Zapiski, ocene in poročila
ODLIČEN RUSKI PRIKAZ SLOVENSKE KNJIŽEVNOSTI MED OBEMA VOJNAMA
V zborniku Zamejske slovanske literature 20. stoletja, ki ga je lansko leto (1970) izdala Akademija znanosti in umetnosti ZSSR oziroma njen inštitut za slavistiko in balka-nistiko, je znana moskovska slovenistka Jevgenija I. Rjabova objavila skoraj 30 strani obsegajoč pregled slovenske literature iz časa med obema vojnama (1918— 1941). Z veliko mero poznavanja gradiva ter ustrezne literature je kot temeljno smer v razvoju te književnosti prikazala evolucijo pisateljev in poetov iz nerealizma (ekspresionizma) v realizem, ki je »privlačil vse zdrave sile, stremeče po konstruktivni udeležbi v progresu svoje dežele«. Ta proces naj bi se v bistvu začel že z odmevi in vplivi oktobrske revolucije takoj po prvi svetovni vojni, svoj višek pa dosegel s ta-koimenovanim socialnim realizmom, ki ga predstavljajo Kranjec, Potrč, Ingolič, Kosmač. Tesno je povezan z globljim dojemanjem socialnih protislovij na vasi, ki so jih znali prav književniki socialnega realizma povezovati s širokimi občepolitičnimi procesi časa bolje od predhodnikov-kritičnih realistov (Kreft, Kozaka, Bevk) in seveda še veliko bolje od ekspresionistov iz dvajsetih let. — Po intenzivnosti, zgodovinskosti in »znanstvenosti metode opazovanja
sveta« ter njegovega prenašanja v literaturo loči Rjabova tele poglavitne literarne struje in pojave med obema vojnama: dediče moderne, religiozno in kozmično usmerjeni ekspresionizem, socialni in revolucionarni ekspresionizem, anarhične tokove (besedni eksperiment, Podbevšek idr.), šibkejši sočasni slovenski proletkult, kritični ter končno socialni realizem. Resda je takšna delitev iz slovenske literarne zgodovine bolj ali manj znana, treba pa je ugotoviti, da jo je Rjabova ubesedila zelo logično in razvidno, vanjo pa z veliko mero spretnosti vključila tudi krajše označitve vseh vidnejših medvojnih slovenskih besednih umetnikov. Hkrati je treba tudi ugotoviti, da je to storila z veliko mero naklonjenosti: celo pri takšnih piscih, ki njenemu temeljnemu konceptu ne bi smeli biti prehudo pri srcu, denimo pri Preglju ali A. Vodniku, katerih »podoba sveta .. . (sicer) podlega subjektivistični deformaciji«. Sem ali tja se resda prikrade vmes kakšna faktografska pomankljivost (Meško ni le Ksa-ver, pri Golil manjka letnica smrti — 1959 naslovi književnih del so prevajanj nekoliko svobodno ipd.), v glavnem pa je treba ugotoviti, da smo s to razpravo dobili jasen, logičen, po naklonjenosti predmetu pa že
321
kar reklamen pregled polpretekle slovenske literature (ne da bi seveda s takšno oznako hoteli kakorkoli zmanjševati strokovno vrednost razprave).
S taknšim priznanjem bi lahko poročilo tudi končali, ko ne bi kritično merilo, ki ga Rjabova pri opisovanju in ocenjevanju te literature, pa tudi pri grajenju temeljne teze, ponujalo priložnosti za neko načelno opombo. — To kritično merilo je sicer znano iz sovjetske oficialne vede in treba je že vnaprej pribiti, da ga avtorica ni nikoli uresničevala v pretirani ali celo zadrti obliki, marveč vseskozi nekako vljudno trdno ali pa opisno kritično. Gre za polemičen in odklonilen odnos do vsega, kar ni realistično v literaturi. Estetski kriterij realizma se pri tem hkrati pogosto identificira z ideološko-političnim, ki tiči za merilom privrženosti nazorskim izhodiščem oktobrske revolucije. Ker pa je zgodovina prav v času velike oktobrske revolucije porodila nešteto umetniških ambicij in naporov, ki kljub skrajni zvestobi tej revoluciji slogovno le niso realistične narave, tiči oficialno delo današnjega sovjetskega literarnega zgodovinarja kar naprej sredi hude zadrege: kako ovrednotiti ves revolucijski literarni ne-realizem — še posebno, ko ga pogosto kot umetnost ceni ves svet. Zadrega je huda in nerazrešljivo protislovna, zato jo je najlaže prebresti s premolkom. Ce pa jo le skuša kdo logično razplesti, postane lahko položaj prav nenavaden. — Tako je naprimer na majskem simpoziju o tipologiji slovanskih literatur, ki ga je v Moskvi organiziral že omenjeni inštitut za slavistiko in bal-kanistiko AN ZSSR, eden izmed mlajših nastopajočih skušal na vso silo prikazati sovjetski futurizem dvajsetih let in še nekatere druge sočasne izme kot »šole« socialističnega realizma; kot nekaj skratka, kar ni v nikakršnem nasprotju s tem realizmom: tako futurizem kot realizem tega časa naj bi namreč imela pred očmi enako vizijo družbe, enake nazore o zgodovinskih procesih.
Zdi se, da se tudi avtorica razprave, o kateri poročamo na tem mestu, prav zaradi takšnega generalnega oficialnega predsodka do vsega nerealističnega počuti pri ocenjevanju nekaterih ekspresionističnih in iz-mičnih slovstvenih pojavov iz slovenske literature 20-ih let marsikdaj nekako nelagodno. Težko je namreč s takšnega stališča razumeti dejstvo, da je naprimer Kosovel v svoji najbolj proletarsko-revolucionarni periodi šel s formnim in jezikovnim eksperimentom najdlje in da je istočasno, ko sam priznava svoj premik v politično in na-
zorsko levico, izjavljal, da gre v obliki med »najnovejše« (Integrali '26): in gre res v kolaž, v destrukcijo logične sintakse, v likovno poezijo — podobno kot ruska »zaumna poezija« —, ne da bi njegov socialni angažman na levici s tem kaj oslabel. •— Ali pa pojav kot je revija Tank — sicer kratke a zanimive sape: ali je res bolj anarhoiden in nazorsko manj znanstven od zgodnjega Potrča, ko pa šteje naprimer za svojega sodelavca tudi takratnega sovjetskega ministra Lunačarskega? In pred tem Rdeči pilot, kjer Podbevšek tako zelo slabega imena deklarativno črno na belem ugotavlja taisto temeljno antagonistično strukturo buržoazne družbe kakor kasnejši kritični in socialni realisti, predpisuje pa tudi isto revolucijsko zdravilo!
Treba je razumeti: gre za eno izmed platform oficialne sovjetske literarne zgodovine. Ta se kar naprej otepa z zadrego, kaj naprimer z vodilnim futurističnim oz. socialističnim realistom Majakovskim pa še celo vrsto nenavadno odličnih poetov in mislecev iz dvajsetih let, kaj z njimi, ko pa so bili do zadnje kaplje krvi predani sovjetski revoluciji (tudi kot literati!), zraven pa gojili vrsto »zmotnih« prepričanj, med katerimi ni bilo zadnje tisto, da je treba za docela novo družbo iznajti tudi docela novo umetnost — pa ne samo nazorsko, marveč tudi oblikovno.
Na tem mestu se nam tako ponuja zapis neke hipoteze, ki ne spada docela sem in je morda celo nekoliko laična, ki pa se sama od sebe nekako vsiljuje ob prebiranju najrazličnejših polemik, deklaracij, manifestov, esejev in resolucij brezštevilnih sovjetskih književniških grupacij iz 20-ih let: od »kuznice« ali vapovcev prek konstruk-tivistov do imažinistov in lefovcev. Med njimi sta pravzaprav cvetela le dva temeljna pogleda na literaturo: prvi se je razrasel sredi inteligence in je temeljil na prepričanju, da nove nazorske in socialne kvalitete nujno rojevajo tudi nove estetske (slogovne) kvalitete, zato tod tudi velik poudarek na teoriji in praksi formnega eksperimenta. Drugi je temeljil na preprostem prenosu parole »oblast delavcem« v območje umetnosti; kakor je odzvonilo buržujem v politiki in gospodarstvu, tako naj jim tudi v umetnosti; resnično podobo delavskega življenja lahko izpiše le delavčeva roka — nastal je proletkult.
Zadeva v to nekoliko občutljivo smer ni prida raziskana, ampak za visokoletečimi parolami ter načelnimi nastopi se iz formulacij  takratnega tovrstnega pisanja daje
33:
prepogosto slutiti manj principialna klikar-ska borba, banalen boj za udeležbo pri proračunu, za povrh pa obstaja tudi občutek, da se je za obema grupacijama kamuflirala odločilna politična borba. Medtem ko je Trocki s svojimi podpiral predvsem »nerea-liste« in njihovo zahtevo po novi umetnosti za novo družbo, so proletkultovci in sile, ki so pač tičale za njimi, Trockega še za njegove polne moči nič kaj previdno napadale s paradami o brezpartijnosti, brezrazredno-sti, dekadenčnosti ipd. te in takšne umetnosti. Po zmagi stalinizma nad trockizmom zelo hitro namreč oslabi v SZ tudi vsa »dekadentna« (= nerealistična) umetnost, dokončno pa se kot dominantna in oficialna izoblikuje tudi doktrina socialističnega realizma, ki je sicer kot ena izmed variant obstajala že od leta 1918 naprej. — Ostaja torej vtis, da je današnja doktrinama naklonjenost realizmu v sovjetski litteraturi in literarno-znanstveni praksi že lep čas doslej boljkone čudaški petrefakt, nekakšen kar naprej ponavljajoči se recidivum neke-
ga že zdavnaj preseženega ideološkega, političnega in navsezadnje tudi klikarskega obračuna, v katerem je bila umetnost udeležena le kot videz. Ostaja tudi vtis, da bi bil za sicer pogosto več kot odlično sovjetsko literarno znanost o umetnosti, pa tudi za umetnost samo, že enkrat čas, da bi s takšnega ali podobnega zornega kota še enkrat, brez atavističnih predsodkov podrobno pretresla dvajseta ter začetek tridesetih let, pošteno priznala, kako je enako čisto kot realizem služila revoluciji tudi izmična umetnost, da navsedanje to zmeraj tudi zmore ter da je nesmiselno pretoge doktrinarne posledice političnega obračuna izpred štiridesetih let kot znanstveno metodo gojiti še danes. Ko pa je njen raison že zdavnaj mrtev.
— Toliko ob robu. Sicer pa ostaja: za inteligentna, naklonjena in pronicljiva prizadevanja Jegenije I. Rjabove more biti slovenska kultura avtorici samo hvaležna.
M. Kmecl
Filozofska fakulteta v Ljubljani
34