ne plačamo. Nobene gosposke nočemo. Vse mora proč.
Kje je oskrbnikova glava?« Na srečo je bil oskrbnik pravo¬
časno odnesel pete in glavo.

Pa je zavrelo okrog Polhovega grepica, Smledničani
so prirjuli v graščino in iskali barona.

Kmetje ribniške in rtneške graščine so postali ne¬
pokorni in silili v gradove. Trebanjci so podirali gozdove
graščine lanšpreške in še marsikje so hladili podložniki
staro jezo ob graščinskem imetju.

»Vse dol! Vse je naše! Ni desetine, ni tlake, ni štibre!
Živela svoboda!«

In pili so takrat in peli, zakaj kmet je bil dobre volje
kakor še nikdar prej, ko je brez strahu zmerjal gospodo,
ko je hodil s krampom trkat na graščinska vrata, pa ni
bilo nikogar, ki bi ga bil vrgel na dolgi stol in bi mu jih
bil naštel petindvajset.

131

Petindvajset in še več jih je dobil graščinec, ki je bil
toliko nepreviden, da je še trkal na svoje pravice.

»Vse dol!« je kazala ura, pa je niso znali brati ljudje
po graščinah, da jim je moral dopovedovati podložnik
s kolom in sekiro.

Toda ura se je bila takrat zaletela in zdrknila pre¬
daleč in zbudila kmeta prezgodaj. Preden se je bil zdramil
iz stoletnega spanja in si zmel spanec iz oči, je že segal
po orožju, s katerim si bo trebil pot v beli dan, toda
bleščeča svoboda ga je slepila, da ni poznal pravega orožja,
da ni videl pravih steza in cest, ki vodijo v svobodni dan.

Pregrozna je bila luč, s katero si je kmet razsvet¬
ljeval pota v svobodo. Kramp in sekira v njegovi roki sta
pomenjala smrt in razdejanje. Vsi, ki niso nosili takrat
pruštofa, so se zgražali, se bali za svoje življenje, pa se
ozirali navzgor, kje je krotivec, ki bi kmeta obvladal in
ga ukrotil.

Na Ižanskem je bilo veliko razočaranja, ko so možje
in fantje zasopljeni pricepali domov brez bohov, brez
gnjati in drugih graščinskih dobrot, večinoma golih rok,
opraskani in raztrgani, pa lačni kakor volkovi.

»Kje pa imaš kaj ? Nisi nič dosegel? Kam si pa dejal?
Ali res nisi nič dobil?«

Ženske so bile nejevoljne, pa so godrnjale in očitale,
zlasti one, ki tudi dobrot iz ižanske graščine niso bile
deležne in so se bile nabrusile, da bodo dobile iz Turjaka
še več.

Dedci pa hudi:

»Kaj ni streljalo? Ali nisi slišala? Štuki! Že smo se
držali gradu in noben krst nas ne bi bil mogel zadržati,
tačas so pa izpustili. Kaj bi bilo, ako bi nas bilo zadelo, ko
nas je že sam puh vrgel kakor bi mignil z vrha v dolino, da
smo kar obležali; ko je pa drugič ustrelilo, nas je pa vrglo
zopet kvišku, da smo bežali, kar se je dalo. Boga zahvali,
da me še vidiš!«

Ko je Ižancem šel zopet strah iz udov, da so šli zopet
lahko tja, kamor jih je bila volja, so se pa zopet gnetli pri
»Zlati kočemajki«, pri »Pustem Janezu«, pri »Vrenku« in
drugod po hišah, s »kazalcem« označenih. Pa ni bilo pra¬
vega duha med njimi. Nekaj jim je manjkalo in kar tako
je jeknilo vprašanje:

»Kje je Tone? Kje je Krivanoga?«

9 #

132

Nihče ga ni videl od takrat, ko je poveljeval pod Tur¬
jakom, in zato so ugenili:

»Prizajet je! Obesili ga bodo!«

Končno so vendar izvedeli, da je bil pribežal mimo
Zalogarja in da ga potemtakem niso ujeli.

»Kje je?«

Kmalu so povedali:

»Sram ga je, ker je vojsko izgubil. Kakšen general pa
je to: na vojsko gre, topove pa doma pusti. Ali je to ge¬
neral in vojskovoj, ko caplja od zadaj? Sram ga naj bo!
Spredaj bi bil moral marširati pa pokazati, da je kaj mo¬
žaka, ki se ničesar ne boji. Ali ni mogel ukazati: Stojte!
ko je zagrmelo, da bi bili počakali. Še zinil ni takrat. To
je poveljnik! Pa oglednike je bilo treba naprej poslati, da
bi bili videli, kaj imajo na Turjaku. Pa nič!«

Nekdo je opomnil: »Krivanoga je rekel, da počakajmo
še druge puntarje, da bi bili vsi kmalu udarili. Pa ga nismo
ubogali.«

»Da bi bili drugi vse pred nami požrli! Saj nismo
neumni!«

Zagovornik je moral utihniti pod težo tako tehtnih
ugovorov.

»Udarimo še enkrat! Jaz sem sekiro kar tam pustil,
da mi je ne bo treba nositi s seboj.«

Tako je svetoval nekdo in kmalu mu je pritrdilo več
takih, ki so pustili sekire in krampe pod Turjakom.

»Dokler vojak grad straži, ni nič!« je ugovarjal nekdo.

»Saj ne smejo streljati! Saj je cesar ukazal!«

»Pa imajo paganete. Ako ne bodo streljali, bodo pre¬
badali. O paganetu ni cesar nič ukazal.«

»Viš ga, hinavca!« ,

»Nobene čez cesarja! Tlako je vrgel dol. Desetino je
odpravil. Na vše se pa tudi ni mogel spomniti; kaj bi, ako
je na paganete pozabil. Mi smo neumni, ki smo se ustra¬
šili paganeta!«

»Pojdimo nazaj!«

E, pa jih je bilo malo take volje!

»Tja že ne grem, kjer vojak stoji. V grmovje grem. Po
drva grem. Hoje grem podirat, da bom imel deske.«

Soogledali so se, zakaj misel se jim je zdela modra.

»V grmovje! V gozd!« je zagrmelo kakor bi trenil po
Ižanskem, in vsi so se odpravljali v graščinsko hosto.

133

Viknilo je čez ižansko zemljo:

»Kmet je zasadil, kmet bo sekal! To je naša pravica!
Frajost!«

Zacvilila so kola, zamukala je vprežna živina, bič je
švignil in voznik je veselo pokal, ko je priganjal živino
k napornejšemu delu. Deblo za deblom je šlo iz graščinske
hoste domov, na žago ali se je pa potegnilo samo toliko
iz graščinske hoste, da je ležalo na kmečki zemlji.

»Delaj! Svoboda jel«

Drevje so podirali brez konca in kraja. Nihče se ni
ustavil, da bi trenutek premislil, koliko še potrebuje, ali
morda nima že več kakor dovolj. Toda ni bilo časa. Naprej!
Hodnična srajca se je ovijala života, od las je teklo, pa
nihče se ni utegnil oddehniti in odpočiti. Od zore do mraka
so podirali, od zore do mraka je vlekla živina. Strašen
pohlep jih je bil obšel, najrajši bi bil vsak zase posekal
gozdove na Stražarju, v Mokrcu, v Krimu, po robovih
od Studenca do Podgozda.

So pa bili tudi kmetje, ki so pustili hojo in bukev in
so se spustili za zverjadjo, ki jo je graščina skrbno gojila
v obširnih gozdovih. Po visokih dolinah za Mokrcem,
Malinjakom, Lačenbergom in drugimi vrhovi so se tedaj
pasle družine jelenov. Mnogobrojni tropi srn so prehajali
preko Velkih Senožeti in oživljali gozde. Jazbec je imel
svoje trdnjave ob robu gozdov in lisica je bila povsod
doma, zajcev je pa mrgolelo po goljavah graščinskih in
kmečkih. Mejaši graščinskega ozemlja so že od nekdaj
lovili divjačino. Rod za rodom je tihotapsko nastavljal
pasti in zanke in streljal, ako ni slutil v bližini zelenca.
Zato so si bili z graščino vedno v laseh, nikdar zaupljivi
z logarji in lovci in mnogi so jih držali na dolgem stolu, da
niso mogli več vstati; mesece in mesece so odsedeli v ječi
samo zato, ker se niso hoteli izpreobrniti k veri, da je Bog
divjačino samo za gospodo ustvaril.

Sedaj je pa nenadoma prišla svoboda in zverjad na
planem ni imela nobenega gospodarja več.

Hej, kako je zaigrala lovska kri po žilah!

Nihče ni imel več obstanka doma, nobeno delo jih ni
zadrževalo. Iz skrivališč so dvignili puške in pasti, vzeli
vedno pripravljene zanke in šli v grmovje in gozdove. Pse
so jim bili sicer postrelili zelenci, a to jih ni oviralo nič,
o, saj so poznati ležišča zveri, poznali steze in prehode,

134

po katerih se premika žival, zato so podirali iz zasede.
Pa se niso vzdignili samo posamezniki, cele tolpe so šle
v lovišča. Kdor ni imel puške, je bil pa za psa.

Grof Jožef Marija Auersperg je klel in robantil kakor
kak voznik, ko je izvedel, da so kmetje planili v gozdove
in da podirajo vsevprek. Ko so mu pa povedali, da so se
kmetje spustili za živaljo v gozdu, in ko je na lastna
ušesa slišal pokanje divjih lovcev, se je pa še bolj raz¬
togotil in njegova jeza ni poznala nobene meje. Zaprl se je
v svojo sobo in ondi je med štirimi stenami v nič deval
cesarja, ki ne zna vladati. Kar se da nespoštljivo je go¬
voril o njem, čigar komornik je bil. Toliko plemenit je
še bil, da tega ni storil vpričo drugih, vpričo uslužben¬
cev, a drugače si ga je privoščil tako kakor že dolgo ne
kakega hlapca, * ,

Kajpak so preklinjali kmečke razbojnike tudi vsi drugi
graščinci. Najbolj se je izponašal tisti s Preseke, ki ni imel
nobene strehe več. Ta je posebno grozil.

Grofa je včasih prijelo, da bi bil kar s svojo vojsko,
z graničarji in uslužbenci, udaril za divjimi lovci in lesnimi
tatovi v gozde, a poveljnik graničarjev mu je povedal, da
ima nalog, varovati samo njega in grad. Moral je torej to
misel zavreči in iskati drugega pota in drugih sredstev,
s katerimi bi ustavil ižansko povodenj, ki vse razdeva in
uničuje in ki žuga razdreti vse vire, iz katerih zajema gra¬
ščina svojo moč in blagostanje.

In ko si je tako podpiral glavo in iskal rešilne misli,
se mu je pa posvetilo:

»Welsersheimb naj pomaga! Njih c. kr. Veličanstva
skrivni svetovavec in deželni poglavar, hahaha! Oblast ima
in vojake! Njegova dolžnost je, skrbeti za red in varnost
v deželi. Ali bo dremal takrat, ko steza razdivjana kmečka
drhal umazane kremplje po glavah plemstva, ko ropa in
požiga graščine, udobna prebivališča gospode od stanu.
Ali grof Welsersheimb res ni slišal grmenja topov na
Turjaku?«

Najprej mu je nameraval pisati, a se je premislil in
sklenil sam stopiti predenj in mu potožiti nesrečo, ki ga
je zadela, in splošno nevarnost, ki preti gospodi in gra¬
dovom ter naposled deželi in državi, ako se ne bo ukrotila
zver, ki se je sprostila na Ižanskem in sedaj divja, da bo
vse pomendrala.


135

Grof je povedal, kaj namerava, in ukazal zapreči veliko
kočijo z grbom turjaške rodovine. Določil je, da ga sprem¬
ljajo oboroženi uslužbenci na konjih, pobral je dragoce¬
nosti, kolikor je mogel, in se odpeljal'z grofico in otroki
po slabi cesti čez Št. Jurje na veliko cesto pri Grosupljem
in od tam v Ljubljano, kjer se človek nekoliko laže zava¬
ruje pred viharjem.

Ljubljančani so debelo gledali turjaškega grofa, ko se
je pripeljal skozi Karlovška vrata in se peljal naprej po
Florijanskih ulicah in Starem trgu na Novi trg v palačo,
kjer je bival, ko ga je debela zima pregnala s Turjaka in
so igrali v deželnem gledališču in so bile zabave in vese¬
lice v Reduti, na strelišču in v Kazini. Najprej niso verjeli
svojim očem, naposled pa vendar ni moglo biti drugače,
zakaj grofa in njegovo vprego je poznala vsa Ljubljana,
poznala tudi turjaški grb.

»Živ je! Turjaški grof je še pri življenju,« je šlo od
moža do moža, ženske so si pripovedovale, kakšna sreča
je, da se je grof rešil, in šlo je od ulic do ulic, po vsej
Ljubljani, ki je zadnje dni globoko sočustvovala z usodo
grofovo. Zakaj povedali so bili, da so ga Ižanci deli na
klop, na tisto klop, kjer so sicer Ižanci palice držali, in so
ga bili toliko časa, dokler je bilo kaj življenja v njem,
potem so ga pa v gozd zavlekli zverem v hrafio.

In radovedneži so hiteli poizvedovat na Novi trg in
tam so izvedeli resnico:

»Grof je z družino pribežal. Komaj se je rešil.«

Takrat pa ni pribežal samo turjaški grof iz svojega
gradu pred razburjenimi kmeti, pribežali so tudi mnogi
drugi, ki so bili od stanu, in se niso čutili varne med svo¬
jimi tlačani.

Zato je bila Ljubljana polna plemenitih beguncev.
S povzdignjenimi rokami so prihajali v deželno palačo, se
gnetli okoli deželnega glavarja in gonili obupni: »Supli-
camus!« (Ponižno prosimo!)

»Suplicamus! Reši nas! Pomagaj nam! Otmi nam
premoženje!«

In ko je deželni poglavar grof Welsersheimb nastavil
uho, da sliši prošnje in pritožbe, tedaj je stopil predenj
cesarjev komornik grof Jožef Marija Auersperg in dejal:

»Glej, moj ižanski grad je razvalina! Razburjena tla¬
čanska drhal me je oplenila skoraj do golega. Razrušila in

136

požgala stanovanja mojih uslužbencev na Igu in na Preseki,
opustošila je moj gradič Namršelj, cela vojska oboroženih
kmetov je pridrla na Turjak, kjer sem se jih komaj ubranil
s topovi in vojaki. Sedaj pa divja in uničuje v gozdovih,
brezmiselno podira drevje. Žival, ustvarjeno in hranjeno
nam v zabavo, lovi in mori, kolikor je doseže. Kot grozen
požar se razširja vstaja na vse strani. Strast pokončavanja
je vedno silnejša. Že odmevajo klici, ki zahtevajo naše
glave, in tudi Ljubljana je v nevarnosti; zakaj načrt upor¬
nikov je, navaliti na Ljubljano, ko bodo izropali Turjak in
druge gradove. Mi smo bili zvesti cesarju, zadovoljni smo
bili z razmerami, ki so bile v deželi, nikdar nismo zahtevali
kakšne posebne svobode. Red, to je vse. Red hočemo in
varnosti za naše premoženje. Pomagaj nam! Punt je! Cesar
naj pošlje vojsko, da ukrotimo kanaljo. Tega prosimo! To
zahtevamo!«

»Suplicamus! Suplicamus!« so zagnali iznova pleme¬
niti begunci.

In stopili so pred deželnega glavarja po vrsti baron
smledniški, graščak polhograjski, odposlanec graščine pla¬
ninske, s Šneperka, graščak lanšpreški in še drugi, ki so
z živimi besedami opisali razdejanje, ki so ga povzročili
razdivjani tlačani, in so slikali nevarnost, ki preti deželi
in državi, ako kmeta ne ukrote.

Deželni poglavar je spoznal pretečo nevarnost in bil
prepričan o potrebi ostrejših sredstev za pomirjenje dežele,
katerih pa sam ni imel, oziroma jih ni smel uporabljati.
Tedaj je poslal kurirja na Dunaj, enega do ministra, dru¬
gega pa do samega cesarja, ki sta nesla sledeče sporočilo,
ki se je dolgo časa hranilo v arhivu kabinetne pisarne:

»Kmetje vse dežele so se uprli. Drhali razdivjanih kme¬
tov ropajo in požigajo. Življenje plemstva je v nevarnosti.
Varnosti za življenje in imetje ni nobene več. Vstaši groze
Ljubljani. Upor se širi na vse strani. Potrebne so najstrožje
odredbe za upostavitev miru in reda. Vojaštvo naj pomiri
upornike s silo!« ^

Begunci so bili z uspehom svoje prošnje zadovoljni
in so si prikimavali:

»Čakaj, kanalja! S svincem in vrvjo te bomo naučili
manire!«

Medtem, ko so begunci čakali v Ljubljani odredbe
z Dunaja, so se shajali v Kazini, kjer so prisluškovali no-


137

vicam, ki so prihajale od vseh strani, in so se sicer dobro
imeli. Vsaj zabavneje je bilo kakor v puščobi na kmetih,
zlasti še v času, ko si niso bili življenja varni. In v takih
trenutkih so si pripovedovali dogodke iz najnovejšega
časa, ki so jih sami doživeli ali izvedeli od zanesljivih
ljudi. Največ je vedel turjaški grof, zakaj ta je bil doživel
največ. Nikjer ni bil upor tako splošen in tako silovit. Drugi
plemenitniki so se pa grozili, da bi šli s kartečami na ka-
naljo, ako bi jim prišla tako na muho, kakor je turjaškemu.

Čez dober teden je že prišel odgovor z Dunaja.

Na Dunaju, kjer so dobivali podobna poročila z vseh
strani prostrane države in ki so na lastne oči videli, kako
se je svoboda razgibala na Dunaju, seveda niso bili tako
črnogledi, kakor je bil poglavar v kranjski deželi.

»Ljubi moj Welsersheimb bi imel rad vešala in bajonete.
Je preveč črnogled. Pišite mu, naj razposajencem zažuga,
posvari naj jih. Preki sod naj jim obljubi, vkvartiranje vo¬
jakov in podobna sredstva, ki jih ima moderni vladar,« je
dejal dobrotljivi cesar Ferdinand, ko so mu prebrali Wel-
sersheimbovo poročilo. »Ljudje so pametni, samo po člo¬
veško ravnajte z njimi. Dobri mož bi rad vojakov. Kaj bodo
pa rekli moji vrli generali na Laškem, ki zahtevajo vojakov
brez mere in števila, ako jih ustavimo v Ljubljani? In po¬
veljujoči generali v Pragi, Budapešti, na Dunaju, ki se pri¬
tožujejo o nedostatnosti bataljonov? Dobrim mojim Kranj¬
cem naj požuga s prstom, pa bodo mirovali. Pa da se mu
ustreže, ustavite prvi moj graničarski bataljon, ki pride
v Ljubljano na poti v Italijo, pa naj jih pošlje moj Wel-
sersheimb na gradove mojega plemstva, kjer je kaj nevar¬
nosti. Tako se bodo moji dobri graničarji odpočili, plemstvo
bo moralo biti pa toliko velikodušno, da jim bo odprlo
shrambe in kleti, ako si jih graničarji že sami prej ne bodo.
Tako! Ta zadeva je rešena.«

V tem zmislu so se glasila navodila z Dunaja in deželni
poglavar je šel na delo za pomirjenje dežele. Izdal je
razglas, s katerim je zažugal s »stojno sodbo«, ako se bodo
neredi in nasilstva ponavljala, in vsi oni, ki so morali raz¬
glašati vladne razglase, so morali slikati tudi posledice
»stojne sodbe«. In naslednje nedelje so z vseh prižnic
v deželi, na vseh trgih, kjer so cesarski biriči običajno
razglašali uradne ukaze, in povsod, kjer je kak cesarski
človek prišel do besede, povsod so rotili in prosili ljudstvo,

138

0

naj spoštuje cesarsko in gruntno gosposko, naj ne ropa, ne
kolje, ne požiga, zakaj ako bi se ponavljalo kaj takega, kar
so doživeli tiste dni na Ižanskem in v še nekaterih drugih
krajih, tedaj bo razglašena »stojna sodba«. Roparji, po-
žigavci, ubijavci, tatovi, razgrajači, šuntarji in drugi, ki
delajo nemire in širijo upor, bodo sojeni na mestu, kjer
jih dobe. Na prvo drevo bo obešen, k najbližjemu zidu po¬
stavljen in ustreljen, glavo mu bodo odsekali in zaplenili
njegovo imetje.

Vse je zatrepetalo od groze in strah je zavladal po vsej
deželi. Omahnile so roke vsem, ki so si namerjali sami
delati pravico, malodušnost jih je obšla, pogum jim je iz¬
puhtel.

»Kakšna svoboda pa je to?«

Domorodci so se potili v pomirjevanju in dopovedo¬
vanju, da bodo prišle postave, ki bodo kmeta popolnoma
osvobodile, zakaj cesar, ki je obljubil svobodo, bo dal tudi
postave, ki bodo svobodo zajamčile.

V ogrožene kraje so pa korakali graničarji in namesto,
da bi vojaki šli na laško stran, so jih poslali na Turjak,
Rtnek, Ribnico, Čušperk, Nadlišek, Polhov gradeč, Smled¬
nik, Višnjo goro, Trebnje, Mokronog, Planino in še v
mnoge druge kraje. Ako je graščak le zaječal, pa je dobil
posadko na grad, katero je naposled teže prenašal in
krotil, kakor bi bil svoje podložnike, ako bi bili še tako
rogovilili.

Srenjam so zagrozili, da bodo morale trpeti vso škodo,
ki nastane radi nemirov, in nositi stroške za vojaške
posadke.

Tako so pripravili pomirjenje dežele.

Graščakom so se zdela taka sredstva premajhna in
nedostatna.

»Vešala!« To bi bilo edino primerno po mnenju gra¬
ščakov za uporne tlačane, katerim bi bilo stokrat gorje,
ako bi bili njihovi graščaki še imeli moč, odločati o usodi
upornih tlačanov.

Ižanci so se smejali, ko so jim slikali grozote »stojne
sodbe«, zakaj kar je bilo v graščini ižanski, so bili že po¬
spravili, Preseka je bila pepel, v Namršlju so bile samo še
gole stene, Turjak bo pa že še prišel na vrsto. Ko bo neko
noč gnadljivi gospod grof sanjal, da je v malih nebesih,
tedaj bodo vrgli Ižanci turjaška vrata iz tečajev in bodo

139

udarili po slanini in vinu tako naglo, da gospod grof še
topa ne bo utegnil izprožiti. Potem ga bodo pa še naučili
kozjih molitvic, kakor je on nekaterikrat Ižance učil. To
je bila tedaj pri Ižancih sklenjena stvar in tista »stojna
sodba«, ki se je še otroci ne boje, jih naj v uho piše. Kar
nadalje so še v graščinskih gozdovih podirali drevje in ga
izvlačevali ali so pa gonili zverjad in se oblizovali, ko so
obirali pečenko. •

Tedaj so pa preplavili ižanske vasi vojaki in z njimi
so prišli cesarski biriči, ki so stikali za hudodelci. Otovrej
so se pokazali tudi graščinski ljudje, ki so si v navzočnosti
vojakov in biričev upali zopet na beli dan in ki so poznali
orodje graščinsko in so vedeli, kaj je imela graščina na
Igu in v Namršlju. Logar Menat naj bi bil sam pokazal
blago, ki je bilo ukradeno na Preseki.

Začele so se hišne preiskave. Najprej so bili na vrsti
oni, o katerih so splošno vedeli, da so bili oteli mnogo
blaga pokončevanju v graščini, ki so sami pravili, kaj so
domov prinesli, ali katere so raznesli zavidljivi sosedje, in
tako so bili med prvimi Malnarček, Štrumbelj, Švigelj, ki
so dobili obiske biričev in vojakov, kateri so jim preteknili
vse shrambe in vse kote, odnesli, kar ni bilo njihovega in
o čemer so potrdili graščinski, da je bilo nekdaj v ižanski
graščini; odnesli so pa še marsikaj drugega; zakaj grani¬
čarji niso bili pretenkovestni in so se kaj malo brigali, kaj
je bilo graščinsko in kaj kmetovo.

»Nazaj! Vse nazaj!«

Tako so vikali biriči in jemali do živega. In ko je bila
preiskana vsa hiša, ko ni bilo nobenega prostora več na
kmetovi zemlji, kamor ne bi bil vteknil svojega nosu birič
in kamor ne bi bil pogledal graničar, tedaj so pa obkolili
odrasle moške, ki so bili pri hiši, in jim napovedovali:

»V imenu postave!«

Bajoneti so se povesili, zarožljalo je železje in žuljave
kmečke roke so dobile železne zapestnice. Nobeno izgo¬
varjanje, nobeno zatrjevanje o nedolžnosti ni pomagalo.
Pri komer so dobili kaj graščinske imovine, je bil vklenjen.

In biriči so hoteli natančno vedeti, kdo je bil še poleg,
kdo je požigal in ropal, zahtevali so, da bi izdajali sosede
in prijatelje.

»So bili še nekateri črni možje zraven, pa jaz nisem
poznal nobenega,« je bil navaden odgovor, ki pa ni zadoščal.

140

»Vam bomo že pokazali, kanalje tolovajske.«

Brezobzirni in brezsrčni so bili cesarski biriči. Pre-
iskavali in vklepali so ob najmanjši sumnji in
Ižance v Ljubljano.

In vsa Ljubljana, polna miroljubja in svobodoljubja,
se je zgražala in kazala za nesrečnimi Ižanci:

»Lejte ižanske roparje in tolovaje!«

In širile so se nove štorije o strašnih hudodelstvih, ki
so se godila na Ižanskem, da je bila knjiga grozodejstev,
ki so jih pisali na rovaš Ižancem, še bolj črna.

Na Ižanskem je bil pa trepet in jok in stok po vaseh.
Jokale so žene za možmi, otroci za očetom, matere za
sinovi, zakaj bili so prepričani, da se vidijo zadnjikrat na
svetu, saj se je govorilo splošno:

»Ob glavo bodo!«

»Pomagajte! Marija, pomagaj! O Bog, usmili se nas!«

Tako so vpile žene in matere in s povzdignjenimi
rokami prosile pomoči, kjerkoli so se nadejale usmilje¬
nega srca.

»Kdor ne uboga, ga tepe nadloga,« jim je povedal
gospod župnik, ko so pridrle v farovž. »Ali jim nisem po¬
vedal na prižnici? Ali me niso slišali in me niste slišale
tudi ve? Zakaj me niso ubogali? Dobro, milosti bom prosil
za zapeljance.«

Matjaž z Maha, ki je »Novice« bral in včasih tudi
pisal vanje in ki je veljal za modrega moža, ki pa ni mogel
priti prej do besede, kakor smo že omenjali v naši povesti,
je pa dejal:

»Ali nisem pravil, da bo napak? Nihče me ni hotel
poslušati. Zdaj pa imajo. Norci, ki so mislili, da je rop in
požiganje svoboda.«

Srečni so bili tisti, ki niso
vojaki. Ti so nagrabljeno blago uničili, poskrili ali pa od¬
nesli v grmovje, da niso imeli ničesar pri hiši. Kdor je pa
imel slabo vest in se je bal biričev in ječe, je pobegnil in
odšel k žlahti tam za deveto goro.

»Pomagajte! Kje je Krivanoga? Kje je svoboda?«

Pa vse zastonj! Zaman jok in prošnje. Rešitelja ni bilo
nikjer. Nihče jim ni hotel pomagati v uri stiske. Stiskani
in zapuščeni so jadikovali med seboj:

»Ni svobode! Ni Krivanoga!«

prišli takoj do njih biriči in

gonili uboge

141

Trinajsto poglavje.

Osveta.

Na Ižanskem so trpeli tiste dni vsi od kraja kakor
črna živina. Na nobeni tlaki, ki je bila še tako naporna,
se niso toliko potili kakor na tej, ki se je vršila tiste dni
in ki so si jo bili nakopali sami.

Ko so bili preteknili biriči in vojaki vse hiše in po¬
brali blago, kar so ga našli, so se lotili kupov lesa, ki je bil
nagromaden okrog hiš, ki je ležal posekan ob potih, ki je
bil podrt v gozdovih.

»Kdo je sekal?«

Nihče se ni hotel vdati, nihče nikogar izdati, in izšlo
je povelje, da morajo zapreči vozove in spraviti ves les na
graščinske žage in graščinska skladišča. Le tisti, o katerem
so gotovo vedeli, da ni bil udeležen pri pokončavanju, je
smel ostati doma, vse drugo je pa moralo na delo. Ljudje
so se upirali na žive in mrtve, ko so vzdigovali debele
krije in dolge goli, pot jim je lil po obrazu in niti preklinjati
niso smeli na glas in upirala se je živina od zore do mraka.
Voznik ni ukal, ni veselo pokal z bičem, v nemem srdu je
bil živino, da je hitreje vozila, da bi bilo prej konec trp¬
ljenja in sramote.

Namesto ukanja in pokanja se je pa razlegalo škodo¬
željno grohotanje graščincev, ki so se bili razmahnili v
objestni prešernosti tiste dni ter so pozdravljali ubogo
paro kmečko:

»Delaj, živina!«

Ko je bil zadnji hlod iz gozda, je zavladal na vsem
Ižanskem mir, podoben miru na božji njivi. Mir v žalosti
in pričakovanju. Gostilne so bile prazne, ljudje so bili
doma ali so pa šli po svojem delu zamišljeni v svoje skrbi
in bolečine:

-Kaj bo? Kaj bo?«

To vprašanje je migljalo vsem ored očmi, jih je mo¬
tilo pri delu in soaniu, zakaj graščinci so grozili še na vse
strani, vsakovrstni škrici so prihajali na Ig, ki so precenje¬
vali škodo in pisali brez konca in kraja številke, same
številke.

Grofovi advokatje so bili na delu.

»Jim bomo že pokazali. Vso škodo morajo povrniti.
Do zadnjega solda!« i

142

Tako grožnjo so vrgli graščinci med ljudi, katere je
obšla mrzla zona in jim je obupen strah pogledal iz oči,
da so zatrepetali in zagnali iznova stok, da je nastal po
vsem Ižanskem jok in je šel samo en glas, obupen in
strašen:

»Ob grunte bomo!«

Toda po pobočjih Mokrca, po dolinah in globelih, skri¬
tih za vrhovi, po graščinskih gozdih in planjavah, je bilo
še vedno veselo lovsko življenje. Graščini nakljub je še
vedno pokala puška.

Kajpada so graščinci škrtali z zobmi, ko so slišali po¬
kanje in so precenjevali v duhu škodo, ki so jo napravljali
lcvci med divjačino, ko so streljali vse vprek in razgnali
divje črede na vse strani v druga lovišča.

Pač bi bili graščinski lovci radi planili v gozdove za
svojimi »divjimi« tovariši in se spoprijeli z njimi za zver,
toda kaj, ko so imeli toliko opravka drugod, ko so morali
stražiti grad na Turjaku ter biti prisotni, ko so biriči in
vojaki prevračali po vseh kotih in shrambah na Ižanskem.

V gozdovih turjaške graščine je ukal divji lovec in
besedo je imela njegova puška in past.

Grof se je vrnil na Turjak, ko so biriči na Ižanskem
dovršili svoje delo in so najpredrznejši ižanski puntarji
sedeli v ljubljanskih ječah za trdnimi zapahi.

Na Ižanskem je bil tedaj gluh mir. Gostilničarji so
sami posedali pri mizah, ni bilo prešernega petja in go¬
vorjenja. O marijah so bila že vsa vrata zapahnjena in iz
hiš se je slišala samo molitev. Goreča molitev se je dvigala
proti nebesom, da bi se Bog usmilil nesrečnih očetov in
sinov.

Na Turjaku pa je poslušal grof poročila nadoskrb-
nika in pisarjev. Brez posebnega zanimanja je poslušal,
kaj so ukrenili na Ižanskem, kako so zbirali razneseno
imetje, kakšna škoda je po gozdovih. Toda, ker mu nihče ni
omenil divjačine v gozdih, je nestrpen poskočil in vprašal:

»Kaj je z našo divjačino?«

Povedali so mu, da gospodari med njo divji lovec.

Tedaj pa je dostojanstveni cesarjev komornik oštel
uslužbence kakor zanikrne hlapce, nejevolja in togota
se mu je poznala v vseh kretnjah in v vseh besedah in

UKcL7cll |6S

»V gozdove! Za tatinci! Postrelite jih!«

\

143

Tako se je glasilo grofovo povelje in lovci in logarji
so pustili vse drugo delo, potisnili v stran druge skrbi
in obšla jih je samo ena velika skrb: iztrebljenje divjih
lovcev.

In logarji in lovci so se vračali s svojimi družinami
v zapuščene lovske hiše in vsi graščinski uslužbenci, ki
so znali rabiti puško in nož, in drugi graščini vdani ljudje
so morali iti na pomoč lovcem in logarjem.

Samo logar s Preseke in pa lovec, ki je bival v lovski
hiši sredi gozdov v dolini med Malinjakom in Mokrcem,
nista imela strehe in so ju morali deti drugam. Tako je
prišel logar Menat v logarsko hišo v Krvavi peči, ki je
prostorna in blizu velikih lovišč, ki so bila nekdaj naj-
izdatnejša in zato sedaj najbolj obiskovana od divjih lovcev.

Po teh pripravah se je začelo naskakovanje divjih
lovcev. Graščinski lovci so napeli oči in ušesa in so z na¬
bitimi risankami in nabrušenimi noži udrli v gozdove. Boj
kajpada ni bil lahak. Vse ozemlje, ki meji na graščinsko,
je bilo taborišče divjih lovcev, kjer je bil sleherni človek
sovražnik graščine in pomagač divjih lovcev. Tako so divji
lovci vedno pravočasno izvedeli za pretečo nevarnost in
se umeknili v kraje, kjer so bili brez skrbi, ali so se pa
potuhnili in vrnili k sekiri in motiki.

Zasledovanje je bilo kakor naporno in utrudljivo, ven¬
dar pa brez pravega uspeha, tako da so postajali vsi neje¬
voljni in zdražljivi. V gozdovih pa niso pokale puške samo
za živaljo. Pripetilo se je pogostokrat, da so bili graščinci
nepričakovano pozdravljeni s streljanjem iz zased in go¬
ščav. Pa tudi za divjimi lovci so pokale puške in žvižgale
krogle. Šlo je čimdalje bolj za res, ker sta bila oba na¬
sprotnika neumorna in trdovratna.

Gozd je bil že ozelenel in hoja je tudi v najvišjih legah
pognala mladje. Tedaj so nekega dne zastonj pričakovali
v Krvavi peči logarja Menata. In ko ga ni bilo tudi ponoči
in se je naslednji dan nagibal na noč, je pa postala njegova
mati nemirna, objela jo je silna skrb in zagnala je krik
okrog graščinske hiše v Krvavi peči:

»Kje je moj sin? Kje je Menat?«

In ko je prečula tudi naslednjo noč v pričakovanju in
ga ni bilo, je viknila še silneje v obupu:

»Sina ni! Mojega sina ni! Kje je moj sin? Kje je
Menat? Kje je?«

144

Pa nihče ji ni mogel odgovoriti, nihče je potolažiti
in nastalo je vprašanje: »Kje je logar?«

Začelo se je poizvedovanje.

Preteknili so bregove in doline, obšli goščave in čeri
in ga našli naposled v goščavah na gozdni planjavi, ki se
razprostira med Velikim Malinjakom, Kamnom in Mokrcem,
nedaleč od pogorišča lovske hiše, zažgane od divjih lovcev.
Ležal je v krvi s prestreljenimi prsi in izstreljeno puško
poleg sebe. Ali je bil zgrešil, ali ga je bil pa nasprotnik
prehitel. Kdo ve? Usta logarjeva so bila onemela za ta
svet in gozd, ki je bil sicer poln življenja, ni izdal nikogar.

»Menat je mrtev! Ustreljen! Divji lovci so ga!«

Tako je šlo od ust do ust, od vasi do vasi, je planilo
do grofa in udarilo v graščinski hiši vpričo logarjeve ma¬
tere silovito in neusmiljeno:

»Menat je mrtev! Mrtev je tvoj sin!«

Mrtvega logarja so prenesli v mrtvašnico na Ku-
reščku in ga tudi ondi pokopali.

Sam grof je prijahal na višavo Kureščka h pogrebu,
zakaj njegovo srce ni bilo trdo in pokazati je hotel usluž¬
bencem, da ni preziran tisti, ki je zvest graščini.

Ko so med tarnanjem nesrečne matere pogreznili krsto
v odprti grob in je duhovnik vrgel trikrat prsti na krsto,
tedaj so se lovci in logarji vstopili v vrsto in so, obrnjeni
proti Mokrcu, ustrelili vsi kmalu na čast mrtvemu to¬
varišu.

Trikrat je zagrmelo in trikrat je odmevalo iz gozdov
in je šel odmev na vse strani preko gričev in polj, mimo
selišč in vasi, da se je vse oziralo, odkod prihaja močno
streljanje, in poizvedovalo:

v Kaj se je zgodilo? Kaj neki pomeni?«

Ko so v Skriljah izvedeli, da je bil to zadnji pozdrav
logarju Menatu, ki je izdihnil v lesovih Mokrca, so sicer
dejali: »Bog se usmili njegove duše!« — toda vse močneje
in z vse drugačnim glasom se je razlegnilo po Skriljah in
so ponavljali sto in stokrat na vse strani:

»Ni Preseke! Ni Menata! Sedaj je svoboda!«

Izdala in založila Družba sv. Mohorja.

1926 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja na Prevaljah.









»



\

















'

































1






NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

\č  Id Id Id Id 07555 'd




\

%

\

I

*




























*






%




S