IZ SREDNJEVISOKONEMŠKE LIRIKE Poslovenil  Dušan  Ludvik
Kiirenberški NJENA PESEM
Kadar koli sama
le v srajčici stojim pa v mislih, žlahtni vitez,
pri tebi se mudim, kot rože v rani rosi
mi lica pordeče — in pregloboka žalost
napolni mi srce.
NJEGOVA PESEM
Medlo sijoča zvezda
se skrije za goro, gospa, ko me zagledaš,
naredi prav tako, s pogledi svojimi izberi
si drugega moža. Tako, kaj naju veže,
prav nihče ne spozna.
PESEM O SOKOLU
Sokola sem redila
več kakor leto dni. A ko sem ga vzgojila,
kot sem želela si, in sem v njegovo perje
uvezla mu zlato, se dvignil je visoko,
drugam odletel čez goro.
1017
Čez čas ga uzrem, kako se
lepo spreleta: jermenček s svilo opreden
mu nogo opleta, v njegovem perju sije
rdečkasto zlato. Bog, združi jih, ki tudi
ljubiti hočejo zvesto.
Dietmar von Eist SVITANICA
»Ali spiš, moj mili?
Zal, zgodaj naju so budili:
prifrfotal je ptiček zal,
vrh lipe je na vejici obstal.«
»Sladko zaspal sem tudi; zdaj kličeš: Zbudi se, o j zbudi! Ljubezni brez gorja pač ni. Storim vse, draga, kar velevaš ti.«
Bridko je zajokala.
»Odjezdiš, sama bom ostala.
Kdaj spet se vrneš, ljubi moj?
Oh, mojo radost jemlješ zdaj s seboj!«
Walther von der Vogelweide
POD LIPO
Pod lipo znano
nad dobravo,
kjer sva počivala na tleh,
še zdaj pomendrano
najdeš travo
in strte rože ob straneh.
Izpred gozda nad planjo,
tandaradaj,
slavec pel je prelepo.
1018
Dietmar von Eist SVITANICA
»Ali spiš, moj mili?
Zal, zgodaj naju so budili:
prifrfotal je ptiček zal,
vrh lipe je na vejici obstal.«
»Sladko zaspal sem tudi; zdaj kličeš: Zbudi se, o j zbudi! Ljubezni brez gorja pač ni. Storim vse, draga, kar velevaš ti.«
Bridko je zajokala.
»Odjezdiš, sama bom ostala.
Kdaj spet se vrneš, ljubi moj?
Oh, mojo radost jemlješ zdaj s seboj!«
Walther von der Vogehveide
POD LIPO
Pod lipo znano
nad dobravo,
kjer sva počivala na tleh,
še zdaj pomendrano
najdeš travo
in strte rože ob straneh.
Izpred gozda nad planjo,
tandaradaj,
slavec pel je prelepo.
V polje zeleno
šla sem davi:
moj dragi prej prišel je tja.
Kot čislano ženo
me pozdravi,
da vsa presrečna sem bila.
Je poljubljal? Kar naprej:
tandaradaj,
rdeča usteca poglej.
Polno rož razstelje
tam po travi,
v njih postljico mi poravna,
kogar pot pripelje
po dobravi,
smejal se bo prav od srca.
Saj po rožah bo spoznal,
tandaradaj,
kje mi zglavje je postlal.
Če postane znano
— bog zabraui! —
kje sva ležala, me bo sram.
Kak ravnal je z mano,
skrito ostani,
to vem le jaz, to ve on sam,
in še ptička nad potjo:
tandaradaj,
toda ta molčala bo.
BORBA ZA OBLAST 1.
Vodo sem čul šumeti
in videl ribice brzeti;
sem videl svet vse naokrog:
trst, listje, travo, polje, log,
kar lazi in kar leta,
kar se po zemlji kreta.
1019
To videl sem in dem: povsod sovraži se živeči rod. Divjad, črvad po svoje bojuje burne boje, perjad med sabo prav tako; a eno vendar vsi vedo: bili bi pokončani, vendar jih pravo brani, izbran je zakon hi vladar, postavljen sluga, gospodar. Gorje ti, nemška vlada, tvoj red, kako propada, glej, kralja še komar ima, a tvoja čast nič ne velja. Spreobrni se, spreobrni in knezom moč okrni. Kraljici si oblast laste. Filipa kronaj, zapovej,
da vsi se tebi pokore.
2.
Ko gledal sem slučajno
mož in žena njih tajno,
lahko sem slišal in razbral,
kar kdo je storil, kar dejal.
Tam v Rimu so lagali,
dva kralja goljufali.
To je sprožilo boj težak,
ni bil še tak, ne bo več tak,
ko farji so pridrli
in z laiki se sprli.
Bilo hudo je, prehudo,
pogin za dušo in telo.
Trdno so farji stali,
a svetni — zmagovali.
Stran meč so deli, štolo vzeli,
izobčevati so pričeli,
kot njim se je hotelo,
ne kot bi prav se zdelo.
Spet so planili po cerkvah.
1020
Zaslišal sem močan poplah tam daleč na samini; puščavnik v bolečini je Bogu tožil, tarnajoč: »Gorje nam, papež je premlad,
krščanstvu pridi na pomoč!«
LAŠKA SKRINJA
Hoho, kako se papež zdaj krščansko smeje,
ko svojim Lahom — »To tako sem storil!« — deje.
Naj ne bi nikdar mislil, kar je tu dejal.
On de: »Dva Švaba sem pod eno krono dal,
da bi pustošila državo, red motila,
medtem, pri nas bo skrinja se polnila:
k darilniku sem ju pognal, dobodem njih blago,
moj laški žep pospravil nemško bo srebro.
Vam farjem vina, kure v slast gredo,
a nemški laiki naj mršavijo brez jedila.«
DARILNIK
Gospod Darilnik, so vas papež k nam poslali,
da bogatili bi ga, Nemce do kosti obrali?
Koj, ko dospe mu polna mera v Lateran,
posluži se, kot večkrat prej, zvijače in nakan,
nam govori, kako državo stiska tare,
dokler da spet zbero denar vse fare.
Pač majhen del srebra v Deželo sveto bo poslan,
nič rada ne deli zakladov farška dlan.
Gospod Darilnik, v škodo si nam dan,
da tu med Nemci iščeš trape in pa norce stare.
ŽALOSTINKA
O, kje so moja leta,
da ni jih več nazaj!
Sem sanjal to življenje,
al je resnično vsaj?
1021
O čemer kdaj sem menil,
da je, je res bilo? No, potemtakem spal sem,
a sam ne vem za to. Sedaj sem se prebudil
in svet mi ni več znan, čeprav sem prej poznal ga,
ko tole svojo dlan. Ljudje in kraj, kjer rasel
otrok sem svoje dni, ko da je izlagano,
vse tuje se mi zdi. Leni in stari zdaj so
drugovi mladih let, obdelano je polje,
posekan gozdni svet, če potok ne brzel bi,
kot je takrat brzel, zares hudo nesrečen
sam sebi bi se zdel. Preneki dobri znanec
pozdravlja zdaj nerad. Ta svet je vse povsodi
z nadlogami bogat. In kadar koli spomnim
se kakšnih lepih dni, ki ni jih več, kot plosnil
po morju bi z dlanmi — čedalje bolj gorje.
Gorje, kako turobno
se vede mladi svet, ki v svojem srcu čutil
je viteško popred! Le še skrbi poznajo;
kdo žalost je spočel? Naj hodim koder koli,
nihče ni več vesel: Plesanje, smeh in petje
zamira od skrbi,
1022
kdaj kak kristjan je videl
bolj žalostne ljudi. Kako ženam na glavi
se zdaj poda naplet, ponosni vitez hodi
oblečen kakor kmet. Sovražna pisma iz Rima
dospela so v teh dneh, nam žal je dovoljena,
a prepovedan smeh. Na dnu srca me peče
(bilo nam je lepo), da naj namesto smeha
v tolažbo jok mi bo. Te naše hude tožbe
še ptiče žaloste, je potlej kakšno čudo,
če upada mi srce. Kaj dem, bedak, zla jeza
iz mene govori, kdor svetno uživa radost,
nebeško izgubi — čedalje bolj gorje.
Kako sladkost užitka
je zastrupila svet! Poglejte, žolč gorjupi
grenko je kanil v med. Ta svet je lep na zunaj,
je bel, je rdeč, zelen, od znotraj črno barvan
in kakor smrt temen. Če koga je preslepil,
povem, kaj naj stori: s pokoro majhno — grehov
velikih se znebi. Zdaj, vitezi, na vas je,
storite moški sklep. Vi nosite čelade,
trdno kovani oklep,
1023
blagoslovljene meče
in k temu močen ščit. Dal Bog, da z zmagovito
vojsko bi šel se bit! Tako, potreben revež,
bi služil si mezdo, ne kakšno svetno leno,
ne kraljevo zlato, le krono večne sreče
pridobil bi si rad, ki s kopjem jo je oni
vojščak dobil takrat. V Deželo sveto šel bi
čez veliko morje, potem bi pel le »blagor«
in nikdar več »gorje«, nikoli več gorje. Opombe:
Srednjeveška nemška metrika ima svoje posebne zakone, ki jih ni mogoče prenesti v moderni verz, zato sem sicer ohranil kar najbolj podobno ogrodje, metrum pa prilagodil zakonom naše poetike. Prevajal sem iz originalnih srednjevisokonemških tekstov, se pravi iz zbirke Kraus: Des Minnesangs Fruhling (1940)  in Kraus: Gedichte Walthers von der Vogehveide  (1935).
Kiirenberški (Der von Kiirenberg). O pesniku ne vemo prav ničesar, niti ni gotovo, ali je on avtor pesmi, ki so znane pod tem imenom. Najbolj verjetno je, da je izhajal iz viteškega rodu bavarsko-gornjeavstrijskih Ktiren-bergov. Ilustrator Manessejevega rokopisnega zbornika mu je v grb narisal žrmlje (= Kiiren). Kitica je podobna nibelunški, izražanje je preprosto, rime neumetne; vse to kaže na starinskost; pesmi izvirajo iz 2. polovice 12. stoletja, nekateri germanisti sodijo o njih, da so narodne pesmi.
Sokol — je v starejši nemški pesmi podoba za ljubega. — Jermenček s svilo opreden — z njim je bil sokol privezan na roko. Pesem poje v zastrti obliki o nezvestobi ljubega, konec s splošno nedoločno željo pa izraža osebno hrepenenje po ponovni združitvi — način, ki je za pesmi Kiirenberškega zelo značilen.
Dietmar von Eist izhaja iz rodu, ki je imel svoje gradove v deželi nad Ennso. Ime je po reki Eisti, levem pritoku Donave. Čeprav je Dietmar izkazan v listinah med leti 1139—1171, ni gotovo, da je on avtor vseh pesmi, ki mu jih pripisujejo, ker sta v njih dobro opazni dve plasti: starejša, starinska, novejša, modernejša, že z rahlimi odjeki francoske trubadurske poezije.
Svitanica — tako prevajam pojem za lirsko zvrst, znano pod imenom alba, Tagelied, t. j. tožba dveh zaljubljencev, ki morata ob prvem svitu vzeti slovo. Pričujoča svitanica je od vseh nemških najbolj preprosta in ganljiva, vse  kaže,  da  je  zelo  starinska.  —  Ptiček zal  —   (primerjaj  tudi  svitanico
1024
v  Shakespearovi  tragediji  Romeo in   Julija), ptica  je  navadno prvi  znanik dneva, nji sledi klicanje čuvaja na grajskem stolpu, ki naznanja dan.
Waltlier von der Vogelweide se imenuje po enem izmed dvorcev, ki jih je na nemškem etničnem ozemlju bilo večje število. Germanisti so se odločili za Vogelweidehof pri Waidbrucku ob Eisacku (Južno Tirolsko). Rojen okoli leta 1170, je obiskoval nekaj časa samostansko šolo, odšel na dvor kneza Friderika na Dunaju, kjer se je učil minnesanga pri pesniku Reinmarju. Po smrti Friderika potuje od dvorca do dvorca, se priključi stranki kralja Filipa Štaufskega, služi manjšim knezom, po usmrtitvi Filipa se priključi Otu, proti kateremu se je prej boril. Ker od njega nima nobenih koristi, preide leta 1213 k protikralju Frideriku II., ki mu leta 1220 podeli leno — hišo v Wiirzburgu. Tu je Walther leta 1227 ali 1228 tudi umrl. V tem okviru se je odvijalo njegovo življenje, bogato na zunanjih dogodkih in notranjem doživetju. Walther je spadal med najnižje plemstvo in je bil tako reven, da mu je moral pasavski škof kupiti celo kožuh. Živel je življenje potujočega pevca in prehodil vso Evropo od Seine do Mure, od Pada do severne Trave, bil je tudi v naših krajih. Po tem, kako je menjaval gospodarja, bi ga danes imeli za oportunista, v srednjem veku pa so odnosi med gospodarjem in dvornim spremstvom bili osnovani na medsebojni zvestobi. Za prekršek zvestobe se je smatralo že nenagrajevanje službe. Kljub pogostemu menjavanju gospodarja, se Waltherjeva pesem v bistvu ne spreminja: stoji sredi življenja, sredi boja med cesarjem in papežem. Je dosledni nasprotnik papeža, njegove dvoličnosti in pohlepa po svetni oblasti. V ljubezenski pesmi gre njegov razvoj od pravega, dvornega minnesanga k preprosti domači pesmi, od opevanja visoke dame k doživetju elementarne ljubezni s preprostim dekletom (Pod lipo). Proti koncu življenja sta pri njem opazna globok odklon od posvetnega in usmeritev v onstransko življenje  (Zalostinka).
Waltherju prisojajo prvo mesto med nemškimi srednjeveškimi pesniki. Njegova lirika je vsestransko raznolika, sveža, globoka in prisrčna, politična pesem pa napadalna in brezobzirna.
Boj za oblast — Po smrti Henrika VI. (28. IX. 1197) — se je v Nemčiji raz-plamenel boj za oblast. Papež Inocenc III. ni priznal Henrikovega triletnega sina, Friderika II., ki so ga Nemci izvolili za kralja. Zato sta se za krono potegovala Filip Štaufski ter Welf Oto Brunšviški. Zaradi notranjih bojev je nastalo grozno opustošenje v deželi. V tem času sta nastali pričujoči pesmi — Knezom — v notranjem boju so postali knezi močni in prevzetni. — Kraljici — v primeri s Štaufovcem Filipom se drugi kralji, ki se potegujejo za nemško krono, ne morejo kosati z njim ne po bogastvu ne po moči. — Filipa kronaj — poziv Nemčiji, naj se odloči za Filipa, brata prejšnjega cesarja; pesem je torej nastala med 6. III. do 8. IX. 1198. — Dva kralja — Teta 1198 je bil Filip zares kronan za nemškega kralja, toda še pred njim tudi njegov nasprotnik Welf Oto, za katerega se je kasneje papež javno odločil. Pesem je nastala leta 1198 (Simrock) ali leta 1201 (Abel). — Farji — stranka Ota, ki ga je podpiral papež. — Laiki — stranka Filipa. — Stola — simbol duhovne moči. — Puščavnik — verjetno personifikacija pravega krščanstva. — Papež je premlad — ko je bil izvoljen (8.1. 1198), je bil star 37 let. — Laška skrinja — ta in naslednja pesem sta iz leta 1213. Da bi pospešil križarsko vojno, je papež Inocenc dal postaviti v vseh večjih cerkvah darilnike (truncos); ključe od vsakega naj bi imeli po en  duhoven,  laik  in  redovnik.  Walther  ne verjame,  da bo  šel  denar res  za
65    Naša sodobnost
1025
namene v Deželi sveti = Palestini. — Švaba — zaničljivo, mišljena sta Oto IV. in Friderik II. — Zalostinka — pesem je nastala verjetno takrat, ko je Walther obiskal svoj rojstni kraj, je ena najlepših in najglobljih njegovih pesmi, ki jasno izpričuje njegov odvrat od sveta. — Sovražna pisma — Papež Gregor je septembra leta 1227 izobčil Friderika II. — Majhna pokora — ako se udeleži križarske vojne. — Moški sklep — v rokah vitezov, kot zastopnikov oborožene moči, je, da pospešijo križarsko vojno. — Blagoslovljene meče — pri povite-zovanju so blagoslovili meče. — Oni vojščak — Longinus, ki je prebodel Kristusov bok in se (po neki legendi) spreobrnil ter bil po pojmih krščanstva — zveličan.
1026