Gospodarske stvari.
Živinoreja iii živinozdravništvo naše.
Javna skrb za obrambo živinskih bolezen in za pomoč zoper nje je ena glavnih in imenitnejših nalog vlade, katera ve ceniti gospodarsko imenitnost živinoreje za državo.
Mi radi priznamo, da sedanja vlada prav izdatno in temeljito skuša podpirati kmetijstvo in mnogo je uže storila v ta namen; posebno mi Slovenci moramo priznati, da je v živinozdravniškem oziru mnogo storila pri nas z ustanovi j enjem novih mest za okrajne živino-zdravnike. Toda, ako se vprašamo, ali to zadostuje našim potrebam, ali je mogoče, našemu nekoliko bolj oddaljenemu, malemu gospodarju v slučaji živinske bolezni dobiti pomoč, pomoč dobiti za primerne stroške, ali je mogoče, v slučajih nalezljivih živinskih bolezen vse po postavi v obrambo zdrave živine storiti za to poklicanim oblastnijam in prizadetim, da zabranijo velike škode in se ognejo ojstrih kazni, odgovoriti moramo na to žalibog prav odločno: „ne!"
Koliko govedine, konj, ovac, koliko prešičev pogine vsako leto zato, ker gospodarji nimajo urne zdravniške pomoči pri rokah. Posebno prešičev počepa pri nas leto za letom zel6 veliko število, kakor so ^^Novice" deloma o takih slučajih tudi preteklo leto poročale, in nasledek je, da zadolžen gospodar, katerega taka nesreča zadene, pride na nič, pa tudi premožneji gospodar nasledke take nesreče britko čuti dostikrat več let.
Kako tedaj zabraniti take nesreče pri živini?
Eno smemo iz skušnje trditi, da naš navadni manji, pa tudi veči gospodar ne išče rad zdravniške pomoči za živino daleč, ne plačuje rad mnogo, in se tudi nekako boji gosposkega zdravnika ne samo zarad dragine, ampak zato, ker v takih zadevah sploh več zaupa kmečkemu človeku.
To so lastnosti našega kmetijskega ljudstva po Slovenskem enako kakor po nemških deželah; in kdor ima namen, kmetovalcem v resnici pomagati, teh lastnost njegovih ne sme prezirati.
Na vse to oziral se je naš prvi domači strokovnjak, mnogoletni deželni živinozdravnik dr. Jan. Blei-weis; on je spoznal, da poleg po vsem izučenih živi-nozdravnikov kmetu morejo najbolj izdatno pomagati živinozdravniški   pomočniki;   po  tem   načelu
osnoval in vodil je on ljubljansko podkovsko in ži-vinozdravniško šolo, v kateri se je izučilo veliko število kovačev dobro podučenih, tudi pomagati v sili pri najnavadnejših živinskih boleznih.
Slovenske dežele, pa tudi sosedna Hrvaška, imajo mnogo prav obče pohvaljenih, v tej šoli izučenih mož, kateri so se po spričalu živinorejcev in gosposke prav dobro obnesli enako pri posamesnih boleznih, kakor v slučajih razširjenih kužnih bolezen. Tukaj opozorujemo posebno na oni slučaj v litijskem okraji, ko je ravno učenec ljubljanske podkovske in živinozdravniške šole spoznal in naznanil gosposki znak goveje kuge, vsled česar so se naša in sosedne dežele obvarovale velikanske nesreče in škode.
Žalibog, moral je pokojni dr, Bleiweis doživeti, da se je iz nekakih formalnih ugovorov, ,;da se to ne strinja z organizacijo tega poduka", da se je v zadnjem letu njegovega življenja kljub njegovemu krepkemu in temeljitemu ugovarjanju moral opustiti živinozdravniški del poduka na omenjeni šoli. Pri tej dogodbi je od veselja poskakoval in se posmehoval znan renegat slovenski. Zato in pa, ker pričakujemo tudi prevrata glede tega vprašanja v merodajnih krogih, je zelo zanimiv prvi vvoden članek glavnega nemškega gospodarskega lista „W. L. Z." od 20. decembra pret. leta z naslovom: „Ali naj se po deželi pomnože živinozdravniki ali živinozdravniški pomočniki?"
Omenjeni časnik piše potem, ko povdarja, da so se v Nizi Avstriji deželni odbor in pa poslanci kmetijskih občin izrekli za pomnoženje živinozdravniških pomočnikov, deželni zbor pa (v katerem imajo meščani in posebno advokati odločilno besedo) za pomnoženje diplomiranih živinozdravnikov, tako-le: „Živinozdravniška osobje je nekaj več kot trideset let sem marsikatero spremembo preživelo. Z najvišim sklepom od 9. janua-rija 1848. leta bile so ustanovljene tri vrste živino-zdravniškega osobja, namreč magistri živinozdrav-ništva, živinozdravniki in (kovači) živinozdravniški pomočniki (Kurschmid). — Z državno postava od 30. julija 1857. 1. (drž. zak. 1. št. 30) pa se je osno,-val učni načrt za živinozdravnike tako, da se je v ži-vinozdravniškem zavodu izučevala samo ena vrsta onega osobja, namreč samo v vseh strokah dobro izučeni živinozdravniki. Po tej naredbi dejani so bili živinozdravniški pomočniki (zdravniški kovači) na pomrtje^ in očividno je, da se je nižeavstrijski deželni zbor pri svojem sklepu hotel ravnati po tej naredbi.
Nižeavstrijska šteje živiaozdravniškega osobja: 18 •C. kr. okrajnih živiuozdravnikov in 249 zdravniških kovačev. Prvi imajo, kakor znano, sedež svoj pri c. kr. okrajnih glavarstvih. Diplomirani zdravniki stanujejo vsi po mestih in trgih, tedaj sploh precej daleč od živinorejcev , katerim tedaj ostaja večidel le pomoč zdravniških kovačev. Od teh pa zopet 157o ^^^^ ^ mestih, tako da za 1600 vasi ostaja komaj 2(K) zdravniških kovačev.
So pa celi okraji v Nižeavstriji, na priliko Aspang, Spitz, Gfohl, Poggstall, kateri nimajo ne živinozdrav-nika, ne zdravniškega kovača. Ako se dalje ne prezira, . da so zdravniški kovači deloma taki, ki so se izučili najmanj pred 27 leti, ali pa taki, ki so služili pri vojakih in tam imeli dveletni poduk, toda so ozdravljali skoraj izključno samo konje, tedaj se lahko sprevidi, da .^sa živinozdravniške naprave na Nižeavstrijskem slabo '•'^'oskrbljene, da je pomoč nujno potrebna, ker je zguba vsacega živinčeta zguba na narodnem premoženji. Kar pa smo tukaj navedli o nižeavstrijski deželi, prilega se na vsako drugo našo deželo.
Živinorejcem na korist bilo bi sicer želeti, ako bi v vseh slučajih, v katerih je treba zdravljenja živine, ta posel opravljali samo ljudje, kateri so v tem temeljito podučeni in izurjeni, ker bi se tako najmanj napak v zdravljenji pripetilo, kakoršnih se morebiti tu in tam pripeti zdravniškim kovačem; pa kakor tolikokrat, nastane tudi tukaj denarno vprašanje, katero nam vniči najlepše domišljije. — Nastane tedaj vprašanje, katera vrsta živinozdravniškega osobja bi se imela pomnožiti z najboljšim vspehom.
(Konec prihodnjič.)
18
26
živinoreja in živinozdravnistvo naše.
(Konec.)
Ali je mogoče, po sklepu nižeavstrijskega deželnega zbora brez povikšanja dotičnih stroškov pomnožiti število diplomiranih deželnih živinozdravnikov, pokazala bo prihodnost in mi uže zdaj dvomimo, da bi to imelo kaj povoljnega vspeha.
Ako bi se namreč hotelo pomnožiti število živinozdravnikov , ne da bi se zvikšali stroški, tedaj bi se morale ali sedanje plače živinozdravnikov znižati in s prihranjenimi denarji plačevati novoustanovljeni, kar bi se težko dalo izpeljati,  ali bi se pa morali novoname-
ščeni živinozdravniki zadovoliti samo s tem, kar bi jim živinorejci plačevali za zdravaiško pomoč, kedar jo zahtevajo. V zadnjem slučaji bi se težko oglasilo zadostno število prosilcev, in bi jim tudi deželna oblastnija ne smela lahko nakazati bivališča, kar se vendar vsikakor namerava.
x\ko bi se živinozdravniki namestili gosto, bi jim zaslužek težko donašal toliko, da bi mogli primerno shajati; če bi se pa namestili menj gosto, bi se pa sedanja potreba po pomnoženji živinozdravniškega osobja ne odstranila.
Diplomiran živinozdravnik bo moral misliti na svoj obstanek, bodi-si, da ozdravlja uže sam za-se, bodi-si, da je uradno nameščen. Sedanja plača 600 gld. ne zadostuje C. kr. okrajnim živinozdravnikom za najsilnejše potrebščine, in napoteni so še na postranske zaslužke, katere tudi dobivajo v popotninah, vožninah itd., kedar izvršujejo službena naročila. Razun postavnih pristojbin pa jim zdravljenje po deželi daje p^-av malo dohodkov in vzrok temu je oddaljenost. Na oddaljene kraje kličejo živinozdravnika redko kdaj, namreč v največi sili. Živinorejcu, ki se dandanes bori za sam svoj obstanek, se tudi ne more za zlo jemati, ako skuša ogibati se, dokler moč, stroškov, kateri njegove moči presegajo. Samo za eno od okrajnega glavarstva do posestnika, ki biva na meji okraja, storjeno pot živino-zdravnikovo mora danes plačati kmet 10 do 15 gold., svota, za katero se more imeti v glavnem mestu posvetovanje najbolj slovečega profesorja, in tako se ni čuditi, ako pogine marsikatero živinče kot žrtva varčnosti. Živinozdravnike na kmetih napotiti na to, kar zaslužijo z zdravljenjem, pomeni tedaj toliko, kakor za naprej odpovedati se jim Ako tedaj deželni zbor hoče pomnožiti število živinozdravnikov, moral bo žrtvovati tudi v to potrebni denar.
Ako se hoče, da služi živinozdravniško osobje tudi manj premožnemu živinorejcu, tedaj mora njihova pomoč biti primerna sredstvom kmetovim, in v sili mora biti urno tam, kjer ga potrebujejo. Ker pa nikakor ne bo mogoče, ustanoviti toliko c kr. živinozdravniških služeb , da bi bila po ena na vsako ali vsako drugo štirjaško miljo, zato bo treba seči po manj dragem osobji, namreč po takem, katero stanuje blizo živinorejcev, katero je izučeno v najpotrebnejšem, in katero se more dobiti za ceno odškodnino; to osobje pa bi bilo ravno ono, katero si mali kmetovalec želi: zdravniški kovači.
Zdravniški kovač, toliko izučen , kakor zdravniški kovači C. k. armade po dokončanem dveletnem poduRu, stanoval bi v vasi živinorejca ali prav blizo njega, držal bi se svojega rokodelstva, tedaj bi se nahajal zmiraj doma, peš bi prišel, kamor bi bil poklican, in bi tedaj ne bil drag. On bi vedel presoditi nevarnost in sam pomagal, v sili pa tudi mogel poklicati diplomiranega živinozdravnika; on bi, v bližini bivajoč, zmiraj poznal živino okolice, pa tudi njene bolezni, in mali kmetovalec obrnil bi se do njega veliko rajši, kakor pa do imenitnega gospoda z očali in v rokovicah, kakor hitro, se ve da, bi imel kovač potrebne vednosti.
Izpeljava postave o obrambi in zatiranji nalezljivih živinskih bolezen dandanes nikakor ni izgledna. Poznamo kraje, v katerih nastaja redno vrančni prisad pri prešičih, in samo po sebi je razumljivo, da tam, kjer se ta bolezen prikaže pri enem prešiči, poginejo vsi, kolikor jih ima posestnik tam. Pravijo, da se skoraj nič ne zgodi, da bi se zabranila ta nezgoda.
Ako prav tu in tam posamezni živinorejec pod^ vzame poskušnjo razkuženja, vendar to popolnem opuste njegovi sosedje in večidel koj zopet denejo druge pre-šiče v okužene svinjake.   Ker pa nepopolno razkuženje
27
nič ne pomaga ter se vsled tega kužna bolezen v enem ali dveh letih tudi tam zopet prikaže, kjer se je raz-kuževalo, nastala je vraža, da razkuževanje tako in tako ne pomaga nič in zato polagoma tudi vse razkuževanje popolnem opuščajo. Pravijo, da še o naznanilu do župana, katero zaukazuje §. 15. postave od 29. februarija I 1880., ni celo več govorjenja. In pravijo, da župan ravno tako malo naznani kaj politični ublast-niji, ako kaj izve o taki bolezni.
Zdravniški kovač vasi, iz stare šole, pravijo, da se ne zmeni za nič , in tako tudi okrajni živinozdravnik, oddaljen svoje tri milje, nič ne izve in tako tudi njegova redna poročila do deželne oblastnije ne omenjajo ničesar. Nasledek tega pa je, da se, kakor omenjeno, kuga vsako leto ponavlja in vrednosti vničuje, katere 80 v skupni svoti grozovite. Ako bi nam glede opuščenih naznanil pri županih kdo hotel kazati na omenjeno postavo in na kazenske nasledke (§. 44 žuga z denarno kaznijo do 300 gold. ali z zaporom do dveh mesecev), morali bi ga zavrniti, da ima na kmetih dandanes še ^botrinja^^ odločilni in merodajni vpliv, večidel pa se pogreša še tudi razum , da bi bilo mogoče, v kolikor zadeva župane, izvršitev te postave pričakovati.
Nimamo namena, žaliti koga, toda tudi sami sebe nočemo vedoma slepiti. Okrajni živinozdravnik, kateri ima štiri ure hoda na izhodno stran svojega bivališča ogledat smrkovega konja ali se vdeležit raztelesenja, ne more ob enem zaukazati v kraji, štiri ure oddaljenem na zahodni strani razkuženje, podučevati, kako se ima izvršiti, ter nadzorovati ali skrbeti, da se reči, katere se imajo vničiti, pokončajo pred njegovimi očmi. — Da bi tako ravnal , kakor se v teoriji misli, treba mu je osobja, katero mu pomaga, katero je pa tudi primerno izučeno in izurjeno v tej stroki in tudi prevzame en del odgovornosti.
Kakor se opazuje v vseh delih upravnega službovanja gotovo, po skušnji uvedeno razvrstenje, tako je tega tudi treba glede osobja za živinozdravniški posel. Iz teh razlogov držimo se misli, da bi se s primernim pomnožen jem števila zdravniških kovačev po deželi zaželjeni namen veliko prej dosegel, kakor bi pa bilo to mogoče s pomnožeujem števila okrajnih živinozdravnikov.
Mi temu nimamo dostavljati druzega, kakor to, da se z ozirom na naše razmere in na velikoletne skušnje s temi načeli popolnem vjemamo , in le želimo, da bi se naša ljubljanska podkovska šola - zdaj celo zapuščena — prav kmalu zopet prestrojila po onih načelih, katera so vtemeljena v predstoječi razpravi, in katera se strinjajo po vsem z onimi načeli, katera so podlaga osnovi za šolo, izdelana po bogatih in dobro vtrjenih skušnjah pokojnega dr. Jan. Bleiweisa.