štev. 32. V LJUBLJHNI, v sredo 25. avgusta 1915. Leto U. .7 Po zavzetju Varšave: Ujeti Rusi peljejo s seboj v nemško ujetništvo ruske strojne puške. Brambovci. Kar smo mi brambovci, več nismo slabovci, volje smo zidane, dobro nam je! Kaj neki maramo! To samo prašamo: Kje so sovražnilii ? Jili č'mo pobit'! Sava čegava je? Soča čegava je? Jili bomo varvali, lido jih če pit' ? Le sem, sovražnilii! Prid'te, razbojnilii! Tepeni bodete, vas je premal'! Poljci, Podunavci, Čelii in Mažarji, vsi smo za enega, eden za vse! Kralja ni goršega, polka ni boljšega, kakor Frančišek je, kakor smo mi! V. Vodnik. W. G. Appleton: 31. nadaljevanje. Žrtev zarote. Roman. DEVETNAJSTO POGLAVJE. Nevoljen sem se otresel roke tega moža. „Ali ste blazni?" sem vzkliknil razburjen, „ali smatrate morda to za šalo?" „Niti eno niti drugo, gospod. Imam zaporno povelje za vas v žepu. Take listine vsekakor ne boste proglasili za šaljivo in ne preostaja vam pač druzega, kakor da greste z menoj." „To mora biti na vsak način kaka pomota," je dejal Mortimer, ki je ves preble- del od razburjenja. „Tako obtožiti mojega prijatelja, to je naravnost blazno, smešno." „Naj bo karkoli, jaz moram vršiti svojo dolžnost," je odvrnil mož postave, „in najbolje je pač za gospoda, da gre mirno z menoj." „Ampak," sem odgovoril razjarjen, „po ročiti so hočem pravkar in pričakujem vsak hip svojo nevesto. Še sanja se mi ne, kaj naj pomeni vse to; sami morate izprevideti, da sedajle ne morem odtod." „Jako žal mi je, gospod, toda ne pomaga nič, z menoj morate. Vaš prijatelj lahko ostane tukaj, da pove dami, kaj se je zgodilo. Saj je resnično silno neprijetno — to rad priznavam — ali še vedno bolje, kakor pa da povzročite tukaj na javni cesti kak neljub prizor. Tukaj skozi prehod lahko izgineva, da ne opazi nihče ničesar." V tem trenutku je zavila kočija z Mar- celo baš okoli ogla. Ves prestrašen sem se ozrl v Mortimerja, ki je takoj spoznal resnost položaja in je dejal: „Gospod ima vsekakor prav. Ž njim moraš iti na vsak način; zato stori to takoj, da se izogneš škandalu. Kam ga odvedete, gospod stražnik?" „V policijski revir v Putneyu. Sodni dvor ima danes svojo sejo in je izdal pred nekako uro zaporno povelje." »Pojdi ž njim, ljubi Ted, in udaj se v svojo usodo. Strašno je to, vem. Na kaj takega danes nisva bila pripravljena. Toda glavo pokonci! Dolgo te ne bodo mogli imeti zaprtega. Vkratkem se vse pojasni. Po preteku ene ure pridem k tebi. Sedaj pa kar pojdi!" „Ali," sem dejal še vedno obotavljaje se, »kako poveš Marceli to?" „Že kako — v temle hipu še sam ne vem. Toda hitro, hitro, pojdi za božjo voljo, da ne bode videla, kako te odvede. Voz bo vsak čas tukaj." Zbral sem vse moči, dasi sem se moral tati, da mi poči srce, in sem se obrnil k redarju. »Pripravljen sem," sem rekel, „ampak pustite me, da grem sam po cesti. Prihranite mi za božjo voljo sramoto, da bi me vedli kakor zločinca-Prav gotovo vam ne povzročim nika-kih neprijetnosti, to vam zagotavljam." Odšla sva. Ko pa sem se na oglu še enkrat obrnil in sem zagledal pri oknu kočije dražestni obrazek svoje neveste, se mi je zavrtelo v glavi in menil sem, da se moram zgruditi na tla. To je bilo več kot preveč. Taka grozovitost je bila nezaslišana — strašna — nepopisna. In vendar se nisein mogel, nisem smel upirati. Brez moči, kakor kak otrok sem bil v oblasti stroge, neusmiljene postave; kakor najhujšega zločinca so me peljali po ulicah, da se zagovarjam zaradi strašnega, meni docela neznanega čina. Ta misel mi je bila tako grozna, da sem kar omahoval pod njo. Molče sem korakal poleg moža. Dolgo časa je trajalo, preden sem se toliko obvladal, da sem mogel govoriti. Potem sem poizkušal izvedeti kaj Iz Trentina: Zimsko zdravilišče Riva, v tropično zeleni okolici ležeče krasno mesto ob Gardskem jezeru na Jui. Tirolskem, brezupni cilj lašKe vojske. Splošni pogled na južnotirolsko utrjeno mesto Trident ob Adiži, drugo največje tirolsko mesto, ki mika Lahe. stran 2. TEDENSKE SLIKE. 32. štev. natančnejšega, toda zaman. Mož je imel zaporno povelje, drugega mi ni mogel povedati. Mislil je, da je bila moja teta zastrupljena, toda zanesljivo ni vedel tega. Natančnejše bom že dovolj kmalu zvedel, ko me pripeljejo pred preiskovalnega sodnika. Stražnik bi mi bil resnično rad povedal, a k nesreči ni vedel ničesar druzega. S strmečimi očmi so se ozirali ljudje za mano, ki sem stopal poleg stražnika, na kolodvoru pa so stikali glave skupaj in ugibali, zakaj li se vozim s stražnikom v istem vozu. Priznati moram, da se je vedel stražnik zelo dostojno ter je izvrševal svojo žalostno službo s toliko diskretnostjo in pri-zanesljivostjo, da je s svojim vedenjem preprečil vsaj javen škandal. Svest si svoje popolne nedolžnosti, sem se vedel tudi sam kolikor najbolj mirno ter sem kazal z na-)orom vseh svojih duševnih sil prav hladno ice. Priznavam pa, da mi je bilo preklicano tesno pri srcu in da so bili trenotki, ki sem jih preživel na poti in na kolodvoru ob strani policijsta najstrašnejši v vsem življenju. Pravkar še svoboden, na pragu najvišje sreče stoječ, ponosen, sa- ijr mozavesten in obče spoštovan mož, sem bil hipoma brez lastne Volje, aretira-nec, izpostavljen javnemu zasmehu in v nevarnosti, da me izobčijo, iz vsake poštene družbe! In vse to še po nedolžnem! Ko pa sem se ozrl na policijsta, ki je hladno in navidezno brezbrižno zrl skozi okno kupeja, sem moral občudovati takt in finočutno disciplino naše policije. Zavedal seni; se, da je policijska služba prav težka ter da zahteva morda ne toliko duševne izobrazbe, kolikor srčne tenko-čutnosti ter da bi zato k policiji sirovih, brutalnih in brezčutnih ljudi ne smeli jemati nikjer. Polagoma sva dospela v Putney. Postal sem zopet nekoliko pogumnejši, in veselil sem se trenotka, ko bodem mogel energično zahtevati odgovora, kako so me mogli obdolžiti takega zločina. Toda kakor hitro sem prišel na policijski urad, so me vklenili, preiskali, dalje so mi vzeli vse vrednostne predmete; sedaj sem šele zapazil, kako revno, onemoglo bitje je celo naj-ponosnejši in najmočnejši mož od onega hipa, ko se je — četudi le navi- dezno — pregrešil proti veličanstvu postave. Še preden sem mogel dobro razmisliti to strašno resnico, so me odvedli po nekaterih stopnicah navzdol ter skozi teman hodnik v neko celico, kamor so me zaprli. Rad bi vedel, če je bila že kdaj nedolžnemu človeku na tako grozovit način onemogočena poroka. Da se je mojim sovražnikom končno posrečilo prizadeti mi najhujši udarec, tega pač ni bilo možno tajiti. Navesti so morali vsekakor tehtne razloge sumnje, ker sicer bi ne bilo izdalo sodišče takega zapornega povelja proti meni. Kako in kdaj se konča ta stvar? Doslej se je zdelo, da se mi je treba odpovedati samo Marceli, pa bom prost vsakega nadaljnega zasledovanja; sedaj pa je krenila vsa zadeva na drugo, nevarnejšo pot. Ko so moji nasprotniki videli, da me za nobeno ceno ne morejo ločiti od Marcele, so segli po obupnem sredstvu. Da je umoril mojo teto člen zarotnikov, ki izkušajo krivdo zvaliti name, o tem ni bilo možno dvo- miti. Marcelo so mi izmaknili takore-koč šele na stopnicah oltarja, in za toliko trdovratno vztrajnost se naj zdaj izpokorim v ječi. Da so londonski lopovi veleslavni po vsem svetu, to ni zasluga le Dickensovega romana „01i-ver Tvv^ist", saj dajejo dovolj trdega posla evropski pohciji, toda američan-sko lopovstvo je vendarle doseglo idealno višino, in lump Anglež je v primeri z lumpom Američanom vendar pravcat diletant. Za svojo osebo se nisem pravzaprav čisto nič bal; zavedal sem se, da resnica in pravica končno morata zmagati ter da brez vsakega dvoma končno porazim svoje sovražnike. Toda kako dolgo bo trajal ta moj boj? — Koliko časa — morda tednov ali celo mesecev — mine, preden se mi posreči priti zopet čist in zmagovit iz te proklete kletke? — Jezilo me je tudi, da sem zašel — jaz, modern in-teligent! — v banalen detektivski roman, kakršnega bi si mogel izmisliti kak fantastičen Conan Doyle! To nikakor ni bilo po mojem okusu, kakor tudi Doylovih romanov resnično nikdar nisem čital rad. Tako se torej za svojo usodo nikakor nisem bal, zato pa sem se tolikanj bolj jezil in togotil ter želel svoje sovražnike stokrat in tisočkrat k vsem peklenskim vragom. Moje srce je bilo polno maščevalnosti in besno sem prisegal, da se nad lopovskimi zarotniki osvetim, kakor se ni še nikdar nihče na tem svetu. Ali mojo strašno togoto in krviželjno maščevalnost je hipoma zastrla skrb za Marcelo in za sestro. (Dalje prihodnjič.) Slava ,kranjskih Janezev*. Ogromno je število avstro-ogrskih peš-polkov in sila naše celokupne armade in bojne mornarice je nepremagljiva. Kranjska ima svoj deželni polk št. 17 — ali kakor ga imenujejo v ljudstvu, polk kranjskih Ja-nezev. Vsa armada se sijajno odlikuje na neštevilnih bojiščih, in ves svet je — hočeš, nočeš, moraš! — poln slave naše zmag bogate vojske. Listi prinašajo dan za dnem poročila o veličastnih činih hrabrosti in vztrajnosti različnih polkov. Tudi o 17. peš- Dantejev spomenik v Tridentu, kažoč z roko proti Italiji. Dantejev trg v Tridentu. Stey. 32. TEDENSKE SLIKE Stran 3. polku čitamo le najvišja priznanja. Zdaj pa je dal bivši poveljnik, polkovnik baron Stillfried, ki je stal dolgo dobo na čelu tega polka v miru in na bojišču, kranjskim Janežem izpričevalo, ki bo za večne čase govorilo o junaštvu Kranjcev. Sedanji poveljnik 17. pešpolka je dobil namreč ob obletnici vojne napovedi od polkovnika Stiilfrieda, pod čegar vodstvom se je bil odpeljal polk na bojišče, sledeče priznalne besede: ,0d C in kr. okrožnega poveljstva v Jedrze-iowu, Poljsko. — Gospodu C. in kr. podpolkovniku Hu-gu pl.Ventouru, vitezu reda železne krone 111. razreda, poveljniku pešpolka št. 17. Vojnopoštni urad št. 32. Moj ljubi, drag'i tovariš! Ko prejmete te vrstice, bo preteklo leto dni, odkar je bila izdana vojna napoved ter ste se Vi in hrabri sinovi Kranjske v plemenitem navdušenju pripravljali na boj za pravično stvari Kakšno povzdigujoče čustvo zame, da sem smel na čelu tega divnega polka oditi na bojišče! Veliko je trpel, veliko plemenite krvi je prelil za domovino in izgubil ljubljene, drage hrabre častnike in mnogo svojega hrabrega moštva, toda vsikdar zvest svojim tradicijam je neomadeževano ohranil svojo čast in se vsepovsod v stotinah bojev odlikoval s pogumnostjo in vstrajtiostjo, z junaštvom in navdušenjem ter na svojo zastavo pripel mnogoštevilni lovor. — Tebi, spoštovani, ljubljeni prijatelj, ki si s kratkim presledkom vedno vzdržal, izrekam kot poveljniku tega lepega polka svoja prevroča najboljša voščila in Te prosim, da jih vsem — vsem naznaniš 1 Bog bodi z Vami in Vam še nadalje podeli zmago, slavo in bogato priznanje! — Vedno Tvoj stari, udani prijatelj Stillfried m. p., polkovnik." Polkovnik baron Stillfried je bil v Go- logory težko ranjen. Vsled dobljenih poškodb ni mogel več na bojišče, pač pa je vsikdar z največjim zanimanjem zasledoval veledejanja 17. polka in jih je tudi povsodi odkritosrčno oznanjal. Polk je ponosen na priznanje tega moža. Njegove besede so pa tudi trajen dokument, kako vršijo Kranjci svoje dolžnosti do domovine v teh težkih dneh. Slovenske očete in matere, ki imajo svoje sinove pri 17. pešpolkn, navda to pismo s ponosom in samozavestjo! t Simon Rutar: Iz Gorišk^ in Gradiščanske. ¦• ' \',«;,* (Konec.) Kakor vsi drugi Slovenci, tako verujejo tudi Goričani v čarovnice („copernice" ali „štrige"), zmaje ali po-zoje, strahove, mrtvaške prikazni, večno uro, škrate itd, Škratelj ni večji od dečka srednje mere in nosi na glavi rdečo čepico. Po noči sedi na ognjišču in prešteva živo oglje. Deva ga v železen lonec in ga zopet iztresa. To ponavlja večkrat, a vedno gleda zamišljeno pred se. Ako mu zvečer cekin nastaviš na ognjišče, najdeš drugo jutro poln lonec suhih zlatov. — Tej podobne so pravljice o zakladih, katerih je vse polno po naši domovini, a varuje jih skopi škratelj in jih spreminja v oglje, ker ne privošči ljudem najdenega blaga. (K postanku teh pravljic so mnogo pripomogla prazgodovinska pokopališča, v katerih se nahaja obilo loncev z ostanki sežganih mr-ličev). Po vipavski dolini vedo mnogo pripovedovati o štorklji, (menda torklja ali torka, ki jo poznajo tudi Gorenjci. Op. ur.) ki je zelo podobna „Ježibabi" in nemški „Perhti,Pehtri", Štorklja kaznuje tiste gospodinje, ki o prepovedanih časih predejo ali lužijo. Neka žena je lužila na »mladi petek". Kar najedenkrat pritaplja štorklja tiho v hišo in praša ženo: „Kaj I delaš?" Žena odgovori: »Štrene lužiml" Tedaj pa stopi štorklja tik nje in se jej za-krohota: „Veš kaj, tudi jaz hočem tebe nekoliko polužitil" Po teh besedah zgrabi 1 štorklja delajočo ženo in jo vrže v kotel vrelega luga. Z njenim mesom začne se potem štorklja gostiti in kosti proč metaje glasno mrmra: »Glodam, glodam! Tvoje žene koščice za vrata metam!" Vsled tega mrmranja se mož vzbudi in ko razume grozne besede, poskoči kvišku, leti v kuhinjo in zvrne škaf mrzle vode štorklji na glavo. Ta pa pobegne vsa oblita in kapa-joča iz hiše. Vipavci (pa tudi Kraševci) poznajo poseben strah, ki se imenuje krvavo stegno. To je tako velikanski strah, da lahko celega človeka poje. Kakoršen je hudodelec, takošno je tudi »krvavo stegno": včasih večje, včasih manjše. Barve je žive, rdeče, ali zelo spremenljive, kakor velikonočni piruh. Navadno živi med razori (po „plantah") in varuje grozdje pred poljskimi tatovi, (zato posebno otroke strašijo ž njim) pa tudi na njivi, ki je bila s turšico posejana, so ga že videli. Čez zimo gre v gozd, zarije se tam v globoko podzemeljsko jamo in mirno spi v njej. Kraševci imajo lepo pravljico o postanku njih skalnatih tal. Ko je bil Bog svet ustvaril, ostal mu je še velikanski kup kamenja, o katerem dobrohotni stvaritelj ni vedel, kaj bi ž njim počel. Pride mu na misel, v morje zagnati ga, češ tam ne bode moglo nikomur na poti biti. Spravi je torej v velikansko vrečo ter je zažene po blis-kovo čez suho zemljo proti morju. Hudoba pa, ki je hotela stvaritelju pokvariti vse dobre stvore, naredila je luknjo v velikansko vrečo ravno pred-no je imela do morja prileteti. Kamenje se je hipoma izsulo iz vreče in tako je nastal puščoben, kamenit „Kras". Zopet dti ga pravljica pojasnuje kraške udrtine in večkratne posipe iz' Italijansko letalo, ki je metalo na Reko boir.be, a ga je naše lealo užgalo, da je padlo v morje. Pogled z morja na Reko, ki jo je brezuspešno obn.ttavalo z bombami latko letalo. stran 4. TEDENSKE SLIKE. 32 štev. podjedenih tal. Na dnu vsakega brezdna in ponora nahaja se baje škrat in obeduje s svojimi po-magači polento iz velikanske sklede. Večkrat pridejo razposajeni pastirji do brezdna in začnejo kamenje vanje me-lati. Če se pripeti, da zadene kamen ravno v 5kratovo skledo in jo razbije, tedaj se razsrdi podzemeljski duh, pri-hruje na površje in kaznuje s smrtjo najpoprej nagajive pastirje, potem pa naredi velikanski potres, da se vsa tla okoli in okoli usedejo in mesto brezna nastane velikanski dol. O čarovnicah imajo Kraševci prav zanimivo pravljico, kakoršna menda ni znana nikjer drugje. Fant je imel ljubico, o katerej je sumil, da je čarovnica, in ta svoj sum jej je tudi večkrat razodel, ali ona je vedno odločno tajila. Fant pa se je hotel sam prepričati in je zlezel po noči na drevo, pod katerim so se čarovnice k plesu zbirale. Ali tisto noč fantove ljubice ni bilo k plesu. Čarovnice so sklenile za-mudljivko na drobne kosce raztrgati in z njenimi kostmi lučati se. Kar najedenkrat pride dekle in zgodilo se jej je po sklepu čarovnic. Kosti obsojenke so letale celo na •drevo in fant je zgrabil za jedno rebro ter je shranil v žep. Ko so se bile čarovnice naigrale in je njih ura potekala, začele so zopet skladati kosti razmetane deklice Kar zapazijo, da jim manjka jedno rebro. Prestrašene so je iskale povsod, ali ga neso mogle nikjer najti. Ker je pa njih ura minevala, naredile so jedno rebro iz topolovine in dekle je zopet oživelo. Nedeljo po tem imeli so v vasi godce in dekle s topolovim rebrom je šlo na ples s svojim izvoljencem. Fant je hotel čarovnico očitno kaznovati in, ko sta drugi raj zaplesala, zavpije iznenada: „Jaz pa plešem s topolovim rebrom!" Deklica je koj sprevidela, da je izdana, preble-dela je in zginila nemudoma s plesišča. Tolminci in Kraševci še vedno i—-kole du je jo (kolendvajo) o božiču, novem letu in sv. treh kraljih. Možje in dečki hodijo ogrnjeni z belo haljo od hiše do hiše, gonijo zvezdo na visoki palici in pojo znane svete pesmi o Mariji, o rojstvu Jezusovem itd. Za uvod zapojo pa vselej jedno prigodno pesem na hišnega gospodarja, na njegovo gospodinjo ali pa na domačo hčer, t. j. na tistega, kogar najprej srečajo na hišnem pragu. Vojna z Italijo. Slovenec, major Dalmatincev. Slovenec, major, poveljnik onega dalmatinskega regimenta, ki si je pri Podgori priboril z brambo naše slovenske domovine nevenljivih zaslug, je pisal v Trst: Dne 18., 19., 20. in 21. julija smo imeli prav hude boje ponoči in podnevi, ali posrečilo se nam je vsaki-krat, da smo tega nesramnega polen-tarja zagnali nazaj. Mrtvih je ležalo kakor snopov pred nami; seveda tudi na naši strani, ali Italijan ima strašne izgube. Nekaj groznega je bombardiranje italijanske artiljerije; kaj takega ni še svet videl. Da se more v tem ognju vzdržati, treba imeti dobre živce; človek je ves omamljen in zmučen. Ganljivi so prizori, ako se sovražniku posreči — ker ga je petkrat več kakor nas — priti v naše jarke. V takem slučaju skočijo Dalmatinci in Slovenci na sovražnika z bajonetom, s kamenjem, pestjo, z zobmi, in to traja, dokler ga ne vržejo zopet ven in potem Lah leti nazaj, v to vdari naša artiljerija in ga zdrobi. V našem regimentu je res vsak častnik in infanterist junak. Vsi naši predsto niki občudujejo naš regiment. Ubogi slovenski duhovniki, ki so jih Italijani polovili. Čital si v noviniah, da so marsikaterega kakor izdajalca obesili ali u-strelili. No, upam, da jim vse poplačamo. — Voda se nam donaša v sodih^ kar se tiče hrane in vina, je tu za vojake dobro preskrbljeno. Saj je to glavna stvar, da vo- jaki ne opešajo. Obedujemo pa samo po noči, ker čez dan ni mogoče donašati živeža zaradi streljanja artiljerije. Armadni poveljnik pl. Boroevič o bojih pri Soči. „Az Est" poroča iz vojnega tiskovnega stana na južnem bojišču: Na celi bojni črti se pripovedujejo sledeče ginljive besede armadnega poveljnika pl. Boroeviča: „Vsak mojih vojakov, ki se je boril do konca bitke pri Gorici, zasluži hrabrostno svetinjo. Ko se bomo po popolnem porazu sovražnika vrnili, bo največja slava, če bo kdo mogel reči, da je služil v armadi ob Soči." Goriške Slovenke. Topničar Florijan Vrbnjak piše s primorskega bojišča: Nastavljeni smo tu v severozahodnem delu goriške dežele blizu trdnjavice B . . . Kakor pri Gorici, tako tudi tukaj sovražnik ne more nikamor naprej, dasiravno porabi silno mnogo streliva. Dne 13. julija (torek) okrog 9. dopoldne, pride k nam brhko dekle in nas lepo slovensko pozdravi: „Dobro jutro, fantje!" Vprašala je po stotniku. „Samo s stotnikom hočem govoriti. Imam mu nekaj povedati." Peljali smo jo k našemu poročniku, ki je rodom Hrvat. Dekle mu je povedalo, da je slučajno izsledilo pol ure od tod italijansko skrivališče v neki votlini. Poročnik je takoj odredil, da gre patrulja osem mož iskat dotično skrivališče. Mladenka nam je bila kažipot. Vodila nas je po stranskih potih in nas je nekako proti poldnevu privedla na skalo, pod katero je bilo domnevano skrivališče. Dekle nam je svetovalo, naj se razdelimo v dve gruči. Ena naj gre z leve, druga z desne strani nad Lahe, ki so po njenem mnenju gotovo v jami. Mladenka je šla z nami. Previdno se plazimo proti skrivališču. Naš trud ni bil zaman. Obe gruči Mladina v Lvovu pobira po begu Rusov v ol "O 12 žrebanj vsako leto, glavni dobitt;k - 630.000 kron - HnllitP 'S''^'"*^ pravico do dobitl