DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino
T R S T - 20. maja 1982 - Leto XXXIV. - Štev. 9 - Petnajstdnevnik - Quindicinale - Abbon. postale - Gruppo 11/70 - 300 lir
Trst, upravne volitve 6. in 7. junija 1982
Obrnimo stran, glasujmo KPI !
Na junijskih upravnih volitvah v Trstu ne bomo glasovali samo za stranke in ljudi, ki naj upravljajo mestne zadeve. Odločali se bomo za stvar, ki je veliko važnejša in nas neposredno prizadene: za to, namreč, ali bodo v Trstu prevladale nacionalistične sile, ki nočejo zakonske zaščite Slovencev, ali pa bo končno dobila »kultura sožitja» med Slovenci in Italijani potrebno množično podporo in s tem omogočila hitrejše napredovanje razprave o naših problemih v parlamentu.
Kultura sožitja je kultura razvoja in delovne ustvarjalnosti
Trditev ni demagoška, kot bi se zdelo na prvi pogled. Prav nacionalistične in zmerne sile (od misovcev in listarjev tja do demokristjanov) dobro vedo, da je odnos do Slovencev v Trstu preizkusni kamen tudi za druge izbire, ki se tičejo vloge tržaškega mesta na meji, v Evropi in svetu. Kajti odgovor na vprašanje o produktivni gospodarski vlogi tržaškega mesta, oziroma o možnosti njegovega razvoja skladno z naravnim zaledjem, ki ga določata tako zemljepisna kot zgodovinska stičnica, je še vedno pogojen z odgovorom, ki ga morajo dati Tržačani sami: kakšen odnos bodo imeli do svojega »prvega soseda», se pravi do Slovencev.
Zaprtost v nacionalistične protislovenske sheme preprečuje namreč tudi skupen boj za družbeni in gospodarski razvoj. Nezaupanje do Slovencev pogo-iuje tudi gospodarsko zaprtost, odklan-ianje sodelovanja z Jugoslavijo in vzhodno Evropo, zavračanje takega industrijskega in produktivnega razvoja, ki bi okrepil naravnega zaveznika Slovencev - delavski razred.
V Trstu in njegovi zgodovini je to večkrat prišlo do izraza, vsakokrat ko so meščanske oblasti in rimska vlada skušale prizadeti delovne sloje in njihove zaposlitvene možnosti. Ladjedelnice, industrija, luško in pomorsko gospodarstvo so namreč pomenili tudi nujnost odpiranja do sosedov, do zaledja in z
njim tudi do naroda, ki živi tostran in onostran državne meje. Pomenili so številčno krepitev delavskega razreda in s tem premikanje politične osi v mestu na levo, bliže tistim ljudskim slojem, ki so se zdavnaj borili za kulturno sožitje in narodno enakopravnost. Nekdanji odrinjene! bi lahko zasedli pomembna in vodilna mesta v vladnih palačah, izbirali bi smeri razvoja tržaške družbe, jo odpirali novim vznemirljivim izkušnjam kulturnega, znanstvenega in gospodarskega sodelovanja.
Protislovenska zaprtost je ideologija zajedalcev
Vse to pa je tuje parazitskemu meščanstvu, ki ne mara resnične podjetnosti, ker bi ta ustvarjala tudi nova delovna mesta. Nacionalistično in lo-kalpatriotsko zapiranje predpostavlja Trst, ki se ne spušča v sodelovanje, pač pa živi od obresti v bankah vloženih kapitelov trgovcev in zavarovalnih družb. Pomeni razvoj, ki je prej podoben stagnaciji neke južne italijanske pokrajine,
kjer vsak podjetniški riziko krije država. Pomeni blagostanje za majhno skupino privilegiranih delom rznežev in špekulantov ter počasno propadanje za večino prebivalstva.
Vse to se je v Trstu dogajalo in se dogaja še danes. V zameno za propadanje in stagnacijo pa mora skupina ljudi, ki dobro živijo z državnimi ali siceršnjimi javnimi podporami, imeti tudi dober »alibi», ki je od nekdaj v šovinizmu »varuhov svetih meja». In to niso državne, pač pa narodnostne meje znotraj samega mesta! To so meje »btokovkse in. idejne varnosti», ki še vedno enačijo slovansko nevarnost s komunizmom in so skovali znano besedo: »slavokomu-nizem», da bi pred blokovskimi pokrovitelji v Italiji in Evropi opravičili svoj obstoj in žrtve, ki jih terjajo od preprostih ljudskih množic.
Tem množicam so ti »vrhovi» tržaške meščanske družbe nudili poceni strup: nacionalno mržnjo, mite o »hiperitali-janstvu», poleg njih pa tudi drugorazredne mite avstrijakantske nostalgije in indipendentističnih teženj. Ta godlja, ki jo tržaško prebivalstvo žre cela povojna leta, je danes skorajda neužitna, vendar
Ne zamudimo priložnosti, glasujmo pravilno
je mnogim zabrisala smisel za okus, ki ga ima drznost v boju za razvoj, za novo, za bodoče.
KRI trdno na okopih narodne enakopravnosti
V vseh povojnih letih je KPI stala trdno na svojih stališčih, neglede na to, če so uživala večjo ali manjšo podporo, predvsem zato, ker se je zavedala (in se zaveda še danes), da je smer, v katero kaže in vodi svoje množice, smer razvoja, bodočnosti, odpiranja, sodelovanja, miru, enakopravnosti.
Nismo in ne bomo popuščali nacionalistični histeriji. Niti se nismo in ne bomo potuhnili pred spopadom, kateremu se ne izmikamo. Prepričani smo namreč, da je zgodovina na naši strani in da se borimo za pravično stvar.
Zato uživa komunistična partija zaupanje pri ogromni večini delovnih ljudi in pri Slovencih, tudi tistih, ki se morda ne strinjajo v celoti z njeno linijo in programom.
Vsi namreč vedo, da bi brez komunistov v Trstu bil naš boj izgubljen.
Slovenskim volilcem lahko predlagamo v razmišljanje le preprosto vprašanje: kako si predstavljate boj za globalno zaščito naše skupnosti, če bi KPI ne bilo?
Misel na to nas lahko strese v spoznanju, da bi bila naša zgodovina potisnjena globoko nazaj v desetletja. Verjetno bi bili v takem položaju, kakršnega so doživljali beneški Slovenci v prvih povojnih letih, ko so nad njimi besneli «trikoloristi» in nacionalisti vseh barv ob pomoči orožnikov in vseh državnih oblasti pod demokrščanskim vodstvom. Danes so se stvari tudi v Benečiji spremenile na bolje, najbrž tudi zato, ker se je okrepila prisotnost komunistov in solidarnost furlanskih in slovenskih antifašistov.
Vedeti moramo, da bodo 7. junija preštevali najprej komunistične glasove. Če bi KPI izgubila, bi njen poraz pomenil zmago konzervativnih, reakcionarnih, protislovenskih sil, neglede na rezultate ostalih strank, ki sicer zbirajo glasove med Slovenci. Če bo KPI napredovala, bo to lekcija, dober udarec vsem, ki bi nam radi stregli po življenju in privicah, v Trstu in Rimu.
Snuje se nevarno zavezništvo KD ■ LpT
Kajti v Trstu se snuje «koalicija za daljše čase», v katero želijo vse zmerne, protikomunistične in protislovenske sile. Os in temelj te koalicije naj bi bili demokristjani in listarji, lahko pa bi se jim pridružili mlačneži iz drugih taborov.
V teku so poskusi, da bi levico ošibili in tako omogočili novo zavezništvo med KD in LpT. V mislih imamo tudi poskuse, da bi komunistični partiji na levici odščipnili nekaj glasov in ji tako preprečili zaslužen uspeh, o čemer priča predstavnitev «motilnih list» s srpi
Mir, sožitje, sodelovanje
in kladivi in zelo «revolucionarnimi» imeni. Vprašati bi se morali, kako to, da se te skupine pojavijo samo za volitve, pred tem pa o njih ni bilo ne duha ne sluha.
Zavezništvo med demokristjani in listarji moramo preprečiti, zato pa je potrebna množična opredelitev za edino silo, ki se jim lahko postavi po robu: komunistično partijo.
Nismo nezmotljivi, prav nasprotno, tudi nas bremeni tisoč problemov. Vendar lahko svojim volilcem zagotovimo eno: nikoli ne bomo sklepali zavezništev s protislovenskimi silami! Nikoli ne bomo popuščali pri načelnih izbirah kulturnega sožitja, enakopravnsoti, sodelovanja na meji!
KPI za poštene in dobre uprave
Obenem pa ponujamo volilcem program dobrega upravljanja mesta. To pravzaprav niti ni novost, saj je celo svetovni javnosti znano, da imajo najboljše občinske uprave tista italijanska velika mesta (Bologna, Turin, Firence, Rim), kjer so na oblasti napredne sile in ima KPI vodilno vlogo. Tudi ni še nihče doslej podvomil v poštenost komunistov, ko so upravljali javne zadeve. O tem se naši ljudje lahko vsak dan prepričajo v vseh okoliških občinah tržaške in drugih sosednih jih pokrajin. Redke primere nepoštenega ravnanja pa smo najprej sami strogo kaznovati in jih mismo prikrivali, kot rade delajo ostale politične sile. To je, končno, tista moralizacija, za katero se KPI bori po vsej državi.
Politične perspektive niso rožnate, veliko je malodušja in resignacije, zato pa pozivamo vse naše tovariše, naj se pogovarjajo z ljudmi in jim povedo, da se komunisti niso nikoli sprijaznili z usodo in trmasto vztrajajo na svoji poti. Pa čeprav sami, kot sedaj. Zato je važno, da naši slovenski ljudje ne zapravijo niti enega glasu. Svoj glas naj oddajo listam KPI za pokrajino, za občino in rajonske svete. Prepričajo naj tudi sosede, prijatelje in predvsem one, ki so v prejšnjih letih pokazali določeno zmedenost.
Ne zapravljajmo svojih glasov!
Tudi tiste posameznike v naših krajih, ki so oddali v preteklosti svoj glas Usti za Trst, radikalcem, indipendenti-stom, demoproletarcem in sorodnim strankam. Marsikdaj so to storili v naivni dobri veri, da je to boljša oblika protesta proti oblastem. Tedaj (leta 1978) je tudi prevladovalo mnenje, da pomeni «narodna solidarnost» okoli Andreotti-jeve vlade tuti obliko «zgodovinskega kompromisa» med KPI in KD. Nekaterim to ni bilo po godu in so se premislili. Danes so najbrž že spoznali, da ni bilo tako in da je KPI razbila parlamentarno večino, ko je razumela, da ne vodi k pravilno zastavljenim ciljem. KPI je danes zagovornica drugačne, demokratične alternative, ki naj potisne demokristjane v opozicijo. V to alternativo sprejema vse poštene, napredne, demokratične, laične in katoliške sile in osebnosti, ne ločuje jih po etiketah, pač pa po vrednotah in programih, ki jih zagovarjajo in za katere so pripravljeni delati. Isto velja tudi v našem mestu. Ne ponujamo vnaprej pripravljenih formul, pač pa poudarjamo načelne izbire (mir, sodelovanje, sožitje, enakopravnost, razvoj) ob katerih je možno sklepanje zavezništev. Če pa ne bo teh sil, bomo ostali v opoziciji in se še naprej borili za te interese. Vmesnih rešitev ni, ker bi ne bile ne krop, ne voda.
Ljudje, ki so v preteklosti naivno oddali svoj glas drugim silam, lahko naredijo obračun in ugotovijo, če so res zaščitile njihove interese. To še posebno velja za Kraševce in Slovence, katerim sta tako Lista kot KD pokazali svoj pravi obraz. Vemo, da so le redki Slovenci, ki glasujejo za te stranke. Paziti pa se morajo, da ne bodo na volitvah podprli strank, ki so za KD in Listo potencialni zavezniki in še to pa nizki ceni!
Volilno prilogo so na lastno pobudo uredili tovariši vzhodno in zahodnokraških sekcij
Razprava o globalni zaščiti končno v senatni komisiji
3. marca se je končno v senatni komisiji za ustavna vprašanja po dolgem pričakovanju in prizadevanju le začela razprava o zakonskih osnutkih za globalno zaščito Slovencev v Italiji. Splošna razprava se je zaključila 17. marca in ustavna komisija je iz svoje srede imenovala ožji odbor in mu poverila nalogo, da priložene osnutke združi v enega samega in da se poda v Furlanijo-Julijsko krajino, zato da se sreča s predstavniki raznih organizacij in ustanov ter posluša njihovo obrazložitev o stvarnem položaju in mnenja za rešitev slovenskega vprašanja.
Dogodek je zelo pomemben, čeprav doslej ožji odbor še ni začel delovati zaradi dolge odsotnosti njegovega predsednika, senatorja Vernaschija.
Brez dvoma je to sad vztrajnosti in boja slovenske manjšine, resnično demokratičnih sil, v veliki meri komunistične partije, ki se leta potegujejo, da bi Slovenci dosegli lastne pravice.
To prizadevanje pa ne sme pojenjati, saj postaja bolj dragoceno kot nikoli prej. Prava, «živa» bitka za slovenske pravice se pravzaprav začenja šele sedaj: razvnela se bo v vsem njenem obsegu v prihodnjih tednih in mesecih v parlamentu in izven njega, predvsem v naših krajih.
V parlamentu se bodo morale
%
; j ■
šovinisti ne spijo
politične sile soočiti glede na vsebino. Združiti bo treba štiri osnutke, ki so enaki; in čeprav so si trije (se pravi osnutki KRI, socialistične stranke in slovenske skupnosti) precej slični, je četrti, to je krščanskodemokratski osnutek, zelo različen in ne odgovarja slovenskim težnjam in potrebam.
Predvsem se bodo morale politične stranke v senatu soočiti glede na vprašanja področja, na katerem žive in se zgodovinsko izražajo Slovenci.
Že leta se vodi trda politična razprava v tej zvezi. Demokratične sile, ki izražajo tudi slovenske težnje, trdijo, da je treba zaščititi vse Slovence v Italiji, neglede na kraj, kjer bivajo, se pravi, da se morajo priznati pravice slovenskim prebivalcem bodisi tržaške, bodisi goriške in videmske pokrajine, ter da so Slovenci v Italiji ena sama skupnost.
Krščanska demokracija pa uradno zagovarja stališče, da se morajo priznati samo tržaški in goriški Slovenci, češ da so videmski Slovenci posebna jezikovna manjšina, ki se zaradi preteklih zgodovinskih razmer od ostalih Slovencev močno razlikujejo.
Pri tej svoji tezi ima krščanska demokracija zaveznike v vrstah socialnih demokratov in republikancev.
Komunisti, socialisti in druge leve sile, a tudi nekateri ugledni prvaki same krščanske demokracije, se potegujejo zato, da bi slovenske pravice povsod istočasno priznali. Uradno stališče KD je pa za postopno reševanje teh pravic.
Tudi ne bo lahek boj za javno rabo slovenskega jezika v javnih uradih. Izbrati bo treba kriterije za določitev krajev, kjer naj bi se uvedla raba slovenskega jezika v javnih uradih in način, s katerim naj se zajamči Slovencem ta pravica.
V teku razprave v okviru Cassandrove komisije se je večkrat pojavil namen Krščanske demokracije in nekaterih njenih zaveznikov, da se razpiše ljudsko štetje in da se na podlagi njegovih izidov določijo kraji, kjer živijo Slovenci in kjer naj bi se moglo govoriti v javnih uradih v slovenščini. To smo komunisti, vsi Slovenci in velik del demokratičnih sil vedno odločno zavrnili, saj bi štetje ne mogli dati jasne slike dejanskega stanja, saj bi ne imeli Slovenci nobenega jamstva, da bi se mogli udeležiti štetja «prosto», ali bolje povedano brez pritiskov in omejitev, ki bi očitno utegnile vplivati na ljudski izraz in tako popačati resnično stanje.
Bilo je še mnogo drugih sličnih poizkusov v tej zvezi. Nekateri krščanskodemokratski zastopniki so iskali istočasno neke čudne in zelo zapletene načine vlaganja prošenj, ki naj bi jih Slovenci morali upoštevati, zato da bi dobili dovoljenja za izvajanje lastnih de-javnosti! Tudi te predloge je demokratični tabor, ki se poteguje za
resnično zaščito Slovencev, doslej odločno odbil, ker bi ta način ureditve rabe slovenskega jezika v javnosti, močno omejil demokratične pravice državljanov slovenskega jezika in prizadel očitne okvare slovenskim dejavnostim.
Nimamo nobenega jamstva, da ne bodo določeni parlamentarci s temi ali drugimi podobnimi omejitvenimi tezami zopet prišli na dan v teku razprav v senatu. V primeru, da jih bo kdo povlekel na dan, je očitno, da bo spopad močan.
Na še mnoga druga vprašanja šolstva, namestitve osebja, ki naj bi obvladalo slovenščino, v javne urade, gospodarskih pobud na področjih, kjer bivajo tudi Slovenci, gleda krščanska demokracija zelo različno od nas.
Zato ne bo enostavno delo za združitev vseh priloženih zakonskih osnutkov.
Velikega pomena pa so tudi zunanje, se pravi izvenparlamentarne razmere, vzporedno s katerimi bi moral potekati parlamentarni boj.
Zadnji fašistični izgredi v italijanskih šolah in po tržaških ulicah, ki jih je pospešil prihod njihovega prvaka Almi-ranteja, požig sedeža Centra za spoznavanje slovenskega jezika in kulture, oskrunitev spomenika padlim borcem v slovenski vasi, referendum proti vsaki obliki dvojezičnosti, ki ga pripravlja MSI, očitno kažejo, da namerava skrajna desnica vse svoje najboljše sile uporabiti proti zakonski zaščiti Slovencev, za širjenje šovinistične nestrpnosti, za razkroj tržaškega prebivalstva, in da bo vodila svojo volilno bitko v glavnem okoli vprašanja «dvojezičnosti».
Stališče vodstva Liste za Trst, ki je moralno prisilila lastno poslanko Gruber-Bencovo, da v poslanski zbornici umakne zakonski osnutek v korist nemške, furlanske in slovenske manjšine, je razkrilo pravi obraz določenih voditeljev Liste (v kolikor je bilo to še potrebno...), razliko med njimi in hotenjem določenih komponent njihove same baze; istočasno je dokazalo da je ta politična sila klonila pred grožnjami fašizma (čeprav ni bil slednji nikoli osamljen kakor je danes) in pred bojaznijo, da izgubi glasove na svojem desnem krilu. Kolikor je bilo še uverje-nosti, dasiravno zelo redke, da Lista za Trst ščiti tudi slovenske pravice, ta poteza vodstva Liste za Trst sama očitno duši.
Pred nas se postavlja sedaj potreba, da se vztrajno spravimo na delo, da uveljavimo naša stališča in dosežemo primerno zaščito. Napeti pa moramo vse sile, da političnemu boju za kakovost zakona o zaščiti, pridružimo prizadevanje za to, da objasnimo tukajšnji javnosti stališča in mnenja, da
nadaljevanje na 6. strani
Vsakemu svoje, pa brez zamere...
Ni sicer naša navada, da bi v volilnih kampanjah grobo napadali ali ostro polemizirali s strankami, ki so nam deloma konkurenčne, deloma pa tudi blizu, kot zaveznice v krajevnih upravah. In vendar se nam zdi potrebno, že zaradi nujnega razmišljanja volilcev, naliti nekaj čistega vina. oziroma predložiti nekaj vprašanj našim bralcem. Naj kar sami presodijo, če imamo prav ali ne.
Socialisti v Trstu in drugod
Kolikokrat smo slišali, da smo socialisti in komunisti nekaki «bratranci», povsod ali skoraj povsod zavezniki in tako dalje. To je tudi res, čeprav ne skrivamo zaskrbljenosti zaradi nove politike, ki jo je PSI ubrala pod Craxijevim vodstvom. V mislih imamo namreč dejstvo, da se je Craxi odpovedal možnosti levičarske alternative in da stremi sedaj le za vlado z demokristjani, čeprav bi ji sam predsedoval. Da bi pridobil na moči v odnosu do demokrščanskega partnerja skuša čimveč izolirati komuniste, s katerimi razvija (sam ali njegovi pribočniki) ostro in marsikdaj krivično polemiko, ki spominja na leta «hladne vojne».
No, naši odnosi s socialisti v krajevnih upravah so dobri, skoraj povsod, čeprav ni mogoče reči, da gre vse kot po olju. Ne gre pač za popolno prijateljsko zaupanje, pač pa predvsem za programske sporazume, v katerih se trudimo, da bi bilo čimmanj trenj in sporov.
Res je tudi, da so ta trenja zelo majhna tam, kjer se je PSI odločila za sodelovanje na levo, s komunisti in drugimi naprednimi silami. V mislih imamo naše okoliške občine, kjer prevladuje slovensko prebivalstvo in bi sprememba zavezništev bila katastrofalna tudi za socialiste, saj vedo. v Trstu, da bi jim slovenski volile! tega ne odpustili.
Tudi v tržaški pokrajini, v treh letih laično-levičarske uprave, so bili naši odnosi dobri. Dokazali smo. da lahko upravljamo mesto in njeno ozemlje, koristimo kmetijstvu, sožitju in kulturi. Žal pa je triletno sodelovanje propadlo po volitvah, ko se je v pokrajinskem svetu pojavila «Lista za Trst». Najprej je PSI skušala oblikovati koalicijo z demokristjani, socialdemokrati in SSk. nato pa zahtevala našo zunanjo podporo. Mi smo to podporo Carbonejevemu odboru nudili nekaj mescev, dokler ni začel kršiti sprejetih sporazumov in ko smo razumeli, da so bili njihovi načrti povsem drugačni. Začelo se je tiho dogovarjanje z «meloni» za nekakšno taktično ravnotežje med Cecovinijevo upravo na občini in Carbonejevo upravo na pokrajini. V obeh primerih bi bil predznak novih tihih zavezništev predvsem v protikomunistični diskriminaciji. Mi se s tem nismo sprijaznili. Povzročili smo krizo, ki je privedla do sedanjih volitev. Predvsem pa nam je uspelo na en
mah odpraviti «melonarske» uprave v tržaški občini in na pokrajini.
In kaj sedaj? PSI upa. da bo na «valu» Craxijeve slave nabirala glasove kar s košarami, predvsem na naš račun.
Seveda, se moramo takoj vprašati, za kakšne cilje? Ni tajnost, da se tržaška PSI zavzema za nekakšno «laično fronto», ki bi se nato vključila kot enakopravni tretji partner v snujoče zavezništvo med demokristjani in «meloni». Tu se ne damo! Mi se s tem ne strinjamo in upamo, da volile! ne bodo nagradili take politike.
Zato se PSI pojavlja v določenem zatišju pred Slovenci, čeprav ve, da ima veliko neporavnanih dolgov do naše skupnosti. Tu ne mislimo spodrsljaja, ko je hotela odpreti volilno kampanjo v
Trstu s koroškim deželnim glavarjem Wagnerjem. ki je znan preganjalec tamkajšnjih Slovencev in so ga ti upravičeno proglasili za «nasprotnika št. 1». pač pa predvsem določeno ravnodušnost do spopada okoli «dvojezičnosti» in kulture sožitja v Trstu. Taktika socialistov je že nekaj časa v tem, da se med viharjem potuhnejo in čakajo, da zasije sonce. Medtem pa naj se zmočijo komunisti, če se jim že ljubi v spopad.
Vprašati se moramo, od kod tolikšna mlačnost? Zakaj je Craxi edini tajnik neke vsedržavne stranke, ki doslej ni hotel sprejeti enotne delegacije slovenske manjšine? Niti tedaj, ko jo je sprejel demokristjan Piccoli?
Tudi se moramo vprašati, kako to. da je Craxi že stokrat napovedal in prav tolikokrat preklical svoj obisk v Jugoslaviji. medtem ko je najmanj dvajsetkrat obiskal Tunizijo ali Senegal. So mar odnosi med Italijo in Jugoslavijo, ki so za nas tako življenskega pomena, bolj postranski za prvoborca za predsedstvo nove italijanske vlade?
Vemo. da je «nova politika» PSI zbodla marsikaterega slovenskega socialista. saj še ne poznamo tistega, ki bi nam odkrito rekel, da se v celoti strinja s politiko lastne stranke. Od tod najbrž tudi njihove težave pri sestavljanju kandidatnih list. predvsem kar zadeva Slovence.
Vse to, menimo, je vredno razmišljanja. Kajti glas za PSI na tržaških občinskih ali pokrajinskih volitvah. ne pomeni podpore tistim socialistom. ki sodelujejo v okoliških levičarskih upravah, pač pa glas za politiko deželne vladne koalicije z demokristjani in Slovensko skupnostjo in možnosti kompromisov ob skorajšnji «poroki» med KD in LpT.
Slovenska skupnost In njene želje
Težko je razumeti, katero je pravo lice SSk. Med volilnimi kampanjami se rada predstavlja s starimi, skorajda oguljenimi gesli o «edini slovenski stranki» in o tem, da so «Slovenci samo oni, ki glasujejo za slovensko stranko». To tako radi poudarjajo, da so začeli verjeti svojim lažem. Tako se je lahko zgodilo, da je odvetnik Cecovini v tržaškem občinskem svetu kar zagrabil za ponujeno roko in proglašal dr. Lokarja za «edinega predstavnika Slovencev». Predstavnik «edine slovenske stranke» je bil od tega priznanja tako zadovoljen, da je kar sam zlezel v past. Nekaj mesecev pozneje je namreč Cecovini pokazal, kam pes taco moli. Glasove, oddane SSk. je namreč kratkomalo proglasil za «edino Slovenske», izračunal njen nizki odstotek in ukazal strgati dvojezične plakate na Kolonkovcu. češ da «tam ni zadosti Slovencev».
Nafta v luki, sedaj vsiljujejo še premog, da bi jo spremenili v umazano pristanišče južne Evrope
Gorje nam, če bi število volilcev SSk (med 6 in 7 tisoč) sprejeli kot «realno število Slovencev v Trstu». Saj bi ne imeli na tržaškem niti ene vasi s «slovensko večino».
Vendar pa je bil odnos SSk v občinskem svetu do Cecovinija in njegovih ljudi zelo dvoumen. Laskanje in očitki so bili pomešani v tako godljo, da se je zdelo, kot če bi bilo geslo dr. Lokarja v znanem stavku: «Saj bi rad bil z vami, pa me nočete».
Medtem je SSk, sredi nepreglasnih protestov zaradi razlaščanja slovenske zemlje za avtoceste na Krasu, meni nič tebi nič začela politiko dogovarjanja z demokristjani. Najprej na Goriškem, kjer so zamižali (skupaj s socialisti) ob množičnem odstranjevanju dvojezičnih tabel, nato pa še v deželnem svetu Fur-lanije-Julijske krajine. V zameno je dr. Štoka dobil predsedstvo komisije za promet in cestne povezave.
Nismo jim očitali tega zavezništva, saj si vsak izbere politične povezave, ki so mu v danem trenutku bolj koristne ali pri srcu. Očitali pa smo jim, da so za vstop v koalicijo dobili le nekaj praznih
obljub, ki so se razblinile ob prvem preizkusu, kot lanski sneg.
Tak je bil primer glasovanja o obvezi, naj deželna vlada upošteva slovenske organizacije pri načrtovanju in pa o tem, naj upošteva načrt kraške gorske skupnosti za razvoj kmetijstva. Obakrat so predstavniki PSI in SSk disciplinirano glasovali proti tem predlogom, skupaj z demokristjani, da bi tako dokazali svojim novim zaveznikom, da znajo biti «bolj papeški od papeža». O kaki posebni borbenosti tu ni ne duha, ne sluha.
Tudi nas skrbi čudna odsotnost SSk iz enotnih pobud za globalno zaščito manjšine in njena težnja, da bi — po možnosti — šla po svoji poti, brez drugih slovenskih partnerjev.
Kaj pa bo v Trstu? Govori se, da je SSk pripravljena sklepati zavezništva z demokristjani in morda celo z «Listo», pa čeprav v okviru «laične fronte» pod socialističnim vodstvom. O tem se govori, ne vemo pa, če bodo voditelji SSk to potrdili. Za sedaj previdno molčijo in nadaljujejo staro pesem o «edini slovenski stranki». Saj vedo, da v potrebi nastopajo v bran slovenstva najprej ko-
munisti. Tako je bilo. ko smo organizirali slovenski govor na Trgu Unità, ko so naši pristaniški delavci branili dvojezične transparente po mestnih ulicah in tudi pred kratkim, ko je dijaška mladinaiorganizirala skupno manifestacijo proti fašistom in šovinistom.
Vprašujemo se, v kolikšni meri bodo volilci podprli politiko dvoumnosti. Tudi o tem je vredno razmišljati...
Muhe enodnevnice z «levičarskim predznakom»
Kakor šakali se ob pomembnejših volilnih kampanjah pojavljajo «muhe enodnevnice», za katere je značilno, da ne štedijo s psevdorevolucionarnimi gesli in programi, kakor tudi ne manjka pesti, srpov in kladiv.
Kdo so. te «muhe enodnevnice»? V mislih imamo razne proletarske ali revo-lucionarne liste, katerih edina značilnost je, da skušajo odščipniti nekaj glasov naši partiji. Ni jih bilo videti v
Upravljanje javnih koristi: KRI za čimvečji ljudski vpliv
Na junijskih volitvah prevladujejo, kot je že navada, strogo politične teme in med njimi prednjači še vedno odprto vprašanje narodnostnega razmerja v naših krajih, zaščite naše manjšine in pa odprtosti do sosednje Jugoslavije.
Poleg teh pa bi, v normalnih okoliščinah, morali ljudje izbirati tudi dobre upravitelje. Pri tem pa si moramo naliti čistega vina. Ne gre samo za «poštenost» tistih, ki upravljajo občino ali pokrajino, saj so vsi več ali manj pošteni. Več ali manj, kajti komunisti smo tudi pri takih ocenah zelo strogi, nekateri pravijo celo, da «moralizatorski». Nas taka ocena ne moti, saj je znano, da nismo pošteni zato, ker smo vsi, drug za drugim, moralisti, pač pa zaradi načina upravljanja, ki ga predlagamo. To je način največje možne ljudske kontrole. široko razpredene demokracije odločanja, stalnega dogovarjanja s prizadetimi in zainteresiranimi skupinami. To so temelji «poštenega upravljanja», ki je značilno za vse levičarske uprave pri nas in drugod po Italiji.
Vedeti moramo, torej, da ne bodo izbirali samo poštene upravitelje. Prav je tudi. da se pri izbirah ne uštejemo. kajti važno je tudi vedeti, kakšne interese (splošne in posamične) je vsak izmed izvoljenih zastopal v svoji dosedanji dejavnosti. Pri vsaki izbiri lahko razumemo. če je občinski odbornik zastopal interese ljudstva, posameznih slojev ali pa tistih, ki so se polastili mesta in jih
gonijo predvsem profiti divje špekulacije.
Tu smo v zadnjih letih imeli veliko primerov. Povsod se je pokazalo, da so demokristjani, listarji, misovci in tudi predstavniki nekaterih laičnih strank skrbeli predvsem za interese nekaterih velikih družb, bank ali zavarovalnic, višjih slojev prebivalstva, zapostavljali pa so interese revnih, delavcev, Slovencev.
V mislih imamo večino urbanističnih izbir, neobčutljivost za vprašanja ljudskih gradenj, struktur za osamele in ostarele, za šport ali šolstvo, za interese kulture ali kmetijstva.
Cecovinijeva uprava se lahko, napri-mer, pohvali, da je zelo skrbela, da najde primeren prostor za upravni sedež neke tržaške zavarovalnice «Lloyd Adriatico», katere lastnik dr. Imeri je tudi kandidiral na list LpT, zato pa je žrtvovala celo interese cele mestne četrti, ki je na področju bivše tovarne strojev Sv. Andreja pričakovala šolske in druge socialne strukture.
Ne more pa se pohvaliti z veliko skrbjo za ljudske gradnje ali za reševanje šolskih prostorskih problemov. Edino tam. kjer je lahko prizadela interese slovenskih vrtnarjev, je bila Cecovinijeva uprava zelo aktivna (pri tem pa se je lahko sklicevala na izbire prejšnjih demokrščanskih in levosredinskih uprav). Ko pa smo v občinskem svetu pritisnili in dosegli obvezo, da bo-
do načrti za ljudske gradnje in razlaščanje zemljišč temeljito spremenjeni, so spet zaspali. Tudi pri tem so jim demokristjani aktivno pomagali, kar ni malo, če pomislimo, da Lista za Trst ni imela zadostne večine.
Zdi se nam pomembno poudariti še nekaj. Interese ljudskih slojev, vseh delovnih ljudi, upokojencev, Slovencev itd. so v občinskem svetu najdosledneje branili komunistični svetovalci. Isto v pokrajini. Toda nikakor ne gre pozabiti najvažnejšega: okrožnih svetov, teh temeljnih organov razširjene demokracije in ljudskega soupravljanja. Cecovinijeva uprava, kot pred tem demokrščanske, ni hotela poslušati okrožnih svetov, ki so bili glavni nosilci interesov prebivalstva. Zanemarjala jih je. ni jim hotela dajati sredstev in pravomočja, čeprav je pri tem zavestno kršila tudi zakone. Kljub temu so ti sveti, predvsem tam, kjer so jih vodili komunisti (zahodni Kras, Barkovlje - Rojan - Greta - Sv. Jakob) ali kjer so komunisti imeli močan vpliv, opravili svoje delo in dosegli, kar se je dalo doseči v teh razmerah. Seveda, če bi ti okrožni sveti imeli v tržaški občinski palači poštenega in odprtega sogovornika, bi stvari stekle drugače. Zato je važno, da skrbno oddamo svoje glasove za krajevne svete in podpremo kandidate KRI, saj so vsem znani in priljubljeni. Predvsem pa so že v preteklosti pokazali, kako je treba delati in zagovarjati koristi prebivalstva.
Razprava o globalni zaščiti
(Nadaljevanje s 3. strani)
dokažemo kaj želimo v resnici doseči z globalnim zakonom, da razblinimo bojazen nekaterih italijanskih prebivalcev, ki v dobri veri mislijo, da bodo v uvedbo slovenščine v javne urade izgubili službo, da bodo ostali brezposelni; da razblinimo bojazen dijakov, ki mislijo, da hočemo z globalnim zakonom uvesti v vse italijanske šole obvezno poučevanje slovenskega jezika.
Postavlja se potreba, da dokažemo naše prave cilje, se pravi, da se bijemo za zakon, ki naj bi ščitil pravice Slovencev in ki naj bi na noben način omejeval pravic drugih.
Storiti moramo vse, da se kultura sožitja močno uveljavi in da tukajšnji italijanski narod spozna namene, dejavnosti in kulturo slovenskega naroda. Največ sil moramo posvetiti ravno temu vprašanju, zato da z jasnim dokazovanjem in umirjeno besedo pobijemo napačna tolmačenja, ovrednotimo skupno sodelovanje, dosežemo čimširšo podporo naprednih sil v boju za zaščito Slovencev in za demokratično napredovanje.
Jelka Gerbec
preteklosti in tudi v bodoče ne bodo delale v našem mestu, saj ni to njihov cilj, niti namen. Skušajo le škodovati komunistom in zato objektivno delajo za tiste sile, ki ne marajo, da bi se levica (prava levica, seveda) okrepila.
Kje so bili ti «proletarci» in «revolucionarji», ko je šlo za boj proti fašistom in šovinistom? Kje so bili, ko so se komunisti borili za mir, sodelovanje med narodi, industrijski razvoj mesta? Nikjer, čakali so le na volilno priložnost, da polemizirajo z nami.
V preteklosti se je na te liste, zaradi naivnosti ali neinformiranosti, zgrnilo nekaj tisoč glasov. Zanje so glasovali tudi nekateri slovenski volilci. In kaj so imeli od tega? V občinski svet niso izvolili nikogar, njihovi glasovi pa kljub temu niso bili povsem nekoristni; zmanjšali so namreč kvociente in ostanke KPI, ki tako ni dobila dodatnega svetovalca več, ker je ta pripadal drugim, marsikdaj desničarskim silam. To je, torej, revolucionarni rezultat teh list.
Zato opozarjamo vse naše ljudi, naj ne nasedajo volilnim sirenam teh psev-dorevolucionarjev, ki v svojih programih celo pozabljajo na narodnostno komponento naših krajev. Niti glasu motilnim listam lažne levice, kakor ni vredno glasov radikal-ekološko-avstrijakantsko gibanje tržaškega malomeščanstva. Nji-
hove razprtije nas ne brigajo, niso naša stvar.
Ne razpršimo naših glasov, ker so predragoceni, da bi se z njimi igračkali. Povejte to, predvsem mladim!
Komunisti so na strani vseh delovnih ljudi, ki se borijo za boljšo bodočnost, tudi za mladi rod
GLEDALIŠKE
VESTI
Gostovanje
«Narodnega pozorišta» iz Sarajeva v Trstu in Gorici
Po uspešnem gostovanju našega gledališča v Bosni in Hercegovini z De Filippovimi «Dolgonogimi lažmi» bomo imeli 19. in 20. maja v gosteh Narodno pozorište iz Sarajeva, ki bo uprizorilo izvirno dramo Duška Andjiča «Omer paša latas». Igra se dogaja v času od leta 1850 do 1852, pripoveduje pa o ljudeh.
in o dogodkih, ki so se odvijali v tem času na ozemlju današnje Bosne in Hercegovine. Propad ene in rast druge okupacije, prebujanje narodne zavesti v ljudeh, tlačitelji in tlačenci, ljubezen in sovraštvo — to so osrednje teme, okrog katerih se plete ta drama, ki je od leta 1977, odkar je bila uprizorjena, prejela že devet nagrad, med katerimi tudi Ste-rijino nagrado za igro na XXIII. Steriji-nem pozorju v Novem Sadu.
* ¥ *
Snemanje našega ansambla v studiih Radia Trst A so vse pogostejša. Prejšnji mesec so naši igralci posneli radijsko kroniko Pietra Formentinija «Smrt bratov Cerovi» v pripovedi pesnika Maja-kovskega. Zvočni zapis tega pretesljive-ga dogodka, ki ga je radio v lastni produkciji predvajal na predvčer osvobidit-
ve Italije, je režiral Sergej Verč, pri sami produkciji pa so sodelovali tudi nekateri člani radijskega odra.
* * *
Ansambel našega gledališča je posnel za radio Trst A zvočno kroniko «Štrajka lojdovih kurjačev» iz leta 1902. Avtor in režiserje bil Mario Uršič. Gre za zvočni zapis dogodkov, ki so pred osemdesetimi leti pretresali naše mesto. S to oddajo smo se oddolžili spominu na takratne žrtve in na vse tiste tisoče ljudi, ki so se tako smelo, tako goreče borile za svoje pravice in boljše življenje. Kronika je poizkus, da se iz naše preteklosti, iz zgodovine našega mesta posvetijo trenutki, ki so zaviti v temo pozabe in nepoznanja, da bi se tako močneje zavedli lastnih korenin.
Žušto in Drejč u osmice
ŽUŠTO: Jej, Drejč, kaku me use boli. Slabo vreme, pej me trže u nuogah in u hrbte. Kliče liter, de me bo pesalo...
DREJČ: Gospodinja, prneste liter za muoia, ke ga use boli. Videš, Žušto, jest pej se čutem, ku de be bil nazaj mlad.
ŠUŠTO: Kej me ne praveš. Kaku te je ratalo, nese miga bil trn, u Romunije, kjer uzdravijuo anka starce, ke so že fuč?
DREJČ: Ne ga ... Sej nemam soudo. Ne, ne. Sn bil u Trste in sn paslušou, kej govorijo politike za volitve. Jn se me zdi, ku da me leta letijo nazaj, kukr film, ke ga vrtijo narobe.
ŽUŠTO: Ti, Drejč, ma kaj se ga piu tudi u Trste, da se te je bledlo.
DREJČ: Ne, te pravem. Najprej čujem ane, ke pravejuo, da moramo gledat u bodočnost, za tu, kakšen buo Trst jut re...
ŽUŠTO: Sej, taku je prau.
DREJČ: Ja, ma puale čujem, da ta «jutre» pamene, de be se mogle vrnt Amerikance, uzet porto, kantjerje, prfin škoje u Sesljane. Se predstauljaš, kaku be blu lepu: be jemele gangsterje, tržaške pupe pej be usako tolko rodile kšnga majhenga črnca...
ŽUŠTO: Ti, ma puale se ta prave triještine ne be jezile, de niso več čiste pasme?
DREJČ: Peste stat, sej je Čehovin rje-ku, da ni važno, kaku se rodiš, važno je, da umreš ku Tatjan...
ŽUŠTO: A, zatu se bojijo, de bojo zginli prej ku mi.
DREJČ: Peste stat tje ruobe. Pasluše naprej. Puale čujem ene druge, ke pravijo, da jemejo Slovence preveč in be jem morate kej uzet preč. Une sez meštafcme pej se repenče na plače, de se mora vrnt fašižem.
ŽUŠTO: A, nov korak nazaj. Najprej fašizem, ma puale pridejuo spet Amerikance?
DREJČ: Ma ne, bk, ke nese druzga. Po fašizme pride marija Tereza.
ŽUŠTO: Ne me reč, kej misleš, de sn se zmuoto?
DREJČ: Prau nč se niše zmuoto. Sn ču, de ane čejo, da se vrnejo čase Stare Austrije jn se prfin jezijo na Oberdanka, zatu ke je teu ubt cesarja.
ŽUŠTO: In ga je ubiu?
DREJČ: Ne, cesar je umri u pastelje, Oberdanka pej suo ubesle... Ma pravejo, da je takrat blo use lepu. Anka Slovence an Tatjane so se imele rade...
ŽUŠTO: Ja, ma žandarmerija pej je strelala na delauce in jh tude ubila an čjep.
DREJČ: Ja, ja, niso ble lepe cajte: reuščina, lakota, uši, puale vojska, fašizem, nazaj vojska, Amerikance j n
Angleže, kreganje, nazaj Italija... Jn zdej be nekatere u Trste tele še enkrat use nazaj, ku anbot.
ŽUŠTO: Ma zakaj taku? Kaj se jn ne dapade?
DREJČ: Čuj, tem ljudem se ne dapade gledat stvari, kukr so. Nečejo znt, de smo te Slovence, de je čez hrib Jugoslavija in de moreš živet samo, če delaš sez njime. Zatu iščejo Amerikance, Marijo Terezo, magari fašizem, samo...
ŽUŠTO: Samo, ker je tolko stareh, se spomnijo na mlada leta in se mislijo, da je blo tkrat lepo.
DREJČ: Ja, zatu ke jh ni bualo hrbet in so hodile u Bošket.
ŽUŠTO: Drejč, kliče še en liter, de ne zgebimo pamete po ceste. Videš, zatu pej za volitve ne pestijo pit. Ke moramo bit zares pametne, trn u kabine.
DREJČ: Ne se bat. Mi vre znamo, kua-ga volet.
ŽUŠTO: Ja, za naše. Magari nam rečejo, de smo trmaste in tudi malo trde po značaje, da je buljše taku.
DREJČ: Ma ne se zmuotet, če videš tudi druge srpe in kladva. Naša je ta prva.
ŽUŠTO: Ku zmjeram.
6. JUNIJA GLASUJ TAKO
Volitve • Volitve • Volitve • Volitve • Volitve
Pogovor z načelnikom svetovalske skupine K P! Dolfijem Wilhelmom
Ocena delovanja rajonskega sveta
Komunistična svetovalska skupina v rajonskem svetu za vzhodni Kras je bila v mandatni dobi, ki se izteka, veren tolmač problemov, zahtev, potreb in pričakovanj vzhodnokraškega prebivalstva in obenem pomembna gonila sila v prizadevanjih, da bi se vsa ta pričakovanja izpolnila, da bi prišlo do stvarnega reševanja neštetih problemov, da bi pristojne oblasti jasno odgovorile na razne potrebe.
O tej štiriletni izkušnji rajonskega sveta za vzhodni Kras smo se pogovorili z Dolfijem Wilhelmom, načelnikom komunistične svetovalske skupine, ki si je skupaj z drugimi izvoljenimi tovariši zavzeto prizadeval, da bi rajonski svet resnično postal organ, kakršnega smo si komunisti zamišljali, ko smo si izvoje-vali decentralizacijo upravnega življenja.
Kako ocenjuješ delovanje vzhodnokraškega rajonskega sveta v luči štiriletne izkušnje?
Z načinom dela našega rajonskega sveta ne moremo biti popolnoma zadovoljni. Še zlasti ne, če izhajamo iz prepričanja, da mora biti glavna vloga rajonskega sveta ta, da vzpostavlja neposredno in aktivno participacijo prebivalstva pri upravljanju javnega življenja. Te vloge naš rajonski svet ni izpolnil, ker je prišel takoj na začetku mandatne dobe do izraza zaprt odnos drugih političnih sil do naše partije. Izoblikovala se je neke vrste koalicija krščanske demokracije, socialistov in Slovenske skupnosti, ki je zavzela diskriminatorsko stališče do KPI. Četudi stranka relativne večine na vzhodnem Krasu, je bila KPI potisnjena v opozicijo in diskriminacija do nje je bila v eni ali drugi obliki prisotna v vsej mandatni dobi, kar je seveda oviralo reševanje raznih problemov, ki smo jih mi postavljali. Kljub temu pa je bil naš odnos vselej konstruktiven in naše sodelovanje aktivno, tako da smo s svojo stalno in polnoštevilno prisotnostjo celo zagotavljali sklepčnost sej in omogočali izoblikovanje stališč glede raznih problemov.
Na začetku si omenjal stike s prebivalstvom. Kakšni so bili ti stiki?
Z delovanjem rajonskega sveta, kot rečeno, ne moremo biti zadovoljni predvsem zato, ker ni iskal potrebnega dialoga s prebivalstvom, kot je bila naša zahteva. Stiki z ljudstvom so bili skratka zelo redki. Rajonski svet je odpovedal celo v primerih, ko bi moral stati v prvih vrstah, ramo ob rami z ljudmi, ki so na manifestativen način izpričevali svoje zahteve. Naj naveden le dva primera. Bilo je ob protestni akci-
ji, ki so jo priredili Trebenci v zvezi z odlaganjem strupenega pepela na nekdanjem smetišču in drugič ob akciji dijakov po fašističnem atentatu na slovensko nižjo srednjo šolo «Srečko Kosovel» na Opčinah. Rajonski svet je bil uradno odsoten in odgovorni predstavniki so se izgovarjali, da niso bili pravočasno obveščeni o dogodkih.
Kakšen pa je bil odnos občinske uprave do rajonskega sveta?
V	dveh besedah lahko rečem, da je bil odnos Cecovinijeve melonarske uprave skrajno površen in nesramno brezbrižen. V glavnem se je uprava omejevala na to, kar določa pravilnik. Vprašala je pač rajonske svete za mnenja o raznih zadevah, kot je to predvideno po pravilniku. Pokazala je skratka vso zaprtost, ki je sicer njena značilnost.
V	kakšni meri pa je potem upoštevala vaša mnenja in predloge?
Odgovorov običajno ni bilo, ali pa so bili zelo redki in še tem niso sledila dejanja. Torej listarska občinska uprava ni upoštevala vloge rajonskih svetov, ni se zmenila za to, kar je prišlo z baze. Večkrat smo skušali navesti stike tudi s posameznimi odborniki. Vabili smo jih na Opčine, a tudi v teh primerih običajno ni bilo odziva.
Kakšne so pravzaprav značilnosti vzhodnokraškega rajonskega sveta, ki se prav gotovo v marsičem razlikuje od drugih rajonskih svetov?
Če je med dvanajstimi tržaškimi pre-
deli vzhodnokraško (poleg zahodnokraškega) tisti, ki šteje najmanj prebivalstva, je tudi tisti, ki ima prav gotovo večje probleme, kot jih imajo drugi, ker je na našem teritoriju kompaktno prisotna slovenska narodnostna skupnost. Zato je treba tudi vse probleme obravnavati skozi filter narodnostnih in jezikovnih problemov, v duhu zagotavljanja pravic obema tu živečima skupno-stima. Ob vsakem problemu, pa naj gre za obravnavo politike teritorija, ali šolstva, ali zdravstva, privre na dan vprašanje narodnostnih pravic. Pri tem pride rado do konfliktov, kajti vse stranke (če odvzamemo misovce) so v načelu za priznanje pravic, ko pa se preide na konkretne probleme, žal ni vselej tiste politične volje, ki bi bila potrebna, da bi se ta načela uresničevala. Zato je delo v našem rajonskem svetu težje.
Kaj si v prihodnje lahko pričakujemo v tem rajonskem svetu?
Predvsem bi še rad izrazil zadovoljstvo nad tem, kar so drugi tovariši naše svetovalske skupine prispevali v tej mandatni dobi. Kot načelnik svetovalske skupine se jim moram iskreno zahvaliti za njihov pomemben doprinos. Za naprej pa lahko izrazim le željo, da bi prišlo do bistvenih sprememb v rajonskem svetu, da bi se odnosi spremenili in da bi rajonski svet resnično postal izraz ljudske volje. Ob tem pa tudi menim, da je bistveni predpogoj za zaželjene spremembe številčna utrditev svetovalske skupine KPI. Če bodo volivci podprli naše kandidate, če nas bo skratka v rajonskem svetu več, se bo lahko tudi kaj spremenilo.
DELO - Stran 9
PROGRAM VZHODIMOKRAŠKIH KOMUNISTOV
Odnos občinskih upraviteljev do Krasa se mora spremeniti
Odmevi od Banov
Zaradi neprestanih razlastitev se Bani neizprosno krčijo na vse strani in domačin, ki bi si želel ustvariti domačijo, je primoran, da se izseli. V tem se najzgovorneje kaže odnos javnih upraviteljev do naših slovenskih vasi. V neposredni bližini vasi je na primer velika vojašnica z majhnim številom vojakov. pod vasjo je veliko šolsko poslopje z nekaterimi praznimi prostori, vendar vaški mladinci, ki bi radi obudili kulturno delovanje pri Banih, nimajo najmanjšega prostora, da bi lahko razvili svojo dejavnost. Zraven so še drugi problemi, drobni in veliki. Nepojmljivo je. da oblasti še niso poskrbele za gradnjo pokopališča, nasprotno pa je že v polni fazi postopek za gradnjo hitre ceste. Dodali bi lahko še celo vrsto pomanjkljivosti — občutiti je pomanjkanje telefonske kabine, večkrat smo zastonj zahtevali ureditev kanalizacije, postaviti bi bilo treba dvojezične smerokaze, sprejeti varnostne ukrepe na nevarnih križiščih itd. — za vse to pa so odgovorni činitelji gluhi.
Ljudi se zaradi tega polašča vedno večje nezadovoljstvo in jeza. tako da se v marsikom prebuja misel, da bi ne šel na volišče. Toda takšno ravnanje bi samo znatno poslabšalo položaj, kajti s tem bi naredili našim nasprotnikom največjo uslugo.
Tončka Vidau
Boj za bazovski vrtec
Februarja letos so v Bazovici končno odprli nov otroški vrtec za slovensko in italijansko sekcijo, za katerega je bilo potrebnih dolgih enajst let angažiranosti in trdega dela vaških organizacij, v prvi vrsti tovarišev. Leta in leta se je bilo treba sestajati, dvakrat so starši celo zasedli dvorano občinskega sveta, bilo je izrečenih nešteto obljub, dokler ni končno leta 1977 takratna občinska uprava nakazala v proračunu potrebna sredstva. Pa še ta so ostala le na papirju. nakar je bilo treba ponovno zaostriti boj. da je končno prišlo do gradnje, zato lahko trdimo, da se je boj staršev in tovarišev nadaljeval prav do dne otvoritve. ko so se z vso pravico udeležili slavnosti, kljub poskusom, da bi jim to preprečili.
V okviru naše pokrajine se takšna zavlačevanja lahko dogajajo samo v tržaški občini. Bilo je jasno, da niso vse
občinske uprave, ki so si v teh zadnjih letih sledile, izkazale niti trohnice razumevanja in politične volje, da bi se ta problem rešil v doglednem času. Morda občinskim možem ni bilo mar. da je 47 otrok stlačenih v dve učilnici, da malica-io. se igrajo in počivajo v istem prostoru. ne da bi bil prezračen, da čakajo v vrstah za vsako potrebo.
Dolga leta bojev so obrodila sadove. Bazovski starši so danes ponosni na to pridobitev. Odigrali so vlogo demokratičnih državljanov, ki se zavedajo. da je vzgoja poglaviten moment družbe. Vsem. ki so prispevali v tem boju. gre priznanje. Bazovski vrtec je velika pridobitev za vaško skupnost in obenem za vso slovensko narodnostno skupnost.
Pierina Furlan
Gropada - problemi odmaknjene vasi
Gropada je nekoliko odmaknjena od glavnih prometnih žil, odmaknjena je tudi od kulturnega življenja. Prosvetna dejavnost v vasi je utihnila pred mnogimi leti. Nekoliko bolj živahno je le na športnem področju. Ob vsem tem je treba žal ugotavljati, da je vas zanemarjena tudi s strani občinske uprave, ki je v povojnih letih storila zanj malo ali nič. Med najbolj občutenimi problemi je vsekakor pomanjkanje kulturnega središča, kjer bi se lahko razvila kakšna
kulturna dejavnost. Pred leti so domačini sami poskrbeli za načrt za preureditev praznega prostora na robu vasi, ki mu pravijo Ciganke, načrt pa se je verjetno izgubil nekje v občinskih predalih. V nasi je tudi veliko negodovanja zaradi skrajno pomanjkljive razsvetljave. Problemov je skratka še in še, razumevanja zanje pa nič. Lista za Trst, ki se proglaša za zaščitnico Krasa, se je raje prizadevala za oživljanje nacionalizma, kot za razmere, v katerih životarijo kraške vasi.
Oskar Kalc
Predčasne upravne volitve, ki so pred nami, nam nalagajo, da se globoko zamislimo nad rezultati dosedanjega upravno političnega življenja na Tržaškem. Kot prebivalce Krasa pa nas mora posebej zanimati, kako so oblasti od zadnjih volitev do danes ravnale z nami. Če smo pred prejšnjimi volitvami ugotavljali, da je bil odnos tržaških, takrat krščansko demokratskih občinskih upraviteljev do Krasa in njegovega prebivalstva nedopusten in žaljiv, ker se ni zmenil za njegove številne in občutene probleme in ker je stalno obravnaval Kras v funkciji mesta, kot privesek mesta, s katerim je mogoče ravnati po mili volji, moramo danes, ko polagamo obračun preteklega štiriletnega obdobja in izdelujemo smernice za prihodnje upravno politične boje, ugotavljati, da je bil odnos Cecovinijeve listarske upravne politike do Krasa in njegovega prebivalstva naravnost sramoten. Popolna neobčutljivost in brezbrižnost za reševanje neštetih odprtih vprašanj se je še stopnjevala in dobro znani pogledi tržaškega malomeščanstva, za katere je Kras le privlačen park na njihovo popolno razpolago, so zadobili v Cecovinijeve m času še popolnejšo in zgovornejšo potrditev. Nobenega dvoma ni, da ostaja odnos do Krasa in njegovega prebivalstva slej ko prej tipično kolonialnega tipa. Takšnemu odnosu so bo treba v prihodnje še odločneje upreti.
Drugo vprašanje je decentralizacija upravnega življenja. Na prejšnjih volitvah smo prvič neposredno volili tudi svoje predstavnike v rajonske svete, misleč in upajoč, da bomo s tem naredili občuten korak naprej na poti drugačnega, bolj demokratičnega upravljanja javnega življenja. Verjeli smo, da bo postal rajonski svet resničen tolmač potreb in zahtev ljudstva in da bo njegova vloga dejanskega sodelovanja pri upravljanju Krasa
uresničena in upoštevana. Toda to se, žal, ni izpolnilo. Cecovini in njegovi so se za mnenja in pobude rajonskih svetov brigali kot za lanski sneg. Do obeh kraških rajonskih svetov, kjer Lista za Trst poleg vsega tudi ni imela svojih predstavnikov, pa je bil odnos še bolj omalovažujoč.
Vzhodnokraški rajonski svet je bil poleg tega še dodatno prizadet zaradi notranjih političnih trenj in zaradi nepojml-jivega in nekoristnega protikomunističnega odnosa, ki je v njem prevladoval. Prepogostokrat so bile ozke strankarske koristi in partikularistični politični računi nekaterih političnih sil, kot KD in SSk. predpostavljene obravnavanju in reševanju živih problemov vasi vzhodnega Krasa. Vztrajanje pri takšnem ravnanju ne bo privedlo nikamor. Rajonski svet mora vzpostaviti tesnejši stik z ljudstvom in se za njegove probleme enotneje in odločneje zavzeti.
Vzhodnokraški komunisti zato stopamo volitvam naproti še trdneje prepričani, da mora biti rajonski svet resničen tolmač potreb in zahtev ljudstva, in še trdneje pripravljeni, da ta načela uveljavimo. V ta namen se bomo zavzemali, da bo prihodnji rajonski svet sprejemal, izvajal in posredoval občinskim in drugim organom stališča in sklepe, ki bodo sad posvetovanj z zainteresiranim prebivalstvom in njegovimi osnovnimi organizacijami. V tem okviru bo tudi tesnejše sodelovanje zlasti z rajonskim svetom za Zahodni Kras, s katerim si deli sorodne probleme, pa tudi z drugimi rajonskimi sveti ter s Kraško gorsko skupnostjo, pomemben pogoj za skladnejše reševanje nekaterih pomembnih vprašanj družbeno gospodarskega in kulturnega značaja.
Center za
znanstvene raziskave
Osrednje vprašanje, s katerim se bo moral rajonski svet za vzhodni Kras v prihodnji mandatni dobi temeljito ukvarjati je Center za znanstvene raziskave, ki ga načrtujejo na področju Krasa med Bani in Padričami. Komunisti se dobro zavedamo potrebe, da se Trst izvleče iz hude družbeno gospodarske krize in iz vse bolj zaskrbljujočega propadanja. Vsaka pobuda, ki teži k zajezitvi tega negativnega procesa in k ustvarjanju pogojev za vsestranski preporod umirajočenega mesta, je zato deležna vsega našega zanimanja in podpore, vendar moramo ob tem vedno znova poudarjati, da se ne smejo te pobude v nobenem primeru uresničevati na izključno škodo Krasa in njegovega prebivalstva. Če morata Kras in njegovo ljudstvo plačati davek tehnološkemu, industrijskemu in gospodarskemu napredku, je dolžna tudi širša skupnost plačati enakovreden davek Krasu in njegovemu ljudstvu, za nepopravljivo škodo, ki jima jo z nameščanjem raznih infrastruktur povzroča. Predvsem pa mora biti vsakršen sklep v zvezi z nameščanjem kakršnegakoli objekta (in to velja v prvi vrsti za Center za znan-
stvene raziskave) sprejet le po predhodnem posvetovanju s prizadetim prebivalstvom, njegovimi osnovnimi organizacijami in njegovim najbližjim neposredno izvoljenim javnim organom, kakršen je vzhodnokraški rajonski svet. Pri realizaciji centra je treba zagotoviti postopnost in izkoristiti le površine, ki so neobhodno potrebne. Družbeno gospodarska in narodnostno kulturna škoda, ki grozi vzhodnemu Krasu ter vsemu Krasu sploh, terja od odgovornih činiteljev, da zagotovijo vsa sredstva in pogoje, ki bodo zagotovili prebivalstvu slovenskih kraških vasi nemoten družbeni, gospodarski in popoln narodnostni razvoj, ki se mora odražati tudi s čimprejšnjo odobritvijo globalnega zaščitnega zakona v parlamentu. Upoštevati je treba tudi zahtevo po vključitvi slovenskega predstavnika v upravni odbor centra.
Spomenik Tomažiču in tovarišem še vedno čaka na ustrezno spomeniško ureditev
Urbanistična vprašanja
Z odobritvijo variante 25 splošnega občinskega regulacijskega načrta se je po dolgih letih zaključila faza urejanja urbanističnih problemov kraških vasi, ki pa še zdaleč ni odgovorila na vse potrebe in pričakovanja prebivalstva, ki je bilo dolgo desetletje priča hudemu propadanju svojih vasi. Naloga rajonskega sveta in skrb komunistov bo, da se določijo novi urbanistični inštrumenti, ki bodo preprečili to propadanje in ki bodo onesposobili težnje po spreminjanju kraškega teritorija v kolonialni privesek mesta ter težnje po rušenju tradicionalnega kraškega gospodarstva (kmetijstva in živinoreje, raznih vrst obrtništva itd.), kar ogroža tudi etnični značaj kraških vasi.
V tem okviru še vedno vztrajno terjamo revizijo PEER.
Tako pri urejanju urbanističnih vprašani slovenskih kraških vasi kot pri
določevanju površin za ljudske gradnje na Opčinah je treba v prvi vrsti upoštevati mnenje neposredno zainteresiranega prebivalstva. V tem pogledu je treba preprečiti nova naseljevanja tam, kjer ni najosnovnejših infrastruktur in socialnih uslug. Komunisti zavračamo tudi vsakršno obliko gradbenih špekulacij in politiko gradenj stanovanj prenočišč, ki so popolnoma ločena od delovnih težišč stanovalcev.
Uprava je v prvi vrsti dolžna poskrbeti za primarno urbanizacijo. Poglavje zase je razlaščevanje slovenske zemlje, ki ga ljudske stanovanjske gradnje zahtevajo. Razlastitve ne smejo postati orožje v rokah tistih, ki bi radi ogrozili in oškodovali etnično ravnovesje.
Kar zadeva jusarska zemljišča, bi jih bilo treba dodeliti z ustreznim zakonom lastnikom — jusarskim upravičenem. O uporabi teh zemljišč morajo v vsakem primeru odločati v prvi vrsti upravičenci sami in vsaka odškodnina za določene služnosti na jusarskih zemljiščih mora biti dodeljena v korist prebivalstva tistega kraja, v katerme se ta zemljišča nahajajo.
Javna dela
Na Opčinah je najbolj občuteno vprašanje pokopališča. Javnosti je predobro znano, da je položaj na Opčinah naravnost pretresljiv. Na starem pokopališču ni več prostora za pokope, novega pokopališča pa kljub brezštevilnim pritiskom in prav tako številnim obljubam še niso zgradili. Ce-covinijeva uprava ni pokazala posebnega posluha. Kot v številnih drugih primerih se je bolje izkazala komisarska uprava, ki je zagotovila začetek del. Problem pa kljub vsemu ne bo še tako hitro rešen in potreben bo še naprej odločen in enoten pritisk openskega prebivalstva in političnih sil. Tudi v prihodnjem rajonskem svetu bomo komunisti napeli vse sile, da bi ne bilo nadaljnjih zavlačevanj pri tem tako perečem vprašanju.
Med odprtimi vprašanji je tudi dokončna ureditev nekdanjega treben-skega smetišča. Na področju ureditve grezničnega omrežja na vzhodnem Krasu obstajajo še vedno hude zamude, če odštejemo nakazila za začetek del pri kanalizaciji v Bazovici. Kraško prebivalstvo nadalje zahteva (za to smo se komunisti odločno zavzeli in se bomo še naprej), da bi speljali metan v vse kraške vasi. Na te zahteve še ni bilo jasnih odgovorov, prihodnja občinska uprava pa se ne bo smela več izmikati. Napeljava metana je najmanj, s čemer se javne oblasti lahko vsaj delno oddolžijo za vso škodo, ki so jo povzročile kraškemu teritoriju z gradnjami naftovodov, metanovodov, eiektro-vodov, hitrih cest, begunskih taborišč in podobnega.
Upoštevajoč, da so predvidene še nove gradnje (omenili smo že Center za znanstvene raziskave, poleg tega pa bodo speljali po teritoriju vzhodnega krasa tudi hitre ceste), je zahteva po ustreznih protivrednostih še posebno utemeljena. Gradnja hitre ceste bo prav tako
jsra-
\
Pot na nekdanje smetišče pri Trebčah. Kdaj bodo ta prostor uredili?
Razvaline bivšega taborišča na Padričah. V njem bi bilo treba urediti socialni center
zahtevala nove razlastitve, povem jasno je tedaj, da se je treba z vsemi močmi boriti za pravično odškodnino, ki se ne sme odražati samo v pravičnem denarnem izplačanju prizadetih posameznikov, temveč v pravičnem poplačanju vseh prav tako prizadetih krajevnih skupnosti.
Socialne usluge
Tržaška občina je že zdavnaj sprejela določene obveze glede gradnje centra za socialne usluge na Opčinah, vendar se stvari, kot v tolikih drugih primerih niso premaknile. Treba bo zato še veliko truda in pritiskov, preden bo ta potrebni objekt zrastel.
Prav tako je še vedno aktualen predlog koordinacijskega odbora krajevnih organizacij iz Bazovice, Padrič, Gropa-de in Trebč, da bi namerili bivše istrsko begunsko taborišče na Padričah za javne usluge, ne pa za poboljševalnico, kot je odredilo pravosodno ministrstvo. Kaže, da je sklep ministrstva obtičal na mrtvi točki, istočasno pa ni nobenega znamenja, ki bi kazalo, da so oblasti pripravljene sprejeti predlog krajevnih organizacij. To nekdanjo zahtevo bo moral rajonski svet v sodelovanju s krajevnim prebivalstvom ponovno postaviti v središče pozornosti.
Podobno je z zahtevo, da se kraj mučeniške smrti Pinka Tomažiča in tovarišev loči od openskega strelišča in spomeniško uredi. Večkratno trkanje na vrata pristojnih organov je naletelo na gluha ušesa.
Na šolskem področju je bilo le malo posegov. Če odštejemo izgradnjo vrtca v Bazoviči, za katerega so se Bazovci borili dolga leta, je ostal položaj malone nespremenjen. Še vedno je odprto vprašanje tretje sekcije otroškega vrtca na Opčinah ter vprašanje prostorov na openski osnovni šoli. V tem okviru smo komunisti mnenja, da bi bila potrebna predvsem racionalna uporaba obstoječih šolskih in programiranih struktur.
Utesnjenost ostaja še naprej huda hiba tako na slovenskih kot na italijanskih šolah, kar velja tudi za nižjo srednjo šolo «Srečko Kosovel».
Na področju zdravstvene službe in socialnega skrbstva je treba izboljšat predvsem službo zdravstveno higienske profilakse na šolah. Treba je razširiti službo pomoči na domu ostarelim in obnemoglim ter raztegniti službo medicine dela tudi na to področje. Za izboljšanje zdravstvene oskrbe je potrebna tudi postaja za prvo pomoč na Opčinah in v Bazovici. Komunisti se bomo vsekakor zavzemali, da bo rajonski svet neposredno sodeloval pri uresničevanju zdravstvene reforme. Ista obveza velja seveda tudi za druge reforme, kot so stanovanjski načrt, reforma prevozov itd.
Na kulturnem področju bo treba doseči, da bodo aktivna kulturna, pa tudi športna in druga društva deležna finančnih podpor iz javnih sredstev. V večjih krajih bi bilo treba poskrbeti za javne knjižnice ter za ureditev ali izgradnjo javnih prostorov (izgradnja telovadnice v Trebčah ter dodelitev treben-skega ljudskega doma vaški skupnosti, ureditev prostorov za javne usluge v bivšem taborišču na Padričah itd.).
Zaščita pravic slovenskega prebivalstva
Osnovno zahtevo slovenske narodnostne skupnosti, da bi italijanski parlament čimprej izglasoval zakonski osnutek o njeni globalni zaščiti, za katerega
se moramo Slovenci ob podpori naprednih sil še vedno krčevito boriti, mora spremljati tudi vsakodnevni boj za uveljavljanje najosnovnejših pravic na vseh ravneh, tudi v okviru rajonskih svetov. Komunisti smo tako v boju za globalno reševanje manjšinske problematike, kot v vsakodnevnem prizadevanju za uveljavljanje narodnostne enakopravnosti in sožitja, ki ga danes bolj kot kdajkoli prej v bližnji preteklosti ogroža naraščajoča	nestrpnost
nacionalističnih krogov zlasti na Tržaškem, vselej živo, zavzeto in dosledno prisotni. Zato se bomo tudi v prihodnje zavzemali v okviru vzhodnokraškega rajonskega sveta, da bo zagotovljeno dvojezično poslovanje in da bodo tudi na tej ravni upoštevane vse pravice slovenske narodnostne skupnosti. Med problemi, ki so še vedno dokaj zanemarjeni so tudi dvojezični napisi in poimenovanje ulic in trgov na Opčinah in drugih vaseh po slovenskih ledinskih imenih in zaslužnih slovenskih osebnostih, kar je od nekdaj neizpolnjena obljuba tržaške občine uprave. Ne nazadnje je treba poudariti, da je razvoj slovenske narodnostne skupnosti odvisen tudi od razvoja gospodarskih dejavnosti, zlasti od razvoja kmetijstva in obrtništva. Te dejavnosti pa pristojni načrtno zenemarjajo z očitnim namenom, da bi ošibile gospodarsko podlago slovenskega kraškega prebivalstva. Komunisti bomo tudi v tej smeri vložili vse svoje napore.
Izkušnje in obveze zahodnokraških komunistov
V nedeljo, 6. junija bodo tržaške občinske in pokrajinske volitve ter volitve 12 rajonskih svetov. Na volilnem sedežu bomo torej dobili tri glasovnice. Na vsaki glasovnici je volilni znak komunistične partije na prvem mestu. Junijske upravne volitve bodo izredno važne, ker so bili pokrajinski, občinski in z občinskim tudi rajonski sveti predčasno razpuščeni zaradi pogubne upravne in gospodarske politike Liste za Trst, ki je hotela sama vladati, vsiljevati svoje odločitve, čeprav je imela v pokrajinskem in v občinskem svetu le relativno večino, v rajonskih svetih pa je bila povsod v manjšini.
Listarski občinski odbor je odkrito zaviral vsako delovanje rajonskih svetov, ker se je prepričal, da jih ne bo mogel izkoristiti v svoje politične namene. Zato je bilo delo rajonskih svetov izredno težko, saj so njihovi predlogi in njihove zahteve naleteli na gluha ušesa. Toda vztrajno delo rajonskih svetovalcev, povezava s krajevno stvarnostjo in krajevnimi vprašanji je večino občanov prepričala, da so rajonski sveti res nosilci zahtev in potreb krajevnega prebivalstva.
Izkušnje zahodnokraških rajonskih svetovalcev vseh demokratičnih strank v štirih letih delovanja rajonskega sveta so ob sedanjem obračunu pozitivne, čeprav je bilo tudi mnogo razočaranja predvsem zaradi zapostavljanja naših treh vasi. Kljub temu pa smo v rajonskem svetu uspeli vzpostaviti med svetovalci demokratičnih strank plodno sodelovanje, med slovenskimi in italijanskimi svetovalci pa vzorno sožitje. Tega ne more nihče zanikati. In prav ti odnosi so nam pripomogli, da so bili sklepi rajonskega sveta o najvažnejših vprašanjih vedno soglasni, prav tako so bili soglasni vsi naši pozivi za mir in sožitje med tu živečima narodoma, soglasno smo tudi odobrili resolucije in zahteve o enakopravnosti uporabe slovenskega jezika in o globalni zaščiti slovenske narodne skupnost v Italiji. V rajonskem svetu za zahodni Kras je bila slovenščina enakopravna italijanščini.
Komunistična skupina je bila v rajonskem svetu za Zahodni Kras najmočnejša in je imela predsednika; bila je pobudnica vseh najvažnejših vprašanj, ki jih je obravnaval rajonski svet v splošno korist občanov Kontove-la, Proseka in Križa. Pred štirimi leti smo komunisti v rajonskem svetu začeli z delom v iskrenem sodelovanju s svetovalci Slovenske skupnosti, PSI in z demokristjani. Vprašanj je bilo toliko, da smo se morali odločiti za stvari, ki so bile najnujnejše, ki jih vsi občani naših vasi najbolj potrebujejo in ki so bile seveda v naši pristojnosti.
Kot prvo vprašanje smo postavili ureditev obnčinskih uradov na Proseku in v Križu. Pred štirimi leti je urad upravnega centra na Proseku deloval samo po dve uri vsak drugi delovni dan. Sedaj pa imamo že več kot dve leti urad odprt
vsak dan, v vseh dnevnih delovnih urah, v njem imamo funkcionarja, ki izdaja vse anagrafske in matične listine, imamo vljudno osebo, ki ljudem, če le more, pomaga in svetuje. Imamo skratka urad, ki nudi našim ljudem vse tiste občinske storitve, za katere so se morati poprej obrniti v urade v mestu. Na vztrajno zahtevo rajonskega sveta bo občinska uprava prihodnje leto namestila v uradu na Proseku «terminal», da bodo občani lahko dobili potrebne anagrafske in matične listine takoj, ko jih bodo vprašali. Prav tako je vsak dan odprt urad v Križu, kjer je zaposlen uradnik, domačin.
Drugo važno vprašanje, ki smo ga takoj po umestitvi začeli reševati, je bila urbanistična ureditev Proseka, Križa in Kontovela. Predno je prišla v obravnavo varianta «25», je občinska uprava na pobudo in zahtevo rajonskega sveta za zahodni Kras vključila naše tri vasi v tako imenovane «zone di degrado» kar je zaradi strogih gradbenih omejitev, ki trajajo že skoraj petnajst let, le za malenkost izboljšalo gradbeno stanje v starih delih Križa, Proseka in Kontovela. Zato smo še z večjo odločnostjo postavili občinsko upravo pred odgovornost, da začne končno reševati vprašanje podrobnih načrtov za naše tri vasi, ki jih določata deželni zakon in varianta «25». Cecovinijeva uprava dolgo časa ni hotela o tem nič slišati. Šele po razpustu občinskega sveta in prihodu komisarja so bili na naše ponovne vztrajne zahteve sprejeti prvi ukrepi za izdelavo treh podrobnih načrtov. Dolžnost novega rajonskega sveta in še posebno komunistov, ki bodo izvoljeni 6. junija, bo, da dokončajo to delo.
Veliko pozornost je rajonski svet posvečal jusarskim zemljiščem in preprečil, da bi jih občinska uprava prodala ali dala v najem osebam, ki ne stanujejo v naših vaseh. Izredno zanimanje pa je bilo posvečeno tudi popravilu cest in vaških poti. Dolgo časa listarska občinska uprava ni hotela ničesar o tem slišati. Šele sedaj je občina začela z deli v Križu, ki se bodo nadaljevala na Proseku in Kontovelu. Z vztrajnimi zahtevami pa nam je uspelo, da so speljali umazano vodo, ki se je stekala in kontovelske kanalizacije in kanalizacije ulice sv. Na-zarja v potok pod Kontovelom do morja, v cevi, da je bila končno odpravljena nesnaga ki je kazila velik del kontovelske-ga hriba. Kanalizacija Dolenje vasi pa je bila priključena glavni kontovelski kanalizaciji.
Poglavje zase je načrtovana gradnja avtoceste od Sesljana do Opčin. Družba ANAS je napravila načrte, po katerih naj bi bila avtocesta speljana tako, da bi se pri Proseku pomaknila proti vasi in zelo oškodovala proseško skupnost. Pri Gabrovcu pa je bil zarisan velikanski cestni vozel, ki bi pobral Gabrovčanom in Križanom veliko zemlje.
Rajonski svet za Zahodni Kras je skupno z zgoniško občino odločno posre-
doval pri deželni upravi in pri ANAS. Uspeli smo, da so odpravili veliko vozlišče pri Gabrovcu, avtocesto pa speljali delno po sedanji trbiški cesti, da bodo Prosečani čim manj oškodovani. Poleg tega je ANAS zagotovila, da bodo del avtoceste, ki pelje od križišča za proseško postajo do vozlišča za Prosek in Kontovel, speljali v predoru, tako da med Devinščino in območjem proseške postaje ne bo neprehodne pregrade, ki jo avtocesta predstavlja s svojo mrežasto ograjo.
Med štiriletnim delovanjem je rajonski svet za Zahodni Kras dal stvarne predloge glede ureditve zdravstvene, socialne in podporne službe v korist občanov. Krajevna zdravstvena enota bo kmalu ustanovila okrajne zdravstvene enote. Ena teh bo obsegala območje zahodnokraškega rajonskega sveta in zgoniške občine. Rajonski svet je že pismeno predlagal gradnjo nove stavbe na Proseku, kjer naj bi združili vso osnovno zdravstveno in socialno službo.
Tudi na smetarsko službo rajonski svet ni pozabil, Kmalu bo občina namestila nove zbiralnike smeti v vseh treh vaseh, da se bodo sedanje razmere izboljšale. Glede športnih naprav je bil pa na občini, na našo pobudo izdelan predlog za gradnjo velike telovadnice za krajevne potrebe na Božjem polju, na zemljišču nekdanjega begunskega taborišča. Rajonski svet je tudi pristojen, da dodeli v uporabo športnim društvom prostore rekreatorjev. Vse prošnje, ki so bile do sedaj vložene, so bile ugodno rešene.
Toda na območju zahodnokraškega rajonskega sveta so potrebe še vedno velike. Svetovalci, ki bodo izvoljeni na prihodnjih volitvah, bodo morali vložiti ves svoj trud, da bo občinska uprava ravnala z občani naših treh vasi tako, kot ravna z občani v mestu, da ne bodo namenoma na nas pozabljali in nas zapostavljali. Kar se tiče nas, komunističnih kandidatov, zagotavljamo, da bomo našo izvolitev vzeli za obvezo, da bomo dali vse, od sebe da bi naši ljudje bili deležni enakih pravic kot vsi ostali občani.
Slavko Štoka
DELO ■ glasilo KRI za slovensko narodno manjšino Direktor ALBIN ŠKERK
Ureja uredniški odbor Odgovarja FERDI ZIDAR Uredništvo in uprava:
Trst - Ulica Capitolina, 3 telet 76.48.72, 74.40.47 Dopisništvo v Gorici: Ulica Locchi, 2 telet. 24.36
Poštni tekoči račun 11/7000 Letna naročnina 6.000 lir Tisk: Tipo/lito Stella sne Ulica Molino a Vento 72 - Trst