48 3 KRONIKA lOOO izvirno znanstveno delo UDK 904:908(497.4 Ptuj) prejeto: 24. 1. 2000 Iva Miki Curk dr., arheologinja, SI-1000 Ljubljana, Cimpermanova 5 Ptuj svetega Viktorina. Kako ga kaže urbanistično tkivo in tvarna kultura IZVLEČEK Najprej opišemo ostanke tistega mestnega tJdva rimskodobnega Ptuja, ki je zanj mogoče pri razpoložljivih načinih datiranja z gotovostjo domnevati, da je stalo ali bilo šele zgrajeno v drugi polovici 3. stoletja n. št Ker je rimskodobno stavbno tkivo na obeh bregovih Drava s svojim spreminjanjem toka močno spremenila, govorimo tudi o upravičeno domnevanih, a uničenih sledovih iz tega prostora. Spremembe v orientaciji stavbnih tlorisov v celih četrtih dopuščajo domnevati veliko spremembo, verjetno tudi dravskega toka, nekako po sredi 3. stoletja. Sicer se pa mesto Poetovio tega časa, tudi iz ostankov tvarne kulture, kaže kot večje provincijsko mesto, gospodarsko živahno, kulturno in duhovno razgibano. SUMMARY THE PTUJ OF ST. VIKTORIN. AS SEEN THROUGH URBAN MATTER AND MATERIAL CULTURE First we describe the remains of that part of the town matter of the Roman period Ptuj for which we can with available manners of dating with certainty assume that it stood or was only built in the second half of the 3^^ century A.D. As the river Drava with its changing current vividly changed the Roman period building matter on the both banks, we may speak of legitimately supposed but destroyed traces from this space. Changes in the orientation of the ground plans of the buildings in whole quarters allow to presume a major change, probably from the river Drava stream, approximately after the middle of the century. Otherwise the town of Poetovio of that time - as well through remains of material culture - presents itself as a larger provicial town, economically vivacious, culturally and spiritually agitated. Ključne besede: tvarni ostanki, mesto, poplave, stavbno tkivo t Po sedemnajstih stoletjih je spregovoril^ s svojo osebno, v slovenščino prevedeno besedo tudi latin- ščine neveščemu najstarejši pisec, ki zanj vemo, da je ustvarjal v naših krajih. Gre za Viktorina iz Po- etovione,^ cerkvenega očeta, razlagalca svetega pis- ^ Viktorin Ptujski, Razlaga Razodetja in drugi spisi, ur. in prev. M. Špelič, Cerkveni očetje 9, Mohorjeva družba Celje 1999. R. Bratož, Viktorin iz Petovione in njegova doba. Živa antika 34, 1984, 119-125; Isti, Poetovio (Ptuj) kot sedež škofije v antiki. Ptujska župnijska cerkev sv. Jurija, Ptuj ma, škofa in pričevalca za vero. Izid njegovih bese- dil je nov izziv tudi nam, ki se ukvarjamo s spo- znavanjem tvarne zapuščine mesta, kjer je sv. Vik- torin deloval. Iz velike časovne oddaljenosti se nam namreč s pisano besedo približa nekdo kot osebnost. Tega sicer ne poznamo v primeru vseh nešteto drugih rimskih prebivalcev naših krajev, katerih sence srečujemo v obliki tvarnih ostankov njihovega dela, prstnih odtisov na glini opeke in 1997. 14-30. 3 KRONIKA > IVAMIKL CURK: PTUJ SVETEGA VIKTORINA. KAKO GA KAŽE URBANISTIČNO TKIVO INTVARNA KULTURA, 1-10 lOOO Arheološki zemljevid največjega obsega rimske Poetovione loncev, imen na napisih ali celo okostij. Mesto in njegovi prebivalci so vedno povezani med seboj z obojestranskim prepletom vplivov. Ko beremo posamezne svetnikove misli iz razlag Svetega pis- ma, posamezne nasvete kristjanom nasploh, a gotovo z njegovo občino pred očmi, se moramo tudi arheologi vprašati v kakšnem mestu je bilo to napisano, kakšno okolje se je torej - zanesljivo vsaj v času njegovega delovanja - dotikalo pisca. Mor- da moremo nekoliko razširiti poglede, ki nam jih je že ponudil zgodovinar. Težave, ki jih ima sicer veda z datacijo svet- nikovega življenja - ali gre za Dioklecianov čas ali za čas kake generacije prej - za nalogo, ki smo si jo danes zadali, ne igrajo pomembne vloge. Ele- menti tvarne kulture druge polovice tretjega in zgodnjega četrtega stoletja so namreč zvečinoma slabo ločljivi med seboj in oblikovne značilnosti stavbarstva prav tako. V materialnem svetu je nekaj desetletij kratka doba. V poznem tretjem stoletju so bili pri nas (razen novcev seveda) ko- maj še v rabi predmeti, katerih poreklo in starost znamo samo po oblikovnih značilnostih zelo pre- cizno določiti. Iz Ptuja pa poznamo razmeroma dosti datiranih napisov iz druge polovice 3. sto- letja. To dejstvo gre na rovaš sklopa tkim. drugega mitreja na Hajdini in tretjega mitreja na Bregu,'' pa tudi sicer sodi nekaj dobro datiranih napisov v 3. stoletje.^ Ti nam potem bistveno pomagajo pri datiranju in opredeljevanju nekaterih stavbnih sklopov, dobro tudi pomagajo, kot bomo videli, pri razumevanju delovanja mesta kot organizma v času, ki nas zanima. Nadalje nam statistični pre- gledi značilnosti predmetov vsakdanje rabe kažejo, da so se v še nekaterih arheoloških sklopih - mimo onih, ki jih napisi in novci povsem zanesljivo da- tirajo - v večji meri že izgubile dobro spoznane značilnosti starejših, antoninskih in severskih časov ^ Še vedno najpopolneje v V. Hoffiller - B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien I, Zagreb - Beograd 1939 , (AIJ). ^ Tudi go konzulih datiran napis - B. Saria, Loca fomi- cata. Časopis za zgodovino in narodopisje 45 NV 5, 1%9, 141-145. 48 3 KRONIKA 2000 IVAMIKL CURK: PTUJ SVETEGA VIKTOR I NA. KAKO GA KAŽE URBANISTIČNO TKIVO INTVARNA KULTURA, 1-10 (poznega 2. in zgodnjega 3. stol.), ni pa še znanih jasnih značilnosti zgodnjega 4. stoletja in časov konstantinske dinastije. Tako vidimo, da je znanih toliko datiranih arheoloških sklopov, da moremo dejansko marsikaj reči o tvarni podobi Ptuja iz poznega 3. in zgodnjega 4. stoletja. Seveda pa moramo upoštevati tudi prav odbrane starejše sklope, ki so mogli ob koncu 3. stoletja še opravljati svojo vlogo. Mesto kot živ organizem namreč v vsakem obdobju obdaja svoje prebivalce s tkivom, ki je raslo dalj ali celo dolgo časa, nikoli niso pomembne samo najnovejše sestavine. Vemo, da je bila v poznem 3. stoletju polno pozidana, če začnemo opis na zahodu, terasa Spodnje Hajdine. Po Sarievem dopolnilu Šmidove interpretacije^ gre pri jedru vicusa Fortunae vse- kakor za javne stavbe, za stavbe, ki naj bi služile predvsem ilirski carini. Ta razlaga našo predstavo o tedanji Spodnji Hajdini močno izpopolnjuje, saj gre pri tem za ustanovo, katere vpliv je bil skozi 3. stoletje opazen. Relief objetih Jupitra in Herkula iz 2. mitreja^ sodi pa - kljub skromnim meram in neambicioznemu klesarjevemu delu - zaradi svojega motiva, pa tudi stila oblikovanja celo med redke spomenike izrazito iz časa prve tetrarhije (saj je bil Jupiter Dioklecianov, Herkul pa Maksimianov iz- brani zaščitnik). Tudi ta kamen nam torej dokazuje da je bil mestni predel tedaj živ. Novejše raziskave^ zapisanemu ne nasprotujejo, med žal slabo objavljenim drobnim gradivom je tudi dokaj takega, ki so ga nas dobro datirane plasti drugje po mestu naučile šteti za ptujsko gradivo iz 3. stoletja.^ Na Zg. Bregu in okoli 3. mitreja nam več naselbinskih plasti prav tako nesporno potrjuje, da je bila ta mestna četrt živa. Nekaj krajših seg- mentov nosilnih zidov in krp tlakov v bližini 3. mitreja dovoljuje celo misliti na to, da so mogli večje insule, ki so združevale v pravokotnem tlo- risu pokrite in odprte površine namenjene stano- vanju in gospodarjenju obsežnejše naravne ali v interesu združene familije že zasnovati v tretjem stoletju ali celo prej. Novejša, v podrobnosti še neobjavljena dela,^ za stavbe bolj vzhodno in bolj 5 B. Saria v Blatt Ptuj, 56-58; W. Schmid, Poetovio, Ča- sopis za zgodovino in narodopisje 30, 1935, str. 129ss. ^ B. Saria v AIJ, 2. mitrej. O izkopavanjih v celoti okvirno tudi B. Jevremov, Po- zlačeni čebulasti fibuli iz Petovione, Arh. vest. 41, 1990, 389-402; M. Tomanič Jevremov, M. Güstin, Keltska lon- čarska peč s Sp. Hajdine, Arh. vest. 47, 1996, 267-278; I. Tušek, Novi rimski reliefni kamni in napisi iz Ptuja, Arh. vest. 37, 1986, 343-369, zlasti 362s. Poskus rekon- strukcije prostorske vloge posameznih opaznejših stavb vidimo tudi na obeh risbah, kjer gledamo iz namiš- ljenega očišča nad Gradom proti zahodu, I. Miki Curk, Petoviona v sožitju z bližnjimi in daljnimi kraji. Ptujski arheol. zbornik 1993, str. 214 in 215. Tudi I. Miki Curk, Ptuj v 3. stoletju. Časopis za zgo- dovino in narodopisje 50, NV 15, 1979, 37-42. Izčrpneje I. Tušek, Arheol. zaščitna izkopavanja pri Koš- zahodno v tej mestni četrti, kar morem soditi, to domnevo še bolj potrjujejo. Detajlov oblike in namembnosti posameznih prostorov, pa tu ne po- znamo. Kaže se nam jasneje šele za 4. stoletje.^'' Na levem dravskem bregu so sledovi pozidave iz časa, ki nas zanima, malone na vsej Vičavi z ozemljem vojašnice vred, pa tudi na vznožju in nižjem delu temena Panorame.Na prostoru sta- rega dominikanskega samostana, zdaj muzeja, je sledi iz 3. in 4. stol. zaznal že Saria.Najnovejša dela pa kažejo, da so stavbe iz tega časa stale na vsem terasasto oblikovanem predelu visokega dravskega brega ob zdaj muzejskih stavbah na Muzejskem trgu in prostoru tamošnjega parka med starim samostanom in tkim. Malim gradom - Prešernova 37. Posvetilni napisi in reliefi, najdeni v okolici in v zdajšnjem starem mestnem jedru, med drugim opozarjajo, da je verjetno na Gradu v istem času še delovalo svetišče Jupitra Depul- sorja,^^ na Muzejskem trgu pa še en mitrej, celo zanesljivo še v Dioklecianovem času.^^ Stavbe z obrtnimi, zlasti opekarskimi in lon- čarskimi delavnicami so stale v poznem 3. in zgod- njem 4. stoletju tudi onstran Grajene, kjer so zdaj poslopja srednjih šol ter Dom upokojencev. Zdrav- stveni dom in bolnišnica. Tako na kratko opisano območje mesta je ve- liko. Že bežen pogled na zemljevid arheoloških najdb pa opozori, da se v veliko območje zajeda od severa nenaravna praznina med Spodnjo Haj- dino prek Toplic vse do Drave pod Vičavo in mu- zejem. Že dolgo vemo,^^ da je moralo tudi to tomaju na Hajdini, Ptujski zbornik 6, 1996, 199-228; M. Strmčnik Gulič, Skrb za izročilo preteklosti. Ptujski arheol. zbornik, 1993, 481-504. I. Miki (Curk), K topografiji rim. mestne četrti na Zg. Bregu, Arh. vest. 15-16, 1965, 259-282; Ista, Poetovio v pozni antiki, Arh. vest. 29, 1978, 405-411; I. Tušek, poročila Hajdina, Ptuj, Varstvo spomenikov 27, 1985, 246-247. I. Tušek, poročila Ptuj, Varstvo spomenikov 26, 1984, 241-246. 12 B. Saria v Blatt Ptuj 38-39; tako so npr. datirane tudi nekatere faze fresk iz bližnjega stavbnega kompleksa L. Plesničar Gec, Antične freske v Sloveniji I, Katalogi in monografije 30, 1997, 1998, zv. 2. str. 324, 336, tudi 300, 1. 306.. ^■^ M. Sasel Kos, luppiter Depulsor - a Norican deity. Živa antika 45 (Sertum Gantarianum), 1995, 371-382. 1. Miki (Curk), Poetovijski četrti mitrej. Ptujski zbornik 2, 1962, 212-218. 1^ Poleg mnogih omemb v poročilih v Varstvu spome- nikov o delu terena tudi I. Tušek, Skupina pozno- rimskih grobov B 2 v Rabeljčji vasi - zahod, Arh. vest. 48, 1997, 289-300; B. Jevremov, Novosti o obrtniških dejavnostih... 1970-1980, Ptujski zbornik 5, 1985, 419-430; M. Vomer Gojkovič, Lončarsko opekarska delavnica v obrtniški četrti na Ptuju, Ptujski arheološki zbornik 1993, 449-480. 1^ S. Pahič, Uničujoča Drava, Ptujski zbornik 6, 1996, 131- 156; J. Curk, Nekaj nerešenih problemov ptujske topo- grafije. Kronika 1996. 3 KRONIKA IVA MIKL CURK: PTUJ SVETEGA VIKTORINA. KAKO GA KAŽE URBANISTIČNO TKIVO IN TVARNA KULTURA, 1-10 2000 48 3 KRONIKA 1000 IVA MIKL CURK: PTUJ SVETEGA VIKTORINA. KAKO GA KAŽE URBANISTIČNO TKIVO IN TVARNA KULTURA, 1-10 SI. 2. Poskus dopolnitve in razlage poškodovanih stavbnih sledov v okolici 3. mitreja M (vzhodni del pozidanega prostora na j. dravskem bregu s si. 1) A) zbirni kloaki iz 2. in zgodnjega 3. stoletja B) obseg in usmeritev insul iz gradbene faze pribl 1 260-340 C) obseg in usmeritev insul iz gradbene faze pribl. 1. 350-360 dravsko poplavno zen\ljišče vsaj občasno nositi dele mesta, celo pomembne mestne dele, od ka- terih jih je vsaj nekaj igralo svojo izrazito vlogo tudi v 3. stoletju. Razsežnost mesta so večala še obcestna grobišča, v katerih so skoro povsod na širnem prostoru med Zgornjo Hajdino na zahodu in Rogoznico na vzhodu, Orešjem, Krčevino in vznožji Mestnega vrha na severu ter železniško postajo Hajdina na jugu, ugotovljeni tudi večji in manjši otoki iz poznega 3. stoletja. To pomeni, da so prebivalci morali zemljiško-pravno ali vsaj vsebinsko celotno veliko ozemlje z grobišči nekako šteti za celoto, za bolj ali manj povezan organizem. Obseg uvršča Poetovio čisto mersko med srednjevelika provincialna mesta. Po merah je bil daleč od resničnih velemest iz časa poznega prin- cipata, bil pa je večji, tudi opazno večji od mar- sikaterega mesta po provincah. Po obsegu je zlasti izrazito presegal bližnje tvorbe po vzhodnoalp- skem prostoru, tudi noriško glavno mesto Virunum, nekako meriti se je mogel s panonsko Savario (Szombathely), po obsegu pa je zaostajal za Siscio (Sisak). v Slabše nam pa gre, ko želimo zanesljivo rekon- struirati notranjo strukturo, stavbne komplekse funkcij Viktorinovega mesta. Določene stavbne sklope je mesto, ki je odigralo v javnem življenju v poltretjem stoletju tako javno vlogo, kot jo je Poetovio, - sodeč po preverjenih zgodovinskih vi- rih in podatkih od formalnopravne priključitve k imperiju dalje^'' - pač preprosto moralo imeti. Na prvem mestu je tu zanesljivo forum in njegove najprej gospodarske potem pa vse bolj upravne, sodne in verske funkcije. Nekaj zgoraj omenjenih najdb, dejstvo, da so na levem, severnem drav- skem bregu našli predvsem napise mestne samo- uprave ter cestna mreža in razmeščenost tistih če- trti mesta, katerih stavbno podobo iz prvih dveh 17 Zbirno še vedno najbolje B. Saria s.v Poetovio v PWRE XXI suppl. 1951, str. 1167 ss; tudi J. Šašel, Začetki Poe- tovione in nekaj strani njene zgodovine. Kronika 28, 1980, 157-161. 3 KRONIKA > IVA MIKL CURK: PTUJ SVETEGA VIKTORINA. KAKO GA KAŽE URBANISTIČNO TKIVO IN WARNA KULTURA. 1-10 2000 stoletij moremo nekoliko razumeti, že dolgo narekujejo iskati glavni mestni forum na danes od Drave uničenem zemljišču blizu nespornega bro- dišča in mostu ob vznožju Gradu in Panorame. Več podatkov me slej ko prej navaja k domnevi, da je bil vsaj od Trajana dalje ta forum dokaj ve- likopotezno zasnovan, tudi v dveh nivojih in temu primerno arhitekturno opremljen, tudi s svetišči. Težko bi bilo namreč verjeti, da bi bil tkim. četrti mitrej edina kultna stavba v širšem sklopu. Nadalje bi bilo težko verjeti, da bi bilo v mestu s konca 3. stoletja stavbno izročilo vojaškega tabora 13. Gemine, ki je imela zimovališče še skoro do leta 100 v Ptuju, povsem izbrisano, kakor koli so mogle biti spremembe - to bomo kmalu videli - velike. Kot smo rekli, je danes še nekaj več ver- jetnosti, da moramo prostor tega tabora - in v 3. stoletje živ spomin nanj - videti na južnem, des- nem dravskem bregu in pribrežnem prostoru, fo- rumu nasproti. (Prim, tudi si. 1, s tem, da pozi- dave na južnem dravskem bregu ne smemo videti omejene proti severu, kot je označeno.) Omenili smo že sklop obsežnih stavb, zelo verjetno javne funkcije torej, ob manjšem trgu, recimo drugotnem forumu na Spodnji Hajdini. Po kronoloških podatkih, ki jih je posredoval Smid, v muzejskem depoju shranjeno gradivo in novo- dobna izkopavanja, bi lahko trdili, da je tudi ta mestni predel dobil glavnino svoje danes znane stavbne podobe nekako v 3. stoletju ob dograditvi 2. mitreja. Ta predel je pa hkrati, kot smo tudi že omenili, izjemen med mestnimi četrtmi na Slo- venskem. Vemo namreč, da se je imenoval po For- tuninem svetišču. Dasi ne vemo točno kdaj je bil prostorsko in tlorisno zasnovan tako velikopotez- no, kot to dovoljuje sklepati tako epigrafski poda- tek kot razsežnost znanih delov tlorisov, se najbrž ne motimo preveč, če sklepamo da je bilo tudi to območje eno od urbanih strženov že spočetka, še v obdobju, ko so zakoličili zimski tabor. Manj zanesljiva, a vendar zelo verjetna je raz- laga rezidenčne četrti na Zg. Bregu. Stanovanjske velike insule z zelo ambiciozno oblikovanimi re- prezentačnimi in z mozaiki tlakovanimi prostori,^^ ki jih arheološko poznamo, so sicer iz 4. stoletja, a 3. mitrej nam dovoljuje domnevati, da je bila četrt že prej načrtovana v obliko velikih bivalnih enot, ki so se v vsakdanjiku gospodarsko sicer same oskrbovale, bile so pa predvsem jamstvo za de- lovanje osrednje državne oblasti v provinci, saj si zlahka mislimo, da je moral biti "gospodar" take 1^ Podrobneje I. Miki Curk, I. Tušek, O središču Poeto- vione, Arti. vest. 36, 1985, 285-313. ^" I. Miki Curk, Poskus rekonstrukcije rimske stavbe na Zg. Bregu, Varstvo spomenikov 11, 1966, 5-9; o novejših posegih, ki dokazujejo insulno mrežo tudi I. Tušek, poročila Ptuj, Varstvo spomenikov 27, 1985, 241-245. enote zakupnik tega ali onega segmenta iz držav- nega sistema ali visok uradnik, - zaradi napisov v 3. mitreju - tudi poveljnik vojaške enote, ki je operirala v mestu ali okolici. Sličen se zdi značaj stanovanjskih insul na Vičavi in Panorami, dasi so nam arheološko za zdaj manj poznane. Kake prave strateške stavbe, stražnice, trdnjave ali sličnega pa zanesljivo ne poznamo, dasi avtorji stavijo sledove tovrstnih objektov z Gradu in Pa- norame tudi že v 3. stoletje.Mislim vendar, da moramo upoštevati, da se je strategija tedaj šele počasi spreminjala, da je bila vojska v mestu pred- vsem stacionirana in torej lahko tudi naseljena na več krajih, prave utrdbene naprave za stalno ne- varnost iz vedno iste smeri so pa v času, ki nas danes posebej zanima, začele postajati potrebne šele postopno. (Tudi kar vemo kronološkega o claustra alpium iuliarum, sistemu kraških zapor^^ bi nas navajalo na to misel.) Vsekakor pa mnogi elementi v tvarni kulturi, saj se denimo elementi vojaške in civilne noše vse bolj prepletajo, raz- lagajo, kako je ob prehodu proti Dioklecianovem dominatu, torej spet v 3. stoletju, vojaško življenje igralo vse pomembnejšo vlogo v predstavah ljudi.22 Razmeroma dobro poznamo gospodarske de- lavnice z manj ambicioznimi stanovanjskimi pri- tiklinami zlasti po vzhodnem delu mesta in robnih parcelah drugje. In te delavnice, dasi so med njimi v večini opekarske in lončarske,^'^ dokazujejo, da je bilo mesto gospodarsko zelo živahno. Taka je bila sodeč po najdenih dobrinah tudi trgovina.^ V mestu opisanih značilnosti je bilo torej mogoče tudi obogateti, dasiravno je postalo gospodarsko življenje ob prehodu iz principata v dominat po rimski državi vse bolj togo in nadzirano. ^ B. Jevremov, M. Tomanič Jevremov, S. Ciglenečki, Poznorimsko grobišče na Ptujskem gradu, Arh. vest. 44, 1993, 223-233. Šašel in sod. Claustra alpium iuliarum I Fontes, Katalogi in monografije 5, Narodni muzej Ljubljana, 1971. 22 Tudi 1. Miki Curk, Nekaj drobcev o poznorimskem ob- dobju v naših krajih. Zgodovinski časopis 51, 1997, 445- „ 482. Poleg del v op. 9 in 15 posebej še Z. Subic, Kompleks rimskih opekarskih peči, Arh. vestnik 19, 1968, 455-472; Ista, Nov prispevek k poznavanju suburbanih predelov Poetovia, Ptujski zbornik - Poetovio 69 - Ptuj, Maribor 1969, 37-49; J. Istenič, Poetovio, zahodna grobišča. Kata- logi in monografije (v tisku) tudi vrednoti krajevno produkcijo. Povzetek vedenja tudi I. Miki Curk, Nekaj drobcev o poznorimskem obdobju v naših krajih. Zgodovinski časopis 51, 1997, 445-482; nekatere vrste stekla tega časa - Z. Šubic, Tipološki in kronološki pregled stekla v Poetovioni, Arh. vest 25, 1974, 39-61 - pričajo tudi o uvozu dragih dišav itd; splošno pa I. Miki Curk, Peto- viona v sožitju z bližnjimi in daljnimi kraji. Ptujski arheološki zbornik 1993, 205-218. 48 3 KRONIKA 2000 IVA MiKL CURK: PTUJ SVETEGA VIKTORINA. KAKO GA KAŽE URBANISTIČNO TKIVO INTVARNA KULTURA, 1-10 Po tlorisih se nam pa vendarle zdi, da znamo še vedno slabo locirati skromnejše stanovanjske sklope, mogoče cele četrti. Ti so pač morali nuditi streho večini prebivalstva in število tega v 3. stoletju, če naj je mesto v opisanem obsegu funk- cioniralo, ni moglo biti prav majhno, dasiravno se je, sodeč po znanih grobiščih in grobovih, sicer v primeri s prejšnjimi stoletji nekoliko skrčilo. Se- veda pa zelo malo vemo tudi o tem, koliko mest- nega prostora so sploh mogla zase zahtevati do- movanja najbolj podrejenega mestnega prebi- valstva. Morda so se morala po vselej znanem ob- razcu stisniti ob zunanje zidove načrtno obliko- vanih celot in jih arheološko zaznavamo slabo, tudi kot "gospodarska poslopja", "lope" ali le kot "plasti odpadkov". Gotovo so nastale v opisanem stavbnem tkivu nekako v 3. stoletju velike spremembe. Del nejas- nosti v interpretaciji značaja v posameznih mest- nih četrtih gre morda celo na rovaš teh sprememb. Arheološki sledovi namreč nesporno dokazujejo, da so najverjetneje v 70-tih letih 3. stoletja stavbne sklope na južnem dravskem bregu, na sedanjem Zg. Bregu, preorientirali za cca 30 stopinj. V istem času nekako so na istem območju, kot se je iz- kazalo, ko smo povezali zapažanja z več starih in novih izkopavanj ter slučajnih posegov,^^ preko- pali in tako odstranili dva vzporedna dolga in globoka objekta, ki so bili z njima vselej povezani kanali za odvodnjavanje stavb. Tak objekt je mo- gel biti le zidana zbiralna kloaka, ki se je iz dolo- čenega razloga tako pokvarila, da so odpadne vo- de začele zastajati na površini. Po našem mnenju se je moglo kaj takega zgoditi le ob velikih spre- membah na naravnih vodah in zemljišču celega območja. Vzrok je mogla biti večja naravna kata- strofa. Ob tem seve pomislimo na tudi v ta čas datirane posledice povodnji v Celeji in na uničenje nekropole v Šempetru v Savinjski dolini. Tudi v najnovejšem času izkopani stavbni sledovi in v njihove ruševine vkopani grobovi iz 4. stoletja v Muzejskem parku in na zahodnem koncu Pre- šernove ulice pod Gradom dokazujejo opazne spremembe stavbnega tkiva. Za take spremembe, menim, vsekakor ni dovolj npr. požar večjih ali manjših razsežnosti (dasi je bilo možnosti zanj v dogajanju okoli mesta v letih, ki o njih govorimo, tudi nekaj, bile so pa seve tudi številne v vsak- danjiku vsakega naselja). Spremembe v parcelaciji in namembnostih stavbnih parcel bi si še vedno najlaže razlagala z naravno nesrečo večjega ob- sega, denimo s potresom in povodnijo, in temu vsemu je mogla slediti tudi znana večja spre- memba dravskega toka. A sledovi bogatih stavb iz zgodnjega 4. stoletja kažejo, kako hitro si je mesto spet opomoglo. (Dogajanje ponazarja si. 2A-C. 3. mitrej M s te slike je na vzhodu mestnega tkiva na j. dravskem bregu na si. 1. Vidimo, da so stavbe na območju ponovno preusmerili tudi v 2. pol. 4. stol., a to dejstvo je za naš sestavek brez pomena). Ob pripovedi o stavbnem tkivu v Viktorinovem mestu se seveda nehote sprašujemo, ali bi mogli kako sled povezati z njim, z njegovim krščanskim občestvom, ali v poznejšem gradbenem tkivu celo slutiti kak kraj čaščenja njegovega spomina. Pri nekaterih arheologih prejšnje generacije smo nam- reč zasledili tudi previdna tipanja v tej smeri. Arheološki tvarni viri pa so vendar na splošno mnogo premalo izpovedni, da bi nam - razen v kar neverjetno izjemnih okoliščinah - mogli razkriti celo posameznega stanovalca nekega bivalnega sklopa. Pa tudi sledovi sedeža ali knjižnice krščan- ske občine, ki ji je načeloval škof sv. Viktorin, v drugi polovici ali ob koncu 3. stoletja v stavbni podobi še niso mogli odstopati od drugih bivalnih stavb: šlo je vendarle za ilegalno ali vsaj poUegalno združbo. Nesporni materialni sledovi krščanstva so v naših krajih in tudi v Poetovioni mlajši vsaj celo generacijo, še raje pa kar več kot sto let in so iz časa, ko je dobilo krščanstvo že vodilno vlogo med verstvi.26 2ato sledov Viktorinovega bivanja ali de- lovanja v tem ali onem mestnem predelu pač ne gre pričakovati. Več možnosti je kdaj izvedeti še, ali so na kakem mestu v teh mlajših krščanskih svetiščih morda častili spomin svetega škofa. Ne bi bilo tudi nemogoče misliti, da je npr. njegov grob vplival na izbiro lokacije za cerkev, zgrajeno v 4. stoletju, ko je krščanstvo dobilo pravico javnosti. Tako cerkev pri sedanji proštijski cerkvi sv. Jurija kot ona na Panorami sta namreč zgrajeni na zemljišču, kjer so že dolgo pokopavali. Toda za zdaj tudi o tem ne moremo ničesar reči. Grški napis s Panorame, ki je najditelju dal razmišljati v to smer, je sicer zdaj drugače datiran in razlo- žen,27 a lokacija starokrščanske cerkve na Pano- rami je arheološko jasno dokazana in ni le do- mnevna, kot je bila pred desetletji. Mesto, še prav posebej njegova svetišča in grobišča, so nadalje, kot nam pričajo zlasti ohra- njeni kamniti členi, krasila številna likovna dela, sicer zelo različne ustvarjalne in izpovedne moči, vsekakor pa z bogato pripovedno in simbolno vsebino.^ Razmeroma majhna je sicer zapuščina tega gradiva iz časa, ki nas danes zanima, a za- 25 Podrobneje članek iz opombe 8 in I. Miki Curk, poroala Ptuj, Varstvo spom. 21, 1977, 252-254. ^° R. Bratož, Poetovio kot sedež škofije v antiki, gl. op. 3; I. Miki Curk, Poetovio v pozni antiki, gl. op. 10; I. lušek, poročila Ptuj, Varstvo spomenikov 26, gl. op. 11. M Šašel Kos, Fragment einer wiederspruechlich inter- prätierter griechischer Inschrift aus Poetovio, Linguistica 20, 11-20. ^ O bogati vsebini likovnih del zdaj posebej J. Kastelic, Simbolika mitov na rimskih nagrobnih spomenikih: Šempeter v Savinjski dolini, Ljubljana 1998. KRONIKA IVA MIKL CURK; PTUJ SVETEGA VIKTORINA. KAKO GA KAŽE URBANISTIČNO TKIVO IN TVARNA KULTURA, 1-10 > 2000 nesljivo je še stalo - in bilo na ogled - mnogo sta- rejših izdelkov. Že dolgo vemo, da so v mestu še v drugi polovici 3. stoletja gradili oziroma obnavljali mitreje in častili še druga boštva.29 Manj sicer izvemo iz tvarne kulture in še manj iz stavbnih sledov o epigrafsko izpričani etnični pisanosti pre- bivalstva. A tudi nanjo moramo misliti. Vse našteto skupaj je namreč moralo ustvarjati dokaj razgibano duhovno sceno. Kljub ekskluzivnosti nekaterih verskih skupnosti in s časom rastoči togosti druž- benih okvirov, si vendar težko predstavljamo, da npr. pogled na reliefe "Orfejevega" spomenika ne bi nikoli mogel izzvati vedoželjnosti celo pri posa- meznem mimoidočem neukem težaku. Povprašal je po pomenu in zelo verjetno mu je kdo tudi odgovoril... Koliko bolj je moral vsebino poznati razmišljajoči član Viktorinovega verskega občestva. Pridatki v grobovih, tudi luksuzni predmeti, pa morejo med drugim dokazovati razslojenost gos- podarskih in premoženjskih možnosti in s tem razslojenost prebivalstva.^'' Tako daleč si danes upam na osnovi tvarnih sledov Viktorinovega mesta. Ko berem to ali ono stavčno zvezo v njegovem ohranjenem pisanju, se mi večkrat zazdi, da čutim podtone, da so ne- katere besede zapisane prav tako kot so, ker so nastale v Poetovioni. Moji raziskovalni viri mi pa seve ne dopuščajo sklepati, ali imam prav. VIRI Viktorin Ptujski, ed. M. Špelič, Razlaga Razodetja in drugi spisi. Cerkveni očetje 9, Celje 1999 Terensko delo, dokumentirano v več sto enot ob- segajoči terenski dokumentaciji v Zgodovinskem arhivu Ptuj - komplet Muzejskega društva, v Po- krajinskem muzeju Ptuj, v Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru, v Upravi R Slovenije za varstvo kulturne dediščine - arheologija, geslo Ptuj), v Deželnem muzeju Joanneum v Gradcu LITERATURA (ZBIRNO) Emeršič J. 1985, Gradivo za bibliografijo Ptuja in okolice, Ptuj, zlasti 54-62 Horvat J. 1999, Roman provincial archaeology in Slovenia following 1965: settlements and small finds, 215-257, zlasti 222-224 in bibliografija Lamut B. ed. 1993, Ptujski arheološki zbornik, Ptuj, posebej reprodukciji načrtov na str. 342, 346 Saria B. 1936 in 1938 v Klemene J., Saria B. Archaeologische Karte von Jugoslavien, Beograd - Zagreb, 1936 Blatt Ptuj, 1938 Blatt Rogatec Saria B. 1951, Poetovio v PWRE suppl. 21, 1167 ss. Vomer Gojkovič M., Kolar N. 1993, Archaeologia Poetoviensis, Ptuj 2^ O mitrejih najnovejši povzetek v referatu M. Vomer Gojkovič na simpoziju Poetovio v rimski državi - Ptuj 1999; sicer še vedno o največ zbranega o posvetilih B. Saria v AIJ in M. Abramič, Poetovio, Ptuj - Wien 1925. Tako pridatki iz dragih kovin iz 3.- 4. stol. - I. Tušek, Zlati nakitni predmeti v rim. grobovih na Ptuju, Ptujski zbornik 5, 1985, 405-417, zlasti grobovi Rabeljčja vas Z 1981-5, 37, 1982-41, Dom upok. 1 - ali v sarkofagu - Z. Šubic, La necropole romaine a Poetovio, Inventaria archaeologica Y 129 - Y 138, 1972. ZUSAMMENFASSUNG Poetovio zur Zeit des hl. Viktorin anhand von Stadtstruktur und materieller Kultur Die Spuren von urbanem Gewebe sowie die Kleifunde des großen archäologischen Gebietes in Ptuj sollen die Stadt, in welcher Viktorinus von Poetovio gewirkt hat, darstellen. Seine Lebens- und Wirkungszeit ist noch immer nicht einwandfrei datiert, die lange geltende Angabe, sein Leben soll in die letzten Jahrzehnte des 3. Jhdts. fallen, da er unter Diokletian das Martyrium erlitten sollte, wird in der neueren Zeit auch um einige Jahrzehnte älter gestellt. Doch ergibt sich dieser Unterschied für unser Thema als belanglos, das Stadtgewebe konnte sich durch einige Jahrzehnte nicht so stark geändert haben, und dazu besitzen wir kaum materielle Quellen zu einer solch feiner Datierung. Neben Münzen gibt es zwar in Ptuj sogar eine > 3 KRONIKA 2.000 IVA MIKL CURK; PTUJ SVETEGA VIKTORINA. KAKO GA KAŽE URBANISTIČNO TKIVO IN TVARNA KULTURA, 1-10 beachtliche Reihe gut datierter Inschriften aus dem späten 3. Jhdt. und einige mit diesen verbundene archäologische Einheiten. Kleinfunde mit solchen Charakteristiken, daß sie von selbst die Fein- datierung ins späte oder ausgehende 3. Jhdt. er- lauben würden, gibt es nähmlich kaum. Es gibt aber einige Eigenschaften, welche so in den münz- und inschriftendatierten Einheiten, wie in weiteren archäologischen Schichten, wo sich die typischen Darsteller der Antoninen- und Severerzeit schon sehr verloren haben, die der konstantinischer Periode aber noch nicht aufgekommen sind, vor- kommen. Auch diese müssen zur Hilfe genommen werden um das Bild vom Stadtgewebe rekon- struieren zu können. Mittels der auf die besprochene Art datierter Fundkomplexe sieht man das Stadtgewebe von ausgehendem 3. Jhdt. als genug ausgedehnt (Abb. 1, wo als Templen nur die Mithraeen angegeben sind), dem größtem Umfange des Ausbaues der römischen Stadt Poetovio kaum nachstehend. Man kann kaum Stadtteile finden, in welchen man einige Grundrisse als von nicht mehr oder als noch nicht bestehenden Gebäuden deuten dürfte. Aller- dings weist die archäologische Karte der Stadt die unnatürliche Leere im Raum zwischen Sp. Hajdina und Vičava auf. Diese geht auf die Veränderung des Draulaufes zurück. Hier hat der Fluß auch welche, im 3. Jhdt. sicher funktionierende, wichtige Teile des Stadtorganismus (die Brücke, die unteren Teile vom Forum, die umgebauten Gebäude vom Legionslager des 1. Jhdts.) zerstört (Anm. 16, 18). Geradeso findet man im ausgedehnten Gelände, auf welchen sich die Gräberfelder der Römerzeit ausgebreitet haben, fast überall auch vereinzelt oder in Gruppen Gräber des 3. Jhdts. Die Be- wohner der Stadt haben also auch die großen Gräberfelder als ein innerlich verbundenes Orga- nismus betrachtet. Mit den Deutungen der Rolle der datierten Bau- spuren steht es allerdings schlechter. Jedoch kann man (Plan) mit genug Sicherheit für das 3. Jhdt. das Komplex in Sp. Hajdina als jedenfalls um einen kleineren Markt gereihte Verwaltungs- und Lager- gebäude des illyrischen Zolles (Anm. ) mit einer Gruppe von Heiligtümern (zwei Mithraeen, viel- leicht noch Fortuna, Vulcanus) bezeichnen. An der niederen Terrasse in Zg. Breg befand sich jedenfalls schon damals eine Reihe von umfangreicheren Wohn- und Wirtschaftseinheiten, in welchen sich auch ein Teil der Verwaltungsrolle der kaiserlichen Macht abgespielt hat (im 3. Mithraeum sind die Widmungen von Stabsoffizieren gestiftet). Um das heutige Museum nimmt man Spuren der oberen Forumsterrasse ev. mit dem zentralen Tempel zusammen an. Am Schlossberg stand jedenfalls noch der luppiter Depulsor Tempel in Gebrauch, dagegen ist die Autorin (die Autoren der Anm. 20 anders) nicht der Meinung, daß man die Spuren der ergrabenen Wehrbauten schon ins 3. Jhdt. stellen soll. Im Osten (Rabeljčja vas) gab es aus- gedehnte Werkstättengebiete (Anm. 23). Doch als Bedeutendste für die bearbeitete Zeit scheint die Tatsache zu sein, daß man am Südufer der Drau eine Umorientierung der Gebäudelinien nach die Mitte des 3. Jhdts. festgestellt hat (Anm. 10, 19). Diese Umorientierung dürfte auch den unnatürlichen Gebäudegrundriss im Dreieck der alten archäologischen Planzeichnungen erklären; die Grabungen der Zeit vor dem 1. Weltkrieg waren nicht im Stande gewesen, die Bauphasen untereinander zu trennen, da man vorwiegend nur nach den Mauern gegraben hat. Bei den Grabungen 1963 und 1975 konnte man auch an mehreren Stellen das Ausheben einer großen Vertiefung feststellen, welche ungefähr in die 70ger Jahre des 3. Jhdts. fallt. Mit alten Angaben ver- gliechen und in Pläne eingetragen, erweiste sie sich als zwei parallele, sehr regelmäßige, gegen Westen sich vertiefende gerade Linien, welche sich immer mit Abwasserungskanälen der Häuser in Ver- bindung befanden. Die Autorin hat schon mehr- mals die Annahme geäußert, es handle sich dabei um die Spuren zweier parallelen Sammelkloaken, welche die Insulenreihe im östlichen Teil des Bau- gewebes am heutigen Zg. Breg umgerahmt haben, und die man wegen eines großen Schadens, der auch an der Oberfläche Schaden errichtete, das Zurückfließen der Abwässer etwa, entfernt hat. Sie kann dieses Unternehmen, zusammen mit der dar- auf folgenden Umorientierung nur mit den Zer- störungen einer Naturkatastrophe erklären, welche als Folge auch, als ein plötzliches Geschehen, das bekannte Verlegen des Draulaufes in die bis Haj- dina reichende Schleife haben könnte. Rechnet man zu den Spuren von diesem Geschehen auch das teilweise neuestens bezeugte Auflassen einiger Häuserblocks unter dem Schlossberg (da die an derselbem Gelände begrabene Gräber in das aus- gehende 3. und ins ganze 4. Jhdt. gehören), würde man denken, daß die Wasserkatastrophe von einem Erdbeben vorangegangen war. Es ist aber bezeichnend, daß man die (umorientierten) Insulen am Südufer mit großem Aufwand schon zu Beginn des 4. Jhdts. wiederaufgebaut hat. Die Stadt war also ein kräftiges Organismus gewesen. (Abb. 2 gibt ein Wiederherstellungs- und Deutungsversuch der vorhandenen Bauspuren in der Umgebung von 3. Mithraeum M - im Ostteil des Gebietes am Sued- ufer der Drau der Abb. 1 sich befindend. A) gibt die Lage der Spuren beider Sammelkloaken des 2.-3. Jhdts. wieder, B) den Umfang und die Orientierung der Insulen der Zeit cca 260-340 und C) der Insulen der Zeit 350-360, welche nochmals, aber fuer 3 KRONIKA 48 IVA MIKL CURK: PTUJ SVETEGA VIKTORINA. KAKO GA KAŽE URBANISTIČNO TKIVO IN TVARNA KULTURA, 1-10 2000 unseren Aufsatzt schon belanglos umorientiert waren.) Im Zusammenhang mit der Gebäudestruktur wird natürlich auch die Frage aufgeworfen, inwiefern dürfte man welche Spuren noch enger mit dem hlg. Viktorinus verbinden. Die Natur der archäologischen Funde erlaubt sowas nicht. Durch die Tatsache, daß sich das Leben der Christen- gemeinde in der vor- und diokletianischer Zeit nicht- oder nur halblegal abgespielt hat, wird uns jedenfalls auch das Gebäude, wo sich der Sitz dieser Gemeinde befand, verschwiegen bleiben. Vielleicht dürfte man von einem äußerst unglaub- lichen Ausnahmefall erwarten, daß man in der Zukunft erfahren wird können, ob nicht ev. das Lozieren welcher von den zweifelsohne fest- gestellten frühchristlichen Kirchen aus dem aus- gehenden 4. Jhdt. mit der Tradition vom Grabe des Heiliges verbunden sein könnte. So einem Ge- danken ist man vor Zeit schon nachgegangen, jedoch wird die entsprechende griechische Inschrift jetzt anders datiert und interpräüert (Anm. 27). Die Tatsache, daß sich die Spuren von beiden Kirchen am rechten Drauufer im Gelände der Gräberfelder befinden, bleibt aber - durch Funde bewiesen - erhalten. Die Stadt wird zuletz auch mittels der Klein- funde und mittels der Spuren des geistigen Lebens (archäologisch vorwiegend durch Bildwerke in Stein bezeugt) als ein reges, kräftiges Organismus, mit einer auch nach finanzieller Kraft gegliederten Bevölkerung (Anm. 30), dargestellt. Es wäre also durchaus möglich, daß manche Gedanken aus dem erhaltenen Werk von hlg. Viktorinus, so auf- geschrieben wie man sie lesen kann, unter dem Einfluß des Lebens in Poetovio gewesen sind. Leider besitzen wir keine Quellen, welche dies bejahen könnten. 10