Listek. 637 veniti »kategorija, abstrakcija, determinacija, generalizacija«. Vendar pa moti pisatelj či-tatelja, zlasti učenca po nepotrebnem s tem, da meša cesto za iste pojme slovenske dobre izraze z latinskimi. Tako ravnajo pogostem i drugi pisatelji znanstvenih knjig. Zakaj se trudijo, izmišljujoči domače izraze, ako jih takoj niti sami dosledno in izključno rabiti ne mislijo? Po tem se še tako dobri izrazi ne mogo udomačiti. Doslednosti tedaj treba. Evo primerov. Str. 9.: »Vsebina (complexus) pojma«, a str. 10.: »Materin (tvarina) in oblika pojma.« — Zakaj je »tvarina«, ki je že vsaj toliko če ne bolj navadna kakor »materia«, v oklepu? — Str. 15.; »Analitiški in sintetiški pojmi«, (ločim se nekaj vrst pozneje in na dalje skoro vedno rabita slovenska umljivejša izraza: -»razstavni in sestavljenih. Subjekt imenuje pisatelj prvič podmet, objekt-—predmet, kopalo — vez, ne drži se pa vendar ne teh slovenskih imen. Str. 27.: obrat (conversio), a str. 28.: čista konverzija itd. Pisatelj naj bi bil le tist izraz, ki se mu je zdel najprimernejši, rabil vseskozi dosledno, konci knjige pa naj bi bil pridejal v azbučnem redu vse termine v slovenskem in latinskem, mestoma i v nemškem jeziku. — Zakaj je pisatelj navadnejšo nam »osnovo« (osnova, e) spremenil v osnov, i, ali vrsto (vrsta e) v vrst, i, kaj mu pomeni sicer nenavadni moški samostavnik mer, a, (tedaj se mišljenje omeji samo z enim vierom str. 7), to mi ni jasno. Tako se mi zdi nepotreben tudi pridevnik biten, a, o za lat. essentialis, in nebiten za lat. accidentalis (str. 10) mesto navadnega bistven in nebistven ali slučajen (O biten glej sicer Miki. lex. 5*-, vgl. Gram. II. 146). Ako so pisatelju (str. 12.) notiones aequipolentes pojmi istovredni ali zamenljivi, tedaj naj bi tudi za aequipollentia rabil istovrednost ali zamenljivost. Neznan in nepotreben je pridevnik jestovit za indicia decernentia, adserentia, assertorica; vsaj zadoščiije izraz trdivni, inače bil bi pa prid.: jestestven po ruskem lGCTLCTHeill od leCTbCflJO. Tudi niso sodj mogoem, nego mogoči (:= problematični). Ali bi ne ugajal bolj tudi posledični nego .po-sledstveni} Nepravilen je samostalnik »vpijalciz. (clamatores str. 15). Ker rabimo samostalnik sod že za nem. Gericht, kazalo bi za Urtheil, lat. iudicium, morebiti rabiti sodba, ali pa kot posledico sojenja — razsodek (nomen acti, Miki. vgl. Gramm. II. 254. Tudi »razgodoi za lat. partitio (str. 78) bi bil o priliki g. pisatelj lahko s kako znano domačinko zamenil. Da je pisatelj zlog svoje knjige natančneje pregledal, ognil bi se bil takega nerazumljivega stavka : (str. 25.) »Ako se v prvem obrazcu, ki ima dva ali več subjektov in eden predikat, združi več subjektov kot pojmi vrsti istega pojma roda v sestavljen sod, tedaj«. Mesto »značenje zakona istosti je dvovrstno«, bolje bi se reklo: »zakon istosti znači se dvojno« (str. 7), tako tudi mesto — »Ko se zamisli subjekt, zamisli se ob enem tudi predikat« — bolje: Ko zamislimo subjekt, zamislimo tudi predikat. Izvzemši tedaj te in take nedostatke, koje bode g. pisatelj drugič lehko čisto izpravil, moramo knjigo kot prvo v tej stroki le pohvaliti ter želimo, da bi se gospodu pisatelju skoro posrečilo izdati tudi tako porabno in pregledno dušeslovje. Potem nam naučiia uprava, ako se pripeti kdaj čudo nečuveno, »da nam namerja dati slovenske višje gimnazije«, gotovo ne bode mogla očitati, da nimamo za modroslovno provzobrazbo primernih knjig. Saj priporoča celo zagrebški dnevnik, da bi g. pisatelj to svoje delo prevel i na hrvaški jezik, češ, ker i hrvaški šolski književnosti do sedaj nedostaje tako dobre knjige. Iz vsega tega pa posnemljemo tudi Slovenci dolžnost, da se g. pisatelju hvaležno odzovemo, in knjigo, lično tudi po zunanjosti, potrebno vsakemu izobražencu, obilno naročamo. ' , Dr. L. P. Slovenski pisatelji v tujih prevodih. V laškem Vidmu je prišla na svetlo knjižica »Delle colonie slovene nel Friuli. Versione di D. G. (Trinko)«. Knjižica obseza prevod korenite razprave »slovenske naselbine po Furlanskem«, katero je v našem listu 638 Listek. 1. 1883. priobčil g. prof. S. Rutar. — Kersnikovo povest »Agitator« je priobčil srbski leposlovni list »Stražilovo« v, V. Lukičevem prevodu. — Ravno tako je brnski »Be-obachter« objavil Kersnikovo »Rojenico«, katero je na nemški jezik preložil g. Bogumi Krek. Isti pisatelj je v istem nemškem časopisu priobčil tudi dr. I. Tavčarjevo povest/ »Moj sin!« — V srbskem »Stražilovu« in v »Bosanski Vili« smo zadnje čase brali več Gorazdovih in Krilanovih balad, katere so na srbski jezik preložili Nikola Manojlovič, Jos. Radivojevič-Vačič in Veljko Lukič. — V Lipsku je prišla na svetlo zbirka nemških pesmij »Alpengliihen. Lieder und Dichtungen voii Ludvuig Germonik*, v kateri nahajamo poseben oddelek pod naslovom »Rosenblatter aus Krain«. Tu beremo v nemškem prevodu Vodnikovo pesem »Vršac«, Preširnovi baladi »Turjaška Rozammida« in »Povodnji mož« in njegov sonet »Očetov naših«; dalje Jenkovo »Modrijanom« in devet narodnih pesem, med njimi znano: »Stoji, stoji tam lipica, pod lipo miza kamnata.« Zlasti lepo se bere prevod Preširnovega soneta in »Povodnjega moža « Knjižnica za mladino. Založilo in na svetlo dalo »Slovensko učiteljsko društvo«. Uredil Ivan Tomšič. I. zvezek 1. Mladi dnevi. — 2. Za poklicem. Natisnil J. R. Milic v Ljubljani 1887, mala 8., 72 str. Cena? •—¦ »Večji slovanski narodi se zanimajo vse v prek za dobro in tečno hrano mladini ter izdavajo izborne časopise in primerne »knjižnice« za vse faze mladostnega življenja od prvega povoja otroške pameti do popolnega razvoja deške dobe. Mi smo mal narod, kakor se rado poudarja, in zato se moramo tudi ravnati po malosti. A kolikor se je storilo do sedaj za dušno pašo slovenski mladini, storilo se je premalo. Pač se je ustanovila tudi pri nas že parkrat taka »knjižnica« za našo mladino, a mlačno zanimanje in preslaba podpora, gmotna ali duševna, utopila jo je. Res, da prinaša naši mladini dokaj tečne duševne hrane že od 1870. leta sem »Vrtec«, časopis za slovensko mladino, a jedini on ne more zadoščati vsem potrebam in zahtevam nadepolne mladine naše. Zatorej se je odločilo »Slovensko učiteljsko društvo« na izdavo te »knjižnice«, ki poskrbi za vse stopinje mladostne dobe od male dece do bolj odrasle mladine. Prinašala bode izvornike: zabavno-pončne povesti, popise slavnih mož, zgodovinske slike, narodno blago itd., pa tudi prevode iz bogatih slovanskih knji-ževnostij te stroke. Vselej pa bode berilo tako, da ne užali ni verskega, m nravnega čuta, ni stanovskega dostojanstva in sploh vzgojevalne metode, temveč trudilo se bode zabavati in po-učavati mladino v pravem krščanskem in zdravem narodnem duhu, v lepem in pravilnem jeziku in obče priznanih krasoslovnih načelih, da si prilasti dobrih lastnostij in ubrani slabih, da si osvoji priznana načela v življenji, da posnema odlične može" in junake, da se ji utrdi značaj in da postanejo iz nje pravi državljani po duhu in dejanji.« — S temi besedami spremlja »Slov. učit. društvo« lično knjižico. Prvo izvorno povest »Mladi dnevi« je spisal P. B Vsebina ji je v kratkem ta: Hrvat Ivan pl. Mečevič, uadporočnik v ulanskem polku, pride po svojih vojaških opravkih v gorenjsko vas ter v kmetski hiši, kjer je bil nastanjen, najde živahnega, umnega dečka, Trakarjevega Vinka. Imovit, ože-njen, brez otrok vzžme prijaznega dečka s seboj v Zagreb, kjer ga vzgaja njegova plemenita, a bolehna žena. Vinko se pridno uči, moder dijak hodi domov na počitke, bere »Novice« in druge lepe in koristne knjige, razgovarja se s sovaščani in jih poučuje. Po smrti Mečevičeve gospe" odide na gospodarsko šolo ter je naposled oskrbnik na graščini Mečevičevi. — Glavni namen pisatelju je bil naslikali nam pridnega, razumnega, poštenega slovenskega mladeniča, kateri se iz svojega uboštva srečno dokoplje do dobrega kruha. Ta namen je pisatelj popolnoma dosegel. Povest se bere dobro in prijetno, dasi brez posebnega zanimanja; tudi prevelika modrost dijaka Vinka bralcu časih nekoliko preseda. — Drugo povest »Za poklicem« je spisal Nepokor. Nekdaj imoviti kmet Za-