A. Debeljak: Basen. i. Kot da se košček odtrgal od raja in splaval po reki dolgoteki v neznano bi morje: tak se usidral v zelenih, svilenih je gubah valovja, čemel neobljudeni otok Ostrovo. Bivali gori so ptiči. Mirno največji je živel ob palčku. Priba ni se plašila kragulja. Postava je bila: vrstnika ne kolji. Žito je plenjalo, sreča klasila, ujeda se ni oglasila. Rajčica rada je rajala z jastrebom, lišček po listju brez straha gostolel, krilati drobiž je mrgolel, žvrgolel drzno s sokolom in sovo. Sredi sipine, na Duni peščeni so stolovale štorkelj družine. Nekoč pa se Strk žabogoltec odloči: Ne pojdem iz gnezda na daljne močvirne livade po golo gomazen glist, mrgolazen gosenic za mlade. Skrivši posegel dolgokljunec je v gnezdo vrabulji, razkosal negodne goliče: umor se je v prvo izvršil med tiči, kršil se zakon tedaj na Ostrovem. Prelen, da bi brodil po lužah, blodil v mlakužah za črvov golaznijo gabno, stika svoj vrat za strnadi, starko pozoblje in mlade. Dolgo tako se je hranil. Zagnali so joj in upoj operjenci bedni. A nihče ne upa si plahih perotnikov iti na štorklje. Veliki perotarji v zdijo molče. Tacaš pa se orel žarko razljuti, buti na Strka, golt mu prekljune, izpljune. Osvetnika v zboru veličajo — le kos črnožoltež, od nekdaj zbad-ljivec, se roga — soglasno častijo junaka: slavec mu slavo na vek prorokuje, vodomec — modri vedomec — nesmrtnost obeta, dleski mu tleskajo v koru, vrabec pa čivka ter živka: živživživ, živi nam Orel. 2. Nedaleč je plaval v valovih zelenih otočec Globanja. Manja je bila njegova krilata rodbina, ista postava in zakon. Nekoč priklopoče na Duno žabogolta Roda k štorklji, nerodi lastnega roda. Dobila še toplih je kosov mesa in lačne skomine. Doma jih je skrivaj davila: sinice, ščinklje, pastarice, penice. Sita še pitala z njimi je svoje drobljance. ¦v Žalost je vzklila v Globanji. Tožno donela je tožba krilata na zboru : Kje, maščevalec, kje si, rešitelj? Veliki perotarji tiho čumeli in niso šumeli. Slabotni sokoli, orlici so bali se dolgega kljuna. Fej, fuj, fej, fuj so se grozile sinice; žavžav, žavžav žalovali so vrabci na zboru; zemlja, Globanja, rodila orlice si, nisi nam Orla! •**«• 112