Poslej »Zdravica« ni več doživela bistvenih ne formalnih ne vsebinskih izprememb; — ne v rokopisih, ne v natiskih. V oba cenzurna rokopisa je Prešeren vsprejel ter v novem črkopisu, v gajici, le kar na čisto v oba prepisal ono, v faksimiliranem rokopisu že doseženo obliko. Le da v oba z eno samo zelo posrečeno varianto še v 4. strofi: »O b i 1 n o s t bi 6 d o naša last.« In pa, — to bodi spet še enkrat pribito! — v oba soglasno vzprejel in prepisal »Zdravico« brez 3. strofe: V sovražnike z oblakov Rodii naj našga treši grom; Prost, ko je bil očakov, Naprej naj bo Slovencov dom; Naj zdrobe Njih roke Si spone, ki jim še teže!5 Ne v Blasnikovem, ne v muzejskem manu-skriptu Poezij Prešernovih ni te strofe. Dasi jo imata dosledno prej obadva rokopisa 4a in 4h, kakor tudi Macunov prepis.8 Ni pa šteti te opustitve za novo fazo razvoja, kakor je bilo prej šteti izločitev strofe »Ljubezni sladke spone«. Žrtev je ta izpustitev bila edinole — cenzuri! Tisti dunajski cenzuri, ki še 4. strofe ni prenesla, ampak jo z rdečo črto ob levem kraju kot državnemu javnemu miru kruto nevarno obsodila,7 dasi je četrta strofa v primeri s tretjo zelo dobrohotno mila: Edinost, sreča, sprava K nam naj nazaj se verne jo; Otrok, kar ima Slava, Vsi naj si v roke sežejo, De oblast In z njo čast, Ko pred, spet naša boste last!8 Da je Prešeren izpustil v Poezijah 3. strofo le kot žrtev cenzuri; da je to bila torej le neka povsem nebistvena, ker le vsled vnanje sile slučajna izprememba, ne pa izprememba iz notranjih organskih razlogov; to ugotovitev nam potrjujeta tudi oba natiska »Zdravice« iz poznejših, svobodnejših dni: natiska iz 1. 1848. V Novicah in v Čbelici V. je obveljavil poet 1. 1848. spet popolno obliko s 3. strofo vred; tisto obliko torej, ki jo ima faksimilirani rokopis 4a, kakor tudi že 4b in Macunov prepis! Čudno le, da je podal Prešeren v na-tisku »Zdravico« obakrat spet po rokopisih 4a in 4b celo brez one boljše variante, ki sta jo v zadnjem verzu 4. strofe imela oba rokopisa Poezij: De oblast In z njo čast, Obilnost bosta naša last? 5 Iz Novic 1848, str. 69. 6 Lj. Zv. 1925, 32. Celo nepoznan je golih materialnih tekstov samih! Otresimo si prah s čevljev, preden stopamo v svetišče! 7 Prav kakor 1. 1917. policijska oblast — slovenski možje! — v Ljubljani. 8 Iz Novic 1848, str. 69. Nikakor pa ni nova faza razvoja, ampak le nekaka posvetitev speva novi dobi, letu 1848.; prenos le speva iz njegove visoke brezčasnosti v živo konkretno sodobnost — končno tista nova varianta, ki jo imata oba natiska »Zdravice«: Ker zdaj vas, Kakor nas Jo serčno branit' kliče čas! In tako pojdi spet iznova v naš svet, zlata kaplja iz Prešernovega duha, budit literatom vest, budit narodu bolest! V Ljubljani, 17. XI. 1925. ZAPISKI. SLOVSTVO. France Prešeren poet in umetnik. Kot komentar k izdaji iz leta 1847. v proučevanje umetnosti poetovega dela priredil dr. Avgust Ž i g o n. V Celovcu, 1914. Tiskala in založila Tiskarna družbe sv. Mohorja, — Ovitek ima letnico 1925. Knjiga je brez kazala in priča, da je izdaja v tej obliki delo založnikovo. Nekatera poglavja so tudi datirana n. pr. str. XII: Septembra 1913., str. XXXVIII: Oktobra-novembra 1913., str. LXXV—XCVII, ki je bila objavljena v Lj. Zvonu 1. 1918., ima pristavek: V Ljubljani leta 1914. Tedaj delo v tej obliki in kakor bomo videli, tudi v nepopolni celoti ni poteklo danes iz pisateljeve roke, ampak je bilo napisano že pred nekaj leti. O tem priča poleg naslovne strani tudi pravopis, dasi ima jezik še posebne svojstvenosti. Ta knjiga je zadnje delo Žigonove borbe za pojmovanje pesniških in umetniških kakovosti Prešernovih, zadnji, še ne zaključeni sklep dosedanjega proučavanja. Kar je Žigon v dvajsetih letih nanosil ožjega in širšega znanstvenega materiala o Prešernu, toliko kot nihče drugi, ga je tu sklenil v sodbe; te sodbe so se strnile v novo vsebino: apoteozo Prešernove umetnosti, ki nosi znanstveno ime: komentar. S tem bi rad označil dvopoteznost te knjige; povedati hočem, da na znanstvenih podlagah sloni pesem in da se osebno doživljanje in razumevanje Prešerna, opremljeno z znanstvenimi sredstvi in metodo, odločno zaveda svojih objektivnih podlag in veljavnosti svojih zaključkov. Knjiga je pisana na način, za katerega pri nas še nimamo pripravnih pogojev, in sega v globine, za katere slovstvena veda šele sedaj išče poti, osnov in oblik. Zato njen zistem ni prijetna zabava za dijaško lahkokrilega bravca in zato njen jezik, stisnjen, borben, pribijajoč in celo ujedljiv, zlasti pesniško doznavanje, ne bo zadovoljilo znanstvenika kake druge ali celo literarne stroke, ki priznava samo anatomične rezultate. Pisatelj je s to knjigo predložil vrsto problemov takega dela sploh, sam pa je z njo hotel zajeti Prešerna pri dnu ter pokazati in dokazati njegovo vseobsežno pesniško veličino. 285 Enoto Poezij iz 1847. leta je Žigon v komen-tarne svrhe navidez razdrl in dele organsko sklenil. Pesmi nastajajo neposredno pred našimi očmi. Tako iz osebnosti in tedanjega svetovnega pogleda doumemo Prešerna poet a. Prešerna umetnika, f ormator ja, spoznamo iz podlag davnine, ki jih je razglasila sodobna romantika. Iz obojega šele nam je prav umljiva izdaja leta 1847. kot velika pesniška in umetniška enota. Razgledišče za vse to je Žigonu Čop, zato je pravi naslov naše knjige napis na I. strani: France Prešeren in Čop ov a akademija. Pisatelj nam razvije tri poglavja: 1. Stiki z literarno davnino domačo tja do Akademije, 2. Umetniško stališče Akademije Čopove, 3. Prešernove Poezije: spev o akademiji Čopovi. V prvem, uvodnem poglavju sledimo tradicijo Akademije operosorum v čebeličarjih in miselno zvezo Čebelice s pisaničarji in akademiki iz 1. 1781. Priče na to tradicijo so v Čebelici simbol čebelice in uvodna pesnitev Kastelčeva: Prijatlam Krajnlhine. Da je bil Čop duševno središče te družbe, njen duševni mojster, točno izpoveduje Prešeren zlasti v obeh Čopu posvečenih spevih, v nemškem in slovenskem. Udejstvovanje te družbe je bila Čebelica, a bila so še posebna dela: Prešernova in Čopova. Drugo poglavje je posvečeno označbi Čopovi. Besedo ima zopet Prešeren sam v obeh pesnitvah. V Čopu sta se harmonično vezala dva principa, ki sta tvorila podlago prvim romantikom: antično in moderno načelo. Sledi razvoj romantičnega filozofskega in umetniškega nazora. Žigon postavi osnove: kaos — kosmos; nomos. Tu razvije pot kaosa do kosmosa v svetu in v posameznem človeku; tudi v umetnosti gre pot od kaosa do kosmosa. Pri Prešernu se sledi ta pot še posebej na podlagi principa: nomos. To je pot neurejene subjektivnosti do umetniško utelešene objektivnosti, pot od ideje do forme, od nemirnega srca in čuvstva tja do oblik, katerih popolnost občudujemo prav pri Prešernu-romantiku bolj kot pri drugih zastopnikih romantike. Posebnosti te poti so: 1. Kaos oblikuje Pra-sila do organizma, do Kosmosa. Ta sila deluje tudi v subjektivnem kaosu posameznega človeka in človeštva; človek nosi v sebi središče, iz katerega vre njegovo urejevanje, oblikovanje. Iz teh podlag, ki so specifično romantične, moderne, je pesnik »prorok in stvarnik« (str. XXIV). 2. V izoblikovanju vnanjega telesa se ravna Prešeren umetnik po ideji, po grškem principu, po zakonu, po nomosu, katerega kvaliteti sta simetrija in arhitektonsko sorazmerje delov (metriotes). 3. Spoj moderne in antike pomeni, oblikovati iz subjekta (kaosa) zajeto vsebino po načelih klasike; to je bila sinteza Dioniza in Apolona ali rimske Minerve in Apolona; to je poudarek ženskega in moškega načela, ali brez terminov: subjektivno razgiban človek stremi po objektivnem izraza, umetnik išče forme. Individualnost se opre na veljavne principe univerzalnosti in se spoji z njo v organsko celoto: volja v bodočnost in ozir v preteklost se strneta v eno »žarišče«, ki poraja oblike. Na teh temeljih tedaj: na pesniku-pre-roku in stvarniku, na izoblikovanju sloga po »grškem« duhu: na spoju »moderne« z »antiko« je zidana »Čopova akademija«. Zadnje načelo je za Prešerna najznačilnejše, ker ga opredeljuje i nasproti nemški romantiki i nasproti sodobnemu mojstru oblike Goetheju. Kajti v Prešernu se »grški« duh očitno razodeva v rimski »formi«. V tretjem poglavju prenaša pisatelj elemente Prešernove poezije na privzete principe. Kaos: Biti poet se pravi najprej, obrniti pogled navznoter, v subjektivnost. Tako je temeljna subjektivna poteza Prešernova slovo od mladosti. Ta spor med njim in svetom se vleče od znanega pisma staršem v letu 1824. preko Slovesa od mladosti, začetnih sonetov, mimo prve objektivne postojanke v Sonetih nesreče do sonetov, ki segajo še pred Čopovo smrt. V tem subjektivnem kaosu se visoko dvigne up ob Juliji, idealu žene, ki naj bi kot Ifigenija Oresta ozdravila njegovo dušo in mu pokazala pot v svetišče. To so zlasti Gazele in Sonetni venec, »apoteoza kaosa« (str. LXIV). Tako sledi Žigon v Prešernu porajanju iz kaosa zajetih oblik do porajanja 'kosmosa. To prehodnjo dobo, ta prestop vidimo v devetorici sonetov za Vencem, kjer pesnik opeva Julijo »brez upanja plačila«, a vendar še po svojem osebnem nagibu. Vrh tega prestopa je znani sonet Matevžu Langusu. — Na tem razpotju, ob resničnem, a ne še prebolelem slovesu od Julije pride novo, nenadno slovo: Čopova smrt. Dvojna smrt: subjektivna Julijina in objektivna Čopova je tista močna vzmet, ki Prešerna premakne visoko nad subjektivnost, To je Krst pri Savici, ki pomeni razpad starega sveta, obračun, ureditev notranjosti, pot ven, v nov svet. Črtomir prevzame nase poklic. Svoj poklic je poet Prešeren poudaril v Pevcu (prvotno Pevčev stan!): »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru! —« Poet biti je služba, je črtomirovanje, je služba v odrešenju človeštva. (Sklep Krsta!) »Človek-poet je tu blagoslovil bolest in njen grenki nemir, ker je in ko je spoznal — njuno smotrnost v svojem in s tem v vseobčem človeškem življenju.« (Str. CXXI.) Iz te ureditve, kosmosa, je začela poezija Pevca v službi višjih vrednot poganjati svoje sadove. Poet je dospel iz poezije subjektivnega čuvstva do poezije objektivnega, z višjim razumom prepojenega ustvarjanja. Sedaj se porodi misel na življenjsko delo: Poezije. To delo začne v retrospektivnem ustvarjanju čudovito zoreti. Treba je dopolniti široke umetniške in duševne zevi v prejšnji dobi. Julijino dobo izpopolnijo: K slovesu (»Zadnja ljub'ca — bela smrt«!), Sila spomina, Izgubljena vera. — Mornar! Tu nastanejo pesmi poklica kot so zadnje n. pr. Orglar, Neiztrohnjeno srce. Iz tega objektivnega gledanja se vzdigne visoka trojica: Zdravica, V spomin Andreja Smoleta (slovenska zemlja ima za nas komaj grob), in V spomin Matije Čopa kot zaključek Poezij. — Tako smo v Prešernu poetu videli pot iz kaosa, borbo za kosmos in ureditev kosmosa. No m o s je princip oblikovanja, pot od misli do forme. Oblikovanje je dvojno: subjektivno in 286 objektivno. Subjektivno oblikovanje je pesnjenje iz kaosa po lastni težnji; objetivno oblikovanje je glorifikacija kosmosa, je pesnjenje po univerzalnih zakonih, po podobah davnine. Oba principa sta si kot Dioniz in Apolon. Svobodne oblike in historične — vse si enakopravne stoje nasproti. Historične oblike gredo preko rimske antike, renesanse, zlasti italijanske, v novo dobo do naslednika Shakespeareja in Cervantesa, Goetheja. Za Prešernovim oblikovanjem je stal Čop, ki je vodil Prešerna iz moderne v antiko, in sicer rimsko — dočim se je Goethe obrnil h grškemu duhu. Arhitektonska popolnost antičnega ritma je dokaz za to. »Prešeren si je zbral arhitektoniko za medij pripo j a antike v moderno. Isto kvaliteto torej, ki jo je posebej privzel in gojil stari Eimljan, arhitekt, ter gojila in razvijala v moderno tudi italijanska renesansa!« (Str. CLXXIV.) Tako je Prešeren ustvaril na naših tleh nemški romantiki tisto dovršeno formo, ki je sama nima. To so gola rebra te knjige, katere usoda in vrlina je, da je zistem. V tem zistemu očitno še zeva nespolnjen vrh, kako so tudi Poezije 1847 zaključena idejna in formalna umetnina. To poglavje je knjiga še na dolgu. Koncem vsakega oddelka v tretjem poglavju nas pisatelj vprašuje: »A kje je tu pa spev o Čopovi akademiji v Prešernovih poezijah?« Ali je podal ta dokaz? Najprej dokaz za akademijo. Idejno zvezo pojma akademije in dejanske družbe je dokazal; da je od akademije ostal edini Prešeren, nas ne moti. Zvezo mojstra in učencev Prešeren sam poudarja in Žigon je tehtni zvok akademije upravičil. Sicer je pravi zmisel te trditve brezdvomno ta, da bi brez osebne in idejne zveze z »mojstrom« Čopom ne bilo ne take Čebelice in zlasti ne takega Prešerna. Za Prešernom stoji Čop. Čutimo njegovega duha, ki veje nad Prešernovim delom. Osnove Čopove, so take, da ni bil samo zbirajoč učenjak, ne samo literaren uživatelj, temveč pravi vodnik v »deželo duhov«, vodnik v moderno in antiko obenem. Tu se Žigonova trditev krije z orisom dr. Prijatelja (Lj. Zv. 1921, str. 402—410, 455—470, 521—526), dočim se dr. Kidrič v Biografskem leksikonu do tega sklepa ni mogel odločiti. Pomembnejša kot ime akademija so Žigonova izvajanja, da Prešernov duševni in umetniški razvoj temelji na osnovah kaos — kosmos; nomos. Za kaos in kosmos, za dejstvo, ki ga odkrivamo v splošnem duševnem, zlasti pa umetniškem razvoju človekovem, so tudi še druga imena. To so vse besede, ki označujejo oba nasprotna si konca notranje ureditve človekove. Romantika je začetek te notranje poti postavila za princip in nasproti racionalizmu (kot nekemu nedoživetemu nepriborjenemu, samo s pametjo privzetemu »kosmosu«), poudarila subjektivnost, nemir srca. Ta subjektivnost se je morala šele priboriti do objektivnosti. Do živega kosmosa, do prave objektivnosti, do visokega spoznanja, do pravega srčnega miru pelje pot skozi težke krize in boje. S pojmoma kaos — kosmos je Žigon našel in uredil elemente Prešernove poezije kot sled tragične poti, ki pelje v končno poveličanje. Če te Žigonove osnove in njihovo zvezo uvrstimo v domačo literarno zgodovino, šele vidimo, kako so močne, in kako elementaren se pokaže Prešeren kot romantik nasproti racionalistični, za umetnost neplodni »objektivni« dobi pred njim in ob njem. Žigonovo spajanje elementov Prešernove poezije se na teh osnovah popenja kot drama v visokem slogu. Ta mesta so prava prepesnitev Prešernovega pesniškega razvoja in vrh vse knjige. Razprava o tretjem terminu, n o m o s u kot principu oblikovanja, je najznačilnejši in najbolj aktualen del knjige. To je drugi bistveni del Žigonovega zistema. Uvodna mesta so kakor podlaga poetiki, ki je še nimamo. V celoti je poglavje nomosa, ki je najbolj izdelano, na tem mestu prepričevalno tudi za tistega, ki se z »arhitektoniko« ne more sprijazniti. Za ocenitev Prešernove oblike je to poglavje dragoceno. Žigon je prišel od študija upodabljajoče umetnosti do proučavanja Prešernovega problema, zlasti njegove oblike. To dejstvo je predvsem važno za pravo ocenitev tega poglavja. Subjektivna in objektivna oblika, tvorba svobodnih in tvorba stalnih pesniških oblik mu je ravnopravna. Leveč ugotavlja raznovrstnost Prešernovih ritmov, rim in kitic in občuduje bogastvo stalnih oblik (Knezova knjižnica VII., 222). Žigon posveti z nomosom v notranjo popolnost vseh teh oblik, poudarja v njih simetrijo in sorazmerje delov. Številke so tu stopile v ozadje, le na dveh, treh mestih poda v opombah nekaj zgledov in poudarkov. Osnova je ostala' ista. Prešeren je gradil, odtod popolnost njegove oblike. Ni mogoče tajiti izredne pažnje za notranjo zgradbo oblike, če vidimo poleg svobodnih vrsto shematičnih, a živih oblik. To so vsi soneti, Sonetni venec, Glosa, Pevcu; gradba sta tudi stanca in tercina. Odkod to, da so se vsi posnemovalci Prešernovih oblik ponesrečili? Ne samo zato, ker so bili slabi pesniki, temveč zlasti zato, ker niso razumeli njihovega notranjega ustroja in so videli samo shemo. Odtod to, da tudi dobri naši pesniki soneta niso znali. V Prešernovem oblikovanju je bila tista temeljna podoba simetrije, zlasti trikot, ki ureja snov v prostorninski pa tudi v časovni umetnosti (poeziji, muziki), tako živo razvita, da to ni samo slučaj oblikovne darovitosti, temveč pot šole. Starejši princip oblikovanja, zlasti klasičnega, je bil statični. Glavno pri statičnem principu je uravnovešenje delov, poudarek vrha. Vse staro šolanje v formi se je vršilo po zgledih klasike. Še retorika kot »ars« je neizprosno poudarjala simetrijo. Žigon ni grešil, da je prenesel osnovne pojme upodabljajoče umetnosti na poezijo. Ker je temeljni način oblikovanja v kateremkoli slogu pri vseh vrstah umetnosti isti, mu prav radi tega ni bilo težko najti osnov stalnih oblik soneta, stance, tercine — tudi glose. Te oblike so renesančne, nastale so v času, ko je umetniško oblikovanje res vodila matematika (Lionardo). Renesansa pa je bila prava naslednica rimske klasike. Odtod zveza gradbe! Prešeren je v teh oblikah zajel klasični temelj za svoje oblikovanje, njihovo notranje bistvo, ne samo zunanje sheme. Žigon je s to ugotovitvijo odkril za Pre- 287 šerna tiste osnove, ki jih naš čas vedno bolj izgublja izpred oči. Ni se sicer pri Prešernu mogoče sprijazniti s kako pesniško geometrijo, a statičnih osnov njegove oblike ni mogoče utajiti. Ta princip simetrije in vrhov odkrivamo pri njem enako v svobodnih oblikah kakor v stalnih. Tudi ni mogoče priznati gradbe nekaterih pesmi, drugih ne, ker je princip Prešernovega oblikovanja isti in vedno očitnejši. Ne gre za številke, ne za zunanje prispodobe, za notranje osnove gre. Mislim celo, da »o tudi Žigonu številke samo izrazno sredstvo poudarjenega dejstva in da tudi njegova »matematična arhitektonika« noče iti preko dokazovanja, da so posamezne pesmi, skupine in Poezije idealne celote. V poudarek tega naj še pristavim, da je ustvarjanje, n. pr. Župančičevo, samo ob sebi umevno, drugačno, ker je dinamično. Prešeren je klesal in gradil, Župančič izliva, Prešeren je obliko neprestano popravljal, tehtal kitice, Župančič tega ne dela. (Prim. tu besede dr. Kidriča v Lj. Zv. 1925, str. 34. na koncu, ali na str. 25. spodaj!) Tako je dr. Žigon s svojim zistemom kaos — kosmos; nomos, ostro opredelil Prešerna v tedanji romantični struji in nam odprl globokih upo-gledov v dušo in umetnost poetovo. Upam si trditi, da je s svojimi termini zadel temeljito označbo romantične duševnosti in bistvo klasične oblike globlje kot priznani Fritz Strich v svoji Deutsche Klassik und Romantik — (Miinchen 1922 — druga izdaja 1924.). Strich postavi pojme Unendlichkeit (romantika); Vollendung (klasika). Žigon kaos — kosmos; nomos. Ta imena so tem močnejša, ker so zajeta ob viru spoznanja in imenovanja teh pojavov — v grški tvornosti. S svojim delom je dr. Žigon storil več dragocenih dejanj. Naj jih nekaj omenim. Na teh temeljih je ločil Prešernovo človeško podobo od duševne in visoko vzdignil pesnika. Kdor bo knjigo bral, bo za vedno izginil v njem pesnik zaljubljenih pesmi, kot so ga poznali in ga še poznajo celo naši izobraženci. In še: ena izmed bolestnih točk naše literarne zgodovine, »Krst« ima nova tla. Ne racio-nalistična ne verniška razlaga Krsta nista mogoči in nista Prešerna vredni. Vedno bolj vidimo, kako nas ves historični material naravnost ovira, da bi prodrli v globino te pesnitve, zlasti še ko tako radi pozabljamo na bistvo romantične poezije in se nam še Posvetilo Krsta ne zdi dovolj jasno, in še vedno hočemo imeti pred seboj epos. Krst je Prešernov obračun s seboj in svetom. Ta obračun bi bil gotovo drugačen, če bi se bila s Čopom drugače ločila kot sta se ločila. Krst je mistika, groza, ki se je zajedla v dušo in ni več popustila. Kateri drugi slovenski mitos naj bi bil Prešeren tedaj iskal? Ob tisto grozo, ko je videl Prešeren grmeti v prepad vso sedanjost in je strmel vanjo, in je ni umel, se je sporedila zgodba preloma našega naroda, ob kateri je toliko nerazrešljive strahote. Ob grozah zori odpoved časnim bolečinam in se sklepajo neusmiljeni računi. »Opesnil je v njem tisto »spreobrnjenje' svoje, ki je bilo sad ,Julijine' dobe njegove: spreobrnjenje, podobno Črtomirovemu! Prestop svoj iz subjektivne v objektivno smer! —to je v ,Krstu' svojem opesnil ter ovenčal s trnjevo krono poet, — po svoje: kot pokop« (str. XCVI). Kdor ni nikoli »umrl«, tudi druge osnovne misli v Krstu, vere v onostranstvo, ne bo priznal. Kdor si ni priboril miru, ampak ga je podedoval s prepričanjem, kdor svojega »kos-mosa« ni v zrelih letih urejeval in umiral pri tem, kdor še nikoli ni doživel preloma siarega sveta — ta Krsta s svojim racionalizmom, pa tudi z vero ne bo rešil. Krst doživim ali ga ne, literarna veda njegove uganke z danim materialom tudi ne bo rešila. Čutim in vem, da je bil Prešeren v stadiju Krsta — onstran in pismo Čelakovskemu me še potrjuje. V komer se vrši preobrat, ne nosi svoje notranjosti med prejšnje prijatelje, še prikriva jo; po posebnih potih razodeva svojo notranjost, je mehak do tistih, ki so mu bili grenki, Prešeren je mrzil vse tedanje oblike svetne in cerkvene oblasti, vanje ni šel tudi po Krstu, a kot človek se je dvignil visoko nad prejšnji čas. Spoznanje in volja trpljenja sta mu ostala od razgleda v Krstu, postal je »Pevec«, ki je v Poezijah izpel vse do dna in nato tudi fizično umrl. — Tako se je ob Žigonovi knjigi končno izgubila tudi tista najtežjih naših besed o Črtomiru — volkodlaku, o junaku lastne nemoči. Knjiga dr. Žigona je zistem, »arhitektonično« zgrajena celota. Neusmiljena doslednost zistema in orjaško delo, ob vsej ogromni in stisnjeni snovi, dovolj za. eno človeško dobo! Najbrž ne bo našla splošnega priznanja, a vanjo bo hodil brat vsak, kdor bo hotel in skušal v naši besedi priti do Prešernovih podlag. France Koblar. M. Arcibašev: Sanin. Roman. Poslovenil Stane Krašovec. Splošna knjižnica 52. V Ljubljani, 1925. »Sanin« ne sodi med čiste umetnine. Bil je senzacija in bo ostal kot dokument svoje dobe in misli v zgodovini ruske knjige in zgodbe. Po dvajsetih letih v nekaki ohlapno časnikarski slovenščini delo brati, ni užitek. Morda tudi zato ne, ker je v Rusiji od 1. 1903. do 1925. tako strašno dolgo. Morda pa zato ne, ker je to, kakor da je bilo včeraj1? »Polomi« in »Sanini« so le še mrtvi historijski spomeniki, živih vrelcev ne odpirajo več. Ne grejejo, ne zajemljejo. Niti toliko ne, kolikor »Atala« ali »Werther«. Dr. P. Pripovedka o vetru. Deci pripoveduje Bliska K r a s n o h o r s k a, Z osmimi slikami. Z dovoljenjem pisateljičinim poslovenil H. P o d -kraj še k. Drugo izdanje. V Ljubljani, 1925. Tiskala in založila Učit. tiskarna v Ljubljani. Po petindvajsetih letih še vedno priporočila vredno mladinsko berilo, ki bi mu A^sebinski, šolsko-vzgojno napisan uvod-tolmač ne škodil. Čemu Nevihta namesto Burja"? Dr. P. Veridicus : Pater Kajetan. Roman po ustnih, pisanih in tiskanih virih. Knjižnica »Jutra«, zv. 8. Sicer propaganda in šund. A slovenski pisatelj s slovesom naj bi za tako delo ne prodajal svoje pisateljske sposobnosti, zlasti, ker je z delom nehote postal Bileam in torej listu ni bil v uslugo. Dr. P. 288