■■■■■ r f:*>»: i<
SLOVENSKI ČEBELAR
GLASILO ZVEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV Z H SLOVENIJO
10. številka	V	Ljubljani	15.	oktobra	1952	LIV.	letnik
Vsebina
Leopold Stanek: Jesenski napoj
(Pesem)............................201
Jože Stabej: Glavarjev »Pogovor
o	čebelnih rojih«................202
Stane Mihelič: Sodobni AZ-panj
(Nadaljevanje) ....................205
Virmašan: Izguba matic .... 207 Ing. Jože Rihar: Prezimovanje
in grižavost čebel.................209
Franc Farazin: Mesečna navodila ..............................  212
Jo.sip Kobal: Čebelarske opazovalnice v avgustu....................214
Mali kruhek:
Panjske končnice na razstavi
jugoslovanske ljudske umetnosti v Parizu. Brez čebel ni sadja. Zdravilnost medu. Grenlandija je ugodna dežela za čebelarstvo .........................215
Naša organizacija:
Čebelarska gospodarstva:
Sklep o ustanovitvi. Pravilnik
o	upravljanju. Pripombe k pravilniku o upravljanju .... 217 Delovanje upravnega odbora
Zveze .............................221
Na ovitku: Oglasi. Sladkor za prehrano čebel.
List izhaja vsakega 15. v mescu. Izdaja ga »Zveza čebelarskih društev« iv Ljubljani, Miklošičeva cesta 28, tiska »Umetniški zavod za litografijo« v Ljubljani. Urejata ga in za uredništvo odgovarjata Stane Mihelič in Vlado Rojec. Tehnični urednik Josip Kobal. Letna naročnina za člane 300 din. zn nečlane in inozemstvo 450 din, posamezna številka 35 din. Številka čekovnega računa pri Narodni banki v Ljubljani: 601-95331-8.
Angleška družba za raziskovanje čebel
(The Bee Research Association)
se obrača s tole prošnjo na naše bralce:
»Knjižnica Apis-kluba je bila v začetku tega leta priključena knjižnici družbe za raziskavanje čebel. To knjižnico bi radi čimbolj izpopolnili. Poleg drugega bi radi kompletirali dosedanjo zbirko »Slov. čebelarja«. Ali nam more kak bralec pri tem pomagati tako, da podari knjižnici katerokoli izmed naslednjih številk: vse številke do vključenega letnika 1950.
številke 1 do 4 letnika 1951?
Zelo hvaležni vam bomo tudi za darila iri zapuščine knjig, brošur, periodičnih listov ali drugih publikacij o čebelah in čebelarstvu, bodisi
starih bodisi novih in v kateremkoli jeziku. Prosimo, pošljite vse, kar lahko pogrešate, na naslov: Dr. Eva Crane, Bee Research Association, 55 Newland Park, Hull, Yorks, England.
Če bi radi zvedeli kaj več o naši družbi za raziskavanje čebel (ki izdaja tudi mednarodni čebelarski časopis Bee World), pišite na gornji naslov! Veseli bomo, če vam bomo mogli postreči z nadaljnjimi podatki.«
Vsem našim čebelarjem, ki bi lahko pogrešili kako čebelarsko knjigo ali stare letnike »Slov. čebelarja«, toplo priporočamo, da jih podarijo omenjeni knjižnici. Darila bo zbirala Zveza in jih skupno poslala v Anglijo.
Leopold Stanek:
Jesenski
I	ajde, grozdja je obrala sok.
Potlej hlad jeseni jo pozove s paš domov, da skrije se v panjove — čas počitka je, užitka roki
napoj
Deca, vnučkov sladkosnedi roj, kratek dan svari nas, da pred zimo tudi mi se v tople kraje skrijmo — v vrču čaka nas meden napoji
Jože Stabšj:
Glavarjev „Pogovor o čebelnih rojih“
(Nadaljevanje in konec.)
V naslovu Pogovora — ki ga poznamo samo po Rechfeldovem zapisu s prepisa in ne z izvirnika — je zapisal Glavar, da je napisal Pogovor »V' tem Leitu 1776«. Dolžni pa smo, da najdemo in navedemo dokaze za to, da je bil napisan Pogovor od zhebclnih Rojou res 1- 1776-, zlasti še, ker vemo, kakor poroča Kidrič,14 da je poslal Glavar rokopis grofu Dijonizu Barbu, kanclerju Kmetijske družbe v Ljubljani, šele 27. VIL 1779, »da bi družba razsodila, ali zasluži, da se natisne«. Toda družba, ki je izdajala že 7. nemško knjigo, se za tisk prve slovenske ni pobrigala.
Razen tega pa vemo še to: V pripombi h Glavarjevi obravnavi o vzrokih pšenične snetljivosti so poudarili izdajatelji tednika Wöchentliches Kundschaftsblatt des Herzogthum Krain (štev. 8. dne 25- II. 1775, str. 120), t. j. Kmetijska družba sama, prav posebej na kraju, »da tudi upajo, da jim IGlavar) ne bo odrekel objave svojih koristnih prizadevanj v čebelarstvu, da bi le-ta mogli tako sporočiti splošnosti«. Ker pa je napisal Glavar »Pogovor od zhebelnih Rojou« v slovenščini in ne v nemščini, je 1. 1779 odločujoča gospoda pri Kmetijski družbi kar molče »pozabila« na svojo očitno ponudbo in prošnjo v 1. 1775!
V samem Pogovoru je dovolj dokazov, ki pričajo nesporno, da je napisal Glavar Pogovor ras leta 1776. in sicer v zimskem času leta 1775/76. Glavar je povedal že na kraju večkrat navedenega nemškega poročila,
1.	1768., ko je ponudil Kmetijski družbi, da bi spravil na papir svoje znanje o čebelarstvu, da prosi zadevno potrpljenja, ker ne utegne pisati razen pozimi in sicer zaradi mnogih drugih opravkov ter lastnega poljedelstva. Pa tudi v 440. odstavku Pogovora je potrdil Glavar izrecno, da je pisal Pogovor že pozimi 1. 1775-, ko pravi, da »to Osdraulenika Vuzheniga Svejtu-vanie k’ sbulfhaniu Zhesplovize perhranim le drugu Lejtu, kir sdej v’ Sime15 ne Zhespel, ne Oparenz nifem dobiti mogou, skufliat«. Da pa je pisal in dokončal Glavar Pogovor še pred spomladjo 1. 1776., potrjuje Glavar v odstavkih 433. in 579., ko piše: Bres Lestniga Hvalenia govoriti, te 10- Lejta od moiga is Gorenskiga na Dolleinsku Prefeluvania... redka Grafhina je Zhebele inu le malu Payni dershala. (579.) Leto preselitve iz Komende v Lanšprež pa vemo že iz Glavarjevega nemškega poročila leta 1768., kjer je napisal na strani fol. 3b dobesedno: Als ich in dem 1766ten Jahr15 mich aus Ober-Krain übersiglet, habe zu Jacobi auch meine daselbst verlassene Bienen nachführen lassen.10 Torej je »te 10. Lejta od moiga is Gorenskiga na Dolleinsku Prefeluvania« pisano leta 1776! Na čas pa, da je skončal Glavar Pogovor že pred začetkom spomladanskega poljskega dela leta 1776, sklepam liz kratkega zapisa v 433. odstavku, kjer omenja tovarno sladkorja na Reki in poroča: »Rezhaui (: to je, katiri blisu Mesta Rekha per Morju prebivajo na Krainskim:) sprizhuvati more,17 de ob mojem Zhafsu, (pač leta 1744.) kir Zukrene Fabrike v’ Rekhi she ny blu, Zhebele fo nym, savolo dobre Pafhe po taistih gollih Hribih, dobru sturile. ■.«. Ker pa je bila priključena Reka
z dvornim odlokom z dne 14. II. 1776. leta kot posebno telo kraljevini Ogrski, sodim, da bi bil zapisal Glavar po tem prednji stavek že v drugi obliki, in ne več »per Morju prebivajo na Krainskim«.
Glede še nedognanega razmerja med Glavarjem in Janšo ter glede »Verfhe sa Roje ogreniti« bo mikaven za umne čebelarje naslednji Glavarjev zapis v XVII. pogovoru, odstavka 191- in 198.: ... nafh od Radolske Go-rensko Strani rojen, inu v' Duneiskim Mestu pervi Zhebelarstva Vuzhenik A. Jaufcha snefhou je Vislio Iioje v’ Rojeniu is Payna v’ Verlho loviti ali ogreniti (191.) — Mifel mojo, kaj jest od te nafhiga Janfeha Verfhe der-shim, na dan dati, sdy fe meni, de ta Verfha ni nega Porod, sakai posnam po is niega Delhi inu ga derfhim sa eniga Zhebelarja skufheniga inu Deshel-naka Gorenskiga, v’ katirim Kraju nar vezh inu nar bulfhi Zhebele fe go-vernajo ali opraulajo, inu niker nifsem te Verfhe naraimou; samuzh vidi fe meni eni Perstauk od eniga novin Lakomniga, katiri nega je popifsal. Ali body temu, koker ozhe. (198.)
Glavarjevega jezika in pravopisa v Pogovoru tu ne bomo obravnavali. Jezik ima, kar je umevno, največ besednega zaklada iz gorenjskega in dolenjskega narečja; posebnost pa so Glavarjeva poznamenovanja, okrog 30 jih je, za razne barvne odtenke kakor so n. pr. belkast, helordečkast, belozeleno-rumen, irhast, irliastorumen, motnomlečen, rumenkastočrn, rjavopozlačen, svetlorjav, zelenkastorumen itd. Tudi se ne sme spregledati okrog 70 Glavarjevih slovenskih imen za zelišča in rastline vobče, predvsem pa so važni številni prvikrat zapisani slovenski izrazi iz čebelarstva. Kar se tiče pravopisa, moramo reči, da Glavar ni bil — ali pa ni maral biti — slovničar in poznavalec tedanjih slovenskih pravopisnih pravil ter navad; urezal je v pisanju čisto svojo pot, ne da bi se brigal posebno za Bohoričevo ali Pohlinovo slovnico. Največjo mešanico in nedoslednost ima Glavar v pisavi črk c, č, s, š, z in ž, kjer najdemo vse mogoče oblike, in prav veliko je primerov, ko je pisal Glavar isto besedo na več načinov, n. pr. Vofsegk, Vofsek, Vosegk, Vo-shek. Da pa Glavar ni pisal rokopisa, kljub vsem pomanjkljivostim in nedoslednostim, kar tjavdan, marveč da se je držal nekega reda ali pravila, pa izpričujejo Glavarjevi — četudi zopet nedosledni — popravki črke s v f, n. pr. spahnenie v fpahnenie, Piskerzam v Pifkerzam, Prebrisanu v Prebrifanu, so v fo, sody v fody, itd. Pri tem se spomnimo nehote na Janeza Adama Gaigerja — o. Hipolita, ki je popravljal na podoben način svoj slovar leta 1711.
Za presojo Pogovora v vsem, kar tiče opis, navodila, opravke, itd. v čebelarstvu, nisem poklican in mora opraviti to delo strokovno izvežban ter vseskozi razgledan čebelarski veščak-
Na kraju še kratko pripomnjo o prepisu Glavarjevega izvirnika. Da je napravljen prepis po Glavarjevem izvirniku, dokazujejo nepobitno Glavarjevi izvirni pripisi z rdečilom številk 1 do 25, razen številke 9, pod številko odstavkov 568.—591. in podčrtanje glave XXXXVI. pogovora. Izvirniku privezan prepis ima namreč prepisane razen ene črte s črnilom vse Glavarjeve pripise, tudi napako v štev. 9, ki je izpuščena v prepisu prav tako kakor v .izvirniku. Spričo tega sem uverjen, da je prepisan prepis, ki je privezan Glavarjevemu izvirniku, prav po tem izvirniku in da razen tega prepisa najverjetneje ni nobenega drugega.
m
VIRI IN PRIPOMBE:
1 Die Ehre des Herzogthums Krain. III., 454, 455; XI., 206. Slovenski prevod glej: Mivko Rupel, Valvasorjevo berilo. V Ljubljani 1951, str- 83, 84.
2 Slovenski prevod Maksa Pirnata je v »Slovenskem čebelarju« 1. XIX (1916), str. 5—7 in 37—39.
3 Kmetam fa potrebo inu pomozh. Utisnenu na Duneju 1789, str- 253, 254.
* V štev. 7—12 »Slovenskega čebelarja«, letnik XLI. (1938), jo napisal
sicer dr. Joža Glonar nekoliko obširnejši življenjepis o P- P. Glavarju (o njegovem rokopisnem Pogovoru poroča na str. 169 in 186), a je na kraju (str. 186) pristavil sam, da »je lepo, da mu je vsaj »Slovenski čebelar« postavil skromen spomenik, še lepše pa bo, kadar bo kakšno poklicno strokovno pero ocenilo Glavarja kot naprednega in zaslužnega kranjskega čebelarja«. Kdo ve, kako je z gradivom ali rokopisom A. Zabukovca, župnika v Komendi, glede katerega je pripomnil dr. Glonar na str. 105 pod črto, da »sam pripravlja celo knjigo o Glavarju«?
4 Zgodovina slovenskega naroda. V Celovcu 1910—1916, str. 950 952-OD AS, sveženj P. Glavar — Kmetijska družba. Slovenski prevod glej
Stane Mihelič, Anton Janša- V Ljubljani 1934, str. 11—38.
° ODAiS. J os. TIein. Stratil, Eine skizierte Biographie, Stična 1822,
10.	odstavek
7 koristni, donosni
s ljudstvo
° vinski pridelek, vinoreja, vinarstvo
10	pravilno je: ali
lti krat
15 Filiksus s Tasa
13 Aristomah iz mesta Soli (Soloi). Živel je v času med 1- 320 do okrog
1.	40 pr. n. d. in je bil grški pisatelj; napisal je o čebelarstvu delo Melissurgika (melissa = strd, med). Njegovo obravnavo o čebelah je rabil ze .Julij Hygin, ki je napisal okrog leta 37- pr. n. d. prvo samostojno latinsko delo o čebelah — Liber de apibus (knjiga o čebelah). Da je posvetil Aristomah 58 let svojega življenja opazovanju čebel, o tem poroča rimski zgodovinar in naravoslovec Plini j.
14 SBL 2. zvezek. V Ljubljani 1926, str. 218.
15 Podčrtal J. S.
ln Ko sem se preselil leta 1766. z Gorenjskega, sem si dal prepeljati o sv. Jakobu (25. VII.) tudi čebele, ki sem jih bil pustil tam.
Ne vem, od kod je vzel Ivan Pregelj podatek v Izbranih spisih, tretji zvezek, v Ljubljani 1929, str. 176, da se je preselil Glavar iz Komendo v Lanšprež »v letu sedemnajst sto pet in šestdesetem, na zadnji dan Mensis Aprilis«, torej leto prej, ko je zapisal sam Glavar dve leti po preselitvi!
Pregelj je povedal n. n. m., str. 269, v opazkah, da je oblikoval »Zapiske gospoda lanspreškega« »ob rokopisnem, vsebinsko kaj nepopolnem Podlogar-jevem gradivu, ki ga je spoznal v prepisu g. veletrgovca in župana Andreja Mejača v Kaplji vasi«. Podlogar j evega gradiva o Glavarju ne navaja niti Kidrič v SBL, niti ni zapisano — kolikor vem — kje drugod kaj o tem.
Nadaljnja uganka mi je še, od kod je vzel Pregelj v »Propovedi ob uljnjaku« n. n. m. str. 157—168 nekatero stavke (n. pr. o Aristomaliu in Filiksusu, zgodbe čebeljega rodu), ki so skoraj dobesedno taki, kakor jih beremo v najdenem Glavarjevem Pogovoru o čebelnih rojih. Ali jih je našel Pregelj v nam neznanem Podlogarjovem gradivu? Ali jo vedel Pregelj morda že leta 1928. za rokopis Glavarjevega Pogovora in ga bral?
17 morejo
Stane Mihelič:
Sodobni AŽ-panj
Okence.
Plodišče in medišče zapirata zadaj zamreženi okenci, medtem ko ves panj zapirajo vratca.
Vsako okence sestavljata po dva okvira: zunanji (27—28) in notranji (30—31). Notranja okvira obeli okenc sta popolnoma enaka, prav tako tudi zunanja okvira, le tla sta pokončni letvi zunanjega okvira v plodišču podaljšani navzdol z 21 mm dolgima nožicama.
Zunanja okvira	okenc	sta	visoka po 274 mm (brez nožič), široka pa
360 mm. Pripominjam	pa, tla	se	okenca zlasti pozimi zaradi vlage v panjih
rada	napno. Zato naj	bodo kak	milimeter nižja in ožja.
Notranja okvira	okenc	sta	tako visoka in široka, da ju z lahkoto po-
rinemo v odprtini zunanjih okvirov. Zgornji in spodnji prečni letvici imata na zunanji strani po vsej dolžini 5 mm visoka in 5 mm široka robova, ,s katerima se vležela v ustrezajoče zareze v prečnih letvah zunanjih okvirov. Tako se notranja okvira ne moreta zmuzniti naprej, škrnjaka, pritrjena sredi sprednje in zgornjo prečne letve zunanjega okvira, pa ju držita od zadaj, tako da tvorita hkrati z zunanjima okviroma isto ravnino.
Naslednji pregled nam pokaže, koliko rabimo smrekovega lesa za obe okenci v panju:
1. Zunanja okvira okenc:
4 prečne letvice: 360 mm X 30 mm X 22 mm (obdelan les),
2	pokončni letvici: 295mm X 30mm X 22 mm (plodišče),
2	pokončni letvici: 274 mm X 30 mm X 22 min (medišče).
2. Notranja okvira okenc:
4 prečne letvice: 2% mm X 22 mm X 22 mm,
4	pokončne letvice: 220 mm X 15 mm X 22 mm.
!). Deščica (29), ki zapira spodaj plodišče: 360 min X 38 m m	X	8 mm.
4. Gradilna letvica (32): 285 mm X 25 mm X 8 mm.
Na notranji strani imata okenci kvačice ali grabljice, zabite (pribite) po sredi prečnih letvic zunanjega okvira, na vsaki pokončni letvici pa je zunaj pribit približno na sredi (po višini) kakih 60 mm dolg, 22 mm širok in 16 min debel košček lesa — podložek za vijak prečne zapornice. Deščica (29) zapira tisti del pod okencem v plodišču, ki ga oklepata nožiči zunanjega okvira okenca. Pritrjena jo k okencu z dvema škrnjakoma, zavitima v spodnjo prečno letev zunanjega okvira. Na spodnji strani deščice je 15 mm visoka in 30 mm dolga odprtina za vrat pločevinastega pitalnika. Kadar nimamo na dnu panja pitalnika, je zaprta s koščkom pločevine, ki je na enem koncu pribit z žebljičkom, tako da so lahko premika kot zapornica navzgor in navzdol. Največje nevšečnosti bo imel čebelar pri pitanju, če nimajo vsi p.i-talniki enako širokih in visokih vratov. Dogajalo «e bo,	da	inu	bodo	čebelo
uhajale skozi preveliko odprtino v deščici; drugod pa	zaradi	predebelega
ali preširokega vratu ne bo mogel zapreti pri pitanju spodaj plodišča z deščico. Oas bi že bil, da bi Zveza čebelarskih društev za Slovenijo tudi tu določila enotno mero in potem prodajala pitalnike z enakimi vratovi.
Na tisti strani notranjega okvira, ki je obrnjena v panj, je pribita mreža iz pocinkane žice. Nepocinkana mreža ni dobra, ker rada rjavi, zlasti
še, če jo vsako loto vsaj enkrat ne namažemo prav na tonko k firnežoin. Mreža, ki bi imela večje luknjice, kot je zgoraj navedono, ni primorna, ker bi čebele vanjo lahko vtikalo glavice in v njih obvisele, skozi mrežo z manjšimi luknjicami pa bi pri prevažanju prihajalo v panj premalo zraka. Nekateri čebelarji priporočajo namesto mreže šipe v okencih. Prednosti šipe utemeljujejo s tem, da je v takem pajnu večja toplota in manj prepiha. Kot dokaz, da imajo čebele rajši šipe, navajajo, da čebelo inrežo rade zadelajo s propolisom (zadelavino). Vse to je več ali manj res, toda v praksi je le zmagala mreža, zlasti še pri čebelarjih prevaževalcih. Kadar pa čebele potrebujejo več toplote, jo pokrijemo s papirjem ali kakim drugim slabim prevodnikom toplote.
Navadno leži notranji okvir okenca v zunanjem tako, da ima mrežo na notranji strani, le kadar hočemo, da bi čebele v njem gradile satje, ga obrnemo narobe, z mrežo navzven- Tako dobimo med satniki v panju in mrežo v okencu kakih 45 mm glabok, prazen prostor. Ker čebele, kakor že vemo, ne trpe v pašni dobi takega prostora, začno v njem graditi satje. Da bi pa ne gradile kar po mili volji, vdelamo v odprtino notranjega okvira gradilno letev (32), ki je 8 mm debela, 25 mm široka in kakih 20 mm daljša, kot je notranja odprtina okvira. Daljša je zato, da jo lahko porinemo v zareze, ki smo jih napravili v pokončni letvici okvira, 7 mm pod zgornjo prečno letvico okvira. Na sredi gradilne letve je na spodnji strani vrezan podolžen žlebiček, kamor pritrdimo ozek pas satnice, da tako nakažemo čebelam smer grajenja.
V	prvotnih AŽ-panjili so bila okenca sestavljena le iz enojnega okvira. Okenca iz dvojnih okvirov so nam potrebna zato, da vzamemo sat, ki ga čebele napravijo na gradilni letvi, brez najmanjše težave iz panja, da zunanji okvir okenca še vedno drži v panju sate, ko mrežico odvzamemo, in da lahko spustimo čebele pri prevažanju v prostor med okenci in vratci. Uvedba okenca z dvema okviroma pa je neposredno vplivala na novo iznajdbo, iznajdbo posebnega pitalnika, s katerim lahko zamenjamo notranji okvir okenca, in tako, ne da bi odstranjevali okence, od zadaj, pitamo čebele. Zato se zdi, da postaja prostor med dnom in palicami v plodišču, ki je nastal predvsem zaradi krmljenja čebel, čedalje bolj nepotreben.
Morda se bo komu zdelo čudno, a je vendar tako, da je vprašanje, kako varno in trdno pritrjati okenci v panj, dolgo časa vznemirjalo naše čebelarje. S tem v zvezi ni le vprašanje okenc, marveč tudi vprašanje satnikov oziroma satov, ki jih drže v panju v pravilni legi kvačice (grabljice), pritrjene na zunanji okvir okenca. Če bi torej priprava, ki drži okenca, odnehala, bi so ne le odprlo okence, ampak bi se podrlo tudi satje, kar bi lahko družino uničilo.
Iznajdba prečne zapornice (36) jo na mah na najidealnejši in najprak-tičnejši način rešila to vprašanje. Med prvo svetovno vojno je tovariš Janko Babnik, kukor poroča A. Bukovec v »Slovenskem čebelarju«, videl take zapornice pri čebelarjih na Primorskem blizu Trsta. Bilo so mu všeč in, ker so bile res praktične, so jih kmalu osvojili čebelarji prevozniki, bivše »Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani« pa jih je začelo izdelovati za svoje panje. Danes si brez prečnih zapornic ne moremo misliti sodobnega A2-panja.
Prečni zapornici sta v vsakem panju po dve. Narejeni sta iz trdega (n. pr. bukovega) lesa, dolgi po 278 mm, široki po 22 mm in debeli po 16 mm. Na obeh konceh sta krožno prirezani in imata 20 mm od vsakega konca po
/
eno luknjo s premerom 13 mm, v katerih so vdolbene vijačnico na posebna vijaka. Vijaka sta ravno tako lesena (trd les), dolga 50 mm in debela 13 mm. Na tistem koncu, kjer ju primemo, ko ju zavijamo v prečni zapornici, sta z dveh strani koničasto prirezana, da ju lahko čim močneje privijemo.
V	stranici panja sta zadaj, tik za okenci, na notranji desni strani vdol-beni 13 mm globoki, 24 mm dolgi in 17mm široki vdolbini. Spodnja je v višini 145 mm (od dna panja), zgornja pa 425 mm. Na levi strani sta v isti višini enaki luknjici, ki pa navzgor prehajata v vedno bolj plitva žlebiča in se približno 70 mm od spodnjega roba vdolbine zgubljata v ploskev stranice.
Ko smo postavili okence v panj, vtaknemo v vdolbino na desni strani en konec zapornice, drugega privzdignemo tako visoko, da ga lahko ujamemo v žlebiček na nasprotni strani in ga nato porinemo navzdol, da je zapornica v vodoravni legi. Nato jo pritrdimo z obema vijakoma k okencu. Taka zapornica vzdrži vsak pritisk in doslej so v praksi še ni zgodilo, da bi bila popustila, čeprav jo panj padel z voza.	(Daljo prihodnjič.)
Virmašan:	Izgllba	matic
Matica je srce in glava čebelje družine. Ce so izgubi, je družina uničena. Različni so vzroki teh izgub in čebelar jih mora poznati, jih skušati preprečiti ter izgubljene matice nadomestiti z novimi.
Kot navadno in najbolj znane vzroke osirotelosti čebeljih družin bi lahko navedli:
1. starost ali bolezen matice,
2. živalske škodljivce in
3. vremenske ali druge vplive.
Življenjska doba matic jo kratka. Znanost ji je prisodila samo pet let življenja. V naprednem čebelarstvu ni več strahu, da bi matice umirale od starosti. Matice barvamo in tako vemo za vsako, koliko je stara. Tudi ne trpimo v panjih nad tri leta starih, razen v res izrednih primerih, ko je katera šo posebno dobra.
Kakor vse čebele je tudi matica podvržena raznim boleznim. Največkrat oboli na jajčnikih in, ker ne more več v redu vršiti svojih materinskih dolžnosti, jo čebele odstranijo. Ne prizanese ji nosema niti griža. Družina, ki oboli za kako tako boleznijo, shira. Ce matica ostane pri življenju, ni več za rabo ali vsaj ni več enakovredna zdravi.
Med živalske škodljivce, pred katerimi ni zaščitena niti matica, spadajo uši. To so posebno zadovoljne v panjih, ki jih čebelar slabo ali pa sploh ne čisti. Rede se v drobirju in se sčasoma tako razmnože, da so jih polne vse čebele. Matica jo včasih kar pokrita z njimi. Ko čebele hranijo matico, ji po-bero skoraj vso hrano, da ostane zanjo le malo ali nič. Ako se to ponavlja vse leto, matica tako oslabi, da ne more več zalegati in da večkrat celo pogine. Dolžnost čebelarja je, da ne le spomladi, temveč večkrat tudi med letom očisti dna panjev. Ako so pojavijo uši v kakem panju v veliki množini, položi pod sate lepenko in čebele močno podkadi! Zaradi dima popadajo uši na tla. Ko so to zgodi, odstrani lepenko, uši pa z nje stresi na ogenj! Ako jo potrebno, to večkrat ponovi in imel boš čist panj.
Zunaj panja jo matica v nevarnosti ob času rojenja in prahe. Tu sta njena glavna sovražnika srakoper in sršen. Srakoperja pozna vsak čebelar. Izdaja se s svojim značilnim »ček, ček«. Ta rjavočrna ptica je selilka in se vrne v naše kraje šele konec aprila. Najljubše so ji goste trnjeve meje. Matice in čebele lovi kar v zraku. Posebno prizadeven je srakoper, ko ima polno gnezdo lačnih ust. Takrat lovi od jutra do večera in, česar ne poje, takoj nabode na trnje. V svoji bližini uniči vsa gnezda drugih manjših ptic, zlasti j)lic ]jevk. Zato je dolžnost vsakega čebelarja, da g'a zasleduje in uničuje. H tem ne bo obvaroval pred njim le čebel in matic, temveč bo pridržal na vrtu koristne ptice pevke, ki mu preganjajo škodljivi mrčes.
Drug tak dobro poznan ropar matic je sršen. Ako je roj v zraku, se takoj pojavi v bližini in marsikatera matica gre z njim. Pazljiv čebelar to večkrat opazi, a koliko matic postane žrtev tega roparja, ostane prikrito njegovim očem. Dosti se je že pisalo, kako sršene uničujemo, a zdi se mi, da še vse premalo. Od nečebelarja ne moremo zahtevati, da bi jili tako preganjal, kot zaslužijo, čebelar pa mora to storiti, da jih iztrebi v svoji okolici.
V	zadnje poglavje o izgubah matic spadajo neugodni vremenski pojavi. Matica gre sicer na praho le ob lepem vremenu, a ker se združi s trotom navadno daleč od čebelnjaka, jo lahko zaloti nevihta in se ne vrne več v panj. So to bolj redke izjeme, vendar moramo tudi z njimi računati. Seveda je proti takim pojavom čebelar brez moči, lahko pa s pametnimi ukrepi prepreči marsikatero izgubo, tako n. pr. s pravilnim izborom barv na pročelju panjev. Stari čebelarji niso imeli poslikanih panjskih končnic samo zaradi lepšega, temveč tudi zaradi matic, da bi laže našle svoj dom, ko bi se vračale s svatbo. Kdor opazuje mlado matico, ko zleti na praho, vidi, kako obletuje in opazuje panj, preden odleti- Ogleda si tudi mesto, kjer stoji, da si natanko zapomni svoj dom. Tudi so stari čebelarji na brade patijov, ki so imeli mlade nesprašene matice, pokladali razne dobro vidne predmete ali barvan papir, da se jo matica laže znašla ob povratku. Pri malih kranjičih je bilo to potrebno, ker so bila žrela dokaj blizu skupaj.
Pri modernih panjih, ki stoje prav tako tesno skupaj v čebelnjaku, niso končnice slikane, pač pa barvane. Iver današnje barve kmalu oblede, n'.o ramo čez nekaj let vsaj brade znova prebarvati.
Še na neko malenkost bi opozoril. Marsikdo bo rekel, da to ne more imeti nobenega vpliva na izgubo matic, vendar ni tako. Matice se praše, v poletnih mescih, ko stoji sonce najviše. Kakor sem že prej omenil, si matica pred odhodom natančno ogleda svoj panj in vsaka sprememba med njeno odsotnostjo jo lahko vzrok, da zaide v tuj panj, kjer jo čaka gotova smrt. Večina čebelnjakov stoji na vrtovih blizu hiš ali gospodarskih poslopij. Senca poslopij ali drevja pada ob različnem času različno na panje in lahko se zgodi, da je panj tedaj, ko izleti matica na praho, še obžarjen od	sonca, a ko se vrne, že v senci. Zato sili	v sosednji, še sončni panj in redko
«e	primeri, da se	vrne zdrava iz njega.
So to sicer	malenkosti, a celo take	malenkosti	lahko včasih	ogrožajo	obstoj čebelje	družine. Zato naj vsak	čebelar, če	je le mogoče,	postavi
čebelnjak na tako mesto, na katerem ne bo ovir za čebelo mod izletavanjem in no za matice med prašenjem. Ker so dnevi, ko so praše matico, topli, je brez pomena, če so panji popoldne v senci. Pri panjih v senci pa ne more priti do motenj, o katerih sem prej govoril.
Ing. Jože Rihar:
Prezimovanje in grižavost čebel
Zimska doba je v življenju čebelje družine najbolj kritična. Pozimi propade več družin kol običajno domnevamo. Na velikanske izgubo, ki nastajajo v našem čebelarstvu vsako leto, postanemo pozorni šele v tistih letih, ko odmre v zimski dobi ali zgodaj spomladi Jia tisoče družin. Prava katastrofa je zadrla slov. čebelarstvo pozimi 1946-47, ko je odmrlo 11a deset tisoče družin. Po tedanjih cenitvah se je število družin zmanjšalo za polovico, nekateri predeli v Sloveniji pa so prišli skoro povsem ob čebele. Nepopolnii statistični podatki navajajo, da je bilo v letu 1947 v Sloveniji le 30.1 32 naseljenih pan jev, čeprav jih je bilo pred vojno in prav tako v zadnjih preteklih letih povprečno na jmanj 30.000 več. Znatno manjše izgube je napravila staležu čebeljih družin pretekla zima 19)1-32. Po predhodni oceni je padlo 13 do 20 odstotkov čebel jih družin. Pri tej oceni, ki je verjetno višja, se opiram na podatke o prezimovanju pri opazovalnicah in na poročila mnogih zanesljivih čebelarjev. So primeri, ko so imeli čebelarji le normalne izgube, še več pa je takih, k jer je padlo tudi polovico in več družin. Koristen bi bil natančen popis, kjer naj bi se ugotovilo številčno stanje ob zuzimljcnju (n. pr. stanje 1. X.) in številčno stanje pred cvetenjem češnje (n. pr. 1. IV.).
Ko govorimo o zimskih izgubah, mislimo na različne vzroke, ki dovedejo družino do propada. Družine padajo pozimi in v zgodnji pomladi predvsem zato, ker so lačne, šibke, nosemave. grižave ali brezmatične. Do odmrtja v tej dobi pride tudi lahko zaradi drugih bolezni, kot so razne gnilobe in zastrup-ljcilja. V novejšem času menijo mnogi strokovnjaki, da v zgodnji pomladi povzroča slabitev in pogosto tudi odmrtje družin pomanjkanje cvetnega prahu.
Naštete okolnosti nastopajo lahko vsaka zase, ali pa dovede družino do propada več neugodnih činiteljev. Razne neugodne okolnosti so lahko medsebojno vzročno vezane — kot bomo kasneje videli — rezultat pa .ie vedno isti: propad ali oelabljenje družine. Vzrokov, da pride vsako leto do večjega ali manjšega odmrtja zadimljenih plemenjakov, je torej več.
Prav tako veliko ali morda še večjo gmotno izgubo predstavl jajo slabiči, ki sicer zimo prebijejo, a si do pomladanske paše ne morejo opomoči. Težko bi bilo reči, v kolikšni meri zmanjšujejo taki slabiči proizvodnjo medu. To zmanjšanje je gotovo veliko, saj je odvisen uspeli vse čebelarske letine od -pomladanske paše v maju in juni ju, ki jo izrabijo de živalne družine. Znameniti ameriški raziskovalec C. L. Parrar pravi, da bi propadla vsaka druga kmetijska panoga, če hi bilo čez zimo toliko izgub, in da je le izredni sposobnosti čebel za razmnoževanje pripisati, da se čebelarstvo opomore, čeprav gospodarska škoda s tem ni zmanjšana.
Ako bi hoteli izraziti škodo, ki jo je utrpelo naše čebelarstvo v zimi 1946-4" in 1951-52, bi dobili prav visoke številke. Čeprav jo bila pred šestimi leti cena čebel nekoliko nižja, kot je danes, ocenimo povprečno čebeljo družino na 1000 din. Pozimi 1946-47 bi potemtakem propadlo okrog 30 milijonov dinarjev, pozimi 1951-52 pa okroglo 12—K» milijonov dinarjev. Mislim, da je ce-
nitev te škode prej prenizka kot pretirana. Res pa jo. da čebelarji izgubo družin običajno liitro prebolijo, saj jim ostane satje in panj, medtem ko gre n. pr. pri lindi gnilobi v izgubo — v ogenj — tudi orodje in vosek. Vse te silne izgube povzroča našemu čebelarstvu predvsem grižavost.
Znaki griže so splošno znani in zato jih tu ne bomo navajali. Zanimajo nas okoliščine, ki spremljajo družine, preden se pojavi griža, odnosno vzroki, katerim moramo pripisati, da griža nastopi. Mnogo pojavov je čebelarska veda v zadnjih desetletjih in letih osvetlila z novih vidikov. V korist napredku našega čebelarstva bo, če iz teh dognanj • napravimo ustrezno praktične zaključke. Previsok davek, ki ga periodično nalaga našemu čebelarstvu griža, je treba znižati.
Znano je, da griža v pravem pomenu besede ni bolezen, temveč prebavna motnja. Med raznimi vzroki, ki dovedejo čebele do grižavosti in ki nastopijo vsak posebej ali skupno, so neprimerna hrana, šibkost družin, dolga brezletna doba ter vlažnost in nosemavost.
Neprimerna hrana.
Ko govorimo o grižavosti, omenjamo na prvem mestu neprimerno hrano, s katero si skušamo pogosto razlagati grižo. Za prezimovanje čebel sta nepri-kladna listna mana in gozdni med (hojev, smrekov), ker imata v sebi mnogo dekstrinov in smolnatih snovi, ki jih čebele ne morejo prebaviti. Vse vrste temnega medu so za zimsko prehrano čebel manj prikladne kot svelle vrste medu. Neugodno vpliva na prebavo čebel tudi nedozorel med ali pa sladkorna raztopina, s katero jeseni družine kasno dokrmimo. Čebele iz pozno dodane raztopine ne morejo odstraniti odvečne vlage. Odličen za prezimovanje je ajdov in žepkov med. V čebelnjaku drž. posestva Ponoviče smo primerjali družine, ki so bile zazimljene na ajdovcu in žepkovem medu ter ugotovili, da pri njih vobče ni bilo sledu griže. Spomladi so se te družine lepše in hitreje razvijale.
Če pregledamo podatke o medenju v 1. 1946 in 1951, vidimo, da niti prvega niti drugega leta ne moremo označiti za hojevo leto. Leta 1946 se je medenje na hoji večkrat pojavljalo, vendar pomembnih donosov na gozdnih pasiščih ni bilo, ker je nabiranje vsakokrat zavrl dež. V nekaterih krajih Notranjske, Pohorja in večinoma na Dolenjskem so imele vendarle čebele čez zimo pretežno gozdni med, zlasti, ker je to leto v pravih ajdovih ravninskih predelih ajda popolnoma odrekla. Poročila iz spomladi 1947 povedo, da so padle vse družine pri tistih čebelarjih, ki so prezimovali na gozdnem medu. Zimo so preživeli le redki slabiči, ki so konec marca 1947 šele komaj začeli zalegati. Slična poročila so tudi o prezimovanju v pretekli zimi. Čebelarjem, ki so imeli v plodiščih mano ali gozdni med, so preminule večinoma vse družine, zlasti ker je bila tudi lansko leto v ravninskih krajih slaba ajdova paša.
V	vseh primerih so dobro prezimili čebele tisti, ki so jeseni dokrmili s sladkorjem. Poročila iz Kočevske in Pohorja povedo, da je padlo preko polovice družin tistim, ki so prezimovali na gozdnem medu, nasprotno pa smo dobili iz istih krajev ugodna poročila, n. pr. iz Selnice ob Dravi in z drž. posestva Čr-mošnjiee, kjer so družine dokrmili s sladkorjem in s tem ohranili vse družine, čeprav so drugim čebelarjem padale družine še v marcu.
Ne zazimujmo slabičev!
Zanimivo jr, dn odmro pozimi predvsem slabiči, čeprav imajo v satju dovolj dobrega medu. Tz pretekle zime imamo takih primerov obilo. Človek ima vtis, da slabiči na vse nevšečnosti močneje reagirajo. Večkrat se poudarja, da pozimi vznemirjajo čebele razne zunanje motnje, ki jih povzroča veter, sončni žarki, miši ali rovke, in da motnje nastajajo zato, ker so panji slabo zapaženi. Tedaj postanejo čebele nemirne in porabijo več hrane. Če porabijo čebele mnogo hrane, se neprebavljive 6novi kopičijo v njihovih prebavilih. Nasprotno potrošijo čebele v zimski gruči normalno prav malo hrane- Za vzdrževanje toplote v gnezdu porabijo šibke družine razmeroma več hrane kot živalni plemenjaki. Potrebnih je več mišičnih gibov za ogrevanje prostorov; za kurjenje je treba več kalorij, več medu. Slabiči po navadi pomladi niti ne dočakajo. V večini primerov 60 slabiči odraz slabega čebelarjenja.
Vznemirjene so tudi družine, katerim pozimi odmre matica. Zato zazimujmo le družine z mladimi maticami.
Prezgodnje zaleganje matic je družinam v pogubo.
Družina porabi več hrane in se hitreje izčrpa tudi tedaj, če začne matica prezgodaj zalegati. Po navadi začno v naših krajih zalegati matice konec januarja. V minuli zimi je bilo mogoče najti v panjih zalego že od decembra dalje. Že tedaj so čebele izletavale po vodo, kar je zanesljiv znak, da je matica začela zalegati. Za vzdrževanje zalege ni potrebno le mnogo vode, temveč tudi mnogo tolšč in beljakovin, ki jih med letom dobijo čebele v naravi v obliki cvetnega prahu. V zimski dobi črpajo čebele te snovi predvsem iz lastnih teles. Čebele krmilke, ki izčrpajo svoje rezervne snovi, hitreje opešajo in predčasno odmro. Ko krmijo zalego, so izdatneje hranijo z medom in cvetnim prahom, ki je primešan medu in ki ga najdejo posebej v obnožinskih celicah. Prezgodnje zaleganje, združeno s povečano porabo hrane — ima za posledico, da družine predčasno oslabijo in ustvarjajo ugodnejše pogoje za razvoj griže. Prezgodnje zaleganje je lastnost italijanske pasme. Zato je treba pri našem selekcijskem delu take matice izločiti. Ko je letos znova pritisnila v februarju huda zima, so čebele izletavale po vodo in na trebljenje ter seveda po večini obtičale v snegu.
Iliid mraz odnosno dolga brezizletna doba je bila značilna za zimo 1946-47. Od 20. do 22. novembra 1946 do 9- marca 1947 v večini nižinskih krajev Slovenije zaradi snega in megle ni bilo izletnega dneva. V mnogih krajih ni bilo izleta 97 dni, ponekod pa celo 107 dni. Zima je bila vlažna in zelo meglena. Tudi pozimi 1951-52 v mnogih krajih niso imele čebele okrog 100 dni možnosti za trebljenje. Opravile so ga šele od 20. do 22. februarja. 14. marca 1947 je bilo v ljubljanski kotlini še okrog četrt metra 6nega, 21. marca pa še 15 do 20 cm.
V	letošnji pozni zimi v februarju je mraz zalotil družine pri zaleganju. Bilo je treba ogrevati zalego na 35° C, ko je vladala zunaj temperatura —10° C. To je prizadelo posebno slabiče. Posledica prekomerne porabe kuriva je bila prenatrpanost želodčkov z neprebavljivimi snovmi — griža in lakota. Čebelarji, ki štedijo ob nepravem času, so vedno prizadeti. (Dalje prihodnjič.)
Frane Farazin:
Mesečna navodila
Mesec oktober je za čebelo e*us počitka. Ob gorkih sončnih dneh sicer še pridno izletavajo. a narava jim ne nudi več nektarja, kvečjemu še nekaj obnožine na poznih jesenskih cvetlicah, dokler tudi teh ne popari slana.
Čebele so si sedaj že uredile svoja zimska gnezda. Zato bi bilo vsako poseganje v njihovo ureditev škodljivo. To pri kranjičih niti ni mogoče, ampak le v panjih s premakljivim satjem. S krmljenjem za zimsko zalogo je tako rekoč zadnje delo pri čebelah končano. Ob toplih dnevih je treba spraviti v red še čebelnjak, tako da potem, ko nastopi mraz in se družine stisnejo v zimsko gručo, ni treba več hoditi vanj ter s štorkljanjeni vznemirjati čebele.
Najprej pospravimo pitalnike in steklenice za krmljenje, jili lepo očistimo ostankov sladkorja in medu, kajti v premalo čisti posodi se pri spomladanskem krmljenju hrana kaj rada skisa- Skisana hrana pa seveda zelo škoduje čebelam. Pregledati je treba tudi zalogo satja in vse staro črno satje, satje z mnogo trotovine izrezati iz okvirov. Kdor kuha vošči ne sum in sam dela satuice iz pridobljenega voska, ima sedaj najlepšo priložnost za to. Kdor pa tega sam ne dela, naj stisne po tri sate med dvema deskama v trdne plošče. Takih plošč so voščeni molji navadno ne lotijo. Zato jih tudi ni treba žveplati in zapirati v omaro, pač pa moramo paziti, da jili ne izvohajo miši. Oe so okviri, iz katerih smo izrezali sate, še uporabni, jih moramo temeljito ostrgati- Očistimo tudi vse orodje in, če le mogoče, celo des inficiramo. Nazadnje pospravimo še čebelnjak in postavimo vsako stvar na določeno mesto. Cist in vzorno pospravljen čebelnjak je spričevalo pravega čebelarja.
Vsa zimska ročna dela, ki spadajo že v pripravo na prihodnjo čebelarsko sezono, opravimo doma v stanovanju. Vsako tako delo v čebelnjaku bi bilo sedaj in v naslednjih mescih občutno motenje čebel pri zimskem počitku. Take motnje povzročajo večjo porabo hrane, a preobilno uživanje brane hitro napolni želodčke in čreva čebel ter končno dovede do griže. Griža pa je že nešteto družin zdesetkala in tudi uničila.
Da se miši ne bodo skušale vtihotapiti v panje ali drugače vznemirjati čebel, jim že sedaj nastavimo strupa in mišolovke. Da preprečimo vstop v panje malim rovkam, ki sicer niso glodalci, ampak jedo samo žuželke, zadostuje, da pritrdimo ob žrelih panjev pločevinaste zaporice z grabljicami. Tudi nekatere ptice, kot 11. pr. sinice in žolne, se rade lotijo pozimi čebel, če jim primanjkuje hrane. Posebno žolne in detli se kaj kmalu naučijo, kako jih je treba zvabiti iz panja. Po panju kljujejo tako dolgo, dokler se ne prikaže na bradi kaka radovednica, ki jo potem z veliko slastjo požrejo. Ako se navadijo na to razbojniško opravilo, napravijo lahko v čebelnjaku mnogo škode. Napačno bi bilo, če bi sicer koristne ptice streljali ali drugače uničevali. Zadostuje, da obesimo na drevesa v bližini čebelnjaka kake barvane trakove ali pločevino, ki ob najmanjšem vetru žvenketa, za sinice pa na pol obrane kosti ali krmilne pogače, da se na njih zadržujejo. Potem prav gotovo ne silijo k panjem in pustijo čebele pri miru. Da nam sončni žarki
ne izvabijo čebel prezgodaj iz panjev, zasenčimo žrela, ali pa verando sploh zapremo. Prezimovanje pri zaprtem žrelu je prikladno .samo za čebelarja, ki lahko vsak čas nadzira svoj čebelnjak, tako da lahko takoj odpre žrela, kakor hitro jo dovolj toplo.
K važnim ukrepom za dobro prezimovanje spada tudi dobra odeja-Toplo odeta družina bo mnogo manj trpela zaradi menjajoče se temperature in vremena, bo zato porabila manj hrane in tako laže in dalje vzdržala v panju. Previdni pa moramo biti v toplejših zimah- Če bi tedaj družine preveč odeli, bi lahko izzvali prezgodnje zaleganje ali povzročili, da bi matica «ploh ne prenehala zalegati.
Družine zapazimo takole: V medišča nad matične rešetke položimo slamnate blazine ali vreče, napolnjene s suhim mahom, senom, plevami itd. Tudi zadaj za okenca postavimo take slamnice ali vreče- Časopisni papir se ne obnese, ker ne prepušča vlage. Ker «o AŽ-panji in kranjiči zloženi v skladanice, ni treba vsakega posebej odeti od strani, pač pa moramo paziti, da so čim tesneje primaknjeni drug k drugemu in da ne nastajajo med njimi reže. Če bi se takim režam ne mogli izogniti, jih zamašimo s papirjem ali cunjami. Le panje na krajni levi in desni zavarujemo posebej tako, da natlačimo med njih zunanjo steno in steno čebelnjaka papir, otavo ali kaj podobnega. Pozabiti ne smemo tudi na spodnjo vrsto panjev. Ležati morajo na dobri podlagi, tako da so zavarovani pred vlago, mrazom in pred mišmi. Najbolj je izpostavljena mrazu in ostalim vremenskim neprilikam čelna stran panjev. Ako zaslonimo pročelje čebelnjaka s posebno steno ali obesimo spredaj strešno lepenko, zavarujemo skupno vse panje pred dežjem in sončnimi žarki. To zaslone moramo seveda takoj odstraniti, če pričakujemo izlet. Kdor svojo čebele dobro zavaruje proti mrazu in tudi drugače skrbi, da jih nič ne moti med zimskim počitkom, je storil vse za dobro prezimovanje in varčevanje hrane.
Končno 110 smemo pozabiti rešiti čebele krpljev, ki bi jih lahko pozimi nadlegovali. Najlaže jih preženemo s čebel s tobakovim dimom. Čebele močno pokadimo in panj zapremo, čez nekaj časa pa izvlečemo podstavljeni papir ter vse omamljene krplje s papirjem vred sežgemo. Mnogo bolj učinkovito sredstvo je seveda naftalin. Tega natrosimo na papir, ki ga potisnemo pod sate ušivega panja. Z naftalinom pa ne smemo šariti preveč na debelo, ker bi z njim lahko omamili tudi čebele.
Mesec oktober je zelo prikladen za sajenje raznih dreves in drugih rastlin. Izberemo samo tako vrste, ki ne nudijo zgolj enostransko korist, temveč pogrnejo mizo tudi za čebele.
Končno pregledamo še zapiske o posameznih družinah, jih preštudiramo in primerjamo med seboj, da tako ugotovimo vrednost družin. Na podlagi teli zapiskov si napravimo načrt za čebelarjenje v prihodnjem letu, ako tega že nismo napravili v avgustu. Seveda pregledamo tudi dohodke in izdatke, skratka: sestavimo bilanco, ki naj 11am pokaže, kako smo gospodarili v preteklem letu.
Pri vsem tern se zavedajmo, da je med 110 samo slaščica nego res dobra in okrepeevalna hrana za odrasle 111 otroke. O tem prepričujmo naše odjemalce, da bo znal sleherni človek ceniti vrednost pristnega čebeljega medu.	(Dalje	prihodnjič.)
Čebelarske opazovalnice v avgustu
13ežon pogled na tabelo nam pove, da je bil avgust v splošnem suh in vroč. Bilo je le 7 in pol deževnih dni. Največ dežja jo padlo po Gorenjskem, v ljubljanski okolici in v novomeškem okraju, kar je ugodno vplivalo na rast in medenje ajde. Ker je dež namočil zemljo v drugi tretjini mesca, jo začela ajda mediti šele po 2(1. avgustu. V krškem okraju in po Štajerskem .jo ajda popolnoma odpovedala. Uničila jo je suša. Če čebelarji ne bodo prejeli krmilnega sladkorja, bo to usodno vplivalo na čebelje družine. Združevanje bo nujno potrebno. Opazovalnico Črmošnjice, Kalce in Zerovnica poročajo, da je po tamkajšnjih bližnjih gozdovih v višjih legah začela v začetku avgusta mediti hoja. Povprečni donos je bil v avgustu 324 dkg, kar je globoko pod normalo. Najvišjo toplino 40° C izkazuje opazovalnica Renče, najnižjo 8° C pa Selnica ob Dravi. Sonce je sijalo povprečno 268 ur. Ker zaradi vročine in sušo tudi pašo na otavi ni bilo, pripominjajo mnogi opazovalci, da takega avgusta no pomnijo.
Preddvor: Vse leto je bilo zelo slabo. V ajdi so pa le dobile čebelo pičlo zimsko zalogo.
1 Opazovalnice v '■ avgustu	Donos ali poraba v L | II | III						Skupno pridobil ali porabil dkg	Sred. mes. topli- na	Dn iz- letni	evi de- ževni	Sončni sij v urah
	mesečni tretjini/dkg										
Breg — Tržič				+	30	+	530	+ 560	20,7	29	19	245
Preddvor		—	40	+	80	+	825	+865	19,—	31	11	220
Virmaše		—	20	+	45	+	430	+ 455	20,3	31	12	268
Dražgoše		—	40	—	10	+	10	— 40	20,—	30	11	227
Tinjan		—	130	+	80	+	50	—	24,-	31	3	366
Moščen. Draga		—	160	—	50	+	130	— 80	22,7	31	5	289
Renče		—	35	—	30	+	30	— 35	26,3	31	4	350
Brest		+	570	+	330	+	285	+ 11.85	—	28	10	216
Kalce		+	330	+	320			+ 650	—	27	6	194
Zerovnica		+	140	+	35	—	110	+ 65	21,5	30	6	284
Livold		—	10	+	280			+ 270	22,5	29	2	337
Črmošnjice		+	575	+	155	+	865	+ 1595	—	28	6	—
Krka		—	120	+	220	+	405	+ 505	—	. 31	8	270
Novo mesto		+	35	—	5	+	820	+ 850	23,-	31	9	310
Grm - Miklarij		—	160	+	295	+	1600	+ 1735	20,3	31	5	—
Dragatuš		—	165	—	165	+	105	—225	—	31	3	—
Dobova 		—	50	—	25	—	80	— 155	22,5	30	6	288
Selnica ob Dravi . . .	—	110	—	80	+	60	— 130	21,2	31	10	188
Sv. Lovrenc na Poli. . .	—	60	—	75	—	10	—145	—	31	4	252
Sv. Lovrenc na Dr. p. .	—	80	—	25	+	95	— 10	22,—	31	7	286
Donačka gora			—				—	—	21,8	31	9	169
Bučkovci		+	15	—	40	—	30	— 55	21,—	31	10	363
Cezanjevci		__	10	—	40			— 50	—	31	10	250
Pristava		—	40	—	55	—	45	—140	—	31	7	238
Prosenjakovci		—	60	—	140	—	20	—220	21,3	31	10	296
Lendava 										31	9	254
Povprečki			—		—		-324	21,1	30	7,5	268
MALI KRUHEK
Panjske končnice na razstavi jugoslovanske ljudske umetnosti v Parizu. »Po dveh letih potovanja po Evropi, od Ziiricha do Haaga, preko Londona in Osla, je razstava jugoslovanske folklore prispela v Pariz kakor praznično odet sprevod«. Tako začenja poročevalec francoskega dnevnika »Monde« svojo oceno o razstavi jugoslovanske ljudske umetnosti. ki je bila letošnjo pomlad odprta
v	Parizu.
Francoski ocenjevalci so si bili edini v tem, da se jugoslovanska razstava odlikuje po velikem bogastvu in nenavadni raznoličnosti razstavljenega gradiva. Sredi vsega živopisnega vrveža ljudskih noš, oblačil, preprog, vezenin, čipk, kovinskih izdelkov, keramike, rezbarij, pisanic in semanjili kruhkov pa so vsi ocenjevalci skoraj brez izjeme posvetili največ pozornosti in določili posebno častno mesto panjskim končnicam. Ta nenavadna zvrst ljudskega slikarstva, ki se jo tako bohotno razvila na Slovenskem v 19. stoletju in ki je drugod po svetu ne poznajo, jih ni pritegnila samo zaradi svoje izvirnosti. ampak še bolj zaradi svojega pristnega ljudskega duha, zaradi svoje žive slikovitosti in skoraj otipljive nazornosti, polne drastičnih domislekov in sočnega humorja, in slednjič zaradi svojega otroško-prisrčne-ga, iskreno naivnega stila. Toda pustimo rajši besedo francoskim ocenjevalcem samim.
»Poleg tkanin, preprog in oblačil,« pravi Benjamin Peret, kritik znanega tednika »Arts«, »moram opozoriti tudi na majhno skupino zelo privlačnih slikarskih manifestacij; to so poslikane deščice pri vhodu v panj, iz katerih često udarja na dan humor z veliko svežino.« V »Fieraroditeraire« pojasnjuje Bernard Ohampigneulle doslej neznano zvrst ljudskega slikarstva tako-le: »Zato, da čebele spoznajo, kje je vhod v panj, so panji okrašeni s poslikanimi deščicami, ki so jih navdahnile ljudske pravljice. Te slike, polne zelo žive domiselnosti, so označene z letnicami iz konca
19. stoletja.« Tudi P. M. Grand v »Mondu« omenja posebej »zabavno zbirko deščic za panje« in pravi: »Na malih poslikanih deskah vidimo zelo naivne podobe z živalmi iz basni, s srditimi vojščaki, starimi junaki, svetimi patroni ali hudobnimi peklenščki, in vse to v najbolj naivnem stilu,« Jean Bouret pa dodaja v »Franc-Tireuru«:	»Izredno	dragocenost in
kvaliteto, kakršna je redka, pa predstavljajo (e poslikane in okrašene deščice, ki služijo čebelam...« Kritik marsoillskega »Provencala« je mnenja, da »neprekosljive panjske končnice skupaj z rezbarskimi izdelki bosanskih pastirjev in s srbskimi in črnogorskimi preslicami »prinašajo človeški civilizaciji in umetnosti izredno izviren prispevek.« O panjskih končnicah sodi isti kritik, da bi »za' služile posebno študijo zaradi svoje demonološke zanimivosti in svoje ezoteričnosti. Tudi kritik V. v reviji »Actualite artistique internationale« se posebej ustavlja pri panjskih končnicah in piše: »...z živimi barvami okrašene deščice, pritrjene nad vbodom v panj, predstavljajo enega izmed najbogatejših izrazov ljudskega podobarstva. Kot v zanosnem srednjeveškem ljudskem ustvarjanju na Zanadu najdemo tudi tu pregovore, religiozne ali ljudske motive...« Za zaključek naj navedem še sodbo kritika v tedniku »Nouvelles literai-res«, ki piše: »(Na. tej razstavi) smo prav posebno uživali pri nekaterih malih slikah, ki so bile dolgo časa v navadi pri kmetih v Sloveniji in ki so z njimi krasili panjske končnice; to so neprekosljive, čudovite stvari, polne čustva in duhovitosti.«
Če se zamislimo nad izrednim uspehom, ki so ga pri francoskih pozna-valcih imele naše panjske končnice, si moramo zastaviti sledeče vprašanje: ali ne bi kazalo še izpopolniti in novečati zbirke panjskih končnic, ki že obstoje pri nas, in zbrati tudi tiste panjske končnice, ki se še v veliki meri, odkar so stari panji — kranji-či šli iz rabe. valjajo po naših kmečkih podstrešjih in skednjih, ne da bi
kdo poznal in cenil njihovo vrednost? In, ali ne hi bilo prav, če hi naši založniki svojo lepo pobudo, ki .so jo dalj z izdajo Kosove in Jakčeve umetniške mape, razširili tudi na to področje slovenskega umetniškega ustvarjanja in pripravili album najlepših panjskih končnic v barvah s primernim uvodom in tolmačem v več jezikih, ki bi našemu in tujemu človeku pokazal, kakšne lepote in dragocenosti se skrivajo v bogati, a še vedno premalo poznani in ne dovolj cenjeni umetniški tradiciji slovenskega naroda?
(Po D. Jancu iz »Naših razgledov«.)
Brez čebel ni sadja. Ta izrek je sicer star, preizkušen in splošno priznan, vendar ga naši sadjarji ne upoštevajo. Celo sadjarski strokovnjaki ga v svoji veliki vnemi kaj radi pre-zro, zlasti v zgodnji pomladi, ko se pripravljajo na hoj proti sadnim škodljivcem. Pred očmi jim je samo ogrožena sadna letina, vse drugo jih ne zanima mnogo. Toda drevje da pogosto kljub obilnemu in večkratnemu škropljenju jeseni le slab in pičel pridelek, gele znanstveniki so z natančnimi preiskavami dognali pra-
vi	vzrok tega nedostatka in poučili sadjarje, da so s škropljenjem ob nepravem času morili svoje najzvestejše sodelavke, opraševalke cvetja — čebele, ki zaradi tega niso mogle opraviti svojega poslanstva.
Mnogi sadjarji pa tega še danes nočejo uvideti in razumeti. Čebelarji moramo zato posebno sedaj, ko pričenjajo tudi pri nas s širokopoteznim in sistematičnim škropljenjem sadnega drevja, zopet in zopet opozarjati svoje sosede sadjarje na stari izrek, da brez čebel ni sadja. Povejmo vsakemu, da čebela tisto kapljico medečine, ki jo posrka iz cveta, sadjarju desetero preplača. Saj so ravno čebele, ki zadružno prezimijo v velikem številu, po svojem številu in stalnosti obiskovanja istovrstnih cvetov najzanesljivejše prenašalko cvetnega prahu na sadnih kulturah v zgodnji pomladi, ko še ni čmrljev in ostalih žuželk, ki deloma tudi opravljajo posel opraševanja. Dr. Karel Freudenstein trdi, da se mora nemško kmetijsko gospodarstvo za 75 odstotkov vsakoletnega sadnega pridel-
ka zahvaliti izključno čebelam. Podobnega mnenja so poleg Dr. Zandra tudi vsi ostali pri rodoslovci, ki so se kdaj ukvarjali .s tem vprašanjem, V primeri s pravkar povedanim, je direktna korist, ki jo ima od čebel čebelar pravzaprav malenkostna.
Na to dejstvo naj pomisli sadjar jeseni, ko spravlja polne košare lepega sadja v svoje shrambe; spomni pa naj se tega tudi spomladi, ko privleče iz ropotarnice sadno škropilnico, in pripravlja brozgo, s katero namerava uničevati nadležni mrčes. Zlasti tedaj naj ne pozabi, da lahko poškropi sadno drevje tudi tako, da ne ogroža svojih zaveznic — čebel.
Deel.
Zdravilnost medu. Dr. F. Rattner poroča v listu »Oesterr. Imker« o zdravilnem delovanju medu pri boleznih srca. Za tako zdravljenje se posebno zavzema slavni specialist za srčne bolezni prof. Koch. ki opozarja na medeni preparat M2 tvrdke Woelm. Shranjen je v ampulah. Zdravnik ga vbrizga v žile dovodui-ee. Preparat je mogoče dohiti v vseh lekarnah v Nemčiji in na Francoskem. B. Kamenecki je o tem preparatu priobčil poučne članke v »Revue Franchise d’Apiculture« in pravi, da se more preparat uspešno uporabljati tudi pri nepravilnem krvnem obtoku, proti slabokrvnosti in oslabelosti zaradi nalezljivih bolezni. Uporabljajo ga tudi, če se kdo zastrupi pri uživanju hrane in pri kožnih boleznih. Izpuščaji in srbečica izginejo že po drugi injekciji. V naših lekarnah tega preparata vsaj sedaj še ni dobiti.
Grenlandija je ugodna dežela za čebelarstvo. Tako je ugotovil P- Wol-ther v danskem čebelarskem listu Tidsskrift for Biavl. Poslal je v juž-nozahodno Grenlandijo dve čebelji družini. Ena je nabrala 25kg, a druga celo 30 kg medu. V našem listu smo že pisali, da so Rusi postavili v pašo več panjev čebel na polotok Kola. Čebelje družine so nabrale na dan 4 do 8kg medu. Kljub kratkemu poletju je torej na severu dovolj paše za čebele, kako pa bi družine tamkaj prezimile, je seveda drugo vprašanje.
NAŠA ORGANIZACIJA
Čebelarska gospodarstva
SKLEP O USTANOVITVI ČEBELARSKIH GOSPODARSTEV ZVEZE ČEBELARSKIH DRUŠTEV ZA SLOVENIJO
Zaradi vsestranskega razvoja čebelarstva in posebno smotrnega izkoriščanja paš v Sloveniji in v drugih republikah je upravni odbor Zveze čebelarskih društev za Slovenijo sklenil:
1. V okviru gospodarskega udejstvovanja Zveze čebelarskih društev za Slovenijo se ustanove čebelarska gospodarstva (ČE-GO) kot posebne gospodarske enote.
2. Čebelarska gospodarstva se oddajajo v zakup-
3. Za izvedbo teh poslov odobrava upravni odbor Zveze čebelarskih društev za Slovenijo 4 milijone dinarjev.
4. Predsedstvo Zveze čebelarskih društev za Slovenijo naj sestavi poseben pravilnik o celokupnem poslovanju čebelarskih gospodarstev.
Ljubljana, 1. oktobra 1952. Predsednik Zveze čebelarskih društev za Slovenijo Maks Krmelj, 1. r.
Tajnik Zveze čebelarskih društev za Slovenijo:
Stane Mihelič, 1. r.
PRAVILNIK O UPRAVLJANJU ČEBELARSKIH GOSPODARSTEV
Predsedstvo Zveze čebelarskih društev za Slovenijo izdaja na podlagi sklepa upravnega odbora Zveze čebelarskih društev za Slovenijo o ustanovitvi čebelarskih gospodarstev (Če-GO) tale
pravilnik:
1.	Čebelarska gospodarstva (v nadaljnjem tekstu ČE-G O ) so posebne gospodarske enote, ki jih organizira Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v okvitru svojega udejstvovanja po svojih pravilih. Ta gospodarstva imajo namen pospeševati mo-
derno čebelarstvo bodisi s produci-ranjem medu ali voska, bodisi s kako drugo dejavnostjo doma ali v inozemstvu, ki je v posredni ali neposredni zvezi s čebelarstvom.
2. Posamezna gospodarstva osnuje predsedstvo Zveze čebelarskih društev za Slovenijo tako, da _ določi osnovni predmet udejstvovanja, organizira potrebna investicijska sredstva in potreben kredit za poslovanje ter sklene pogodbo o zakupu bodisi z eno osebo ali s kolektivom več oseb.
3. Kdor želi postati zakupnik, mora:
a) vložiti pri Zvezi čebelarskih društev za Slovenijo prošnjo za podelitev pravice zakupnika ČE-GO. V prošnji mora navesti osebne podatke in podatke o dotedanjem čebelarjenju.
b) izpolniti vprašalno polo,
c) predložiti izčrpen življenjepis^
d) predložiti perspektivni načrt svojega dela kot zakupnik ČE-GO,
e) podpisati pogodbo o prevzemu zakupa.
4. Zveza čebelarskih društev za Slovenijo mora voditi posebno skrb, da podeli zakup ČE-GO saino osebam s strokovno, politično in moralno kvalifikacijo, ki bodo dostojno zastopali Zvezo čebelarskih društev za Slovenijo kot zakupniki ČE-GO. Za ugotovitev strokovnega znanja mora kandidat, ki hoče postati zaikupnik, napraviti pred posebno komisijo teoretičen in praktičen čebelarski izpit.
5. Pogodba o zakupu vsebuje:
a) dogovor da zakupnik prevzame v samostojno vodstvo in upravljanje določeno število panjev, ki jih bo oskrboval, upravljal in vodil kot dober gospodar.
b) dogovor, da bo zakupnik imel pravico neomejeno razvijati čebelarsko ali drugo gospodarsko dejavnost, ki je v posredni ali neposredni zvezi s čebelarstvom.
c) višino investirane vrednosti ČE-GO ter natančen popis prevzete imo-
vino, kakor tudi obveznosti zakupnika o zavarovanju imovine-
č) dogovor, da bo vodila Zveza čebelarskih društev za Slovenijo finančno knjigovodstvo ČE-GO pod posebnim kontom, s katerim razpolaga zakupnik načeloma samostojno.
d) določitev finančnih fondov ČE-GO, način njihovega ustvarjanja in uporabljanja (rezervni fond, kreditiranje ob objektivno slabih letinah).
e) dogovor, da bo zakupnik redno . zapisoval vsa izvršena opravila pri čebelah po predpisanem načinu v tako imenovani čebelarski dnevnik.
f) trajanje zakupa.
g) določitev razsodišča za spore.
h) ugotovitev, da se smatrajo vsi nadaljnji členi smiselno kot del pogodbe o zakupu.
G. Redno investiranje v ČE-GO se načelno omejuje na najmanj SO panjev (1 čebelnjak), za prevoznike čebel pa na najmanj fiO panjev (2 čebelnjaka).
7- Investirani material se knjiži kot osnovno sredstvo ČE-GO v knjigovodstvu posameznega ČE-GO.
8. Zakupnik ČE-GO mora imeti evidenco inventarja ČE-GO. Evidenco inventarja vodi tudi Zveza čel > el aria rsk ih društev za Slovenijo.
9. 0 dohodkih in izdatkih, ki jih ne izvrši zakupnik preko svojega knjigovodskega inventarja, vodi tudi Zveza čebelarskih društev za Slovenijo.
10. Čisti dohodek se dobi po odbitku režijskih stroškov od kosmatega dohodka. Ta čisti dohodek se razdeli:
60 odstotkov čebelarju - zakupniku kot njegov čisti zaslužek in
40 odstotkov Zvezi čebelarskih društev za Slovenijo.
11. Čebelar - zakupnik lahko samostojno razpolaga s sredstvi svojega ČE-GO za potrebe svojega ČE-GO. Če gospodarska sekcija ugotovi nerealno in pretirano črpanje teh sredstev, ima- pravico do uvedbe zapore nad svobodnim izkoriščanjem sredstev. Zakupnik mora v takem primeru vsak izdatek utemeljiti in šele po odobritvi Zveze dvigniti potrebni denar.
12. Plače, socialno zavarovanje, davki, akumulacije in druge dajatve obremenjujejo režijo ČE-GO.
13. Pogodbe o zakupu ČE-GO se
sklenejo za neomejeno dobo. Zveza lahko odpovo pogodbeno razmerje samo iz zakonitih razlogov- Zakupnik lahko odpove samo letno in sicer ob zaključku letne sezone. Odpovedi se sprejemajo od 1. do 15. septembra vsako leto. Zakupnik je dolžan izpolniti pogoje, ki se zahtevajo pri odpovedi.
14. Zakupnik lahko razdere pogodbeno razmerje le v naslednjih primerih:
a) da preda čebelarstvo z istim stanjem družin, kot jih je imel ob prevzemu.
b) da jo do časa odpovedi amortiziral vrednost čebelarstva, izračunano z 10 odstotnim letnim odpisom od prvotne vrednosti čebelarstva.
c) da je pridobil zvezi 25 odstotkov od vloženih sredstev čistega dohodka.
15. Zavarovalnine, ki bi jih izplačal DOZ, prejme Zveza čebelarskih društev za Slovenijo. Če želi zakupnik, da se mu oškodovana zavarovana imovina vrne, jo Zveza znova investira.
16. V primeru združevanja družin in s tem v zvezi zmanjševanja čebelarskega gospodartva, se ne more zmanjšati investirana vsota. Povečanje družin in razširjenje zakupa sc smatra za l-ezultat dela in se povečane družine odkupijo. Ako ostanejo te družine pri zakupniku, se za njihovo vrednost povečajo investirana sredstva (osnovna).
17. Zakupniki ČE-GO uživajo prednosti pri nakupu in prodaji ter drugih uslugah. Nakupujejo načeloma po nabavnih cenah, povišanih za 3 odstotke marže, prodajajo pa svoje pridelke po prodajnih cenah, znižanih za
3	odstotke popusta. Prioriteto odkupa ima Zveza, ki pa ne sme biti nižji ponudnik. Ako Zveza odkloni nakup, lahko zakupnik proda svoj proizvod drugam, vendar ne dražje, kot ga je ponudil Zvezi.
18. Čebelar - zakupnik lahko zadrži za svoje privatno čebelarjenje največ 6 AŽ panjev ali njim ustrezajoče število panjev drugih tipov.
19. ČE-GO lahko prevzame tudi več čebelarjev - zakupnikov. Pravice in dolžnosti zakupnika prevzamejo kolektivno. Razdelitev 60 odstotne ude-
ležbe pri čistem dohodku ČE-GO so izvrši po principu, ki ga morajo fiksirati v pogodbi o zakupu.
Vsak član kolektiva je za nepravilnosti individualno odgovoren. Isti čebelar - zakupnik je lahko istočasno zakupnik svojega ČE-GO in član kolektivnega zakupa ČE-GO.
20. Zveza čebelarskih društev nadzoruje delovanje ČE-GO in daje po* t robna navodila.
21. Podatkj o dolu in razvoju ČE-GO se smatrajo za poslovne tajnosti.
Smrt fašizmu — svobodo narodu!
Ljubljana, 1. oktobra 1952.
Predsednik Zveze čebelarskih društev za Slovenijo:
Maks Krmelj, 1. r.
Tajnik Zveze čebelarskih društev za Slovenijo:
Mihelič Stane, 1. r.
PRR1POMBE K PRAVILNIKU O UPRAVLJANJU ČE GO
Na zadnjem zasedanju upravnega odbora Zveze čebelarskih društev za Slovenijo jo bil sprejet važen in za nadaljnji razvoj čebelarstva v Slo' veniji odločilen sklep, da se osnujejo čebelarska gospodarstva kot posebni čebelarski obrati Zveze. Ta čebelarska gospodarstva (skrajšano ČE-GO) predstavljajo v čebelarskem udejstvovanju poseben pojav in prcokretni-co tako v načinu čebelarjenja kot v družbeni vlogi novega tipa čebelarja. Zato je potrebno spregovoriti o tem nekaj besed.
Odveč bi bilo razpravljati o dosedanjem načinu čebelarjenja, ker ga večina pozna. Pogoji, v katerih smo čebelarili doslej, niso nudili možnosti za kak večji razmah v tej panogi. Vsi vemo, da je čebelarstvo celo obtičalo na svoji poti in marsikje nazadovalo. Samo redki posamezniki, zlasti prevaževalci, so skrbeli za smotrno izkoriščanje raznih pasišč in uvajali boljše načine dela. Po'drugi strani pa tudi vemo, da so nas v čebelarstvu mnogi narodi prehiteli kljub temu da imamo v Jugoslaviji mnogo paš, ki se vrste druga za drugo preko vse čebelarske sezone. Čo še upoštevamo, da so paše v Jugoslaviji
mnogokrat zolo izdatne, vidimo, da razmaha v čebelarstvu no ovirajo prirodni pogoji. Že nekdanja Avstrija je ugotovila izredne občasne donose v Dalmaciji in Vojvodini, neki ameriški raziskovalec pa je izjavil, da je Dalmacija glede čebelje paše »jugoslovanski Eldorado«, Ovire torej niso objektivnega, temveč subjektivnega značaja.. Na splošno bi jih mogli opredeliti takole:
a) Čebelar je po dosedanjem načinu lahko opravljal omejeno število panjev. Redkokateri je imel 40—60 panjev.
b) Delo pri prevozih, torej pri hitrem premeščanju čebeljih družin s paše na pašo je bilo čebelarju onemogočeno zaradi pomanjkanja časa. donosa, zaradi velikih stroškov, ki so jih zahtevali prevozi, in drugih podobnih nevšečnosti.
c) Čebelar dostikrat ravno takrat ni imel dovolj denarja, ko bi bilo treba prevažati. Ako upoštevamo še to, da je prevažanje marsikdaj zelo tvegano podjetje, ni nič čudnega, da je marsikdo opustil prevoz.
d) Progresivnost in pretiranost obdavčenja je povzročalo, da čebelar ni upal širiti in povočavati svojega čebelarstva.
Vsi ti razlogi in verjetno še drugi nas karakterizirajo kot drobne in desorganizirane proizvajalce.
Da bi tudi v čebelarstvu napravili korak naprej, je predsedstvo Zveze po večmesečnih razpravah in razglabljanjih predložilo upravnemu odboru sklep o ustanovitvi čebelarskih gospodarstev Zveze. Ta gospodarstva naj bi bila gospodarski obrati Zveze. Prvenstveno naj bi se ukvarjala s čebelarjenjem in imela analogno nalogo kot čebelarski obrati pri državnih posestvih ali zadrugah. Iz prakse pa vemo, da so čebelarji na državnih posestvih in pri zadrugah precej klavrno opravljali svojo službo, tako da so se čebelarstva izkazala kot nerentabilna in so jih morali marsikje opustiti, drugod pa jih sploh niso uvedli v svoj program dola. Usoden vpliv je imelo morda pri tem tudi dejstvo, da so imeli državni in zadružni čebelarji še svojo privatno čebelarstvo, za katerega so mnogo bolje skrbeli kot za državno ali zadružno.
Pri Zvezinih čebelarstvih pa smo ustvarili sistem, ki bo do najvišje mere dvigal interes čebelarja, dvigal njegovo iniciativo, požrtvovalnost in delavnost. Sprejeto je bilo namreč načelo, da vodja čebelarskega gospodarstva ne bo plačan z mesečno pla’ čo ali honorarjem, temveč s GO odstotki čistega dobička. Ker bo torej več kot polovica čistega donosa ostalo čebelarju, je razumljivo, da bo čebele dobro opravljal in se izogibal površnosti. Ker smo nadalje sklenili, da kot privatnik ne more več čebolariti, bo vsa njegova strokovna sposobnost usmerjena v čim večji uspeh čebelarstva pod njegovim vodstvom. V danih okoliščinah se je Zveza odločila, da se vodja ČE-GrO imenuje zakupnik, ker dobi določeno gospodarstvo v samostojno upravljanje. To je eden zmed osnovnih principov čebelarskih gospodarstev Zveze.
Zveza je tudi stala na stališču, da morajo ČE-GO postati poseben vir dohodkov Zveze. Če upoštevamo, da bodo ti obrati res vzorni, kar naj bi jamčili v prvi vrsti ljudje, ki jih bodo vodili, potem lahko pričakujemo v nekaj letih amortizacijo vloženih sredstev, a tudi uresničitev te naloge.
Najvažnejše vprašanje pa je pri tem, kdo bo vodil nove obrate Zveze. Zveza namreč zaupa precejšen del svojega premoženja v upravo čebelarju. Ali bo imela vedno tako srečno roko, da bo sklenila pogodbo o zakupu z ljudmi, ki zaupanje tudi zaslužijo? Paziti bo torej treba, da dobe tako gospodarstvo v zakup le ljudje, ki imajo potrebne strokovne, moralne in politične kvalifikacije.
Jasno je tudi, da bo Zveza pri uvajanju modernega načina čebelarjenja, pri znanstvenih raziskovanjih in podobnih nalogah, prvenstveno uporabljala ČE-GO. Če bi te naloge predstavljale za ČE-GO stroške ali izgubo, jih bo morala Zveza seveda plačati-
Bistvena določila bo Zveza fiksirala s pogodbo, ki jo bo sklenila z zakupnikom. Najvažnejša postavka pa bo, 'da bo zakupnik vodil zaupano gospodarstvo povsem samostojno in (la se noben organ Zveze ne bo smel vtikati v njegovo poslovanje ter mu predpisovati, kako naj gospodari. Če
pa bi se ugotovilo, da ne gospodari pravilno, ali da celo zlorablja zaupani položaj, bo Zveza seveda prisiljena proti njemu nastopiti. Zveza bo imela tudi določene inšpektorje, ki bodo večkrat pregledali celotno poslovanje. Tem inšpektorjem bodo zakupniki dolžni dati potrebne podatke.
Vse čebelarsko gospodarstvo je zakupnik dolžan zavarovati takoj ob prevzemu. Zavarovalnina se vknjiži kot režijski izdatek v knjigovodstvu zakupnika. Prav tako se bodo v knjigovodstvu zakupnika knjižili vsi režijski izdatki, ki se bodo v primeru slabe letine krili iz kreditov Zveze. Zveza ga bo torej knjigovodsko obremenjevala, z dohodki pa razbremenjevala, dokler 110 bo izkazan čisti zaslužek. Za kasnejše primere slabih letin pa bo treba določiti, kolikšen odstotek se odvaja v rezervni fond gospodarstva. Zveza stoji na stališču, da naj bi v treh letih ustvaril zakupnik solidno rezervo v višini 60.000 dinarjev.
Pogodba o zakupu naj bi veljala za nedoločen čas. Zakupnik, ki je 10 let lepo in pravilno gospodaril, dobi za nagrado v svojo last vse gospodarstvo, ki ga jo imel v zakupu. Če hoče to imovino prodati, jo mora v prvi vrsti ponuditi Zvezi, če jo Zveza kupi, lahko prejšnjemu zakupniku kupljeno čebelarstvo zopet prepusti v nadaljnje upravljanje.
Zakup lahko odpove zakupnik le ob koncu letne čebelarske sezone, to je vsako jesen od 1. do 25. septembra. Zakupa pa ne more odpovedati, če z dohodki zakupa niso bila ustvarjena v korist Zveze tale sredstva: letna amortizacija 10 odstotkov vrednosti investirane vsote, obrestovaiije vloženih sredstev po 5 odstotkov in 25 odstotkov dohodka od vloženih sredstev. Zakupnik mora torej najprej izpolniti vse te pogoje in šele potem zakup opustiti. Zato naj raje pred prevzemom temeljito premisli, ali bo kos vsem nalogam, ki jih zahteva zakup. Zveza hoče na ta način preprečiti neumestno prehajanje zakupov iz ene roke v drugo roko.
Menjavanje pogojev zakupa in korekture pogodbe so možne le ob koncu sezone. Seveda pa lahko Zveza poseže vmes v primeru zakonitih raz-
logov, kot so n. pr- kriminalna dejanja, nepoštenost in podobno.
Zveza ho dala v zakup, panje in družine, čebelnjake, tehtnice (na 30 panjev 1 tehtnica), točilo, omaro za satje in stojalo za odpiranje satja. Ves ostali inventar si jo dolžan preskrbeti zakupnik iz lastnih dohodkov zakupa.
Če bi hotel zakupnik razširiti svoje čebelarstvo na več sto panjev, bo nujno potreboval pomožno delovno silo. Kako si jo preskrbi, je njegova zadeva. Nameščence lahko plačuje honorarno po efektivnih urah ali mesečno. Vsi ti nameščenci pa bodo obremenjevali režijo zakupnika- Poleg tega bo zakupnik prisiljen od časa do časa najeti še druge ljudi, da
mu bodo pomagali. Ti izdatki bodo nrav tako obremenjevali režijo zakupnika.
Čeprav jo bilo okroff ustanovitve in noslovanja Čebelarskih gospodarstev že nešteto diskusij, premišljanja in kalkulacij, ne more nihče dokončno ugotoviti, kako se ho v praksi izkazal novi način čebelarjenja. Vsi vemo, da bodo mnogi čebelarji pozdravili to revolucionarno spremembo v načinu čebelarjenja, da pa tudi takih ne ho manjkalo, ki bodo še pred rojstvom hoteli novorojenčka obsoditi in zadušiti. Zato pozivamo vse one, ki hočejo z nami pošteno sodelovati, da nas opozorijo na napake ter svo-'e boljše zamisli in predloge sporoče Zvezi.	P.	N.
Delovanje upravnega odbora Zveze
2.	seja upravnega odbora Zveze čebelarskih društev za Slovenijo je bila dne 3. TX. 1952 ob 9. uri v Ljubljani.
Seje so se udeležili tov.: Arko Adolf, Belec Janko, Brezovšček Av-irust, Bukovec Avgust, Cvetko Franc, Cmer Ladislav, Globokar Ivan, Grabrijan Niko, Kobal .Tosip, Krmelj Maks, Lampe Jože, Lemut Janez, Marolt, Janko, _ Majcen Ivan, Mihelič Stane, Močnik Peter, Namar Polde. Rojec Vlado, Tručl Ciril, Zupančič Tone.
Upravičeno je bil odsoten tov. Robida Franc-
Predsednik tov. Maks Krmelj je pozdravil navzoče in predlagal naslednji dnevni red:
1. Poročilo predsedstva Zveze o delu glede na sklepe T. seje upravnega odbora: odobritev dosedanjih sklepov predsedstva.
2. Predlogi predsedstva Zveze:
;i) o ustanovitvi socialističnega čebelarskega zakupa;
b) o ustanovitvi čebelarske šole;
c) uredbe o pasiščih.
3. Predlogi članov upravnega odbora.
4. Razno.
Predsednikov predlog dnevnega reda je bil soglasno sprejet.
K točk! 1.: Tajnik upravnega odbora tov. Mihelič Stane je prebral zapisnik 1. seje upravnega odbora Zve-
ze in poročal, da so bili vsi sklepi izvršeni, v kolikor ni izvršitve ovirala preselitev v nove prostore.
Tov. Čmer Ladislav je pojasnil, da ČT) Celje ni moglo dodeliti od svoje količine sladkorja še članom ČT) Šmarje, ker ga zanje ni prejelo.
Tov. Bukovec Avgust jo bil mnenja, da nas avtoklav ne bo rešil nevarnosti okužbe, pač pa bi bilo treba naziti, da dobimo v predelavo le satje zdravih čebel.
Tov. Mihelič Stane je trdil, da je noglavitna. dolžnost Zveze, da strogo loči kuho vosčin od izdelovanja sat-nic. Voščine naj hi oddajali čebelarji Zvezi v vrečah.
Tov. Arko Adolf se je s tem predlogom strinjal in predlagal, da naj bi slopili v stik s Čebelarsko družino Vič, ki naj bi našla primerne prostore za kuho voska.
Upravni odbor je nato soglasno sprejel gornji predlog in odobril zapisnik T. redne seje Zveze.
Predsedstvo ZČDS .je imelo v razdobju od T. redne seje upravnega odbora do 3. IX. 19r>2 štiri redne seje in več sestankov, na katerih je sklepalo o drugih važnih vprašanjih. Prav tako so imeli še posebej sestanke posamezni odseki pri Zvezi. Predsedstvo ZČDS pa v tem času ni bilo le izvrševalec naročil, ki mu jih je naložil na zadnji seji upravni odbor, ampak je skušalo biti tudi iniciator
novega načina udejstvovanja v naši Zvezi. Že iz programa druge seje je razvidno, da je hotelo predsedstvo usmeriti svoje delo tako, da bi bilo čimbolj skladno s sedanjo stopnjo socialističnega gospodarskega razvoja v naši državi.
Glede na to je bilo treba seveda misliti tudi na materialno bazo, ki bi nam tako delo omogočila. Kakor je iz kasnejšega poročila razvidno, smo po zaslugi tov. predsednia in blagajnika tako bazo tudi ustvarili.
Druga zadeva, ki je zaposlovala 1a-ko predsedstvo kakor uslužbenstvo Zveze, je bila preselitev, ki pravza' nrav še do danes ni končana. Ob razlastitvi je bila naša stavba ocenjena s polovično vrednostjo stavbe, v kateri smo danes. Zveza bi morala zato doplačati za našo stavbo na Miklošičevi cesti še 3 milijone dinarjev. Upravni odbor mora danes odločiti, ali kupimo to stavbo ali pa ostanemo samo njeni polovični lastniki.
Po diskusiji, v katero so posegali nosaniezni člani upravnega odbora Zveze in odobravali nakup, je bil soglasno sprejet sklop, da stavbo odkupi Zveza v celoti, predsedstvo pa naj po možnosti še poskuša doseči znižanje cene.
Po teli splošnih problemih, ki jih je reševalo predsedstvo. j(} tajnik poročni o posameznih sklepih ki jih ie predsedstvo sprejelo in Vi naj jih odobri upravni odbor. Najvažnejši sklepi so bili naslednji:
1- Službo obveščevalnih postaj je treba najtesneje povezati z meteorološko službo. “Dosedanjo obveščevalno službo je treba reorganizirati in ji dodeliti potrebna finančna sredstva.
2. Čimprei je treba ustanoviti Zve-zo čebelarskih društev in zadrug -Tu-gosln'THe na principu, da so v odboru Z(VD.T zastopane posamezno re-nuhlike ne pa posamezna CD oziroma zadruge. Naloga ZCDJ bo reševanje splošnih čebelarskih problemov.
3. Zaradi slabe čebelarske letine je predsedstvo prosilo zvezno vlado za cenejši nakup sladkorja. Prve štiri vagone ie že razdelilo na način, kakor je bil objavi ien v časopisih in po ceni 7f> din za kg, glede nadaljnjih dobav sladkorja pa se še pogajamo, a cena bo višja, okoli 108 din za kg.
Prav tako je predsedstvo skušalo najti primerna pasišča. kjer bi si čebele nabrale vsaj zimsko zalogo- Zal, vsa prizadevanja letos niso rodila večjih uspehov. Še najbolje so opravi-
li	čebelarji, ki so imeli čebele v hoji na Javorniku.
4. Odkup medu se razvija po načinu. kakor je to predlagal občni zbor Zveze: člani dobe pri prodaji akontacijo po 120 din za kg, ostanek pa najkasneje v 3 mesecih. Po kvaliteti nlačujemo članom med po 190 do 220 din, medtem ko ga kupujemo od nečlanov ceneje.
Glede izvoza medu v Avstrijo je bila pogodba že sklenjena, a je bila v zadnjem času odpovedana, ker je Avstrija začasno ukinila uvoz medu.
5. Posamezna čebelarska društva, kakor tudi druge organizacije so se obračala na Zvezo zaradi podelitve raznih podpor. Predsedstvo je zavrnilo te prošnje z motivacijo, da ne moremo finančno podpirati krajevnih organizacij-
G. Zaradi naraščajočih potreb in zalo, da bo mogoča kontrola dela obveščevalnih in plemenilnih postaj, je zveza, kupila tritonski tovorni avtomobil in motorno kolo PKW 3.r)0 ccm.
7. Za čebelarsko šolo bo nujno potrebna vzorna plemenilna postaja v bližini Ljubljane. Čebelarsko društvo Ljubljana, kljub temu da ie dobilo dotacijo od Zveze in mu je Zveza obljubila še druge ugodnosti, ni do danes napravilo nič. Zato je predsedstvo Zveze sklenilo, da zahteva dotacijo nazaj, ker bo Zveza sama zgrabila in uredila plemenilno postajo v Kamniški Bistrici.
8. Predsedstvo Zveze je nastavilo za direktorja ZČDS tov. Namarja Poldeta. bi a trajnika ZCDS, poleg tega pa je snrejelo v službo še eno pisarniško moč in ekonoma- Povečanje dela in razširitev poslovanja sta namreč nujno to zahtevala.
9. Predsedstvo ie začelo z odkupom čebel za socialistične čebelarske zakupe.
10. za čebelarski muzej smo nakupili večje število panjskih končnic.
11. Doslej je Zveza priredila pri ČD skupno 19 predavanj;
12. »Slovenski čebelar« izhaja redno na 24 straneh in ne na 16. kot je bil sklep občnega zbora.
13- Predlog uredbe o pasiščih je Zveza sestavila. Več o tem v posebni točki.
14. V mescu juliju nas je obiskal znamenit angleški čebelar Adam Kehrle, ki si je ogledal posamezna čebelarstva.
15. O drugih sklepih predsedstva bo še govor pri nadaljnjih točkah dnevnega reda. Zato jih ne navajamo v tem poročilu.
Po krajši diskusiji je upravni odbor v celoti soglasno odobril tajnikovo poročilo in sklepe predsedstva Zveze. Sprejel je še naslednje pred' loge:
Uprava »Slovenskega čebelarja« mora takoj začeti z izterjavanjem še zaostale naročnine za list (Belec).
Vsako društvo mora napraviti seznam čebelarskih družin s člani, da bo mogla Zveza ustvariti evidenco (Cmer).
Pravočasno je treba prekalkulirati naročnino za Slovenskega čebelarja v 1. 1953., da bodo mogla društva še pred občnim zborom pobrati naročnino in članarino (Arko).
Na vsakem občnem zboru čebelarskih družin naj bo navzoč vsaj po en član čebelarskega društva, ki bo lahko odgovarjal na posamezna vprašanja in seznanil čebelarje s perečimi čebelarskimi vprašanji (Cmer).
Ker ni^več na razpolago prvih številk letošnjega »Slovenskega čebelarja«, lahko dobe na novo pristopivši člani lanski letnik, če ga še nimajo (Mihelič).
Tov. Nainar Polde, direktor ZGDS je nato na kratko poročal o tekočih problemih, s katerimi se ukvarja ZČ-DS in njena gospodarska sekcija: Delo zavirajo trenutno pomanjkljivi prostori. Glede na sklepe zadnjega občnega zbora in sklepe, ki jih je danes že odobril in jih bo še odobril upravni odbor, stoji ZČDS pred velikanskimi nalogami in tudi velikimi izdatki. Nobene reči ni mogoče izpeljati brez denarja. Posrečilo sc nam je dobiti denarna sredstva, treba jih bo samo porabiti preudarno, tako da bo imelo naše čebelarstvo od njih največje koristi. Sami bomo kasneje sklepali o tem in seveda prevzeli tudi odgovornost za to.
Kako odkupujemo in prodajamo med, je poročal tov. tajnik. Tov. Na-
mar je predlagal, da bi nakupovali komisijsko tudi vosek. Doslej je bilo premalo propagande za uživanje medu. Več bo treba storiti za realizacijo izvoza medu. Zveza sama bo poleg prodajalne uredila še prostore za bui'-1'et, kjer ho poleg medu prodajala tudi vsakovrstne izdelke iz medu. Letos smo v inozemstvo prodali 122 matic. Ker nismo bili sami izvozniki, so zanje dobivali devize drugi. V zalogi je še okoli 600 AŽpanjev. Zaradi prenehanja sezone smo znižali cene A2-panjem na 2500 din, t. j. pod sedanjo lastno ceno. Ta cena bo veljala le, dokler bo zaloga trajala, kasneje pa se bo cena zopet dvignila. Opozoriti je treba članstvo na to izredno ugodnost. Tudi za panje in druge čebelarske potrebščine jo treba doma in drugod napraviti večjo reklamo; sodelovati je treba na vseh razstavah.
Na koncu je tov. Nainar predlagal, naj bi upravni odbor potrdil sprejeto odločbo o stimulaciji osebja, ki je bila objavljena v zadnji številki »Slovenskega čebelarja« in najem 10.5 milijona dinarjev brezobrestnega dolgoročnega kredita, ki ga bomo porabili predvsem za ustanovitev socialističnih čebelarskih zakupov, reorganizacijo obveščevalnih postaj itd.
Upravni odbor je oba predloga sprejel. Prav tako je bilo odobreno računovodsko poročilo za 1. polletje.
Naio je upravni odbor prešel k 2.
a)	točki dnevnega reda.
Ker so vsi člani upravnega odbora dobili že hkrati z vabili prepise predloga Odločbe o ustanovitvi čebelarskih gospodarstev kot socialističnih obratov in ravno tako Pravilnik o poslovanju čebelarskih gospodarstev, je tov. predsednik po uvodnih besedah predlagatelja tov. Namarja odprl razpravo o tem:
Tov. Nainar: Pašni pogoji v Jugoslaviji so v primerjavi z drugimi deželami zelo ugodni. Doslej smo vse to paše le deloma izrabljali. Ugotoviti je treba, da so se marsikatera čebelarstva državnega in zadružnega sektorja izkazala za nerentabilna, da nekatera komaj životarijo, da pa druga uspevajo, ker imajo dober in zaveden čebelarski kader. Nekateri čebelarji so že ob ustanavljanju takih čcbelarstev skeptično gledali nanje. Zakaj, ni težko razumeti in tudi da-
nes, ko ustanavljamo nove socialistične čebelarske obrate, lahko ujamemo marsikak prezirljiv pogled ali posmeh, za katerim se seveda skriva želja, da naj bi čimprej vrag vzel vse to. Nas so izkušnje ob polomih neka' terih velečebelarstev izučile in, kakor je razvidno iz pravilnika, bomo te napake odpravili. Zmotimo se lahko le v človeku, ki bo vzel tak zakup — a tudi v tem primeru so in morajo biti interesi Zveze zavarovani.
Ta socialistična čebelarstva bi uvedla tudi moderen način čebelarjenja. V njih bi se vzgajali sodobni napredni čebelarski kadri, ki morajo imeti poleg zadostne strokovne izobrazbe tudi najvišje moralne vrline. Letos je za ta gospodarstva na razpolago okoli.4 in pol milijona dinarjev. S tem denarjem bo Zveza lahko letos ustvarila več zakupov po GU — 120 panjev.
Tov. Krmelj:	Vsakemu mora biti
jasno, da moramo v naši novi družbeni ureditvi skrbeti tudi za to. da bomo pridelali čim več .medu. Da vsi medni viri danes niso izkoriščeni, pa, je tudi res. Kar nas je prevaževalcev, vozimo bolj ali manj »na slepo«. Zato moramo čebelarska vprašanja reševati načrtno; misliti je treba na vsa področja čebelarsko službe in imeti Dod kontrolo vsa pasišča. Izkušnje so nam pokazale, da ne drži pravilo: hoja medi vsako tretje leto. Medi namreč vsako leto, samo ne vedno na istem kraju. Če bj bila naša obveščevalna služba pravilna, bi taka medenja ne šla brez haska mimo nas. Zato moramo nujno, ko govorimo o socialističnih zakupih, spregovoriti tudi o 'reorganizaciji obveščevalnih postaj. Čebele bomo premikali v paše samo takrat, ko bomo res dognali, kje kaj medi. Naslednje vprašanje, ki je v zvezi s takimi čebelarskimi obrati, je vprašanje vzrejo matic in moderniziranje naših prevoznih sredstev.
Mislim, da je bilo dosedanje delo ZČDS preveč omejeno. Zato pa moramo usmeriti njeno nadaljnje vdelo prav v ureditev socialističnih čebelarskih obratov, ki bodo ob ugodnih letinah dali večji in cenejši pridelek.
Tov. Bukovec: V principu se popolnoma strinjam s predlogom tov. Namarja glede ustanovitve socialističnih gospodarstev. S tem pa nočem
reči, da bomo brez pomisleka glasovali za ustanovitev, ne vem, koliko takih gospodarstev. Pogoj je, da izročimo čebelarstva v zakup res kvalitetnim čebelarjem. Takih pa ni ve^ lik (j. Slovenija sama je s čebelami prenasičena; zato bodo morali čebelarji prevažati v druge republike. Morda prvo leto ne bodo imeli uspehov. Vsak neuspeh pa se bo izravnal z uspehi v naslednjih letih. Predlagam, naj se v začetku ne ustanovi preveč socialističnih gospodarstev, kajti priti moramo najprej do potrebnih izkušenj.
Tov. Marolt: Ustanovitev social, gospodarstev je velik korak naprej!
Nadaljnja diskusija je šla bolj v podrobnosti načrta. Sodelovali so v njej. tov. Naniar Polde. Krmelj Maks, Grabrijan Niko. Čmer Ladislav i- dr.
Končno je bil soglasno sprejet sklep o ustanavljanju social, gospodarstev po predloženem Pravilniku in Odločbi z dodatkom, da prošnje za zakup sprejema predsedstvo Zveze čebel, društev Slovenije, ki odloča o tem, ali nekomu odda zakup ali ne, ne da bi moralo za odklonitev navesti razloge.
O točki 2. b), t. j. o^ predlogu za ustanovitev čebelarske šole, je poročal tov. Rojec Vlado.
Poročilo je bilo objavljeno že v zadnji številki »Slovenskega čebelarja«-
V	diskusiji, ki so se je udeležili tov. Bukovec, Krmelj, Rojec, Mihelič, Lampe i. dr. so vsi pozdravili ta predlog in z zadovoljstvom sprejeli vest, da je tudi Odbor za strokovne šole Sveta za prosveto in kulturo vlade LRS odobril ustanovitev šole in s tem uredil to, kar ni bilo mogočo urediti 25 let v bivši Jugoslaviji.
O točki 2. c) t. j. o uredbi o pasi-ščih odbor na predlog načelnika odseka tov. J. Belca ni razpravljal, ker bo predloge posameznih članov k uredbi obravnaval najprej odsek, ki bo izdelano poročilo predložil na naslednji seji upr. odbora.
Med predlogi članov upravnega odbora je bil predlog o sprejetju v Zvezo Čebelarskega društva Moravče soglasno odobren.
Ker k zadnji točki ni bilo predlogov, je predsednik ob 14.15 sejo zaključil.
Sladkor za prehrano čebel
V	»Uradnem listu« je v začetku septembra t. 1. izšlo naslednje
NAVODILO
o nabavi sladkorja za prehrano čebel brez plačila prometnega davka.
1. Pravico do nabave sladkorja za prehrano čebel brez plačila prometnega davka imajo državna kmetijska posestva, kmečke delovne zadruge, čebelarske zadruge in posamezni čebelarji ob naslednjih pogojih:
a) organ okrajnega (mestnega) ljudskega odbora, ki je pristojen za kmetijstvo, mora potrditi, da je treba v tistem okraju zaradi slabe paše, ki jo je povzročila suša, hraniti čebele s sladkorjem;
b) na podlagi potrdila organa za kmetijstvo je treba vložiti pri finančnem organu okrajnega (mestnega) ljudskega odbora prošnjo, da izda dovoljenje za nabavo sladkorja brez plačila davka;
c) sladkor se mora pred uporabo denaturirati z 1 odstotkom pekoče mlete paprike ali s 3 odstotki premogovega prahu;
2. Kmečkim delovnim zadrugam in čebelarskim zadrugam se lahko izda skupno dovoljenje.. V takem primeru je treba priložiti prošnji seznam članov zadruge z navedbo števila njihovih panjev. Posamezni čebelarji, ki niso člani zgoraj omenjenih zadrug, lahko vložijo kolektivno prošnjo preko okrajne zveze kmetijskih zadrug. Zveza priloži kolektivni prošnji seznam čebelarjev z navedbo števila panjev.
3. Na posamezen panj se lahko dobi največ 5 kg sladkorja.
4. Sladkor se denaturira v sladkorni tovarni pred odpravo.
5. Pri denaturiranju sladkorja mora biti navzoč uslužbenec finančnega organa okrajnega (mestnega) ljudskega odbora, ki je pristojen za kraj, v katerem se sladkor denaturira-Uslužbenec, ki je navzoč pri denaturiranju, se mora prepričati, da je sredstvo za denaturiranje pravo in da je popolnoma zmešano s sladkorjem, oziroma da je enakomerno porazdeljeno.
Uslužbenec, ki je navzoč pri denaturiranju, mora na dovoljenju potrditi, kdaj je bil sladkor denaturiran, s katerim sredstvom in kolikšna količina.
G. Sladkorna tovarna sme izdati sladkor za prehrano čebel brez plačila davka samo na podlagi izvirnega dovoljenja pristojnega okrajnega (mestnega) ljudskega odbora. Dovoljenje s potrdilom o denaturiranju je tovarni dokaz pri obračunu tako izdanega sladkorja.
7. Finančni organ okrajnega (mestnega ljudskega odbora mora voditi evidenco o izdanih dovoljenjih in od časa do časa kontrolirati pravico koristnikov do nabave dovoljene količine denaturiranega sladkorja.
8. To navodilo velja od dneva objave v »Uradnem listu Federativne ljudske republike Jugoslavije«.
Št. 2013.
Beograd, 30. avgusta 1Ö52.
Minister za finance FLRJ: Milentdje Popovič s. r.
Objavljamo zgornje »Navodilo« brez vsakega komentarja. Vsakdo, ki ima količkaj vpogleda v čebelarstvo, bo takoj ugotovil, da je bilo sestavljeno brez sodelovanja čebelarjev. Z njim so zaščiteni zgolj finančni interesi, nikakor pa ne čebelarski. Naša Zveza je takoj po objavi »Navodila« skupno z zastopniki čebelarskih organizacij iz drugih republik napravila pri finančnem ministrstvu in gospodarskem svetu v Beogradu potrebne korake ter dosegla, da se nekatera določila »Navodila« omilijo. Sladkorja ne bodo denaturirale _ tovarne, temveč .čebelarske organizacije v prisotnosti okrajnih finančnih organov in s takimi sredstvi, ki čebelam ne mdrejo škodovati,. Naša Zveza ga bo denaturirala z žaganjem in oddajala posameznim društvom po ceni 108 din za kilogram na podlagi potrdil pristojnih Okrajnih ljudskih odborov, da jim je zahtevana količina denaturiranega sladkorja res potrebna za krmljenje čebel. Razpošiljala ga bo po vrstnem redu prijav.
VESTNIK ZVEZE
 — -  ------------
MED
provzemamo od naših članov še vedno pod istimi pogoji kot doslej, to se pravi z akontacijo in kasnejšim obračunom. Akontacijo smo zvišali na 180 din. Od nečlanov kupujemo med po dnevnih cenah.
AJDOVA IN DRUGA PASIŠCA
V	6. številki našega lista smo priobčili osnutek uredbe o prevažanju čebel v ajdo in v druge paše. Zveza je dala ta osnutek v diskusijo vsem Čebelarskim društvom in posameznim interesentom, ki naj bi predložili svoje pripombe in morebitne spre-minjevalne predloge. Med ajdovo pašo in po njej je Zveza prejela nekaj ustmenih in pismenih pritožb o nepravilnostih, ki so se dogodile.
Kor je mogoče, da so se take ne* pravilnosti zgodile pri več društvih, poziva Zveza, da jih Čebelarska društva in posamezniki sporoče do 1. novembra t. 1. Zveza jih bo preučila in popravke vnesla v osnutek uredbe, ki jo bo nato predložila Svetu za gospodarstvo LES v odobritev.
SLADKOR ZA KRMLJENJE ČEBEL
Obveščamo čebelarska društva, da je Ministrstvo za finance FLRJ odobrilo dobavo z žaganjem denaturira-nega sladkorja. Zveza bo dobavljala sladkor po dosedanjih navodilih in dosedanjem vrstnem redu. Vsa društva morajo dobiti pri pristojnih Okrajnih ljudskih odborih potrdila, da jim je zahtevana količina denatu-riranega sladkorja za krmljenje res potrebna. Zveza je tudi dosegla, da bodo čebelarji dobili pri Narodni banki posebne kredite za nakup sladkorja z nizkim procentom obresti. Podrobna navodila je Zveza poslala na vsa čebelarska društva-
ČEBELARSKA ŠOLA
Ker se do določenega roka ni prijavilo zadostno število učencev, je Zveza čebelarskih društev za Slovenijo podaljšala rok za vpis v Čebelarsko šolo do 15. oktobra. Doslej se je vpisalo vendarle toliko interesentov, da bomo s poukom pričeli v ponedeljek 3. novembra t. 1. O tem bo Zveza še posebej obvestila vse prosilce.
KNJIGE O ČEBELARSTVU
kupuje Zveza čebelarskih društev v Ljubljani za svojo knjižnico. Plačuje jih po njih vrednosti. Kdor ima kako tako knjigo, naj jo takoj ponudi naši Zvezi v nakup.
'
PANJI
Na zalogi imamo še nekaj panjev po znižanih cenah 2300 din na 9 satov in 2500 din na 10 satov. Čebelarje opozarjamo, da bomo morali nove partije panjev prodajati po znatno višjih cenah. Zato naj se podvizajo, da ne zamude ugodne priliko.
ČEBELARJI,
ki ste oddali Slovenskega čebelarja v vezavo, ga lahko dobite v Društveni čebelami v Ljubljani. Dvignite ga
čimprej!
VOŠCINE IN SATNICE
Zveza kljub prizadevanju in urgencam na odločilnih mestih še ved-no ni dobila primernih prostorov za satnišnico, upa pa» da se ji bo to do konca tega leta vendarle posrečilo. Zato prosimo člane, da nam vo-ščin ne pošiljajo v prekuhavanje, dokler jih ne obvestimo, da je satniš-nica vzpostavljena. Do tedaj naj počakajo tudi z zamenjavo voska za satnice, ker jih nimamo dovolj na zalogi.
.