VIDA TAUFER
SMRT
Smrt, o ti si plamen,
jaz gorim s teboj.
In kadar zadnja luč
mi pade z mrzle stene
in zadnja roža
v mojih rokah zvene,
bo tvoj obraz
še vedno bel in moj.
Ob vodi detelja zori in čaka tebe. Ves dan šepeče veter bajke čez livade, vso noč v vodo meče mesec sence mlade. In ti stojiš in tvoja roka čaka... in čaka vse do jutranjega mraka.
Povej mi, smrt,
boš nad menoj tako obstala,
ko sama v motni vodi bom veslala,
venela v vetru in iskala breg.
VIDA TAUFER
STARINAR
Ob poti za vasjo je črna koča, starinar vaški je zdaj tam doma; njegova govorica je tekoča, nasmeh sveta na ustnah mu igra.
Kopal pod hribom stare je »mogile«, prevrnil dosti težke je prsti; njegove želje so se izpolnile, nakit starinski našle so oči.