Sanumpcava GLASILO ŽUPANSKE ZVEZE V LJUBLJANI LETO 1937 LJUBLJANA, V SEPTEMBRU 1937 ŠTEV. 6-7 Al. Jagodič: Občinski blagajniški posli po novem pravilniku. (Konec.) Pomen čekovnega računa je ravno v tem, da nima blagajnik ničesar opraviti z gotovino. Zato so tudi vsa vplačila opraviti na ta način, da se strankam izroče hkrati s plačilnim nalogom čekovne položnice in da se vsa vplačila izvrše na pošti. Če pa bi vendarle kdo plačal v gotovini v roke blagajnika, pa je ves med dnevom vplačani denar zvečer naložiti v čekovni urad s čekovno položnico na bližnji pošti. Občine, ki se tega dosledno drže, nimajo čez noč v blagajni nobenega denarja in tem se ni treba bati vloma. Ker pa se pri eventualno poskušanem vlomu navadno pokvari blagajna ali povzroči druga škoda, se naj občine zavarujejo pri zavarovalnem zavodu proti malenkostni letni premiji. Občinski denar, naložen v čekovnem uradu, se naj vedno vodi kot gotovina. Vse doklade in trošarine se bodo nakazovale občinam na čekovni urad. Občine ne bodo dobile denarja, temveč obvestilo, da je znesek naložen na njihov račun pri čekovnem uradu. To obvestilo naj smatra blagajnik, kakor da je sprejel gotovino, in je zato znesek vpisati v blagajniški dnevnik med dohodke, čeprav blagajnik denarja ni prejel. Predstavljati si mora, da je denar prevzel mesto njega čekovni urad. Ni pravilno, da občine naložbe v čekovnem uradu vpisujejo med izdatke in dvige med dohodke. V čekovnem uradu naloženi denar se sploh ne sme dvigati, temveč je odrejati izplačila s čekovnimi nakaznicami, na katerih je označiti naslov stranke, kateri se naj denar izplača. Tudi za čekovno izplačilo mora župan izpolniti plačilni nalog. Mesto podpisa stranke na pobotnici je smatrati odrezek čekovnega nakazila. Na robu blagajniškega dnevnika je pod pripombami označiti pri vsakem vplačilu in izplačilu po čekovnem uradu »Ph« in številko ček. izpiskov, ki jih je posebej hraniti, urejene po tekočih številkah. Če se mora stranki, ki se ji je izplačalo po ček. uradu, odtegniti pobotniška taksa ali uslužbenski odnosno prometni davek, je odtegljaje odšteti in nakazati za toliko manj, kolikor znašajo odtegljaji. V blagajniškem dnevniku sc napiše celotni znesek brez odtegljaja, na čekovni nakaznici zmanjšani znesek, razliko pa je vpisati v depozitni dnevnik. 6. Po § 100. zakona o občinah se mora občinsko gospodarstvo vršiti po odobrenem proračunu. Prekoračenja proračunskih postavk niso dovoljena brez odobritve. C) tem je bil govor že na sir. 21. Župan kot nakazovalec se mora pred izdajo plačilnega naloga v razdelilniku prepričati, ali je še za izplačilo na razpolago dovolj kredita. Če bi bila z nameravanim izplačilom proračunska postavka prekoračena, se plačilni nalog ne sme izdati. Za točno izvrševanje tega predpisa je poleg župana odgovoren tudi blagajnik. V primeru, da župan kot nakazovalec izda plačilni nalog, kljub temu da v proračunu ni več na razpolago kredita, blagajnik tega nakazila po čl. %. pravilnika ne sme izvršiti, temveč mora plačilni nalog županu vrniti s pismeno pripombo. Če župan svojo izplačilno naredbo ponovi, jo mora blagajnik izvršiti, toda sedaj samo na županovo odgovornost. Prekoračene proračunske postavke se smejo izplačati šele, ko si je župan kot nakazovalec priskrbel sklep odbora in odobritev nadzornega oblastva. Župan poroča na prvi seji občinskemu odboru, katera postavka v proračunu je že izčrpana, za koliko jo bo treba povečati in od kod se bo vzelo kritje. Kritje jc možno: a) iz rezervnih kreditov, b) z virmiranjem, c) s prihranki v drugih postavkah, ali z več prejetimi dohodki. a) V prvi vrsti se bodo porabili za prekoračenje proračuna rezervni krediti ali krediti za nepričakovane izdatke v poglavju 17. Ta kredit je namenjen za povečanje prenizko preliminiranih proračunskih postavk, i/.vzemši osebne izdatke, ali pa za izdatke, ki v proračunu sploh niso bili predvideni. V razdelilnik se vpisujejo pod poglavjem 17. samo izdatki, ki v proračunu niso bili predvideni, vsi drugi izdatki, ki so bili v proračunu prenizko predvideni, pa se morajo porazdeliti v razdelilniku med ostala poglavja. V nobenem primeru se ne more iz poglavja 17. več izdati, kakor znašajo odobreni rezervni krediti. Važno pri tem je določilo čl. 16. pravilnika, da vse te kredite troši občinski odbor brez odobrenja nadzornega oblastva. Ker o teh kreditih odloča občinski odbor samostojno, zato so maksimirani na 2% stvarnih izdatkov v odobrenem proračunu. Vsakemu plačilnemu nalogu iz poglavja 17. je vedno priključiti v izvlečku overovljeni prepis sejnega zapisnika dotične seje občinskega odbora. v kateri je bilo trošenje rezervnega kredita odobreno. Brez te priloge krajevna kontrola teh izdatkov ne ho odobrila. b) Pod besedo virmiranje v ožjem pomenu besede jc razumeti povečanje prekoračene postavke iz neizrabljene druge postavke istega poglavja. Na primer v poglavju 7., ki ima IK postavk, je že izčrpan kredit za potnine, bo pa predvidoma neizrabljen kredit za najemnine, ali kurjavo pisarne. Prihranki na- jemnine sc lahko porabijo za povečanje izdatkov za potnine. To virmiranje mora skleniti občinski odbor, sklep pa je predložiti v odobritev okrajnemu načelstvu in ne banski upravi. Proračun ukožnega sklada se mora smatrati kot eno poglavje, v kaierem so partije in pozicije sorodne postavke, ki jih je dopustno virmi-rati po sklepu občinskega odbora (občinske uprave) z odobrenjem okrajnega načelstva. c) Vsa ostala prekoračenja, ki jih ni mogoče kriii niti z rezervnimi krediti, ker so že izčrpani, niti z virmiranjem, se krijejo z n a k 11 a d n i m i ali izrednimi kredit i. Na primer: za ceste je bilo v proračunu odobreno 5000 Din. Ta kredit je že izčrpan, mora pa občina popraviti del ceste, ki je bila poškodovana zaradi nlazovja ali povodnji. To popravilo bo stalo najmanj 5000 Din. Postavka za ceste se bo v proračunu prekoračila za 5000 Din. Prekoračenje se bo moralo kriti z izrednim kreditom, ki ga je treba poiskati v razdelilniku. Krije se lahko to prekoračenje ali z več prejetimi dohodki, to so dohodki, ki so bili doseženi preko proračuna ali pa s prihranki v ostalih poglavjih. Če ni niti več prejetih dohodkov, niti prihrankov, bo morala občina gledati, da krije to neodložljivo prekoračenje ali s kratkoročnim posojilom, katerega odplačilo se no vneslo v prihodnji proračun, ali pa z uvedbo novih davščin po prvem odstavku § 98. zakona o občinah. O naknadnih kreditih mora sklepati občinski odbor, sklep pa je predložiti v odobritev oblastvu, ki je odobrilo občinski proračun. Na županskih tečajih so bili izneseni ugovori, češ da so večkrat izdatki tako nujni, da se ne more čakati na sejo občinskega odbora in se mora izvršiti prekoračenje brez odborovega sklepa. V nujnih in neodložljivih primerih določa čl. 25. pravilnika, da odloča o izrednih kreditih občinska uprava v smislu § 85. zakona o občinah. Za te kredite ni potreben naknadni sklep občinskega odbora, mora pa uprava občinski odbor o tem obvestiti zaradi vednosti. Te sklepe tudi ne odobrava banska uprava, temveč okrajno načelstvo. Za nujne primere že zakon sam predvideva pospešen postopek. Vsako izmed navedenih prekoračenj mora biti v razdelilniku razvidno, in sicer na ta način, da se z rdečilom prišteje postavki (poziciji) znesek, za koliko je bila postavka povečana; hkrati se je sklicevati na postavko, iz katere se je prekoračenje krilo in to postavko je z rdečilom za toliko zmanjšati, kolikor je bilo potrebno za pokritje prekoračenja. Da je postopanje pravilno, je vsako prekoračenje dokazati z odobritvenim odlokom nadzornega oblastva, pri rezervnih kreditih s sklepom občinskega odbora. Vsak sklep naj bi se glasil na primer takole: Občinski odbor (v nujnih primerih občinska uprava) je sklenil, da se v proračunu za I. ... prekorači partija ... pozicija ... od Din ... na Din ... Razlika Din ... se krije z rezervnim kreditom Din ... iz partije 17 ali z virmiranjem iz partije ... pozicije ...; ali z naknadnim kreditom in sicer s pri- hrankom v partiji ... poziciji ... v znesku Din ..., čili z več prejetim dohodkom v partiji ... poziciji ... v znesku Din ... — Vsako prekoračenje je treba pojasniti in utemeljiti. ?. Kontrola nad blagajniškim poslovanjem. Po čl. 84., točki 4., mora blagajnik vsak mesec zadnjega zaključiti vse blagajniške dnevnike in pomožne knjige (taksni dnevnik, izkaz izdanih živinskih potnih listov, oglednih listov, izkaz podaljšanj in prenosa lastništev, izkaz pobranih trošarin, tehtarin itd.). Pod dohodke in izdatke je potegniti črto in jih sešteti. Ker je dohodkov vedno manj kakor izdatkov, je čez prazno stran blagajniškega dnevnika potegniti poševno črto in to čez toliko strani, dokler se ne pride v isto višino, v kateri so na nasprotni strani izdatki. V vseh blagajniških dnevnikih je zaključek označiti z besedami: Zaključeno dne ... z dohodki Din ..., z izdatki Din ..., s prebitkom Din ... — Zaključene blagajniške dnevnike podpišeta mesečno župan in blagajnik, trimesečno blagajnik in člani uprave. Prebitek v blagajniškem dnevniku se prenese v naslednji mesec med redne dohodke kot prva postavka (čl. 89. pravilnika). Dosedaj so se prenašali pri zaključkih vedno le celokupni dohodki in celokupni izdatki. Lega po novem pravilniku ni. Da se dobi pregled vseh dohodkov in izdatkov, se naj vodi vsak mesec rekapitulacija mi koncu blagajniškega dnevnika. Vse občine morajo voditi najmanj tri blagajniške dnevnike: za občino, za ubožni sklad in depozitni dnevnik. Nekatere občine imajo razen tega še blagajniški dnevnik sklada ljudskega dela in blagajniški dnevnik tujskoprometne davščine. Mesečni zaključki vseh dnevnikov se prenesejo v posebno tiskovino, tako zvani izpisek blagajniškega stanja, iz katerega se vidi skupni prebitek vseh blagajniških dnevnikov. Ko je ugotovljen skupni prebitek (saldo), je prešteti gotovino v blagajni. Poleg gotovine tvori kritje blagajniškega stanja še naložba v čekovnem uradu po zadnjem izpisku. Po čl. 87. pravilnika in po § 84. zakona o občinah mora pregledati župan občinsko blagajno vsaki poslednji dan v mesecu in poročati o tem občinski upravi in občinskemu odboru. Občinska uprava pregleda vsake tri mesece stanje blagajne (§ 101. zakona o občinah), ga primerja z računskimi knjigami in pobotnicami ter poda o tem poročilo občinskemu odboru. Vsa ta poročila morajo biti vedno tudi zabeležena v sejnem zapisniku. Občinska uprava se mora pri svojih pregledih prepričati, dali se ni mogoče kje prekoračil proračunski kredit brez odobrenja, dali so pobotnice pravilno kolkovane in davki odtegnjeni ter dali so vsi odtegljaji vpisani v depozitni dnevnik. Za vsako proračunsko leto je treba 16 izpiskov blagajniškega stanja, in sicer 12, ki jih podpišeta župan in blagajnik, 4 pa, ki jih podpišejo blagajnik in člani uprave. Izpiske je hraniti kot prilogo blagajniških dnevnikov. O vseh pregledih je poročati občinskemu odboru na podlagi izpiska. Odboru je poročati tudi o vseh podporah, ki jih je občina sprejela, in kako so se uporabile. Predložiti je odboru mezdne pole, da se ugotovi pravilnost podpisov in izplačil, in druge obračune. V tein pogledu so bile ugotovljene v nekaterih občinah velike nerodnosti, ki so se ponekod končale celo pred sodiščem. Opustitev mesečnega in trimesečnega pregleda občinske blagajne pomeni nerednost po zakonu o občinah. Če se pri pregledu blagajne in štetju denarja ugotovi več denarja, ni ta denar last blagajnika temveč ga je pustiti v blagajni in znesek vpisati v depozitni dnevnik med dohodke. V primeru, chi se pozneje kdaj ta višek pojasni, se lahko zopet vpiše med izdatke. Če pa se ugotovi v blagajni primanjkljaj, ga mora blagajnik takoj založiti. Če blagajnik primanjkljaja ne položi, je sestaviti z njim zapisnik in vpisati primanjkljaj v depozitni dnevnik med izdatke na račun blagajnika. Če gre za večji znesek, je zapisnik izročiti sodišču in ga zaprositi za zavarovanje primanjkljaja po veljavnih predpisih (čl. 90. pravilnika). ., točka I. in 2. uredbe, oziroma tudi z navedbo in morebitnimi dokazili. da ni pomisleka zoper dovoljenje po čl. 4. in 5. uredbe. Utemel jitev prošn je v tem smislu je potrebna tudi pri tu jih državljanih, ker more komisija dovol jenje za prenos lastninske pravice ali potrditev zakupodaje odreči na osnovi čl. ali 5., točka I. in 2. uredbe, brez ozira na to, da je ministrstvo, upoštevajoč določbe čl. 4. in 5., točka uredbe, načelno odobritev že izdalo. Taka odobritev v primeru prenosa lastninske pravice po oporoki ni potrebna, v kolikor bi dotična oseba imela pravico do tega tudi kot zakoniti dedič. Zakl j učna beseda. Ker se ne more vnaprej vedeti, ali bo poklicana komisija izdala zaprošeno predmetno dovoljenje, ki omogočuje zemlje-knjižni vpis, nastane vprašanje, ali je poslej k o n k r e t n e pravne posle, z I n s t i k u p o - p ro d a j n e pogodbe, vršiti pod p o g o j e m , da jim zemljiško-prometna komisija ne bo nasprotovala. To ni potrebno, ker se smatra po čl. 1., odst. 2. uredbe pravni posel v primeru neodobritve po komisiji kot nesklenjen. Vendar pa so mišljeni tu le pravni posli med živimi. Kar s e p osebe j o b čin tiče, vrše te po svojih zastopnikih v zemljiško-prometnih komisijah važno nalogo. Zato je potrebna skrbna izbira teh zastopnikov. Ti naj se do dobra seznanijo z vsemi obstoječimi pravnimi predpisi, v kar jim služi tudi ta razprava. Občine so bile na te predpise v splošnem (na kratko) opozorjene tudi od svojih nadrejenih oblastev. Slednjič opozarjam na razpravo Josipa Petrinoviča, »Ogra-ničenja prava sticanja vlasništva i drugih stvarnih pravo na ne-pokretnostima od strane stranih državljana n vezi propisa §-a 26 iinansijskog zakona za 1937/38 godinu«. Ta obširna razprava, priobčena v SI. Glasniku notranjega ministrstva br. 8 od letos, se omejuje na predmet glasom naslova, zadevno uredbo pa omenja le na kratko. Občinski dom. Po § 13 zakona o občinah mora imeti vsaka občina na svojem sedežu na primernem in dostojnem mestu občinski dom. S § 140 cit. zakona jo določen za postavitev občinskega doma skrajni rok 13 let. Leta 1948. bi torej morale imeti vse občine občinske domove postavljene. Dokler ni komasacija občin dokončno izvršena in dokler še niso popolnoma ustaljene meje, nazivi in sedeži občin, tako dolgo na gradnjo občinskega doma ni misliti. Gradnjo občinskih domov je zadrževal tudi neugodni gospodarski položaj občin, ki vsa leta od 1931 dalje zaradi davčnih zastankov niso dobivale vseh pro-računanih doklad; zaradi pomanjkljive kontrole nad pijačami, podvrženimi občinski trošarini, se je tudi izpad občinskih trošarin od leta do leta večal, in vse to je imelo za posledico, da občine niso bile v stanu kriti niti najnujnejših potrebščin. Za investicije in nove zgradbe pa sploh ni bilo sredstev. Komasacija občin gre h koncu in v naše občine bo, upamo, prišla nazaj ona stalnost in urejenost, kakor so jo uživale nemoteno z malimi in redkimi spremembami od svoje ustanovitve, to je približno od I. 1830 dalje. Tudi gospodarske težave se počasi popravljajo in izboljšujejo in tako bo sčasoma nastopilo stanje, ko za gradnjo občinskega doma ne bo resnejših pomislekov. Občinski dom je za občine nujno potreben. Bivše, male občine so brez lastnega doma morale izhajati, ker si ga niso mogle zgraditi, prejšnji občinski red pa tudi ni poznal občinskih uradov, ampak samo županstva. Občinska pisarna je bila i>o navadi v hiši vsakokratnega župana. Pri selitvah občinske pisarne pa so se večkrat važni spisi porazgubili in še danes najdemo na podstrešju bivših županov sledove, da je bila. v hiši svo j čas občinska pisarna. Saj to tudi ni čudno, če pomislimo, kakšne primitivne razmere so takrat vladale v naših občinah. Župan je bil tajnik, blagajnik, sluga, vse v eni osebi, opravilni zapisnik se je le redko kje vodil, na nranjevanje spisov se ni polagala nobena važnost, evidence spisov in inventarnega izkaza ni bilo. Pri prevzemu občine se je gledalo na to, da je novi župan prevzel uradno štam-bilko in denar, če ga je kaj bilo, uradni spisi in inventarni predmeti so se pri teh prevzemih večjidel porazgubili in prešli v privatne roke. Občina po novem zakonu o občinah je javni urad s stalno občinsko pisarno in z rednimi uradnimi urami. Zato se zahteva, da mora imeti občinski dom prostore za pisarno, za čakalnico, za seje občinskega odbora in zapore. Ker večina naših občin še nima lastnega občinskega doma, si pomagajo na ta način, da si vzamejo v najem najnujnejše prostore v kaki privatni hiši proti plačilu mesečne najemnine, največkrat samo po eno sobo, v kateri je vse skupaj: čakalnica, sejna soba in obč. pisarna. Zaradi pomanjkanja prostorov redno poslovanje silno trpi in je občinski tajnik izpostavl jen ves dan navalu strank, ki mu ne pustijo, da bi lahko svoje delo v miru vršil. To je največkrat vzrok, da so rešitve površne, nepremišljene, da delo zastaja in se kopičijo zaostanki. Pripetilo se je že celo, da so izginili važni spisi, ki so jih odnesle stranke po pomoti, pa tudi iz zlobe in maščevanja. Popolni red v naših občinah bo šele takrat, ko bodo imele stalne, kvalificirane tajnike in lastne občinske domove. Ko se bodo gospodarske razmere zboljšale, naj občine vse potrebno ukrenejo, da si zgrade svoj dom. Sedanje najemnine tudi nekaj stanejo, in če znaša najemnina samo 200 din mesečno, ic to na leto 2400 din, v 10 letih 24.000 din. S tem denarjem bi obči na že lahko plačala obresti posojila za zgradbo doma, v katerem naj bi se predvideli še prostori n. pr. za pošto, orožništvo, finančno kontrolo ifd. Občinski dom bi bil za občino celo stalen vir dohodkov, s katerim bi se dalo odplačevati najeto posojilo. Občinski odbori naj začnejo o tem resno premišljevati in naj poskrbijo, da bodo sklepi prešli čimprej do dejanj. Načrt gradn je in odplačila je predložiti predhodno nadzornemu oblastvu. ) z mitaufttga sprtston Priposestvovanje domovinsfva po 8 IT. zakona o občinah, prostovoljnost bivanja. Slaboumno Angelo G. je oddala n jena domovna občina St. v oskrbo neki Mariji Č. iz občine Š., ter je plačevala zanjo tej Mariji Č. oskrbnino. To je trajalo nad 10 let, tako da je Angela G. bivala pri svoji rediteljici v občini š. preko 10 let, in to po doseženi polnoletnosti. Občina St. je smatrala sedaj, da si je pridobila Angela G. v občini Š. domovinsko pravico na podlagi 10 letnega bivanja po zadnjem odstavku § 17. zakona o občinah, ter je to pravico napram občini Š. uveljavila. Občina Š. pa je njeno zahtevo odbila, nakar je pristojno okrajno načelstvo v sporu med temu občinama odločilo, (la je navedena obdržala članstvo v občini St., ker je sicer bivala v Š. nad 10 let, vendar pa se ni v tej občini prostovoljno in trajno naselila. Njena nastanitev in njeno bivanje v Š. je ostalo tudi po njeni polnoletnosti neodvisno od njene volje in zavisi samo od volje občine St.-, ki zanjo plačuje vzdrževalnino privatni osebi enako, kot bi jo plačevala kaki javni ustanovi. Na pritožbo občine St. je kraljevska banska uprava to odločbo na podlagi § 122. z. u. p. in § 17. zakona o občinah izpremenila in odločila, da je Angela G. pridobila članstvo občine Š. Glasom razlogov te odločbe smatra kraljevska banska uprava za ugotovljeno, du je Angela G. izpolnila vse pogoje, ki jih zahteva 8 17. zakona o občinah za pridobitev občinskega članstva na podlagi desetletnega bivanja, ker biva v občini š. po doseženi polnoletnosti že preko 10 let nepretrgoma, ker ni bila obsojena na izgubo častnih pravic in ker je bilo njeno bivanje v Š. stalno in ne začasno odnosno prisiljeno, kljub temu, da je občina St. plačevala rediteljici Mariji Č. podporo za njeno oskrbo. Občinsko članstvo na podlagi desetletnega bivanja se pridobi po sili zakona in ni odvisno od volje posameznika, zato je duševna omejenost oskrbovanke pri presoji avtomatičnega pridobivanja občinskega članstva irelevantna. Proti tej odločbi je vložila občina Š. v zakonitem roku tožbo na upravno sodišče. V tožbi navaja, da se Angela G. ne more izkazati, da biva v občini 10 let. Stalno bivališče ima državljan v tisti občini, kamor se je prostovoljno naselil z namenom, da tam trajno ostane. Angela G. pu v duševnem stanju, kot je, ni odločala niti pred svojo polnoletnostjo niti potem, kje bo bivula, temveč jo je občina St. oddala brez njene volje v ž. Občina St. je tudi ni poslala v Š., da se tam stalno nastani, nego zato, da jo Marija Č. proti plučilu oskrbuje. Prav tako Č. nima namena jo trajno držati pri sebi, temveč le toliko časa, dokler kdo zanjo plačuje. Ker tedaj Angela G. zaradi umo-bolnosti ne more imeti volje in namena, da bi se kje naselila in tudi niina zakonitega zastopnika, ki bi mogel suplirati njeno voljo, o prostovoljni naselitvi z namenom trajnega bivanja v Š. pri njej ne more biti govoru. Pa tudi objektivnih okolnosti v tem oziru ni, ker je inorula Angela G. iti tja in ostuti tam, kjer je hotela občina St. Bivanje navedene v Š. je ostalo zato vedno provizorično in ne more biti podlaga za pridobitev članstva po š 17., odst. 4. Ta pridobitev predpostavlja prostovoljno naselitev z namenom trajnega bivanja in ni povsem avtomatična in neodvisna od volje posameznika, ker pravi § 17., zadnji odstavek, du lahko prizadeti obdrži članstvo stare občine, če to izjavi. Razen tega pa Angela G., ker je umobolna in enuku otroku pod 7 leti, ne uživa častnih pravic in tudi zuto nima pogojev za pridobitev članstva po § 17. z. o. Upravno sodišče je z razsodbo z dne 2. junija 1057 št. A 6/37/1A tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo banske upruve razveljavilo. Svoj izrek utemeljuje nastopno: Po § 17., odst. 4 z. o. pridobi občinsko članstvo oseba, ki 1. biva stalno 10 let v občini, in kuteri 2. občina ne more prigovarjati, da ne uživa čustnih pruvic. oziroma du je v preiskavi ali pod obtožbo zaradi dejanj, ki imajo za posledico izgubo častnih pravic. Kuj je razumeti pod »bivanjem« v občini, zakon ne določa podrobneje, vendar je izven dvoma, da pod tem izrazom ni mišljena le telesna prisotnost v občini, nastala in vzdrževana iz poljubnega razloga, temveč, da je zakonodajalec pri tem imel v mislih le bivanje, pod katerim se smatra po že ustaljenem pravnem naziranju le vzdrževanje v izvestnem kraju, nastalo po volji ]) r i z a d e t e osebe in z namenom trajno ostati v tem kraju. Če bi se to stališče ne sprejelo in če bi zadostovala golu prisotnost v občini, ki bi bila neprekinjena in trujala 10 let, tedaj bi mogle dobiti občinsko članstvo tudi osebe, ki so prišle v občino proti svoji volji in ki se pravilno nahajajo v njej, kakor n. pr. kaznjenci, izvestni bolniki in sl. Takega namenu določilu § 17., odst. 4. z. o. ni mogoče podtikuti in preostane le to, da se smatra za bivanje po tem določilu le že omenjeno kvalificirano bivanje. Na ta način naseliti se in trajno ostati v občini pa more le oseba, ki je v stanju razpolagati s seboj; kajti pomanjkanje take možnosti in sposobnosti izključuje namen trajne naselitve, in bivanja v občini ne more napraviti za bivanje v smislu cit. določila. Da je ta sklep pravilen, sledi tudi iz besedila na koncu odst. 4., § 17. z. o., ki določa, da avtomatska pridobitev članstva po tem določilu ne nastopi, če prizadeti izjavi, da obdrži dosedanje članstvo in dokaže, da pristojna občina na to pristane. Kdor pa ne more prosto razpolagati s svojo osebo, take izjave ne more pravnoveljavno podati, oziroma ne more doprinesti zahtevanega dokaza. Angela G. je glasom uradno-zdravniškega spričevala slaboumna in ni zmožna, da zagovarja svoje koristi, oziroma, da si sama določi svoje bivališče. Nesporno glede nje je tudi to, da jo občina St. vzdržuje že K) let in da jo je dala več kot pred 10 leti v oskrbo Mariji Č. v š. Glede na duševno stanje G. in glede na dejstvo, da določa domovna občina način ubožne oskrbe, je jasno, da je bila navedena nastanjena v Š. brez njene volje in da je tudi brez lastne volje ostala v tein kraju ter da je bila za nastanitev in za bivanje v Š. merodajna le volja občine St. Tako bivanje pa po zgoraj navedenem ne more veljati za bivanje po § 17., odst. 4., z. o. Za avtomatsko pridobitev članstva po tem zakonitem določilu manjka tedaj eden od bistvenih predpogojev. Ali tnanjku tudi drugi predpogoj: uživanje častnih pravic s strani Angele G., pa upravnemu sodišču ni bilo preiskovati, ker je na eni strani tozadevni ugovor tožeče stranke po § 576. c. p. p. v zvezi s čl. 58 zakona o državnem svetu in upravnih sodiščih nedopusten in ker obstoj ali neobstoj pomanjkanja častnih pravic pri Angeli G. ni važen. V njenem primeru zadostuje že pomanjkanje bivanja po S 17., odst. 4., za to, da si ni pridobila članstva v občini fi. po tem zakonitem določilu in je bilo že iz tega razloga napadeno odločbo razveljaviti. Upcniaitjn in cdOOTDti , 25. Kolkooanje vlog z banovinskimi kolki. Ali se mora prošnja za stavbno dovoljenje kolkovati z državnim ali z banovinskim kolkom? Kaj sploh naj se pri občini kolkujt' z banovinskimi kolki? — K. R. v B. Odgovor: Od 1. aprila 1937 dalje se za vloge in pritožbe, ki se vlagajo na bansko upravo ali njene zavode v banovinskih samoupravnih poslih, ne plačuje več državna, ampak banovinska taksa (v banovinskih kolkih). Za banovinske se smatrajo vse zadeve, ki jih banska uprava obravnava kot samoupravno oblastvo in pa zadeve, ki so v zvezi z banovinskim proračunom, to so vse vloge in pritožbe glede banovinskih davščin, podpor iz banovinskega proračuna, odnosno »Bednostnega sklada« in prošnje za vstop v banovinsko službo. Ni pa zamenjati banovinskih suinoupruvnih zadev z občinskimi. V občinskih samoupravnih zadevah se še vedno kolekujejo vse vloge in pritožbe z državnimi kolki. Z banovinskimi kolki se kolkujejo tudi vloge, ki se predlagajo banovinskim zavodom. Banovinski zavodi so: kmetijske šole na Grmu, v št. Juriju pri Celju, v Rakičanu in v Poljčah; vinarska in sadjarska šola v Mariboru; gospodinjski šoli v Mali Loki in Svečini; kmetijska poskusna in kontrolna postaja v Mariboru, vse banovinske trsnice in drevesnice, kakor tudi tečaji, ki se prirejajo na banovinskih posestvih; ribogojni zavod v Bohinjski Bistrici; gozdarska šola v Mariboru; podkovska šola v Ljubljani; gluhonemnica v Ljubljani, deško vzgajališče v Ljubljani, zavod za slepo deco v Kočevju, dečja domova v Ljubljani in v Mariboru. Banovinski zavodi so tudi bolnišnice v Brežicah, Celju, Mariboru, Murski Soboti, Novem mestu, Ptuju in Sloven jgradcu, ter hiralnice v Ptuju, v Vojniku in Gornji Radgoni in zdravilišča Golnik, Dobrna in Rogaška Slatina. Taksa na vloge znaša Din 10, za priloge Din 4, za pismene odgovore (odločbe, ki zanje stranka prosi) Din 20, za pritožbe Din 30. Oblastva, ki prejmejo vloge v banovinskih poslih kolkovane z državnimi kolki, ne vzamejo dotičnih vlog v pretres, dokler ni plačana ustrezna taksa v banovinskih kolkih. I/, gornjih pojasnil sledi, da je prošnjo za stavbno dovoljenje kolkovati z državnim kolkom. 26. Razpolaganje začasne občinske uprave z osnovno imovino občine. Po § 134. zakona o občinah je pristojnost začasne občinske uprave omejena na opravljanje tekočih poslov. Izrecno ji je prepovedana med drugim tudi odsvojitev občinske iinovine. Ker pa ne stoji v tem členu ničesar o zamenjavi občinske imovine s kako tujo imovino, prosimo pojasnila, ali sme začasna občinska uprava zamenjati občinsko parcelo s parcelo enake vrednosti, ki je last nekega posestnika!’ Odgovor: Zamenjava parcele je odsvojitev občinske osnovne imovine prav tako kakor njena odprodaja. Zato veljajo za zamenjavo iste omejitve kakor za odsvojitev sploh, na primer potreba odobritve odborovega sklepa o zamenjavi po § 81. zakona o občinah, prepoved zamenjave po začasni občinski upravi itd. To, da pri zamenjavi občina ničesar ne izgubi, naj vas ne moti. Po § 92. cit. zakona mora ostati občinska osnovna imovina neokrnjena; tudi odprodaja zemljiške parcele se dovoli samo proti povračilu njene polne vrednosti, in to povračilo preide v sestav občinske osnovne imovine. 27. Pravna sredstva proti odobritvi odnosno neodobritvi občinskega proračuna. Ali se more vložiti pritožba proti odločbi banske uprave, s katero je ta odobrila občinski proračun? Kje se taka pritožba vlaga in v katerem roku? . . . Obč. B. Odgovor: To vprašanje je bilo sporno, odkar je v veljavi zakon o občinah, in je deloma sporno še danes. — Predvsem moramo ločiti, k d o vlaga pritožbo: ali poedinec (občan, davkoplačevalec) ali občina sama. P o edin ec nima proti občinskemu proračunu druge poti, nego po § 96. zakona o občinah pripuSčeno možnost, da potom p r i p o m b k osnutku proračuna pove svoje mnenje. O njegovih pripombah razpravlja občinski odbor in nadzorno oblastvo, ki pa mu nista dolžna izdati o njegovih zahtevkih kakršnokoli (pismeno ali ustno) rešitev. Proti odobritveni odločbi banske uprave, s katero šele postane občinski proračun pravnoveljaven, se poedinec ne more pritožiti; kajti s proračunskim aktom on sam ni neposredno prizadet. Pač pa se more pritožiti proti poedinim odlokom občine (plačilnim nalogom itd.), s katerimi ona v izvajanju odobrenega proračuna zahteva od njega neposredno kako dajatev (trošarino, takso itd.). V tej svoji pritožbi pa more obenem tudi izpodbijati zakonitost odobritvene odločbe banske uprave, na kateri plačilni nalog sloni. Poedinec more torej odo-britveni akt banske uprave napasti šele v trenutku, ko ga ta akt neposredno zadene, to je, ko terja občina od njega na podlagi tegu akta plačila. — Za pritožbeni postopek veljajo predpisi § 135. zakona o občinah in pa zakon o občnem upravnem postopku (proti plačilnemu nalogu občine ugovor v 8 dneh, proti odklonilni odločbi občinskega odbora pa pritožba na okrajno načelstvo v 15 dneh, s čimer je redna upravna pot izčrpana. Možna je le še tožba na upravno sodišče, ki se vlaga v 30 dneh neposredno pri upravnem sodišču. Omenjeni ugovor in pritožba pu se vlagata pri občini). Občina ima po našem mnenju pravico, da se proti odobritvenemu odloku banske uprave pritoži na ministrstvo. To stališče je tudi upravno sodišče že opetovano zavzelo. ,Saj utegne banska uprava globoko poseči v pravice in v interese občine, ako pri reševanju njenega proračuna črta ali znižuje odnosno zvišuje poedine izdatke, črta od občine novo uvedene davščine ali jih spreminja itd. Občina je s takimi spremembami neposredno prizadeta, včasih zelo občutno, ter mora že po občnih pravnih načelih, posebej pa še po § 114. z. u. p. imeti pravico, da se proti takim posegom pritoži na eno neposredno višje oblastvo. Todu ministrstvo financ, ki v proračunskih stvareh odloča kot drugostopno oblastvo, stoji na drugačnem stališču. Ono pravi, da — to citiramo dobesedno — »banska uprava donese svojo rešitev na osnovi odredbe §§ 95. in 98. zakona o občinah, s katero ji je dana pravica, da rešuje vprašanja te vrste na osnovi svoje svobodne ocene, u v takem primeru pritožba na pristojno višje oblastvo ni dopuščena«. S to utemeljitvijo zavrača ministrstvo financ dosledno vsako pritožbo. Zato nima dosti smisla, vlagati proti odobritveni odločbi banske uprave pritožbe, in to niti za poedinca, ki pravice do pritožbe brez dvoma nima, niti zn občino, koje pritožbenu pravica je vsaj sporna. 28. Kolkovanje vlog ubožnega značaja. Pod tem naslovom je »Samouprava« v 4. številki na strani 84 (20. vprašanje) priobčila kot odgovor na vprašanje občine G. pojasnilo ministrstva financ z dne 23. avgusta 1936, Til br. 55293, po katerem se morajo tudi prošnje za podpore in za ubožna spričevala taksirati po tar. post. 1 taksnega zakona (to je od 1. aprila 1937 dalje z 10 Din). Ker je to tolmačenje vzbudilo — sodeč po došlih protestih — precej (in umljive) nejevolje, in ker je izglodalo, da ni v skladu niti s t. 6. člena 5. (oprostitev siromašnih oseb) niti s t. 2. člena 6. taksnega zakona (oprostitev potrdil o siromaštvu in prošenj zanje), smo se obrnili preko banske uprave na finančno ravnateljstvo s prošnjo, da pribavi avtentično tolmačenje o vprašanju, kako naj se zgoraj omenjene vloge in rešitve tuksirajo. Prejeli smo avtentično odločitev, da so potrdila o siromaštvu in prošnje zanje sicer proste takse, da pa se ta potrdila ne morejo uporabljati za prošnje, opozoritve in vloge (t. p. 1 taks. znk.) in da se morajo torej tudi prošnje zu podpore p red pisno k o 1 k o v u t i. To velja tudi za prošnje zn podpore, vložene po osebah, ki so ubožne v smislu naših ubožnih zakonov, torej tudi za občinske reveže. — Na tem se ne da ničesar izpre-meniti, pa naj izgleda še tako trdo in neumestno (ubožne podpore znašajo včasih same komaj 10 Din). Dati vam ne moremo drugcgu nasveta nego tega, da obravnavate vse ubožne zadeve uradoma, to je ne na prošnjo ubožca, temveč po lastni iniciativi, izvršujoč dolžnosti občine, ki mora sama skrbeti za to, da so ubožci z vsem potrebnim oskrbljeni. Opozarjamo, da je ustna prošnja, sprejeta na zapisnik, tudi vloga in bi se imela kot taka taksirati z 10 Din. Če pa poslujete uradoma, take vloge odpadejo. Priredite, odnosno izpremenite v tem smislu svoje ubožne tiskovine (zapisnike, za-sliševalne pole itd.); iz nobene ne sme biti razvidno, da poslujete morda na prošnjo ubožca. Pri majhni občini in v majhnih stvareh lahko vsa pisarija odpade: priprave so ustne in občinski odbor razdeli podpore uradoma. Obzot Uslužbenski davek od prejemkov županov in drugih občinskih funkcionarjev. Do čim se izvaja pri nas zakon o neposrednih davkih glede obdavčenja prejemkov občinskih uslužbencev precej enakomerno, je bila praksa glede obdavčenja prejemkov občinskih častnih organov (županov, članov občinske uprave in občinskih odbornikov) do zadnjega časa zelo neenotna. Nekatere davčne uprave tega davka sploh niso pobirale, druge zopet precej strogo, pri čemer pa so ga ene predpisovale po čl. 95., druge po čl. 96. cit. zakona, ene priznale odbitke po čl. 95. in onerozne prejemke po t. 9. čl. 89. pravilnika k cit. zakonu, druge zopet ne itd. Kakor znano, loči zakon o neposrednih davkih prejemke, ki se ponavljajo (povratni prejemki, čl. 91. in 95.) in prejemke, ki se pojavljajo od primera do primera (čl. 96.). Obojni so podvrženi uslužbenskemu davku, ki pa se različno odmerja. Da bo v obdavčevanju prejemkov občinskih častnih organov več jasnosti in da bodo postopale davčne uprave enotno, je izdala finančna direkcija na vse davčne uprave in oddelke finančne kontrole okrožnico, iz katere posnemamo — ker je okrožnica enake važnosti tudi za občine — naslednje: »Prejemki predsednikov občine kakor tudi ostalih častnih organov, navedenih v §§ 67. in 75. zakona o občinah, ki jih dobivajo le-ti iz občinske blagajne za vršitev svojih funkcij, so zavezani uslužbenskemu davku brez ozira na to, pod kakšnim naslovom se jim odškodnine za te posle izplačujejo. V kolikor imajo te odškodnine značaj povratnih prejemkov v smislu čl. 91. zakona o neposrednih davkih, ker so določene vnaprej po statutih ali po pogodbi v stalnem znesku ter se izplačujejo dnevno, tedensko, mesečno ali v drugih razdobjih v teku leta, spadajo pod u s 1 u ž. b e n s k i davek po čl. 95. zakona o neposrednih davkih. Ako pa se odškodnina za vršitev te funkcije izplačuje po pogodbi ali sicer kot nepogojena nagrada samo enkrat na leto, četudi je po znesku točno in vnaprej določena, tedaj se kvalificira tak dohodek kot prejemek, ki se pojavlja od primera do primera in ki je zavezan uslužbenskemu davku po čl. 96. zakona o neposrednih davkih. Razume se.