LiObk^j. ........................................... ^ Brstje iz urta slouenskega pesništua. Natrgal čr. losip Lourenčič. Izdala in založila Družba su. (Tlohorja u Celoucu. Ov °o 0° O v Celouec 1918. Natisnila tiskarna Družbe su. (Tlohorja u Celoucu. ^ Brstje i? iz vrta slovenskega pesništva Natrgal dr. Josip Lovrenčič. Izdala in založila Družba sv. Mohorja v Celovcu. Celovec 1918. Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu. 40649 Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva. 1AVNA f UUfiUANI/ UVOD. ..'l/flžg rstje" — čemu ne: „Cvetje"? V »Glasniku" smo naznanili »Cvetje iz vrtov slovenskega pesništva". Vojska je, a vojska mori cvet ne le naših mož in mladeničev, ampak prerada tudi cvetove pesništva. Mohorjevi družbi je vojska zavrla cvetno pripravo in opremo nameravane izdaje najlepših naših pesmi z uvajajočimi življenjepisi naših pesnikov in pesnic. Vsakega pesnika in pesnice življenje bi se imelo lepo mikavno opisati, doba, razmere in delovanje jasno orisati. Pesnikov trudo-ljubno delovanje naj bi nas podžigalo, njih ljubezen za vse dobro, lepo in blago nas vnemala in ogrevala. Slike njih obličja bi nam predočevale njih zunanjost, slike rojstne hiše, rojstnega kraja in spomenikov, ki jih je stavil hvaležni narod njihovemu spominu, bi nas zavzemale, nam budile domovinsko in narodno zavednost. — Vse to mora izostati v tej zbirki, ker vojska zavira nabavo vsega tega. Nabiratelj pričujočih pesmi, g. profesor dr. Josip Lovrenčič, imenuje tu nabrane in izbrane pesmi: lirske pesmi. On piše v svojem uvodu pesmim tako le: „Pesmi delimo v lirske in epske. Lirske pesmi so one, ki izražajo vse, kar se giblje v naši notranjosti. Izraz „lirski" izvira od grške besede „lira", t. j. godalo, s katerim so spremljali grški pesniki svoje pesmi. Lirska pesem je bila — prva; ker prva vzvišena beseda je bila izraz — notranjosti, je bila lirska." l* 4 Na prvo mesto lirske spada nabožna pesem, ki je pa ne nahajamo v „ Brstju", pač pa je pričakujemo v izobilju na prvem mestu pesništva v prihodnjem „Cvetju". Posebna vrsta lirike je ljubavna ali erotična pesem. Tudi takšne je nekaj med „Brstjem". Medsebojna ljubezen obojih spolov je prevelikega pomena za človeški rod; po namenu Stvarnikovem ima vabiti, nagibati in pripraviti ljubeči srci na zakonsko združitev ter njiju okrepiti za vneto delavnost in medsebojno požrtvovalnost. Seveda ima ljubezen lahko kakor svoje blagosti tudi svoje bridkosti in težave, dostikrat tudi svoje prevare in zmote; nečuvana, neobvladana po pameti in milosti, zaide v nesrečno ljubezen ali pa se prevrže v v grešno zablodo, ki ne zasluži več lepega imena ljubezni. Tudi take slučaje opeva lirska pesem, in sicer, če svareč in ostrašujoč, je to dobro, nravno; če bi pa bilo opevanje grešno-mikajoče ali greh odobrujoče, bi bilo to nenravno, grešno. V pričujoči zbirki najde dragi čitatelj razun lirskih izbranih pesni njim za uvod tudi nekaj življenjepisne tvarine. To so pa samo odlomki iz obširnega literarno zgodovinskega in kritičnega spisa, ki ga je g. pisatelj namenil svoji zbirki ter posameznim dobam in strujam pesništva za uvod in razlago, in ki ga ni bilo mogoče objaviti v celoti, ker se je knjiga morala skrajšati. Celovec, dne 9. vinotoka 1917. Družba sv. Mohorja. Valentin Vodnik. (1758—1819.) ovo dobo naše slovenske umetne pesmi začenjamo z Valentinom Vodnikom. Rojen je bil — kakor sam piše — „3. svi-čana 1758 ob 3. uri zjitra v' Gorni Šiški na Jami per Žibertu . .." O svoji prvi mladosti nam pove: „Devet let star popustim jegre, luže inu dersanje na jamenskeh mlakah, grem volan v' šolo, ker so mi oblubili, de znam nehati, kader očem, ako mi uk ne pojde od rok. Pisati in branje me je učil šol-master Kolenec 1767; za pervo šolo stric Marcel Vodnik franciškaner v' Novim mesti, 1768 inu 1769. Od leta 1770. do 1773. poslušam pri jezuvitarjih v Lublani šest latinskih šol. Tiga leta me ženejo muhe v' klošter k' franciškanerjem, slišim visoke šole, berem novo mašo, se z oblubami zavežem; 1. 1784. me Lublanski škof Herberstein vun , pošle duše past." Prišel je tedaj v Soro, kjer je bil od 10. aprila 1784 do 15. febr. 1785. Pozneje je bil kaplan v Ribnici, odkoder je prosil 4. avg. 1792 briksenskega škofa za kaplanijo na Blejskem gradu, a je prišel v Gorjuše — Koprivnik. Dne 1. avgusta 1796 je prišel v Ljubljano k sv. Jakob\i; 1798 je postal učitelj poetike ali pesništva na gimnaziji in učil tudi druge predmete, za časa Francozov 1810 je bil ravnatelj gimnazije in nadzornik začetnih šol in vodja umetniški in rokodelski šoli. Potem, ko je 1. 1813. postal pod avstrijsko vlado učitelj zgodovine in zemljepisja in začasen voditelj normalnih šol, se je 1. 1814. radi svoje »Ilirije oživljene" zastonj poganjal za stolico italijanščine in zgodovine na ljubljanskem liceju. L. 1814. je bil upokojen z letnimi 200 gld. Dne 8. januarja 1. 1819. je umrl. To so podatki o „službenetn" Vodniku. O Vodniku pesniku in o osebah, ki so vplivale nanj, poslušajmo spet njega samega. »Kranjsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole; lastno vesele pa laško, francosko, inu sploh slovensko. Kamenje poznati sem se vadil 1793. Z' očetam Marka Pohlin diskalceatom (bosonogim) se izna-nim 1773.1., pišem nekaj kranjskiga, inu zakrožim neka-tire pesme, med katirimi je od Zadovolniga Kranjca komaj enmalo branja vredna. Vselej sim želel kranjski jezik čeden 6 narediti. Baron Žiga Cojs (Zois) inu Anton Linhart mi v leti 1794. naročita Kalender pisati, to je moje pervo delo, katiro tukaj vsim pred oči postavim, de se bodo smejali, inu z menoj poterplenje imeli. Če bom živel, očem še katiro novo med ludi dati, naši nastopniki bodo saj imeli kaj nad nami popravlati inu brusiti. (Pisano na Gorjušah v' bohinskeh gorah 1. Rožnicveta 1796.)" Pohlin-Cojs! Ti dve imeni značita pot Vodnikove pesmi. Ob „Pisanicah" je pesnil v Pohlinovem jeziku in v klasičnem (rimskih in grških pesnikov) duhu ko drugi slabe pesmi — z izjemo Zadovoljnega Kranjca, katerega mu je pohvalil Cojs. Baron Žiga Cojs, r. v Trstu 23. nov. 1747 kot sin druge žene Mihaela Angela Cojsa, Ivane r. pl. Kapus. Pozneje so se preselili v Ljubljano, kjer je Žiga dokončal višje šole in odšel nato študirat na viteško akademijo v Reggio (na Laškem), odkoder ga je pozval stari oče domov in mu izročil veliko obrt in kupčijo z železom. Da bi se upotil v izdelovanje dobrega železa in jekla, je potoval po Nemškem, Holandskem, Angleškem, Francoskem in Laškem. Na Gorenjskem v Bohinju je imel svoje fužine, ki so dobro delale. Tako je bil Cojs gmotno dobro stoječ veleobrtnik. A ni bil udarjen samo na gmotno stran — se svojimi študijami in na potovanjih se je tudi visoko izobrazil in je v domovini potem blagodejno vplival se svojim globokim umevanjem umetnosti. — V Ljubljani so se zbirali v njegovem domu začetniki slovenske književnosti, med njimi:Anton Linhart (r. 11. decembra 1756 v Radovljici — umrl 14. julija 1795 v Ljubljani) in Jernej Kopitar (1780—1844), znani naš slovničar-jezikoslovec. Anton Linhart je početnik naše dramatike. Cojs sam je priredil večkrat slovenske pesmi, katere so ■ laški igralci med igrami na ljubljanskem odru peli.-- Valentin Vodnik je prišel v stik s Cojsom že v Bohinju. Ustno in pismeno sta občevala in sad tega je bil, da se je začel Vodnik zavzemati za narodne pesmi, katere je med prvimi nabiral in se učilob njih. Zavzemanje za narodno pesem je prišlo iz Nemčije (Herder). Cojs in Linhart sta živela v duhu časa in Vodnik jima je sledil. Ni nabiral samo narodnih pesmi, opustil je staroklasične vzorce in pel v duhu narodne pesmi. Prav in dobro mu je prišlo, da je živel na kmetih, kjer je poslušal živi narodni jezik in se ob njem otresel Pohlinovih bukovskih novotarij in zmed. Ko je prišel na Cojsovo prizadevanje v Ljubljano, je vse bolj razživil svoje književno delovanje. V „Pratkah" (1795—1797) in „Lublanskih Novicah" 1797—1800 je priobčeval poleg pesmi vsemogoče stvari. Poslovenil je v tej dobi Kotzebuejevo igro Der Hahnenschlag — Tinko Petelinček, ki so jo 1. 1803. igrali na ljubljanskem odru. Oči-vidno tudi tu Cojsov in Linhartov vpliv. Pisal je tudi šolske knjige. L. 1806. je izdal svoje „Pesme za poskušino", 1. 1809. „Pesmi za Brambovce". Ti dve zbirki začenjata samostojno novo dobo naše pesmi. Duh narodne pesmi veje v njih. Domača zemlja in naše srce v nepokvarjeni naši govorici. S tem je označena pot, na katero je stopil pozneje France Prešeren. Pravilo. Naj pesem umčtna, Naj mčrjena bo, Nikdar ni prijčtna, Če žali uh<5. Dramilo mojih rojakov. Slovčn'c! tvoja zemlja je zdrava, In pridnim nje lčga kaj prava. Polje, vinograd, Gora, morjč, Ruda, kupčija Tebe redč. Za uk si prebrisane glive, Pa čedne in trdne postave, Išče te sreča, Um ti je dan, Našel jo boš, ak' Nč si zaspan. Glej, stv&rnica vse ti ponudi, Iz rok ji prejemat' ne mudi! Lčnega čaka Strgan rok&v, Pal'ca beraška, Prazen bokal. Zadovoljni Kranjec. Od straže hrvaške Mi solnce izide, V vin6grade laške Za g6ro zaide: Z beneškega morja Jug čelo poti, Od Štajerca burja Po leti hladi. Orjšjo konjiči Za hajdo, pšenico, Nevtrudni dekliči Pa bčlijo tančico; Kaj maram, jaz kruha Prislužim zadost', Ni sile trebuha Po svetu mi nos't. Imam oblačilo Domač'ga podlana* Ženica pa krilo Iz prav'ga mezlana; Se sveti na lice Ko pirh moj škrlžt, Nje šapelj, iglice, Nje modrec je zlat. Rad plešem okrogle, S petama glas dajem, Premštem vse vogle, V dva cepa se majem; Nožica pa Min'ce Za mano drobni, Pobira stopinj'ce, Se v kroge vrti. * Podlan (Vodnik ima po gorenjskem narečju: „padvan") je drugi, pozni lan, ki se seje o sv. Jakobu ter je slabši od prvega; prvi, zgodnji lan se seje pa spomladi. 8 Na žganeih tropine Pa kislega zelja, Bob, kaša,' vse mine, Ko pridem od dela, Al' bodi pogača, Klobasa al' sok, Al' kar se obrača Na ražnu okrog. Za vsako povelje 'Mam židano voljo, Za brambo dežele Al' hčditi v šolo; Povsodi se maham Ko čvrst korenjak, Pa delam, pa baham, Pa pijem tobžk. Jeklenice.* Ne prašam, ne baram, Kaj godci pojč; Le samo to maram, Da kladva tek6. Piščali debčle Zdol v ješo grmč, Da iskre vesele Nad streho letč. Cigan se prevrne, Zapoje: ci-bu! Od strune srebrne Ni lepši glasu. Pa kota vže rase, Mašelj se vari, Se čglja napase, Pod kladvo hiti. Ta tanka — ta tosta Prepeva ves dan: Bolj zrna je g<5sta, Bolj mojster iskan. Kratka pa krepka. Kdor bije tovar'še S polenom, ni moj: Za dom naj se mahne U trdemu boj'! * Jeklenice. Nemško: Stahhverk. Pesem je gotovo nastala v Bohinju, kjer je Vodnik ogledoval Cojsove fužine. — Cigan, to je železna pogača (die Luppe). „Ci-bu" je posnemanje glasu, ki ga da „pogača", ko se prevrne. — Piščali mehov, ješa (iz nem. die Esse) = kovaško ognjišče, kjer se vari železo. — Kota = topljen kos železa. — Mašelj = meselj (kos železa). Ta tanka — ta tolsta! je posnemanje vdarcev kladev. „Bolj zrna je gosta", bolje ko je skovano železo, bolj ko je zrno gosto, fino — boljši mojster ga je imel v rokah. 9 Radovoljni brambovci.* Presvetli cesar vabi nas Na domovine bran! Grmi že mesto, trg in vas Ven k praporu na plan. Na prapor ta prisegamo, Nam priča je neb6: Da kamor pojde, pojdemo, Veselje nam je to. Pred nami gre vis6k vojščak, Cesarskega rodu, Za njim hiti, kdor je jundk, In ne pozni strahu. Sovražna roka še nikjčr Ni boja žugala; Le skrb nas je za ljubi mir Na brambo združila. Da je pravična vojska ta, Nam pamet govori, Se v tujo sužnost ne preda, Kdor se Boga boji. Če naš'ga kaj prevzetniki Od nas bi hteli imet', Mi srčni radovoljniki Jih črno nazaj povret'! Mi brambovci ne iščemo Kraljestva tuj'ga v last, Za svoje se potezamo In za dežele čast. Za božjo reč namerjen bod' Ognjeni strel in meč! Za svetlega cesarja rod Na vojsko hčemo teč'. Ohranit' je to vsak dolžin, Kar je najljubše kom', Za mater, oča stojmo v bran, Za deco, ženo, dom! Zdaj potrdimo bratovšč'no, Naj r6ko vsaki da, Da se prisega naša bo Povsod razlagala! Brambovska molitev. Mogočni Bog! Tvoj dih je stvaril solnca nove, Tvoj dih je v stani podret' svetove, Zato pohlevno molimo te: Obrni milostiv obraz Na brambo našo in na nas! Pred sodbo kliči sovražnike — Usliši nas Bog! * Radovoljni brambovci = prostovoljni strelci naših dni. Ko so poslali v Ljubljano nemške brambovske pesmi, da bi jih za Slovence predelali, so odgovorili, da imajo že Vodnikove. Nanašajo se na boje s Francozi. Vodnik je zbirki dodal „Predgovor", katerega zaključuje: „Pojte tedaj, ljubi Slovenci! te pesmi, vnemajte se s petjem k pravemu junaštvu, k brambi našega sv. cesarstva, kar dopolniti nam Bog večni pomagaj!" — Pesmi so nam danes dosti bliže — ker smo živeli podoben čas, ko pred stoletjem. Mogočni Bog! Sovražnik nas hče podse spr&vit', Posilit', ropat' in podavit'; Če ti nam češ na strani stat', Odbili ga bomo ročno proč, Iz tebe izvira naša moč, Si rajši smrt ko sužnost zbrat' — Usliši nas Bog! Mogočni Bog! Napuh njegov prezgodaj baha, Za tč ne mara, nima stršha. Potrdi ude nam tvoj dih! Ti srca šteješ, ne ljudi; Če ta prevzetnik prigrmf, Ko pleve ga škropi tvoj pih — Usliši nas Bog! Napitek. Pripekal je denašnji dan, Na žejo grede pit', Sovražnik je podrt, ugnžn, Le brž si ga nalit': Kar je možš, Mi trči ga! Kaj? Vi vsi? — Da, mi vsi! — Že velja! Junači vince ga zares, Kdor moški imž občut, Igra mu puške trd oblčs, Zadčva mu nje but; Kar je možž, Mi trči ga! Kaj? Vi vsi? — Da, mi vsi! — Že velja! Med nami nobene šeme ni, Da bi mož le v sanjah bil, Če pride vrag, če privrši, Bo t'koj ga v beg podil: Kar je možš, Mi trči ga! Kaj? Vi vsi? — Da, mi vsi! — Že velja! 11 Kdor trdno suka v boju se, Sovrage drega vzndk, Ko zid nevmaknen biti vč, Korčn je ta junšk! Kar je mož£, Mi trči ga! Kaj? Vi vsi? — Da, mi vsi! — Že veljž! Komur nevarnost mar' ni nič, Ki urno dere v boj, Ki ročno buta mu glavič* Na mah pripravljen t'koj, Se čuti moža, Mi trči ga! Kaj? Vi vsi? — Da, mi vsi! — Že veljš! Kogar ne straši peklenski vrag, Ga gre podret na tla, Gotov mu vselej je premšg, Smrt njega ne vkonča: Je kaj mož&, Naj trči ga! Kaj? Vi vsi? — Da, mi vsi! — Že vel j ž! Navratnika kir zapodi, Potepni dci mu list, Dežele njemu prevdobi, Resnično reče tist: Sem kaj možš! Ta trči ga. Kaj? Vi vsi? — Da, mi vsi! — Že velja! Premaga. 1814. Cesarja pregnala Spomin bo: Kdaj zmote, Hud vojni sta krik, Francozu sta dala Kdaj spor je minul, Kdaj mir nam dobrote Pravičen mejnik. Na zemljo izsul. Kdar stavijo mejo, Nas plčsat' ravnajo, Nam godce daj6. Mladeniče uhajo, Plešimo, pozabljen Poberi se prepir! Ukaj m o, povabljen Z nami ršjat si, mir! * Glavič = bojni kij, buzdovan. ** Premaga. — Namreč avstrijski cesar Franc I. in ruski car Aleksander sta s pomočjo zaveznikov premagala Napoleona I. 1814. 12 K6s in brčzen.* Kos prepeva, gnjčzdo znaša, Lepo brezen gori gre, Smeje se in kosa vpraša: „Poješ tako zgodaj vže?" „„Kdo bo branil kosu peti? Ženil se je včeraj brat, Jutri mislim ljubo vzeti, Ravno vabim, bodi svat!"" „Vse prezgodaj ti ropočeš, Veš, da šele gori grem?" „„Gor' al' doli, kamor hočeš, Da se ženim, le to vem."" Dobre volje uka, raja, Štirje godci mu pojdi! „„Bom za vreme prašal mlaja? Saj vijol'ce že cveto!"" Brčznov ščep se ves prevrne, Goni megle, burjo dž, Hrib, doline sneg pogrne, V mrazu vmira vijolica. Doli brčzen mčm' pridrsne: „Kaj ti je kos? ne poješ več?" „„Eh, kaj? — brat mi včeraj zmrzne, Danes pa je moja preč!"" Kamor tvoja sla ti kaže, Preveč nagel ne smeš bit'! Stara prafka nam ne laže: Brezen ima rep zavit. * Kos in brezen. „Kos in sušic" jo je naslovil sam Vodnik, a udomačila se je pod gornjim naslovom, ki izvira od Fr. Levstika. Brezen = marec. Pesem je basen. Pod basnijo razumemo pesem ali pripovedko, v kateri nastopajo živali ali sploh stvari in govorijo in se obnašajo kakor človek. Iz dogodka samega v basni povzamemo lahko sami nauk, ki se nanaša na človeka, ali pa ga pisatelj še izrecno poda. 13 Tekica. Tčkica teče Pod gor<5, Igla ji plava Pod bradč, Peska ne takne Se z nogč. Štirje junaki Pa za njč, Da prah kadi se Pod peto. Oča jim pravi Pa takd: Kir jo doteče, Tega bo! Ribič. Je Dragovan ribič, Postrvo lovi, Ji trnek ponuja, Dokler jo dobi. Voznik.* Črez hribe ne morem, Po polji ne smem, Je cesta okoli, Pa za-njo ne vem. Voznik češ moj biti, Večerjo ti dam, Gos, raco pečeno Pripravljeno 'mam. Konjiči so slabi, Moj voz pretežžk, Hoj, vstani mi Urška, Priprege iskat. Priprege imet hočeš, T'koj sama jo dam, Konjiče, voliče Napasene 'mam. Me hčeš poročiti, Pit' rada ti dam, V kamri za zglavjem Bariglico 'mam. Je gosko pojedel, Bariglico izpil, Konjiča zasedel, Jej fige molil. * Voznik je narodna pesem, ki jo je zapisal Vodnik in se lahko ko druge uvrsti med njegove. V zbirko sem jo vzel, da ima čitatelj jasen dokaz, kako se je Vodnik učil ob narodni pesmi, kar vidimo iz naslednje pesmi »Moj spomimk". 14 Moj spominfk.* Kdo rojen prihodnjih Bo meni verjel, Da v lčtih nerodnih Okrogle sem pel? Ni žvenka, ni cvenka, Pa bati se nič; Živi se brez plenka O petju ko tič. Kar mati je učila, Me mika zapčt', Kar starka zložila, Jo lično posnčt'. Redila me Sava, Ljubljansko poljč, Navdale Triglava Me snežne kopč. Vršaca Parnšsa Zgolj svojega znam, Inacega glasa Iz gosli ne dam. Latinske, helenske, Tevtonske učim, Za pesmi slovenske Živim in gorim. Ne hčere, ne sina Po meni ne b<5, Dovolj je spomina, Me pčsmi poj6. »Pratke« za leto 1814 prerokba. Lanska pratka stavi: Železen tresk in bronov grom, Letošnja pa pravi: Očeta, pokoj, mir dobom. * Moj spominik, ki je zložen v isti meri kakor „Voznik", dokazuje, da se je Vodnik učil pesniti ob narodni pesni. — P ar nas je bogovom, zlasti Apolonu in Muzam (boginjam umetnosti) posvečena gora na Grškem, ki so jo nekdanji grški pesniki opevali; je torej sploh: gora pesništva ali pesništvo samo. — Vršac je gora v triglavski skupini; na Vršac je zložil Vodnik tudi pesem. — Latinske, helenske, tevtonske učim, namreč latinske, grške in nemške pesmi dotičnih klasikov ali vzornikov pesništva. Anton Martin Slomšek. (1800—1862.) Posebna osebnost dobe, ki je tiho in uspešno delala na polju slovenske književnosti na Koroškem in na Štajerskem, je Anton Martin Slomšek. Rodil se je 26. novembra 1800 na Slomu blizu Celja, študiral je v Celju, v Ljubljani, kjer je bil pol leta Prešernov součenec, in v Senju. Bogoslovje je obiskoval v Celovcu in bil 1824 posvečen v mašnika. Kaplanoval je od tega leta do 1829. na Bizelj-skem in pri Novi cerkvi blizu Celja, nakar je prišel za spirituala v celovško semenišče, kjer je slovenske bogoslovce posebno vneto uril v slovenščini. L. 1838. je postal dekan in šolski nadzornik v Vuzenici ob Dravi, 1844. kanonik in nadzornik v Št. Andražu na Koroškem, 1856. opat v Celju in isto leto še knezoškof lavantinski. Umrl je 1. 1862. v Mariboru. V kratkih vrstah je podano tako'Slomškovo življenje, ki obsega toliko blagoslovljenega truda in dela in uspehov kot malokaterega ali pa nobenega izmed Slovencev. Obširen opis čitaš lahko v knjigi „Anton Martin Slomšek", ki jo je izdala ob stoletnici rojstva hvaležna mu Družba sv. Mohorja. Ona Slomška časti za svojega duhovnega ustanovnika. Nas zanima tu v prvi vrsti Slomšek-pesnik. Kot pisatelj je znan po svojih molitvenikih, katehizmu, abecedniku, berilih za ljudske šole, povestih za otroke, Blažu in Nežici itd. A znan je tudi kot pesnik, če ne drugače, po svojih zdravicah: „Sloven'c Slovenca vabi..." in „En hribček bom kupil . . " Motil pa bi se, kdor bi mislil, da ni zapel drugih. Celo vrsto jih imamo in že zgodaj — če ne prej, 1. 1825. gotovo — je začel peti. L. 1846. je začel izdajati »Drobtinice", učiteljem in učencem, starišem in otrokom v pouk in kratek čas. V njih je priobčeval poleg drugega tudi svoje pesmi, ki jih sedaj delimo v Pesmi veselih otrok, Pesmi za kratek čas, Poštene zdravičke, Basni in prilike, Različne pesmi, Pobožne pesmi. (Prim. Lendovšek: Slomšekove pesmi, Celovec 1876.) Kako je umeval in cenil Slomšek pesem, nam jako lepo pove v Drobtinicah 1847: »Pesmij sladki glas", kjer pravi: »Slajše reči na svetu ni, kakor je pesem lepa." Potem, ko pove, kako spremlja pesem človeka vsepovsod, nadaljuje: »Ni jih pa tudi na svetu ljudi, ki bi rajši peli, kakor Slovenci, in lepšega dara ne vem, kakor jim čedno pesmico dati. Rečem, da je vreden sto centov zlata, ki nam da lepo novo pesem, naj bo zdravička, ali pa sveta, da je le vneta, brez vsega greha. — Lepa pesem je zlata, draga reč." Besede, ki jih je človek še danes lahko vesel! Ni nič čudnega potem, če je bil Slomšek navdušen za Prešerna. Razumel ga je. 16 Slomškove pesmi so priproste, prisrčne in vesele; nikdar ne pozabi v njih pokazati v nebtf, ali vplesti primeren nauk. Sam pove v pesmi „ Vodniku", da se je pri njem učil in ob njem navdušil za slovensko pesem. Jezik njegov je lep in čist. Na vsak način: Slomška moramo šteti po njegovih pesmih in spisih med dobre slovenske pesnike, med vzornike v slovenski pisavi. Tri najlepše rožice. Tri rožice v našem naj vrtu cvet6: Ta prva je roža veselja; Naj vselej opleta nam našo glavč, Pravična naj spolni se želja! Tri rožice v našem naj vrtu cvetč: Nedolžnosti lilija druga; Lepota to našega srca naj bo, Da vest nam kaj hud'ga ne žuga. Tri rožice v našem naj vrtu cvetč: Zelen rožmarin pa ta treka; Na grobu naj našem usajena bo, Zelena od veka do veka! 1833. Sedanji svet. Nas poštenost zapustila, In odkritosrčnost spi; Je pobožnost v kot se skrila, Za pravico pota ni. Zdaj ljubezen omaguje, Dobrotljivost v ječi je; Prava vera ugašuje, Čednost pa za kruhom gre. Zdaj resnica pokopana, In zaupanje nori; Sramežljivost je zaspana, In na steni vest visi. 1833. Zdravica Slovencev. Sloven'c Slovenca vabi: Če se ti pit' ne gabi, Pa pridi v gor'co k nam, Smo dobre volje tam. Bomo eno zapeli, Da bomo vsi veseli, Vsa žalost naj nehž, Kjer vince je domš. 17 Visoke so gorice, In žlahtne so trtice, Ki pri nas rastejo, Nam vince dajejo. Vinograd obdelovati, Slovenec mora znati; Kdor delal prav ne bo, Naj pije le vodč! Tud' trte se solzijo, Preden vince rodijo; Naj tudi se poti, Kdor vince pit' želi. Veseli Kdor vince prav zavživa, Veselje v srce vliva; če srce dobro ni, Ga vince le skazi. — Zdaj kupice nalijmo, Na zdravje tvoje pijmo, Ki si povabil nas, Da nam je kratek čas! Napij še ti zdravico, Na družbe veselico! Če prazen bo bokal, Boš pa za druz'ga dal! 1825. hribček. En hribček bom kupil, Bom trte sadil; Prijatelje vabil, Še sam ga bom pil. Že čriček prepeva, Ne more več spat'; V trgatev velfeva, Spet pojdemo brat. Tam gori za hramom En trsek stoji; Je z grozdjem obložen, Da komaj drži. Konjički škrebljajo, In vozijo težkd, Ker vince peljžjo, Ki je močno sladkd Prelepo rumeno, Ko čisto zlatd. — Le pijmo pošteno Prežlahtno blag6! 1833. Popotnica vojaška. Leži, leži ravn<5 poljč, Po polji bela cesta gre; Po cesti krepko stopajo, Prelepi mladi fantje so. Oj, h