Če si zdravljen alkoholik O TEM GOVORI JOŽE PAUŠER ŽIVLJENJE v 44. letu starosti je še v raz-cvetu in hudo mora biti, če te pri tej starosti upokojijo, tudi če je usoda tako hotela. »Po-čutiš se odrinjenega in ne veš, kaj bi s sa-mim seboj,« pravi JOŽE PAUŠER, vojaški upokojenec iz Šiške. O tem smo se z njim pogovarjali, ko je klub zdravljenih alkoholi-kov proslavljal leto dni svojega dela. Naš sobesednik je njegov član in to pove naglas in vsakomur z željo, da bi takšnih klubov bilo čim več. Jožeta Paušerja so upokojili potem, ko ga je eksplozija mine na romunski meji hudo poškodovala. Postal je mlad upokojenec, ki ni vedel, kaj bi s samim seboj. »Če nikomur nisi potreben, kaj boš dru-gega počel kot šel v gostilno in se zapil,« je dejal in pripovedoval, kakšen pekel je to, če človek postane suženj alkohola, se izgubi in postane le senca samega sebe. — Potem ste sli na zdravljenje, se včlanili v klub in se tudi zaposlili, ali ne? »Da, honorarno sem se zaposlil — pa ne zaradi denarja, ampak človek mora med Iju-di, sicer kaj kmalu lahko zaide na stranpota.« — Kako zdaj gledate na alkoholike? »To so zame predvsem bolniki, potrebni razumevanja in zdravljenja.« — Kaj je pri zdravljenju najhujše? »Seveda abstinenca sama, zlasti na začet- ku. Zdraviš se, medtem pa ponoči sanjaš o steklenicah, kozarcih, ki te oblegajo. Zbudiš se ves prepoten, ker misliš, da si se spet za-pil. To so znamenja krize.« — Kaj pomeni klub za zdravljenega alko-holika? »Klub predstavljajo predvsem tovariši, ki so šli skozi isti pekel in ki imajo isti cilj. Tako si člani kluba lahko drug drugemu naj-laže pomagamo in si skupno utiramo pot na-zaj v normalno življenje.« — Kako teče delo kluba? »Sestajamo se enkrat tedensko. Najprej se posvetujemo in pogovarjamo s terapevtom kluba, potem pa imamo na sporedu različne stvari. Pqyezani smo z družbenopolitičnimi organizacijami, organiziramo izlete, pogovo-re s svojci članov kluba zdravljenih alkoholi-kov, organiziramo nadalje patronažno služ bo itd.« . - — Kakšno patronažno službo? »To je služba, ki išče tiste člane, ki so ne-nadoma popustili in se ponovno zapili. Te ' skušamo prepričati, naj se vrnejo nazaj.« — Kdo ima sploh vstop v klub? »Tisti zdravljeni alkoholiki, ki so se zdra-vili skupinsko ali na Škofljici.« — S kakšnimi problemi se srečujete? »Za Ljubljano splošno velja, da posveča premalo pozornosti problemu alkoholizma, zlast^ pa problemu že zdravljenih alkoholi-kov. Manjka prostorov kot tudi terapevtov.« — Koliko članov je v klubu? »Bilo nas je okrog 40, kar je preveč, zato smo nedavno ustanovili še klub v Dravljah. Tako bo delo lažje.« — Kako dolgo naj bi vsak ostal v klubu? »To je tako, da prvo leto vsak zdravljeni alkoholik potrebuje pomoč kluba in je član-stvo tudi obvezno. Drugo leto in naprej pa je klub tisti, ki potrebuje zdravljenega alko-holika, ker je že toliko na trdnih nogah, da zanesljivo pomaga drugim.« — Kaj bi po vašem morali storiti, da bi imeli manj alkoholikov? »Pozdravljam akcijo za prepoved točenja alkohola v jutranjih urah. Ce bi se hoteli še uspešneje boriti proti temu družbenemu zlu, pa bi potrebovali več denarja in več prostora v bolnišnicah.« — Kaj vas pri zdravljenju alkoholikov naj-bolj moti? »Okolica, ki nas noče razumeti. Ljudje o-malovažujejo zdravljenje in če si zdravljeni alkoholik, še vedno veljaš za pijanduro, tudi če že dalj časa nisi poskusil niti kapljice al-kohola.« — Imate kako željo, ki bi jo radi spo-ročili bralcem občinskega glasila? »Upam, da me zdaj, ko sem takole govoril za javnost, ne bodo še bolj obsojali, kot so me obsojali prej, ko sem še pil.« Tak je bil iskren pogovor z zdravljenim alkoholikom, ki je hkrati lahko tako opozo-rilo kot vzgled, saj smo Slovenci, žal, znani kot hudi alkoholiki; menda jih štejemo več kot 80 tisoč.