90
Sadni trg v Ljubljani.
V „Novici" je bilo citati, da nameravajo ustanoviti na Slapu v Vipavi sadjarsko zadrugo Ta vest ini daje povod, da izpregovorim nekaj besed o ljubljanski sadni trgovini.
Kranjci smo toliko srečni, da imamo v deželi okraj, ki prideluje najfinejše zgodnje sadje, in to v vipavski dolini. Razen tega imamo pa povsod po Kranjskem tudi obilo žlahtnega poznega sadja, jabolk in hrušek, kar je dokazala zadnja deželna sadna razstava preteklo jesen v Ljubljani, čudno je pa, da je vipavsko sadje v Ljubljani mnogo draže nego istodobno enako sadje na Dunaji o čemer se lahko prepriča vsak sam, ako primerja po časnikih razglašeue dunajske sadne cene z ljubljanskimi. Nič manj čudno je pa, da v Ljubljani le težko dobiš jeseni in celo po zimi lepih namiznih jabolk ali hrušek, če ravno jih mnogo pridelujemo. Kaj je vzrok temu? Da je vipavsko sadje tako drago, prihaja od tod, ker je kupčija še dandanen v enakih rokah, kakor pred petdesetimi leti, ko ni še bilo železnice. Razloček med tedanjo in današnjo vipavsko sadno kupčijo je morda k večemu le ta, da so poprej vozili „škatle", napolnjene s sadjem, osliči, sedaj jih pa vozijo uže konji. V vipavski dolini je sadje res nekoliko draže nego je bilo pred železnico, a veudar ne toliko,  da bi bile   opravičene visoke   cene,   katere ima
91
vipavsko sadje v Ljubljani. To vendar ni ničemur podobno, da so v Ljubljani marelice po krajcarji ali po dve za en krajcar, kadar velja v Vipavi kilo marelic 5 do 6 krajcarjev ali 6 en krajcar. Tako je tudi z grozdjem. Prodajajo majhen grozdič za 10 kr., kakeršnih gre 4 na en kilogram, v Vipavi pa plačajo cel kilogram po 10 do 12 kr., ali pa še ne. Načiu dovažaaja in razprodaje sadja v Ljubljani ter 8 prevelika dobičkoželjnost pre-kupcev dela to visoko ceno vipavskemu sadju. Bog obvaruj, da bi Vipavca no privoščil dobička, saj ima ravno pri teh visokih C6uah le izgubo, prekupci pa dobiček, ker Ljubljančani nočejo jesti dragega sadja, vsled česar ga Vipavci ne morejo prodati in mu doma, pa le doma ceno zmanjšujejo.
Zakaj je pa težavno dobiti v Ljubljani dobrega namiznega jesenskega sadja? Da ni veliko hrušek, vzrok je res, da je še malo drevja od res finih hrušek, da je pa jabolk malo, vzrok je pa nekaj drugega. Kar se vidi v Ljubljani na sadnem trgu, ali kar imajo branjevci, to je nakupljeuo največ le od revnejših posestnikov in tudi le največ po ljubljanski okolici. Ti posestniki gotovo nimajo uajlepšega sadja. Veči posestniki, zlasti od Ljubljane oddaljeni, pa nimajo prilike komu prodati svojega sadja, in tako njih najlepšega sadja v Ljubljani niti ne znamo. Dolenjske voščenke, žlahtne pisanke (Luiken), idrijskega mašanckerja itd. v Ljubljani niti za drage denarje ni dobiti, ako ravno prideluje dežela naša jabolk teh vrst na tisoče centov.
Razvidno je iz vsega tega, kako slabo je še s sadno kupčijo v Ljubljani, in to na škodo Ljubljančanom in sadjarjem. Čudno je, da se nihče ne loti lokalne sadne kupčije toliko intenzivno, kolikor se je g. V. H. Rohrmann izvozne sadne kupčije. Pravi sadni trgovec bi si gotovo prizadeval, da bi kupoval lepega sadja, ceno ga pripeljaval v Ljubljano in s primernim dobičkom prodajal. O tej reči morali bi kaj ukreniti merodajni krogi, in to v korist deželi in ljubljanskemu mestu. Menim, da bi bilo tudi nekoliko naloga mestnemu zboru, da bi ljubljansko sadno trgovino oživil. Sadjarske zadruge, kakeršna je na Slapu, in še druge, katere naj ustanove, naj bi imele svoje prodajalne. Po teh prodajalnah bi prodajali zgodnje sadje iz Vipave, pozno sadje z Gorenjskega in Dolenjskega, razne sadne izdelke in, če treba, tudi pomaranče in limone. S tako urejeno sadno kupčijo bi Ljubljana mnogo pridobila, največ pa sadjarji sami, ker Ljubljana bi lahko to postala za našo sadno trgovino, kar je Maribor južni Štajerski. Pred vsem moramo pa urediti domačo kupčijo !