ANTON SKALA, Maribor: Kulturno poslansivo učiteljstva. (Govor na zborovanju učiteljskega društva za Maribor dne 11. maja 1927 v narodnih Rušah pri Mariboru.) Tovarišice in tovariši, nič novega Vam ne prinašam; staro, kakor je star učiteljski stan, je vprašanje o kulturnem poslanstvu učiteljstva. Prvi učitelj, kjerkoli in kadar* koli je živel, je bil pionir kulture, pionirji kulture smo mi in bo učiteljstvo vedno. Bili smo organizirani pionirji kulture, imeli smo organizacijo, ki se ni borila le za materjalne dobrine stanu, ampak je uspešno pomagala voditi tudi kulturni pokret v na* šem narodu. Po vojni nastale nacionalno, socialno in gospodarsko politične razmere, ki so pri> vedle do grupiranja učiteljstva kakor vseh stanov, ne toliko po svetovnih nazorih ko= likor po strankarski pripadnosti, so pretile, da bodo zrušile v prvih povojnih letih z velikim nacionalnim in kulturnim idealizmom usta« novljeno Udruženje jugoslovenskega učis teljstva. Borba za obstanek, stanovske pra= vice in za izboljašnje socialnega položaja je nadvladala vse višje misli in ideje, narodpo prosvetna in pedagoška vprašanja so se mo= rala v organizaciji umakniti stanovskim. Prejšnja stanovska in kulturna organizacija je postala pod pritiskom razmer sindikalna, to je strokovna, kjer se družijo pripadniki istega stanu, da se predvsem bore za svoje stanovske pravice, za ugodnejši socialni in gospodarski položaj. Kmalu potem, ko se je po lanski glavni skupščini v Beogradu pričelo Udruženje upravljati po sindikalnih principih, in sicer na osnovi mojega predloga o izpremembi pravil, je začutilo učiteljstvo v Sloveniji (ali tudi drugod, mi ni znano), ,. ki se drži na* prednega kulturnega programa, veliko zev v našem Udruženju. Pogrešati so pričeli kulturni program v Udruženju. Pričelo se je v zasebnih, pa tudi javnih krogih debatirati, ali naj ima Udruženje kulturni program in katerih načel bodi? Deklaraši so na to od= govarjali, da se lahko vsak posameznik pri^ znava kateremkoli kulturnem, pa tudi poli* tičnemu programu. Pridejo pa s to trditvijo v nekako majhno navzkrižje s svojim prvim členom, kjer trde, da je v interesu stanu in šolstva, da je ena sama učiteljska organiza« cija. V interesu stanu že, ker smo vsi lačni in moramo živeti; šolstvo pa se upravlja po kulturnih načelih, ip bi bilo res idealno, ako bi bili tudi v kulturnih načelih vsi »enega duha«, kar pa je v praksi nemogoče in tudi ni potrebno, če še enkrat pogledamo v na* vedeni člen, po katerem lahko pripadaš ka* teremukoli kulturnemu naziranju. Todvoje: zahtevati enotnost v interesu šolstva, a istos časno dajati svobodo v kulturni pripadnosti, je razumljivo moralo dovesti do nespora« zuma in zbegaposti. Zanimivo pa je, da se je ta zbeganost in neorientiranost pojavila le v vrstah učiteljstva z naprednim kultur« nim programom, dočim v vrstah katoliško narodnega učiteljstva te zbeganosti ni. Oni so bivšo svojo organizacijo Slomškovo zve» zo prekrstili v Slomškovo družbo, istočasno pa vstopili v sindikalno Udruženje. To se pravi: V interesu stanu so se združili z ostalim učiteljstvom, v interesu šole pa so si ohranili svoj kulturni program, ustanovili svojo kulturno organizacijo in izdajajo svoj kulturni list »Slovenski učitelj«, ki jim dela čast, kar jim moramo in jim lahko priznamo. Ti dogodki v naši stanovski organizaciji, ki jih že leto dni doživljamo, nas potrjujejo v dvojem: Prvič, da bomo morali smatrati Udruženje kot izključno stanovsko politič« no organizacijo in drugič, da si bomo mo* rali tudi napredni učitelji, ako bomo hoteli uresničiti, udejstviti svoje kulturno poslan? stvo, osnovati svojo kulturno organizacijo. Uresničiti svoje kulturno ' poslanstvo. — Katero pa je kulturno poslanstvo učitelj; stva? Dva važna dogodka. Tovarišice in tovariši, poizkusil bom o tem izpregovoriti nekoliko besed in me bo zelo veselilo in zadovoljilo, ako bo ta ali oni moja nepopolna izvajanja izpopolnil, da bomo dobro pripravljeni in z najboljšim namenom pričeli izpremipjati besede v de« janja, ki bodo v korist stanu, šoli, domo* vini in državi. Uvodoma sem omenil, da ne prinašam nič novega; učiteljstvo se je kulturno udej* stvovalo in ima namen tudi v bodoče delati za kulturni napredek svojega naroda. Si* novi, hčere smo svojega naroda in s pono= som lahko trdimo, da je do vseh kulturnopolitičnih pridobitev pomagalo svojemu na= rodu ne v zadnji vrsti učiteljstvo. Ne bom našteval vseh pridobitevi injpreokretov v na=i šem javnem življenju, naj opozorim le na dva izredno važna dogodka, med katerima je minulo 70 let in ki sta za preokret v kuU turnem življenju našega naroda odločilnega pomena. Prvi dogodek je iz leta 1848., ko so v dneh marčne revolucije želeli nekateri za povzdigo naše narodnosti vneti Slovenci, da bi se kranjska dežela, slovenski del koro* ške in štajerske dežele, slovensko Istrijans sko in Goriško v en narod zedinili. Drugi dogodek pa je iz leta 1918., ko so se zastopniki troimenega naroda Srbov, Hrvatov in Slovencev zbrali v Beogradu v narodni skupščini in soglasno sklenili, da se kot sinovi enega naroda ujedinijo v eno državo kraljevino SHS pod vla« do kralja Petra I. Karadjordjeviča, Velike* ga Osvoboditelja. Sedemdeset let od dunajske želje neka= terih vnetih Slovcncev, da bi bili Slovenci en narod, pa do svečane proklamacije narodnega in državnega edinstva v Beogradu. Kako kratka doba, ali koliko nesebičnega, požrtvovalnega kulturnega dela, a tudi ko= liko trpljenja, žrtev, bede, pomanjkanja, krvi! Med obema zgodovinskima dogodkoma so preganjanja, polne ječe, vislice, Suhi ba* jar, Albanija, dobrovoljstvo —; a vse je prepleteno z narodno pesmijo, ki je narod podžigala, da je vztrajal, da je zmagal. Ko so leta 1848. želeli nekateri zavedni Slovenci na Dunaju »Zjedinjeno Slovenijo«, »so neki presvitli Gospod na Dunaju raz* odeli, da ni nikakor dovelj, da taka vošila le nekateri iskreni domorodci na znanje dajo, ampak te vošila morajo edini glas vseh tistih ljudstev biti, ki imajo v tako novo zavezo stopiti. Ljudstvo mora govo* riti, mora želje na znanje dati, da se ne sili h kaki reči, h kateri morebiti nagnjenja nima.« To je bil dober nauk. Tedanji voditelji Slovencev so sprevideli, da sami brez ljud* stva ne pomenijo mnogo in da narod, ki ni prosvetljen, ne more doseči političnih uspe« hov. Odločili so se za prosvetno delo med narodom in »leta 1848. so se položili temelji slovenskega narodnega življenja, o katerem pred marcem tega leta skoro ni moglo biti govora«. Ustanavljati so se pričela društva: »Slovenija« na Dunaju in v Gradcu, Ljub* ljansko slovensko društvo, Goriško slav* jansko bralno društvo, Tržaški slavjanski zbor, Celovško slovensko društvo. Sledilo jc Celje. Idrija, Maribor itd. Prirejale so Se bcsede, gledališke igre; slovenščina je pri= čela dobivati veljavo; slovenska pesem se jc začela veselo glasiti po vsej slovenski zemlji. Imena učiteljev Potočnika, Praprotnika po= leg Mašeka in Fleišmana so v neposredni zvezi s širjenjem slovenske pesmi in z za* četki narodno * prosvetnega dela pri nas. Pesmi: »Ko dan se zaznava«, »Bratje v koio se vstopimo«, »Beseda sladka domovina«, »Bodi zdrava domovdna«, »Domovina mili kraj«, »Slovenec sem«, so prebile led v na* rodnem življenju Slovencev, so vzbujale na> rodno zavest po vseh naših krajih. Za brals nimi društvi — so prišle čitalnice (zveze s Hrvati), za čitalnicamd Sokol, za bescdami, prirgditvami v sobah in na odrih pa tabo: r i, veliki shodi na prostem. Slovenska na* rodna zavest se je razširila med najširšimi sloji. Ni večjega kraja, kjer bi ne imeli ali pevsko, bralno, dramatično ali kako drugo izobraževalno društvo. In kdo je vse to delo vodil, se nesebično žrtvoval za vzgojo naroda? Bil je to slo> venski učitelj. Opravljal je narodno pros svetno delo ali na prošnjo drugih narodnih voditeljev, ali iz lastne iniciative, ker je ču* til v sebi, da je za to delo poklican, ker je ljubil svoj narod in mu želel boljšo bodoč* nost v svobodi in napredku. Uspehi, ki jih jc dosegal naš narod v nacionalni in gospo* darski politiki, so bili uspehi nesebičnega in iz ljubezni porojenega kulturnega dela uču teljstva med svojim narodom. Največji nacionalno politični uspeh, ki so ga dosegli Slovenci z brati Hrvati in Srbi, seveda ne le s prosvetnim delom med naro= dom, ali bi ga brez tega težko, je narodno in državno edinstvo, proklamirano leta 1918. v narodni skupščini v Beogradu. To je brez dvoma; kajti o tem dvomiti bi se reklo dvo= miti o preganjanjih, prenapolnjenih ječah, vislicah, Suhem bajerju, dobrovoljstvu in Albaniji, bi se reklo dvomiti o naši narodni pesmi. Ne omenjam torej tega zgodovinskega dejstva, da bi morebiti hotel znova nače= njati debato o narodnem in državnem edin* stvu, temveč ga omenjam zato, da poka* žem na nov položaj v nacionalnem življenju Slovencev, ko so se združili z brati Hrvati in Srbi v nacionalno enoto, iz katere so ne« koč izšli ali bolje bili od nje odtrgani in da stavim vprašanje: Ali je danes, ko imamo Slovenci svojo nacionalno državo, še po= trebno, da učiteljstvo vrši prosvetno delo med narodom? Ni dvoma o tem, kaj ne? Kakor nekoč, bomo tudi danes rekli: mi ljubimo svoj na« rod, mu želimo boljše bodočnosti in čutimo v scbi, da smo za to delo poklicani in smo vselej pripravljeni žrtvovati svoje skromne moči za napredek, prosveto in svobodo svo* jega naroda. (Dalje prih.)