Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
29
„In od daleč sem je prišel k nam, pripovedoval si doma? Od kod? Povej mi še jedenkrat, da si zapomnim,   predno  ga  vidim in slišim."
„Prišel je od Slovenov na severu, kjer je pri knezih Kocelji in Rastislavu oznanjal sveto vero in njiju narod Kristu pridobil. A k tem slovenskim knezom je prišel še od dalje, od Slovenov iz grške dežele."
Tako je mladi Strahomer pripovedoval in to je bilo precej vse, kar je on slišal in vedel.
(Dalje prihodnjič.)
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec. I.
Zabave v stari Ljubljani.
voje dni je bila Ljubljana kaj veselega lica. Poročila o zabavah sezajo celo v jednajsto stoletje nazaj. Dasi so bili časi dostikrat resni, ohraniti so si znali meščanje vender vesele obraze ; celo mestni očetje so časih pozabili svojo resnost ter osnovali someščanom v zabavo marsikatero veselico. Že 1092. leta so napravili za čolnarje regato ali dirko na vodi. Zmagovalcem so odmenili troja darila, jeden tovor vipavskega vina, tri vatle sukna in jeden par nogavic. Veselica je bila podobna viteškemu turnirju na vodi. Dva moža sta stopila z dolgimi drogovi vsak konec svojega čolna, ki sta ga veslala po dva izurjena ribiča. Ko se je dalo znamenje za boj, zdrčala sta čolna drug proti druzemu, borilca sta se pa vzajemno skušala z dolgim drogom pahniti v vodo. Kdor izmed njiju je bil dregnen v vodo, ni se smel več pokazati v čolnu; kclor je hotel in kogar je skominalo po tovoru vipavskega vina, stopil je na njegovo mesto. Dobil pak je tisti, kdor je poslednji ostal v čolnu. Smeha je bilo pri ti zabavi gotovo dosti. Drugo in tretjo darilo,  sukno  in   nogavice, bile  so izobešene na
v
mostu, pač na Čevljarskem mostu, ker jih Ljubljana takrat več imela ni. Tekmovalci so se spustili v majhnih čolneh vsi ob jednem v dir; kdor je prvi dospel do mostu, temu se je prisodilo darilo. x)
Leta 1143. se je vršil velik turnir, h kateremu je pridrlo obilo plemstva z Avstrijskega, Koroškega in iz Furlanije.2)
*) Valvasor XI. p. 685. 2) Valvasor XI. p. 710.
30                                    Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
Leta 1257. so osnovali predpustom sinovi iu hčere ljubljanskih. meščanov več veselic. Med drugim je plesalo tudi dvanajst deklic in dvanajst fantov na Starem trgu pod lipo pred sedanjim deželnim sodiščem.   Poštenje  in  dostojnost pak  se tudi pri  ti zabavi ni smela po-
v
zabijati. Ce smemo Preširnu verjeti, nadzoroval je plesišče povodnji mož sam, neizprosljiv redar.
Iz Valvasorja bi se dala nabrati cela kopa poročil o tem, kako rada je bila Ljubljana kedaj vesela; omenili bi lahko takozvanih „bade-stuben"   in drugih zabavišč, a tu hočemo podati rajši kaj menj znanega.
Da ne bi pošel Ljubljančanom nikdar humor, preskrbeli so jim mestni očetje godbo za vsak dan ter plačevali iz mestne blagajnice po štiri mestne piskače, „Stadtthumer" zvane. To je bila prva ljubljanska godba. Ime so dobili od piskarskega stolpa („Pfeiierthurm") na gradu, ki je stal nekje tam, kjer imajo dandanes postavljene kanone, s katerimi se naznanja požar v mestu ali njegovi bližnji okolici. Visoko gori pod linami je piskarski stolp okoli in okoli obdajal lesen hodnik, kamor so po leti vsak dan, po zimi pak le ob lepih dneh po jedno uro pred poludnevom imeno-vam godci posedli ter jeli trobiti na tri trobente in jeden rog   Ze leta
v
1544. jih je bilo slišati po mestu. Čudno pak, da si Ljubljančani niso mogli sami teh piskačev vzgojevati. Imenovano leto se je pogajal magistrat s piskači iz Beljaka, ter jim, vsem štirim skupaj, obljubil 110 gl. letne plače, vsakemu jedno obleko in kurjavo, kolikor bi je potrebovali če bi hoteli priti v Ljubljano. Dobro vedoči, da se godca denar ne drži rad dolgo, obljubili so jim dati že naprej 40 gld., da bodo lože prišli iz Beljaka v Ljubljano.x)
Zaradi resnih časov, sovražnika, kuge in razsajajočih boleznij, ali smrti kacega Habsburžana pak so morali ti godci marsikaterikrat utihniti. Dostikrat je moral magistrat sam, boječ se božje kazni, le pre-veselim meščanom zaukazati, naj malo odjenjajo in delajo pokoro. Leta 1568. so se prepovedala vse svatovščine, vsi hrumeči obadi, zlasti botrinje, dokler se ne obrne na bolje.
Kadar so opravili mestni piskači svoj obligatni posel na grajskem stolpu, hodili so po hišah, zlasti krčmah gost. Zaradi smrti cesarice Leopoldine leta 1650. izdana prepoved, da se ne sme več gosti, pripravila je mestne piskače skoraj na beraško palico. Prosili so zatorej vlado v Gradci, naj bi se jim vender dovolilo, da bi smeli zopet gosti vsaj pri „poštenih svatovščinah" in shodih. Prošnja se jim sicer ni odbila; prepovedalo pak se jim je gosti na ulicah ali tam, kjer se pleše.
*) Mestni arhiv: Gerichtsprotocoll v. J. 1544.
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
31
Mimo teh mestnih godcev pak se je nahajala v mestu še neka godčevska družba in takozvani „Stadtgeiger". Tudi te je plačevalo mesto. Z njimi so se 1. 1712. mestni piskači prav resno spopadli. Objaviti se je moral nalašč zanje godčevski red, ki je ukazoval, da v Ljubljani ne sme biti več mestnih godcev („Stadtgeiger"), kakor največ štirje, a še ti ne smejo mestnim piskačem pred ustmi prestrezati ljubega kruhka. Gosti smejo le, če jim dovolijo piskači — „Stadtthurner".
Godčevski zaslužek je bil gotovo jako dober, ker predpustom so prihajali v mesto celo kmetski godci, ki pak so se morali pri piskačih oglasiti in dobiti od mestnega sodnika dovoljenje, sicer so jim gosli pobrali ter jih razbili.x)
Kjer se gode, tam se tudi pleše. Najstarejše plesišče je bilo na rotovži. Zato je bila odmenjena majhna soba zadaj proti gradu. Tu se niso snovali samo bali, ampak zalegati je morala ta soba tudi za gledališče, predno seje sezidalo deželno gledališče (1. 1765.)2) Predpustom 1. 1762. je bilo na rotovži od 16. januvarija pa do 13. februvarija osem balov. Magistrat je pobiral od njih majhno pristojbino, ki mu je vrgla to leto 217 gld, kar pač dokazuje, da so se Ljubljančani plesov mno-gobrojno udeleževali. Vstopnina za gledališke predstave je bila trojua; nekateri prostori so se zvali „Siebzehnerplatze", drugi „Siebnera- in tretji „Groschenplatze", plačevalo se je torej po 17, po 7 in po 3 kr. vstopnine.
Takozvani „nemški komedijanti" so pač prihajali dostikrat v Ljubljano igrat na rotovži. Tudi h gledališkim predstavam so v Ljubljani radi hodili. Leta 1729. bila je družba komedijantov ne le predpustom v Ljubljani, ampak ostala je tu celo v postu ter dajala predstave, češ, da so duhovskega značaja. Ko je o tem zvedel škof, prosil je vicedoma, cesarjevega namestnika, naj te predstave o tako svetem času prepove, ker se že ljudje sami spotikajo obnje. A vicedom je škofu odgovoril tako „škandalozno", da se je ta obrnil naravnost do cesarja, ki je vicedomu zaukazal, naj mu poroča o ti stvari.
Vicedom je pritegnil, da je dal on dovoljenje za igranje, kajti predstavljale so se same take igre, ki so se smele igrati pred tremi leti v postu celo v Gradci, kger je imela avstrijska vlada svojo stolico, in pred dvema letoma v Solnogradu, v duhovskem mestu. Predstavljali pak so jih ravno isti igralci. Iz vicedomovega poročila zvedamo nadalje, da se je igralo po službi božji, torej po dnevi, in da so zahajali k predstavam večinoma vsi plemenitaži. Celo vicedom sam, najvišji cesarski oblastnik, udeležil  se je vseh  štirih,   a ni našel na njih   nič   spotak-
») Mittheilungen, 1863. p. 101 — 103. 2) Mestni arhiv fasc. 10.
32                                    Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
ljivega; bile so bolj oratorijem nego „komedijam" podobne. Odločevalno je bilo zanj, da si morajo tudi komedijanti služiti svoj kos kruha.
V Ljubljano došli komedijanti so se morali oglašati pri vicedomu in mestnem sodniku ter plačevati majhen davek.:)
Sicer pak so potrebovali to sobo na rotovži tudi za menj fine zabave. Leta 1763. kazal je n. pr. neki Italijan opico in ježevca. Od te male menažarije je zahteval magistrat po 1 gld. pristojbine.2)
Predno se je sezidalo gledališče, igrale so se gledališke igre le še v jezuitskem kolegiji pri sv. Jakobu in v deželni hiši. Deželni stanovi so podpirali ta zavod radi ter mu dovoljevali sredi minulega stoletja po 100 gld. na leto, vrhu tega pak so še popravljali vse, kar se je pri gledališči pohabilo.3)
Opereto so gojili zgolj plemenitaži in sicer v deželni hiši. Za to pravico so plačevali mestu po 2 gld. od operete. Na kaj se je pri tem opiral magistrat, ne vemo; vsekako pak je čudno, da je mogel magistrat od deželne hiše kaj zahtevati, ki je bila sicer vender popolnoma neodvisna od njega. Leta 1765. predstavljalo se je v deželni hiši trinajst operet in osem „komedij".4)
v
Se le 1. 1765. so si omislili stanovi za glavno mesto dostojno gledališče. Pri ti zgradbi je pomagal tudi magistrat. Dal je namreč brezplačno mnogo lesa zanjo. Deželni stanovi so se mu skazali s tem hvaležnega, da so mu podarili v novem gledališči ložo, katero pak si je magistrat moral sam prirediti. Ta loža je ostala zatem mestnim očetom. V katerem redu pak so se vrstili in koliko jih je smelo priti vsak večer v ložo, ne vem. A dolgo se mestni očetje te lože niso mogli veseliti. Njihovo gospodarstvo je namreč cesarici Mariji Tereziji od leta do leta menj ugajalo. Ker niso nič pomagali vsi odloki, vzela jim je je iz rok ter je oddala okrožnemu uradu. Le-ta je ukazal, da mora magistrat prodati vse svoje nepremično imetje, hiše, njive, travnike, a tudi pristojbine, mostarino, itd. Med to za prodajo odločeno imetje je bila sprejeta tudi gledališka loža. Magistrat se je temu protivil na vse kriplje, dokazaval svojo res utemeljeno pravico, a zastonj — loža se je prodala, a denar se ni vložil v mestno blagajnico, ampak v deželno. Bila je to druga krivica, ki se mu je zgodila. Pritožil se je sicer celo do cesarice, toda zmagali so deželni stanovi in denar je ostal v njih blagajnici.5)
J) Mestni archiv fasc. 208-209.
2) Mittheilungen 1863. p. 60.
*) Deželni arhiv. Landtagsprotocolle Bd. 47. fol. 346.
*) ibid. fasc. 208-209.
5) Mestni arhiv fasc. 102.
Iv. Vrhovec : Iz domače zgodovine.
33
Katera loža je bila nekdaj magistratova, ne vem povedati, ker se ni zabeležilo, kateri meščan ali plemenitaž jo je kupil.
O početku našega ljubljanskega gledališča bi rad kaj zapisal in ta ali oni bi utegnil to poročilo brati z interesom, a naši očetje si niso mislili, da bomo njih sinovi tako sila zvedavi o tem, kaj so počenjali, kaj jeli in pili in kako se zabavali. Le iz leta 1792. ohranila se je pogodba gledališkega ravnatelja z nekim igralcem Vodraško, ki se je zavezal sodelovati pri vseh igrokazih in operah, prevzeti vsako vlogo, dobro se je naučiti in jo dobro igrati, vrhu tega pak „figurirati" tudi v baletih. Za to mu je obljubil ravnatelj po 6 gld. na teden; toda le tiste tedne, ko se bo res igralo, sicer pak le polovico. Ako bi ravnatelj kdaj iz proste volje dovolil igralcem benefico, smel bo tudi on dospele novce deliti z drugimi kolegi.1)
Na rotovži in v deželni hiši pak so se tudi potem, ko se je sezidalo gledališče, vršile predstave še dalje.2)
Novo zabavišče je dobila Ljubljana z reduto, ki so jo sezidali okoli leta 1774—1775.3) Reduta je bila odmenjena zp, bale. Vstopnina je bila primeroma precej visoka, kajti do leta 1792. se je plačevalo za osebo po 34 krajcarjev, magistrat pak je zahteval, naj bi se povišala še za 6 krajcarjev, ki naj bi se stekali v mestno blagajnieo, da se preskrbi Ljubljana po noči z razsvetljavo, ki je bila do takrat še popolnoma neznana. Tudi v reduto so zahajali Ljubljančani kaj radi, kar se posnema iz tega, da je računil magistrat pri toliko povišani ceni na 30 gld. več za vsak bal. Povprečno se je torej udeležilo vsacega bala po 300 oseb.4)
Tudi nekak cirkus je bil že Ljubljančanom pred sto leti znan. Leta 1791. skazoval je neki umetni jezdec z dvajsetimi konji svoje umetnosti v šempeterski kasarni.5)
Za znanstvena predavanja pak naši očetje niso imeli toliko veselja. L. 1758. je oznanil neki holandski umetnik, da bo kazal „znan-stvene in mehanične umetnosti" v deželni hiši.   Prišlo je malo gledalcev
*) Mestni arhiv fasc. 197.
2)  Mestni arhiv fasc. 208—209.
3)  Pred letom 1774. gotovo ne. O velikem požaru 1. 1774., ki je nastal 28. junija v Krakovem, upepelil tu 61 hiš, preskočil Ljubljanico ter na Starem trgu uničil 58 poslopij, med njimi tudi Šentjakobsko cerkev, o tem velikem požaru pogorel je tudi jezuitski kolegij in seminar. Na mestu^eminarja so sezidali reduto. Na mestu kolegija, stoječega vsporedno s sedanjo Virantovo hišo, pak so odprli lepi Šentjakobski trg; soha Matere božje stoji zdaj na nekdanjem jezuitskem dvorišči. Pis.
4)  ibid. fasc. 99.
5)  ibid. fasc. 3.
3
84
Iv. Vrhovec: Iz domaČe zgodovine.
in še od teh jih je plačalo le triinštirideset vstopnino, drugih pak do tega ni bilo nikakor mogoče pripraviti. Mož je bil prisiljen prositi, naj se mu nekoliko davka od te predstave spregleda, kar mu je tudi magistrat storil ter mu vrhu tega dal še pohvalno pismo, da je o priliki lahko pokaže v drugih mestih.1)
Iz tega pak se nikakor ne sme sklepati, da se naši očetje niso brigali za noben napredek. Ner ravno narobe! V marsikaterem oziru bi človek lahko skazal, da so posegli Ljubljančanje po novih izumih kaj hitro in z obema rokama. To velja celo o zabaviščih. Kavarne n. pr. nahajamo že zgodaj v početku minulega stoletja. V drugi polovici in proti koncu njegovemu je štela Ljubljana pet kavarnarjev, ki so se združili v kavarnarsko zadrugo (Caffeesiederzunft). Po kavarnah se je tudi igralo, kakor dandanes, vse: karte, domino, šah in biljard. Najstarejši biljard je stal pač na rotovži v oni že večkrat omenjeni gledališki in plesni sobi. Sicer pak se biljardov ni dosti nahajalo po kavarnah, morebiti vseh skupaj komaj dva. To pa posnemam iz tega: leta 1754. si je želel omisliti magistrat za ljubljanske postopače kaznilnico in po-silno delavnico. Vzdržavati jo je menil iz raznih dohodkov, zlasti iz zabavišč; med njimi se je spomnil tudi kavaren in njenih biljardov ter naložil na vsacega po 1 goldinar davka na mesec. Od 1. junija 1756. do 18. aprila 1758., torej v 23 mesecih, došlo je v mestno blagajnico od vseh biljardov samo 29 gld. Ako so torej vsi kavarnarji redno plačevali, moglo se je v Ljubljani igrati največ na dveh biljardih, če izvzamemo rotovškega; pa še od teh dveh se ni ves omenjeni čas plačevalo, sicer bi moral znašati davek vsaj 46 goldinarjev. Za biljard niso imeli namreč Ljubljančanje prav nobenega veselja, igrali so to igro samo oficirji. Ko so pak le-ti odšli, ni se več mesecev nihče doteknil biljardske palice. Neki kavarnar je prosil, naj se mu odpiše naloženi davek, ker mu biljard ne nosi niti krajcarja dobička. Magistrat, ki ni botel, da bi se kavarnarji hvalili kako so ga osleparili, ustregel je sicer njih prošnji, toda ob jednem je ukazal, naj se nerabljeni in z davkom ne več obloženi biljardi z vrvicami prevežejo, čemur se kavarnarji niso prav nič upirali; bilo je torej vender res, da se za biljard ni zanimal nihče domačinov.2)
Jeden biljardov, ki jih imamo tu v mislih, nahajal se je v veliki sobi v gledališči. Med predstavami pak se na njem ni smelo igrati, češ, „da je to za gledališče preveč nevarno", bržkone zavoljo tega, ker se je pri igri kadilo.
*) ibid   fasc. 208—209.
2) Mestni arhiv f. 208-209.
Iv. Vrhovec : Iz domače zgodovine.
35
"Večje pa je bilo število kegljišč, od katerih se je pobiral pa le samo polovico leta davek, in sicer od 1. majnika pa do konca oktobra. Glede davka so se stavila kegljišča z biljardi v jedno vrsto, kajti za pol leta se je plačevalo le pol goldinarja davka. Onih 23 mesecev so plačali gostilničarji za kegljišča 19 gld. 49 kr. Prijazni čitatelj naj tu sam sklepa, koliko kegljišč je utegnilo biti v mestu.1)
K^ sklepu pojdimo v zabavišča najnižje vrste, v gostilne, kjer je bjlo vediro dosti vriša in šuma. Da ne bi se Bog žalil, deloma pak tudi zato, da ne bi motili poštenega meščana v spanji, ukazal je župan 1. 1562., da se čez deveto uro pijancem in postopačem ne sme točiti vina. Nikomur naj ne pride na misel, po ti uri razgrajati po mestu, bodisi s katerim koli muzikalnim orodjem. Za tujce, ki jih je takrat prihajalo skozi Ljubljano vedno mnogo več, smele so biti gostilne delj odprte, toda zjutraj, se pred pridigo in službo božjo celo za te niso smele odpreti. Gostilničarju, ki bi bil dal tujcu ali domačinu pred službo božjo juhe, pelinkovca ali kacega druzega vina, naprtili so ostro kazen.2) Sicer pak je veljala ta navada še več ko dvesto let potem in še leta 1785. so za 24 ur zaprli točajko, ki je dala neko nedeljo pred deveto uro godcem vina.3)"              '¦^'.
Pred sto leti je bilo po ljubljanskih gostilnah jako živahno. Leta 1748. se je gostilniški čas za jedno uro podaljšal, vender so baš tisto leto zasačili v neki gostilni dva razsajajoča dijaka še ob iedni uri po polunoči. Jednega izmed njiju so zapodili iz šole, druzega pa priprli osem dnij ne že zaradi pozne ure, ampak ker sta se lotila ponočne straže, jeden s kamenjem, drugi celo s pištolo. Iz šole zapodeni dijaki so se morali tekom štirinajstih dnij odločiti za kako rokodelstvo, ali pak so jih vteknili v vojake, ali jih obsodili na kak „labor publicus". Glede ponočevanja so pazili na vojake celo strože, ko na civilne ljiidi; ko jim je vojaški rog odtrobil spat, ni se smelo dati nobenemu vojaku vina, razven če je pokazal dovoljenje svoje vojaške gosposke.4)
Kazven vina vlekla je Ljubljančane v prvi vrsti v gostilne godba. fz te slabe navade pak so si deželni stanovi vedeli konec minulega stoletja ustvariti studenec seveda ne Bog ve kako bogatih dohodkov. Naložili so davek na godbo, takozvani „Musikimpost", ter ga dali v najem.   Uredba pak je bila še jako slaba.   Najemnik je moral namreč
*) ibid.
2)  Mestni arhiv fasc. Miscel.
3)  ibid. Rathsprotocoll 1785. Izmed svetovalskih protokolov ohranil se je jedino ta.
4)  ibid. fasc. 264.
3*
36                    Dr. Fr. J Celestin: Vissarion Grig8rjevi8 Belinskij.
hoditi sam po gostilnah ter sam pobirati godčevsko pristojbino. Ako je zvečer zamudil kako gostilno, bila je njegova škoda. Leta 1793. so godli po gostilnah tudi že vojaški godci, bržkone na svojo roko. Najemniku godčevske pristojbine se je to leto naznanilo, da je neki gostilničar imel minulo noč godce, a plačal mu ni nič, zaradi česar ga je ta ovadil gosposki. A gostilničar se je izgovarjal na vojake, ki so dejali, da so pristojbino plačali že sami. Imenovati pak ni vedel nobenega, neznani so mu bili vsi razven bobnarja pri velikem bobnu („der grosze Trommelschlager").
Godci so postajali tačas tako predrzni, da so prihajali celo tjakaj gost, kamor jih nihče klical ni. Zato se je moral leta 1795. izdati ukaz, da se bodo vsi tisti godci kaznovali, ki bi prišli gost k svatov-ščinam brez dovoljenja ženinovega ali nevestinega.1)
Konečno naj nam živahnost po mestu potrdi še veliko število gostilen. Z gostilniškim obrtom se je bavilo leta 1792., ko je štela Ljubljana s predmestji vred samo 10.000 ljudij, 157 meščanov, in sicer se je nahajalo v mestu 47, na Poljanah 22, na šempeterskem predmestji 31, v kapucinskem predmestji 19, v Gradišči 26, pred samostanskimi vrati 7 in 5 gostilen v Krakovem in Trnovem.'2) «
Vissarion Grigorjevie Belinskij.
Spisal dr. Fr. J. Celestin.
edki so možje, ki z mogočnim svojim duhom odločno vplivajo na svoj narod ter so mu tolmači napredka in voditelji na potu zdravega razvitja. Delovanje takih izbrancev je poučno —¦ ne samo za jeden narod, ne samo za jedno dobo. Posebno mnogo ima učiti se slovanstvo in sicer iz prošlosti in sedajnosti drugih narodov in — svoje. Naša kulturna sposobnost pa se kaže in se bode kazala v tem, kako umejemo spoznavati smisel dosedanjega razvitja. Saj to je jasno, da zgodovinsko življenje narodov vlači za seboj mnogo balasta, ki nas lehko moti, da ga jemljemo za resnične pridobitve — četudi je le ovira zdravemu razvitju — ter tako ne vidimo čistega zlata, skritega med balastom. Koliko je navideznega kulturnega bogastva in kako   srečno   bi   bilo   slovanstvo,   ko   bi se ga moglo ogibati!    Ali ni
x) Mestni arhiv fasc. 34. 2) ibido fasc. 114.
Iv. Vrhovec : Iz domače zgodovine.
87
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec. II.
Pasijonska procesija na veliki petek v Ljubljani.
ri vseh narodih in ob vseh časih do denašnjega dne so človeški rod mikali blesteči in šumeči prizori, bogati sprevodi kraljev in cesarjev, poslavljevanje odličnih mož.
Za kronanja nemških cesarjev se je razkladala čudovita krasota ; papeževi prihodi na Nemško in Francosko so bili pravi triumfalni sprevodi, ki so jim bili morebiti kos le še starorimski. Tudi nekdanji Ljubljančanje so imeli to veselje, katero so vendar le redko-krat mogli pokazati, samo takrat, kadar je dohajal v Ljubljano ta ali oni avstrijski knez, ta ali ona knjeginja. Iz tega uzroka so nado-mestovale v Ljubljani krasne posvetne sprevode druzih mest pobožne procesije. Brez njih ga skoraj ni bilo tedna v letu. Po jeden-krat v meseci, bodisi to ali ono nedeljo, šla je skoraj iz vsake ljubljanske cerkve kaka procesija. Glede števila procesij pak je zavzemala stolna, šenklavška cerkev prvo mesto; od nje so hodile procesije ne le do vseh druzih velikih ljubljanskih cerkva, ampak tudi do cerkvice na Rebri, do cerkvice sv. Rozalije, na Rožnik in v Dravlje k sv. Roku. Od sv. Rešnjega telesa pa do 16. nedelje po binkoštih je šla procesija iz Senklavža celo vsako nedeljo okoli cerkve, kjer so se peli vsi štirje evangeliji.1)
Nobene pa se Ljubljančanje niso tako zelo veselili, nobena se jim ni tako prikupila, kakor procesija na veliki petek.
Na veliki petek! Res čudno, da je dovolila cerkev na tak svet in žalosten dan tako šumeč in glasen sprevod, kakeršna je bila ta procesija. V minulem stoletji je bila le še prijetna zabava za ljudstvo: pobožni namen, s katerim so predniki to procesijo ustanovili, pozabilo je ljudstvo že popolnoma. Ta procesija je šla iz cerkve očetov kapu-cinov, ki je stala nekdaj v vogla sedanje „Zvezde", molečem proti gle-
*) To posnemam iz necega koledarja 1. 1781., ki je izšel v Egerjevi tiskarni z naslovom: „Neuer Instanzkalender auf das Jahr MDCCLXXXI, In welchem die k. k boheimische und osterreichische Hofkanzlev nnd die k. k. Oberste Justizstelle, dann sammentlich hoch- nnd niedere Dikasterien und Stellen dieses Herzogthums enthalten sind. Lavbach, gedrnckt bey Johann Friedrich Eger, Landschafftl. Buch-drucker." 8°, 224 str.
88                                Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
dališču. Koder prodaja sedaj mladi svet ljubljanski zijala, stopali so nekdaj resni menihi kapucini z brevirjem v roci in s trdo kuto na plečih po samostanskem vrtu. Ta cerkev, podrta 1. 1815., stala je le dobrih dve sto let. Za cerkev in samostan potrebni svet je podaril v sedanjem deželnem dvorci stanujoči vicedom, namestnik cesarjev, ali bolje rečeno, podaril ga je cesar Ferdinand II. Do leta 1600. bila je sedanja »Zvezda" del velicega cesarskega vrta, spadajočega h knežjemu dvorcu. Temeljni kamen ti kapucinski cerkvi je položil sloveči ljubljanski škof Tomaž Chron *) 1. 1607. ter jo blagoslovil 7. septembra 1. 1608. K temu blagoslovljanju je pridrlo neki, kakor zatrjuje Valvasor2), ogromno ljudstva, celih petsto zastav s Koroške, Štajerske in Kranjske. Vsega ljudstva se je sešlo do 20.000 duš.
V zadnjih treh ali štirih letih 16. stoletja je razsajala po Kranjskem in po sosednih deželah grozna kuga. Ljubljančani so poskusili sicer vse pamočke, o katerih so mislili, da bi utegnila biti izdatna in o katerih bodemo v prihodnji številki govorili obširneje. Toda zastonj je bil njih napor, kuga se ni hotela umekniti. V ti hudi stiski je bratovščina „Redemptoris mundi" (Odrešenika sveta), obstoječa iz imo-vitih ljubljanskih trgovcev, storila pobožno obljubo, osnovati in založiti v čast trpečega Vzveličarja slovesno procesijo na veliki petek. Zgodilo se je to leta 1598. Ker pak se za tako slovesno in dragoceno procesijo, kakeršno so nameravali, ni mogel takoj nabrati ves potrebni denar, dala je bratovščina najprej sezidati jeden oltar v šenklavški cerkvi.3) Kmalu zatem je volil neki trgovec Tropenau v oporoki svoji za obljubljeno procesijo toliko, da je mogla le-ta iti 24. marcija 1. 1617. prvikrat iz kapucinske cerkve po vsem mestu. Ljudje so jo pridrli gledat od blizu in daleč in tujci so trdili, da tako pobožne, lepe in velike procesije ni bilo nikjer drugje po svetu. Nenavadna je bila gotovo, kajti vršila se je po noči; svetili so s plamenicami in svečami. Bila je nekak igrokaz, kajti predstavljalo se je vse trpljenje Kristovo, poleg tega pa tudi prizori iz sv. pisma stare in nove zaveze. *) Pri procesiji je bilo videti ljudi s križi na ramah (Kreuzzieher), rablje (Zichtinger), bičarje, menihe itd. Na konjih in peš je šel narod za procesijo. Skoraj neumljivo nam je dandanes in da se razlagati samo iz popačenega ukusa srednjeveškega, da so se pomešale v to krščansko  procesijo   podobe iz
*) Največkrat je njegovo ime in ime brata njegovega, ljubljanskega župana, pisano v aktih: Chreen.
2)  Valvasor, XI. p. 695.
3)  Mestni arhiv. fasc. 73.
4)  Valvasor 1. c.
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
89
grškega poganstva. Po neki leta 1701. na svetlo dani knjižici1) seje sestavljala ta procesija iz 23 „figur" ali simboličnih skupin; med njimi je bila tudi jedna, v kateri je Perzej reševal Aniromedo. Na tako nekr-ščanski način prispodabljali so Kristusa Perzeju, Andromedo pa nesrečnemu človeškemu rodu, ki bi bil pogubljen za vse veke, da ga ni rešil Sin božji.
Ta procesija je šla od kapucinov, to je iz „Zvezdea po Gosposkih ulicah, čez Novi trg, Čevljarske ulice (zlato luknjo, Čevljarski most k svetemu Jakobu, potem nazaj in po Velikem trga  do frančiškanov, se-
V                                                                                                  V
danje gimnazije), od tod nazaj po Spitalskih ulicah in Spitalskem mostu, kjer se je zavila v Kapucinske (sedanje gledališke) ulice in se končala v kapucinskem samostanu. Tu in tam se je procesija ustavila, kar je pomenjalo štacijone križevega pota. Krista so predstavljale neki s po-četka osebe visocega plemstva, pozneje najeti ljudje; židje so bili Kra-kovci in Trnovci, pozneje pa tudi le najeti ljudje.2)
A sinovi pobožnih ustanoviteljev te procesije, ki niso bržkone nikdar prestajali tako grozne kuge, ohladili so se tekom let do dobra; procesija jim je postala nekako breme, katerega bi se bili kaj radi otresli, kar se jim je naposled tudi posrečilo. Kapucini so prevzeli vso skrb za procesijo in se zavezali, da bodo oskrbeli vse sami, kar je zanjo potreba. Bratovščina ni imsla odslej druzega opravka več, kakor da je spomnila ob vsakem postu po dveh udih svojih oo. kapucine na njih dolžnost. A sčasoma je začela ta tudi kapucinom presedati, kajti nakopali so si na glavo, prevzimši procesijo, mnogo nepotrebnih troškov. Dohodki Tropenauvove ustanove niso znašali namreč nič več kakor 50 do 60 gld., glavnica zatorej ni mogla obilna biti, najbrž okoli 1500 gld., kajti obrestovalo se je takrat s 4°/0- Pri shodu kapucinskega reda defi-nitorjev v Celji se je 1. 1681. sklenilo Ljubljančanom procesijo odpovedati ter vrniti bratovščini ključe do orodja, potrebovanega pri procesiji in shranjenega v kapucinskem samostanu. S tako majhnimi dohodki (50 do 60 gld.) dejali so, ne morejo procesije več preskrbovati, ko stoje vendar same sveče za vsako procesijo nad 40 gld. Doslej so svojo dolžnost opravljali vestno; kajti tujci so pravili, da tako slovesni procesiji
') „Kurtzer Begriff des bittern Leyden und Stei-ben Unsers siesisten Ho,yland und Erlosers Jesu Christi, Welches Per figuras et figurata in der gewohnlichen Charfreitagsprocession In einer Hei*tzogl Haubt-Statt Laybacli von dsnen PP. Ca-pucinern nnter den eyfrigen Schutz und Verwaltung der liochlobl. Bruderschaft Redemptoris Mundi den Andachtigen Zusehern wird vorgestellt Itn Jahre 1701. Laybach in der Meyriscben Druckerei."
2) Dimitz, IV, 50,
90
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
po vsem nemškem kraljestvu ni več para. Sicer je dajala bratovščina časih tudi iz svojega kaj, časih celo do 100 tolarjev, a kapucini so morali zanje vselej moledovati, kar tako veljavnemu redu pač ni dostojno. Vrhu tega pak jim, kakor so sami dejali, na procesiji tudi ni bilo dosti ležeče, bržkone zato, ker se pri nji ni vse vršilo tako, kakor bi se bilo spodobilo. Spotikali so se zlasti nad tem, da so ljudje obleko, namenjeno samo za procesijo, nosili tudi navadne dni. Najbolj pak jih je bolo v oči, da so se udje bratovščine, najimovitejši trgovci v mestu, sramovali in branili pri procesiji nositi božji grob. Poprej, dejali so kapucini, potezali so se za to čast najodličnejši meščani in še takrat (1. 1681.) nosili so pri Jezuitih božji grob celo mestni svetovalci sami. x)
Zavoljo tacih in jednacih razlogov so kapucini bratovščini odpovedali sodelovanje2). Le-ta se je morala ozreti po druzih voditeljih. Obrniti se je morala, ker ji je bilo morebiti dosti do tega, da vodijo procesijo kapucini, celo daleč po svetu ter prositi kapucine v Petrinji, dasi tudi so se kapucinski samostani nahajali mnogo bliže! Najbrž niso hoteli tega posla nikjer drugje prevzeti.
Razlogi za to so bili pač veljavni. Znano je, da je imel prejšnji ljud zlasti v 17. stoletji o svetih rečeh časih menj resne nazore, kakor jih imamo sedaj. Pri nemških pustnih igrokazib, ki so se predstavljali tudi v Ljubljani, videli so se prizori, ob katere bi se spotikala danes najširša vest. Kakor je pridigoval n. pr. sloveči dvorski propovednik na Dunaji Abraham a Santa Clara, in to ne morebiti najpreprostejšim ljudem, nego najvišjim stanovom, tako bi danes ne smel nihče več. Da se tudi pri pasijonski procesiji, ki se je vršila vrhu tega še po noči, ni vse snovalo tako, kakor bi se bilo moralo, tega pač ni treba posebej poudarjati. Tekom let se je primešalo temu cerkvenemu opravilu toliko razvad in nedostatkov, da je sklenila cesarica Marija Terezija 1. 1773., prošena po ljubljanskem škofu, da se procesija odpravi. Mestnemu zastopu seje naročilo poslati vladi izkaz ob imetji bratovščine in kako so se porabile njegove obresti minulo leto. Ob jednem pak bi bila vlada tudi rada vedela, če so take procesije še sicer po deželi v navadi. Ob odpravi te procesije pak »bratovščina Re-demptoris mundi" ni hotela ničesa vedeti. Zavoljo tega je odgovoril mestni za stop cesarici, da brez strahii na odpravo niti misliti ne more. Ta procesija, ki so jo ustanovili njih pobožni pradedje z dovoljenjem škofovim in   ki  se je   vršila   doslej ves   čas, ne da bi oporekal  škof,   naj bi se
') Iz te opazke se sme morebiti sklepati, da so bile take pasijonske procesije tudi pri drugih ljubljanskih cerkvah navadne. 2) Mittheilungen 1. c.
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
91
odpravila, prejenjalo naj bi predstavljanje bridkega trpljenja in smrti Kri-stove? Bati se je, da bo Bog poslal jednako kazen, zaradi kakeršne se je ravno pasijonska procesija ustanovila  — razsajajočo kugo na mesto.
Iz računa, ki ga je položila bratovščina po magistratovem pozivu, zvedamo nekoliko zanimivih drobnostij, kako se je vršila procesija.
Naloženi kapital je znašal 2750 gld. ter nosil 110 gld. obrestij. Od leta 1681. se je torej izdatno pomnožil, toda redkokdaj je onih 110 gld. zadostovalo in bratovščina je dodajala zadnja leta še po 47 gld. 25 kr. iz svojega. Leta 1773. stala jo je procesija celo 167 gld. 45x/2 kr. Menihe predstavljajoči ljudje so se oblačili v kute, ki jim jih je dajala bratovščina, kajti v računu je povedano, koliko se je izdalo za nove kute in koliko za krpanje starih kut. Za to, za papir, barve, lojeve sveče, za laško olje, s katerim se je razsvetljeval božji grob, za podobe, za deske in kar je bilo sicer lesa potreba, potrošili so 1773. leta 34 gld. 45 kr. Skoraj največ so veljale plamenice in sveče, 74 gld. 10 kr., a pri tem je zabeleženo, da zadostujejo za več let.
Procesije so se udeleževale vse ljubljanske rokodelske zadruge s svojimi banderi;  le sveče jim je morala kupovati »bratovščina Redemptoris
v
mundi". Izdala je zanje 10 gld. Čudna pa je točka, ki pravi, da so delavci popili 100 bokalov vina, ki so stali 15 gld., in sneli za 2 gld. 50 kr. kruha. Izpili so ga pač med delom, ko so pripravljali, kar« je bilo za božji grob potrebnega, vendar je pa tesarski račun še posebej znašal 11 gld. 54 kr. Slikarji so zaslužili ravno toliko, krojači 5 gld. 6 kr., oni, ki so papir lepili (die Papierpapper) tudi 5 gld. 6 kr. gospodom Petrinjevcem," kapucinom iz Petrinje, ki so spremljali procesijo, plačala je bratovščina 2 gld. Tudi za godbo se je plačalo 2 gld., ravno toliko so dobili deželni trobentači. Cerkovnik je zaslužil s svojo postrežbo 1 gld. Ti in še nekateri drugi mali troški znašali so 167 gld. 45x/2 kr.
Dne 22. oktobra 1. 1773. je vlada ukazala, da ima procesija prenehati. Magistratu pa se je naročilo drago leto, ko se je bližal veliki petek, naj po mestu z bobnom naznani in razglasilo nabije tudi na mestna vrata, da se je narod doslej jako motil, če je menil s tako procesijo skazovati Bogii prijetno delo. Vsi tisti, ki bi prišli preoblečeni za križarje in bičarje, naj se ostro kaznujejo. Bratovščina se je picer upirala, žugala in prosila, a izdale niso niti njene prošnje, niti njen i žu-ganja. Vse, kar ji je odgovorila vlada, bsl je poziv, naj se izrazi o tem, kako naj se porabljajo obresti njene glavnice,
V ti zadregi se obrne do škofa, proseča ga, naj ji oznani pogoje, pod katerimi bi procesija še smela obstajati.    Škof je sicer bratovščini
Iv. Vrhovec: Iz domaČe zgodovine.                                     141
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec. III.
Kuga v Ljubljani.
ko odštejemo pogoste požare, ni je za nekedanje Ljubljančane skoraj bilo nesreče, ki bi jim bila delala tolik strah, kakor kuga. Celo Turka so videli rajši v deželi, kakor to peklensko bolezen. In prav so imeli! Za močnim mestnim ozidjem, ki je bilo na več krajih še posebej utrjeno s stolpi in bastijoni, bili so stari Ljubljančanje pred Turkom popolnoma varni. In, ali se je slišalo kedaj. da bi bil Turek zajel Ljubljano? — Nikoli ne, dasi je tudi trčil časih s svojimi četami ob staro sivo ozidje. Kadar pak je poknil glas po deželi, da se je prikazala kuga že na kranjskih mejah, polastila sta se naših prednikov vselej strah in groza, kajti uverjeni so bili in mnogo jih je že skusilo, da ne bo trajalo dolgo, ko bo jela nesrečna bolezen razsajati tudi znotraj ljubljanskega ozidja.
„Gori!" in pa: „Kuga se bliža!" bili so kriki, ki so največkrat vse mesto razburili ter mu dali časih popolnoma izpremenjeno lice. Morebiti ga ni bilo desetletja, da ni spravila ta ali ona nesreča Ljubljančanov v velik strah. Mnogo požarov in kug je zabeleženih v spisih mestne zgodovine, o mnogih in še večjih pa vedo pripovedovati le še samo po arhivih shranjene zaprašene listine iz minulih stoletij. Ako odpremo zgodopise ljubljanskega mesta, srečamo takoj na njih prvi strani črno kugo, ki je razsajala leta 1006. tako ljuto, da je podavila v mestu in v predmestjih skoraj vse ljudi ter okužila tudi sosedne vasi. Samo to leto je pomrlo neki nad 17.000 ljudij v mestu in njegovi najbližji okolici.1) Zlasti pogostem pak se je oglašala kuga v Ljubljani v drugi polovici 16. stoletja. Leta 1563. n. pr. podavila je mnogo mnogo ljudij in gospodovala je še prihodnje leto tako neusmiljensko, da je večina Ljubljančanov ostavila mesto in se umaknila kugi na bližnje gore, kjer so čakali v skromnih kočicah, da je bode konec.2) Leta 1579. se je povrnila že zopet in razsajala je pač hudo; kajti vse gosposke in tudi deželni zbor so jo pretegnili iz Ljubljane v Kranj.
1)  Valvasor XI. 709.
2)  ibid. 716.
142
Iv. Vrhovec; Iz domače zgodovine.
Leta 1598. jo je zanesel neki koroški dijak v Ljubljano.1) Dasi tudi so poskusili Ljubljančani vsa znana jim sredstva, vendar ji skoraj dolga tri leta niso mogli biti kos. Ugasnila je šele, ko je podavila nad polčetrto sto Ijudij. Deželni zbor in gosposke, ki so se umaknili kugi leta 1579. v Kranj, prišli so bržkone do spoznanja, da si niso izvolili pravega kraja. Najbrž jim je bila kuga tudi v Kranji takoj za petami, zato so si izvolila ta oblastva leta 1598. drugo in še bolj v svežem zraku ležeče mesto Kamnik za svoje začasno bivališče. A tudi v Kamniku so storila oblastva žalostno skušnjo, da se odneso kugi ravno tako težko pete, kakor smrti. Ni trajalo dolgo in okužen je bil tudi Kamnik.2)
Da bi udušili kugo, poskusili so meščani seveda vse, kar so vedeli in znali, a izdalo ni nobeno sredstvo, naposled so se morali uve riti, da jim je še najboljše tolažbe iskati pri usmiljenem in vsemogočnem Bogu. Obilo dobrodelnih ustanov, pobožnih družeb in tudi ona v zadnji „Zvonovi" številki opisana procesija na veliki petek nastala je vsled razsajajoče kuge. Se konec minulega stoletja je šla vsako leto sv. Koka dan iz šenklavške cerkve v Dravlje velika procesija, ki so jo obljubili in ustanovili po kugi prestrašeni Ljubljančanje.3)
v
Že pred tristo leti so naši očetje znali sredstvo proti kugi, ki je ostalo še do denašnjega dne naj izdatnejše; skušali so namreč okužene kar najbolje odločiti od še zdravih meščanov. Ravno letos se steka tristo let, ko so si omislili Ljubljančanje, prisiljeni po tako pogosto vračajoči se kugi, zunaj mesta tik šempeterske cerkve veliko bolnico, takozvani Laz are t,4) iz katerega je nastala v minulem stoletji šem-peterska vojašnica. A poslopje je postalo kmalu premajhno, zato se je razširilo leta 1612. in  1634.5)
Ce je poknil glas o bližajoči se kugi, bilo je vse mesto na nogah. Prvi se je genil mestni zbor, ki je osnoval nadzorovalno komisijo, se-
«) ibid. 717.
2)  Gerichtsprotocoll gemainer Statt Lavbach de anno 1598.
3)  Neuer lnstanzkalender. *) Valvasor XI. 696. — L.
5J Leta 1612. je sklenil mestni zastop, „wegen Aufbauung eines Lazareths den Diener'schen Garten bei St. Peter zu erkaufen". Ker pak je plačeval lastnik tega vrta davek škofu, odposlala se je deputacija mestnih očetov k njemu, da se pogodi ž njim o ti stvari. Ob jednem pak je mesto naprosilo tudi deželne stanove za denarno podporo pri ti važni zgradbi. — Gerichtsprotocoll 1612. — Leta 1634. je sklenil mestni zbor „das Lazareth im kiinftigen Friihling zu bauen. Dem Stadt-camrer (Cassier) wurde aufgetragen den letzten Brand Ziegel (aus dem stadtischen Ziegelofen) anticipamente hinab (zu St. Peter) zu fuhren." — Gerichtsprotocoll anno 1634.
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
143
stavljeno iz petih udov, ki so se zvali „provisores sanitatis". Naložilo se jim je nadzorovati   meščane z največjo strogostjo, in dala se jim je neomejena oblast ukreniti, kar bi se jim le potrebno"zdelo.   Njih prvi posel je bil ta,   da so izdali povelje, naj se zapro mestna vrata.   Vratarjem se je strogo zabicilo nikogar ne pustiti v mesto, kdor bi se ne mogel izkazati z veredostojnim pismom; da prihaja iz neokuženih krajev. Taka pisma so se zvala „fedi".    Provizorji so hodili sami  k mestnim vratom, ker se na vratarje vkljub njihovi sveti prisegi v tako resnem času ni bilo zanašati. Z največjo strogostjo so pregledovali zdravstvena pisma v Ljubljano   dohajajočih tujcev.1)    Mestni zbor jim  je dal tudi mestni pečat, da so ga pritiskali na   „fede",   ki so jih dajali ljubljanskim trgovcem, odhajajočim po trgovskih opravkih v druge kraje, seveda le takrat, če ni v mestu že razsajala kuga. Taka pisma so bila trgovcem ob časih, ko so se raznašale govorice o kugi, neogibno potrebna, kajti tudi druga mesta so se bala, da se jim kuga ne zanese v njihovo ozidje,   ter niso pustila  ob tako nevarnem   času  nobenega  tujca brez veredosčojnega  pisma  noter.    Kadar je pak začela kuga   po Ljubljani razsajati,   bilo   je vsakemu meščanu   pod  ostro kaznijo  prepovedano, mesto zapustiti.    Leta 1599. je dal mestni zbor razglasiti, da bo kaznoval vse tiste, ki so iz mesta ušli, s po 100 cekini v zlatu, ako se takoj ne povrnejo.2) — Za Ljubljano,   v trgovskem   oziru  v prejšnjih stoletjih tako živahno mesto,   bila je kuga največja nesreča,  ki jo je mogla zadeti, ker je zaprla vse trgovske poti.
Leta 1598. po že omenjenem dijaku s Koroškega zanesena kuga je proti spomladi naslednjega leta v Ljubljani skoraj popolnoma pojenjala, ai;7. majnika 1. 1599. je dobil mestni zastop žalostno poročilo, da je začela v Št. Rupertu in Skrljevem na Dolenjskem znova daviti in moriti. Brž se je morala znova sklicati komisija petih provi-zorjev, ki se je bila v tem že razpustila.3) Pri jako razširjenem tr-govstvu ljubljanskem se ni moglo zabraniti, da bi se ne bila kuga kmalu zanesla tudi v Ljubljano. Zanesel jo je neki trgovec, ob jednem provizor za Dolenjsko, Leberwurst. Zupan je dejal v mestnem zboru, da so tega grehi krivi.
') Gerichtsprot. 1599. „Die Provisores bieten sich selbst an, dass sie beim Altenmarktthor (v početku Florijanskih ulic) sitzen und gute Achtung auf die Fedi geben wollen. Dafiir ist ibnen 12 Libernik von den Stadtgefallen wochentlich zu geben verwilligt worden, doch miissen immer zwei beim Thore bleiben und wo-chentlich abwechseln."
») Gerichtsprot. 1599. Fol. 110.
3) ibid Fol. 24.
144
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
Komaj se je ta novica raznesla, zaključil je deželni zbor svoja zasedanja in se umaknil v Kamnik, za njim so se mestna vrata zaprla in kmalu je bilo videti mnogo popolnoma zabitih hiš. Sicer je bil za okužence pripravljen in nalašč za to zidan Lazaret pri sv. Petru, a imoviti meščani so se ga silno bali in se dali rajši v svoje hiše popolnoma zapreti, le revežem ni preostajalo druzega, kakor preseliti se v Lazaret. Ako se je zvedelo za kako hišo, v kateri je umrl kdo za kugo, dali so jo provizorji z visokim plotom od desek popolnoma obiti, tako da ni mogel nihče ven, sicer pak je bilo vsakemu, dasi tudi zdravemu toda v okuženi hiši stanujočemu strogo prepovedano, hišo zapustiti ter občevati s še zdravimi meščani. Nekatere ulice zlasti na Starem trgu so bile popolnoma zabite.
Ob takih časih je bilo pač žalostno videti to, sicer tako živahno mesto na vseh koncih in krajih z deskami obito.
Pri mestnih vratih so stale pozorne straže, ki niso pustile nikogar niti ven, niti notri, izvzimši nosače mrtvecev in duhovščino, ki jih je spremljala na pokopališče, dasi tudi so ob jako hudi kugi ljudi na tihem in brez cerkvenih obredov pokopavali. Le ob sejmeh se je delala mala izjema, da ne bi se že sicer tako zelo oškodovano trgovstvo popolnoma uničilo. Leta 1599. so za tretji sejm (19. junija) pač dvoja vrata odprli, vrata pod zvonarjem in ona pred sedanjo gimnazijo, odprta pak so bila le do 7. zjutraj, zatem so se zaprla, ter se odprla zopet še le ob dveh popoludne. Tržni dnevi v mestu so se odpravili vsi, ter se prestavili ven pred mestna vrata.1) Ker pak je kuga le še vedno huje razsajala, prepovedalo se je naposled še celo to in smelo trgovati le pred mestnimi vrati pod zvonarjem.2) Mestnemu sodniku se je zaukazalo vse berače in ljudi brez gotovega zaslužka iz mesta izgnati, blagajnik pak je dobil nalog nakupiti kar največ žita, da ne bodo meščani uhajali kupovat ga na kmete.3)
Toda vsa ta pozornost in vsa strogost je bila zastonj, kuga se je širila vedno bolj in napadala najimenitnejše rodovine, tako na pr. rodovino špitalskega mojstra (Spitalmeister), oskrbnika špitalskega bogatega zaklada. Mestni zastop ni delal izjeme ter se ni oziral na jako častno uradno mesto, ki ga je ta mož zavzemal v mestnem zboru. Dal je tudi njegovo hišo s plotom obiti in odstavil tega imenitnega dostojanstvenika za toliko časa, da bode njegova rodovina zopet popolnoma okrevala. Njegovo mesto je dobil neki Ostanek.
*) ibid. Fol. 82. 2) ibid. Fol. 98. s) ibid. Fol. 91.
Iv. Vrhovec: Iz domaČe zgodovine.
145
Lazaret se je v tem popolnoma napolnil in morale so se na Rožniku postaviti koče za okužence. Ob jednem se je izdalo povelje, da se morajo vse mačke in vsi psi pobiti (alle Katzen und Hunde abzuthun); vodila je naše očete prava misel, da zanašajo te živali kugo iz hiše v hišo. Gostilničarji iz predmestij niso nikakor smeli več hoditi prodajat vina na kmete; vinotoč je bil po vseh predmestjih strogo prepovedan.1) V Krakovem so nekatere hiše popolnoma izmrle; mestni zbor jih je dal do tal požgati (kako je pri tem postopal, ne vemo povedati) ter to vas (takrat še ni bilo predmestje) popolnoma zapreti. Jednako se je zgodilo kmalu zatem z Gradiščem in posvetovalo se je že, naj se li tudi Šiška ne zapre. Kuga se je lotila tudi že Kamnika, kamor so jo zanesli deželni uradniki, imajoči opravke pri deželnem zboru. Magistrat je zavoljo tega zaukazal, da se iz Kamnika nikdo več ne sme pustiti v mesto, naj si je kdor koli.
Najteže pa so zaprtje prenašali prebivalci šempeterskega predmestja (Vorstadt vor St. Johannes), katerim je magistrat dal predmestje dne 5. avgusta popolnoma zapreti ter jih odločiti od druzega sveta. Ker so pak jeli sčasoma mrmrati, imenoval jim je magistrat nalašč pet nadzornikov. Zaprti so bili že 70 dnij, kar planejo nekega dne na zagrajo ter jo podro. Jeden petih nadzornikov, ravno oni Ostanek, namestnik špitalskega mojstra, torej jako imenita oseba, dejal je pri preiskavi na rotovži, da ne ve, ni kdo se je prvi lotil podirati plot, ni koliko in kateri so bili pri tem prizadeti; a jeden njegovih kolegov ga je izdal, rekši, da se je vse to zgodilo z njegovo vednostjo in z njegovim privoljenjem. In zopet nekdo drug se je izjavil, da sicer ne ve, kdo je prvi za plot zagrabil, znano pak mu je, da je bilo kakih trideset moških in med njimi Ostanek sam; ti so vsi najedenkrat planili na plot. Nadaljna preiskava pak je dokazala, da je bilo pri podiranji plotu prizadetih vseh pet nadzornikov. Mestni zbor jih je dal v ječo odpeljati in naložil jim je po deset cekinov kazni. Jednako se je kaznovalo tudi onih trideset mož, ki so ograjo podrli samooblastno.
Sicer lehko umemo, da mini potrpežljivost lehko celo najpotrpež-Jjivejšega človeka, ako je dolgih sedemdeset dnij od vsega druzega sveta ločen, a nikakor ni častno za naše prednike, da so imeli ravno oni, kojim seje izročilo zvrševanje zakonov, pred njimi tako malo spoštovanja. Najbolj brezobzirno se je vedel v tem oziru mestni sodnik, za županom najveljavnejša oseba v mestu, ki bi bil moral biti nesrečnemu meščanstvu posnemanja vreden vzgled potrpežljivosti in pokorščine.
») Ibid Fol. 93.
10
146
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
Tedanji mestni sodnik je bil Mihael Taller. Bil je ob jednem poštar; zaradi tega se ni čuditi, da se je njegova hiša med vsemi najprej okužila, že leta 1598. Magistrat mu je dal brez ozira na njegovo dostojanstvo, in vkljub temu, da se je zaprtju z vso silo po robu postavljal, hišo obiti, ter mu prepovedal zapustiti jo. Nekoliko tednov je Taller prenašal ta kontumac, a ker mu je trajal le predolgo, prosil je po svojem advokatu, naj ga izpuste, zlasti ker se boji, da bode njegova pošta, ki jo je moral prepustiti tujim rokam, trpela škodo. Ob jednem je zažugal, da bode zahteval od magistrata odškodnino, ako ne ustreže njegovi prošnji.
Ta predrzna izjava je magistrata silno razjarila; poročil je mestnemu sodniku jako strog ukor ter dostavil, da bode glede odprtja vprašal deželno oblastvo, kajti le to ga je dalo zabiti. Kako kazen pak so mu naložili provizorji zavoljo njegovega predrznega in razžaljivega postopanja, o tem bo zvedel že pozneje.
Toda kaj stori Taller? To, kar so storili Sempeterčani. Nekega dne je ukazal svojim poslom leseni plot podreti in jel z meščani občevati in trgovati, kakor ob najzdravejših časih.
Magistrat je bil sila razžaljen in je naložil sodniku tri sto cekinov kazni, ako bi se predrznil znova narejeni plot pri njegovi hiši podreti. V tem slučaji ga magistrat tudi ne bo več trpel v mestu, ampak ga dal po grobokopih z vso njegovo družino preseliti v Lazaret. Pošto je prevzel magistrat sam v svoje oskrbovanje, ter sklenil nobenega kurirja ali poslanca več s pismi ne pustiti v mesto; pisma in paketi se morajo poprej zunaj mesta prekaditi.
* A Taller se je za magistratova povelja malo zmenil. Leseni plot je dal znova podreti ter se trudil nepremišljeno množico proti magistratu našuntati o priliki, ko bi imela ravno neko gospo, bržkone njegovo ženo, na isti način pokopati, kakor so pokopavali druge za kugo umrle. Trdil je namreč, da je umrla navadne smrti in zahteval običajnega krščanskega pogreba.
Prebivalstvo se je dalo sodniku, tako imenitnemu članu mestnega zbora, rado preslepiti. V mestu je nastal upor, ki je prisilil mestne očete k izjavi, da bodo dali umrlo preiskati ter jo po običajni krščanski šegi pokopati, ako res ni umrla za kugo.
Po teh dogodkih se pak Taller vendar v mestu ni več varnega čutil; zato jo je popihal v Tržič. Ko je kuga pojenjavala, prosil je, naj bi se smel povrniti v mesto, kar pak mu je dovolil magistrat le proti temu, da plača sto cekinov kazni.
J. Jurčič: Slovenski svetec in učitelj.
147
Lehko si mislimo, kako so se Ljubljančanje oddahnili, ko so zdravstveni provizorji v mestni seji izjavili, da je kuga ponehala. Oddali so zaupane jim pečate in položili račun ob svojem poslovanji. S prebitkom je sklenil magistrat grobokopom omisliti nove obleke, stare pak je dal zunaj mesta na polji sežgati. Plotovi po mestu in predmestjih so se podrli in v mesto se je povrrnilo   prejšnje   živahno   trgovsko življenje.
Slovenski svetee in učitelj.
Zgodovinski roman.
Spisal Josip Jurčič.
IV.
Sv. Metod v Ljubljani.
akor da bi hotel Bog to jutro posebno osijajiti, niti navadne megle v Ljubljani ni bilo, temveč bistro je sijalo solnce. Zbrani narod je že vedel, da bode Metodova služba božja in propoved pod milim nebom pred Gradiščem. Pod milim nebom prvič zarad tega, ker se je bilo zbralo premnogo naroda; kajti so bili prišli ljudje čez gozde od Okolpja in Posavja, od Krke in Krasa, tako da niso mogli iti v malo tačas še prvotno slabo cerkev na frankovski strani pod grajskim ohribjem. Drugič pak je Metod tudi zarad tega rajši po svoje in s svojimi duhovenskimi spremljevalci opravljal službo božjo, ker je bil v Ljubljani nameščeni stalni duhovnik hud Nemec in latinec in njegove slovenske liturgije sovražnik, ker že od solnograjskega Rih-balda naščuvan.
Tu, kjer je zdaj nunska cerkev. Zvezda in drugi del ozvezdja, bila je tačas planota. Tu je bil dal Vitoglav po nakazu in naročbi Metodovih veščih spremljevalcev narediti lesen oltar in vzvišen oder, s katerega je mogel Metod, zbranemu ljudstvu viden, propo vedo vati.
Ob tem dnevi, ko spremljano mi Strahomera in Grimislavo, bil je že zadnji dan Metodovega javnega učenja v ljubljanskem Gradišči; po-poludne je imel oditi proti severu in nemški meji.
Ljudstvo se je torej gnetlo že pred določenim časom vse bliže kraja, da bi svetega učitelja bolje videlo in lože slišalo.
Tak, ki se je za vsako ceno želel preriti skozi gnečo do odra in oltarja, bil je naš Strahomer.
10*
214
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
„Ni judje Krista niso sodili brez zaslišanja," oglasi se Valpert, patrijarh Akvilejski.
„Ta tudi z Grki vleče, to vemo," primetne menih, kazaje Valperta. „Jaz le z istino," odvrne Akvilejski odločno.
v
„Cujmo, kaj Metod odgovori na tožbo," razsodi Karlman in vse umolkne na besedo kraljevičevo.
Nekaj hipov nastane tišina.   Vse oči   se  obrnejo  v   Metoda,   na
sredi stoječega.
Potem pa Metod začne zagovor svoj.
(Dalje prihodnjič.)
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
IV.
Deželna oranilba in črna vojska. a) ilo je leta 1808.
v
Ze dvakrat se je  do takrat   razlegal po Ljubljani žvenket
__I francoskega  orožja.    Ze  dvakrat  so   bežali  Ljubljančani  pred
francoskimi četami iz mesta. Požunski mir sklenivši (1. 1805.) ponižal je Napoleon Avstrijo tako, kakor je doslej še ni noben sovražnik, tudi Turek ne. Vsa Evropa je ležala pred Napoleonom na kolenih, celo mogočna Rusija je pritegnila na njegovo stran. Strah pred francoskimi bajoneti je prevzel vso Evropo.
Le v Avstriji se je preudarjalo tačas noč in dan, kako ugonobiti tega neustrahovanega silovitneža. Cesar Franc II. in njegova slavna habsburška rodovina je poznala udanost, izborno udanost svojih podanikov, ki ni genila ni jedenkrat, odkar je prisegla Avstriji zvestobo. Ce pristoja v istini onemu, komur raste pogum z nevarnostimi in zadregami, slavno ime junaka, zaslužita ga pač cesar Franc I. in nadvojvoda Ivan.
Nadvojvoda Ivan je sklenil, zanašaje se na udanost avstrijskih podanikov, sklicati vse moške od 18—45. leta pod orožje ter jih pripraviti za boj proti zmagovalnemu cesarju francoskemu. Vsakdo, ki je mogel nositi orožje in kogar ni že sicer poklicala vojaška dolžno st na
') Tega članka tikajoči se akti se nahajajo v fascikulu štev. 90. ljubljanskega mestnega arhiva.
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
215
bojišče, zastavil naj bi življenje za čast presvetle cesarosti in za otetbo domovine.
To občno oborožen)e se je zvalo „ deželna bramba".
Dne 8. junija 1. 1808., torej sredi najlepšega miru, izdal se je patent za njeno osnovanje. Vsi moški, ki so le mogli nositi orožje, poklicali so se v boj proti Napoleonu. Izvzeti so bili in oproščeni od deželne brambe seveda vsi, ki jih vojaška dolžnost tudi sicer ni dosezala, namreč duhovščina, plemenitaži, uradniki, dostojanstveniki, umetniki, meščani, trgovci, obrtniki in kmetje, ki so imeli vsaj pol „grunta" (kmetije).
Na prvi pogled bi se človeku zdelo, da so bili torej oproščeni skoraj vsi. Kdo naj bi potem služil za brambovca? A razven navedenih stanov, bilo jih je še mnogo, ki jih je vezala brambovska dolžnost, po mestih vsi nemeščani, rokodelski in trgovski pomočniki, dninarji, hlapci itd., po kmetih pa vsi,   ki niso bili posestniki vsaj pol kmetije.
Brambovcev je bilo torej lehko nabrati veliko število.
Sicer pa sta pričakovala nadvojvoda Ivan in cesar Franc največ podpore od navdušenja svojih podložnikov. S samimi prostovoljci sta menila sklicati velikansko vojsko deželnih brambovcev na noge. Posamezne avstrijske dežele so bile razdeljene po okrožjih. Pričakovalo se je, da se bo dalo v vsakem okrožji nabrati po jednega ali dva bataljona od 800 -1200 mož. Vsak bataljon bi imel spadati v 4 do 6 kompanij, vsaka s svojim stotnikom na čelu. Kompanije bi se sestavljale iz štirih ali šestih vlakov. Vlaki bi razpadali v korporalščine; vsaka fara ali občina imela bi jedno.
Brambovci bi se morali po načrtu nadvojvode Ivana vaditi v orožji; a menil jim je te vaje, kolikor moči olajšati. Pušek pri objavi brambovskega patenta država še ni imela, vendar pak je obljubila, da jih bo kmalu preskrbela, le torbice za strelivo si bodo morali preskrbeti brambovci sami in sicer toliko, da se bo dalo v njih shraniti vsaj po 30—40 patron.
Podčastniki in dosluženi vojaki, dejalo se je v patentu, bodo smeli nositi sablje in palice,   katere si bodo  pak morali ali sami ali pa nji-
v
hova gosposka omisliti. Častniki vojaškega stami bodo nosili svojo vojaško opravo, moštvo pa navadno obleko in kot odliko kokarde, različne po barvah posameznih dežel.
Da bi se moštvu, kolikor bi se le dalo, olajšale vaje,   nameraval je nadvojvoda, naj   se  bodo  brambovci  vadili   vsako  nedeljo   in vsak praznik po jedno ali dve  uri in sicer  po službi božji v vsaki fari ali občini posebej; le tam, kjer bi dve ali tri fare ne bile daleč druga od
216
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
druge, kazalo bo, vaditi se skupno, torej po več korporalščin na jeden pot. Vsaj vsak mesec po jedenkrat pa bi se morale sniti vse k jednemu vlaku spadajoče fare in se vaditi skupno, a delj ko tri ure daleč bi se ne smelo nobenega moža siliti, da pride k vajam, ki naj se takoj prično, še predno se dajo brambovcem puške. Ko pak se bode za te poskrbelo,
v
poučevali se bodo brambovci tudi v nabijanji pušek in v streljanji. Štirikrat bo moral vsak brambovec v tarčo ustreliti, sicer se bodo pa dovolile tudi prostovoljne vaje pod nadzorstvom okrožnega glavarja (Kreishauptmann), kateremu se bo naložila vsa skrb za bataljon njegovega okraja. On bode tudi voditelj njegov, ko bi se prikazal sovražnik na meji. Takrat bodo brambovci prisegli pod svojimi zastavami in se oddali zatem poveljništvu kacega generala. Tak je bil v velicih potezah načrt nadvojvode Ivana, ki se je obračal najprej do prostovoljcev Ljudstvo naj bi se vspodbujalo, da se samo oglasi, potem šele naj bi se v brambovce poklicali tudi drugi. *)
Nadvojvoda Ivan je prepotoval sam vse dežele, da bi se bram-bovstvo tem hitreje osnovalo. Dne 1. julija 1. 1808. je prišel v Ljubljano, kjer se je udeležil slovesnega streljanja, prirejenega njemu na čast ter tudi sam jedenkrat ustrelil. Dne 4. julija se je pričelo nabiranje. Po deželi se je zanimal ljud povsod za novi brambovski zavod z ve-likim navdušenjem. Pri žrebanji v Železnikih so dejali rudokopi komisiji, naj listke le sapi da odnesti. „Nobeno žrebanje naj ne bo določevalo o nas, mi vsi hočemo prostovoljno služiti ljubljenemu svojemu cesarju." Ravno tako so storili Idričanje. Na Dolenjskem seje odlikoval Frančišek Langer. Najstarejši stotnik novomeškega bataljona je prevzel njegovo poveljništvo. Dne 16. julija 1. 1808. je primarširalo iz postojin-skega okrožja 372 prostovoljcev z godbo v Ljubljano; bili so prvi. Dne 31. julija je bilo prvo rezervno vojaško krdelo gotovo in je praznovalo ta dogodek s slovesno vojaško mašo. Obilo prostovoljcev so morali zavrniti, ker je bilo število že dopolnjeno.
Pričele so se vaje. Postojinčani so jih dovršili prvi ter se   vrnili dne 13. avgusta domov.2)
Take navdušenosti v Ljubljani ni bilo zaznati. Poziv za prostovoljno oglašanje se je razglasil dne 1. julija 1. 1808., a zastonj so čakali prostovoljcev; nikogar ni bilo, naborna komisija jih je čakala zastonj. Da ustreže željam svoje višje gosposke in osvedoči patrijotično svoje navdušenje, sklical je magistrat meščanski odbor, predstojnike rokodel-kih zadrug   in   četrtnike.   (Ti so   bili   neki  podžupani mestnih delov).
*) Fasc. 90.
%) Dimitz, Gesch. v. Kram, IV. p. 266 in 267.
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
217
Le-tem se je zabičilo, naj svetujejo in prigovarjajo v krogih svojih, da se za brambovce sposobni oglasijo prostovoljno. To je imelo vsaj nekoliko vspeha, a število prostovoljcev je bilo vendar le majhno, vseh skupaj le 43, in sicer 31 uradnikov in 12 meščanov. Oglasilo se je n. pr. pet plemičev, med njimi baron Taufferer in Schvveiger, in grof Turjaški. Najmlajši prostovoljec je bil star 19, najstarejši, neki utni-rovljeni profos pa 72 let. Mimo druzih uradnikov nahajamo tudi necega triindvajsetletnega profesorja Ivana Zupančiča in slikarja Schaffenratha. Ni se čuditi, da je o tako burnem času le malo koga mikala vojaška suknja. Ljudstva se je lotil grozen strah, zlasti odkar se je zvedelo, da bodo morali tudi ljubljanski brambovci, ki so menili, da so le za obrambo mesta namenjeni in se jim je v početku to tudi zatrdilo, iti, če bo treba, takisto na vojsko proti sovražniku.
V  gorenjskem okrožji niso od prostovoljnega oglašanja nič več dosti pričakovali. Dne 19. julija 1800. leta so se sešli v Ljubljani zastopniki 22 „opisovalnih ali kantonskih gosposk",J) in sicer iz Bele Peči, Bleda, Kadovljice, Brda pri Kranji, Kranja, Tržiča, Smlednika, Loke, Križa, Kamnika, Mekinj, Tuhinja (Tuffstein), Brda pri Podpeči, Ponoviča, zastopniki ljubljanskega magistrata, ljubljanske komende, ljubljanske palacije, Fužin (Kaltenbrunn), Iga, Dola, Goričan in Krum-berka. Namen tega shoda je bil, posvetovati se o tem, kako bi se mogel izvesti patent z dne 8. junija 1808. leta. Sklenilo se je, da popiše vsaka teh gosposk vse v svojem okraji po 18—45 let stare moške. Zastopniki naj, prišedši domov, vspodbujajo ljudi, da se oglasijo prostovoljno. Ker je bilo vsaki gosposki število brambovcev, ki jih ima sklicati na noge, natanko določeno, moral se je nedostatek izžrebati. V ta namen se je osnovala posebna komisija, ki je hodila od fare do fare. Imena onih, ki se niso hoteli prostovoljno oglasiti, napisala je na listke ter jih vrgla v vrč, iz katerega jih je jemal kak otrok. Ob jednem je določevala ta komisija tudi kraj in čas za vojaške brambovce.
V  Ljubljani so se prostovoljci oglašali na treh krajih in sicer 1. pri okrožnem uradu: plemenitaži, uradniki, dostojanstveniki in trgovci; 2. pri magistratu: meščanje, trgovci in obrtniki; 3. pri svojih ravnateljih pa dijaki. Dne 10. januarija i. 1809. poročal je magistrat, da ima ljubljanski brambovski bataljon tri kompanije; pri prvi in drugi so bili skoraj sami dijaki, pri tretji pak rokodelski pomočniki in inozemci. Strah pred vojaščino tudi pozneje ni pojenjal.
*) Tako se imenujejo v aktih „Werbbezirke".
218
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
V  ljubljanskem okrožji, katero je moralo preskrbeti za svoja dva bataljona 1499 brambovcev, oglasilo se je tekom leta 1808. samo 581 prostovoljcev, in sicer samo tacih, ki so bili prepričani, da jih ne bodo obdržali; kajti 416 jih je bilo za vojake popolnoma nesposobnih, 53 pak k večjemu porabljivih za notranje posle. Magistrat je bil v veliki zadregi in povprašan, kako bo mogel vzdrževati 3. kompanijo I. bataljona, ne da bi pri tem ttpeli prvi dve dijaški kompaniji, dejal je bram-bovski komisiji, da tega ne ve. Skrbelo ga je celo za dijaški kompaniji, če se bosta mogli vzdržati; bržkone je te dve kompaniji osnovala brambovska komisija sama, ne da bi vprašala mestni odbor. Dejal je ta namreč: „Proti kateri previdnosti sta se osnovali te dve kompaniji, ne vemo povedati, in zarad tega nam tudi ni znano, kako ji bo mogoče vzdržati. Kajti po dovršenili Šolah hodijo dijaki vsak na svoj posel s trebuhom za kruhom ali pa odhajajo v višje šole, bodisi učit se medicine in prava ali pak se posvečujejo duhovskemu stanu. Na šolo kako pritiskati pak magistrat nima nobene pravice in bi tega tudi rad ne storil, ker bi trpela pri tem veda. Tretja kompanija pa je sestavljena iz rokodelskih prostovoljcev, pomočnikov, ki so prišli semkaj po nekoliko iz inozemskega ali pa iz druzih avstrijskih dežel. Le-ti se bodo podali od tod, ako dobe kje drugje posla. To se jim ne sme braniti, zato se bo tretja kompanija sama razšla. Da bi se pak še sedaj znova prostovoljno oglašali, o tem niti misliti ni."
V tretji kompaniji je služilo dne 19. januarija 1809. 1. 20 inozemcev, največ (6) Italijanov, 3 Prusi, 3 Bavarci, 2 Tirolca, 2 iz Manhajma, 1 iz Badna, 1 iz Majnca, 1 iz Prajburga in j eden Madjar, več mož ta kompanija morebiti celo imela ni.
Ker prostovoljcev, na katere se je najbolj zidalo, ni bilo, morali so ljudi siliti in jih izžrebovati, toda le-ti so izkušali na vsak način oprostiti se vojaščine. To so storili celo mnogi udje dveh kompanij mestne garde. Ker se niso hoteli sami oglasiti, pregledala jih je naborna komisija in jih dne 20. jul. 1. 1808. mnogo za brambovce sposobnih našla. A večina je prosila oproščenja, opiraje se na to, da so meščani, obrtniki in trgovci. V mestnem arhivu se nahaja sila veliko prošenj, oddanih iz tega namena; celo mnogo prostovoljcev, ki so se prehitro oglasili in katerim je bilo pozneje to žal, vložilo je prošnje za opro-ščenje.
Zarad prevelicega ščedenja (kajti skoraj vse teže brambovstva so se naložile zasebnikom) se je sicer izvrstna ideja nadvojvode Ivana popolnoma ponesrečila in s poznejšimi ukazi izkušalo se je še tu in tam kaj rešiti.    Leta 1809. se je  zaukazalo, naj se vadijo brambovci,
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
219
da se jim vojaška dolžnost olajša le po dvakrat v letu in to po 21 dnij. Sredi marcija leta 1809. je imel ljubljanski bataljon 6 kompanij, ki so hodile k vajam v Šiško, Mengeš, Kamnik in Moravče, a pri vsaki je manjkalo vendar po 20 do 30 mož, dasi tudi so pretili onim, ki so izostali, z vojaškimi kaznimi. Največ je ta strah pred vojaštvom zakrivila pač govorica, ki se je trosila med ljudstvom, da bodo vtaknili tudi brambovce v redno vojsko. Gosposka je zaukazala vsacega raznašalca tacih vestij strogo kaznovati, a vse brez vspeha.
Gosposka je poskusila vsako sredstvo, o katerem je le mogla upati, da bi podžgalo navdušenje za sveto reč avstrijske države. Dne 8. marcija 1. 1809. poslala je z Dunaja ljubljanskemu magistratu odtis Kollinovih pesmij za brambovce ter zahtevala od njega odgovor, kako mu ugajajo in svet, ali naj se jih tiska še več. Ako mu bodo ugajale, da naj jih preložiti v slovenščino. Magistrat je sicer pesmi pohvalil, kar se tiče prevoda pak dejal, da je nepotreben, ker imajo Slovenci že svoje domače in vrhu tega dosti domoljubov, ki jih radi zlagajo. Bržkone je imel magistrat Vodnikove „ pes mi za brambovce" v mislih.
Kakšna je bila oprava teh brambovcev, ne vemo povedati, bržkone pak se je pridržala tista, kakor jo je nasvetoval magistrat. Dne 3. avgusta je predložil namreč slike kmetskih noš na Kranjskem, katere je narisal neki učitelj risarstva, Dorfmeister, in za katere se mu je plačalo 35 gld.; med njimi je bila tudi jedna, ki je predstavljala bram-bovca, kakeršnega si je mislil magistrat. Ker so bili tedanji klobuki kranjskih kmetov previsoki, svetoval jih je magistrat znižati toliko, da bi bilo oglavje le 4V2" visoko. Kraji naj bi se privihnili in vrhu glave vkup zvezali, in da bi klobuki gotoveje na glavi ostali, svetoval jih je pod obradkom pritrditi z jermenom. Okoli vratii naj bi brambovci nosili črn kolar. V obče so se oblačili tedanji kmetje v precej dolge rujave suknje. Ker jih je ljudstvo vajeno, dejal je magistrat, bilo bi dobro, da se pridrže, kajti plašč nosi le malokateri, razven kak bogatin. Da bi si pak bili brambovci vsaj nekoliko podobni, kazalo bi našiti na suknje bele gombe in svetlo-modre, po dva palca visoke ko-larje z modrimi našitki in sprednja konca sukenj nazaj privihniti, da ne bi ljudij težila pri hoji. Kar se tiče kratkih črnih hlač bi bilo tudi najbolje, da se pridrže in nogovice in čevlji naj se ne izpremene.
Take brambovske oprave je obljubil neki trgovec Mulle narediti po 28 goldinarjev.
Kavno o času, ko se je vedno znova popravljal in dopolnoval patent z dne 8. junija 1. 1808., završčalo je že po Avstriji. Dne 8. aprila
220                                Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
1809. se je znova pričela vojska, katero je cesar narodom svojim naznanil s posebnim manifestom, po Kranjskem v italijanskem in slovenskemjeziku.
Ob jednem je privel iz Tirol skoraj neverjeten glas, da so Tirolci pognali ne s puškami in topovi, ampak z vilami, cepci in kosami oholega sovražnika iz dežele. Komaj mesec dnij za tem pokazali naj bi tudi vedno udani Kranjci svoj pogum. Dne 12. majnika 1. 1809. je pozval deželni poglavar grof Brandis Kranjce na »črno vojsko",*) ko so bežale avstrijske armade že z Laškega proti Ljubljani. Oklic njegov (poslovenil ga je bil najbrž  Vodnik) glasil se je tako:
„V IMENU PRESVETLIGA ZESARJA.
Zaftite dela ftarih zhafov, ktire fo Krajnzi inu Gorizhani nekdaj ob vojfknih perloshnoftih inu nadlegah dopolnili, nam dajo upanje, de Krajnzi inu Gorizhani bodo tudi sdaj fvojim ftarim ozhakam podobni. Stari vafhi fo nekdaj eden sa vfe inu vfi sa eniga fe potegnili sa Ze-farja, sa fvoje pravize, proftoft inu. sa fvoj dom; inu fo jih vfi gorezhi varvali bres vfiga ftraha. Te njih hvalne dela fo popifane v' ftarih bukvah Barona Valvasorja, inu fo njim prava vezhna zhaft. Savol tiga fe sane-femo, de tudi sdaj fe bodo Krajnzi inu Gorizhani v' nevarnofti, ako bi priti vtegnila, tako obnefli inu vedli, kakor njih ftari ozhaki, inu kakor fo druge frezhne zefarfke semle fturiti she perpravlene, tako, de fe je zlo Sovrashnik nad njih ferzhnoftjo zhudil.
ZHERNA VOJSKA JE SKLENJENA.
Zefarfke krafsie fo dobile raslozhne po vela, kaj inu kako imajo fturiti, de fe nafha velika mifel, to je bramba nafhih semel, dopolni inu Sovrashniku kakor kol mogozhe fhkoda fturi, ako bi vtegnil na nafho mejo ftopit.
Vfi terdni moshki od 16 do 50 lejt vsamejo v' roke tifto oroshje, ktiro jim je pred rokami, inu na kar farni narbol saupajo.
Se sanefemo, de ne bode nobeniga med nafhimi rojaki, kir bi fe pomifhlal, al framotno fam febe lubil, fvoje nepotrebno oroshje fkrival, al druge brambine pomozhi satajil, inu. perloshnoft dal, de bi mi s' njim delati mogli kakor s' isdajavzam fvoje deshele. V fili je vfak dolshen poftavlenim oblaftam na tanko pokoren biti, ker ni miflit mogozhe, de bi bramba terdna bila, ako vfi vkup ne dershe inu fvojo mozh vkup ne sklenejo.
J) Nekateri pisatelji, katerim ne ugaja noben terminus, ako ni na pol hrovaški, ruski ali staroslovenski, začeli so za „Landsturm" pisati „narodno opolčenje." Res, dobra beseda, toda ima to veliko napako, da slovenskemu ušesu ni razumljiva, ker ni domača ampak od drugod ,,uzmana". Povejte, zakaj bi za „Landsturm" ne bil dober izraz ,,črna vojska", (Landsturmmann, črnovojnik), katerega je pisal že Vodnik in katerega pozna že ves narod slovenski? Čemu nas begate tedaj s tistim tujimJ„narodnim opolčenjem" ?
Iv. Vrhovec: Iz domaČe zgodovine.
221
Glejmo na svefte inu junafhke Tirolze, pofnemimo sa njimi. Tudi mi zhutimo v' febi ferze inu mozh nafho semlo s' Tirolzi vred braniti, inu kakor oni v' lubesni proti nafhimu Zefarju veliki biti.
Li famimu Zefarfkimu kralevimu Kraisautmanu je naredba inu vodenje zherne vojfke isrozhena po zeli Krafsii; Kantonam, Komefsiam inu popifavnim gofpofkam pak po njih okrajni; fizer pak nobenimu drugimu: njim bodo na ftrani ftali inu pomagali flushabniki drugih gofpofk.
Deshelna gofpoda, pomlivi fvojga vifokega inu perviga pokliza, bodo sa brambo Krone inu domovine premoshenje inu kri dali, tudi grafhinfki laftniki inu imenitnifhi gofpodje ne bodo sad oftali, temozh bodo s' fvetam inu delam pomagali. De pak vajvodam inu njih nameftnikam ne bode nobene hitre pomozhi mankalo, bodo gofpoda, grafhinski laftniki inu imenitnejfhi gofpodje sdaj preži narmanj 200 jesdnih Ordonanzov napravili sa vaj vodne povela okoli nofit. Ti Ordonanzi bodo prejemali shivesh sa fe inu sa Konje is zefarfkiga Magazina.
Svefti Kmetje bodo po prejetimu povelju fe sbrali v' kupe inu trume, bodo imeli sa glavarje moshe fvoje vrfte, ktiri fo sauplivi inu fpreumetni, inu bodo v' drushbi s' zefarfkimi foldatmi mejo slafti tam varvali, ker narbol navarnoft shuga.
Na noge tedaj! pofhteni, svefti, inu terdni Kmetje! Zherna vojfka naj bo sraven drugih brambovzov ftrafhno oroshje sa notri derozhiga Sovrashnika pokonzhati.
Zherna vojfka naj sraven nafhe druge svese efterrajfkih ludftvov dofeshe vifoki fvoj namen, naj ohrani Zefarftvo, inu njega veliko fto lejt vkorenineno famofvojnoft. Naj rasdrobi nam od Sovrashnika namenjeni fushni jarem, inu satrenje zefarfkih inu ludfkih praviz.
Inu zhe bomo s' nalhim mozhnim trudam Sovrashno vperanje nasaj pognali, Sovrashnika ob mozh perpravili, de nam ne bode file inu fhkode delal ne delati mogel, potlej naf bode dobra veft vefelila, de fmo fvojo dolshnoft dopolnili, bomo vshivali s' polno mero lubi mir, miloft nafhiga lubleniga Zefarja, hvaleshnoft nafhih vnukov, inu zel fvejt fe bo nad nam zhudil.
V Lublani 12. Majnika 1809.
Joannes Graf inu Gofpod Brandis, Poglavar deshelni."
A zmešnjava je bila prevelika, da bi bil mogel obdržati še kdo trezno glavo. Dne 15. majnika je pribežal hrovaški ban grof Gyulay v Ljubljano, a že 18. dne majnika moral se umakniti iz nje. Francozi so mu bili že za petami in 20. dne majnika zaseli tretjič Ljubljano. Tudi deželna bramba je prišla malo v porabo, ker so francoske čete prehitro drle preko Kranjske proti Dunaju. Napoleon je dal že 14. dne majnika vse brambovce razpustiti, dne 9. avgusta pak razdal oster ukaz odpustiti vse brambovce na dom, ako bi se jih morebiti vendar še kje kaka tolpa nahajala.   V ta namen se je od vseh kantonskih gosposk zahteval na-
222
J. K.: Hrepenenje.
tančen imenik vseh brambovcev, poklicanih k poslednji vaji v Moravčah. Popisala se je tudi vsa njih oprava in sploh vse kar so nabrali in podarili kranjski stanovi za opravo deželne brambe.
Dne 11. majnika 1810. leta je bobnal birič po Ljubljani, da se bo vse to blago prodajalo 12. in 14. majnika na javni dražbi tistemu, kdor bo dal več zanje.
Hrepenenje.
ftrovljen hudo ji vek je mlad, Razdet je nje nadej ponosni grad.
Nikogar nima, da teši jo,
0 stavili jo prijatelji so.
1  mene poslala je v beli svet, Da ne ogrenel bi žizni mi cvet.
A jaz bi vendar pri nji rad bil, Noči ji zvezdil i dni ji vedril.
Milobno ji zrl bi v oko mrtvo, Morda bi vsplamtelo znova žarno.
Ljubo poljubljal obraz bi bled, Zacvel morda vnov bi, zabivši bed.
Na prsih bi nežno ji zibal glavo, Utešil morda bi ji dušo bolno.
Oh, jaz bi vendar pri nji rad bil, Noči ji zvezdil i dni ji vedril.
Pojasnil bi vnov morda vek ji mlad, Vstal vnov bi ji nadej ponosni grad.
J. K.
Triolet.
podaj k slovesu nežno mi rok6, Poljubim tvoja naj še enkrat lica, Oj, srca mojega krasna kraljica, Podaj k slovesu nežno mi roko ! — Ne glej — če mi obraz rosi solzica, Če mokro, kalno moje je oko, Podaj k slovesu nežno mi roko, Oj, srca mojega krasna kraljica!
Naj z usten tvojih srcem sladki med In zrem v globino tvojega očesa, Odprta v nji mi duša zre nebesa; Naj z usten tvojih srcem sladki med. Oh, predno konec naju bo slovesa, Ljubezni žarne enkrat še razgret, Naj z usten tvojih srcem sladki med In zrem v globino tvojega očesa!
A. Pin.
^m
\VD
272                             Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
„Gorazd! Orožje daj nazaj, za tebe ne sme biti več krvavo orožje."
Gorazd takoj uboga, Svetopolk vtakne nož za pas nazaj.
»Svetopolk! Svetopolk!" vzdihne Metod milo, videč mladega slovenskega kneza, a ko ta nekako nedolžno upre vprašujoče oči vanj, obide učitelja druga misel in naglo reče slovenski;
„Neki glas mi pripoveduje, da nisi tak, kakor sem te obsodil, ko sem cul, da si svojega strijca Rastislava izdal sovragom. Svetopolk, ti si tu svoboden, pridi, gotovo pridi k meni, da me čuješ, kaj ti imam reči; pridi, morebiti je  od tega odvisna   sreča   vsega  naroda našega."
(Dalje prihodnjič.)
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
V.
Kako in kdaj so nam naredili ljubljansko „Zvezdo". ač jih je malo tacih, ki se šetajo o sedanjih lepih pomladanskih dnevih po slovečem ljubljanskem sprehajališči, »Zvezda" imenovanem, da bi se spominjali še nekdanjega visocega zidu, ki je nekdaj oklepal vse štiri „Zvezdine" strani. Ta zid je zaklepal v sebi veliki samostan in samostanski vrt bratov kapucinov. Na oglu, obrnenem proti sedanjemu gledališču, stala je kapucinska cerkev in zadaj za njo samostan, zidan v četveroogelniku. Sredi samostana je bilo dvorišče, sredi dvorišča pa je stal vodnjak, ki ga še danes hvalijo zaradi njegove zdrave in pitne vode.
Pred leti je bil ta kraj lastnina habsburških knezov, leta 1607. pak ga je podaril štajerski vojvoda Ferdinand (poznejši cesar Ferdinand II.) kmalu za jezuiti v Ljubljano došlim očetom kapucinom, da so sezidali na njem svojo cerkev in samostan svoj največ iz milih darov v blagu in denarji. Kapucini so postali kmalu j eden najimenitnejših redov v Ljubljani. Najbolj je zanesla med ljudi njih glas pač daleč okoli in ne samo po Kranjskem znana procesija na veliki petek.*)
Cesar Jožef II., ki je odpravil, kar se mu je zdelo nepotrebnih samostanov, prizanesel je očetom kapucinom ter jih pustil pri miru. Prišli pa so Francozi in leta 1810. morali so se kapucini umekniti, kamor je kdo vedel in znal; nekateri so šli v Loko,  drugi v Kamnik,
*) Gl. »Ljubljanski Zvon" 1886, II. zvezek.
Iv. Vrhovec: Iz domaČe zgodovine.                             273
zopet drugi pa v Krško. Iz cerkve so napravili Francozi konjski hlev in shrambo za različne vojaške potrebščine, samostan pa izpremenili v vojašnico. Pri tem je ostalo, dokler jih niso Avstrijanci zapodili iz dežele,
Kaj pak je bilo početi s samostanom in s cerkvijo, ko so bili očetje kapucini razkropljeni na vse vetrove sveta? Ali naj se pokličejo zopet nazaj in naj se jim razpalo in zanemarjeno samostansko poslopje zopet popravi? Kajti razpustili Francozi reda kapucinskega niso, ampak so mu le ukazali, naj se jim umakne. Dovolili so kapucinom celo, da smejo vzeti s seboj vse, kar imajo. Vzdrževanje samostana in druga bremena so pripala mestu, ki jih je moralo nositi še potem, ko je prevzel verski zaklad samostan v svojo last celo do avgusta 1.  1814.
Cesarska vlada je našla samostan in cerkev seveda popolnoma prazna, na pol podrta, streho skoraj razkrito in vse poslopje zanemarjeno. Kam pak so prešle cerkvene dragocenosti, kam vse imetje samostansko? Kdo bi ji mogel o tem kaj povedati? Po dolgem iskanji je prišla nekemu staremu možu, dru. Valenčiču na sled. O njem se ji je povedalo, da je bil zadnji predstojnik tega samostana, in da se bo pri njem našel morebiti še dva centa težki zvon kapucinske cerkve.
Pozvan od cesarske vlade, naj izpove, kaj mu je znano o samostanskem imetji, kam je prešlo in kje naj ga išče, da je zopet dobi, sporočil ji je, da predstojnik on ni bil, ampak gospod Lovrenec Anton Rudolf.
„Sicer pak lehko trdim," dejal je stari mož, „da so bila bandera in da je bilo cerkveno perilo kaj malo vredno; bilo je silo staro. Kapucinska bandera so bila le od pavole, zakrpana in raztrgana. Ravno tako je bilo tudi cerkveno perilo. Dragocenosti boste zastonj iskali. Saj je vendar znano, da ne smejo imeti kapucini po svojih samostanskih pravilih nič zlatega, nič srebrnega, nič svilnatega. — Kaj se je zgodilo z vinskimi sodi, ne vem povedati, znano pa mi je, da so gospodje očetje vino pretočili iz velicih sodov v manjše, ki so se dali prepeljati, velike sode pak so pri odhodu pustili tukaj. Kdo jih je vzel, ne vem. Ker so zaseli takoj potem Francozi samostan in se je iz njega veliko odneslo in odpeljalo, nisem smel in nisem prišel več v samostan, ker nisem bil prijatelj Francozom. To vse vem kot dober prijatelj umrlega gospoda Rudolfa in očetov kapucinov. Sicer pak moram še opomniti, da se je, ko so samostan izpraznili, veliko veliko odneslo in pokralo; kajti v prvi tedanji zmešnjavi ni nadzoroval samostana nihče in ga tudi maral ni iz strahu, da ga bodo storili Francozi odgovornega."
18
274                                 Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
Toliko je vedel mož o zadnjih časih kapucinskega samostana. Ker pa ob onem zvonu ni zinil besedice, vprašali so ga, kam je prešel ta.
„Tega sem prodal," odvrnil je Valenčič — „za 100 goldinarjev, ki sem jih oddal za samostanske potrebe. Kaj so kapucini s tem denarjem storili, ali so ga porabili za hrano, ne vem povedati." ')
Avstrijanci so porabili cerkev in samostan za vojaške potrebe. V prvem nadstropji je imel c. kr. vojaški transportni oddelek pet sob za transportno moštvo, pri tleh pa jedno stražarnico za jetnike, majhno kruharno in dve mali sobi za moštvo. Artilerija je imela spravljenega tukaj nekoliko lesa, 300 platišč, 50 000 krogelj in granat in 8 ne več ranljivih topov v neki z deskami   obiti   ograji na samostanskem vrtu.
V cerkvi je bilo shranjenega nad 1000 centov sena; prostora pak je bilo v nji gotovo še za 1500 centov.
Na pol podrtega zidovja ni kazalo več še dalje vzdrževati in cesar je sklenil, naj se samostan s cerkvijo vred podre in ves prostor proda.
Dne 19. marcija 1815. leta se je napovedal dan v pisarni okrožnega urada. Tu se je imelo sklepati, kaj naj se zgodi s cesarskimi stvarmi, shranjenimi v samostanu. Pogodili so jo tako, da se bo seno odpeljalo v Bežjigrad za sv. Krištofom, strelne tvarine pa v stolp za smodnik na savskem polji,  poslopja in vrt pa   naj  se prodajo  na javni dražbi.
Ko je bila prodaja torej sklenjena, dali so prepeljati kosti tu pokopanih redovnikov k sv. Krištofu; kajti v prejšnjih stoletjih pokopališča pri sv. Krištofu še ni bilo, pokopavali so mrliče pri cerkvah. Iz kapucinskega samostana je prepeljal šentkrištofski mežnar Peterca 16 voz kostij in računil po 1 gld. 20 kr. od voza.
Tedaj se je pričelo lehko s prodajo samostanskih objektov.
Najprej so prodajali vrt, toda še le 10. dne februvarija 1817. leta. Razdelili so ga v osem delov ter le nekoliko sveta od dražbe izvzeli. kolikor se ga je potrebovalo za napravo nove ceste ob sedanji kazini in za razširjenje ceste od gledališča v gledališke ulice. Prvi del, ki je meril 473Q°, cenili so na 236 gld. 30 kr.; drugi del, ki je meril 809Q°, cenili so na 404 gld. 30 kr.; tretji del, ki je meril 473Q°, cenili so na 236 gld. 30 kr.; četrti del, ki je meril 763Q°, cenili so na 381 gld. 30 kr.; peti del, ki je meril 351 G0, cenili so na 175 gld. 45 kr.; šesti del, ki je meril 335D", cenili so na 167 gld.; sedmi del, ki je meril 256Q°, cenili so na 128 gld.; osmi del, ki je meril 365D0, cenili so na 182 gld. 45 kr.
Ta cena, samo po 50 krajcarjev za štirjaški seženj, bila je gotovo zelo nizka;   vsa sedanja „Zvezda" cenila se je le na 1912 gld. 25 kr.
l) fasc. 38. novejše ljubljanske registrature.
Iv.. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
27S
Kako ceno bi imela li danes! Tudi dražbeni pogoji niso bili pretrdi, ampak skoraj samo po sebi razumljivi. Magistrat je imel prej, dokler so živeli še kapucini v samostanu, jurisdikcijo in ž njo zvezane pravice do vseh neposvečenih samostanskih ljudij. To pravico si je hotel pridržati še tudi za dalje in plačal verskemu zakladu 200 gld., zato pak zahteval, da bodo kupci plačevali vsako leto po 1 krajcar davka od štirjaškega sežnja. Tudi erar si je zagotovil dohodke svoje, ker si je izgovoril od kupcev in njihovih potomcev vse cesarske davke od poslopij, ki se bodo kdaj sezidala na nekdanjem samostanskem vrtu. Jedini neugodni pogoj je bil ta, da kupci ne bodo smeli porabljati kupljenega sveta za vrte, ampak da so se morali zavezati, da zazidajo ta svet tekom štirih let s hišami in te hiše pokrijejo z opeko. Ako tega ne store, zapadejo kupnino.
Toda čudno! Pri dražbi se ni oglasil za prvo parcelo nihče, ravno tako tudi za drugo, tretjo, četrto, šesto in sedmo nihče ne. Prodali sta se samo dve parceli, peta in osma, in sicer za cenilno ceno.
Ker torej niso mogli prodati vsega sveta, dali so varščino (va-dium) dražiteljem in kupcema že takoj pri dražbi nazaj. Poskusili so ves svet skupaj jednemu za 1913 gld. prodati. Za to se je oglasilo več kupcev, ki so naposled skupno kupili ves vrt za 1950 gld. Ti kupci so bili dr. Jurij Zweyer, Andrej Malic, Gašpar Kanduš, France Hoinig, Jožef Seunig in Mihael Reinisch.
Dne 17. februvarija istega leta so prodajali poslopja. Cerkev in trije cerkve dotikajoči se deli samostana bili so cenjeni na 896 gld. 12 kr., stranski samostanski trakt na 850 gld. 21 kr., tretji, srednji trakt na 288 gld. 15 kr., zid okoli vrta pa na 476 gld. Kupci bi bili morali vse to zidovje podreti tekom štirih mesecev in vso šuto in posip tako odpeljati, da bi bil svet popolnoma raven in ugoden za zidanje novih hiš. Dovolilo se je kupcem tudi v tla kopati in zidovje do tal podreti, morali bi pa seveda iz tega uzroka nastale jame na svoje stroške zapeljati in svet zravnati. Le vodnjak sredi dvorišča se ne bi smel zasuti ; v pogojih so bili celo kupci odgovorni za vsako poškodovanje, katero bi vodnjak pri podiranji zidovja trpel. Ze takrat ga je odmenila vlada javni porabi ter naložila magistratu skrb za njegovo vzdrževanje. Pri dražbi je obljubil trgovec Alborghetti za cerkev in tri nje dotikajoče se dele samostana cenilno ceno in ob jednem prosil, naj se mu podiranje dovoli takoj, nekoliko zato, da bo dal zaslužka revežem, ki ravno ta čas niso imeli nič dela, nekoliko pa tudi iz tega uzroka, ker se je upal dobiti tak čas delavce in voznike veliko ceneje. Jeden del zidovja je kupil neki Gasperotti ter izjavil ravno isto prošnjo.
Iv. Vrhpvec: Iz domače zgodovine.
Vse na 2510 gld 50 kr. cenjeno zidovje seje prodalo za 2512 gld. 36 kr., vrhu tega pak je moral magistrat kupiti od verskega zaklada tudi svet, ki ga je potreboval za razširjenje cesta; za ta svet in za to, da so mu ostale nekdanje stare pravice do nekdanjega samostanskega sveta, za dominium directum, je plačal 847 gld   371/* kr.
Cesti, ki jo je nameraval narediti magistrat na kraji nekdanjega samostanskega zidii in sedanje kazine in Kleinmaverjeve bukvarne, stala je nizka hišica napoti, ki bi danes zapirala to nameravano cesto na oglu sedanje Cetinovičeve hiše. Nosila je hišno številko 36 v kapucinskem predmestji. Bila je lastnina necega kmeta iz Kleč. Tudi to hišo je moral magistrat kupiti, gori imenovani konsorcij ljubljanskih trgovcev pak jo je obljubil zastonj podreti in odstopiti magistratu vrhu tega še 766 Q štirjaških sežnjev svojega na dražbi kupljenega samostanskega vrta, ako mu prepusti magistrat vse gradivo podrte omenjene hiše. Dne 22. oktobra 1817. 1. je magistrat to ponudbo tudi sprejel.
Po dražbenih pogojih morali bi bili omenjeni trgovci tekom štirih let ves kupljeni svet pozidati z lepimi in z opeko kritimi hišami. A leto 1821. se je bližalo, ko na vsem tem prostoru ni bilo videti najmanjšega zidanja; da, celo poravnan ni bil še nekdanji samostanski vrt, ampak ves zakopan in razne šare poln. Ker trgovci sami niso hoteli ničesa storiti, moral je magistrat sam začeti na svoje stroške posip strani voziti in vrt cediti, kajti v Ljubljani je bil napovedan kongres. Kupci so bili na tem, da izgube denar svoj, ki so ga plačali za kupljeni vrt. Da ne bi se jim to zgodilo, ponudili so ga magistratu za svojo ceno, za 1950 goldinarjev, toda le pod tem pogojem, da ga magistrat odmeni za lep javen vrt.
O ti ponudbi je poročal magistrat stavbinskemu inšpektoratu, ki mu je svetoval (dne 23. sept. 1820. 1.) naj primora lastnike kapucinskega vrta, da ostopijo od pogoja svojega, da se namreč na ta svet ne sme postaviti nobeno privatno poslopje. Ker pak ne ponujajo več vsega kupljenega sveta — saj so 766 štirjaških sežnjev že sami odstopili magistratu, — obljubi naj jim ta samo 1000 goldinarjev, ob jednem pak jih pouči, da nimajo nikakor pravice nasproti cesarski določbi, po kateri bi se moral ta kraj zazidati z zasebnimi poslopji, ne pa porabiti se za vrt, bodisi že privaten ali javen, staviti kake pogoje, kajti kapucinski vrt se jim je prodal le proti temu, da ga zazidajo, sicer bi ga niti na prodajo ne bili dobili.
Lastniki sedanje „Zvezde" so se branili in upirali ter pobijali očitanja, da bi bili oni krivi, če niso izpolnili pogojev in kapucinskega vrta  ne zazidali.   Dejali  so  namreč, da je stavbinski inšpektorat  sam
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
277
to zakrivil, ker je preklical prvi, leta 1817. pri dražbi predloženi črtež, kako in kakšne hiše naj se zidajo, potem pa nobenega novega ne več izdal. A stavbinski inšpektorat jim je dokazal, da se motijo in da so to le izgovori, da ne bi izgubili kupnine. Nekoliko pak je moral biti tudi sam kriv, kajti prepir se je vlekel še nekaj let, ne da bi se upal inšpektorat opiraje se na dražbene pogoje postopati energično in razsoditi, da so kupci vrt zapadli.
K sreči je bila Ljubljana ravno tačas odmenjena za kongres, sicer bi morebiti „Zvezde" nikdar ne imeli. Da bi se postavile na ta prostor kake zgradbe, za to ni bilo več časa. V naglici je magistrat odpeljal kupe zemlje in ostanke podrtij, zametal jame in jarke po vrtu ter dal napraviti po njem steze. Tacega razkopanega vrta ni mogel pustiti posebno že za to ne, ker je imel cesar stanovati v deželnem dvorci, dokler bi trajal kongres. Med kongresom se je porabljal poravnani vrt za vojaške parade in ko je kongresna gospoda odšla iz mesta, spoznali so, da bi utegnil postati ta prostor kdaj najlepši kras ljubljanskega mesta, L. 1823. zvali so ga že kongresni trg. Dne 8. januvarija 1824. je bilo že sklenjeno, da se nasadi z drevjem in 18. fe-bruvarija istega leta so šli iz tega namena na ogled. Kongresni trg je bil še takrat lastnina gori omenjenih trgovcev. Pri tem ogledu so se pozvali znova, naj ga odstopijo proti ponujanim 1000 goldinarjev. Sedaj so se le-ti, vedoči, da je namenjen za javen vrt, branili in upirali lehko izdatneje. Zahtevali so vseh 1950 goldinarjev, dejali pa so, da bodo utegnili morebiti iz proste volje dati 300 gld. za izsuševanje ljubljanskega barja. Za koliko so se naposled pogodili, ne vem povedati. Sklenilo se je kongresni trg zasaditi in namenilo za to izdati 808 gld. 44 kr., vendar so poskočili ti stroški, kar se pri tacih podjetjih zgodi tako rado, na 855 goldinarjev 33 kr.
Vodnjak na kongresnem trgu so nameravali arhitektonično okrasiti in so zdelali v ta namen lep načrt, ki je shranjen v magistratnih aktih. Kamnosek Tomm je obljubil napraviti tak vodnjak za 889 goldinarjev, bržkone pak se je ta misel opustila in ne škodilo bi morebiti, ako bi se je oprijel zopet denašnji mestni odbor.
Srečnima slučajema, da kupci niso imeli denarja ali premalo podjetnega duha in pa temu, da je zboroval leta 1821. v Ljubljani kongres, zahvaliti se je, da je dobila Ljubljana sprehajališče, za katero jo lehko zavidajo dosti večja mesta.
408                                   Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
VI.
¦ PoČetki ljudske šole. *) bče znano je, da je ljudska šola primeroma še mlad zavod. Komaj sto let je tega, ko se je cesarica Marija Terezija oprijela z vso navdušenostjo ljudske, prej tako zanemarjene šole. Kako je bilo stanje nižjih, osnovnih šol po Kranjskem v prejšnjih stoletjih, o tem nam prihajajo iz arhivov kaj redka poročila. Tu je treba bolj ugibati, kakor se pa gotovega ve. Po kmetih so imeli na Kranjskem, kolikor nam je znano, šolo le trije kraji: Ribnica, Idrija in komenda Št. Peter pri Kamniku, katero pa je osnoval šele Peter Glavar. Seveda pa s tem, da nimamo poročil, ni še rečeno, da na Kranjskem sploh nobenih druzih ljudskih šol po kmetih bilo ni, razven imenovanih treh. Bržkone je imelo vsako mesto svojo ljudsko šolo in imel jo je najbrž tudi vsak večji trg.
Kar pa se tiče Ljubljane, bila je kakor v vseh druzih stvareh, tako tudi v šolskih vsi deželi posnemanja vreden uzor. Vsakemu novemu izumu se je odprla v Ljubljani jako hitra pot, mnogokrat celo hitrejša kakor po drugih avstrijskih stolnih mestih. V minulih stoletjih je bila Ljubljana tako naprednjaško mesto, da se ji njena denašnja, sicer res bolj košata in zlizana hčerica nikakor ne more primerjati. S šolami je bila primeroma že zgodaj in dobro preskrbena. O srednjih in višjih šolah, gimnaziji in liceji, ki so jih nazivali najrajši latinske šole, o teh ne bom govoril; znano je, da so silile po svetu.
A tudi ljudski šoli je obračala Ljubljana jako zgodaj svojo pozornost. Gotovo že v 14. stoletji so imeli Ljubljančanje v Senklavži svojo ljudsko šolo, ki pa je tekom časa pojenjala in sicer zaradi nemarnosti gosposk, meščanov in župnikov, katerih predniki so osnovali šolo. Sčasoma se je svet zanjo brigal tako malo, da je pozabil nanjo popolnoma. Celo poslopje je razpalo. Ljubljančanje so menili, da jim šole več treba ni. Kar se pa oglasi šempeterski fajmošter Hauggenreutter leta 1418., spodbudi meščane in njihovo gosposko, ter jih pripravi do tega, da so ž njim vred prosili vojvode Ernesta Železnega, naj jim dovoli sezidati novo šolo,
*) Ker se mojim spisom tako rad podtika slab namen, zato se mi zdi umestno, prositi čestito učiteljstvo slovensko, naj čita in sodi [ta spis iz nepristranskega zgodovinskega stališča ter reče prečitavši ga ; Hvala Bogu, da smo že prebili te čase!
Pis.
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
409
kar jim je ta seveda  z veseljem  dovolil.   V   ti šoli  se je poučevalo v branji in pisanji, vrhu tega pa tudi v petji.   Dijaki šenklavške šole so peli pri cerkvenih opravilih šenklavške cerkve.   Odslej je ostala tu šola do   denašnjega  dne.    Patron  njen  je bil  ljubljanski magistrat;   on je nastavljal učiteljex) ter skrbel za vzdrževanje šolskega poslopja.
Sicer so imeli naši predniki mnogo svojstev, ki jim jih danes radi očitamo, zlasti njihova počasnost v zvršitvi te ali one stvari jih je spravila pri nas v slabo ime, a kadar je šlo za šolo, bili so tako urni, da jih še denašnji magistrat ne prekosi. Leta 1665.9) je nastopil nov učitelj, neki Joanes Vischer učiteljsko svojo službo na šenklavški ljudski šoli. Bržkone boljšega šolskega poslopja vajen, kakor je bilo to, oglasil se je pri magistratu, češ, naj je popravi, ker se že vse posipa. Vsa stvar je bila s kratkimi bosedami dognana; v seji, v kateri se je obravnavalo mnogo drugih stvarij, sklenila je mestna gosposka kratko brez dolgotrajnega ogleda poslopje popraviti, in naročila takoj blagaj-ničarju, naj preskrbi vse, česar je treba.
Koliko razredov je imela ta šola, ne vem povedati. Morebiti se sme sklepati, da je bila večrazredna, kajti leta 1542. pritožili so se ljubljanski učitelji pri mestni gosposki zaradi jednega svojih kolegov, češ, da je njegovo vedenje tako, da dela vsem sramoto. Ker pa se je nahajalo v Ljubljani še več druzih šol, zato je mogoče, da so se zjedinili tudi učitelji drugih šol s svojimi tožbami proti njemu.
Ne daleč od Senklavža se je nahajala namreč druga ljudska šola v meščanskem špitalu, v hiši, kjer ima gospod Em. Maver sedaj svojo prodajalnico.
Tretjo ljudsko šolo pa so oskrbovali vitezi Nemškega redii. Ob obeh teh dveh šolah ne vemo druzega, kakor samo to, da so se res nahajale v Ljubljani.
Ko so prišle v prvi polovici 17. stoletja klarisovke (sestre redii sv. Klare) in v početku 18. stoletja uršulinke v Ljubljano, poučevale so deklice v branji in pisanji ter jih vsprejemale tudi v hrano in stanovanje v samostanu. Kljub temu pak je bila ljudska šola zavod, za katerega je vedel in se zmenil le malokdo.
Preustrojitev je bila neizogibno potrebna, a trajalo je dolgo, predno se je to zgodilo. Usoda si je izbrala za to cesarico Marijo Terezijo, ki se je pripravljala več let.
*) Grerichtsprot. 1541. „Matthias Repauchn praesentirt sich einem ehrsamen Magistrat als Schul. (Schulhalter)." Izraz »Schulmeister* je novejši ter je nastal šele v 17. stoletji.
2) Gerichtsprot. 1665. fol. štev. 170.
410
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
Dasitudi seje izdal ukaz za osnovanje šol šele leta 1774., vendar je naročila ljubljanskemu magistratu že leta 1761., naj poroča o stanji ljudskih in druzih šol in   o njenih  humanitarnih  zavodih v Ljubljani.
Iz tega magistratovega poročila posnemamo lehko marsikatero podrobnost o stanji šol v Ljubljani pred osnovanjem ljudske šole.
Magistrat je poročal: V Ljubljani sta dve šoli, v katerih se uče dečki in dekleta. Poučujeta jih dva učitelja. Izvežbana sta toliko, da moreta poučevati otroke v branji in pisanji in računstvu ter sta celo predmetom kos, ki jih je treba za prvo latinsko šolo „pro parva schola." Plačujeta se s tem, da jima dajo roditelji teh otrok po 34 krajcarjev vsake kvatre. Sicer pa za šolo ni nobenih ustanov in nikacih kapitalov. Jeden teh učiteljev poučuje štirideset dečkov in jednajst deklet, dragi pa trideset dečkov in štiri dekleta. Ako so plačevali torej vsi otroci redno, imel je jeden 116 in drugi 77 gld. plače. Plačanih in nastavljenih javnih učiteljev za poučevanje v jezicih tukaj ni, pač pa imamo v mestu jednega francoskega in jednega laškega učitelja, „der auf Verlangen gegen Bezahlung die Sprache beibringt." Otroci dobivajo darila, a če se kupujejo te premije iz ustanov, tega ne vemo."
Sicer pa bi si bil magistrat lehko mislil, da mora kaj tacega biti, kajti iz svoje skromne plače si učitelja daril pač omišljati nista mogla.
Ali ker poročil gosposkinih komentirati ni spodobno, zato poslu-šajmo, kaj nam bode magistrat še povedal, kaj ve in česa ne ve. „Da se navzame mladež krščanskega duha in se pouči v verskih resnicah, vodita jo ta dva učitelja ob nedeljah popoludne med prvo in drugo uro v cerkev, jeden k jezuvitom, drugi pa v šenklavško cerkev. Po pridigi se otroci izprašujejo, koliko so si je zapomnili.
Vrhu teh dveh šol se nahaja jedna pri jezuitih, ki predavajo hu-maniora, filosofijo in teologijo. Pouk je nemšk. Kaj pa se v teh šolah poučuje, ne vemo in kake avtorje rabijo in koliko stoje knjige, nam ni znano. Znanstvene ali umetniške akademije tu ni. Hiš iz ustanov (Stiftungshauser), kjer bi se vzgojali dečki, ne da bi plačevali pouk ali hrano, tukaj tudi ni. Ženska samostana, uršulinski in klarisovski samostan poučujeta dekleta v trivijalnih (torej osnovnih) stvareh in jih sprejemata tudi v hrano, ki jo pa morajo plačevati ali roditelji ali pa sorodniki teh otrok. „Die iibrigen Manipulationen sind uns aber un-bekannt." Lekarno imajo v Ljubljani le frančiškani (namreč kar se tiče samostanov, toda če prodajajo zdravila tudi občinstvu, tega ne vemo povedati."
Iz tega magistratovega poročila pozvedamo vsaj površno, kakšna je bila ljudska šola v Ljubljani.  Leta 1774. pak je izdala cesarica Marija
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
411
Terezija nov načrt, po katerem naj se bodo ravnale odslej vse ljudske šole. Ukazala jih je po vseh kronovinah osnovati ter zaupala to skrb takozvanim šolskim komisijam, ki so se sestavljale iz dveh ali treh svetovalcev deželnega glavarstva, jednega tajnika, jednega škofovskega pooblaščenca in ravnatelja normalke. Ta komisija, kateri je bil sedež v Ljubljani, imela je osnovati vse šole po vsi deželi in nadzorovati vse učiteljstvo, se li ravna po zahtevah cesaričinih, ali ne. Med novimi ljudskimi šolami delal se je razloček; spadale so v tri kategorije. Najimenitnejše so bile normalke — Normalschulen. Le-te so bile uzor za vse drage ljudske šole po deželi; zaradi tega je dobila vsaka dežela le po jedno normalko, na Kranjskem seveda Ljubljana. Njen prvi ravnatelj je bil Kumerdej. Po ti šoli so se morale ravnati vse druge šole. Bila je ob jednem pripravnica, kajti v nji so se vzgajali učitelji za vse druge šole in tudi za normalke same, ali pa so se tu, če so se šolali že kje drugje, vsaj znova izpraševali, predno so mogli dobiti na Kranjskem kako službo. Kaj se je imelo poučevati, bilo je natanko propisano, namreč:
1.  krščanski nauk;
2.  druge za vse stanove potrebne reči, poznanje črk, čitanje, le-popisje in pravopisje, računstvo „und was zum wohlanstandigen Be-tragen oder zur Sittsamkeit gehort;"
3.  predmeti, ki so bili po nekoliko potrebni za nadaljevanje višjih študij, po nekoliko pa takim osebam koristni, ki so se hotele posvetiti vojaštvu ali poljedelstvu („dem Wehr-und Nahrstande",) zlasti pa umetnostim in rokodelstvu.
Ti predmeti so bili: Slovnica materinega jezika, navod k največ po-trebovanim spisom, navod k latinski slovnici, ki je bila potrebna tistim, ki so prestopali v latinske šole, ali, ki so hoteli postati lekarji, ranocelniki itd. ali si hoteli s peresom svoj kruh služiti; torej najvažnejši stavki iz gospodarstva in ekonomije, zgodovina umetnosti in rokodelstva in tu pa tam kaj iz prirodopisja in prirodoslovja, kolikor so tega mladiči umeti mogli.
Tudi se je izkušalo utepsti mladini v glavo nekoliko iz zgodovine in geografije! zlasti domače, nekaj iz geometrije in stavbinske umetnosti, mehanike in risanja s cirklom, s črtalom in s prosto roko.
4.  Pripravnikom, ki so se odmenili učiteljskemu stanu, tolmačilo se je:
a)  o svojstvih in dolžnostih poštenih učiteljev;
b)  o stvareh, o katerih naj bodo poučevali;
c)  o metodiki;
d)  o vajah praktičnega pouka;
412
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
e)  o najvažnejšem, kar se tiče discipline;
f)  o tem, kako se naj vodijo katalogi;
g)  in naposled o tem, kako še jim je vesti pri preiskavah. Taki so bili predmeti v posameznih razredih četverorazredne nor-
malke.
Druga kategorija ljudskih šol so bile glavne šole (Hauptschule); predmeti so bili tisti, kakor v prvih dveh razredih normalkinih, cesarica pa je želela, da bi se poučevalo, če bi bilo mogoče, tudi nekaj predmetov tretjega razreda. Te šole so bile odločene za manjša mesta in trge.
Tretja vrsta šol, tako nazivane trivij aln e šole pa naj bi se osnovale na kmetih.
Ta občni šolski načrt je veljal za vse šole. Tistim gosposkam, ki so vzdržavale že prej šole, ni se sicer vzela ta pravica, a zapove-dalo se jim je, strogo uravnati jih po novem načrtu. Šolska komisija ni nikomur dala službe, kdor se ni izkazal, da se je šolal ali napravil vsaj izpit na novi normalki. Celo privatni učitelji so morali priti k temu izpitu, drugače niso smeli poučevati. Ker so pa v Ljubljani roditelji kljub temu le še rajši neizprašane privatne učitelje najemali za svoje otroke, razglasili so še leta 1788., torej čez štirinajst let z bobnom po mestu, da bodo kaznovali take roditelje, ki oddajajo svoje otroke neizprašanim privatnim učiteljem v pouk, z globo po dvanajst gld.
V prejšnjih časih so morale biti šole na slabem, kajti četrta točka tega občnega šolskega reda (allg. Schulordnung) ukazuje, da morajo imeti šole toliko sob, kolikor razredov, ker ne kaže,   da  bi  dva učitelja   ob
v
jednem poučevala v jedni sobi. Na Češkem je bila v nekaterih krajih navada, da so znosili otroci ves za kurjavo šole potrebni les sami skupaj, časih po jedno uro daleč in še delj. Brez polena ni smel priti otrok niti dopoludne niti popoludne v šolo. Leta 1787. pak se je to prepovedalo.
Ker je manjkalo za normalko učencev in učiteljev, zato se niso odprli takoj vsi razredi, ampak drug za drugim. Četrti razred je dobila ljubljanska normalka šele leta 1786.
Dolgih deset let, torej do leta 1784. nadzorovala je šolska komisija vse šolske zadeve. Leta 1784. pa jo je cesar Jožef II. odpravil in nadzorstvo v vsi deželi izročil nadravnatelju — Oberdirector. A tudi pri tem ni ostalo dolgo, takoj drugo leto so se postavili nadzorniki posameznim okrajem — Kreisschulcommissar. Prvi okrajni nadzornik za ljubljanski okraj je bil naš sloveči Anton Linhart, tajnik pri deželnem glavarstvu. Tisti, ki  so  se poganjali  za  tako mesto,  morali
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.                             413
so izkazati svojo sposobnost zanje ter se oglasiti k preskušnji, kjer so jim dajali nekoliko vprašanj iz pedagogike, metodike in iz druzih šole ti-kajočih se predmetov. Tem vprašanjem so morali odgovoriti pismeno in ustno. Plačilo okrožnega šolskega nadzornika je znašalo 600 gld. za potovanja pa se mu je dalo še posebej  150 gld.
Ker je tvarina preobširna, da bi jo mogel vso tu razpravljati, zato si bom izbral le nekatere podrobnosti, ki bi mogle zanimati čestite bralce.
V Ljubljani si je pridobila ta nova šola malo simpatij. Roditelji so se branili pošiljati svoje otroke sem; dejali so, da so šole lutrovske. Magistrat sam, pozvan o prospehu nove šole poročati, dejal je višji gosposki, da se roditelji zato branijo pošiljati otroke svoje v te nove šole, ker se navzamejo v njih več slabega kakor dobrega. Zaradi tega se je ukazalo roditelje poklicati ter jih vprašati, s čim niso zadovoljni; ali morebiti ne z metodo in z vso upravo nove šole sploh, ali pa se spotikajo ob nekatere slučajne nedostatke. Roditelji so prišli in mestni svetovalec Golmajer je poročal znova, da je res, da se po nazorih roditeljev otroci nauče več slabega kakor dobrega ter pozabijo še to, kar so se doma priučili. Zaradi tega si najme vsak, kdor le more, privatnega učitelja. Da je to res, morajo biti učitelji normalke sami najbolj preverjeni, kajti ne jeden ne pošilja otrok svojih v šolo. Da so pa šole tako slabe, prihaja odtod, ker so učitelji preslabo plačevani, zato se morajo ukvarjati s privatnim poukom. Ni čudo, da prihaja učitelj z razgreto glavo v šolo, ki jo zmatra za svoj postranski posel. Predmetov je toliko in tako različnih, da je treba največje pozornosti učenčeve in neutrudljivega napiranja učiteljevega, če se hoče le količkaj doseči. Vrhu tega je tudi večina roditeljev uboga; otroke svoje porabljajo za posle, zato hodi tudi iz vse Ljubljane le 272 otrok v šolo.
Plača učiteljska takrat res ni bila posebno velika, kar dokazujejo računi učiteljev obeh trivijalnih šol, ki jih je takrat Ljubljana imela, namreč v Trnovem in pri sv. Petru. Plače ni imel učitelj, ako se stvar vzame natanko nobene; njegov trud so mu plačevali otroci, ki so prinašali po deset kr. stare veljave na mesec. Leta 1788. ni šempeterski učitelj za mesec februvarij in marcij poslal uradu nobene pobotnice o teh de-seticah. Ko ga je urad vprašal po uzroku, odgovoril je: da zato tega ni storil, ker ni nič šolnine prejel. Od 1. februvarja pa do konca aprila leta 1788. nanosih so mu otroci samo dva goldinarja. Okrožni urad mu odgovoril, da tega ne more razumeti, ker hodi vendar toliko otrok v šolo. Učitelj je temu pritrdil in dejal, da je število res visoko, a plačati neče   nihče,   ker   ne   more.    V    šolo   je   hodilo   69   dečkov   in   16
414                             Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
deklet, torej petindevetdeset, a oseminosemdeset od teh jih šolnine nikakor ni moglo plačati; le od sedmih je dobival skozi pol leta redno dolžno šolnino, torej vsega skupaj sedem goldinarjev.
Okrožni urad je zahteval od njega natančen račun, koliki so vendar njegovi dohodki. Zupan, tako se je učitelj zval, zračunil je, da znašajo 143 gld.; odkazana mu je bila namreč njiva ] /2 orala velika, ki jo je dajal v najem za 8 gld. na leto, desetina mu je vrgla 16 gld., obresti šolskega fonda (3000 gld.) 120 gld., vrhu tega pa je dobil še za orgljanje in šolo 7 gld., torej 143 gld.
Se slabeje je bil plačan trnovski učitelj, ki je imel le po 78 gld. plače, in to še leta 1797. in vendar so se za take službe celo pulili. Leta 1797. je bila izpraznjena služba trnovskega učitelja. Oglasil se je zanjo neki Martin Haber, meseca marcija. Ker pa najbrž ni imel stanovanja, ni čakal odloka, ampak prišel takoj z vsemi svojimi rečmi („mit Sack und Pack") v Trnovo ter se vselil v sobo učiteljevo. Po Veliki noči je pričel, ne da bi koga povprašal in ne da bi mu kdo dal dovoljenje za to, poučevati meni nič, tebi nič. Magistrat, ki ni bil z njegovimi izpričevali nikakor zadovoljen, ni vedel, kaj bi počel. Poslal je njegovo prošnjo okrožnemu uradu ter dejal, da Haber sicer ni sposoben, da se pa stvar ne da več predrugačiti, ker se je že priselil in jel tudi poučevati. To se jezgodilo meseca junija. Trnovo pa Habru bržkone ni dopadlo in necega dne jo je popihal, kakor je prišel. Meseca septembra se na jedenkrat oglasi, da je sedaj v Šmartnem pri Litiji ter prosi, naj mu pošljejo izpričevala. Kaj so storili ž njim, ne vem, a dne 27. oktobra so službo znova razpisali.
v
Se v našem stoletji ni bilo v Trnovem bolje. Leta 1803. je bila služba zopet izpraznjena. Prosil je zanjo neki Aleksander Knez, a ker njegova pisava (pisal je namreč prošnjo svojeročno in shranjena je v mestnem arhivu) res ni bila taka, da bi se moglo od njega Bog ve kaj pričakovati, razpisali so službo znova. Oglasil se je razven njega neki Kropen-čan Ivan Deposcheg; magistrat je rešil njijini prošnji: „Beider Hand-schriften sind nicht entsprechend, aber sonst haben sie Fahigkeiten." 17. marcija leta 1804. Odkod je magistrat to poslednje zvedel, ne vem reči. Nobenega od obeh niso sprejeli, a Knez je bil pogumen in oglasil seje na normalki k izkušnji, kjer je dobil v diktandi in pravopisji (,,im Dictando und Rechtschreiben") red »mittelmassig."
Do leta 1803. se je plača trnovskega učitelja že nekoliko zboljšala, imel je namreč onih 78 gld., za mežnarske posle 50 gld., otroci bi bili morali plačevati po 10 krajcarjev na mesec, na katere pa ni mogel računiti, kajti tudi tu jih je bilo največ ubožnih staršev, a tudi
Iv. Vrhovec : Iz domaČe zgodovine.
415
mežnarski del je bil samo na popirji, kajti pri fari je bil nastavljen mežnar, ki je imel četvero otrok. Sicer pa je dejal Knez, da bi mu tudi v tem slučaji ne bi bilo dosti pomagano, ko bi tudi tega mežnarja ne bilo. On, učitelj, moral bi si najeti za mežnarska opravila hlapca, ker v obeh stolpih on sam ob jednem ne more zvoniti.
Zaradi tega prepričalnega argumenta je magistrat sklenil, primek-niti k njegovi plači še 72 gld. Knez je dobil naposled službo, a priporočili so mu, naj se pridno vadi v pisavi,
Dozdevati se mi hoče, da je mežnar tedanjih časov bil veliko važnejša oseba, nego li dandanes, in da je bil zaradi svojega občevanja z gospodi duhovniki in zaradi opravkov v cerkvi pri narodu v časti, kakor bi imel tudi on nekaj spoštljivega na sebi. Osupnilo me je in dvakrat sem pogledal pred seboj ležečo listino trnovskega učitelja Jesenovca, ki se je podpisal pod poročilo o zgolj šolskih stvareh ne „Lehrer" ampak „Messner " Ker so potrebovali toliko učiteljev naenkrat, moral je zadostovati spočetka za učiteljski posel, kdor je bil le čitanja in pisanja vešč; po kmetih so poučevali pač po večjem le mežnarji in dosluženi vojaki, katerim se je seveda vedno znova ukazovalo misliti na izpit pred normalkino komisijo. Prestrogi gospodje izpraševa-telji spočetka pač niso smeli biti, vendar pak se razvidi že v tem zgodnjem času, kako resno je mislila vlada na to, da se odpravijo vsi nedostatki. Leta 1787. je izrekla, da učiteljem ni treba biti veščim orgij anjainsicerzato ne, ker po navadi slaba godba le ovira zbranost duha, ki je za pravo pobožnost neizogibno potreben; vrhu tega pak se pri službi božji, kakor se opravlja sedaj po novem, tudi lehko pogreša do dobra, drugič pa, ker se dado po navadi taki organisti, ki so ob jednem učitelji, rabiti ne le za godbo po cerkvah, ampak tudi pri svatovščinah in gostovinah; s tem pak se deva le učiteljski stan v nič ter se za naobraženje mladine potrebni čas trati na način, škodljiv lepi nravnosti.
Cesarski gosposki je bilo torej mnogo do tega, odpraviti nedo-statke, a boriti se ji je bilo pri tem proti predsodkom tedanjega časa. Kmetske občine so jemale še vedno najrajše mežnarje v učiteljske službe t<r jih imenovale celo za šolske nadzornike. Proti koncu minulega stoletja se je pak to vendar prepovedalo. „Mnogi župniki oddajajo svojim mežnarjem brez vednosti okrožnega urada nadzorovanje šol, odstavljajo jih in jih premeščajo prav po svoji volji. Ker pak protive taki dogodki šolstvu in šolskemu nadzorstvu, zato se prepoveduje vsem duhovnikom tistih krajev, kjer se pišejo krstne bukve, prav resno, da bi brez vednosti okrožnih uradov  prestavljali  ali odstavljali  mežnarje,  naj   imajo
416
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
ti že šolska izpričevala ali ne. Vsacega prosilca naj napotijo v okrožni urad ter naznanijo pomisleke, ki jih imajo proti njemu, kar se tiče nravnosti in vedenja. Dotične duhovnike bo storil urad odgovorne za to."
K sklepu dodajam še malo pokušnjo o nemščini, ki sta jo pisala šempeterski in trnovski učitelj.
V svojih poročilih, kako obiskujejo otroci šolo, morala sta navesti pri vsakem otroku posebej uzrok, zakaj ga ni v šolo. Trnovski učitelj je pisal n. pr.: „zitternde Hand", ali: „ist im Dorfe (scil. Tirnau) nicht zu finden", man braucht sie (se. das Madchen) zu hause, zum Wiegen, zur Arbeit; „lernt von andern Kindern, ist zu jung", pri drugem otroku zopet: „ist zu alt." Neki oče je imel tri deklice: „hat drei Madeln, kann nicht alle in die Schule   schicken, ist zu arm, kann nicht gekleidet gehen."
Šempeterski ni bil tako izvežban; pisal je n. pr.: „weidet die Kuhe, htitet die Kinder." Ob otroku, ki je pričel zopet hoditi v šolo, je dejal: „er geht von finksten her schon in Schull;" o drugem: „braucht ihm zu haus, hat sieben, losen nicht gen in Schull. Wolen nich geben. Mutter ist krangk. mu s s spi, potem pa je to prečrtal ter zapisal schpinnen." O nečem otroku je pisal: „kein Schuh hat," a „kein Schuch" je prečrtal ter zapisal »keine Schuh haben," a tudi to mu ni do-palo, prečrtal je „haben" ter napisal naposled: „hat keine Schuh." Druge opazke ob izostajanji se čitajo n. pr.: „Uiber beitelt." Najbrž je bil otrok preveč las'an, ter ga zavoljo tega ni bilo več v šolo. „Geht zum Kloster frau. Ist nichts als lner, geht aber in die Schull; ist nichts; wegen kleider; ist auf der Fabrik; geht in die Schull; muss dass Essen der Mutter tragen, wegen Mutter bedienen; andere ist in Schul" itd.
Tako je pisal učitelj mestne šole. Kolik velikansk korak je storila ljudska šola od takrat pa do danes, ko je res uzor ljudskim šolam druzih držav! Ljudski učitelj sedanjega časa, izvežban v vseh strokah človeškega znanja je v primeri z učiteljem pred sto leti — učenjak. Koliko bi bila dala cesarica Marija Terezija, vneta za razvoj ljudske naobraženosti, ko bi mogla primerjati najboljšo šolo svojih časov z naj-slabejšo denašnjo.x)
*) Akti se nahajajo v mestnem arhivu v fasc. štev. 73. in 77.
484                                     Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
VII.
Kranjska zopet avstrijska. *) elik kamen se je odvalil narodom s srca, ko je zadonel glas po Evropi, da je Napoleon pobit, da so zajele združene oblasti Pariz in potisnile Napoleona na mali laški otok Elba. Veselje se je razlegalo od juga do severa, od Urala pa tja do reke Rene. In zakaj bi se ne! Saj ga ni bilo miru v deželi že več kakor dvajset let. Dolga vojska je počistila v Avstriji in pač tudi drugod vse državne blagajnice in segla naposled tudi gospodi m- kmetu globoko v žep. Vojno poveljstvo je potrkalo že na vsako mošnjico: daj, ali zlepa ali zgrda!
A pred Parizom je vzela meseca aprila leta 1814. ta dolga vojska vendar naposled svoj konec. Zmagovita so se vračala združena krdela v domovino,povsod z veseljem sprejemana, kodar so hodila. Seveda je bilo mnogo v gorskih kotičih in soteskah skritih krajev, do katerih bi bil privel veseli glas o slavni zmagi morebiti še le čez leto in dan. Zato je sklenila avstrijska vlada praznovati vesel praznik tako zaželje-nega mirii kar najslovesneje. Vsak državljan naj bi čutil in čul, da je zopet mir v deželi, da vise puške zopet po stenah in da so potegnili kanone pod streho.
V Ljubljani, stolnem mestu Kranjske, ki je pripadala v francoskem času od leta 1809.— 1813. k ilirskemu, iz sedem pokrajin sestavljenemu kraljestvu, praznovali so mladi mir tri dni: 10., 11. in 12. julija. Te slovesnosti je popisal g. prof. Fr. Leveč v lanskem „Ljublj. Zvonu" (str. 418.—424.).
S tem praznikom pak se seveda še ni zadostilo državljanskim oblikam. „Ilirci" so o prihodu Francozov prisegli temuxnovemu, vsiljenemu gospodu zvestobo. Avstrijska vlada ni bila nikakor zagotovljena, da se ni morebiti tekom štirih let ta ali oni kraj privadil po malem Francozu. Zdelo se ji je morebiti mogoče, da bi utegnili taki kraji omahovati in ne vedeti, na katero stran naj se nagnejo, ako bi po Evropi završčalo znova. Skratka, bodi si že kakor hoče, zadostiti se je moralo državljanskim oblikam — avstrijski narodi so morali priseči zopet neomahljivo zvestobo staremu svojemu gospodarju.
') Mestna nova registratura fasc. 43 iu 39/2.
Iv. Vrhovec: Iz domaČe zgodovine.
485
Le malo dnij po onem mirovnem prazniku od 10.—12. julija 1814. razposlal je cesar Franc I. narodom svojim,naslednji poziv:
„Mi Fronc Prvi, po božji milosti cesar estrajski, kralj  ogerski itd.
Vsemogočni Bog se je na naše pravično orožje ozrl kmalu v prvo, ko smo s svojimi, z nami sklenjenimi samooblastmi sveto vojsko zaceli, in ko smo šli branit Evropo, ji dobit rešitev in stanoviten mir. Kmalo takrat nam je Bog v oblast dal skoraj vse tiste dežele, ki jih je Francoz Ilirijo imenoval. Združene dežele naj bodo naše v last; dovolile so jih pa takrat, ko smo se ž njimi zgovorili, kako po pravici razdelit dežele in posest po Evropi.
Izrekamo tedaj, vse tiste ilirske dežele so odsehmal lastnina našega cesarstva in so vanj na večne čase vtelesene.
Vse prebivavce po teh deželah bomo sprejeli kakor svoje podložne s tako ljubeznijo, kakoršno smo jim večjidel vsem že prejšne čase večkrat skazovali. Prizadevali si bomo, jim vse dobrote nakloniti, katere se od ohranjene svete vere, božje službe, od čiste sodne pravice, spodobne naklade davkov, od vzdrževanja notranje in vunanje varnosti in od pridobitve pričakovati morejo, ki jim volno podnebje, pridnost deželskih prebivalcev in bližnost morja ponuja.
Tedaj kličemo vse prebivavce po deželah, ki so jih Francozi ilirske imenovali, se nam podklonit in zvestobo priseči z besedami, kakoršne jim bo naš pooblaščeni naročenec spisane dal. Zaupamo terdno, da bodo vsi s hvalo spoznali našo skerb za njih srečo in dobro in da nam bodo ravno tako zvesti, kakor so nam v pravo veselje našega serca drugi podložni naših cesarskih deržav pri vsaki priložnosti s hvalnim pretrpežem velikih težav pred očmi vsega sveta trdno zvestobo skazali.
Dano na našem gradu Senbrun dvajseti in tretji dan julija v letu tisoč osem sto in štirinajst.
Fronc."
To prisego in poklonjenje vsprejeti odločil je cesar 4. dan meseca oktobra, in pooblastil Franca grofa Sauraua (Zavrla), tajnega svetovalca in komornika, „ velikega križanka ogerskega reda sv. Štefana, namestnika cesarskega v Avstriji pod Anižo" ter mu naročil vsprejeti prisego vseh dežel poprejšnje Ilirije.
Ta poklon in to prisego vseh državljanov so uravnali tako, da so vsi podložniki brez razločka stami opravili svoj poklon in prisegli zvestobo ali s svojo besedo, ali iz ust drugih namestu sebe poslanih. V pouku, ki ga je podpisal cesar 24. julija 1814. leta, dejal je:
„Reč poj de tako :
Vsi škofje, v škofijah brez škofov pa njihovi namestniki pridejo „z lastnim životom" v Ljubljano ter prisežejo ondi ta dan zvestobo zase in „v dušo svojih svetovnih duhovnov," zlasti dekanov na kmetih, fajmoštrov in farnih namestnikov.
486                                   Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine
Ravno to zadeva vse kapitelske dekane, proste, opate, prelate, provincijale ali sprednike (predstojnike) samostanskih redov, kar jih je po deželah; tudi predstojnike višjih šol, da bodo tudi ti svojo „životno" prisego opravili zase in svoje „poddružne".
Gosposke po znova dobljeni državi bi sicer zadeval životen prihod in podklon vse sploh brez razločka, ali ker želimo nekaterim, kar je mogoče olajšat ali celo privarovat popotne stroške iz daljnih krajev, zato jim dovoljujemo, da nam zvestobo prisežejo po nalašč za to pooblaščenih, to je gosposkah tistih okrajin, ki jih bo imenoval tačasni deželski poglavar.
Lastniki vsake take okrajine se snidejo pred prisežnim dnevom pri nalašč za to izvoljenem predstojnika svoje okolice, na dan, ki jim bo rečen; snidejo naj se životno, če pa kdo ne more iti, naj pošlje pooblaščenca namestu sebe. Zbrani si izvolijo izmed sebe izvoljence, vendar ne nad šest iz jedne okrajine, ki pojdejo vsi prisezat.
Tem izvoljencem naj dado vsi volilci pisano in s svojo roko podpisano oblast, da jo nekaj dnij pred prisežnim dnem prineso našemu pooblaščenemu naročencu (grofu Saurau-u).
Da drugim ljudem ne bo treba hodit, in denarja tratiti, bodo sosedje vsacega mesta, trga, vasi, tudi judovskega zbora svojo zvestobo prisegli v stolnem mestu svojega kraja.
Zato bo treba soseskinim predstojnikom naročiti, da zbere na prisežni dan vsak vse sosede v hišo, ki je temu opravilu priložna, naj jim prisežni ukaz oznani in pove, kaj se pravi zvestobo priseči, ka-košen greh je kriva prisega in kako velika bi bila ta pregreha. Po tem jim bero počasi podklonove bespde in prisego; vsi zbrani izreka-vajo s povzdignjenimi desnicami in kvišku pornoljenimi tremi prsti s premislekom za njim besede.
Da je vse to opravljeno, naredi vsaka soseska pismo: Podpisani spričujemo, da na 4. dan meseci oktobra   1814.  so vsi sosedje soseske I. J. svojo zvestobino prisego opravili s temi besedami:
Obljubujemo in prisezamo pri Bogu vsemogočnemu s prisego, da bomo njih svetlosti Froncu Prvemu itd. itd. našemu premilostlji-vemu deželnemu gospodu in njega pravičnim nastopnikom (naslednikom) zvesti in pokorni, da bomo njegov in avstrijskega cesarstva prid vselej podpirali, izgube in pa škode ga po vsi svoji moči varovali in da bomo vselej zvesti in pokorni podložni, tako nam res Bog pomagaj.
To resnico potrjamo, temu pismu se podpišemo in ga podpe-čatimo.
Iv. Vrhovec: Iz domaČe zgodovine.                                   487
To pismo naj podpiše predstojnik in trije sosedni starešine, ter da pošljejo svoji okrajinski oblasti ta pa deželskemu poglavarju." :)
V  Ljubljani si je izvolil vsak stan po dva ali tri pooblaščence, ki so prisezali v imeni vseh svojih dragov. Pravni doktorji so volili dr. Mihajla Valenčiča in dr. Recherja, medicinci dr. Jeunikarja in dr Verbitza, trgovci Damiana in Kanduša, lekarji, kirurgi in knjigarji Gregorja Lichta, tiskarji Leopolda Eggerja, bukvovezi Hohna in Tomaža, urarji Regallija, zlatarji in srebrarji, pasarji in steklarji Miillnerja in Franca Zeschka in tako dalje, vsaka rokodelska zadruga po jednega ali dva. Trije najstarejši so podpisali prisežno pismo.
V  Ljubljani se je sešlo zopet obilo tujcev iz vse kranjske dežele. Prisezali so v škofiji, kjer je sedel grof Saurau na umeteljno v starinskem zlogu zdelanem prestolu. V naslanjalo je bil z zlatom in svilo všit c. kr. orel, na sedišei pa so se čitale besede „in erhabener Sti-kerei" : „Zur Huldigung am 4. Oktober 1814." Ta prestol je poklonil Saurau ljubljanskemu mesta, rekši, da bode to darilo ljubljanskem prebivalcem vedno svet spomin, da so rešeni tuje oblasti in da so se vrnili zopet pod avstrijsko cesarsko rodovino, kajti pod njenim pravičnim žezlom je uživala ta pokrajina skozi stoletja srečo milega vladanja ter bogatela vedno bolj in bolj.
Ta dar vsprejemši je dejal župan, da se čutijo magistrat, meščanje in vsi prebivalci srečni, ker jih je izbral grof Saurau za to, da bodo shranjevali prestol, ki jih ho vedno spominjal, da so se vrnili pod milo žezlo avstrijsko, spominjal neomahljive zvestobe do najboljšega vladarja in presvetle avstrijske rodovine.
Veselje, da je Kranjska zopet avstrijska, prikipelo je o vsaki priliki na vrh, zlasti pa o rojstvenem dnevi cesarja Franca 12. februvarja 1815. leta. Sicer so take godove praznovali že prej, n. pr. god Leopolda II. in tudi god Franca I.2), a nikdar ne s tolicim navdušenjem kakor sedaj. S slovesno sv. mašo ob 10. zjutraj v Senklavški cerkvi je bilo opravljeno vse, razven da so ustrelili vrhu tega še na Gradu s 101 ali 24 kan oni. Slovesno mašo so brali sicer tudi 1. 1815. in okrožni urad je povabil predstojnike vseh uradov (die Vorstehor aller Dicasterien und Dienstabtheilungen), naj se zbero ob 3/410 v škofijski dvorani, odločeni za ta namen že v poprejšnjih časih, da bodo šli potem od tod v slovesnem sprevodu v cerkev, a ta pot so se hoteli udeležiti cesarskega praznika tudi meščanje, ne da bi jih kdo pozval.
%) Ta v primeroma in za tisti čas lepi slovenščini pisani pouk sem  po   nekatera mesta le slovnično nekoliko ogladil, sicer je neizpremenjen. 2) Mestni arhiv fasc. 101—110.
488
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
Prvo se je oglasilo strelsko društvo (Schiitzengesellschaft) in naznanilo magistratu, da bo osnovalo 12. februvarja, na cesarjevega godu dan, na strelišči sijajen ples; troške nosilo bo samo, vse dohodke pa, ne da bi od njih kaj odščipnilo, razdelilo mestnim revežem. Po tem društvu vspodbujeni osnovali so meščanje dobrodelni komitej (ein Verein von braven Burgern), komur se je pridružilo tudi „slavnoznano ka-zinsko društvo" (die riihmlich bekannte Casinogesellschaft), z doneskom 50 gld.    Komitej  je  oglasil,   da  bo  praznoval   cesarjev   god   tako - le:
1.  Dobi vsak mestni revež (300 glav) hleb belega kruha, vreden 8 kr.
2.   vsak jetnik (Ziichtling) veliko zemljo (eine Doppelsemmel), */a funta mesa in maselc vina; 3. vojakom od feldvebelna doli dali bodo pol funta mesa, veliki maselc (morebiti polič?) vina, 6 lotov riža. Mesa je stal takrat jeden funt šest krajcarjev,  funt   riža 12 krajcarjev, maselc
v
vina pa 4s/4 kr. Živež torej res ni bil drag, a vojakov je bilo takrat v Ljubljani 2119; troški so bili torej vendar veliki. Častnike pa so hoteli Ljubljanci še posebno odlikovati. Slavnostni komitej je pisal magistratu, da jih bo pogostil na cesarjevega godti dan opoludne na strelišči ter jim stregel pri obedu on sam.
Tudi meščanski odsek (Biirgeraussehuss) ni hotel ostati za drugimi meščani ter je predlagal višjemu uradu, naj bi mu dovolil razdeliti med uboge nekaj čez 300 goldinarjev iz stražarskega fonda (Wachgelder-fond), ki jih je prihranil odsek z modrim gospodarjenjem. K temu je bilo seveda treba dovoljenja meščanov, kajti oni so pač prinesli v ma-gistratno blagajnico imenovani prebitek. Drage volje so pritrdili meščanje ti dobrodelni nameri, le trije bogataši, trgovca Mulle in Albor-ghetti in neki hišni posestnik, čegar rodovina je še danes v Ljubljani, postavili so se po robu in zahtevali, naj jim dado nanje spadajočo svoto v denarjih nazaj. Veliko ni bilo; vsi skupaj so imeli potegniti 9 gld. in 3 kr. in so jih tudi potegnili. Gotovo tem bogatašem ni bilo do omenjenih grošev; bržkone se jim je meščanski odsek na ta ali oni način kako zameril, zato so se hoteli nad njim tako znositi. Dobrega vtisa njihovo postopanje v mestu seveda ni naredilo in oglasil se je nek zavod „Assecuranz-KammerK češ, da hoče iz svojega plačati onih 9 gld. 3 kr., da bode moči vso prihranjeno svoto izplačati in razdeliti. J)
To malo afero izvzemši so praznovali Ljubljančanje 12. februvarja cesarjev god z največjim navdušenjem.
Pričakovali so pa takrat še izbornejše slovesnosti. Napovedan je bil namreč cesar v Ljubljano; priti   bi bil   imel  poleti.   Temu povodu
') Mestna nova registratura fasc. 43.
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
489
ima Ljubljana zahvaliti Latermanov drevored, ki drži iz mesta pod Turn ali sedaj Tivoli. Podtarn je bil last provincijalnega fonda. Me-ščanje so hoteli cesarja iznenaditi z velikim drevoredom, ki so ga mislili v kratkem kakor iz tal izčarati. Dne 8. marcija 1815. leta sešli so se v ta namen na rotovži imoviti meščanje ter napravili tu proračun. Kopanje jarkov, planiranje cesta in drevoredov itd. stalo bi bilo po tem proračunu 2500 gld.; čistih 500 gld. nabrali so trgovci med seboj, mnogo meščanov pa se je oglasilo, da hote iz svojega pripeljati, kolikor bode drevesec treba. Vkljub temu pa so poskočili troški na 3598 gld. 14 kr. Z delom so hiteli, kolikor so največ mogli in 30. aprila je bil že velik kos tega dela storjen.
Ime je dobil drevored po tedanjem, za kranjsko deželo veleza-služenem guvernerji baronu Latermanu, ki ga je imenoval magistrat v seji 14. marcija cestnim meščanom ljubljanskega mesta. Brez njegove izdatne pomoči bi Ljubljančanje ne bili dobili, vsaj takrat še ne, tega drevoreda. Zasluge Latermanove pa so vedeli ceniti tudi na cesarskem dvoru, odkodar so ga poklicali ravno ta čas iz Ljubljane na odličnejše mesto v Benetke. Tudi mesto mu je hotelo izkazati svojo hvaležnost in ob jednem, ko ga je imenovalo častnim meščanom, prosilo je za odhod pripravljenega guvernerja, naj bi smeli novi drevored imenovati po njem, kajti nihče nima zanj toliko zaslug kakor ravno on. Laterman je odgovoril magistratu:
»Najvišje zaupanje presvetlega cesarja, komur se imam zahvaliti, da me je imenoval začasnim guvernerjem te provincije, dalo mi je prijetno priliko prebivalcem Ilirije sploh, zlasti pak tega stolnega mesta, storiti marsikaj dobrega in odvrniti od njih marsikaj hudega. To pak sem storil vselej z najprisrčnejšim veseljem. Da pripoznavate to prizadevanje tako hvaležno, da želite to hvalo izreči na ta prijetni način — to je zame najslajše plačilo.
Iz tega uzroka se veselim iskreno, da se nahaja moje ime med najžlahtnejšimi meščani ljubljanskega mesta in da ga želite prenesti na nove nasade, kot dokaz za pozne potomce, da smo bili skupno udani in v prijateljstvu   slavili ljubljenega  svojega vladarja in očeta."
Od prvega početka je prirastel Latermanov drevored Ljubljančanom na srce. Gnetli se niso po njem le sprehajalci, ampak drdrale so tudi kočije in dirjali jezdeci. Ker pa je namenil magistrat drevored zgolj sprehajališču, dal ga je 11. julija 1815. leta za kočije in konjike zapreti. Drevored so nasadili z divjimi kostanji, ki so stali po 3 sežnje narazen, ker pak so hoteli imeti brž ko mogoče hladno senco, vsadili so mednje akacije,   ki  pak so rasle tako hitro, da se je bilo  bati, da
490                            Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
uduše ves kostanj. Zato so jih dali leta 1822 nekoliko posekati, nekoliko pak so jih izkopali ter jih presadili ob cesti za streliščem proti Gruberjevemu kanalu. ')
Drevored je bil gotov, toda željno pričakovanega cesarja le ni bilo v Ljubljano. Zadržali so ga imenitni opravki, obljubil pak je, da pride drugo leto 1816. tem goto veje.
v
Ze v zgodnji pomladi leta 1816. zdelan je bil načrt, kako naj se bo vršila o cesarjevem prihodu ljudska veselica. Izbrali so si novi drevored v ta namen, kraj med Cekinovim gradom in Rožnikom (zwischen Leopoldsruh und Rosenbuchel). Ta ljudska veselica bi se bila imela vršiti drugače, kakor ona pred dvema letoma. Bila naj bi jasna podoba vsega tedanjega ilirskega guvernija po njegovi geografični leži in raz delitvi. Za vsak okrog (Kreis) so odmenili na tem travniku poseben prostor in v tem prostoru za vsak okraj svoj prostorček. Pozvali so vse kresije, naj prineso v Ljubljano vse v katerem ozira koli znamenite zdelke. Ob jednem so povabili vse velike posestnike, fužinarje in fabrikante, naj se udeleže te deželne razstave z vsem, kar imajo znamenitega. Dogovore naj se med seboj in zlasti z baronom Bazetom, nahišč v ta namen imenovanim c. kr. gubernijalnim svetovalcem, kam in kako naj postavijo in razlože posamezne zdelke. Požurijo naj se trr ne zamude in izpuste ničesa, kar bi pripomoglo predočiti geografično sliko vsacega okraja. V ta namen so poklicali iz vsake občine lepo vzrastlo dvojico, jednega moškega in jedno žensko, ki naj bi prišla v praznični ali pa v svatovski in sicer narodni noši.
Seveda je višji urad pozval tudi Ljubljano, naj napolni nji odločeni prostor z vsem, kar ima znamenitega. Kako pak naj to uravna, prepustil je stvar popolnoma ukusu in izumljivemu duhu Ljubljančanov, ki so se izkazali o tacih prilikah doslej vselej mojstre. Višji urad se je zanašal, da bo do cesarjevega prihoda vse v redu.
Za veselje ljudstva pa se je poskrbelo še na drag način. Vsak, kdor bi prišel k veselici, naj bi potegnil številko in kar bi zadel, naj bi mu bil majhen spomin na srečni dan, ko je vladar bival med svojimi podložniki. Zato so pozvali vse prebivalce po Kranjskem, naj pošljejo mala darila; vsprejeli bodo vse, pipe, tobačnice, mošnje, robce za žep in okoli vratu, svilene trakove, nogavice, nože, vilice, vsakovrstne fabriške zdelke, srebrne, steklene, mesingaste, kufrene, rezljane reči itd. Vse bo dobro došlo, posebno pak redke zdelke umetnosti in prirode.
*) Mestna nova registratura fasc. 39.
F. Seidl; Osnovna toplina ljubljanska.
491
V početku aprila je bilo že vse pripravljeno za dostojen vsprejem, ko dojde odpoved, da cesarja zopet ne bo, kajti v noči od 6. do 7. aprila je umrla presvetla cesarica. Da se ni pripetila ta nesreča, osnovali bi bili pod Turno m prvo deželno razstavo.
Osnovna toplina ljubljanska.
Spisal Ferd. Seidl.
dkar je veleumni zvezdoslovec Bes sel (1828) našel obliko ma-tematiškega obrazca, ki z vso strogostjo izraža sleharni priro-_ dini pojav, kateri se polagano zdržema pomika in v istem redu ter jednaki veljavi ponavlja, mogoče je celo tolikanj menjavo prikazen, kakor je toplina, katerega koli kraja ukloniti računu. Seveda sta morala prej Leibnitz in Newton izumiti diferencijalno številjenje, (1684) torej plodovitejšo najdbo višje matematike; izšla je prej Gauss-ova „Theorija combinationis observationum erroribus minimis obnoxiae" (1823) in Laplace je v svojem „Essay philosopliique sur les proba-bilites" ustanovil račun o verjetnosti, kjer so poleg njegovega izreka „utemeljeni večni zakoni razuma in resnice".
Povsodi se letni preklon topline ravna po solnci. Z najnižjega zimskega stanja se toplina polagoma dviga, ko solnce više stopa na obzor, vspne se do poletnega vrhunca ter potem upadajoč postaja jesenska in naposled zimska. Ako bi le pomikanje solnca vladalo izpre-membo topline tekom dneva in leta, tedaj bi živosrebrna nit toplomerova ob določeni uri in ob določenem dnevi leto na leto kazala isto stopinjo. Jednoletna opazovanja bi že določila dnevni in letni tir topline v do-tičnem kraji. V resnici se pa ono ne zgodi. Toplina istega dneva in iste ure se menjava od leta do leta. Vedno namreč nastajajo velike motnje ravnotežja v zraku, prestopajo (kot ciklone in anticiklone) preko morij in celin ter prinašajo sedaj toploto, sedaj hlad in mraz. V prvi vrsti pa vendar zavisijo toplinske razmere od solnca in zatem od zemljepisne in topografne leže in ostajajo leto za letom jednake. Zategadelj morejo razne motnje le toplino in druge posamezne znake podnebja potisniti izven gotove mere, ki je vsakemu kraju zakonito odme-njena. Ta osnovni (normalni) znesek hoče klimatolog najprej zvedeti. Da se osnovna toplina zve, treba je toplomernih opazovanj.
536                              Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
VIII.
Tlaka.
laka bode minula sodni dan popoludne!"
Dosti jih še živi, ki so culi v svojih mladih dneh ta trpki izrek; marsikdo teh je morebiti sam vzdihoval tako. Seveda pa javkajo ravni tisti ljudje dandanes, da je bilo takrat vendar bolje, in da bi se jim ustreglo, ko bi se vrnili tedanji časi in bi tlaka zopet izpodrinila davke, ki jih že nikakor ni več zmagovati.
Tako je bilo vedno in tako ostane. Stari ljudje hvalijo svoj davno minuli mladi čas in naj bi bili tudi cepili drva na njih. Tudi nam se ne bo godilo drugače.
Tistim, ki sami niso več tlačanili, ampak vedo o tlaki le po pripovedovanji svojih očetov, je tlaka kaj grozna beseda in to po vsi pravici, kajti v nji se izraža vsa oholost in neusmiljenost vsemogočnega graščaka, na drugo stran pa vsa reva ubozega trpina kmeta, ki ga je Bog ustvaril graščaku, kakor jastrebu  goloba   in volku ovco.
Tlaka je bila tista mora, ki je skočila kmetu za vrat, takoj ko je odprl oči v ti dolini solz in ga ni zapustila, dokler jih ni zatisnil. Natančnega in na vse strani zadovoljivega popisa naj čestiti bralci ne pričakujejo. Ljudje, ki so nosili vso to težo na svojih ožuljenih ramah, pomrli so že davno, kar pa jih še živi, čutili so le majhen del te reve, kajti Marija Terezija, cesarica blaženega spomina, in njen sin Jožef II. bila sta kmetom prava odrešenika. Stara pisma molče o tlaki skoraj popolnoma. Pač je ohranjenih obilo urbarjev, natančnih zapiskov kmetovih služnostij in dolžnostij nasproti graščakom, ali oni so danes le slepa zrcala, iz katerih ne gleda niti mračna slika kmetske reve minulih dnij. Ti urbarji so le dolge vrste mrtvih številk, ki danes ne pripovedujejo več, kajti tlaka sama na sebi in število dnij, katere je moral delati kmet za svojega gospoda, ni bilo ono prekletstvo, ki je dušilo kmeta, ampak grozoviti in nekrivični način, kako so zlorabili gra-ščaki svojo moč proti nesrečnemu kmetu, ta je tisti slučaj, ki je spravil tlako v tako slabo ime. Iz urbarjev zvedamo le, koliko bi bil moral kmet tlačaniti, ako bi se bili vedli graščaki pravično, nikakor pa ne, kako so v resnici tlačanili. Le iz dekretov in patentov, ki sta jih izdala Marija Terezija in Jožef II. v prid in olajšanje kmetovo in v ka-
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
537
terih se o priliki omenja, kako se je godilo kmetu dotlej in kako se od njiju časa ne sme več goditi, da se vsaj po malem posneti, koliko je trpel kmet nekdaj.
Tlako so zvali vsa ona dela, ki jih je kmet moral opravljati svojemu graščaku, naj so bila potem že kakeršna koli. V severnih slovanskih krajih in v nemških urbarjih so ta dela nazivali robot (die Robot, Robath, Frohne); od tod robotati „Sklavendienste verrichten". Z nemškim pravom se je zanesel ta izraz tudi v naše kraje ter se rabil v pisarnah in uradih, kmet pa je izraževal vso težo naložene mu butare z besedo „tlaka", ki jo je izpeljal iz glagola tlačim, tlačiti, ,,driicken" ; „ tlaka" torej: „der Druck". S to besedo je izrekel torej jasno dovolj, kaj misli o svojih dolžnostih in da si je dobro   v  svesti
v
krivice, ki se mu dela — toda kaj je hotel? Človeku se hoče dozdevati, kakor bi bil reva iskal tolažbe v prepričanji, da trpi po nedolžnem. Na prvi pogled osupne človeka nekoliko, da so graščaki kmetom dovoljevali zaznamenovati svoje dolžnosti s tako revolucijonarno besedo, kakor je bila „tlaka," danes bi jo gotovo prepovedali — toda če gremo stvari bolj do živega, pokaže se, da so celo zahtevali, naj kmet nikdar ne pozabi, da je s luž en človek. Tako postopanje se ujema z germanskimi nazori popolnoma. Franki n. pr. so zahtevali, da se služni človek loči od moža, ki je sam svoj gospod tudi po zunanje; zato so mu strigli lase in kadar jih je srečal, zahtevali so od njega, da je snemal pokrivalo z glave ter jim pokazal svojo ostriženo glavo.
Tudi tlaka je imela v germanskih nazorih svoj koren. Tem vrsticam ni namen razmotrivati srednjeveške uprave, ampak omeniti hočemo mimogrede le to, kar je potreba, da razumemo razmero med kmeti in gospodo; zato preskočimo vsa ta vprašanja ter recimo, da je bila tudi naša domovina razkosana v obilo velicih posestev, zemljišč ali teritorij ; njihovi lastniki so se zvali posestniki, graščaki, gosposke (Grund-herren, Herrschaften, Grundobrigkeiten). Najbolj poznan je v naših krajih izraz graščak, kajti večina te imovite gospode je stanovala po gradeh, stoječih sredi njihovega razprostranega imetja. Seveda nahajamo tudi mnogo druzih velikoposestnikov, ki jih nikakor ne moremo zvati graščake v denašnjem zmislu te besede, n. pr. nemško komendo, samostane, škofe, opate itd., toda ker je imela ta gospoda ravno take pravice kakor graščaki in ker nam ne pripoveduje dandanes pač nobena druga beseda tega, kar nemška „Herrschaft", zato bodemo naziv-Ijali tudi to veliko gospodo „graščake".
Svojega obilega imetja ni mogel sam obdelovati noben graščak; razdelil ga je torej v male kose in ga razdal  kmetom  proti temu,   da
538
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
so mu pomagali obdelovati tista zemljišča, ki si jih je pridržal zase in mu opravljali posle, katerih se pri velieih posestvih, pri graščinah ni manjkalo nikoli. Nekateri kmetje so prevzeli manjša, drugi večja zemljišča ter se po njihovi velikosti zvali „celi gruntarji" (,,Ganzhubleru „polgruntarji" (Halbhiibler) „maselčarji" („Viertelhiibler ali = lohner") in kajžarji. Beseda „grunt" („der Grund") je sicer nemška, a ukoreninila se je v slovenskem jeziku tako, da je ne kaže nadomeščati s kako drugo, že zato ne, ker ne znači nobena tistega. „ Kmetija" se ujema še nekako najbolj z nemškim „gruntom", a tudi to besedo odrivajo naši jezikoslovci v stran, ker ima v končnici „ija" tuje opanke. Ne preostaja nam druzega, kakor da si pomagamo z „gruntom". Spotikati pa se nam je treba nad tem izrazom tem menj, ker je bila ta uprava tuja in slovanskemu duhu popolnoma neumljiva. Naj velja torej za tuj pojem tuje ime.
Grunt je bil del velicega graščinskega imetja, ki ga je sprejel kak kmet proti gotovim pogojem v last. Grunti niso bili v vseh krajih jednako veliki; v obče pa so merili celi grunti po 30—40 oralov, pol grunta po 15—20, maselc grunta po 8 — 10, kajžarji pa so imeli največ po 5 oral zemljišča. Seveda so se nahajale na tacem kmetskem posestvu hiše in razna gospodarska pohištva.
Pri sprejemanji grunta pobotala sta se graščak in kmet natanko o medsebojnih pravicah in dolžnostih. Za to, da mu je graš'ak dal zemljišče z vsemi gospodarskimi poslopji v last, moral je kmet prevzeti obilo, časih zelo težavnih dolžnostij Ako je te opravljal, ni mu smel graščak, kadar bi mu bilo prišlo na misel, vzeti zemljišča, ki je postalo popolnoma kmetova last in je lehko zapustil svojim otrokom, ali je dal v najem, ali je celo prodal. Nasledniki njegovi so morali seveda opravljati vse tiste dolžnosti, katere je prevzel on sam. Te dolžnosti pa so se zapisale v posebno knjigo, „urbar"  zvano.
S pridnostjo, in, ako so bile letine dobre, pomagal si je kmet lehko na noge, prikupil k svojemu zemljišču novega sveta ter postal n. pr. iz maselčarja polgruntar itd. Samo po sebi je umljivo, da mu graščak tega s pridnostjo pridobljenega sveta ni mogel vzeti; bila je kmetova last, na kateri pak so ležale seveda ravno take dolžnosti, ka-keršne je vzel kmet nase od graščaka prodajalca; kajti noben posestnik ni prodal niti pedi zemlje, da ne bi bil ob jednem naložil kupcu vseh tistih dolžnostij, ki so bile  že od nekdaj   zvezane s prodanim svetom.
Jedna najimenitnejših dolžnostij je bila tlaka, to je skupina vseh tistih opravil in del, ki jih je moral opravljati kmet na posestvu svojega graščaka.   Tlaka bi ne bila tako mučno breme,  kakeršno je bilo
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
539
v resnici, ko bi bila gospoda hodila vsak čas po pravičnih potih, kajti kmet jo je prevzel dobre volje in jo dal vpisati v urbar. Le-ta je ležal v gra&čakovi pisarni, in tu je zlezla vanj tekom let marsikatera dolžnost, na katero kmet pri vsprejemanji zemljišča niti mislil ni. Zgodilo se je to najraje takrat, kadar je oče, gospodar, umrl in so podedovali grunt njegovi otroci. Kako bi mogli le-ti do dobra vedeti, koliko je moral njihov oče in ded tlačaniti? To sleparjenje je bilo tako navadno, da je izrekel cesar Jožef II. v patentu leta 1786., naj nima noben urbar za graščaka dokazovalne moči, to se pravi: kmet se je lehko skliceval nanj, ako mu je to ugajalo, nikdar pa ne graščak, ki ni mogel dokazati kmetu nasproti nobene pravice. Z urbarjem je dokazal graščak od leta 1786. dalje kako pravico le takrat, če so urbar podpisali vsi v njem vknjiženi kmetje, ali če so ustno pritrdili, da je res tako, kakor trdi graščak.
Tlačaniti je moral vsak, kdor je prevzel kako podložno zemljišče, podložna pa so bila vsaj v novem veku na Kranjskem vsa zemljišča. Čisto prostih kmetov, ki so jih zvali „Edelinge", t. j. „žlahne kmete", nahajamo konec srednjega veka še nekoliko, pozneje pa so izginili, ker so si jih znali graščaki sčasoma podkloniti ter spraviti njihova prosta zemljišča podse. Tlaka ni bila zvezana z osebo, ampak z zemljiščem, čegar pravi gospod je bil naposled vendar le graščak. Kdor ni imel nobenega zemljišča, temu bi po božji in človeški pravici ne bilo treba tlačaniti, a graščaki so znali tudi take ljudi, zasebnike (Inleute) pritisniti h tlaki, ako so le imeli kaj dobička od tega, da so živeli na grajskem svetu. Dobiček, bodisi potem že kateri koli, pa je imel vsak, sicer bi gotovo ne živel tam; če ne druzega, služil si je vsaj s tem ali onim poslom svoj trdi kos kruha. Po ti razlagi so pritiskali graščaki tudi delavce, dninarje, rokodelce, doslužene vojake brez imetja in druge take ljudi k tlaki.
Kaj pa meščanje? Razločevati nam je tu dve vrsti mest: kacemu velikašu ali pa deželnemu knezu samemu podložna mesta, ki so se zvala „landesfurstliche Stadte". Na Kranjskem so se nahajala mesta obeh vrst. Lo*ka n. pr. je bila podložna brižinskemu škofu, Kočevje knezu Turjaškemu, Lož, ki je bilo do konca sedemnajstega stoletja svobodno, deželnoknežje mesto, podklonil si je neki grof Lichtenberg, ker mu mesto ni moglo vrniti necega posojenega dolga. Meščanje tacih mest so morali opravljati tlako ravno tako, kakor kmetje. Meščanje svobodnih mest, n. pr. Ljubljane, bili pa so te butare prosti. Ge pa je prevzel tak meščan od kacega graščaka kako podložno zemljišče, postal je glede tega posestva kmetu   popolnoma jednak, jn se ločil od
540                             Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
njega le v tem, da ni imel graščak do njegove osebe nobene moči, kar pri kmetu ni veljalo. Graščak je imel namreč tudi pravico, poklicati kmeta pred svoje sodišče, soditi in kaznovati ga v tem, ko so se vršile vse meščana tičoče se tožbe pred mestnim sodiščem, izvzemši seveda one stvari, ki so bile v zvezi z zemljiščem, sprejetim od graščaka.
Koliko dnij v letu je moral kmet tlačaniti?
Najboljši odgovor temu vprašanju je: do leta 1772. toliko dnij, kolikor se je graščaku poljubilo. Res je, da se je kmet pobotal ž njim najnatančneje, ko je prevzemal ali naravnost od graščaka ali pa po svojem očetu podedovano zemljišče. Toda kaj mu je to pomagalo? Skoraj po vseh avstrijskih deželah je moral tlačaniti celi gruntar po tri dni v tedni z dvema paroma živine, bodisi s konji, bodisi z voli. To je bila grozna teža, kajti kmet je moral delati za graščaka polovico leta — 156 dnij! Vsacemu paru živine moral je dodati jednega hlapca. Recimo le, da bi bila zaslužila oba para in oba človeka na dan samo tri goldinarje sedanje veljave, kar je gotovo preceno računjeno, vredno je bilo delo, ki ga je opravil celi gruntar s svojo živino in s svojimi ljudmi tekom leta 468 gld.! Ali ga veste kmeta, ki bi imel toliko zemljišča, da bi se moglo zahtevati od njega 468 gld. davka? Toliko je bila samo tlaka, toda mimo nje je težilo kmeta še mnogo družili dolžnostij, na katere bo nanesla beseda pozneje.
Vendar bi bil kmet s tem zadovoljen, saj se je pobotal z gra-ščakom tako, ko ne bi se mu pri tem delala krivica. Njegov dom je bil od kraja, kamor je moral priti na tlako, dostikrat po uro in še več oddaljen. Poleti je moral delati po 12, po zimi po 8 ur. Kar je na poti časa zamudil, ni bil vštet nikamor. Ako je pričelo deževati in ga ni mogel graščak ta dan več rabiti, šel je domov, a izgubljenega dneva mu niso všteli nikamor. Tekom tedna je moral opraviti cele tri dni. Utegnilo se mu je pripedti, da je zapregel vsak dan in vendar ne opravil niti jednega dneva tlake. Dolžne tri dni mu je preložil graščak na prihodnji teden, v katerem pak je moral kmet že sicer tri dni tlačaniti. Ta teden je bil torej ves graščakov in to najraje poleti, ko je imel kmet sam doma opraviti čez glavo. Kako naj zmaga svoja dela, po tem ga graščak ni vprašal.
Po zimi, ko je kmet najbolj utegnil, seveda pa tudi pri graščini ni bilo opravka. Kaj naj počne graščak s svojimi tlačani? Ako ni hotel izgubiti dolžnih mu dnij, preskrbeti je moral tlačanom dela in sicer je premenil tlako z živino v tlako z ljudmi. V obče je veljalo merilo, da je nadomestil par živine jeden človek tekom dveh dnij. Celi gruntar je moral torej pošiljati  v  tacem  slučaji  po  dva   človeka
Iv. Vrhovec: Iz domaČe zgodovine.
541
ves teden na tlako. To je bila velika krivica, ker se kmet ni tako pogodil in ker tega ni bilo v urbarji nikjer vpisanega. Dostikrat pak je tudi kmet poslal tlačane takrat najtežje v graščino, ko jih je zahteval graščak, kajti takrat, ko je rabil graščak samo ljudi in ne živino, potreboval jih je tudi kmet najbolj. A kaj je hotel storiti? Ali naj se pritoži? Kam in kje? Saj je bil graščak sam njegova gosposka.
In vendar so take graščake zvali lehko celo pravične, kajti vsi niso ravnali tako. Večina je pač štela le dni. Tekom leta je moral odtlačaniti celi gruntar 156 dnij. Ako ga graščak ni mogel po zimi porabiti, odrinil ga je s tlako na pomlad, poletje in jesen in s tem potem se je kmetu zopet prigodilo, da je moral ravno o časih, ko je imel največ dela, tlačaniti po več ko tri dni v tednu.
Leta 1745. so poslali Ljubljančanje cesarici celo kopo tožba proti graščakom ter pri ti priliki tudi omenili, kako odira gospoda kmeta. Gruntar (der eine Hube besitzt) je moral imeti leto in dan po jeden voz za tlako uprežen. O ti priliki zvedamo, da je bilo na Kranjskem takrat 30—32.000 gruntov. Kdor se je mogel, odkupil se je ter plačeval na leto po 6—12 gld., pri tem pak mu je vkljubu temu ostalo še veliko tlake. Kazni so bile jako visoke: kmet, kogar ni bilo z vozom na tlako, plačati je moral 34 kr., kdor ni poslal tlačana na tlako, pa: 17 kr. Ce je postal kak grunt prost, zahtevali so graščaki toliko, da se noben kmet ni maral oglasiti; vsled tega so imele take graščine obilo neobdelanih gruntov, druge pa, ki so ravnale s kmeti bolj po kristjansko, imele so lepo obdelana polja in obilo zadovoljnih in bogatih kmetov. x)
Prva se je spomnila kmeta cesarica Marija Terezija leta 1753. ter mu zatem leta 1772. izdatno olajšala njegovo žalostno stanje; človekoljubni njen sin Jožef II. pak je dokončal, kar je ostalo še nji dela.
(Konec prih.)
j>                 Ob morskem obredji ¦ . .
T^Jb morskem obrežji mi deček                 Prihajajo morski valovi i     Brezskrbnega lica sedi,                          K obrežju skrivnostno šumeč,
Začudeno v sinjo globino                      Odhajajo morski valovi Upira zvedave oči.                                Od kraja otožno vrveč.
Šumenje, vrvenje on gleda,
Močneje mu bije srce: Ne mara, ne mara že sluti
Življenja skrivnostno morje!
Ra di n s k i.
») Mestni arhiv ljublj. št. 53.
606
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
podpirajoč, drug druzega dopolnujoč, veliko narodno delo deleč med seboj, odločevala sta o tisočletni bodočnosti.
Zaradi tega je to stoletje v zgodovini za Slovene tako velikanskega pomena.
Da je velikanskega pomena, to so že tačas instinktivno spoznali Nemci, zato so po sklenenem miru — sklenili boj nadaljevati zoper Slovene skrivaj in javno,  z vsemi pomočki, brezozirno.
Da li so spoznali tudi Sloveni velikost momenta?
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
VIII.
Tlaka.
(Konec.) esar Jožef II. je pri nas na slabem glasu, nekoliko zato ker se je vtikal preveč v cerkvene in verske stvari, v prvi vrsti pa gotovo zato, ker je nameraval uvesti in je res tudi uvedel v vseh avstrijskih deželah v šole in urade nemški jezik. Toda še mu spregledamo to pego, blesti se njegovo ime med najodličnejšimi Habs-buržani. Tacega moža, ki je posezal z energično r>ko v vse stroke javnega življenja in zboljšal in prestrojil avstrijsko upravo do živega, iztrebil zastarele razvade srednjeveške, ki so se držale tedanjega človeštva in ga ovirale v njegovem razvitku — tacega moža ne smemo soditi s tesnosrčnega, narodnostnega stališča. Prijatelj in čestilec človeštva se je uprl z vsemi svojimi močmi, da odpravi krivice, ki so sedele večini njegovih podložnikov za vratom Disitudi se mu niso posrečile vse reforme, dasitudi se je marsikatere stvari lotil od napačne strani in bi bilo v marsikaterem slučaji bolje, da bi bil pustil stvar pri starem, vkljub vsemu temu vodili so ga pri vseh njegovih podjetjih najblažji, najple nenit"jši nam ni. Tudi ko bi ne imela zgodovina zabeležiti o njem ničesa druzega — kakor, da je olajšal toliko milijonom kmetov težko butaro tlake, že sam ta čin storil bi ga nesmrtnega.
Olajšal je le tlako, popolnoma odpravil je ni, ker je bila to nemogoča stvar. Leto za letom je izdajal patente, ki so drug druzega dopolnovali ter imeli veljavo za vse dežele, razven, če je   bilo   na   ka-
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
607
cem kraji izrecno povedano, da veljajo določila  patentova   samo  za to ali ono deželo.
Odslej je mogel graščak pritisniti kmeta samo še, da mu je tlačanil z živino sto in štiri dni v letu; vsaj za Spodnjo Avstrijo je ve-
i •    i                             v                                                                                                                            &
Ijalo to. Na Češkem pak je ostalo pri treh dneh. Leta 1775. je določil patent za Češko prav natanko, kako se zahtevaj tlaka. Vsi kmetje so se razdelili po cesarskem davku, ki so ga plačevali, v šest razredov. Kmetje prvega razreda so plačevali do 9V2 gld., druzega od 972 do 14 gld. 15 kr., tretjega od 14 gld. 15 kr. do 18 gld. 30 kr., četrtega od 18 gld. 30 kr. do 28 gld. 30 kr., petega od 28 gld. 30 kr. do 42 gld. 45 kr.; v šesti razred pa so spadali tisti, ki so plačevali več kakor 42 gld. 45 kr., naj je bilo potem že kolikor koli.
Po tem patentu je tlačanil kmet šestega razreda s štirimi živin-četi po tri dni v tednu in od sv. Janeza do sv. Venčesla ravno toliko dnij z jedno osebo; kmet petega razreda s tremi živinčeti tri dni v tednu in od sv. Janeza dalje z dvema človekoma. V tem razmerji je razdelil cesar tlako, ki se je zvala „Zugrobot", vsem šestim razredom.
Kazven teh ljudij jih je bilo mnogo, ki so imeli tako majhna zemljišča, da jih niso mogli vtekniti niti v najnižji, prvi razred. Ker pak so imeli vendar le, dasitudi le majhna zemljišča, zadela je tlaka tudi nje; tlačanili so pa le z roko („Handrobot"). Tistim, ki so plačevali po 57 kr. letnega davka, naložili so, šestindvajsetdnevno tlako z jedno osebo na leto. Davkoplačevalci do 2 gld. 51 kr. so tlačanili po dva dni v tednu in v ti razmeri dalje do treh dnij v tednu.
Po ti novi naredbi se je znižala tlaka marsikomu; tacega pod-ložnika ni mogel graščak več siliti k poprejšnji večji dolžnosti; narobe pak bi bil moral tudi marsikdo tlačaniti odslej več. Ker pa je cesar v patentu naravnost povedal, da je izdal novo postavo ne v korist graščakov, ampak kmetov, zato je dal vsacemu na voljo, naj ostane ali pri stari dolžnosti,   ali  pa si obrne nova določila   v   svoj   prid.
Na Avstrijskem je tlačanil odslej najboljši kmet največ sto in štiri dni, torej po dva dni v tednu. Vendar je dovolil cesar graščakom toliko, da so mogli pritisniti, kadar je bilo veliko dela, kmeta k trem dnem, nikakor pa ne več. Tacih podložnikov, ki so že po pa-tentu bili dolžni tlačaniti po tri dni — to se je godilo n. pr. na Češkem — tacega ni smel graščak siliti k večji tlaki, kajti cesar je odločno izrekel, naj ne tlačani nihče več kakor tri dni v tednu. Dneva, ki ga je opravil kdo čez odločeni mu rok, ni mu smel graščak odpisati, če podložnik sam ni zahteval tega, ampak moral mu ga je plačati; cena je bila določena za   vsak kraj   posebej   in  okrožni   urad  je
608
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
imel skrbeti zato, da so se graščaki res ravnali po cesarjevih ukrepih. Ako   pak tlačan   ne  bi  hotel  tudi   proti  plačilu  tlačaniti   več,   kakor
v
je velela postava, graščak ni imel moči siliti ga k temu. Ce je rabil graščak ljudi, moral je všteti kmetu, ki mu je poslal človeka namesto živine, dan ravno tako, kakor bi bil prišel poslednji z živino   na  tlako.
Tlako z živino so uporabljevali graščaki za vse le mogoče posle in ne samo za poljska dela; po sto in sto kmetov je služilo zgolj njihovim osebnim potrebščinam. Koliko potii se je prelilo in koliko krvavih žuljev napravilo, predno so nastali brezštevilni in velikanski gradovi, ki vlečejo na vseh krajih oči nase! Tu ni bil noben hrib prestrm in previsok; čim strmejši je bil, tem ugodnejši, ker je obetal tem večjo varnost. Z nepopisnim trpljenjem so vozili kmetje kamenje v strmi breg; graščak ni bil v zadregi, saj je imel kmetov dovolj; najmogočnejši grad ga je stal le malo, kajti tlačanil je tudi rokodelec in mu spravil vsa dela, ki jih je potreba pri poslopji. Dovažanje v strmi grad je bilo takisto pozneje težavna stvar, a tudi te vožnje je opravljal kmet. Dandanes se gradovi opuščajo največ iz tega uzroka, in marsikateri graščak bi ohranil rad stari, podedovani grad, četudi ne mara stanovati v njem, vendar v tacem stanu, kakor ga je dobil po svojih očetih, a vzdrževanje bi stalo preveč novcev; zato propadajo gradovi in imajo le še pomen kakor priče nekdanje kmetske reve. Ponehale so po grajskih gozdeh velikanske lovske gonbe, potihnil hrup in lomastenje, s katerim so podili kmetje lovcem divjačino pod puške. Potem, ko je izdal cesar Jožef II. svoje patente, moral je graščak z dnevi dobro računiti, kajti če podložnik ni hotel, graščak ga ni mogel siliti, da je poslal svoje ljudi tlačanit. Vrhu tega se je zmanjšalo zanj tudi število dnij  in ljudij, ki jih je smel prej terjati.
Jako samovoljno so ravnali s tistimi kmeti, ki so imeli opravljati tlako z vozmi. S svojimi pridelki so jih pošiljali v tržna mesta ter jim pri tem vštevali samo dneve, ne pa dalje, ko je stal dan na poti kmeta vendar veliko več, kakor doma. Zato je ukazal cesar, da mora storiti kmet tekom leta največ dvajset milj daleč poti, ali, ker je potreboval za pot domov zopet dvajset milj, storil je torej po novi postavi največ štirideset milj dolgo pot.
Mnogo poslov pak je kmetu popolnoma odpalo. Čolnarske posle je ukazal cesar vse odpraviti. Poprej so nakladali ladje brezplačno, stražili in vlačili jih, ko jih je bilo potreba popravljati, iz vode, delali jambore in vrvi, mlatili so za čolnarje in opravljali le proti jako majhnemu plačilu, največkrat pa za samo hrano različne posle na ladjah.
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
609
Tlačanje so pobirali iz ribnjakov ribe, trebili blato iz njih in jih polnili z novo ribjo zalego. Pošiljali so v grajske mline, pivovarne, žganjarije svoje hlapce. Brezplačno so čuvali kobilarne („Stuttereien"), pasočo se živino, poljske pridelke itd. Vsi ti posli so se jim morali odslej plačevati, tudi v tem slučaji, če je imel terjati graščak od svojih podložnikov še kako tlako z ljudmi. Več niso bili zavezani še po vrhu tlake kositi grajske travnike, sušiti in spravljati mrvo, saditi zelje, polivati ga, okopavati in sekati. Nihče ni mogel tlačanov več siliti lan ali konoplje brezplačno ruvati in treti, za grajske konje rezati rezanico, v stopah proso in ješprenj phati in ajdo mleti, delati laneno olje ter kopati jarke okoli grajskega sveta. Vsi ti opravki so se zdeli graščakom tako malenkostni, da jih niso v tlako nikamor niti vštevali. Brezplačno so jih zahtevali od kmeta. Odslej pak jih celo v tlako vštevati niso smeli, ampak so morali ljudi najemati, če so hoteli imeti te posle opravljene.
Ako je bil tlačan dolžan razvažati gnoj na grajske njive, prisilil ga je graščak, da mu ga je tudi raztrosil. To je bilo odslej prepovedano, prepovadano pa tudi od kmeta zahtevati gnoj na posodo.
Nekateri podložniki so imeli opravljati takozvano selško tlako („Fussrobot"). Kaznašali so pisma in opravljali za graščaka razne selške posle. Pri razlaganji tlake pa so šli graščaki tako daleč, da so prištevali tudi sejanje žita na polji k selški tlaki, ker je moral podložnik seveda hoditi. Cesar je prepovedal tako razlaganje.
Odslej niso smeli graščaki več terjati stanarine („Wohnungszins", komorna) od kmetskih pri starših svojih stanujočih otrok ali od „sta-rih", ki so oddali zemljišče sinu in stanovali pri njem. Opirali so se prej na to, da pobirajo taki ljudje les za kurjavo po grajskih   gozdeh.
V nekaterih krajih so imeli graščaki navado, da so dajali prodajo loja, mazilo za voze (,,Wagenschmierea) in opanke samo jednemu v najem. Mesarji so smeli prodajati loj jedino le grajskemu arendatorju. Cesar je ukazal, da se ne smejo staviti pri prodaji nikomur meje, in to ne le za loj, ampak sploh za vsak pridelek. Že leta 1752. in 1768. je ukazala cesarica Marija Terezija, da ne sme noben graščak podložnikov svojih siliti, naj bi samo njemu prodajali svoje pridelke. Leta 1787. je Jožef II. dodal ti prepovedi še dostavek, da ne smejo siliti podložnikov, prodajati svojih pridelkov ceneje, nego li je bil kup; celo tačas ne, če so se podložniki kdaj z graščakom tako pogodili. Pač pa je pridržal cesar s patentom dne 10. sept. 1768. leta graščakom pravico, da so smeli od svojih podložnikov zahtevati, naj ponudijo, kar imajo za prodajo, najprej njim; toda kmetu je bilo  dovoljeno   prodati   svoje blago  drugam,
39
610
Iv, Vrhovec: Iz domaČe zgodovine.
ako se ni mogel pogoditi za ceno. Nasprotno temu pa so usiljevali graščaki svojim podložnikom take stvari, ki so jih sami imeli v obilici. Tako je morala na Češkem n. pr. rodovina, ako ji je umrl kdo, kupiti od graščaka določeno mero piva („Sterb- oder Todtenbier"). Če so se kje stepli, morali so pretepalci za kazen kupiti proti svoji volji piva iz grajske pivovarne. Že cesarica Marija Terezija je prepovedala to leta 1752., njen sin pak je graščakom naprčeno kazen za tak slučaj povišal. V nekaterih krajih je bilo celo obično, ker so imeli graščaki svoje gostilne, da so morali podložniki toliko in toliko jedi in pijače v njih použiti. Kdor ni izpolnil dolžnosti svoje, moral je plačati odškodnino.
Kadar so pripeljali kmetje v graščino žito namesto davka („Zins-getreide"), plačati so morali takozvani „prašni denar" („Staubgeld"), češ, da je žito prašno, zatorej slabše. In ker so ga v graščini zmerili, terjali so tudi za ta opravek neko pristojbino („Massgeld").
V Galiciji n. pr. je moral podložnik od vsakega voza sadja, žita, loncev, steklenic itd., ki jih je peljal v mesto na prodajo, pripeljati nekoliko komadov v graščino, vrhu tega pa še plačati, ker je odpeljal blago v mesto, arendatorju malo vsoto, „targove"  zvano.
Da so se osigurali graščaki, da jim kak kmet ne uide ter meni nič tebi nič ne popusti zemljišča svojega, zahtevali so od njega kako zastavo („Pfand oder Biirgschaft"), bodisi v denarjih,   bodisi v blagu.
Zato, da so smeli goniti gosi na pašo, opravljali so podložniki kurjo desetino („Fiederzehend") ter prinašali vsako leto dolžno število gosij v grad.
O sejmeh ali shodih so graščaki ukazali zapreti vse gostilne razven jedne. Gostilničar, ki je vzel to gostilno za takšen dan v najem, smel je ceno pijači povišati ali pa vsiliti   soseski posebno mero.
če sta se vzela dva v zakon, prinesti je morala v Galiciji nevesta graščaku za to, da je dal dovolienje za ženitev, kiinino kožo („Marderbalg") ali pa plačati toliko, kolikor bi bila vredna. Ta davek so zvali: „kunica". Na Kranjskem te navade ni bilo, kajti tu se je kmet lehko ženil brez graščakovega  dovoljenja.
Ce so hodili grajski sluge po vaseh rubit, postrezati so jim morali podložniki s kruhom in sirom, s pivom, z žganjem, z medico, s piščanci itd., njihovim konjem pa dajati klaje in ovsa. Dostikrat so prihajali grajski uradniki po opravkih v vasi. Tudi te so morali kmetje preskrbovati z vsem potrebnim,
Kar se tiče novcev, imeli so naši predniki križe in težave, kajti med ljudmi je bil vsakovrsten denar; morda ga ni bilo velikaša v Evropi, če
Iv. Vrhovec : Iz domaČe zgodovine.
611
je imel pravico kovati denar, da ni prišlo nekoliko njegovih novcev tudi v naše slovenske kraje. Komur je do tega in se mu ponuja prilika, pregleda naj plesnive petice in tolarje, ki jih ima še tu pa tam kakšen star očanec ali v dve gube ležeča mamica varno skrite: prepričal se bo, da je v taki nogavici, (bržkone je posebna vraža svetovala, shranjevati srebern denar le v nogavicah) zbrana družba najrazličnejših evropskih mogotcev. Dobrega srebernega denarja kmet ni dajal rad iz rok in je plačeval dolžnosti svoje s takim, kakeršen mu je slučajno prišel v roke. A tudi graščaki so vedeli ceniti dober denar in zahtevali od kmeta, da jim plačuje davke samo s tacim. Sicer je plačeval kmet svoje davke po največ v blagu („in natura"), vendar pak jih je bilo mnogo, ki jih je moral plačevati v denarjih. Celo desetino, ki je bila po svoji naravi že samo davek v blagu, morali so kmetje nekaterim graščakom plačevati v denarjih.
Vse doslej omenjene krivične razvade je prepovedal cesar Jožef II. v patentu z 8. dne marcija 1784. leta. Naročil je graščakom, da pobiraje desetino ne smejo izbirati najboljših pridelkov, ampak jemati po vrsti, kakor jih dobe ležeče. Med kopami ali razstavki žita, postavljenimi na polji, niso smeli izbirati, ampak naložiti vsaki deseti raz-stavek. Da pak bi tudi kmet ne mogel slepariti in bi ne zbral v deseti razstavek najslabših snopov, dovolil je cesar, da so smeli začeti grajski hlapci šteti takisto sredi njive, torej kjer se jim je ljubilo, toda držati se jim je bilo tega redu. A tudi pri tem je poskrbel cesar kmetu majhno olajšanje. Ako je imel n. pr. kmet na dveh njivah stavkano žito, in se na jedni njivi ni število ravno steklo na deset, niso smeli grajski hlapci šteti na drugi njivi dalje, ampak pričeti znova Pri tem je bil kmet toliko na dobičku, da so vzeli desetinarji n. pr. od devetia-tridesetih razstavkov žita samo tri, dasitudi je manjkalo samo še jednega razstavka, da bi bili vzeli štiri. Kar se tiče desetine, treba pa je omenjati, da se izraz ne sme jemati strogo; od marsikaterega pridelka je pristajal graščaku tretji ali četrti komad, davek pa se je navzlic temu imenoval  „ desetina".
Predno se poslovimo od bremen, ki so jih nalagali graščaki kmetom samovoljno, omenjati hočemo še nekaterih. Marsikje so imeli navado, da so prepovedali kmetom klati živino celo za domačo potrebo. Vsiljevali so jim za klanje živino, ki je sicer nikakor niso mogli spečati v denar, ali pa so jo zaklali sami ter priganjali   kmete,   da   so kupovali
v
tako meso od njih na funte. Ce se je graščaku kako blago izpridilo, moral ga je kmet kupiti, naj je počel ž njim potem, kar je hotel. Gališki graščaki so pripravili   svoje  podložne Žide z   grda do tega, da
39*
612                            Iv. Vrhovec: Iz domaČe zgodovine.
so vzeli od njih kako pristojbino, gostilno, pravico za klanje itd. v najem. Takih in jednakih slučajev bi se dalo napisati polno knjigo.
S tem, da je prepovedal cesar Jožef II. vse te krivične razvade in popolnoma natanko določil, koliko tlake sme graščak terjati od svojega podložnika, izkazal se je kmetom nepresežnega dobrotnika. Odslej je vsaj kmet vedel, kje se naj pritoži, ako bi se mu godila krivica. Vsaka dežela je bila namreč razdeljena v več krogov („Kreise"), katerim glave so nazivali okrožne glavarje („Kreishauptleute"). Tem in njihovim uradnikom je ukazal cesar strogo, naj gledajo na to, da se bodo gra-ščaki strogo držali njegovih povelj. Nobenemu kmetu tožniku naj njegove tožbe ne odbijejo in ko bi se okrožni urad sam ne upal kake stvari razsoditi in ne poravnati prepira med graščakom in kmetom, oddaj to stvar guberniju, najvišjemu cesarskemu uradu v deželi.
Sicer je bilo kmetu s tem že jako pomagano, ali cesar ga je želel grajske oblasti kolikor moči in najrajši popolnoma oprostiti. Dal mu je na izbiro ali res opravljati tlako, ali namesto tega plačevati graščaku davek. V ta namen je objavil takozvani „Robotabolitions-svstem". Kmet, ki se je odločil za plačevanje, postal je pravi posestnik. lastnik zemljišča svojega, v tem ko je bil prej le nekak najemnik, kajti gospodar njegovega zemljišča je bil naposled vendar le graščak. Merilo, katero je cesar izdal v ta namen, ukazovalo je:
1)  Podložnik, ki je tlačanil doslej po 13 dnij v letu, naj bo plačeval po 1 gld. 30 kr.
2)  Kajžar („Hausler oder Barakner"), ki je imel tlačaniti 2G dnij, plačuje po 3 gld.
3)  Vrtnik („Gartler oder Schalupner"), ki je bil dolžan opravljati tlako z roko, naj plačuje po 3 gld.
a)   Od hiše 3 gld.
b)   Od zemljišča za vsak vagan, ki ga poseje nanje, 21 kr. (Z vsacim  vaganom   pa   se je   moglo po   cesarjevem ukazu
posejati 528 štirj. sežnjev.)
4)  Podložnik, ki je bil dolžan tlačaniti z živino, imel je plačati :
a)  od hiše 6 gld.,
b)  od zemljišča za vsak vagan posetve 21 kr.
„Dominium directum" pak je ostal tudi po novih postavah še takim graščakom, katerih kmetje so se odločili plačevati rajši davek, kakor opravljati tlako. „Dominium directum" je dajal graščaku pravico, zapoditi tudi davek plačujočega kmeta, ako 1 zemljišče popolnoma zanemarja, 2) ako se zelo zadolži, 3) ako ne plača davkov, katere  je   obljubil.   Dalje je   ostal  graščak  tudi odslej  še za vse tožbe
Radinski: Ob morskem obrežji.
613
kmetovske prva instanca. Kmetje so morali obljubiti zvestobo in pokorščino in se zavezati, da ne bodo razkosali brez vednosti graščakove prevzetega zemljišča ter ga ne prej popustili, dokler ne bodo preskrbeli graščaku povoljnega namestnika. Tlake prosti kmetje pak so morali vendar še obljubiti, da bodo po vrsti in proti plačilu preskrbeli graščaku vse ljudi, naj bi jih za svoje opravke potreboval še toliko. Tem potem so dali torej graščaki zemljišča svoja, ki so jih obdelovali doslej na svoj račun, iz rok, izpremenili jih v kmetska gospodarstva in dobili zagotovilo, da bodo za vse nekdanje svoje dohodke od kmetov popolnoma odškodovani.
Dne 1. marcija leta 1777. je pozval cesar vso gospodo, naj vsprejme in uvede to sistemo povsod, kjer se ji bo zdelo ugodno. Najbrž pa je ta sistema graščakom kaj malo ugajala, kajti cesar se je čutil prisiljenega, leto za letom pozivati graščake, naj vsprejmo njegove nasvete. Leta 1783. je ukazal, da se uvedi ali vsaj poskusi nova sistema na vseh meščanskih, kameralnih, nekdanjih jezuvitskih in vseh duhovskih zemljiščih, naj so potem že last razpuščenih ali nerazpuščenih škofovskih kapiteljnov ali samostanov. Na vsak način pa naj delajo cesarski uradniki na to, da se odpravi vsaj kolikor največ moči tlake, da se razdele zemljišča grajskih pristav in tretjič, da se dado hiše in zemljišča kmetom res v popolno posest. Dvorni dekret 24. dne marcija 1783. leta je veleval znova uvesti novo sistemo v vseh deželah. Cesar je razposlal dvorne komisarje v vse dežele in pozval ondotne gosposke, naj jim strežejo v roko, kolikor se največ da.
Dasi cesar Jožef II. ni učakal, da bi se bili izpolnili vsi njegovi ukrepi, vendar je rešil kmeta za vselej iz reve, v kateri je ječal toliko stoletij. a)
') Kropatschek, Oesterreichs Verfassung V. Bd.
Ob morskem obrežji . . .
Sb morskem obrežji mi deček                        Prihajajo morski valovi
Brezskrbnega lica sedi,                                 K obrežju skrivnostno šumeč,
Začudeno v sinjo globino                              Odhajajo morski valovi Upira zvedave oči.                                         Od kraja otožno vrveč.
Šumenje, vrvenje  on gleda,
Močneje mu bije srce: Ne mara, ne mara že sluti Življenja skrivnostno morje!
Ea di n s k h —^-»H1 »»4—
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
735.
Iz domače zgodovine.
Piše Ivan Vrhovec.
IX.
Nekdanji deželni zbor kranjski.
avno že so minuli časi, ko so Ljubljano, „belo Ljubljano" šteli k najodličnejšim mestom avstrijskim. O nekdanji živahnosti, o šumu in ropotu, ki se je razlegal med visokim, sivim mestnim ozidjem, ni se do danes ohranila niti senca. Dan za dnem so prihajali skozi trgovci od vseh vetrov sveta. Po Starem in Velikem trgu se je ljudstva le kar trlo in to že o navadnih tržnih dneh, kaj še le, kadar je začel vleči jeden petih velikih semanjih dnij z blagom ali denarjem obložene trgovce od daljnih in bližnjih krajev v mesto. Delala se je tolika gneča, da so se prerivali ljudje po ulicah le z največjo silo dalje. Takrat si videl v Ljubljani najrazličnejše noše in obraze ter čul govorico skoraj vse Evrope. Toda še impozantnejše lice je kazala Ljubljana; kadar je bil napovedan deželni zbor in kadar so jeli prihajati v mesto kranjski plemenitaži v blestečih opravah, na izbornih konjih, spremljani po celih tolpah služabnikov v najrazličnejših livrejah. Ljubljana je iz-premenila takrat svoje prozajiško trgovsko lice in se oblekla v praznično obleko. Deželni zbor je zbiral v deželni hiši odličnjake vse dežele, pri vseh mestnih vratih se je vsipala ta blesteča družba v mesto. Za Ljubljano je napočil s tem vesel in hrumeč čas, v katerem se je vrstila veselica za veselico. Priprosti meščan se jih seveda ni smel udeleževati; dvorane, v katerih so rajali in se gostili plemenitoiki in udje deželnega zbora, bile so meščanu ograjene s kitajskim zidom, a veselice in slovesnosti so bile tako hrumeče, da so se razlegale tudi skozi te debele stene ter privele meščanu do ušes.
Kdaj se zopet prične deželni zbor, zvedeli so pač tudi meščanje, kajti pa nazorih minulih stoletij, prepreženih čez in čez s formalnosti mi, razglašal je gosposkil) trobentač z odprtega okna deželne hiše z glasno trobento, kdaj bode prihodnji deželni zbor in na brzih konjih so švigali gosp6ski seli na vse strani kranjske dežele vabit s posebnimi pismi deželnozborske ude k bližajočemu se zasedanju. Vabili pa so samo „de-želj ake" („LandIeute"). Pravico udeleževati se deželnega zbora cenili so jako visoko in  zvezana   ni bila  niti  s posestvom, niti  z   imenitnostjo
J)  Izraz »gosposki" in „gospoda" mi rabi v zmislu nemškega nLandschaft."
Pis.
736                             Iv. Vrhovec : Iz domaČe zgodovine.
rojstva. Le kogar je deželni zbor vsprejel v slovesni seji v svojo sredo in mu podaril to pravico, smel je zahajati k deželnozborskim sejam. Tu se ni mogel nihče sklica vati na svojo plemenitost, nihče na obilo svoje posestvo, niti jedno niti drugo mu ni odprlo vrat v deželno hišo. Kdor je hlepel po ti milosti — in v popolno zbranem deželnem zboru so se marsikaterikrat cule besede, da ta milost ni mala milost — kdor je hlepel po nji, oglasiti se je moral in naj bi bil tudi najslavnejši knez, pri deželnem zboru ter prositi zanjo. To pak je storil vsak plemič, ki se je priselil na Kranjsko in nakupil posesti; pobrinil se je, da so ga vsprejeli v viteško zavezo kranjskih plemičev. Za Valvasorja skoraj ni bilo nobenega plemiča, ki ne bi bil prosil za čast kranjskega de-željaka, kajti s tem si ni pridobil le pristopa v deželni zbor, ampak deležen je bil odslej zase in za svoje potomce tudi vseh onih svoboščin, vseh onih milostij, ki so jih podarili habsburški knezi in cesarji kdaj kranjskim plemičem. Kdor ni bil deželjak, ni mogel dobiti niti najmanjše gosposke službe, izvzimši službe slug in strežajev pri deželni gosposki. Najbogatejši, najodličnejši meščan je štel v tem oziru menj kakor najskromnejši pisar v kaki deželni pisarni.
Ob vsprejemu, o podeljenji te velike milosti, kar so v deželnem zboru tako radi poudarjali, sklepala je skupina vseh deželnozborskih udov. Prosilca je seveda priporočalo v prvi vrsti njegovo plemstvo, vendar neizogibno potrebno ni bilo; skoraj v jedni vrsti s plemstvom je stala doktorska diploma; diplomiran doktor je bil že po diplomi sami „no-bilitiran" ; celo meščane, ki so stopili iz meščanske zaveze, vsprejemali so med deželjake, vendar pak je moral vsak prosilec dokazati, če je njegovo imetje toliko, da bo lehko živel tako, kakor se spodobi udu kranjskega viteštva. A navzlic temu, da se je izkazal kdo z vsemi svojstvi, ki so morala dičiti deželjaka, odbili so marsikoga z njegovo prošnjo ter ga odrinili na drug čas.
Za deželjaka vsprejeti ud se je moral paziti, da je živel tudi po tem. Ako se je pregrešil proti stanovski časti, izbacnili so ga iz deželnega zbora in iz družbe deželjakov. To se je prigodilo n. pr. nekemu gospodu Portnerju, ki je živel z neko žensko dolzih jednajst let „na veri". Pozneje se je poročil ž njo, ali med deželjake ga vendar niso marali več vsprejeti, ker ta ženska ni bila „po stanu." A odjenjati mož le ni hotel in prosil je leta 1688. znova za vsprejem Potegnil se je zanj celo ljubljanski škof ter dejal, da bi bilo bolj kazalo kaznovati ga poprej, dokler je živel še v konkubinatu, ne pa sedaj, ko je poročen in ko je prebil že tudi cerkveno pokoro. Deželni zbor je škofu pritrdil, da je temu res tako,   vendar oporekali so mu,   da se je oženil šele na smrtni po-
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.                             737
stelji, ko ga je jela že smrt daviti. Po precej dolgi debati so naposled Portnerja vendar le vsprejeli, toda odkazali so mu najzadnji prostorček v dvorani; sedel je celo niže doli, nego li oni, ki so jih vsprejeli prav zadnji čas. ')
Sedež ni bila mala stvar. Zaradi te pravice, kje ima kdo sedeti, vnemali so se v deželni hiši časih hudi prepiri in več let trajajoče tožbe. Leta 1738. oglasil se je novoimenovani komendator nemškega reda, da ga ni misel sedeti niže, nego li stolni prost ljubljanski. Njegov prednik grof Harrach, dejal je novi komendator, sedel je res o priliki, ko se je poklanjala kranjska gospoda novemu cesarju (Karlu VI.) za stolnim pro-štom, to pa zato, ker takrat še ni bila končana dolga pravda, ki sta jo imela ta dva gospoda za sedež v deželnem zboru. Ker je ravnokar vstopil in o ti stvari ni poučen, zato prosi deželnega glavarja, naj mu stvar razjasni. Ali celo deželni glavar mu ni mogel dati povoljnega odgovora ter ga je prosil, naj sede na staro mesto, tja, kjer je sedel njegov prednik, dokler pravda ne bo končana. Novi komendator je sicer ubogal, a ,dal je zapisati v zapisnik deželnozborski, da protestuje proti temu in da si ne bo smel stolni prost od tod prisvajati nikacih pravic.2)
Novo vspreieti ud deželnega zbora, da, celo tak, eegar predniki so že zahajali v deželni zbor; plačati je moral precej visoko pristojbino, ind i gena t ali inkolat zvano; določena ni bila na tanko, ampak ravnala se je po imenitnosti in bogastvu novinčevem. Vrhu tega je moral posoditi od leta 1711. dalje deželi proti 4°/0 najmenj 5000 gld., a deželni zbor mu je naložil lehko celo višje posojilo.3) Marsikomu pa so pristojbino celo izpregledali, a komu so po navadi izkazovali tako milost, ne vem povedati. Zdi se mi, da ni oni sami tega vedeli niso; ta pristojbina je pripadala ne vem, ali deloma, ali vsa predsedniku deželnega zbora. Ko je prosil leta 1738. oni ravnokar imenovani komendator naj ga vpeljejo, ker je že po svojih prednikih deželjak, v deželni zbor, dejal je deželni maršal, da hoče komendatorju nekoliko pristojbin izpregle-dati; da pa se bo za prihodnje slučaje vedelo, kako se je v tem vesti, obrne naj se deželni zbor do cesarja, da odloči to stvar s posebnim reskriptom. Dostavil pa je še, da tudi tajnik nima zahtevati od komen-datorja nič, ker celo on, maršal, tega ne stori.
Sedaj šele je smel novi deželjak v istini priti v dvorano, kjer je bil zbran deželni zbor,   in sicer ga je poklical tajnik pri zaprtih durih
._____________                                                                  •
') Landtagsprot. XXX.
2)  Ibid XLV1I. fol. 233.
3)  Ibid. XLII. fol. 521.
47
738                             Iv. Vrhovec: Iz domaČe zgodovine.
po imeni, gosposki sluga („Weisbot") pak ga je pripeljal v dvorano. Tu je bila zbrana čestita družba kranjske gospode, kateri je bil novinec odslej vrstnik, bil je ž njo deležen vseh pravic, ki so bile združene z de-želnozborskim dostojanstvom. In vendar je bilo med to gospodo mnogo, mnogo razlike. Priklonimo se pred to odlično družbo do tal; imenitni možje so! Na najodličnejšem mestu sedi predsednik zbora, deželni maršal; ta čast pristuje najstarejšemu grofu Turjačanu. On je tista imenitna glava, ki predlaga, koga naj deželni zbor vsprejme v svojo sredo in koga ne. Deželni zbor sklicavati ima pravico samo on. Cesarska pisma, zahteve deželnega kneza, prihajajo njemu v roko, da jih objavlja deželnemu zboru ter oznanja, česa želi cesar, oziroma deželni knez. Vselej, ko se zbor zopet snide; objavi mu izpremembe v osobji deželne gosposke, predlaga, komu in koliko naj bi dali podpore iz deželne blagajnice, on pobira glasove ter razglaša posledek glasovanja. Kdor želi staviti kak predlog, oglasiti se mu je pri njem; prošnje za podpore, službe, avance-ment itd. oddajati je njemu.
Poleg njega sedi drug imenitnik, deželni glavar („Landeshaupt-mann"), zaščitnik deželne blaginje. Navzočnost deželnega maršala in deželnega glavarja (ali deželnega predsednika) je bila tako potrebna, da brez jednega teb dveh deželni zbor ne sme zborovati. Deželni glavar je cesarski uradnik, imenovan na to odlično mesto za ves čas svojega življenja. Za vsak izdatek je odgovoren presvetli ce-sarosti, za blagostanje, varnost in mir dežele je odgovor dajati njemu. Njegovo odličnost čutijo v deželnem zboru vsi, kajti on glasuje prvi, ob vsaki stvari ima prvo, in zaradi visocega svojega dostojanstva tudi odločilno besedo.
Leta 1678. dejal je jeden Valvasorjevih sorodnikov v deželnem zboru, da zahaja že šestintrideset let vanj, da je zahajal vanj njegov oče čez štirideset let, a niti oče, niti sin nista cula in izkusila, da bi bila zbrana gospoda storila kdaj kak sklep, ki se ne bi bil ujemal s tem, kar je želel deželni glavar. Leta 1710. je dežel nozborski odsek („Ausschuss- Conferenz") celo sklenil deželnemu zboru predložiti ukrep, naj odpade nadaljno glasovanje, če bi deželni glavar o kaki stvari glasoval negativno.x) Ta mož je zavzemal odlično mesto, vendar d e-želni zbor ni nj egovo pravo področj e; gosposko sodišče, („Hof-und Landrecht"), v katerem sodijo ob imetji in časti plemenitnikov, je kraj, kjer ga težko pogrešajo; tu sedi na najvišjem mestu ter predseduje gosposkemu sodišču. Opravkov je tu toliko, da jim jeden človek nikakor ne more biti kos, zato pa   ima deželni glavar dva namestnika,
») lbid. XLI1. M. 221.
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
739
kojih jednemu je ime deželni vladar („Landesverwesera), drugemu deželni oskrbnik („Landesverwalter"). Ce pokličejo posli in opravila deželnega glavarja iz sodne dvorane, oddaja svojo pravico jednemu teh namestnikov, ki sta sedela dotlej jeden na njegovi desni, drugi na njegovi levi. Tudi v deželnem zboru se izkazuje tema dvema možema visoka čast, za glavarjem oddajata takoj onadva svoj glas, za njima pa druga gospoda, a ne morebiti tako, kakor ravno slučaj nanese, ampak po natančnem redu, ki ga je teže predreti, kakor zid z glavo. Vsa ta gospoda, ki je prišla k deželnemu zboru, prešinena je vsak zase posebej ob imenitnosti svoji, ta trka na svoje knežje ime, oni na mitro in škofovsko palico svojo, tretji na svojo učenost, četrti na svojo starost in izkušenost v deželnozborskih in državnoznanskih stvareh. Vsakdo izmed njih bi se zaplel rajši v najdaljšo pravdo, kakor pa do-dovolil, da bi oddal kdo svoj glas pred njim, ako nima za to že od nekdaj pravice. Gospoda istega stanu je sedla skupaj, vsaka na jedno stran dvorane: duhovska na desno, posvetna na levo in dalje doli po dvorani. Strogo se loči duhovski stan od posvetnega; kateri od njiju je odličnejši, o tem skoraj ni nobene dvojbe. Kadar ju je treba imenovati, čuje se ime duhovskega stanu na prvem mestu. Številnejši so seveda posvetnjaki, ki pa se med seboj zopet strogo ločijo. Knezi, grofje in baroni so si nadeli ime gosposkega stanu: „der Herren-stand", v ožjem pomenu te besede; nižje plemstvo in neplemenitniki pa se dajo klicati v i t e z i: „die Ritterschaf t". Pisano gledajo ti duhovski, gosposki in viteški veljaki na četrti, še ostali del deželnozborskih udov, ki so se pririli tekom stoletij s svojo vstrajnostjo in s svojimi trdimi buticami v deželno dvorano. Pred nosom bi zaprli tem vsiljencem deželna vrata, ko bi le mogli in smeli, ali tega ne morejo in ne sinejo, kajti milost deželnega kneza je preskrbela tudi tem ljudem za nepridiprav in nebodigatreba, zastopnikom mest in trgov, županom in sodnikom, častne sedeže v deželni dvorani.
Tem potem se loči deželni zbor v štiri med seboj strogo ločene dele, ki se zovejo stanovi: „die Herren Stande". Sicer ima vsak svoje posebne težnje, vsak teh stanov pazi s čudovito pozornostjo, da se ne pozabi niti jedna starih pravic, ki so mu jih pridobili njegovi predniki, a trije med njimi so vsak pot jedini, kadar se gre zato, kako pritisniti na steno četrti, meščanski stan, ki ni niti vsprejet med de-željake, ampak zahaja v to odlično družbo le po milosti deželnega kneza.
Na najodličnejših, na prvih mestih sedi duhovski stan, ki se je popel do te visoke  časti ne zaradi  obilnega števila svojih glav — le
47*
740
Iv. Vrhovec: Iz domaČe zgodovine.
njegov sveti posel ga je povzdignil do nje. Voditelji so mu škofje: škof ljubljanski, briženski, briksenski, tržaški in bibenski; takoj poleg njih sedi komendator nemškega reda v Ljubljani, ki pa ga je izkušal nekoč izpodriniti njegov sosed, stolni prost ljubljanski ter ga potisniti za jeden sedež niže doli; za njima sede: prost iz Rudolfovega, zatiški prelat, prelat kostanjeviški in bistriški; stolni dekan; na zadnje duhovske prostore so sedli ljubljanski kanoniki, katerih je kapitelj imel pravico pošiljati po šest v deželni zbor.
Na drag kraj dvorane so sedli možje gosposkega stanu, nositelji slovečih, v zgodovini domovinski blestečih imen, v prvi vrsti knezi turjaški, Eggenbergi in Portia. Da so Turjačanje, ki so zapisali na vsak list domače zgodovine z ostrim mečem svoje hne, med knezi najslavnejši, o tem v deželnem zboru ni dvojbe. Za knezi se vrste grofje: Attemsi, Turjačanje, Barbi, Blagaji, Bucelliniji, Kobenclji, Gallenbergi, Kacijanarji, Lambergi, Lanthieriji, Paradeiserji, Petaciji, Purgstalli, Sauraui, Strasoldi, Thurni, Trilekhi in Wazenbergi, osemnajst imenitnih grofovskih rodovin; od vsake jih sedi po nekoliko v deželni dvorani. Njim nasledujejo baroni („Preiherren"), udje dvainštiridesetih rodovin, med njimi tudi nekoliko Valvasorjev.1) Ni jedne rodovine ni med njimi, ki se ni po svojih prednikih odlikovala v ti ali oni stroki javnega življenja. Nič čuda, da tekmujejo ti veljaki z duhovskim stanom, da se trudijo izpodriniti ga ter v deželni dvorani zasesti njegove prostore. Nekoč v prejšnjih časih so se pač krepko za to spopadli, kdo naj bo oddajal prvi svoje glasove, ali duhovski ali gosposki stan. Vkljub svoji obilici, vkljub zaslugam, na katere se je mogel sklicavati gosposki stan, zmagal je vendar le v nekoliko, kajti v početku 18. stoletja glasovali so mešano; v seji dne 13.marcija leta 1711., v kateri ni bilo navzočnega nobenega škofa, oddal je svoj glas najprej deželni glavar, za njim stolni prost, za tem namestnik deželnega glavarja, potem zatiški opat, grof Lamberg in kostanjevški opat, Daniel Erberg in prelat bistriški, grof Strasoldo in stolni dekan, grof Gallenberg in kanonik Witzenstein, baron Apfaltrern in kanonik Gladitsch, grof Purgstall, kanonik pl. Polhovgračan itd. dokler niso prišli vsi kanoniki na vrsto;2) potem so zaslišavali glasove druzih grofov in baronov in to po njihovem dostojanstvu.
Najštevilnejši je tretji stan, stan vitezov: od oseminpetdesetih rodovin jih je zahajalo dostikrat po več od vsake v deželni zbor. Prav zadaj pri vratih pak so zasedli prostore meščani: župan ljubljanski s svojim sodnikom in sodnikom in s sodniki kranjskih mest. Pri glasovanji pri
') Valvasor IX. p. 102—106. 2) Landesprot. XLII. fol. 291.
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
741
hajajo oni poslednji na vrsto, torej šele takrat, ko so pred njim glasujoči gospodje stvar že dognali, kajti odločilna je v vseh slučajih absolutna večina. Glasovi meščanski ne izdajo po tem takem do malega nič, obilica gospode jih preglasuje vselej. Čemu bi hodili le samo sedeže gret? In res so radi izostajali! Radovljiškega mestnega zastopnika n. pr. ni bilo v 17. stoletji tekom dvajsetih let v deželni hiši niti jedenkrat na izpregled. Ozračje deželne dvorane zanje ni naj-prijetnejše. Iz ust plemičev morajo čuti marsikatero grenko besedo. Le kadar se ima obravnavati stvar, tičoča se v prvi vrsti meščanske blaginje, takrat pridero vsi; to seje zgodilo n. pr. leta 1711., ko so se stanovi napirali meščansko trgovstvo uničiti do dobra. Ob tacih prilikah se potegnejo meščanje za svoje pravice z vso odločnostjo. Takrat jih mine ves strah pred gospodo; na polna usta ji povedo, koliko krivico jim dela, in da ji ni nič drazega mari, kot meščana utopiti, če bi bilo mogoče, v žlici vode. Marsikateri krat so gospodi ti trmasti meščanje hudo presedali iz izmudila ni nobene prilike, kako bi jih potisnila iz deželne dvorane. Ko je v minulem stoletji odpravila cesarska vlada za kratek čas deželni zbor, pa ga potem zopet deželi dovolila, trudili so se stanovi vsaj jednega zastopnika mest, mestnega sodnika ljubljanskega potisniti v kot ter odpirati deželno hišo samo županu. Proti temu pak so se postavili mestni očetje tako čvrsto po robu, da je morala gospoda odjenjati.
Taka je bila gospoda, ki je prihajala v deželno hišo posvetavat se o blaginji dežele kranjske. Zasedanje se je pričenjalo s slovesno sv. mašo. Pač impozanten sprevod, ko so hodili ti odličnjaki prve čase v šenklavško cerkev! Pozneje pa so dali napraviti kapelico v deželni hiši, kjer je otvoril jeden navzočnih prelatov deželni zbor s slovesno mašo v kapelici sv. Ahca. Skoraj neumljivo je, da je mogla vspre-jemati deželna dvorana vso to obilico deželnozbornikov, kajti leta 1739. n. pr. se je udeležilo seje 7. dne aprila dvestoinpet gospodov stanov, in vendar niso bili navzočni še vsi. Seveda vsi deželni zbori niso bili tako mno-gobrojno obiskani; če se jih je sešlo sto, bil je zbor že jako številen. Da je bil zbor sklepčen, zadostovalo je že majhno število. Leta 1678. se je branil grof Kacijanar glasovati; predsednik zbora, deželni maršal je opustil namreč razglasiti, da meni predložiti v jedni prihodnjih sej neko važno pismo. To je bila njegova dolžnost, kajti po zakonu niso smeli nobene stvari obravnavati, ako je maršal ni dejal poprej na dnevni red. V seji 14. dne marcija leta 1678. pak se je zdajci oglasil z nekim predlogom, o katerem ni čul prej nihče nič. Bržkone mu je bilo do tega, stvar prerešetavati v kolikor mogoče malobrojnem deželnem zboru. Važnejše
742
Iv. Vrhovec: Iz domače zg odovine.
stvari je dejal že poprej na dnevni red, le samo to zadnjo je odložil. Ko se je deželnozbornikom zdelo, da pri menj važnih stvareh njihove navzočnosti več treba ni, odšla jih je večina domov, in zdaj šele je prišel maršal s svojim dotlej skrivanim predlogom na dan. Kacijanar je zaradi tega dejal, da ne glasuje nikakor, češ , da je za tako važno stvar navzočnih premalo stanov. A deželni maršal mu je odvrnil, da se ravna v tem slučaji tako, kakor je pri Štajercih navada. Komur se ljubi tožiti ga zaradi tega pri cesarji, stori naj ! Za one, ki so odšli, tako ni dosti škode, kajti kolikor jih je ostalo, so možje, ki se navadno udeležujejo deželnih zborov, tisti pak, ki so odšli, so po večjem „ein zusammen geworbenes Volk, dessen Abwesenheit den Landtag nicht sperren soli." Maršalu je pritegnil neki Lowenberg, ki je sedel časih tudi že v štajerskem deželnem zboru. Tam so imeli navado, pismeno povabiti deželnozbornike, ako se jih ni sešlo zadostno število. Sicer pak je zadostovalo osemnajst do štiriindvajset glav. Po ti navadi naj se ravnajo tudi Kranjci, kajti deželna uprava štajarska je bila že od nekdaj prav taka, kakor kranjska in nikakor ni potreba, da so vsi za deželni zbor sposobni tudi v istini navzočni, sicer bi marsika-terikrat zaradi prevelicega števila celo, zborovati ne mogli.1)
Novo otvorjenemu deželnemu odboru so prečitali najprej „sta-tutum silentii" iz leta 1610, in njegov dostavek od leta 1618. Kar so tu obravnavali, moralo je ostati tajno, tajno celo za uda deželnega zbora, ki ga ali ni bilo k seji, ali pa je moral zapustiti dvorano iz tega ali onega nzroka, bodisi, da so obravnavali katero njegovih stvarij, ali pa prerešetavali stvar kacega njegovih bližnjih sorodnikov. Celo deželni glavar in maršal sta morala o taki priliki iti iz dvorane. Kaj so med tem časom govorili, nista zvedela nikoli. Leta 1678. pak je bil Kacijanar, predsednik deželnega odbora („Praesident der Verordneten-Stelle"), torej jako veljaven mož, kaj radoveden, kako so govorili njegovi vrstniki v njegovi nenavzočnosti o neki, njega samega se tičoči stvari. Zato je velel tajniku Lukaniču, naj mu prinese zapisnik zadnje seje. A Lu-kanič je vedel, da tega ne sme; zahteva Kacijanarjeva je bila proti njegovi dolžnosti. Kacijanar se je obrnil zaradi tega do druzega tajnika Valtla, ki se je dal pregovoriti, ali podkupiti — skratka, prinesel mu je zapisnik domov. O tem pa je zvedel deželni maršal ter dal to stvar v deželnem zboru na razgovor.    O nezakonitem postopanji tajnikovem
v
je bil ves zbor jedne misli. „Ce je že prepovedano pogledati v zapisnik sodniški,"  „damit die Parteien nicht unnothwendige Rechtsfiihrun-
») Landtagsprot. XXIX. fol. 59.
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
743
gen erwecken," dejal je Karol Valvasor, „kaj šele v dež elnozborske!" „Kdo bi hotel potem glasovati," menil je pl. L6wenberg, „če bi bili zapisniki za vsacega odprti?" Ves zbor je pritrdil, da je Lukanič prav storil, da ni dal Kacijanarju zapisnika, Valtl pak je moral čutiti vso strogost razljučenega deželnega glavarja. Ta mu je šel še zlasti zavoljo tega posebno do živega, ker je vplel nesrečni Valtl v govor glavarjev zabavljive besede, katerih ta ni govoril nikoli. Jedini, ki se je potegnil za Valtla, bil je grof Gallenberg, ki se mu je popolnoma umljivo zdelo, da se Valtl ni protivil in upiral proti tako mogočnemu gospodu, kakor je bil Kacijanar. Ce mu je dal zapisnik, storil je to le iz velicega spoštovanja — „aus tragendem Respect". A Valtla ni mogel rešiti Grallen-bergov zagovor. Deželni zbor je sklenil ustaviti mu plačo za toliko časa, da ga pokličejo zopet k svojemu poslu, kar se je na priporočila deželnega glavarja zgodilo že prihodnji mesec.*)
V področje   deželnega   odbora   so spadale   v prvih   treh stoletjih novega veka vse, dežele tičoče se stvari, v prvi vrsti oddaja deželnih gosposkih služeb.   Najimenitnejše službe so bile odborniške;   te je oddajal deželni zbor; deželnega glavarja in njegova dva namestnika, „Lan-desverweser in Landesvenvalter", pa je imenoval na predlog deželnega zbora cesar sam. Odborniki, „Verordnete", opravljali so nekako isti posel, kakor denašnji deželni odborniki. Bilo jih je pet; jeden med njimi je bil predsednik. Odborniki so poslovali po tri leta, izjemoma pak je deželni  zbor potrdil koga lehko v njegovem poslovanji še četrto leto, potem pak je moral odstopiti brez vsacega ugovora;   čez štiri leta se je oglasil lehko še za jedno triletje,   potem pa nikdar več  in sicer   zato ne,   da so prišli  tudi mlajši na vrsto  ter se  mogli izuriti  v deželnih službah.    Odbornike so volili samo iz prvih treh stanov:   duhovskega, gosposkega in viteškega stanu; v šestnajstem veku je dospel časih tudi kak meščan do te jako dobro plačane službe (po 1000 gld. na leto); a v 17. stoletji so plemiči meščane potisnili iž njih ter jih celo v odseke ne več puščali. Zastonj so se trudili mestni očetje dobiti zopet to nekdanjo pravico.    Temu se ni čuditi, kajti gosposki stan je odrival celo viteze od teh vplivnih služeb. Leta 1678. je dejal v deželnem zboru Valvasorjev brat, da že trideset let niso izvolili odbornikom kacega viteza. Grofje in baroni so te mastne službe pograbili vselej sami.
Moledovali so prav po beraško zanje. Ko se je izpraznila leta 1682. odborniška služba, oglasila se je zanjo cela tolpa grofov in baronov. Znan plemenitaž, ki ga njegovi vrstniki niso hoteli predlagati, rekel je
l) Ibid. fol. 111.
744
Iv. Vrhovec: Iz domače zgodovine.
užaljen: „Menil sem, da se boste mene spomnili, a vidim, da tega nisem zaslužil; trudil se bom izkazati o prihodnji priliki vrednega te časti." Jednako se je pritožil grof Wazenberg sklicuje se vrhu tega celo na željo cesarja, ki je pisal o ti stvari ljubljanskemu škofu in grofu Blagajn. A deželni maršal ga je zavrnil, češ, s tem še ni prav čisto nič rečeno, cesar je izrazil le svojo željo, ukazal pak nikakor ni izvoliti ga. Ko bi volili odbornike po cesarjevi želji, iskati bi jeli gospodje stanovi služeb ne pri deželnem zboru, ampak na cesarskem dvoru.1)
Za odborniki najimenitnejša oseba je bil glavni blagajnik, „Generaleinnehmer",  oskrbovatelj deželnega denarja.
Ne tako kneževsko, toda vendar primeroma dobro plačani so bili prisedniki pri deželnem sodišči, „Beisitzer." Plačevali so jim po 200 do 400 gld. na leto. Tudi za te službe so se potegovali najodličtiejši plemenitaži. Njihovo število ni bilo natančno določeno, za Valvasorja jih je bilo navadno po dvanajst plačanih, mimo njih pa dosti druzih, ki so služili le za čast, seveda pa z upanjem, da bo tudi nanje prišla kdaj vrsta. V začetku 18. stoletja so določili celo, da devet let ne dobi nihče prisednikov plače. Moledovanje za prisedniške službe je postalo leta 1711. tako pogosto, da so sklenili ustanoviti precejšnje število novih; štirinajst teh naj bodo prevzemali grofje in baroni, deset pa viteški stan. Prisedniki so službovali, če niso sami odstopali, ves čas svojega življenja.
Nižje, tudi v deželnem zboru oddajane službe so bile: služba blagajnika za hrvaško in morsko granico, služba oskrbnika za ravno isto granico; njemu so pošiljali pšenico iz vse dežele, da je preskrboval kranjske na meji stoječe vojake. Dalje je vsprejemal deželni zbor deželnega tajnika, knjigovodjo, registrat orj a in „Weisbota".
To so civilne službe; a tudi vojaške je oddajal deželni zbor, kajti deželi je bilo vzdrževati tudi v mirnih časih na hrvaški in morski granici drago vojsko. Pešcem je bil načelnik „Landobrister"; viteškim konjikom pa „Rittmeister; konjiki so dobivali za vsacega „Gultpferd" zvanega konja po 50 gld. letne podpore. Teh konjikov sta bili dve kompaniji, modra in rumena — od tod barve deželske gosposke („landeshauptmannschaftliche Farben") —, če je bila sila, pak so sklicali na konje po tri in štiri kompanije. Število konjikov ni bilo določeno, časih jih je bilo več, časih menj , v obče pa je imel vsak plemič vsaj po jednega konja v kompaniji. V ti vojski so bile vse tudi najnižje službe plačane in deželnemu zboru je požrlo priznavanje plače za f o obi-
«) Ibid. XXIX.Lfol/347.
J, Kostanjevec: Spomini.
746
lico Ijudij mnogo mnogo časa. Pešci so bili razdeljeni na pet kompanij, kateri vsaki je bil „stotnik" glavar. Jedno teh služeb je opravljal tudi Valvasor.
Drugi važni posel deželnega zbora je bilo reševanje obilih prošenj, ki so se kopičile v deželnih pisarnah. Plemiči so prosili za vsakovrstne milosti: ta, da mu spregledajo zaostali davek; oni, naj mu podpirajo sina, ki ga je poslal na visoke šole; tretji zopet je pogorel; četrtega so napadli Turki ali Uskoki; peti se je namenil popo-tovati po Laškem ter bi rad podpore „Ritterzehrung" itd. in infinitum. Deželni zbor je bil kaj radodaren z deljenjem tacih milostij ter je le redkokdaj koga z njegovo prošnjo zavrnil.
Tekom 18. stoletja je vlada vzela deželnemu zboru skoraj vso upravno pravico; ostalo mu naposled ni druzega, kakor da je le še dovoljeval davke, ki jih je zahteval deželni knez od njega. A ta pravica je bila le navidezna , kajti v istini je moral zbor privoliti vse, kar je cesar zahteval od njega. O tem pak izpregovorimo morebiti pozneje kdaj.
Spomini.
|olze pekoče vračajo se znova,                       če liste knjigi v noči preobračam,
Rodi jih jutro vsako, vsak večer,                 Pri kakem pač z veseljem postojini;
In več ga ni v življenji mojem dnova          A ko v življenja  knjigo pogled vračam Veselega nikjer.                                               Le dlja,  le dlje hitim.
Nove prebujajo se v prsih želje,
Moj duh v prostost, v višave si želi . . .
A ceste ni, ki iz temot naj pelje, In. to boli, boli!
Zlata, srebra na stote Ponosno štejete, Joku vi pač sirote Težko umejete.
II.
Oj, vsega vi imate, Kar duša vam želi; Zaloge prebogate Dan vsak vam še množi.
Nečesa le pri vas ni, To revež sam ima In krasni ta zaklad je Usmiljenost srca.
III.
Temne so lastovke priplule . . . Nad oknom gnezda ti pleto; Že ves so ž njimi strop obsule In tam vale skrbno.
Kako v tišini rajski včasi Za njimi zrla sva molče . . . Ti pač so tebi znani glasi Od nekdaj, nekdaj že.
Povej, dekle mi, ne posili Se nikdar tebi žal spomin. Ko vračajo se gosti mili Ti zopet iz tujin ?
Si ne želiš, da ž njimi sreča, Bi vrail zbegli čas se  ž njo, Ko sva v objetji si sloneča — Ljubila se srčno?   —
J o s. Kostanjevec.