I NAROČAJTE edini katoliški slovenski dnevnik v Ameriki AMERIŠKA DOMOVINA 6117 St. Clair Avenue CLEVELAND, OHIO Stane: Za Ameriko in Kanada na leto $6.50 za pol leta $3.50 I I I II OKTOBER — NO. 11 LETNIK 38 Published monthly except October and semi-monthly during that month by the Franciscan Fathers, P. O. Box 608, Lemont, Illinois. Subscription prices: U. S. A. $2.50 for one year; Canada $3.00 for one year. Subscriptions are payablc in advance. Entered as second-class matter at the Post Office of Lemont, Illinois, under the act of March 3, 1879. Acceptance of mailing at special rate of postage provided for in Section 1103, Act of October 3, 1917. Authorized July 14, 1945. Vrinted by Service Printers, 304-306 Canal Street, Lemont, Illinois A V E MARIA KOLEDAR 19 4 6 33. LETNIK KOLEDARJA STANE: DOLAR Izdali slovenski frančiškani LEMONT, ILLINOIS TISKARNA: SERVICE PRINTERS Lemont, Illinois I I AMERIŠKA SLOVENSKA VOJNA MATI! TEBI JE POSVEČEN LETOŠNJI “SLOVENSKI KOLEDAR AVE MARIA.” TEBI IN TVOJIM ŽRTVAM POJE SLAVOSPEV LJUBEZNI IN HVALEŽNOSTI IN PRIZNANJA. TEBI SE KLANJA. te? i ^ ^ ^ ^ ^ ^ ^ 'pis ^ ^ w ^ ^ ^ ^ ^ w w ^ PREMAKLJIVI PRAZNIKI IN GODOVI Prva predpostna letos 17. februarja. Pepelnica 6. marca. Velikanoč 21. aprila. Križevi dnevi 28. 29. in 30. maja. Binkošti 9. junija. Sv. Rešnje Telo 20. junija. Kristus kralj 27. oktobra. Prva adventna nedelja 1. decembra. ZAPOVEDANI KATOLIŠKI PRAZNIKI Vsaka nedelja. Novo leto, letos na torek. Vnebohod Gospodov, četrtek 31. maja. Vsi sveti 1. november. Brezmadežno spočetje 8. december. Božič 25. decembra. AMERIŠKI NARODNI PRAZNIKI Novo leto, Lincolnov rojstni dan, torek 12. februarja. Washingtonov rojstni dan petek 22 februarja. Spominski dan Memorial I)ay, četrtek 30. maja. Dan ameriške svobode četrtek 4. julija. Praznik delavstva, Labor Day, ponedeljek 2. septembra Kolumbov dan sobota 12. oktobra. Dan premirja, Armistice Day, torek 12. novembra. Zahvalni dan četrtek 21. novembra. Božič 25. decembra. —II .1—. JANUAR FEBRUAR Posvečen Presv. Imenu Mesec dela za katoliški Jezusovemu tisk Novo leto Torek 1 Petek Ignacij Ime Jezusovo Sreda 2 Sob. Svečnica Genovefa Četrt. 3 Ned. * Blaž Tit Petek 4 Pond. Andrej Korzin Simeon Sob. 5 Torek Agata * Sv. trije kralji Ned. 6 Sreda Doroteja Valentin, škof Pond. 7 Četrt. Romuald Severin Torek 8 Petek Janez iz Mate Julijan, Sreda 9 Sob. Ciril iz Aleks. Pavel, puščavnik Četrt. 10 Ned. * Školastika Higinij Petek 11 Pond. Lurška M. B. Arkadij Sob. 12 Torek Lincolnov rojstni dan * Sveta Družina Ned. 13 Sreda Katarina Hilarij Pond. 14 Četrt. Valentin Maver Torek 15 Petek Faust in Jovita Marcel Sreda 16 Sob. Julijana Anton, puščavnik Četrt. 17 Ned. * Silvin Sv. Petra stol. Petek 18 Pond. Simon, škof Marij in tov. Sob. 19 Torek Konrad * Fabijan in Sebast. Ned. 20 Sreda Sadet in tov. Neža Pond. 21 Četrt. Irena Vincencij Torek 22 Petek Washingtonov rojstni dan Zaroka Marijina Sreda 23 Sob. Peter Damijan Timotej četrt. 24 Ned. * Matija, apostol Spreob. sv. Pavla Petek 25 Pond. Feliks, papež Polikarp Sob. 26 Torek Matilda * Janez Zlatousti Ned. 27 Sreda Baldomir Roger, Egidij, Odorik Pond. 28 Četrt. Roman Frančišek Šaleški Torek 29 Janez, miloščinar Sreda 30 Peter Nol. četrt. 31 Nedelje v januarju: Nedelje v februarju: 6. Trije modri molijo Jezusa. 3. Četrta po razgl. G.: Vihar na 13. Prva po razgl. G.: 12 letni Je- morju zus v templju. 10. Peta po razgl. G.: Prilika o lju- 20. Druga po razgl. G.: Ženitnina liki. v Kani. 17. Prva predpostna: Delavci v vi- 27. Tretja po razgl. G.: Jezus 0- nogradu. zdravi gobavca. Baragova Ne- 24. Druga predpostna: Prilika o se- ..delja. jalcu. MAREC Posvečen sv. Jožefu APRIL Posvečen Kristusovemu trpljenju in vstajenju Albin Petek 1 Pond. Hugon Neža iz Prage Sob. 2 Torek Frančišek Paveljski * Kunigunda Ned. 3 Sreda Rihard Kazimir Pond. 4 Četrt. Izidor Janez Jožef Torek 5 Petek Vincencij Fererški Pepelnica Sreda 6 Sob. Viljem Tomaž Akv. Četrt. 7 Ned. * Herman Janez od Boga Petek 8 Pond. Albert Frančiška Sob. 9 Torek Akacij * 40 mučencev Ned. 10 Sreda Apolonij Sofronij Pond. 11 Četrt. Leon Gregorij Veliki Torek 12 Petek Žalostna M. B. Kvat. E vf razi ja Sreda 13 Sob. Ida Matilda Četrt. 14 Ned. * Justin Kvat. Longin Petek 15 Pond. Vel. Anastazija Kvat. Hilarij in Tacijan Sob. 16 Torek Vel. Benedikt Labre * Patrik Ned. 17 Sreda Vel. Anicet Ciril iz Jeruz. Pond. 18 četrt. Vel. Ustanov, presv. Zakram. Sv. Jožef Torek 19 Petek Vel. Leon IX. Patricij Sreda 20 Sob. Vel. Neža Montpel. Benedikt Četrt. 21 Ned. * Velikanoč Lea Petek 22 Pond. Epipodij Irenej Sob. 23 Torek Vojteh * Gabrijel, nadangel j Ned. 24 Sreda Jurij Marijino oznanenje Pond. 25 Četrt. Marko Ludger Torek 26 Petek Peregrin Janez Damaščan Sreda 27 Sob. Peter Kanizij Janez Kapistran Četrt. 28 Ned. * Pavel od križa Ciril, muč. ’ Petek 29 Pond. Peter, muč. Janez Klimak Sob. 30 Torek Katarina Sijenska * Gvidon Ned. 31 Nedelje v marcu: Nedelje v aprilu: 3. Tretja predpostna: Jezus ozdra- 31. Četrta postna: Jezus nasiti vi slepca. 4000 mož. 10. Prva postna: Hudi duh skuša 7. Tiha: Jezusa hočejo kamenjati. Jezusa. 14. Cvetna: Jezusov vhod v Jeru- 17. Druga postna: Jezusovo spre- zalem. menenje. 21. Vstajenje Gospodovo. 24. Tretja postna: Jezus izžene 28. Bela: Jezus se prikaže aposto- hudiča. lom. MAJ JUNIJ Posvečen Šmarniški Posvečen Presv. Srcu Kraljici Jezusovemu Filip in Jakob, apos. Sreda 1 Atanazij Četrt. 2 Najdenje sv. križa Petek 3 Monika, Florijan Sob. 4 * Pij V. Ned. 5 Irenej Pond. 6 Janez ev. pred lat. vrati Torek 7 Stanislav Sreda 8 Prik. sv. Mihaela Četrt. 9 Gregor Naz. Petek 10 Antonin Sob. 11 * Pankracij Ned. 12 Servacij, Robert Pond. 13 Bonifacij, Viktor Torek 14 Janez iz La Salle Sreda 15 Janez Nepomuk Četrt. 16 Paškal Petek 17 Venancij Sob. 18 * Celestin, Ivo Ned. 19 Bernardin Pond. 20 Feliks Torek 21 Rita Sreda 22 Andrej Bobola Četrt. 23 MARIJA POMAGAJ Petek 24 Gregorij VII. Sob. 25 * Filip Nerški Ned. 26 Beda Proš. Pond. 27 Avguštin Proš. Torek 28 Magdalena Paciška Proš. Sreda 29 Vnebohod Gosp., Ivana Četrt. 30 Angela Petek 31 Nedelje v maju: 5. Druga po Vel. noči: Dobri Pastir. 12. Tretja po Vel. noči: žalost in veselje učencev. 19. Četrta po Vel. noči: Jezus obljubi sv. Duha. 26. Peta po Vel. noči: Jezus uči moliti. Sob. Juvencij Ned. * Blondina Pond. Marcelin Torek Klotilda Sreda Bonifacij Četrt. Norbert Petek Filip Sob. Medard Ned. * Binkoštna Pond. Marjeta Torek Barnaba, apost. Sreda Kval. Janez. četrt. Anton Padovanski Petek Kval. Bazilij Sob. Kvat. Vid in Modest Ned. * Benon Pond. Adolf Torek Efrem Sreda Gervazij četrt. Sv. Rešnje Telo Petek Alojzij Sob. Pavlin Ned. * Agripina Pond. Janez Krstnik Torek Ema, slov. kneginja Sreda Janez in Pavel Četrt. Vladislav Petek Srce Jezusovo Sob. Peter in Pavel, apost. Ned. * Pavel Nedelje ▼ juniju: 2. šesta po Vel. noči: O prihodu Tolažnikovem. 9. Binkoštna: Prihod sv. Duha. 16. Prva po bink.: Jezusu je dana vsa oblast. 23. Druga po bink.: Prilika o veliki večerji. 30. Tretja po bink.: Jezus sprejema grešnike. ! -* •Stil—mi—en—en JULIJ Posvečen sv. Cirilu in Metodu AVGUST Posvečen Kraljici Nebes in Zemlje Pond. 1 Četrt. Vezi sv. Petra Torek 2 Petek Porcijunkola, Alfonz Sreda 3 Sob. Najdenje sv. Štefana Četrt. 4 Ned. * Dominik Petek 6 Pond. Marija Snežna Sob. 6 Torek Spremenenje Gosp. Ned. 7 Sreda Kajetan Pond. 8 Četrt. Cirijak Torek 9 Petek Janez Vianej Sreda 10 Sob. Lavrencij Četrt. 11 Ned. * Tiburcij Petek 12 Pond. Klara Sob. 13 Torek Janez Berhman Ned. 14 Sreda Evzebij Pond. 15 Četrt. Vnebovzetje D.M. V.Šm. Torek 16 Petek Joahim Sreda 17 Sob. Hijacint Četrt. 18 Ned. * Helena Petek 19 Pond. Ludvik Sob. 20 Torek Bernard Ned. 21 Sreda Ivana Frančiška Pond. 22 Četrt. Marija Sed. Veselj Torek 23 Petek Filip Bcnicij Sreda 24 Sob. Jernej, apost. Četrt. 25 Ned. * Ludvik, kralj. Petek 26 Pond. Zeferin Sob. 27 Torek Jožef Kalasan. Ned. 28 Sreda Avguštin Pond. 29 Četrt. Obglavljenje Jan. Krst. Torek 30 Petek Roža Limanska Sreda 31 Sob. Rajmund Nedelje v avgustu: Sv. Rešnja kri Obiskovanje D. M. Leon II. Berta Sv. Ciril in Metod Tomaž * Vilibald Elizabeta Portug. Veronika 7 mak. bratov Pij I. Janez Gvalb. 1 Frančišek Solan t * Bonaventura j Henrik j Karmelska M. B. s Aleš = Kamil J Vincencij Pavelski ! Jeronim Emil. I * Angelina j Marija Magdalena Apolinarij Kristina Jakob apost., Krištof Ana Pantaleon * Viktor Marta Abdon in Senen Ignacij Loy Nedelje v juliju: 7. Četrta po bink: Obil. ribji lov. 14. Peta po bink.: O farizejski pravičnosti. 21. šesta po bink.: Jezus drugič pomnoži kruhe. 28. Sedma po bink.: Varujte sc laž-njivih prerokov. Osma po bink.: Prilika o krivičnem oskrbniku. Deveta po bink.: Jezus joka nad Jeruzalemom. Deseta po bink.: Prilika o farizeju in cestninarju. Enajsta po bink.: Jezus ozdravi gluhonemega. SEPTEMBER OKTOBER Posvečen Mariji Sedem Žalosti Posvečen Kraljici Sv. Rožnega Venca * Egidij Ned. 1 Štefan, kralj. Pond. 2 Serapija Torek 3 Rozalija Sreda 4 Lavrencij Just. Četrt. 5 Zaharija Petek 6 Regina Sob. 7 * Roj. D.M. Mali Šmaren Ned. 8 Peter Klaver Pond. 9 Nikolaj Tolos. Torek 10 Prot in Hijacint Sreda 11 Marijino ime Četrt. 12 Notburga Petek 13 Povišanje sv. križa Sob. 14 * Marija Sedem Žalosti Ned. 15 Kornelij in Ciprijan Pond. 16 Rane sv. Frančiška Torek 17 Kvat. Jožef Kupert. Sreda 18 Januarij Četrt. 19 Kvat. Evstahij Petek 20 Kvat. Matej apost. Sob. 21 * Tomaž Vilanov. Ned. 22 Tekla Pond. 23 Marija, Mati milosti Torek 24 Kleofa Sreda 25 Izak Jogues Četrt. 26 Kozma in Damijan Petek 27 Venceslav Sob. 28 * Mihael nadang. Ned. 29 Jeronim Pond. 30 31 Nedelje v septembru: 1. Dvanajsta po bink.: Prilika o usmiljenem Samarijanu. 8. Trinajsta po bink.: Jezus ozdravi deset gobavcev. 15. Štirinajsta po bink.: Nihče ne more dvema gospodoma služiti. 22. Petnajsta po bink.: Jezus obudi mladeniča v Najmu. 29. Šestnajsta po bink.: Jezus o- zdravi vodeničnega. Torek Remigij Sreda Angeli Varuhi Četrt. Mala Terezija Petek Frančišek Asiški Sob. Placid Ned. * Bruno Pond. Kraljica sv. Rož. Venca Torek Brigita Sreda Dionizij Četrt. Frančišek Borgia Petek Materinstvo Marijino Sob. Maksmilijan Ned. * Edvard Pond. Kalist Torek Terezija Sreda Hedviga četrt. Marija Marjeta Petek Luka, evang. Sob. Peter Alkant. Ned. * Janez Kancij Pond. Uršula Torek Kordula Sreda Klotilda Četrt. Rafael nadang. Petek Krizant in Darija Sob. Evarist Ned. * Kristus Kralj, Florence Pond. Simon in Juda apost. Torek Evzebija Sreda Alfonz Četrt. Volbenk Nedelje v oktobru: 6. Sedemnajsta po bink.: Največja zapoved. 13. Osemnajsta po bink.: Jezus o- zdravi mrtvoudnega. 20. Devetnajsta po bink.: Prilika o kraljevi ženitnini. 27. Dvajseta po bink.: Jezus ozdra- vi sina kr. oskrbnika. NOVEMBER Posvečen molitvam za naše rajnke Vsi sveti Petek 1 Verne duše Sob. 2 * Hubert Ned. 3 Karol Boromej Pond. 4 Emerik Torek 5 Leonard Sreda 6 Engelbert Četrt. 7 Godfrid Petek 8 Teodor Sob. 9 * Andrej Avel. Ned. 10 Martin, škof Pond. 11 Martin, papež Torek 12 Stanislav Sreda 13 Jozafat Četrt. 14 Albert Veliki Petek 15 Gertruda Sob. 16 * Gregorij Čudodel. Ned. 17 Oton Pond. 18 Elizabeta Ogrska Torek 19 Feliks Val. Sreda 20 Darovanje D. M. Četrt. 21 Cecilija Petek 22 Klemen Sob. 23 * Janez od križa Ned. 24 Katarina Pond. 25 Silvester Torek 26 Virgilij Sreda 27 Rufus Četrt. 28 Saturnin Petek 29 Andrej apost. Sob. 30 31 DECEMBER Posvečen Brezmadežni in Detetu Jezusu Ned. * Natalija Pond. Bibijana Torek Frančišek Ksaverij Sreda Barbara Četrt. Sava Petek Nikolaj Sob. Ambrož Ned. * Brezmadežna Pond. Levkadija Torek Melhijad Sreda Damas Četrt. Najdenje trup. sv. Franč. Petek Lucija Sob. Konrad Ned. * Kristijana Pond. Evzebij Torek Pelagija Sreda Kval. G raci jan Četrt. Nemezij Petek Kval. Liberat Sob. Kval. Tomaž apost. Ned. * Zenon Pond. Viktorija Torek Sveti večer Sreda Božič Četrt. Štefan Petek Janez evang. Sob. Nedolžni otročiči Ned. * Tomaž Mor Pond. David Torek Silvester Nedelje v novembru: 3. 21. po binlc.: O neusmiljenem hlapcu. 10. 22. po bink.: Bogu, kar je božjega. 17. 23. po bink.: Jezus obudi Jairo-vo hčer. 24. 24. po bink.: Jezus napove razdejanje. Nedelje v decembru: 1. Prva adventna: Znamenja na nebu. 8. Druga adventna: Kristus pošlje učence. 15. Tretja adventna: Pričevanje Janeza Krstnika. 22. Četrta adventna: Janez Krst. pripravlja pot Jezusu. 29. Ned. med osmino: Simon pre- rokuje. VOJNI MATERI ‘Nemčija napovedala zabrnelo po žicah, da so celi bile Vojna! “Japonci napadli Pearl Harbor.” USA vojno.” — “V vojni smo.” Tako je 7. decembra 1942 nenadoma državi po vseh telegrafičnih in telefoničnih žareče vroče od prenapetosti. Na vseh radio postajah samo ena govorica: — vojna! Naslovne vrstice vseh časopisov z največjimi črkami, vse — vojna! Po celi državi vse govori samo eno — vojna! In zavalovila je cela mogočna država kot visoko morje ob orkanu. Kakor kadar ob začetku delavnega dne švigne električna iskra v mogočne Disseldorferjeve motorje po mogočni tovarni jeklarni in požene tisoče in tisoče strojev od največjega do najmanjšega, tako je ta novica planila v našo državo in pognala ves državni ustroj od predsednika do zadnjega klerka, ves privatni ustroj, vse naše javno in privatno življenje, vso industrijo, vso trgovino, ves denarni trg, vse sloje, vse starosti, vse, prav vse samo za eno — vojna! Milijone glav se je samo v eni misli — vojna! Milijone rok se je samo v eno delo — vojna! Vojna je čas žrtev, združenih žrtev, skrajnih žrtev. Zato vsi in vse samo za eno — vojno! strnilo zganilo ! F* W In začelo se je delo, začele so se žrtve, velike žrtve milijonov, žrtve v najrazličnejših oblikah. Vsak, vse, vsak po svoje. Žrtve! Žrtve! Žrtve! — Vojna! In začela so se tudi poročila o teh žrtvah, najrazličnejša poročila o najrazličnejših žrtvah, od najrazličnejših plasti ljudstva, najpodrobnejša, kar najtočnejša. Narod potrebuje bodrila, potrebuje navdušenja. Vojno razpoloženje se mora ustvariti v ljudstvu. Srca se morajo pridobiti, da se bodo odprli žepi, da se bodo zganile roke v pridnejše delo, da bodo vse glave mislile, vsi jeziki govorili, vsa srca čutila samo eno — vojna! Zato so se začela deliti radodarno tudi priznanja, pohvale, odlikovanja ne levo na desno. Vojna! “Vojna!” “Domovina je napadena. Svoboda, naš najdražji biser, je v nevarnosti! Sovražnik nas je napadel, da ga nas oropa!” Ta vest, ta zavest je butnila z veliko in mogočno silo v našo mladino v vojnih letih starosti. In zavalovilo je med njo. Mlada srca so se zganila. Hrabrost, junaštvo, pripravljenost tudi umreti za domovino, vse, preje nepoznano v mladih lahkomišljenih srcih, ne občuteno, je šinilo v ta srca kot mogočna električna iskra v Disseldorferje po tovarnah. Pa so se zganile mlade mišice, roke so se stisnile v pest. Vojna, toda še bolj — zmaga! Zmaga mora biti naša! Ne bojo nas! Ne bomo sužnji nikomur! Nikdar! Mi smo tukaj! In milijoni so hiteli v rekrutne pisarne, od tod v vojašnice in kampe, in od tod na bojne poljane, in od tod v bojne fronte sovražniku nasproti. In začel se je boj. Vojna! Začel se je boj ne na eni fronti, ne v domači zemlji, po celem svetu. Po >raku, po vodi, pod vodo hite tisoči in tisoči, da, milijoni naših vojakov v fronte na tisoče in tisoče mil oddaljene otoke, v tisoče in tisoče mil oddaljene dežele in države, po celem svetu. Topi so zagrneli, strojne puške so zaragljale, bombe so začele padati. Bitka za bitko. Napad za napadom. Naskok za naskokom. In to noč in dan, neprestano, povsodi, in to že tri leta. In začele so se žrtve, za nas doma nepojmljive in nepoznane, žrtve naše mladine, nadčloveški na- pori, težko delo, neizmerno trpljenje telesa, duha in srca. Ameriška kri je začela teči, teči v potokih, “da b’ gnala mlinske kamne tri.” Začela je teči ne na domači zemlji, ki bi jo pila hvaležno in jo posvetila, začela je teči po tujih deželah, po celem svetu. Povsod! v glavnem boj proti nam, proti naši državi, proti naši svobodi in naši veličini. Zato žrtve, žrtve, žrtve, skrajne žrtve naše mladine, naše vojske. In tudi o teh žrtvah poročila po vseh časopisih, po vseh radio postajah. Imena in slike žrtev, imena in slike odlikovancev. Vsepovsodi pohvale, odlikovanja, priznanja za te žrtve. Prav! Zaslužene so. Vse je še veliko premalo, je nič v primeri z žrtvami. Beseda, pisana ali govorjena, najizbranejše besede v priznanjih, pohvalah, odlikovanjih, vse veliko premalo. Vsi križci, vse medalje, vse zvezde, vse tako malo, tako premalo, da, tako nič v primeri z ogromnostjo žrtev, truda in trpljenja naših vojakov, naše vojske. Vojna — čas neizmernih žrtev za vojsko. Vojna! Pa še nekam je butnila ta strašna vest 7. decembra 1942, butnila z najstrašnejšo, najbolj bolečo silo in tam zavalovilo milijone src naše države, zavalovilo v strahu in grozi, zavalovilo za največje žrtve za vojno, za zmago, najbolj boleče žrtve, težke žrtve, v glavno silo, če hočemo zmago, če hočemo vstraj-nega, hrabrega, skrajno požrtvovalega bojevanja te vojne, v glavni arzenal za najglavnejše orožje, orožje, ki je edino nepremagljivo, ki edino more in bo izbojevalo zmago. Kot mogočna električna sila je šinila mogočna sila v te milijone src po naših hišah, po naših družinah. In da se je ta sila zganila, ni bilo treba ne navduševalnih časnikarskih člankov, ne dolgih govorov agitatorjev po radio postajah. Ni bilo nikakih poročil, nikakih statistik, saj jih tudi ni mogoče dobiti. Te žrtve so skrivne, so tihe, so skrite po naših hišah. 1 Te žrtve se ne dajo stisniti v kake, še večje statistike. Prevelike so. Te žrtve se ne dajo izraziti s številkami. Preko številk gredo. Neštevilne so. Te žrtve se ne dajo izmeriti ne v jardih, tudi v miljah ne. Preogromne so. Te žrtve se ne dajo razdeliti po letih, ne po mesecih, niti po urah, da celo ne po minutah. Trajne so. Stalne so. Dan in noč, vsako minuto, vsak trenutek trajajo. Da, kdo naj o njih poroča? Kdo jih pozna? Kdo jih more preceniti? Kako? S peresom? Nepopisne so. Z besedo? Neizrekljive so. Ta mogočna sila s tolikimi in tako velikimi žrtvami za vojno, za našo zmago, brez katerih vojna ni mogoča, še manj mogoča naša zmaga, si ti — NAŠA VOJNA MATI. Vojna! Ta strašna beseda je butnila z največjo silo ob milijone materinskih src — mater naših vojakov in jih pretreslo do dna. Vojna! Ta beseda je padla na milijon materinskih src po državi s toliko težo, da bi jih strlo, ko bi ne bila tako močna v svoji materinski ljubezni, pa tudi v toliki ljubezni do domovine, v toliki ljubezni do njene svobode. Vojna! — S solznimi očmi materinske ljubezni si pogledala svojega sina, svojo hčer, svoje dete, življenje tvojega življenja, punčico tvojega očesa, srce tvojega srca. Tvoje vse ti ji na svetu. In začutila si, kakor da se pogrezaš v globino. Začutila si, kakor da umiraš. Začutila si, kot da te je zadela granata, bomba, da si ranjena, da krvaviš, da umiraš. Vse, vse si ti takoj takrat začutila v svoji duši, kar se zna, se morda bo zgodilo s tvojim otrokom. Vse grozote, vse trpljenje, vse žrtve, — celo smrt, vse, vse je že takrat začutilo in pretrpelo tvoje materinsko srce. — Prve in največje in najtežje naših skupnih žrtev za vojno, za zmago. In potem? Delavec v vojni industriji ima svoj počitek. Klerk v pisarni ima svoj oddih. Voditelji vojne in del za vojno, imajo svoje počitnice. Še celo mrtvi stroji po tovarnah se ustavijo saj za * kratek čas, za gotove ure, da se popravijo, da se namažejo, da lažje teko, da hitreje delajo. Ti pa, vojna mati? Ne! Tvoje žrtve pa ne poznajo počitka, ne poznajo oddiha, ne poznajo počitnic, jih ne moreš odložiti niti za uro, kaj za dan ? Niti za minuto, niti za trenutek. Za te je ves čas od 7. decembra 1942 samo ena žrtev, neizmerna žrtev, nepojmljiva žrtev, pa skrita, tiha žrtev. Vojna! Zatrepetalo je tisti trenutek tvoje srce, ko si prvič slišala to strašno besedo in srce se ti je pogreznilo v morje bridkosti. Pa, ali smeš svojo bolečino srca pokazati, da si tako poiščeš saj kapljico tolažbe? Naj ve za njo tvoj sin vojak? Ne! Ne sme! Kako? V vojno gre. Korajžen in navdušen mora oditi. Bodrila potrebuje. Pa si potisnila s silo to svojo bolečino nazaj v srce. Sama jo moraš trpeti in iztrpeti. Žrtev! Žrtev! Velika žrtev! Samo ti, vojna mati, jo poznaš. Naj jo ve javnost? Ne! Ne sme! Kako? Za svobodo domovine gre. Vse mora biti navdušeno, vse z veseljem prinašati ogromne žrtve. Potrebuje bodrila. Navdušenja. Naj ga mu ti pokaziš svojimi tožbami? Ne! Bolečina mora nazaj v dno srca. Sama jo moraš trpeti in iztrpeti.. Žrtev! Žrtev! Velika žrtev! Samo ti, vojna mati, jo poznaš. Pišeš sinu vojaku v fronto. Beseda za besedo teče izpod peresa na beli papir pisma iz srca, iz tistega srca, ki je tako polno bolečine, tako razbeljeno. Pa ti ta bolečina sili pod pero na papir. Tako bi bila potrebna olajšave, da poveš sinu, kako ti je hudo zanj, kako te skrbi, kako te boli. Ne! Ne sme niti pikica na “i” izdati sinu to bolečino. Tam Bog ve kje bo ležal smrtno utrujen, morda ležal na mokrih tleh, morda v snegu, morda v tropični vročini. Po celodnevnem, morda več dnevnem bojevanju, po nadčloveških naporih na fronti, si bo v počitku, spanju nabiral novih sil za nove napore, nove žrtve. “Pismo!” se mu bo reklo. Kot bi električna sila švignila v njegova mišice, bo skočil na noge, sprejel pismo. “Mati!” bo dejal. Vsi napori, vse žrtve, vse bo pozabljeno tisti trenutek. “Mati piše.” Naj mu zdajle njeno pismo s poročili o njeni bolečini doma, o njenih žrtvah doma, zagreni njegovo težko življenje? Njegove žrtve? Kako naj to more? Ona, njegova mati? Sin bo prečital njeno pismo, tako polno materinske ljubezni, katero zna prav ceniti še le sedajle, v tem trenutku. Kaj naj mu piše? Kaj drugega, kakor samo to in tako, da ga bo razveselilo, navdušilo, mu vlilo v njegovo srce novo navdušenje, v njegove mišice nove sile za žrtve, za bojevanje — za domovino. In tako more materina bolečina nazaj v srce. Ne sme pod pero. Ne! Ne sme! Sama jo mora trpeti in sama iztrpeti. Žrtev! Žrtev! Velika žrtev! Samo ti, vojna mati, jo poznaš. In tako, vojna mati, more kdo na galone zmeriti ocean tvojih skrivnih materinih solza, ki jih pretočiš skrivaj, sama? More kdo sešteti tvoje prečute noči, dolge nočne ure brez spanja, katerega ti odganja skrb za sina vojaka? Vojna mati, tvoje žrtve za domovino so neizmerne! Poleg vsega tega pa še tvoje molitve. O, da, zlasti tvoje materine molitve! Kdo zna tako vroče, tako prisrčno, tako proseče moliti, kakor znaš ti ? Sin, hči na fronti. V vedni smrtni nevarnosti. Daleč, daleč od tebe. Toda eno veš: Bog je nad njim s svojo očetovsko roko. Mati Marija je tam pri njem kot njegova druga mati, kateri si ga izročila že zdavno. Samo onadva ga moreta podpirati, ga hrabriti, pa ga tudi varovati in rešiti in ti ga zdravega pripeljati nazaj. Pa beži tvoja duša tja k Bogu. Beži tja k Mariji. Svete maše. Lučke pred Marijo. Molitve in molitve in zopet molitve. “Bog, tvoj je! V Tvoje roke ga izročam!” kriči k nebu tvoja izmučena duša. “Marija, Tvoj je! Ti si mu druga Mati. Tebi ga izročam”, kriči stiskano srce. “Čuvaj ga! Reši ga! Pripelji mi ga zdravega nazaj!” Žrtve! Žrtve! Velike žrtve! Mogočni arzenal najboljšega orožja za — zmago. Zmaga! Kako bo završalo po celi državi! Vse bo vriskalo. Vse bo pelo. Vse bo trobilo. Zvonovi bodo zvonili. Godbe bodo igrale. Raketi bodo pokali. In kako bi ne? Zmaga! Konec vojne. Konec žrtve in naporov. Konec dela za vojno, samo za vojno. Konec more, ki je tlačila celo državo do presedanja. Zmaga! Tudi ti, vojna mati, se je boš zveselila. Kako bi se je ne? Tvoja ljubljena domovina je slavno zaključila novo veliko poglavje svoje zgodovine. Vendar! Iz vseh bojnih poljan se bodo vračali naši vojaki. Vse jih bo veselo. Vse jih bo pozdravljalo in proslavljalo. Ti pa? Da, zmaga. Tvoje žrtve za njo se ne bodo končale. Na levi in desni boš videla srečne matere, ki bodo objemale svoje sinove, ki se bodo srečno vrnili. Tvoj sin pa? Nikdar več ga ne boš videla. Bog ve, kje na svetu je obležal na fronti. Kolika nova bolečina za te! Nove žrtve! Ga boš mogla kedaj pozabiti? Kako? Mati si mu. Do svoje smrti boš mislila nanj, jokala in žalovala za njim. Vse druge žrtve v celi državi za vojno in zmago bodo nehale. Tvoje žrtve se bodo z zmago povečale. Do smrti jih boš nosila. Morda, vojna mati, ti bo pa tvoj sin prišel iz vojne domov živ. Kako težko ga boš pričakovala. Prišel bo. Pa, kako grenko srečanje! Brez roke, ali obeh rok, brez noge, ali oboh nog, mogoče drugače pohabljen. Imaš ga zopet doma živega. Toda tvoje največje žrtve za zmago domovine se bodo še le začele. Zmaga! Toda dokler boš živa, dokler bo živ tvoj sin, vse tvoje, vse njegovo življenje do smrti bo samo ena velika žrtev, neprestana žrtev za zmago domovine. Velike so vidne, materijelne žrtve cele države, vseh državljanov za vojno, za zmago. Velike so žrtve naših vojakov na bojnih poljanah. Toda tvoje žrtve, vojna mati, so največje. 'Wa ^ 'W, u To je naša vojna mati. In med temi milijoni vojnih mater države si tudi ti — slovenska ameriška vojna mati. Med temi neizmernimi žrtvami za našo domovino, so tudi tvoje žrtve, nič manjše, nič lažje, nič manj jih je, kot vseh drugih mater. Od prvega tvojega koraka v to novo našo domovino, ali ni bilo vse tvoje življenje samo ena velika žrtev? Samo ena bolečina? Samo eno trpljenje? Nova domovina je sprejela tebe in tvojo družino ljubeznivo. Odprla ti je vse zaklade svojih materijelnih in duhovnih dobrin, svobode. Dobra je bila do tebe in tvoje družine. Toda ali ti je to dala zastonj? Ne! Stoterno si ji vse plačala. Žulji in srage tvojega moža, tvoje veliko in trdo delo doma, tvoja vzreja in vzgoja družine, vse samo za blagor, za dobrobit nove domovine. Samo s trnjem je posuta vsa tvoja ameriška pot življenja do danes. Ljubezen si dala za ljubezen. In zdaj ? Kot zdrava korenina si rodila zdravega krepkega sina, ga dobro, z veliko skrbjo, z velikimi žrtvami vzgojila in ga sedaj dala svoji novi domovini kot vojaka. Tvoja žrtev, slovenska ameriška vojna mati. Velika žrtev. So sedaj tvoje žrtve manjše kot drugih vojnih državnih mater? So lažje? Ne! Večje so. Tvoje plemenito, čuteče slovensko srce, tvoja mila slovanska čuteča narava, ali jih ne občuti bolj kot druge matere, v večji meri? z večjo bolečino? Brez dvoma. “Foreigners”. Kaj “foreigners”? Kdo “foreigners”? Morda zato, ker se ime končuje na “ič,” na “šek,” ker je slovansko? Kaj ime? Srce! Srce! Duša! Žrtve! Poglejte v vrste milijonov ameriških vojakov! Morete razločiti vojaka z imenom na “ič” od vojaka z imenom na “son”? Poglejte potoke krvi ameriških vojakov, ki teče po bojnih poljanah! Morete razločiti kri vojaka z imenom na “ič’ od krvi vojaka na “son” ? Ne! Ena kri teče — ameriška kri! Ena je duša vojske — ameriška! Ene so žrtve — ameriške! Ene so, pa tudi velike žrtve vojnih mater — žrtve — ameriške vojne matere! Zato: AMERIŠKA SLOVENSKA VOJNA MATI! TEBI JE POSVEČEN LETOŠNJI “SLOVENSKI KOLEDAR AVE MARIA.” TEBI IN TVOJIM ŽRTVAM POJE SLAVOSPEV LJUBEZNI IN HVALEŽNOSTI IN PRIZNANJA. TEBI SE KLANJA. P. K. ZAKRAJŠEK. m TURŠKI ČASI m Bitka pri Nikopolju 1396. g|*«g3il Aš slovenski narod doma ■8k'H Hre Prav kar skozi strašno BrMr' trpljenje, katerega pa, — kakor vsa znamenja kažejo, — s koncem te vojne ne bo še konec. Vse kaže, da se bo njegovo naj večje trpi jen takrat še le začelo. Grčija nam to kaže. Po vsem tem so nekateri med nami že začeli obupovati nad obstojem slovenskega naroda. “Saj ni mogoče, da bi tako majhen narod mogel vse to prenesti in obstati. Konec njegov je tu.” Tako žalostni in prestrašeni govore. Da ta nevarnost obstoji, se ne da tajiti. Vendar, ali je pa res tako obupno? Na to vprašanje nam pa daje jasen odgovor naša narodna zgodovina. Saj ni prvič v tolikih težavah in v tolikem trpljenju. Vsak kamenček zemlje je oškropljen s slovensko krvjo in solzami, in sicer ne enkrat, temveč večkrat. Naša narodna zgodovina nam poroča, da je šel naš narod skozi najmanj tri take, ali morda še hujše Kalvarije. Tudi takrat so že obupavali nad obstojem naroda in dvomili, če se bo ohranil, če ga njegovo veliko trpljenje ne bo uničilo. Ena izmed takih strašnih dob slovenske zgodovine so slovenski takozvani “turški časi”. Ko smo bili še doma majhni, so nam naši stari očetje ob zimskih večerih za pečjo vedeli toliko strašnega povedati, da so se nam ježili lasje na glavi. V našo sedanjo tolažbo in v zaupanje v boločnost slovenskega naroda naj letošnji koledar A VE MARIA samo v kratkih potezah pokaže podobno dobo slovenskega trpljenja iz “turških časov”. In ti “turški časi” niso trajali samo nekoliko let, tudi ne samo nekoliko desetletij, temveč tri sto let, med katerimi jih je bilo sto posebno hudih, težkih in strašnih. Pa je narod vse prestal, vse prebolel, da, se še pokrepil in se ohranil. Slovenski zgodovinar, kanonik Dr. Gruden, piše v svoji “Zgodovini slovenskega naroda” o teh časih: “ ‘Turška sila’, kako velik del slovenske zgodovine izražajo te besede, s krvjo in solzami pisane zgodovine. Skoraj tri sto let so morale naše dežele vzdržati silovite navale divjih Turkov, ki so jih s svojimi četami poplavljali skoraj leto za letom, požigali in oplenili, kar so mogli zaseči, in neštete množice prebivalstva odvedli s seboj v sužnost.” Tu naj navedemo samo glavne in največje vpade Turkov v Slovenijo in samo največje trpljenje naroda takrat. * * * Turški vpadi v Slovenijo so se začeli 1396. Takrat je šla velika križarska vojska iz cele Evrope nad Turka, da reši Evropo pred strašno nevarnostjo, ki ji je pretila od Turkov, ki so prodrli že v Bolgarijo in silili dalje proti našim krajem. Udeležili so se je tudi Slovenci pod vodstvom celjskega grofa Hermana. 28. septembra 1396 se je bila glavna bitka med krščansko in turško vojsko pri mestu Ni-kopolju. Zmaga se je že nagibala na krščansko stran. Toda v odločilnem trenutku je prišel Turkom na pomoč srbski knez Stjepan Lazarevič in odločil zmago za Turka. Krščanska vojska je bila popolnoma potolčena in uničena. S to zmago je bila prva žalostna stoletna usoda Jugoslovanov odločena. Sultan Bajazet je začel prodirati dalje proti zapadu. Baje se je zaklel, da ne bo preje miroval, dokler njegov konj ne bo zobal ovsa z oltarja sv. Petra v Rimu. Kakor strašna povodenj so se njegove čete razlile po celi Hrvatski in prodrle na Šta- jersko v Ptujski okraj. Ptuj je bil nezavarovan. Takrat so slovenske dežele prvič občutile turško divjost. Mesto Ptuj so požgali in oropali, kakor tudi celo okolico. Nad 16.000 mož, žena in otrok so odpeljali s seboj v sužnost, in toliko, morda še več, doma pomorili in poklali. 9. oktobra 1408 so vdrli Turki v Belo krajino in jo popolnoma opu-stošili. Zopet so na tisoče ljudi pobili, na tisoče jih odpeljali v sužnost in vse vasi požgali. Mašni plašč narejen iz plašča turškega paše Hasana, ki je bil 1593. pri Sisku premagan in tam ubit. Hranijo ga v stolnici v Ljubljani. Dolga leta se je rabil vsako leto 22. junija pri maši v spomin zmage pri Sisku. Da bi se pa ne izrabil, ga sedaj ta dan samo izpostavijo. Sličen roparski napad se je zgodil tudi leta 1411, ko so požgali Metliko in Črnomelj. Zopet so na stotine ljudi pobili in stotine odpeljali v sužnost. Večji roparski turški pohod, kakor omenjena dva, se je zgodil 1415. Bosenski vojvoda Hrvoje se je hotel polastiti Bosne in juž. Dalmacije. V ta namen se je zvezal s Turki, ki so po velikonoči le pre-radi prišli in se razlili po celi Hr-vatski na Ogrsko do Blatnega jezera. Od teh so se ločile manjše čete Turkov in plenile po Prekmurju in štajerskem, zlasti okrog Celja. En njih oddelek je prekoračil Koplo pri Vinici in drvil čez že opustošeno Belo krajino na Kočevje, od tod skozi Ribnico proti Ljubljani, ki je tedaj prvikrat okusila na strašen način turško divjost. Vsi popisani pohodi Turkov so bili pa šele prvi obiski neljubih gostov; bili so to poizvedovalni pohodi, ki so jim služili v to, da bližje spoznajo kraje in ljudi, kjer so si pozneje tolikrat poiskali sužnov in drugega plena. Strah in trepet je prešinil vse slovensko ljudstvo, ko se je zavedlo strašne nevarnosti. Z letom 1469 se pa prične doba vsakoletnih turških napadov, ki so z malimi krajšimi presledki trajali vse do 1. 1509. Pri vseh teh napadih Turki niso imeli namena si osvojiti nove zemlje, tudi ni šlo za redna vojna podjetja na ukaz Sultanov, ampak le za roparske pohode večjih ali manjših turških tolp, ki so preko Save vdirali na Hrvatsko in od tam v Slovenijo, da si poiščejo plena in nasitijo svojo krvoločnost. Maja 1469 je vdrl paša Ezebeg iz Bosne na Hrvatsko, od tu skozi Modruš preko Kolpe na Kranjsko. Na binkoštno nedeljo se utabore Turki pri Metliki in ves teden divjajo po okolici. Mesto Metlika je bilo popolnoma razdejano. Potem dero Turki preko mesta Kočevje, katero požgo, proti Ljubljani in zažgo šenklavško cerkev. Druge trume dirjajo preko Žužemberka in drugi preko Kostanjevice in se utabore na šentjernejskem polju. Kranjski stanovi so hitro organizirali pomoč. Toda prišla je prepozno, ko so Turki že oddivjali nazaj preko Kolpe na Hrvatsko. Ko so prišli do Kolpe, je bila zelo narasti a. Ker niso mogli nalovljenih sužnov spraviti preko reke, so v Vinici vse pobili, nad tisoč ljudi. Isto leto so Turki še opetovano plenili po naših krajih. Meseca junija so divjali po Krasu in na Goriškem. Vsa pokrajina do Piave je bila uničena in požgana in vse ljudstvo ali pobito, ali pa odpeljano v sužnost na Turško. Nad enajst tisoč jih je bilo odpeljanih. Koncem leta, ko je že zmrzovalo, so Turki iznova prihruli v deželo na Dolenjsko, v Krško okolico in Savinjsko dolino, katero so oropali tja do Celja. Vse vasi, vsi trgi, vse je bilo požgano in uničeno in vse ljudstvo pobito, ali odpeljano v sužnost. Nad 20.000 ljudi so odpeljali in še več kot toliko pobili. Papež Pavel II. je razglasil poseben odpustek za vse, ki bi šli branit Metliko in Slovensko krajino. Leto 1471 je bilo strašno leto za ubogo Slovenijo. Poveljnik Ezen- Sultan Mohamed II. premagan v Belgradu pod vodstvom frančiškana sv. Janeza Kapistrana. beg je udrl v Slovenijo s 15.000 konjeniki. Nad 20.000 Slovencev so odpeljali na Turško. Toda po nekoliko tednih so se vrnili in ropali dalje proti Ljubljani. Iznova so odpeljali trume sužnov in še večje trume pobili. Na binkošti isto leto so pridivjali iznova s 16.000 konjeniki preko Vinice v Belo Krajino. Utaborili so se pri Rašici. V torek zjutraj so bili že v Ljubljani. Toda meščani so bili opozorjeni o pravem času in se zaprli v mesto. Turki so videli, da mesta ne bodo premagali, pa so divjali dalje proti Kranju, požgali škofjeloški samostan in Vele-sovo in redovnice odpeljali v turške hareme. En oddelek je udrl preko Kamnika v Celje, drugi pa je moril in klal po Dolenjskem. Premagali so Stično in menihe privezali konjem za rep in jih vlekli za seboj. Korošci so prišli na pomoč Kranjcem, toda prepozno, ko je sovražnik že uničil vse in odhitel s plenom in sužni preko Kolpe na Hrvatsko. Kakor pove poročilo o tem vpadu, so odpeljali zopet nad devet tisoč Slovencev in še več jih pobili. Prav v istem času je oddelek turške vojske udrl zopet na Goriško in poklal, kar je še bilo živega in sežgal, kar je bilo celega. V naslednjih letih so bili Turki redni vsakoletni gostje na Kranjskem. Marca 1472 so pridrli na Notranjsko in zažgali Cerknico. Posebno so divjali okrog Loža. Pred Ljubljano so se utaborili pri sv. Krištofu. Toda puške z ljubljanskega gradu so jih pregnale od mesta. Strašno sta pa trpeli Goriška in Furlanija, od koder so jih novih 10.000 odpeljali. 1473 je veljal turški napad zlasti Koroški. Turki so blizu Novega mesta ujeli Korošca Mihaela Cvitarja in ga primorali, da jim je bil kažipot na Koroško. Divjali so skozi Mirno peč, Trebnje mimo Ljubljane, čez št. Jurij, Kokrsko sedlo in prišli v Kaplo. Strašno je bilo divjanje Turkov na Koroškem. Gotovo je, da so nad 35.000 ljudi odpeljali iz Koroške v sužnost in toliko pobili. Vsa Koroška je bila opustošena. Kako strašni in usodni časi so bili takrat za Slovence, kako živo so vsi čutili, da gre za njihov obstoj, in da jim skoraj bije zadnja ura narodnega obstoja, priča obupna prošnja za pomoč, ki so jo kranjski deželni stanovi 1474 naslovili na papeža Siksta IV. “Sveti oče”, tako pišejo, “kot vaše revne zapuščene in izdane ovčice pribežimo k vam, polni zaupanja in ljubezni . . Turški sovražnik je osemkrat pri-drl v našo deželo, jo požgal in tako opustošil, da se mora smiliti Bogu. Kaj nas pa čaka, ako nam še sedaj kristjani ne pridejo na pomoč? Nič drugega, da se bomo morali . . . vzdigniti in zapustiti deželo. Pa kje bo ta revna in preganjana množica našla zavetja in živeža? Kdor ni sam izkusil in videl bridkosti, se mu ne da opisati niti s pismom, niti z zgovornimi besedami. Kdor je pa videl tisočero silo, bridko vpitje, veliko trpljenje in jok ubogih ujetih kristjanov te dežele, ... ta je pač ganjen žalosti in usmiljenja...” Leta po 1473. pa do 1509. zaznamujejo višek turške sile. Vsako izmed njih je s krvavimi črkami začrtano v našo zgodovino. Sedaj je bila ta, sedaj ona slovenska dežela glavno pozorišče turške divjosti. Vsi napadi so bili tako uničevalni, silni in krvavi, kakoršnih ni bilo z lepa poprej. Leta 1475 so pridrli Turki na Štajersko in divjali po Dravskem polju. Pri Sotli so jih napadli Kranjci pod vodstom slovenskega plemiča Ludvika Kozjaka, pa so bili popolnoma potolčeni, ker jih je bilo premalo. Turki so divjali preko Kranjske zopet na Koroško. Toda Korošci so dobro zavarovali prelaze čez Karavanke in Turki niso mogli v deželo. Toliko hujše so pa zato divjali potem po celem Kranjskem. Več kot celi mesec dni so divjali po deželi, klali, požigali in plenili, lovili sužne in jih odpel j avali na Turško. Leta 1476 so pridrli Turki preko Brežic v Novo Mesto, od tod čez Bloke, Cirknico, Postojno, Vipavsko dolino na Goriško. Najsamost- Sultanov šotor v vojnem taboru. ne j še vasi so videle Turka in okusile njegovo grozovitost. Ko so tu vse oropali in požgali, ljudstvo, kar so ga zasegli, pobili ali odpeljali v sužnost na Turško, so divjali zopet na štajersko in plenili do Bogateča. Vdrli so zopet na Koroško. To leto je bilo najstrašnejše leto v vseh teh “turških časih”, tako strašno, da si mi sedaj tega niti daleč ne moremo predstavljati. Skoraj celo leto ni bilo miru. Zopet in zopet so prihajale tolpe in klale in požigale. Strašna so bila tudi leta od 1477. do 1493. V celi Sloveniji skoraj ni bilo več ne vasi, še manj pa hiš. Tisti, ki so se rešili v gore, gozdove in votline, so preživeli strašne čase. Na tisoče in tisoče so jih zopet poklali, druge odpeljali v sužnost. O turškem vpadu leta 1480. piše kronika sekovske župnije: “Cerkve so spremenili v hleve, kjer so plesali in počenjali najostudnejše razuzdanosti. Duhovnike so sežigali žive, jih utapljali in drugače morili. Nad 500 so jih odpeljali v sužnost. Novorojeno deco so materam trgali z naročja, morili in metali čez plotove. Veliko lepih deklet so odpeljali v težko sužnost. Nedolžne otročiče so basali v luknjaste vreče, da so skozi te luknje molili glave in strašno ječali, da je bilo groza. Kar je bilo močnih ljudi, so jih odgnali, slabotnežem glave odsekali, ali jih utopili.” V teh strašnih časih je pa leta 1480. zadela ubogi narod še druga strašna nesreča. Nepokopana trupla pomorjenih ljudi in mrhovina pobite živali, je okužilo ozračje, da se je pojavila strašna kuga, ki je pomorila še več ljudi kakor Turki. Naslednje leto se je pa pridružila tem strašnim nesrečam še nova. Neizmerna množina kobilic se je naenkrat pojavila v deželi in uničila vse, kar je bilo zelenega. Šele z letom 1509 so ti turški napadi saj deloma prenehali. Turška moč je bila oslabljena z medsebojnimi boji Sultanovih sinov, z uporom janičarjev in z velikim potresom, ki je pretresel celo turško državo. Sicer so se izvršili turški napadi tudi še po tem letu, vendar niso bili več tako strašni, šele proti sredini 16. stoletja so prenehali. Vsa ta strašna dolga leta so bili pa Slovenci prepuščeni popolnoma samim sebi in na milost in nemilost divjim Turkom. Avstrija ni prav ničesar storila, da bi pomagala ubogemu narodu in ga branila. Razni cesarji so mu nakladali samo vedno večje in večje davke, češ, da gre za njegovo obrambo. Ljudstvo je moralo dajati te davke, pomoči pa ni bilo od nikoder. Nesrečni Slovenec je sam krvavel in umiral v teh strašnih časih, zapuščen in izdan od vseh. Župnik Unrest piše v svoji kroniki: “Naj vendar pomisli vsak pameten človek, kako je mogoče, da je tako majhna četa Turkov, ki so jo cenili k večjemu na 2000 mož, smela brez ovire divjati po Dravski dolini, Koroškem, Slovenski krajini, Kranjskem in Krasu in povzročati toliko škode, ne da bi se ji kdo ustavil? Po tem napadu so se kmetje splošno jezili nad gospodo in stanovi (vlado), da nič ne store proti Turkom in da jim gledajo čez prste. Nekatere plemenitaše in viteze so celo obdolži- li, da so skrivni zavezniki roparjev.” Nekaj strašnega v teh napadih so bili janičarji. To so bili del turške vojske iz jugoslovanskih krščanskih dečkov* katere so odpe-ljavali na Turško, jih tam vzgojili v turški veri in v vojaški službi. To so bili najkrutejši morilci svojih lastnih jugoslovanskih narodov, tudi slovenskega. Povest “Miklava Zala” in Krekovi igri “Turški križ” in “Junaške Blejke” nazorno kažejo, kaj so bili janičarji za Slovenijo. Da, “turški časi” so bili strašna doba za ubogi slovenski narod. Nemogoče je izračunati, koliko jih je bilo tisto stoletje poklanih in koliko odpeljanih v turško sužnost. Gotovo pa je, da je bila nad polovica celega naroda ali poklana, ali odpeljana. Vendar pa zgodovinar Dr. Gruden pravi o teh strašnih “turških časih”: “Navzlic strašnim nesre- čam, ki so jih povzročili turški navali tolikrat po naših krajih, so bili vendar tisti časi junaška doba našega naroda. Pogostoma so stali Slovenci in Hrvatje popolnoma osamljeni močnejšemu sovražniku nasproti. In vendar jim ni upadel pogum, ni pojenjala vstrajnost, zopet in zopet braniti ogroženo domovino. Zato se nikjer v zgodovini ne kaže lepše slovenska hrabrost, slovenska vernost in zvestoba, kakor v turških časih.” Ko človek čita ta strašna zgodo- vinska poročila o stoletnem trpljenju Slovencev, mora v resnici občudovati žilavost našega naroda in strmeti, kako je bilo mogoče, da se je sploh ohranil. Če je pa slovenski narod prestal toliko trpljenje dolga stoletja, zlasti dolgo petnajsto strašno stoletje, ali nam ne daje to upanje, da bo prebolel tudi svoje sedanje trpljenje, sedanje svoje gorje in se ohranil? Res bo tudi to trpljenje narod oslabilo in bo vzelo novo stoletje, da si bo zacelil rane sedanje dobe, ki jih je že prejel, ali jih še bo. Vendar tako žilav narod, ki je tako junaško prestal trpljenje “turških časov”, gotovo tudi danes ne bo podlegel. Popolnoma prav je zapisal pred svojo smrtjo naš veliki Dr. Korošec, da se z našo dobo zgodovina slovenskega naroda še le začenja, in sicer zgodovina boljših in lepših dni, kakor jih je imel v preteklosti. Po tej vojni bo pa brez dvoma prišla tudi velika zgodovinska doba za nas ameriške Slovence, če jo bomo razumeli, da bomo svojemu narodu “egiptovski Jožef”, da ga bomo po teh strašnih dneh hranili in mu s svojimi finančnimi podporami pomagali, da si bo zacelil svoje rane, si nazaj pozidal svoje domove, svoje vasi, si nakupil potrebnih strojev in poljskega orodja za obdelovanje polja, si nakupil kruha in obleke, se gospodarsko pokropil in tako iznova nastopil svojo zgodovinsko pot v boljšo bodočnost. P. Kazimir Zakrajšek, OFM. W ^ W ^ IMAŠ ŠE MATER ŽIVO? m: roSSlS ■PSŽEKM Imaš še mater živo? Oj, ljubi, ljubi jo! Kaj mati je v življenju tvojem, spoznal boš, ko je več ne bo. Kot sončece večerno za gore bi zašlo, tako tema ti mrka v dušo bo padla, ko je več ne bo. Kot slana v jutru padla na vrtno bi gredo, pomrle rože vse veselja ti bodo, ko je več ne bo. Mrazovi kakor zimski objeli bi zemljo, tako te bo zazeblo, streslo v dnu duše, ko je več ne bo. * * * Morda je stara, bedna? Za njo in za te je težko. Pa tudi taka, kaj je za te, spoznal boš, ko je več ne bo. Molitve njene v kotu, trpljenje njeno vse težko, vse blagoslov je za te božji, spoznal boš, ko je več ne bo. Imaš še mater živo? Tvoj sklep naj trden bo: Ljubezen dal ji bom vso svojo, dokler imam jo še živo. - / ' . A V ,/ oven c tu Za to važno vprašanje smo se Slovenci tukaj v Ameriki in doma vsikdar zanimali in smo iskali odgovora nanj. Bila so pa med nami ves čas različna mnenja. Nekateri so nas cenili na 300.000, drugi še več, zopet drugi pa na 250.000 in še manj. Koliko nas je pa v resnici, tega pa nihče ni vedel, to pa zato, ker nismo imeli nobenih zanesljivih podatkov, ki bi nam dali odgovora na to vprašanje. Dva vira sta, ki bi nam mogla dati na to vprašanje zanesljiv odgovor: 1. letna poročila priseljenske komisije delavskega departmenta naše vlade v Washingtonu o statistiki prišeljenstva in izseljenstva države. 2. poročila oddelka za ljudsko štetje trgovskega departmenta vsakih deset let. Toda do leta 1920, to je do prve svetovne vojne je naša država vpoštevala samo države, iz katerih so priseljenci prišli, ali v katere so šli. Na tej podlagi so se vršila tudi ljudska štetja vsakih deset let. Temu primerno so sestavljena tudi poročila omenjenih oddelkov naše vlade. Malih narodov po posameznih državah Evrope Amerika ni poznala, ne upoštevala, ker so se ji zdeli brez pomena za njeno državno politiko. Tako je bilo.pač splošno svetovno pojmovanje o malih narodih. Tako smo ji bili na primer vsi narodi, ki smo se priselili iz bivše Avstro-Ogrske samo “Austrians” ali “Hungarians”. Na podlagi takih poročil je jasno, da nismo mogli nikdar povedati z gotovostjo, koliko nas je prišlo iz Slovenije in kako smo se množili tukaj z mladino, tukaj rojeno. Toda že prva vojna, še bolj pa sedanja druga, sta pa prinesli vse male narode v ospredje. Pokazali sta, kako napačno je bilo tako pojmovanje malih narodov in kako škodljivo, kakor za mednarodno svetovno politiko, tako tudi za državno domačo politiko posameznih velikih držav. Pokazali sta državnikom vseh velikih narodov in držav, da so vsi narodi, tudi najmanjši, za svetovno mednarodno življenje, pred vsem pa za svetovni mir prav tolike važnosti, kakor veliki. Res je, majhni so. Toda narodi so, ki imajo od Boga jim dane svete pravice do življenja in obstoja, kakor veliki, in jim teh pravic nobena država, tudi najmogočnejša, kratiti ne sme, ne da bi s tem ogrožala svetovni mir. Tudi mali narodi lahko zapalijo svetovni požar. Srbija na primer je bila majhna in neznatna država. Mi Jugoslovani v Avstriji smo bili za Avstrijo in za svet velik nič, sužni Avstrije, ki nas sme ubijati kakor hoče. Pa kje se je zapalil prvi svetovni požar? In sedanja druga svetovna vojna, kedaj in kje se je začela? Ko se je Nemčija ravnala po tem starem pojmovanju malih narodov in pogazila pravice malih severnih slovanskih narodov. Zlasti sta pa obe vojni odprli oči naši državi USA, da je videla v takem pojmovanju malih narodov veliko in nevarno rak rano na telesu človeške družbe, katero treba čim preje ozdraviti, ako se hoče doseči trajni svetovni mir. Zato je že predsednik Wilson razglasil USA za pobornico za pravice malih narodov. Še bolj odločno je to izjavil predsednik Roosevelt. Obe ti dve vojni ste pa pokazali tudi naši državi USA važnost vseh teh narodnih skupin državljanov za njeno moč, za njen razvoj in napredek, zlasti za pomoč v časih vojnih kriz, da so tukaj, da se jih toraj mora upoštevati že radi državnih koristi. Na podlagi tega novega pojmovanja malih narodov se je pa izvršilo ljudsko štetje 1920, in sicer prvič v zgodovini naše države tudi po “Mother tongue”, to je, po narodnostih, še bolj točno se je na tej podlagi izvršilo ljudsko štetje 1930, najbolj pa 1940. Vladna poročila o izidu tega ljudskega štetja še le dajejo kolikor največ mogoče točna poročila, koliko je kake priseljene narodnosti v državi. “ Še le iz teh poročil 1. 1940 smo pa tudi Slovenci dobili kolikor toliko Članek “Koliko je Slovencev v USA?” bo gotovo velezanimiv za vsakega Slovenca. Zanimiv bo pa tudi za narod doma. Tak članek smo pogrešali vsa leta in si ga želeli. Veliko zanimivega nam pove. “Koledar Ave Maria” je brez dvoma z njim ne samo ustregel celemu narodu, zlasti nam tu v Ameriki, temveč je izvršil veliko narodno dobro delo. Z njim je dobil letošnji naš Koledar veliko zgodovinsko vrednost. V poznih letih za nami ga bodo iskali, ko bodo zlasti doma pisali o “ameriški Sloveniji”, če tudi morda že dolgo mrtvi. Slovensko izseljenstvo je pač važen del slovenskega narodnega življenja naše dobe, toraj del njegove zgodovine. Noben zgodovinar, ki bo pisal o naši dobi naroda, ne bo mogel preko njega. primerno statistiko o tem, koliko nas je bilo 1940 v USA. Iz teh poročil posnemamo sledeče številke o nas Slovencih: Vseh Slovencev.......178.640; moških.......97.180, žensk.....81.460 Od teh je bilo rojenih: v Sloveniji.......... 75.560; moških.......49,520, žensk.....32.040 V Ameriki in sicer od priseljenih staršev, ali takozvanih mešanih staršev, t. j., da je bil en stariš rojen v Sloveniji, eden tukaj, 97.300; od v Ameriki rojenih staršev 5.780. Od teh jih živi: po mestih .................................. 120.340 na deželi, pa niso farmarji.................. 44.480 farmarjev ................................... 13.820 Slovenščino kot materni jezik je priglasilo.....................146.020 in sicer rojenih v Sloveniji ................ 59.880 staršev, rojenih od priseljenih ali mešanih.. 81.280 od tu rojenih staršev ........................ 4.860 Leta 1930 v Sloveniji rojenih .................................. 77.671 Če primerjamo to število s številom leta 1940, se pokaže, da je od leta 1930 do leta 1940 umrlo nekako 22.572 priseljenih Slovencev, ker je gotovo, da jih je v teh letih zelo malo odšlo domov. Od priseljenih Slovencev jih je bilo leta 1940 starih pod 25 let ........................... 30.040 “ 25 do 34 let.......................... 19.020 “ 25 do 44 let 11.960 “ 45 do 54 let.......................... 19.560 “ 55 do 64 let 12.080 “ 65 dalje ............................. 4.520 Po večjih mestih je Slovencev: Baltimore 220 New York .. 4.260 Buffalo 100 Philadelphia .. 500 Chicago 7.320 Pittsburgh, Pa .. 1.067 Cleveland 24.720 St. Louis .. 400 Detroit 2.340 San Francisco .. 2.100 Los Angeles 3.650 Washington, D. C..., 60 Milwaukee 4.100 Slovenci po posameznih državah: Main 20 West Virginia 1.560 New Hampshire .. — North Carolina .... — Vermont South Carolina .... 40 Massachusetts .... 380 Georgia 40 Rhode Island 80 Florida 60 New York .... 8.440 Kentucky 120 Connecticut .... 760 Tennessee 40 New Jersey .... 4.350 Alabama Penna ....37.100 Mississippi 240 Ohio ....38.500 Arkansas 80 Indiana .... 3.020 Lousiana 380 Illinois ....17.420 Oklahoma 40 Michigan .... 7.920 Texas 320 Wisconsin ....10.120 Montana 1.820 Minnesota ....13.920 Idaho 320 Iowa 720 Wyoming 1 860 Missouri .... 680 Colorado 1.540 North Dakota 60 New Mexico 260 South Dakota 100 Arizona 300 Nebraska 180 Utah 540 Kansas 1.220 Nevada 540 Delaware 20 Washington . 3 280 Maryland 440 Oregon 720 District of Columbia 60 California 13.840 Virginia 160 Slovencev v Clevelandu: Vseh je 24.720. Od teh je bilo rojenih v starem kraju 10.520. V Ameriki rojenih od priseljenih staršev in od mešanih, t. j. eden rojen v starem kraju, je 13.640. Od tu rojenih staršev, drugi rod, 660. Leta 1930 je bilo v starem kraju rojenih 12.302. Slovencev v Chicago: Vseh 7.320. V starem kraju rojenih 3.820. Tu rojenih od priseljenih ali mešanih staršev 3.460, od tu rojenih staršev 40. Slovencev v Detroitu: 2.340. Iz starega kraja prišlo 3.820. Tu rojenih od priseljenih ali mešanih staršev 1.080, od tu rojenih staršev 20. Slovencev v Milvvaukee: Vseh 4.100, priseljenih iz starega kraja 2.120. Rojenih od priseljenih ali mešanih staršev 1.720, od tu rojenih staršev 260. Slovencev v New Yorku: Vseh 4.260. Iz starega kraja priseljenih 2.500. Od priseljenih ali mešanih staršev 1.700, od tu rojenih staršev 60. Slovencev v Pittsburghu, Pa.: Vseh 2.460. Iz starega kraja pri- seljenih 1.060. Od priseljenih ali mešanih staršev tu rojenih 1.380. Od tu rojenih staršev 40. Slovencev v San Francisco: Vseh 2.100. Iz starega kraja prise- ljenih 1.120. Tukaj od priseljenih ali mešanih staršev rojenih 880, od tu rojenih staršev 100. Kako naj sprejmemo te številke? Naj jih sprejme kdo, kakor hoče, eno je jasno in gotovo: to so uradne številke, povzete iz uradnega ljudskega štetja, da so poročila, ki jih prinašajo, uradni dokument. Ako so posamezne narodnosti na primer v bivši Avstriji osporavale številke vladnih ljudskih štetij, so za to svoje osporavanje imele močan dokaz, da je vladna državna politika potujčevanja zahtevala od države, da jih je potvarjala. Kdo more kaj takega očitati naši državi USA? Zato je jasno, kdorkoli in kadarkoli bo pisal o tem vprašanju, kadarkoli in kjerkoli se bodo rabili podatki o številu posameznih narodnosti v naši državi, toraj tudi o nas Slovencih, vsikdar bodo ta poročila za vse merodajna. Vsa druga mnenja bodo pač ostala samo osebna mnenja, za katere ni pravih dokazov. Vse to nam pa kaže, kako važna so tudi za nas ta uradna statistična poročila. Iz teh številk v vladnih poročilih o ljudskem štetju iz leta 1940 pa saj približno lahko sklepamo, koliko nas je bilo največ v Ameriki, če primerjamo številke iz 1. 1940 z onimi iz leta 1930, mirno lahko sklepamo, da nas je moralo biti največ okrog 300.000. Te številke nam pa pokažejo tudi, kako naj sodimo o bodočnosti ameriške Slovenije, to je, o času, kedaj bo naš narodni pogreb? O naši slovenski bodočnosti v Ameriki si gotovo nihče ne dela kakih utvar. Jasno je nam vsem, da bomo, da, da moramo preje ali sleje umreti. Ameriški “topilni lonec” dobro dela in hitro dela. In prav je tako. Koristi države to zahtevajo. Nobena priseljena narodnost tukaj nima bodočnosti, tako tudi ne mi Slovenci. So sicer tu v Ameriki na primer Irci. Ti so izgubili svoj narodni jezik že doma. Toda tu v Ameriki je pa še četrti, peti rod prav tako irski, kakor so bili prvi priseljenci iz Irske. Toda pri njih je vera, ki jih ohranja kot narodnostno skupino. Toda ker govore angleščino, toraj državni jezik, se nikomur to ne zdi za državo škodljivo, ako ostanejo tudi naprej zvesti Irci. Toda na kaj takega nobena mala narodnost računati ne more. Vprašanje, ki nas danes ameriške Slovence zanima, je samo to: kedaj bo naš pogreb? Koliko časa še lahko računamo, da se bomo ohranili kot narodno živa skupina? To je važno vprašanje zlasti za naše jedno-te in naše organizacije, posebno pa za naše časopisje. Tudi o tem vprašanju so bila med nami zadnjih petnajst let različna mnenja. Nekateri že vsa ta leta napovedujejo naš pogreb. Drugi mislijo nasprotno, da še dolgo nismo na “smrtni postelji”, temveč še polni zdravja in življenja. Tudi na to vprašanje dajejo statistična poročila iz leta 1940 precej točen odgovor. Kakor razvidno iz zgoraj navedenih številk, je bilo leta 1940 v Ameriki še 80.580 Slovencev, rojenih v starem kraju, starih manj kot 55 let, toraj še mladih, polnih življenja kakor telesnega, tako tudi narodne zavesti, če k tej številki dodamo, da jih je od 5.780 v Ameriki rojenih od tukaj rojenih staršev še celih 4.860 priglasilo slovenščino za svoj materni jezik, nam postane slika naše narodne bodočnosti še bolj jasna. Po teh številkah najbrže popolnoma mirno sklepamo, da še najmanj dobrih 25 do 30 let lahko računamo na obstoj ameriške Slovenije. To je pa že še lepa doba, ko se vsako delo in vsak trud za narodno stvarne samo izplača, temveč da je dolžnost vseh, ki vodijo narod, da mu ostanejo zvesti in nadaljujejo s svojim delom, da je še čas za marsikaj novega in koristnega za narodno stvar. Pojasnila v teh vladnih poročilih celo kažejo, da si vlada to želi, ker vidi v tem tudi delo za državne koristi. Vsem pa govore, nikari ne silimo v grob, dokler ne bomo res mrtvi! Za umreti je vedno čas. Veselimo se življenja in zdravja, dokler ga imamo in pridno delajmo tudi narodno. * * * Zanimivost v teh statističnih vladnih poročilih so pa številke o Hrvatih in Srbih. Poročajo namreč, da je v Ameriki Hrvatov .......................115.440 Srbov ......................... 37.640 Skupaj .....................153.080. Če primerjamo to številko s številom Slovencev, bi bilo v Ameriki Slovencev za 25.560 več kot obeh skupaj, Hrvatov in Srbov. Kako si naj te številke razložimo, ne vemo. K. TRAH PRI HRENOVIH Hrenova bajta je stala že zunaj vasi za vaškimi vrtovi. Bila je seveda lesena, ker drugače bi ji ne rekli — bajta. Tudi stara je že bila in majava. Bog ve, kako dolgo že stoji. Zato ni bilo čudno, če se je že majala, kadar je hud veter zatulil okrog voglov. Bilo je v mesecu novembru zvečer. Zunaj je bila jasna noč. Polna luna je mogočno plavala po nebu in izlivala svojo medlo svetlobo po jesenski utrujeni zemlji in jo čarobno razsvetljevala. Pri Hrenovih so bile doma samo ženske in otroci. Oče je že zjutraj odšel na Vrhniko plačat letne davke, pa ga še ni bilo domov. Bog ve, kje se je ustavil ? Kakor vsaki večer je družina tudi ta večer povžila revno večerjo, latvico kislega mleka in v oblicah krompir. Po večerji so pokleknili, kakor vsaki večer, in odmolili rožni venec. Otroci so se spravili na peč in imeli svoje šale in svojo zabavo. Ženske so najprej pomile posodo od večerje, potem pa posedle okrog tople peči in se razgo-varjale. Za spat je bilo še prezgodaj. Naenkrat se pa bajta nalahno strese. Neko čudno praskanje po steni zunaj se zasliši. Vsi utihnejo in poslušajo. “Kaj bi to bilo?” vprašuje stara teta v kotu pri peči. Vse tiho zopet. “I, kaj je? Nič ni! Morda je veter potegnil,” jih tolaži Hrenovka, dasi se je tudi nji čudno zdelo, kaj bi bilo zunaj. Pa komaj to izreče, ko se zopet bajta nalahno strese in novo praskanje po steni zunaj se zopet sliši. Prestrašeni se vsi spogledajo. “Ne! Nekaj je, kar je že?” trdi teta. Vsi gledajo v okenjce, pod katerim se je slišalo praskanje. “Rogovi!” zajokajo otroci na peči. Da, res, rogovi! Dvoje rogov se je pokazalo zunaj pri oknu. Tudi ženske so jih prav dobro videle v bledi mesečini. “Da rogovi! Tudi jaz sem jih dobro videla,” potrdi teta. “Tudi jaz sem jih dobro videla,” pravi Hrenovka. Pa so rogovi zopet izginili in nekaj časa je bilo vse mirno. Otroci si niti dihati skoraj ne upajo, tako so prestrašeni. Tudi ženske je postalo strah. “Rogovi!” iznova zakriče otroci. Da, res! Zopet je nekaj popraskalo po steni na istem mestu in takoj na to zopet rogovi pri oknu. “To pa ni tako, kar si bodi?” pravi teta. “Kaj naj bi to bilo? čudno! Nekaj pa mora biti!” ugotovi Hrenovka. Pa je zopet nekoliko časa vse tiho, pa zopet in zopet isto. Zona spreleti vse po kosteh. Strah vzbudi v domišljiji vseh razne “štorije”, katere so slišali že tolikrat o “strahovih”, o “pasjo-glavcih”, ki radi strašijo ljudi zlasti v mesecu novembru. Tudi na samega “Bog-nas-varuj”, na samega vraga so se spomnili, ki tudi rad straši ljudi. Saj res! Vrag, vrag! Kdo drugi naj ima roge? Pa zopet praskanje po steni, zopet se bajta strese, potem pa zopet dvoje rogov pri oknu. Otroci še bolj zajokajo in trepetajo, kaj bo? “Sveti križ božji! Nekaj je!” pravi teta vsa prestrašena. “Sam vrag mora biti zunaj. Le meni vrjemite! Vrag je, vrag! Nekaj smo se morali pregrešiti. Veste, kaj, molimo!” Pa nič! Praskanje po steni in rogovi pri oknu se ponavlja zopet in zopet kar naprej. In tako že pol ure, da, več kot celo uro. Vsi so od strahu kar trdi. “Naj bo, kar hoče!” se slednjič ojunaši stara teta. Prižge svetilko in gre ven. “Oh, teta nikar! Vas bo!” jokajo otroci. “Nič! Naj bo kar hoče,” pravi teta odločno. “Videti hočem, kaj je? Če je vrag, kaj pa more dobremu človeku? če je kak človek, ki nas straši, bo zbežal. Hudobnih ljudi pa pri nas ni. Jaz grem ven!” Vzame svetilko, odklene vežna vrata in posveti proti oknu, kjer je praskalo po steni in kjer so se kazali rogovi. V hiši vsi trepetajo za ubogo teto, kaj se bo sedajle z njo zgodilo. “Ti prikezen kravja, ti, taka!” se zahuduje teta zunaj. “Kako si se pa odvezala?” “Sivka je!” zakliče v hišo, požene kravo nazaj v hlev, da jo priveže. “Kako nas je prestrašil ta spak kravji!” se prismeje teta v hišo. “Odvezala se je. Našla je pod oknom koš sena in se spravila nadenj. Ob steno se je pa praskala.” To vam je bilo smeha v Hrenovi bajti tisti večer! Zlasti so se smejali vsi, ko je kmalu na to prišel oče Hren domov in so mu pripovedovali, v kolikem strahu so bili. “Vidite, otroci, “uči oče Hren svoje otroke na peči. “Takle je strah. Znotraj je votel, zunaj ga pa nič ni.” DUHOVNIK Z ZNAKI KRISTUSOVIH RAN Nepobitno zgodovinsko dejstvo je, da so se tekom stoletij krščanstva pojavljale osebe, katerim so se pojavili na rokah, nogah in na levi strani prs jasni znaki Kristusovih ran, stigmata se imenujejo v latinskem jeziku. O šestindvajset takih slučajev ve zdravniška zgodovina povedati. Tem osebam, vsem skrajno pobožnim in globoko vernim, so se naenkrat pojavile na rokah in nogah in na levi strani boleče rane, prav tam in prav take, kakor in kjer jih je imel Kristus. Daši je večina teh oseb iskala zdravniške pomoči, da bi se rane zacelile, jih vendar vsa zdravniška veda ni mogla ozdraviti, nasprotno jih je vsako zdravljenje samo še bolj razbolelo, in so jih tako morali nositi celo svoje življenje. Tako vemo o sv. Pavlu, da jih je imel, kakor nam sam pove.. Dru- gi veliki mož, ki jih je imel, je sv. Frančišek, o katerem je enako nepobitno dokazano, da jih je imel. Tudi naš čas nam poroča od dveh osebah, da jih imata, to je Terezija Neuman na Bavarskem in kapucinski duhovnik P. Pij v Italiji. Te vrstice nimajo namena poseči v vprašanje, ali so te rane naravni ali nadnaravni pojav. Tudi jih nimajo namena razglasiti kot kake čudeže, ker se tudi sv. cerkev uradno o njih še ni izjavila, izvzemši ran sv. Frančiška, katere je potrdila kot resnišne s tem, da je vpeljala poseben praznik, “Spomin vtisnje-nja ran sv. Frančiška.” Tudi naj ta članek povdarja, da to ni kaka verska resnica, katero bi moral vsak kristjan verovati. Vsakdo si lahko o teh pojavih ustvari svoje lastno mnenje, ali jih vrjame, ali pa zavrže, jih lahko smatra za naravni pojav na človeškem telesu, pozvročen po naravnih uzrokih, ali jih pa smatra za nadnaravani pojav, to je, da je te osebe Kristus Gospod posebno odlikoval s temi ranami. Eno je nepobitno in dokazano dejstvo, da so te rane resnične, prave rane, da so se pojavile same po sebi in da ostanejo do smrti osebe, ki jih je dobila. Tudi se ne da tajiti, da so se od časa do časa pojavljali po svetu razni sleparji, ki so si rane sami povzročal in slepili z njimi svet, izvečine iz dobičkaželjnih namenov. Toda pri vseh teh se je preje ali sleje njih sleparstvo razkrilo, navadno ne brez velikego trušča med vrnim in nevernim svetom. Tudi Slovenci smo jih že imeli. Po ameriškem katoliškem časopisju pa se zadnje čase veliko piše o kapucinu P. Piju iz Italije, ki jih nosi. Ko je ameriško vojaštvo prišlo v San Giovani Rotondo, kjer ta kapucin živij in so zlasti katoliški fantje vojaki čuli o njem, je naravno, da so ga hoteli videti in se prepričati, koliko je resnice na tem. In ti vojaki sedaj pišejo sem domov v Ameriko, kaj so videli in kaj mislijo o teh ranah. Gotovo so o tem slišali tudi čitatelji ‘Ave Maria.” Morda jih je tudi kak vojak Slovenec šel gledat in je potem poročal svojcem o njih. Zato je gotovo na mestu, da o tem spregovori tudi “Ave Maria.” Pisec teh vrstic ima pred seboj poročilo o P. Piju in njegovih ranah, ki ga je poslal v Ameriko vojaški duhovnik Rev. Stanley Kusman S. M. 15. Air Force v Italiji. Bilo je mrzel zimski dan, tako poroča, ko je šel z večjo skupino ameriških vojakov v ta kapucinski samostan, da vidi osebno P. Pij a. Prišel je ravno iz zakristije, ko je skupina prišla v samostan. Razgo-varjali so se dalj časa z njim. Toda ran jim ni smel pokazati, ker ima to prepovedano od cerkvene in redovne oblasti, da bi ne izgledalo, kakor da je tu kaka dobičkaželj-nost. Mora vedno nositi rokavice brez prstov, da si jih z njimi pokriva. Samo kadar mašuje, si jih sme sneti, da mašuje brez njih. Nekoliko dni po tem obisku je Father Kusman dobil priliko, da mu je smel streči pri sv. maši, ker se je hotel na vsaki način prepričati, ali jih res ima, in kakšne so. Jasno in določno jih je videl na rokah, inčo dolge in čertrt inče široke. Tudi je opazil, da P. Pija te rane zelo bole, zlasti med povzdigovanjem, dasi skuša te bolečine skriti. Kmalu po novi maši, pred 26. leti je nekoč opravljal svoje zahvalne molitve po sv. maši, ko naenkrat začuti hude bolečine na rokah in nogah in na levi strani. Pojavile so se prave rane. Predstojniki so ga več mesecev pošiljali od zdravnika do zdravnika, da bi mu jih zacelili. Šel je tudi k slovečim specialistom za rane. Toda vsako zdravljenje jih je samo še bolj razbolelo, da je veliko trpel radi njih. Po več mesecih je opustil vsako nadaljno zdravljenje, čisti si jih samo z vodo in milom. Nosi jih že 26 let, pa so vedno enake, vedno enako velike, enako boleče, toda brez vnetij. Razni zdravniki od blizu in daleč, verni in neverni, celo veri in krščanstvu sovražni, so jih daljši čas in natanjčno preiskovali in proučavali, pa jih niso znali razložiti. Vsi so jih priznal, da so to prave rane in da jih zdravniško ne morejo razložiti, še manj pa zdravniško zazdraviti. Od časa do čase se te rane tako razbole, da duhovnik trpi velike bolečine, ki mu povzročajo potenje in visoko vročino, fiber. Kakor omenjeno uvodoma, nimajo te vrstice namen, koga pridobiti, da jih vrjame kot nadnaravni pojav. Vsakdo naj si ustvari o njih svoje lastno mnenje. Iz Ljubljane vemo, da je šlo več ljudi tja jih gledat, so jih videli in pričali, da so resnične. Namen teh vrstic je samo povdariti dejstvo, da so to resnične, prave rane in ni nobene prevare v njih. Spričevala raznih zdravnikov jih potrjujejo. Ali so naravni ali nadnaravni pojav, tega vprašanja se ne dotika ta članek. Zato je tu cerkvena oblast, ki jih je, ali jih še bo dala preiskati po zdravnikih izvedencih, specialistih, katerih sodba bo za njo merodajna. Značilno je pa dejstvo, da so to prave rane in da so prav na delih telesa, kakor jih je imel Kristus od žebljev na rokah in nogah, in od sulice na levi strani, in v velikosti in obliki njegovih ran in sicer na obeh straneh rok in nog. Tudi bodi povdarjeno, da vera takih pojavov ne potrebuje. Kdor je veren, veruje brez takih pojavov. Kdor pa ne veruje, ga tisoči takih pojavov ne bodo naredili v vernega človeka. Je s temi ranami, kakor s čudeži v Lurdu. Tisoče vernih in nevernih, katoliških in nekatoliških, celo veri in krščanstvu sovražnih zdravnikov izjavlja o njih eno: zdraviška veda jih ne more razložiti in se po vseh zakonih narave, znanih do sedaj, naravnim potom ne dajo razložiti in so nemogoči. Vendar so pa dejstva, ki se jih ne da utajiti. Stotisoči jih vidijo in so pokropljeni v svoji veri v nadnaravno božjo moč in v Marijo pomoč. So tisoči brezvernih ljudi, ki jih vidijo, katere ti čudeži v Lurdu pripeljejo v globoko vero nazaj. So pa zopet tisoči, ki govore z velikim franco- skim protikatoliškim in protiverskim pisateljem Zola, ki jih je videl na lastne oči, pa je napisal besede: “Preje bi znorel, kot veroval.” Zanimanje za rane P. Pij a so je zlasti zelo razširilo med ameriškimi vojaki, ki so sedaj v Italiji. Kdor le more, če je v bližini tega samostana, jih skuša videti in se prepričati, če so resnične. Ameriško časopisje je med drugimi poročili ameriških vojakov, razširilo zlasti poročilo lajtnanta Giles-a iz Lakewood, O. Ta pripoveduje, da je šel z več svojimi tovariši vojaki v kapucinsko cerkev k maši, ko so izvedeli, kedaj P. Pij mašuje. O vsem, kar je videl in skusil, je pisal svojim starišem v Lakewood, ki so dali njegovo pismo časopisom. Lajtnant Giles pripoveduje med drugim, kako velik utis je naredil P. Pij že med mašo, ko so ga opazovali, kako je maševal. “To je izreden mož, kakoršnega še nisem videl v življenju”, piše. Po maši je šla skupina vojakov za patrom v zakristijo. Ko je odložil mašna oblačila in opazil vojake, da čakajo nanj, je takoj prišel k njim in jim dovolil, da so mu poljubili roko. “Jaz sem mu poljubil desno roko”, piše Giles, “da sem si tako lahko rane ogledal prav od blizu. Bile so strašne. Velike so bile, ob robeh pokrite s krvjo, strjeno v hraste. V sredi so bile pokrite s svežo krvjo.” “Ko sem šel tja, nisem vrjel in sem imel vse za sleparijo. Kot sv. Tomaž sem hotel sam videti. Videl sem rane in sedaj ne dvomim več. Rane so resnične.” DOBRI NAMEN Vsaka misel, vsaka želja, vsak najslajši hip veselja; kar je volja ukrenila, kar so usta govorila: Vse, o Jezus, v slavo Tvojo! Vse, da rešim dušo svojo. Kolikrat se roka zgane, solza, ki na lice kane, vsak pogled, stopinja vsaka, kri ki v srcu se pretaka: Vse, o Jezus, v slavo Tvojo! Vse, da rešim dušo svojo. Vse bridkosti, ki jih nosim, vsaka prošnja, ki jo prosim, bol, ki tužnim jo olajšam, če življenje drugim slajšam: Vse, o Jezus, v slavo Tvojo! Vse, da rešim dušo svojo! Vsaka črka, ki jo pišem, prašek vsak, ki ga obrišem, kadar moja igla zbada, slednji up in vsaka nada: Vse, o Jezus, v slavo Tvojo! Vse, da rešim dušo svojo! Vsaka pesem, ki jo pojem, udje na telesu mojem, vsaka jed, ki jo uživam, ura vsaka, ko počivam: Vse, o Jezus, v slavo Tvojo! Vse, da rešim dušo svojo. Vse, najmanjše moje delo, vse, kar srečno bo uspelo, kar vesoljni svet pretresa, kar zazro samo nebesa: Vse, o Jezus, v slavo Tvojo! Vse, da rešim dušo svojo! — M. Elizabeta. PREDNO DOMOV K MATERI . . . Žani in Frank sta si bila dobra prijatelja in tovariša od mladih nog. Skupaj sta hodila v šolo, skupaj se igrala, skupaj preživela svoja deška leta. Imela sta se rada. Pa je nastala sedanja druga svetovna vojna. Bila sta še premlada, da bi bila dolžna iti v vojno. Vendar jima je manjkalo niti eno leto, da bosta stara dovolj in morala iti. Tisti, ki so še pa pred časom prostovoljno priglasili, so imeli to prednost, da so si lahko sami izbrali, v kateri oddelek ameriške vojske hočejo. Zakaj bi se ne poslužila te prilike in bi se ne priglasila prostovoljno? Oba sta želela iti v mornarico. In priglasila sta se. Sreča jima je bila mila, da sta bila prideljena oba istemu regementu in na isto bojno ladijo. Kot vojaka se Žani in Frank nista prav nič razločevala od vseh ostalih torvarišev mornarjev. Bila sta vojaka, kakor milijoni drugih, ki se bore za domovino in za svobodo sveta, vesela, živahna, polna šal in smeha. Samo v toliko sta se pa morda vendar razločevala od mnogih drugih tovarišev, da sta imela vsak od svoje dobre matere posebno ljubezen in zaupanje do Marije, katero sta njuni materi sami že od doma tako ljubili. Tako je bila pa samo naravno, da sta na dan svojega odhoda v vojsko zjutraj obiskala to svojo Mater Marijo v njeni cerkvi, sprejela tam sv. zakramente in se izročila v njeno posebno varstvo. In kako bi mogla drugače? Vedela sta, da na frontah v bojnem ognju ne bosta imela drugega varstva, kot njenega. Krogle bodo žvižgale, strojnice bodo regljale, granate bodo pokale, bombe bodo padale na levo in desno. Kaj lahko se zna zgoditi, da bo katera zadela tudi katerega izmed njih, ali oba. Kdo to ve? Zato sta v svojem zaupanju prosila to svojo nebeško Mater njenega varstva in obrambe. Tako rada bi se vrnila domov srečna in zdrava. Da bi se bala? Kaj še? Taka junaka! če bo pa domovina zahtevala od njih največjo žrtev, njuno mlado življenje, kaj za to? Ali bi je mogla žrtvovati za vzvišenejši cil? Vendar pa se bodo milijoni tovarišev vrnili zdravi in srečni. Zakaj bi onadva ne bila med temi srečnimi milijoni? Nebeška Mati ju edina To je povest dveh ameriških vojakov, kakor jo je poročalo časopisje. Koliko sličnega so doživljali tisoči naših vojakov na raznih frontah po svetu, morda še bolj značilnega, o čemer se ne more trditi, da je bil kak čudež, To tudi naša povest nima namena. So pa taki le slučaji značilni, ki dajo treznemu človeku veliko misliti. Mi verujemo v Marijino ljubezen do nas, v njeno varstvo in pomoč tistim, ki jo ljubijo in se ji priporočajo. Tega so nas že naše dobre slovenske matere naučile prav iz naše mladosti. lahko obvaruje s svojim varstvom in prišteje med te srečne milijone. Zato sta po sv. maši zaupno klečala pred njeno podobo in molitev za molitvijo jima je kipela iz mladega srca tja k njeni podobi in preko nje tja v nebo prav v njeno materinsko srce. Obljubila sta ji, če se srečno vrneta iz vojne, da bo njuna prva pot, preje ko domov, sem k nji, k nebeški Materi, da jo pozdravita in se ji zahvalita za njeno varstvo. Marija je po podobi na oltarju ljubeznivo gledala iz nebes na n ju in poslušala te njih zaupne molitve. Vesela jih je bila. In zdelo se jima je, kakor da bi jima s svojim pogledom s te podobe obljubljala, da bo uslišala njiju prošnje. Kar pokrepčana in v veselem zaupanju sta slednjič vstala in šla iz cerkve domov, od tod pa po nekoliko urah v vojašnico in v vojsko. Po več mesečnem vežbanju so ju poslali tja v Tihi ocean, v južno morje, na otoke, proti Japoncem. Bilo je pa v eni izmed mnogih hudih bitk, skozi katere sta šla na raznih otokih, ali je bilo to na Guadalcanalu, ali na Bougainvillu, ali na Taravva, ali na Enewitok, tega nista povedala, — da je Marija res stegnila svojo mogočno obrambeno roko zlasti nad enem izmed njih, nad Frankom, in pokazala, da je uslišala njiju prošnje pred odhodom v njeni cerkvi v Chicago. Zašel je na enem izmed teh otokov v veliko nevarnost, iz katere se je rešil, da sam ne ve, kako. Po njegovem pripovedovanju se je zgodilo tako le: V hudi bitki je oddelek ameriške vojske naenkrat opazil, da je odtrgan od ostalega regementa. Vojaki so se skušali hitro prebiti skozi gosto džunglo nazaj k regimentu. Toda džungla je postajala vedno bolj gosta in nepredirna. Tudi vedno večje močvirje je nastajalo. Tudi so jih Japonci opazili in udrli za njimi. Vedno bližje so se slišale japonske strojnice in puške. Naenkrat pa zagrmi mogočen kanon z obrežja in po zraku zacvili velikanska bomba. Kaj in kako se je vse zgodilo, Frank ne ve. Bomba je padla prav med vojake, se zarila globoko v mehko mokro zemljo in se s strašnim pokom razpočila. Cele tone prsti in kamenja je brizgnilo v zrak. Nastala je smrtna tišina, da smrtna, ker je smrt strašno zagospodovala med moštvom. Ves oddelek je bil ali razmesarjen, ali pobit, ali zasut. Vse mrtvo. Kje je bila pa tisti trenutek Marija s svojim varstvom? Prav na mestu! Eden izmed vojakov še diha. Bil je Frank. Omamilo ga je za trenutek, pa se je takoj zopet zavedel. Niti ranjen ni bil. Bil je sicer ves krvav, vendar od krvi razmesarjenih tovarišev. Počasi odpre oči. Japonci so že na mestu. Počasi in previdno se bližajo prostoru, kjer so ležala trupla vojakov. Frank hitro na pol zapre svoje oči in jih gleda. S puškami obračajo mrtva trupla, ki niso bila razmesarjena, in iščejo, če je morda kdo še živ. Tudi k Franku pridejo in ga obračajo sem in tja. Pa, kako se je zgodilo, da niso opazili, da je še živ? Bog ve? Bil je res ves v krvi. Morda so smatrali, da je tako ranjen? Ali jih je pa morda nebeška Mati zaslepila, da tega niso opazili? Kdo to ve? Frank ve samo toliko, da so ga imeli za mrtvega. Po svoji navadi v takih slučajih, so japonski vojaki, ko so se začutili za trenutek varne, tudi v tem slučaju hitro začeli nerazmesarjene vojake slačiti. Vzeli so vsem vso obleko. Tudi Franka so slekli do golega. Vse so mu vzeli. Vse? Ne vsega. Japonski vojak je opazil na Frankovem prstu prstan. Mati ga mu je dala pri odhodu. Bil je to navaden prstan z malo, lepo vdelano Marijino slikico. Japonski vojak ga zagrabi za roke in mu ga skuša sneti s prsta. Pa prstan ne gre s prsta. Japonec vleče prstan z roke, vrti roko neusmiljeno, da bi bil Frank skoraj zakričal. Toda ne! Ne sme! Mrtev je za Japonca, če se hoče rešiti. Prstan je bil nekoliko ozek in ni ga mogel spraviti preko členka na prstu. Toda v tem pa zagrme ameriške puške, strojnice in kanoni od leve. Amerikanski proti napad. Japonci hitro pograbijo nakradeno obleko in kar so pokradli pomorjenim vojakom in zbeže. Ni bilo pet minut, ko pridirja ostali del regementa na kraj nesreče in Frank je nazaj sredi svojih tovarišev. Hitro vstane. Vse ga začudeno pogleda, kako se je mogel rešiti. Seveda ni bilo časa, da bi jim povedal, kako se je zgodilo. Odvedli so ga hitro nazaj v zaledje v taborišče, kjer se je tudi sam še le zavedel, v koliki smrtni nevarnosti je bil, kaj se je vse z njim prav kar zgodilo. Je bil to čudež? Morda. Kdo to ve? Morda se je pa vse zgodilo kar tako slučajno. Morda! Tudi Frank v začetku ni veliko o tem razmišljal. “Marija ni pustila, da bi mi bil Japonec ukradel prstan z roke,” toliko si je bil gotov. Zakaj mu ga pa Japonec ni mogel sneti? Zakaj ni šel s prsta, ko se je Japonec vendar toliko trudil, da bi ga mu snel? Kdo to ve? Frank je bil samo vesel in je še danes vesel, da ga mu ni. Za ves svet bi se več ne ločil od prstana. Gotovo ga bo nosil do smrti kot spomin na strašne trenutke v džungli na otoku v Tihem oceanu, ko je viselo njegovo življenje samo na niti. Nikoli tega ne bo pozabil. Kolikrat bo o vsem tem pripovedoval v svojem bodočem življenju in povedal, da je trdno prepričan v dno svoje duše, da ga je samo Marija obvarovala gotove smrti. Po nekoliko mesecih so poslali oba domov na stalen dopust. Do-služila sta in storila svojo dolžnost do domovine. Nekega dne zapoje telefon v hišah dveh mater v Chicago. “Long distance, please,” pove telefonistinja. “Hay, ma!” se oglasi na obeh možki glas. “Žani! Je to mogoče? Ti si?” “Franki! Je to mogoče? Ti si?” Obe materi zajokata veselja pri telefonu. “Da, ma!” tolaži vsak svojo mater. “Izpuščen sem iz vojske. Do- mov pridem.” Pripovedujeta vsak svoji materi po telefonu. “S katerim vlakom pa prideš, da pridemo na postajo?” vprašujeti materi vsaka svojega sina. “To je pa ravno, kar hočem sporočiti. Nikomur ni treba priti na postajo. Prosim, nihče! Vse povem, ko pridem domov. S postaje moram izvršiti nekaj, kar sem obljubil. Nek drug obisk moram preje izvršiti!” “Prej kakor k meni domov?” vprašujeta materi vsaka svojega sina. “Da, ma! Obžalujem, da je tako. Vendar ... Pa saj bpm vse povedal, ko pridem. Z Bogom, ma! Na svidenje!” Začudeni sta obe materi odložili telefonsko slušalo, pa obe tudi nekoliko užaljeni. “Nekdo mu je ljubši kot jaz, njegova mati,” govorita obe vsaka same za se. “čudno! Preje ni bil tak?” Drugo jutro pripelje taxi dva ameriška mornarja pred Marijino cerkev v Chicago. Izstopita, plačata taxi in odideta v cerkev. Kako in kaj sta srečna vojaka molila pred Marijino podobo, kako sta se ji zahvaljevala za njeno toliko varstvo, kako se je zlasti Frank zahvaljeval, kako molil, kdo to ve drugi kot vojaka sama, kot Marija, ki ju je iz nebes preko slike v oltarju vesela gledala, pozdravljala in vesela sprejemala njune srčne molitve in zahvale. Saj jih je tudi samo ona razumla. Da je bilo v obeh družinah, kakor bi bil topel sonček posijal v hišo, ko sta se vrnila vsak na svoj dom, je jasno. Obe materi sta bili presrečni. Vendar sta oba opazila takoj na obrazu svoje matere, da njeno veselje ni popolnoma čisto, da jo nekaj moti. Neka zaskrbljenost sta opazila na njenem obrazu. Videla sta, da bi vsaka rada svojega sina nekaj vprašala, pa si kar ne upa z besedo na dan. Gotovo sta obe hoteli izvedeti, kje sta bila preje, predno sta prišla domov. Kdo jima je bil dražji kot njiju mati? Gotovo so oblile nove solze veselja obe materi, ko sta pa izvedeli vse, kje je bil sin preje, predno je prišel domov, da se je moral oglasiti najprej pri tisti Materi, kateri se ima zahvaliti vsak, zlasti pa še Frank, da sta se mogla zdrava vrniti. KAKŠNO BO VREME? Naši sedanji vremenski preroki nam napovedujejo po časopisju vreme za prihodnjih 48 ur največ. Naši stari kmetje so bili tudi vremenski preroki, ki so pa napovedovali vreme za dolge mesece naprej. Imamo veliko takih slovenskih vremenskih napovedi. Naj tu navedemo nekatere. JANUAR: Januar mrzel, da poka — sadje v jeseni in moka. Prosinec mil, Bog se usmil’. — Januarja gorkota, jeseni sirota. Če sv. Anton (17.) z dežjem prihaja, še dolgo zemljo napaja. Če Vicenca (22.) sonce peče, v sode vince teče. Kakor okoli Vincenca (22.) bilo — tako čez leto ostalo bo. FEBRUAR: Ako na svečnico burja vleče, bo celo leto dosti sreče. — Če jug pihlja, slabo leto da. Če sv. Petra stol mrazi (22.), dolgo časa zima še trpi. MAREC: Sušca veliko megle — dobro leto nam daje. Sv. Gabrijela (24.) če zmrzuje, slana nič več ne škoduje. APRIL: Če je april deževen, kmet ne bo reven. Če veliki petek dežuje, suho leto napoveduje. MAJ: Če ta mesec dosti je dežja, v jeseni dosti bo vsega. JUNIJ: Kakor vreme na Medarda (8.) kane, tako ves mesec ostane. Sv. Peter in Pavel lep, brez dežnika lahko greš po svet. JULIJ: Če obiskovanje (2.) ni lepo, celi mesec deževalo bo. Dež na svete Marjete (20.), orehov pričakovati ne smete. AVGUST: Sv. Lovrenc in sv. Jernej lep, dolgo v jeseni topel bo svet. Po vremenu sv. Jerneja vsa jesen se nareja. SEPTEMBER: Kakoršno vreme bo sv. lija (1.), kazalo, tako bo celi mesec ostalo. Na malo mašo (8.) lepo, dva meseca bo suho. OKTOBER: Sv. Gal (16.) lep ali suh, prihodnjega leta ovaduh. Kakor sv. Uršula (21.) pričela, cela se zima bo izpela. NOVEMBER: Deževni vsi sveti, po zimi hudi zameti. Vreme sv. Katarine do februarja ne mine. DECEMBER: Prvi teden mraz, trajal bo celi zimski čas. Dež in veter pred božičem, koplje rad jamo mrličem. Ako na božič dežuje, mokro celo leto napoveduje. Zelen božič, bela velikanoč. TEBL SLOVENSKA NASELJENSKA MATI % Vedno se boš spominjal, kajne, Janez, tistega dneva v februariju, ko ti je mati tako nevarno zbolela. Do tistega dne se sploh nisi zavedal, da ti je mati kaj več ko zvesta dekla, služabnica. Vse ti je znašala skupaj, vedno ti je bila na razpolago. Stregla ti je kakor otroku. In ti si njeno postrežbo pričakoval kot nekaj samo po sebi umevnega. Še več! Ne samo pričakoval si jo. Materina postrežba ti je bila že del tvojih življenjskih zahtev. Danes te je sram. Da, sram te je, ko se spominjaš, kako si ravnal s svojo lastno materjo. Kot sinu edincu ti je uboga vdova stregla noč in dan, pa te je zraven tudi ljubila iz vsega srca. Saj ni imela razen tebe žive duše na svetu, ki bi navezovala nanjo svoje srce. Posebno je ni imela v tujini, tu v Ameriki. Zdaj končno vendar misliš na to, kako ti je pridno kuhala, prala, likala, šivala. Ali si kdaj vstal na vse zgodaj, da bi zakuril peč? Kaj še! Vsako mrzlo jutro si se le s težavo spravil iz postelje, pol zaspan in pol jezen, in že si se prihuljil k topli peči. Tisti hip je že mati stala pred teboj z gorko vodo in čisto brisačo. Še obrisal se nisi, je že bila zopet tu s skodelico kave za zajterk. Ti si pa jezno gledal, kakor da si izkazoval materi milost, ko si sprejemal njeno postrežbo, njeno pohlevnost, njeno sužensjtvo. Kako slep si bil, da nisi spoznal edine ljubezni, ki je bila zate na svetu, te brezmejne ljubezni matere do otroka! Danes te je sram do zadnje globine srca, kajne, Janez? Tisto jutro v februariju si moral sam vstati, nihče te ni zbudil. Zagodrnjal si, to je bilo tvoje prvo opravilo tisto jutro. Že si se pripravljal, da boš nahrulil mater, ki te je tako zanemarjala. Kakšna jeza te je prijela, ko si se moral enkrat umiti z mrzli vodi in sam pripraviti zajterk. Razmetaval si lonce in sklede in iz maščevanja si pustil vse narobe v kuhinji. “Kam te je vrag nesel na vse zgodaj, da te od nikoder ni! Kod kolovratiš ob tem času, ko veš, da si mi nujno potrebna . . .” Tako si se že naprej znašal nad materjo, tako si pripravljal hude besede za prvo srečanje ž njo tisto nasrečno jutro. In potem si začel razbijati po sobah kakor pijanec, ko si jo skušal najti pod domačo streho. Komaj si čakal, da streseš nanjo ves svoj brezdanji gnev. Tedaj si kakor slučajno prilomastil v njeno mrzlo spalnico. Čuden duh ti je udaril v nosnice. Pa se nisi zavedel. Še ves poln vroče jeze si planil k postelji, da primerno ožigosaš lenobo nemarno, ki se še ni spravila pokonci. Že si odprl usta, že ti je bila na koncu jezika pikra opazka — kar si iznenaden obstal . . . Začul si njeno pojemajoče hripavo dihanje. Zazdelo se ti je, da ti želi nekaj reči. V polmraku si komaj razločil tam na postelji v kotu drobno telesce, ki se je trudoma gibalo. Mati je hotela kvišku, zavedala se je, kakšen zločin je napravila danes, ko ni vstala kakor po navadi, ko ni zakurila peci in je pozabila na zajterk. Vsak njen gib je izražal kesanje, prošnjo za odpuščanje. To je bilo, kar te je v hipu globoko prevzelo. Kot mrzel meč te je vsekalo v srce, kot nenaden blisk ti je razsvetlilo možgane. Kot silen grom je planilo vate spoznanje: “Mati je bolna! Mati umira !” Ves prevzet od tega spoznanja nisi nič vedel, kaj je storiti. Glava ti je bila kakor omotična, prestrašil si se, da bi skoraj omedlel. Kako je ravnati z bolnikom, na to nisi nikoli mislil, nikoli še ni bilo v hiši bolezni. V največji zadregi si se sklonil nad posteljo. “Mati!” Šepetaje ti je ušla iz ust ta beseda. Začutil si, da te v grlu tišči. Srce ti je skoraj obstalo, da nisi mogel dihati. V očeh ti je ščemelo, a solze ni bilo iz njih. Sunkoma si še enkrat zaječal: “Mati!” Tedaj je prišel z veliko težavo prečuden odgovor. “Ja — ja — janez — zek! Bolna sem, nisem mogla vstati . . .” To je bil zate silen udarec, naravnost v srce --- to, da se je uboga sirota še v tem hipu opravičevala pred tabo! In tedaj te je obvladal silen občutek, kakoršnega nisi pomnil, odkar si bil ž njo. Hipoma si se zavedel, da ti je srce polno ljubezni do matere, do tiste tvoje matere, ki ti je kot sužnja služila celih petindvajset let, odkar te je bila prinesla na svet. In si izgubil še tisto malo prisotnosti duha, ki ti je nekako ostala kljub vsemu. Planil si in poiskal steklenico žganja. Saj bo menda prav, da se da bolniku najprvo malo žganja za okrepčitev? Prihitel si nazaj in dvignil zastor pri oknu, da je mrzla jutranja svetloba udrla v skromno sobo. Ponudil si bolnici kar celo steklenico. Naenkrat si se zavedel, kakšen nerodnež si. Vendar ne boš dajal bolni materi žganja kot bi imel pred seboj kakšnega potepuha! Postavil si steklenico na mizo in stekel po žlico. Tako si ji vsilil požirek. “Oh, boglonaj, Ja-ja-nezek V* Stisnila se je nazaj pod odejo. Tedaj si šele dobro opazil, kako slaba je bila. V mrzli zimski svetlobi si videl, kako izsušen in rumen je bil njen obraz, izčrpan od težkega dela in vsega hudega, kar je vsa ta leta radi tebe prestala. Najbolj te je pa oplašilo, ko si videl, s kako težavo diha. Zvijala se je od bolečin in z rokami si je tiščala prsi, da bi dala pljučam moči. Vsak njen dih se ti je zdel kot zadnji zdihljaj. In te je zaskrbelo, da si skoraj zblaznel. “Mati, zelo ste videti bolni. Po doktorja stopim. ” Sam si se začudil svoji nenadni odločitvi. “D-d-daj! P-okli-či mi dok-torja . . Ostrmel si. Da res ona sama hoče zdravnika? Saj ni mogoče! Nikoli ni hotela nič slišati o zdravniku. O, mora biti res močno bolna to jutro! Danes SAMA prosi zdravnika! Kakor iz uma si hitel v lekarno tja na vogal, da najdeš telefon in pokličeš zdravnika. Našel si in si klical. Toda zdravnika ni bilo doma. Da je v bolnišnici, so ti dali odgovor. Ves potrt si se vrnil domov. Od nekod ti je prišla misel, da bolniki včasih pijejo čaj. Napraviti ga nisi znal, saj nisi nikoli poskusil, kako se skuha čaj. Pil si ga stokrat, tisočkrat. Kako ti ga mati pripravlja, nisi nikoli pogledal. Toda čudno, kako hitro se človek prav obrne, kadar je sila. Še na to si se spomnil, da je treba v čaju sladkorja in malo lemone. Nesel si materi in ji pomagal, da je napol sedela v postelji. Pa je še zmerom dihala tako glasno in mučno hripavo, da te je mrazilo v dušo. Nova misel je stopila predte in te napolnila z grozo. “Ne, umreti mi mati ne sme!” Odšel si in se podil po sobah. Mislil si, upal. Prisluškoval si v materino sobo, pa si slišal le težko dihanje. Potem je zaškripala postelja, ko se je mati trudoma premaknila. Planil si noter, pa si našel vse kot poprej. Spet si odšel in se podil od sobe do sebe^ Silno dolge so bile ure. Komaj deset je odbila, pa tebi se je zdelo, da je minil cel mesec od zjutraj. “Ja-nez!” Preplašen si skočil v spalnico. “Janez! Poglej, kako sem bolna. Ne morem več dihati. Pomagaj, če moreš . . .” Kar izgubil si se. Tako te še ni bilo nikoli strah. Odtrgal si se od nje in bežal nazaj k telefonu. “Hallo! Doktor Berkopec!” “Doktor je v bolnišnici. Operira danes dopoldne.” “Toda moja mati je bolna. Umira! Takoj mora imeti zdravnika.” Kaj ji pa je i “V prsih . . . dihati kar nič ne more. Pomoči prosi.” “Bomo videli. Čimprej pošljem doktorja. ” Ves razklan sam v sebi, do konca obupan, si prihitel domov. Mati je še vedno težko dihala. Da je sploh dihala, ti je bilo v tolažbo. Kako bi ji mogel pomagati . . . “Mati, doktor pride čimprej!” “Da pride? Zares? Oh, tako g-grdo je v hiši. Moram le vstati, vstati in pospraviti malo. Sram naju bo, če v Pisatelj te povesti je Mr. Joe Žele, mlad ameriški Slovenec iz Clevelanda, ki je z njo pokazal, da ima lepe pisateljske zmonosti. Tudi slovenščino obvlada precej dobro in je bilo treba le malo popravkov. Upamo, da to ni zadnje njegovo pisateljsko delo, temveč da se bo lotil pisateljevanja in bo še veliko napisal za list in koledar “Ave Maria”. tako pride gospod doktor. In sama se moram malo opraviti/’ Ostrmel si. “O ti mati moja!” Še sedaj, ko je bila bolna na smrt, ji je šla skrb za snago v hiši po glavi! Tedaj si se zavedel, kaj pomenijo besede mati kraljica! Da, to je prava kraljica svojega doma, ki kraljuje bolj mogočno kot vsak kralj. V skrbeh je bila, da bi njen dom bil čeden in snažen, pa ji je smrt trkala na vrata! Janez, če tisti trenutek nisi spoznal, kaj je mati, nikoli ne boš! Pa si resnično spoznal. Odločno si velel, naj mati miruje, pa si se sam lotil pospravljanja. Tudi peč si zakuril. Tako si čakal doktorja Berkopca. Materino dihanje je postajalo od ure do ure glasneje in težje. Spet si se brez posla zapodil po sobah, vsakih pet minut si pogledal k materi. Vse po navadi. Oko ti je obviselo na stari listini, ki je visela v okvirju na steni. Bil je spomin njenega prvega svetega obhajila. Pod sliko je stalo njeno ime --- Ivana Ocepek. Kako lepo se je danes glasilo njeno ime -- Ivana Ocepek! Kar je bilo njenega, vse je bilo danes nenavadno lepo in dragoceno. Ne, umreti mati ne sme! Zdaj še prav posebno ne, ko se je Janez tako živo zavedel, kaj je prav za prav --- mati! Sredi tega premišljevanja je prišel dr. Berkopec, mlad, pristen človek. Pogledal je bolnico, odložil zdravniški kovčeg in vprašal: “No, mati, ali malo bolehate?” “Da, tako slabo se počutim.” Preiskava je bila kmalu pri kraju. “Veste, mati, zares ste bolni.” “Saj vem. Tako težko diham.” Tedaj se je doktor obrnil k tebi, Janez, in naravnost povedal: “Pljučnico ima. V bolnišnico mora.” Mati je razumela. “Ne, to pa ne! V spital ne grem umret!” “Pač, mati, morate. Zelo bolni ste.” “Ne, ne grem. Nikdar ne!” “Morate!” “Pa rajši umrjem doma.” “Tu vam ne morem prav nič pomagati.” Tedaj si tudi ti sam začel prigovarjati in si vzkliknil: “Mati, lepo vas prosim, pojdite v špital, kakor svetuje dr. Berkopec.” “Nikdar! Ne maram.” “Prosim vas, lepo vas prosim, mati.” Z vso silo si ji prigovarjal. Poznal si njeno trmo, njeno varčnost in gospodarnost, njeno starokrajsko nezaupnost. Toda ti si razumel zdravnika. Prijel si mater za ramo, stresel si jo. “Mati! Morate iti. Morate, pravim. Prosim, da greste, kakor doktor svetuje. On ve, kaj govori.” Pogledala te je. Tisti pogled ti je presunil srce. Spoznal si ga, kot je Judež nekoč spoznal Kristusov pogled, ko je izdal s poljubom svojega mojstra. Prav tako je mati tebe pogledala, ko se je na tihem vdala zdravnikovi in tvoji zahtevi. In si bil za trenotek v silnih skrbeh -- kaj če jo res pošiljaš v smrt iz domače hiše? Toda zdravnik je bil že na potu, da poskrbi vse potrebno za prevoz v bolnišnico. Mati, vsa izmučena, se je sama opravila. Zahtevala je to. Ni še bila gotova, ko je prihitela ambulanca. Čakati so jo morali. Kar ni hotela oditi. “Nočem iti, Ja ja nez! Nočem!” Toda ti si jo s silo odvedel skozi duri. Tako žalostno se je ozrla na svoj dom in ti, Janez, si vse videl in razumel. Toda strežniki so vaju spravili v ambulanco in odpeljali v bolnišnico. Ti si jo tolažil s tem, češ da bo dosti bolj varna in bo imela boljšo postrežbo. Seveda si s tem tudi sebe tolažil, ker ti je vest še vedno očitala, da vlečeš mater v smrt daleč od svojega in njenega doma. Dolgo ste se vozili skozi mesto. Po ulicah si videl ljudi, ki so vsi veseli hiteli domov od svojega dela. Nihče ni vedel za tvoje težave. Ambulanca se je ustavila pred stranskimi vrati bolnišnice in strežniki so pomagali materi iz voza. Posadili so jo na klop v sprejemnici, nato so uredili vse potrebno za sprejem v bolnišnico. Prišla je bolničarka, vsa v belem. “Gospa, le pogum!” jo je ogovorila ter jo položila na bolniški stol s kolesi. Že jo je peljala, ko si priskočil in hotel iti ž njima. “O ne”, se je bolničarka ozrla nate. “Vi lahko zdaj odidete. Bomo že mi poskrbeli zanjo.” “Kaj, da bi jaz ne smel iti ž njo? Saj vendar moram !” “Ne! Vi ne morete zdaj prav nič pomagati. Prepustite jo nam.” Tako okorna je bila tvoja zadrega. Strežnika sta bila že izginila. Bolničarka te je silila domov, ti ji pa nisi zaupal. Nekaj ti je reklo, da si svojo mater privedel sem v to ogromno stavbo, iz katere se ne bo nikoli več živa vrnila. V smrt si jo prignal semkaj! Ta mučna misel te je vsega prevzela. Zato se nisi mogel ločiti od nje. Še tedaj, v zadnjem hipu, bi jo hotel vzeti nazaj domov. Spomnil si se, kako se je mati branila in se končno podala le zato, ker si jo ti tako nagovarjal, naj vendar gre. Zavedal si se, da bi se ne bila nikdar odločila za pot v bolnišnico, da je ni premagala ljubezen do tebe . . . Zato si bil ves razburjen in mislil le na to, kako bi mogel mater še tisti hip odpeljati nazaj domov. Opazil si, da bolnica sploh ni več ne videla ne slišala, kaj se godi okoli nje, odkar so jo bili spravili v sprejemnico. Zdaj, ko jo je bolničarka peljala po dolgem tihem hodniku, je bila kakor brez čutov. Tesno ob njej si stopal. Bolničarka je spet spregovorila in te začela znova tolažiti. Mehkeje so padale njene besede, ko je uvidela, kako si zmeden. Tebi je pa srce vpilo in se ni moglo vdati zagotovilom bolničarke. “Kam jo peljete? Kaj boste ž njo? Kdaj jo lahko pridem obiskat? V kateri sobi bo? Ali jo najdem še živo, ko se vrnem . . .?” Mrak se je zgoščal in proti koncu dolgega hodnika se je dalo komaj še ločiti živo osebo od sence. Bolničarka in mati sta izginili za vogalom. Kakor obupan si pogledal v temo in se začutil zapuščenega in osamljenega na svetu. Počasi si se obrnil in ves potrt odtaval iz bolnišnice. Tedaj so ti solze zalile oči. Mračilo se je, ko si ves žalosten prišel domov. Še vedno si bil prepričan, da mati ne bo nikoli več prestopila praga vajine hiše. Ne boš imel več priložnosti, da ji izkazuješ ljubezen. Ne boš mogel popraviti, kar si vsa ta leta brezbrižno zamudil. Stopnice so pomenljivo zaškripale, ko si stopil po njih do hišnih vrat. In zdelo se ti je, da vsi sosedje zijajo vate skozi zaprta okna. Komaj si stopil v mrzlo hišo, je že nekdo potrkal na vrata. Odprl si in vstopila je Matevžljeva Marjanca. “Kaj pa je Ivanki? Videla sem ambu-lanco.” “V špital so jo vzeli.” “Pa kaj ji je vendar? Saj je bila včeraj še čisto zdrava.” Preden si mogel odgovoriti, je že spet nekdo trkal. Soseda Urška je prihitela. “Kaj pa je Ivanki? Videla sem ambulanco.” “Zbolela je,” je odgovorila Marjanca. Pa že sta tu tudi Korenova in Smiljanova. “Prišli sva pogledat, če lahko kaj pomagava. Morda bi kaj pospravili.” “Ne, ni treba. Je že dobro.” Tako si odgovoril na kratko. Vedel si, da si na sodniji. Sodili te bodo takoj in na licu mesta. “Pa kaj ji je vendar prišlo tako nenadoma?” se je obrnila nate Marjanca. “Saj je bila včeraj še čisto zdrava”, pripomni druga. “Vse je oprala kot po navadi”, je vedela tretja. “O, Ivanka je bila zmerom pridna in delavna. Predobra je bila!” Ti si ta udarec dobro čutil. “Zdelana je bila, kaj bi spraševali”, se je domislila Urška. “Ves dan je sama prala.” “Da, in potem je šla vsa premočena ven obešat perilo.” “Pa v takem mrazu!” “Seveda, ko pa nima nikogar, da bi ji pomagal.” Zopet si začutil udarec, Janez! Nič se nisi branil. Čemu bi naj začenjal ženskam tolmačiti prerojenje svojih čustev? Saj bi ti ne verjele. Kako bi se sploh zagovarjal, ko je pa tvoje lastno srce polno očitkov in globokega kesanja? Saj ne bi niti našel besed. Le pred mater se ti je hotelo poklekniti. Vsaj za trenotek. Samo poklekniti! Mati bi te takoj razumela --- brez vsake besede! Srce ti je vpilo: “O, mati! Kako bom odslej sam živel na svetu! Kako? Vedno bodo nad mano očitki. O, zakaj nisem imel prilike, da bi bil vsaj zadnji hip izkazal materi sinovsko ljubezen!” Ženske so menda opazile tvojo dušno bridkost, čeprav si molčal in jo tiščal na dno srca. Nisi vedel, kam bi se obrnil in kaj bi počel. “Pa jo pojdeš še nocoj pogledat, ali ne?” “Seveda pojde. Morda bi tudi me lahko šle.” “Da, Janez! Me tudi pojdemo. Takoj po večerji. Pokazal nam boš, kako priti do nje. Pridemo te poklicat.” Potem so odšle. Ostal si sam. Hiša je bila temačna in mrzla. Ogenj, ki si ga bil zjutraj zakuril, je dogorel. Po sobah je bilo vse razmetano. Šivalni stroj je bil odprt in tvoja bela srajca je bila napol zašita. Tako je ležala, kot jo je mati pustila, ko je bilo treba za drugo delo prijeti. Kozarec, tri skodelice, nekaj krožnikov in žlic, pa en nož poleg njih — vse je ležalo umazano v pomivalniku. Spominjalo te je na prošle dni, vendar je bilo vse tako tiho in mrzlo. Zdelo se ti je, da je vsa domačnost izginila iz vajine hiše. In tako bo zdaj zmerom pod to doslej tako domačo streho. Tale mrzlota ti bo delala druščino od sedaj. Sameval boš, Janez! Zamišljen si čakal in nič nisi vedel, kako je potekel čas. Sosede so prišle in napotili ste se nazaj v bolnišnico svetega Lukeža. Dospeli ste o pravem času, toda pri tvoji materi so bili prepovedani vsi obiski. Strogo prepovedani! Samo tega je bilo še treba! Tedaj si čutil, da je bila mati zate izgubljena. Morda je že čisto nezavestna. Ne boš ji niti mogel izpovedati svojega kesanja! Še toliko tolažbe ti torej Bog ne bo dal. Lotila se te je strast, da bi še enkrat videl mater. Odločil si se, da jo hočeš videti za vsako ceno. Šel si k glavni bolničarki in odločno zahteval. Presenetilo te je, ko ti je brez ugovora takoj dovolila. Toda samo tebi, drugemu nikomur. Odhitel si po dolgom hodniku proti njeni sobi, številka 412. Nenadoma ti je zastal korak. Prišlo ti je na misel, da si zato tako lahko dobil dovoljenje, ker je mati bolna na smrt. Začel si se kesati, da si bil tako drzen in jo na vsak način hotel videti. In kako se boš vedel ob materini smrtni postelji? Saj nisi še nikoli videl človeka umirati, najmanj svojo mater. V teh mislih si iskal pravo številko. Več sob je bilo odprtih. Videl si v njih bolnike, v nekaterih posteljo poleg postelje. Tu pa tam se je oglasil tenek glas zvonca, ki je klical na pomoč bolničarko ali zdravnika. Čuden duh po zdravilih ti je jemal sapo. Ves zmešan si končno našel pravo številko. V sobi si zagledal nekaj bolničark in zdravnikov. Delali so neumorno. Mimo tebe je prihitel še en zdravnik. Hitro so govorili in delali kakor besni. Zaslišal si čudne besede “penecilin” in “sulfa” in še “anti-toksin”. Razumel jih nisi. Naenkrat se prikaže dr. Berkopec in planil si vanj. “Kako je, doktor? Ali bo umrla?” “No, tega ne vemo. Zelo bolna pa je. Mogoče ostane, mogoče ne. Še nocoj bomo vedeli. Slabotnega telesa je in že tri dni ima pljučnico. Bo zelo težko, ampak lahko vendar ostane.” Takoj si spoznal, da te je doktor samo tolažil. Mati je bila torej izgubljena! Res je bila slabotna, res je že včeraj tožila, da ji ni dobro, toda zakaj bi je zdravniki ne mogli rešiti ? Pravi konjederci morajo biti in ta stavba je mesnica, drugega nič! Sosedje so imeli prav. Zakaj si jo bit poslal v bolnišnico? Tako si se pričkal in jezil sam nad seboj. Opazil si, da zdravniki odhajajo. Bili so videti vsi izmučeni od trdega dela. Tisti hip si nehal verjeti, da so ti možje tako brezsrčni in bi kar tako morili ljudi. Stopil si v sobo in ob slabi svetlobi nisi spoznal mater. Glava ji je bila zaprta v majhnem šotoru, v katerega so spuščali kisik, da je lažje dihala. Zdaj si bil še bolj prepričan, da je vse to narejeno za smrt. Toda bolničarka ti je zatrjevala, da vsak bolnik s pljučnico potrebuje to posebno opravo. Tedaj si razločil materin obraz. Bil je rumenkasto siv. Prišlo ti je na misel, da bi bilo treba poklicati duhovnika. Toda obstal si tam v sobi poleg matere in gledal predse popolnoma obupan in brez moči. Vsake pol ure so prihiteli zdravniki nazaj in dajali materi posebna zdravila. Čudil si se, kako resno so ti možje delali in se borili z boleznijo. Spoznal si, kako so napenjali vse sile, da bi ohranili materi pojemajoče življenje in premagali naravo. Ne, to niso konjederci! Dr. Grey je pritekel, pogledal in spet odšel iz sobe, ves moker. ..Stopil si za njim in skoraj zaječal vanj, naj ti reče besedo tolažbe. “Veš, takole je. Mati je brez dvoma zelo bolna. Toda jaz mislim, da bo prenesla. Dolgo časa bo vzelo, toda ostala bo. Škoda, da je nismo imeli pred dvema dnevoma. Tedaj bi jo bili res brez težave rešili. Kljub moji besedi se pa ne zanašaj preveč. Jutri zveš zagotovo.” Njegove besede so te potolažile, Čeprav zdravnik ni prikrival resne nevarnosti. Spoznal si, da bolnišnica in zdravniki res pomagajo, toda če je Bog drugače odločil, so tudi vsa zdravila zaman. Še enkrat si pogledal materi v obraz in spet podvomil, da bo ostala. Odšel si in tam v sprejemnici našel sosede. Napadle so te s celo vrsto vprašanj. Zmajeval si z rameni in sam pri sebi si bil gotov, da z materjo ne boš več spregovoril. Štiri naslednje dni niti ti nisi smel k materi. Še veš, Janez, kako so ti potekali tisti kritični dnevi? Kajne, ne da se po-pisati' Zaman si telefoniral, zakaj vselej si zvedel, da ni še nobene spremembe. Materino stanje je bilo zmerom enako. Zvedel si pa, da je gospod Mlakar opravil pri njej poslednje obrede . . . O, bili so težki dnevi! Tudi ponoči si imel strašne sanje. Vsak hip si se ves prestrašen prebudil in prvi tvoj vtis je bil, da te tam iz kota kliče materin glas. Noč in dan si živel v nekaki omotici, ki te še danes pograbi, če le misliš na tiste čase. Do dna te je izčrpala strašna negotovost. Toda prišel je dan, ko si smel spet na obisk k materi. Našel si jo na drugi številki. Torej preselili so jo bili! To ti je dalo novo sumnjo. Zakaj je niso pustili, kjer je bila? Gotovo zato, ker ji življenje le še na niti visi! V posebni sobi naj umre! Da ti niso povedali, kje leži tvoja mati, bi je ne bil nikoli spoznal. Ležala je kakor mrtva. Telo ji je bilo kakor zadnji ostanki, ki jih je pustila bolezen, ko je končala svoje delo in odšla, da drugo žrtev na- pade. Opazil si, kako so bile bolničarke posebno v skrbeh za to bolnico. Bale so se, da bi se prehladila. To bi preneslo naglo smrt. Šotor je bil še vedno privezan nad posteljo. Da bi le tega ne bilo, potem bi začel verjeti, da bo mati živela! Vrnil si se domov in upanje je jelo liti v tvoje srce. Samo po kapljicah sprva. Dopovedoval si sam sebi, da se takemu bolniku zdravje le polagoma vrača. Toda že drugi dan so ti povedali v špitalu, da se je njeno stanje orbnilo na slabše. Pa dr. Grey je imel še vedno besedo tolažbe. “Vedeti moraš, da okrevanje ne gre vedno v ravni črti naprej. Bolnik je danes boljši, jutri spet slabši. Počasi pa pride k sebi. Ne boj se. Boš videl, jutri se bo spet bolje počutila. Toda eno je gotovo in prav je, da veš. Mi lahko še toliko zdravimo, pa tudi bolnik mora imeti v sebi borbeno voljo. V njem mora biti, kako bi dejal? Strast za življenje!” Skušal si razumeti, pa nisi razumel. Strast za življenje! Šele po treh tednih so odstranili šotor. Zdaj si jo prvič spet lahko od blizu pogledal in jo ogovoril. Imel si vtis, da se je vrnila med žive. Ali tako čudno rumen je bil njen obraz, do konca izmučen. Tako se je bridko odbijal od belega zglavnika! “Kako ste kaj, mati?” “Neizrečeno sem trudna . . .” “Seveda! Kako bi ne bili! Toda zdaj ste najhujše prestali. Še malo, pa boste zopet doma.” “O, ne, Janez! Nikoli več ne bom zdrava !” “Boste, mati, ker morate!” “Ne, ne, sin moj! Enkrat bom kar lepo zaspala. Saj ni tako težko umreti. Veš, nekoč sem se zelo bala umreti, zdaj pa nič več. Smrt je prijazna človeku.” “Mati, tako ne smete govoriti. Okrevali boste!” “Meni ni več do življenja. Ti skrbi za hišo in pametno živi. Svojega očeta posnemaj !” “Mati, nehajte, nehajte, lepo vas prosim ! Boste videli, vse se bo še lepo uravnalo.” Toda mati je ostala pri svojem. Kar jezen si postal. Naenkrat si razumel, kaj naj bi bila strast do življenja. Z vso silo si ji hotel vliti napoj te strasti. “Morate, morate, mati !” Tako si stal tam ob vznožju njene postelje in vil roke. Tvoja jeza se je spremenila v strast. Hotelo se ti je, da bi bolno mater pregnetel s pestmi in tolkel po njej, dokler ne bi začutila v sebi strasti do življenja, borbeno voljo, da ozdravi. Nisi mogel strpeti, ves nepotrpežljiv si postal. Zajedlo se je bilo vate, kar je povedal dr. Grey. Zdravila so svoje delo opravila, zdaj mora mati sama odločiti. Boril si se sam s sabo, boril si se z materjo. Počasi je menda res tvoja borbena volja tudi mater premagala. Dan za dnem si jo hodil obiskovat. Vsak dan je lažje in več govorila. Čeprav ni hotela z besedo priznati, se ji je zdravje vendar stanovitno vračalo. Nekega dne si jo našel opravljeno kakor za novo življenje. Tako lepo je imela spletne lase. Bolničarke so opravile zelo dobro delo. Kakor da imaš pred seboj mlado dekle! “Res, zelo lepa je morala biti moja mati, ko je bila mlada!” Ta misel te je vsega prevzela. Vse tvoje bojazni so minile. Začeli so se topli dnevi, zakaj dva meseca sta že potekla, odkar si bil mater odpeljal v bolnišnico. Mlado pomladansko sonce je vplivalo nanjo in sama je začela prositi, da bi smela domov. To je bil zate dan zmage! Tekom teh dolgih dni te je tvoje prerojen je gnalo v novo življenje. Začutil si v sebi podjetnost, ki je ni bilo nikoli poprej. Začel si popravljati hišo, zakaj zdaj si prvič v življenju spoznal, kaj pomeni beseda: DOM! Mehki žarki pomladnega sonca so te božali, ko si preobražal hiši zunanjost. Nisi se mogel spomniti, kdaj je bila zadnjič pobarvana. Tudi za notranjo preuredbo si poskrbel. Vse si očistil in prenovil. Celo vrt si prekopal za hišo in nasadil cvetlic. Čudil si se, da more človek imeti toliko radosti s svojo domačijo. In z radostjo se je vselila ljubezen, četudi je bilo treba prej velikega trpljenja in silno bridkosti. Tako si pričakal dneva nabolj živo občutene sreče v tvojem življenju, ko si mater zopet pripeljal domov. Sosedje so čakali in se veselili njenega prihoda. Sonce ji je pošiljalo najlepše pozdrave in in v zraku je odmevalo od vseh strani: Pozdravljena! Prvih besed, ki jih je spreogovorila v sprednji sobi, se boš spominjal do konca dni, kajne, Janez? “Ali veš, Janez, da naša hiša ni tako grda? Meni se zdi zdaj zelo lepa in tako vesela je.” Ves radosten si ji pomagal, da je sedla na stol. Žuril si se in si ji sam stregel. Sosede si odganjal, da si ji mogel sam napravljati vsakovrstne usluge. Hotel si jo imeti sam zase kot gospodinjo in mater. Tiho je sprejemala tvojo postrežbo. Venomer se je ozirala po hiši, pa spet in spet rekla: “Res je vse tako lepo pri nas.” Seveda je bilo lepo in veselo. Ni bilo le to da je bila hiša vsa prenovljena, mati je čutila, da si bil tudi ti ves prenovljen. Čeprav ti tega ni naravnost povedala, si vedel, da je srečna, ker se je pravi duh naselil v vajino hišico. Resnična ljubezen je zavladala med materjo in sinom. Mati je ljubezen že davno poznala, zdaj jo je našel tudi sin . . . Ti si bil tisti sin, Janez! Rad ti dam priznanje, da si se močno potrudil in si res nadomestil, kar je bilo zamujenega v teku toliko let. Zdaj sta zamenjala svoji vlogi. Odslej si ti stregel materi, kakor si najbolje vedel in znal. Dosegel si, da so bila njena nadaljnja leta do blažene njene smrti polna veselja in radosti. Prav za prav pa to ni bila tvoja zasluga, Janez! Mnogoletna brezmejna ljubezen tvoje matere je končno priklicala v tvoje srce toliko potrebno sinovsko vdanost! Vidiš, Janez, to je zgodba o tvoji materi in tebi. Ali naj ti ob koncu te lepe zgodbe še iz svojih misli kaj pristavim ? Janez! Spoznal si, kajne, da tvoja mati ni bila samo tvoja mati, ki je nekdaj nosila ime: Ivanka Ocepek. Bila je tudi prava slovenska mati. Bila je ameriška našel jenska mati - slovenska naseljenska mati. Začel si spoznavati tudi druge ma-tere, toda posebno slovenske našel jenske matere. Spoznaval si jih kot pridne in delavne žene, skromne in tihe, ki so neizmerno veliko žrtvovale v tujini, v Ameriki. Bile so prečudno pohlevne, skoraj sužnje. Toda sužnje v ljubezni do svojega doma. Dom in mati to sta slovenskemu srcu dva neločljiva pojma. In naši Ameriki so slovenske matere rodile mnogo otrok, krepkih junakov. Ž njimi so vtisnile vsaj delu Amerike poseben pečat, poseben značaj. Dobro delo so opravile in si zaslužile plačilo — vsaj na onem svetu! Še nekaj, Janez! Ali ni čudno, da mnogi ne spoznajo vrednosti svojih slovenskih mater, dokler žive ž njimi pod skupno streho ? Mnogim se odpro oči šele potem, ko so mater za vedno zgubili. Potem jim šele pride do žive zavesti globoki pomen slovenske pesmi: “Gor čež jezero . . .” Sedaj več pel ne bom . . . mamica moja . . . Ti, Janez, si imel izredno milost od Boga, da si še kolikor toliko pravočasno prišel do spoznanja, kaj ti je bila mati. Zvesta ljubezen slovenske naseljenske matere je na vse zadnje zmagala nad tvojo trdoto in je prinesla mnogo sonca, veselja in radosti, v vajino nadaljnje življenje. — JOSEPH ZELLE, Cleveland, Ohio. W w ^ ^ w w ^ w w w w w ^ MOLITEV SV. FRANČIŠKA Gospod, prosim Te, naredi me v sredstvo miru: kjer je sovraštvo, daj, da sejem ljubezen, kjer je krivda, odpuščanje, kjer je dvom, vero, kjer je obup, upanje, kjer je tema, luč, kjer je zloba, veselje. Učenik, prosim Te, daj mi, da ne bom iskal toliko, da bi bil tolažen, temveč, da bom tolažil, da bi bil razumljen, temveč, da bom razumel, da bi bil ljubljen, temveč da bom ljubil, kajti z dajanjem sprejemamo, z odpuščanjem se nam odpušča, z umiranjem se nam daje večno življenje. ^ ^ ^ KATOLIŠKI UČNI ZAVODI V USA 1944 Bogoslovna semenišča višja 99 z 1.173 profesorji in 8.516 slušatelji nižja 80 z 1.152 ” in 10.255 ” Univerze 24 z 5.860 ” in 82.917 ” Kolegiji za dečke 52 z 2.424 in 32.019 učenci za dekleta 120 z 4.727 ” in 45.433 učenkami škofijskih pripravnic za učiteljice 7 z 267 » in 3.323 >f Normalne šole 25 z 609 ” in 4.753 učenci Višje (Heigh) šole 2.119 z 22.525 učitelji in 385.126 ” Farne šole 8.017 z 60.746 ” in 2,014.782 Skupaj ...........10.553 z 99.488 učitelji in 2,587.124 učenci PREBIVALSTVO SVETA PO VERI Kristjanov Rimo-katoličanov Severna Amerika 47,056.724 Južna Amerika .. 60,836.143 Evropa 203,944.823 Azija 9,213.413 Afrika 6,866.072 Avstralija in Otoki 10,468.764 Skupaj 318,385.939 Pravoslavnih Severna Amerika 1,208.157 Južna Amerika .. Evropa 112,447.669 Azija 8,106.071 Afrika 5,868.098 Skupaj 127,623.986 II. Nekristjanov 1. Judov Severna Amerika 4,409.712 Južna Amerika .. 226.958 Evropa 8,372.666 Azija 572.930 Afrika 542.869 Avstralija 26.954 Skupaj 15,192.089 Mohamedanov Severna Amerika Južna Amerika .. Evropa 1.400 5,672.225 Azija 138,299.144 Afrika 55,538.211 Avstralija 21,467.868 Skupaj 220,978.848 3. Protestantov Severna Amerika 38,998.467 Južna Amerika .. 657.481 Evropa ............ 81,767.054 Azija....... 4,422.777 Afrika...... 2,782.864 Avstralija ........ 6,372.250 Skupaj ......... 135,000.893 Skupaj kristjanov Severna Amerika 87,263.348 Južna Amerika .. 61,493.624 Evropa ............ 398,153.546 Azija............... 21,742.261 Afrika ............. 15,517.025 Avstralija ......... 16,841.014 Skupaj ........ 601,016.818 3. Poganov: Severna Amerika 79,020.577 Južna Amerika .. 22,134.607 Evropa ........... 137,981.585 Azija ............ 956,607.018 Afrika ............ 76,301.961 Avstralija ........ 46,868.506 Skupaj .........1,318,914.254 Skupaj nekristajanov: Severna Amerika 83,431.689 Južna Amerika .. 22,361.565 Evropa ............ 133,026.476 Azija ............1,095,479.092 Afrika ............ 132,383.041 Avstralija ......... 68,363.328 Skupaj ........1,555,085.191 III. Vseh skupaj Severna Amerika 170,695.073 Južna Amerika .. 83,855.189 Evropa ........... 551,186.022 Azija ...........1,117,221.353 Afrika ........... 147,900.066 Avstralija ........ 85,204.342 Skupaj ........2,156,102.009 • Kakor voda pogasi ogenj, tako pogasi miloščina greh. (Brevir) • Prva naša dolžnost je, da najdemo, kaj je naša dolžnost. Druga naša dolžnost je pa, da to dolžnost tudi izvršimo. (Predsednik Roosevelt.) • Naj bolj nas mora biti strah strahu samega, ki je naš največji sovražnik. (Predsednik Roosevelt.) • More se varati vse ljudi nekaj časa, nekaj ljudi vse čase. Ne more se pa varati vseh ljudi vse Čase. (Predsednik Lincoln.) BARAGOVA NEDELJA ' •/ I SLOVENSKI NARODNI PRAZNIK Baragova nedelja, vsako leto zadnja nedelja v januarju, ni in ne sme biti praznik samo katoliških Slovencev, ni samo verski praznik, temveč je tudi narodni praznik vseh ameriških Slovencev. I. Odštejmo pri Baragi, da je bil katoliški škof, misijonar, svetnik. Vse to znamo ceniti in vpoštevati samo katoličani. Toda Baraga ni bil samo to. 1. Baraga je bil velik socijalni delavec, delavec za svobodo in človečanske pravice Indijanskih narodov v Ameriki. Doma v Sloveniji je čital in slišal, kako so tu v Ameriki zaničevani, prezirani, tlačeni ubogi indijanski narodi. Bel človek jim ne jemlje samo njihove zemlje, temveč jih neusmiljeno izkorišča, jih zasužnjuje in mori. Pa so se mu zasmilili in odšel je zdoma sem v Ameriko, da hiti tem narodom na pomoč. Res je bil njegov glavni namen, da jim nese pred vsem luč in tolažbo sv. vere, da jih pridobi za krščanstvo. Toda s tem je imel pa tudi namen, jih socijalno dvigniti in jih uvrstiti med druge civilizirane in omikane narode, zlasti jih dvigniti na isto stališče, kakor je bil beli kulturni človek, nov gospodar njihove zemlje. Prišel je, da nastopi med njimi kot njih voditelj v boju za vse človečanske pravice, katere imajo kot narodi, da jim pokaže pot, kako si priboriti zlasti vse državljanske pravice, vso svobodo, pa tudi vso zaščito države, ki se je tu ustvarila in katere člani so bili tudi indijanski narodi. Prišel je, da jih nauči novega načina človeškega življenja, kulturnega človeka vredno in primerno novim razmeram, ki so nastale v njih zemlji. Prišel je, da jih bi dvignil iz divjaškega, človeka nevrednega gozdnega življenja, da bodo stopili v vrsto z drugimi narodi sveta in si tako ustvarjali nova pota drugačnega, boljšega človeškega življenja, tako pa sprejeli nase boj za svoje pravice in za svoj obstanek. Kdor čita njegovo življenje, se ne more načuditi, s kolikimi žrtvami, s kolikimi trudi, s kolikim delom, kako vrstrajno je Baraga vršil to svoje veliko socijalno delo med svojimi Indijanci, pa tudi kako velike uspehe je dosegel. Dvignil je njegovo domače družinsko življenje, dvignil življenje in pojmovanje življenja pri posameznikih, dosegel pa tudi veliko socijalnih pravic pri vladi in državi, kakor tudi po okrajih, kjer so živeli Indijanci. 2. Baraga je bil velik kulturni delavec. Beli človek je prinesel v Ameriko seboj svojo nad tisočletno Baragovo nedeljo le premnogi ameriški Slovenci vzamejo za nekaj strogo verskega, cerkvenega. Zato se ne zanimajo za njo. Naravno! Baraga je bil škof, misijonar, svetnik. Toda brez vsakega dvoma je pa Baraga tudi največji ameriški Slovenec, največji naš ožji rojak, na katerega je pa lahko ponosen vsakdo, tudi neveren Slovenec. Njegovo delo tu v Ameriki je tako vsestransko, da je lahko proslavlja vsak, tudi še bolj neveren Slovenec. V Ljubljani so na primer postavili spomenik Trubarju, ki je bil luteranski duhovnik. Jasno je, da ga mu niso postavili kot takemu, temveč kot očetu slovenske knjige. Ako kdo tora j po svojem prepričanju Barago noče proslavljati kot škofa, misijonarja, svetnika, ga pa prav tako lahko proslavlja kot velikega borca za pravice tlačenih indijanskih narodov, kot velikega socijalnega, in kulturnega in narodnega delavca. In to hoče ta članek. Zanesti hoče zanimanje zanj tudi v vrste naših nevernih Slovencev. Baragov dan naj je za nas to, kar je na primer MVashing-tonov ali Lincolnov rojstni dan, dan posvečen spominu velikega moža, naš slovenski narodni praznik. evropsko kulturo. Indijanec v Ameriki je ni imel, je ni poznal, zato je tudi ni maral živel je še svoje prvotno divjaško življenje po gozdovih. Kaj čuda, da se je uprl tej kulturi na svoj, divjaški način s pokolji belega človeka, usiljivca, ki mu je kradel njegovo zemljo. Pa tudi med seboj so se razni narodi in rodovi Indijancev temu svojemu divjaštvu primerno pobijali in klali. Strašna so poročila prvih krščanskih blagovestnikov o teh obojih pokoljih in pobijanjih. Prvotni beli človek, ki je prišel sem, tudi ni bil iz vrst pravih kulturnih evropskih ljudi, zato je indijanskim domačinom odgovarjal na pokolje z enakimi pokolji. Tako so vladale žalostne razmere med nesrečnimi indijanskimi narodi in rodovi. Jasno je zato bilo, da se ubogi Indijanec s takin divjaškim načinom boja za svoj obstanek, ne bo rešil, da bo slednjič kultura zmagala, njega pa vničila. Baraga je zato prišel v Ameriko, da jim prinese krščansko kulturo, jih izpelje iz gozdov, jih nauči človeškemu dostojanstvu vrednega kulturnega življenja, jih naredi iz divjakov omikane narode in ljudi, jih naseli v vasi in mesta, jih nauči poljedejstva, živinoreje, trgovine in obrti in jih tako upelje v življenje kulturnega človeka tedanjih časov, ki je vedno bolj polnil njegovo zemljo. Ko se je naučil njihovega jezika, ga je dvignil v književni jezik. Sestavil jim je slovnico, jih naučil čitati in pisati, jim spisal knjige. Kako vsak kulturni narod proslavlja tiste može, ki so mu dali prvo knjigo in mu s tem odprli pot do kulture, ga naredili v kulturni narod! Naš Baraga je za ameriške Indijance severne srednje Amerike tak veliki mož. Kongresna knjižnica v Washing-tonu hrani iztise njegovih indijanskih knjig s posebno pieteto in skrbjo v posebnih omarah baje, kot največje narodne bisere naše države. 3. Baraga je bil tudi velik delavec-pijonir za veličino sedanje države USA. Združene države so danes največja, najmogočnejša, pa tudi najbogatejša država sveta. To vidimo zlasti danes, če se bo celi svet rešil, bo v glavnem zasluga naše države. Cel svet zalaga z orožjem in denarjem, da more voditi sedanji ogromni boj. Da je pa naša država mogla postati taka, kakoršna je danes, ni prišlo samo po sebi. Ravno takile veliki možje, kakoršen je bil Baraga, so v preteklosti, v pijonirskih časih polagali temelje za njeno sedanjo veličino. Iz njihovega velikega dela, iz njihovih velikih žrtev in trudov je izrastla, se razvijala in postala mogočna. In Amerika se tega zaveda in priznava. Zato imamo okraje, mesta in vasi, ki nosijo njegovo ime. Da, povdarjam, Baraga je bil res velik krščanski blagovestnik, toda prav nič manjši socijalni, kulturni in narodni delavec. II. 1. Vseh njegovih velikih del in uspehov smo pa deležni tudi mi vsi Slovenci. Res jih je izvršil sam en mož našega naroda, vendar pravimo mi in pravi ves svet: Slovenec je bil, toraj Slovenci so ga izvršili. Vsi smo deležni njegovega dela, pa tudi njegove časti in njegovega spoštovanja. Če toraj le malo še ljubimo svoj narod, če imamo v sebi le še malo slovenske zavesti, pa bodimo verni ali neverni, vse to nas mora spodbujati, da se vsi zanimamo za Barago, da vsi proslavljamo to nedeljo kot svoj slovenski narodni praznik, praznik vseh ameriških Slovencev brez razlike. Zato naj bi za ta dan tudi nekatoliški pozabili na vse drugo, kar nas morda loči, ter mislili samo na narodne koristi, ki pa zahtevajo, da postane ta dan res naš slovenski splošni narodni praznik, praznik slovenskega narodnega imena. 2. Slovenski narod je pa deležen velikega Baragovega dela tudi s svojim sodelovanjem ž njim. Dolga leta se je po vsej Sloveniji po vseh župnijah vsako leto gotovo nedeljo zbiralo mile darove v podporo njegovega dela. Tako je naš mali narod pri vsej svoji revščini, pri vseh tolikih in velikih potrebah doma darežljivo, velikodušno, pa prostovoljno podpiral svojega velikega sina tu v Ameriki v njegovem delu za veličino, za kulturo, za razvoj danes tako mogočne države. Tega pa Amerika na splošno ne ve. Ali ni zato naša narodna dolžnost, da delamo z vsemi silami na to, da se zanese praznovanje Baragove nedelje tudi v splošno Ameriko? da bo o vsem tem izvedela Amerika, dala narodu priznanje in hvaležnost? Da, naša narodna dolžnost to zahteva. S tem delamo tudi za narod doma. 3. Pred leti so se dvigale v naši državi sile, ki se več ali manj dvigajo še danes, ki so ščuvale v državi proti “foreigners”. Slikali so nas kot usiljivce, ki smo prišli sem samo ameriški kruh jest, da nismo 100% Američani. Ali jim moremo dati krepkejši odgovor na te klevete, kakor če jim kažemo na take le može, kakor je Baraga in na njih veliko delo, ki so ga izvršili za državo? Po vsem tem je tora j jasno, kako velik namen in pomen ima Baragova nedelja tudi kot slovenski narodni praznik. 1. To, da se najprej mi ameriški Slovenci sami globoko zavemo veličine tega svojega rojaka, da se zato od leta do leta bolj seznanjamo z njegovim delom, da ga bomo najprej sami dobro poznali, se ga zavedali in postali ponosni nanj. 2. Tako bomo pa vsako leto iskali načinov in potov, kako bi z njim seznanjali tudi Ameriško javnost. 3. Tako pa delali za našo državo USA in za svoj slovenski narod. Kolikor bolj bo Amerika poznala našega velikega Barago, toliko bolj bo poznala tudi nas in nas upoštevala in cenila. Da, če hočemo samim sebi dobro, če hočemo svojemu narodu dobro, Baragova nedelja, zadnja nedelja vsako letu v januarju, mora postati naš slovenski narodni praznik. P. Miršek. TRPEČI DUŠI Na bledih licih sled solza, ob ustih kroži grenka črta; Oko globoko te izda, da ti je duša bolna, strta. “Povej, si s strtim srcem že pred tabernakelj pokleknila? Je kdaj že grenke ti solze luč obhajilna pozlatila? Milujem te. Vem, da trpiš, spoštujem lice zasolzeno. Ker cenim tebe in tvoj križ, dovoli mi vprašanje eno: razdene moč skrbi morečih?” Morda ne veš, da je oltar zavetje križanih, trpečih? Ne veš, da večne luči žar Ne mara mrzli svet solza, brezčutno, hladno jih prezira. Le Jezus njih svetost pozna, On sam dobrotno jih otira. M. Elizabeta. Čtrtica iz dijaškega življenja. -- Spisal Matija Jernejovčev. I, študent ima tudi svoje muhe, pa križe in težave. Poslednjih zlasti včasih ni niti konca niti kraja. Za malo šalo mora revež navadno dolgo trpeti, kajti naj si je “prebrisan” kakor hoče, profesorji ga preje ali sleje vjamejo — vselej pa tudi ne. Sledeča resno-smešna dogodbica dogodila se je v devetnajstem stoletju v “dolgi vasi Ljubljanici” in sicer V tistem času, Ko je bila ušenica v klasu, Proso v lat ju In koruza v snetju. Od ministerstva za uk in bogočastje, z Dunaja, pride ukaz in odlok, da naj “lokacijo” odpravijo, češ da je preotroška, srednjeveška naprava. Čemu naj bi ljudje vedeli, kateri študent je “prvi”, in kateri “drugi” v šoli itd. Učenci naj so tiskani po abecednem redu. Dalje naj bo v vsaki šolski sobi v “katedru” (profesorjeva miza ali “desk”) zaprta knjiga, v katero naj profesorji vsakokrat po izpraševanju zapišejo, koliko študent zna ali ne zna. Do tega katedra bili so jim poslani posebni skrivni ključi z Dunaja. Državna skrivnost! Bog se usmili tistega, ki bi ponaredil tak ključ, in žalostna mu majka, kdor bi se drznil odpreti kateder! Vse skrivnostno, vse tajnostno — koliko skušnjav podjetnim študentom ! Snide se jih nekoliko k taroku (igra na karte), pa škis in pagat (dve najvažnejši karti pri taroku) se nič kaj pridno ne vrtita po mizi. Študentje resno premišljujejo, kako se da polastiti — ključa, tega skrivnostnega ključa, potem pa odpreti kateder, vse pregledati, in če potrebno, pripisati nekaj dobrih redov ali pa slabe odpraviti. Kako torej priti do ključa? Dolenjska kapljica jim bistri možgane — uganejo jo. Zadovoljni se razidejo na svoja stanovanja. V znani gostilni v Židovskih ulicah je bilo. V “dijaški sobi” si videl zbrano kopo študentov in med njimi osebo — imenujmo jo Jurja. O tem Jur ju se je vedelo, da ima ključ. (Jur je bil namestnik šolskega sluge in je imel tudi ključ do katedra.) Vsi so prav Židane volje. Petje se seveda menjava s pitjem. Do Jurja so vsi dijaki preprijazni, sladki in presladkani. Hvalijo ga in hvalisajo skoro do neslanosti. Zopet pojo in kažejo na Jur jev kozarec: “Bratec, kaj imaš?” Jur: “Žabo v glaž’.” Vsi razposajeno: “Le pij ga, pij ga, bratec ti, dokler ga je kaj videti.” In zopet: “Bratec, kaj imaš?” Jur: “Prazen glaž.” Vsi: “Oj, ta je dober mojster bil, k’ je tebe vince pit’ učil.” Nalivajo, izlivajo, pij o in pojo. študentje si delajo čudna, skrivnostna znamenja. Pomežikujejo si in se sploh obnašajo kaj tajinstve-no. Jur tega prav nič ne zapazi. Teran ga je razsvetlil, govoril je več kot je vedel, čim bolj se mu je mešalo v možganih, tem bolj resno in svečano je govorančil. Dijaki se posvetujejo med seboj in se navidezno nič ne brigajo za Jurja in premetenega dijaka, ki je ostal sam z Jur jem ter se mu dobrikal in sladkal, češ da sta si prijatelja. Dva druga dijaka zapustita sobo, tretji se postavi med duri. Nekaj važnega se je pripravljalo, to si lahko čital na obrazih dijakov. Jur se s svojim “prijateljem” pomenkuje živeje in živahneje. Slednjič si slišal: “Ali imaš ključ pri sebi?” “Imam ga,” odvrne Jurij. “Pokaži mi ga no, bom vsaj videl, kakova je ta skrivna spaka.” “I no, takle je. Poglej ga le, pa mi ga kar takoj daj nazaj. Nobenemu bi ga ne pokazal, a ti si moj prijatelj, torej . . .” Tako govoreč izvleče Jur tajni ključ in ga da “prijatelju” v roke. Drugi dijaki si namigujejo in . . . “Ven, ven, fantje! Bežimo! Ravnatelj gre! Izlijmo, izpijmo in zletimo pri zadnjih vratih na prosto. Pa hitro!” S temi besedami pridrvi eden študentov v sobo in od samega strahu ne ve, kam bi se dejal. Prime za kozarec in ga v dušku izprazni, kar v naglici tudi drugi store. V občni zmešljavi pa stisne J ur je v “prijatelj” ključ v roke drugemu študentu in ta se pri priči izmuzne iz so- Povest “Ključ” je “Koledar Ave Maria” priobčil že pred leti. Vendar iz spoštovanja do pokojnega Fathra Šavsa in v njegov spomin sedaj, ko ga ni več med nami, smo jo še enkrat priobčili. Čitatelji so jo gotovo že pozabili. Tudi je zanimiva in jo bodo tudi drugič radi čitali. be. Pa že zopet pride drug študent v sobo in govori: “Le mirno, fantje, le mirno! Direktor ne pride sem. Pobrisal jo je čez Hradeckega most.” Kakor bi trenil se družba spremeni in vsi zapojo: “Vina brž na mizo, dekle ti, Prav naglo nam poskoči! Žejni smo, da grlo se suši, Do vrha nam natoči.” Teran jih je spet potolažil in navdušil. Kar naprej prepevajo in pijejo in se zabavajo dobre tri ure. V tem se pa vrne študent, ki je poprej odnesel ključ. Vsi se radovedno ozro vanj, on pa samo pokima in se zadovoljno muza. “Pojdimo spat!” se oglasi Jur-jev “prijatelj”. “Ti pa vzemi ključ, Jurij, tu ga imaš.” “Oj, saj res! Skoro bi bil pozabil nanj, tako sem bil z vami vred ves zmešan radi direktorja.” Razidejo se. Ali kmalu se po raznih potih spet snidejo v Zvezdi pod svetilko. Sliši se skrivnostno kihanje. Študent, ki je bil odšel iz “dijaške sobe” z Jurjevim ključem, jim s pridušenim glasom pripoveduje: “Letim in letim h ključarju na vso moč kakor dogovorjeno. Hihi-hi, za denar se vse dobi! Klepali so, vrtali in varili in pilili — in ponaredili ključ prav izvrstno.” “Ali bomo pa tudi mogli odpirati ž njim?” “Če bomo? Hihihi, če bomo! Glejte ga! PRAVI ključ je zdaj naš, PONAREJENI ključ ima pa Jurij!” “Tako! Hoho, tako! Pravi ključ, pravi pristni ključ z Dunaja je v naših rokah! To pa že, to! Ampak, fantje, molčati moramo, molčati kot grob. Sicer nas spokajo iz šole!” Vsi navdušeni zavrisnejo: Ju- hu-hu! Skovir izpod Grada jim nekako jezno in škodoželjno odskovikne, češ: “Le počakajte, vam bo že še presedala ta državna skrivnost.” Obenem se od daleč zablisne polmesec mestnega redarja. Dijaki pa smuk in smuk in — že jih nikjer ni. Ključ do katedra so pa le imeli. Drugi dan je bila sreda. Ob enajstih takoj po končanem dopoldanskem pouku pove Vičan vso do-godbo o ključu od prejšnjega večera Gorenjcu. Bila sta si prijatelja in torej ni bilo med njima mnogo skrivnosti. Vičan je imel ključ pri sebi, pa le pod strogim pogojem, da ga nikomur ne pokaže, še manj, da bi ga mu dal v roke. Gorenjec mu prigovarja in prigovarja, češ: daj mi ga, saj ga nobenemu ne pokažem. Popoldne pri pevski vaji ti ga pa zopet izročim. “No, tu ga imaš, ali ne daj mi ga iz roke! Ob treh popoldne mi ga vrneš. Sam hočem iti pogledat v kateder, toda pred tretjo uro nimam časa.” “Seveda, seveda! Prav kakor praviš, tako bo.” Ključ je imel torej sedaj Gorenjec. Tako je bilo to pripravno orodje zdaj že v tretji roki . . . Gorenjec pride domu in premišljuje, kaj bi naj počel s ključem. Bil si je dobro v sveti, da bi ga ta- koj nagnali iz šole, če bi se zvedelo, da je ključ pri njem. Zato le prav previdno in oprezno in skrivno! Vičan je bil dosti nepreviden, da je dal ključ iz rok, čeprav le svojemu najbolj zanesljivemu prijatelju. Gorenjec bo bolj pazljiv. Tudi najboljši njegovi prijatelji ne smejo zvedeti ničesar o njegovem ključu. Tako so se vse misli Gorenjčevih možganov sukale okoli ključa. Le kaj bi ž njim? Slednjič je moral priti do nekakega sklepa. Pozove gospodinjo: “Mati, imate kaj voska?” “Voska? čemu ti bo vosek?” “No, povejte, če ga imate ali ne!” “I, za božjo voljo, kaj ti pa je? Kosilo imam pripraviti, ti pa hočeš, da bi po kotih stikala za voskom.” “Imate vendar kako svečo ali kaj podobnega. Mar ne?” “Imam jo, imam. Pa je blagoslovljena in sem dala zanjo štiri groše. Tiste ti ne dam.” “Tu imate dvajsetico, kupite si drugo. Jaz tudi potrebujem danes prav mnogo blagoslova. Kje jo imate?” “Pa naj te človek razume! Ali voda gori? Sam si jo išči, tamle v gornjem predalu je — jaz se ne morem s teboj ukvarjati, v kuhinji se mi že nekaj smodi. Oh, saj pravim, ti študentje!” Gospodinja se oddalji in še vedno toži o študentovski sitnosti in nevšečnosti, študente je pa le ljubila s pravo materinsko ljubeznijo. Gorenjec odpre predal in vzame svečo. Sam je v sobi. Stisne se k peči in modruje: “Previdnost nikoli ne škoduje. Ključ hočem imeti tudi jaz, pa drugi tega ne smejo vedeti. Prej ali slej se razve zanimiva zgodba sinočnjega shoda — potem pa gorje vsem udeležencem! Mene ne dobe! Tako! Še malo ga moram ogreti in zgnesti — aha! vosek se že steguje! No, kmalu se bo dalo vtisniti! He, ključ, čudna reč si in do znamenitih profesorskih skrivnosti mi pomoreš! Hm! čemu odtiskati cel ključ? Glavna stvar je pero in luknja! Takole: desna stran — leva stran — luknja! Ha-ha-ha! Imam že ves ključ odstisnjen. O, se bo že dalo ponarediti, čemu pa stanujem pri ključarju! Gospodar mi izvrta luknjo, pero si pa že sam izpilim, saj ima gospodar dovolj pil in pilic. Skrivnosti niti njemu ne zaupam. A, ravno prihaja gospodar k južini. Zdaj vse lepo skrijem . . .” Gospodar, majhen možiček, vstopi v sobo, Gorenjec je pa že zaprl kovčeg in se malomarno zagledal v knjigo . . . Po kosilu pride Gorenjec do drugega sklepa. Odloči se, da pojde še danes pogledat v kateder. Toda kako? Šolski sluga je imel strog ukaz, da je moral zakleniti vse šolske sobe, kakor hitro se dijaki razidejo po končanem pouku. Jasno je torej, da so vrata skrbno zaklenjena. Oj, ti prekanjena dijaška glavica, zdaj si pa pomagaj! Izmisli si kaj primernega in premisli, če bi se vseeno dalo kaj opraviti! Seveda, pod solncem je vse mo- goče. Hrabrim tudi sreča sama pomaga. Dijak se je spomnil, da ima njegov gospodar vse polno ponarejenih ključev. Ta dan je Gorenjec hvalil Boga, da si je bil izbral stanovanje pri ključarju. Vso preteklo noč je gospodar delal na kolodvoru, zato se mora odpočiti čez dan. Zdajle pojde spat. In med tem, ko bo gospodar spal, ali je kaj težavnega za Gorenjca, če izmakne šop ponarejenih ključev in gre odpret šolsko sobo? Ne dolgo potem je stopal Gorenjec čez Mesarski most in se obrnil naravnost proti gimnazijskemu poslopju, če bi ga bil kdo vprašal, zakaj se je tako zgodaj odpravil v gimnazijo, bi mu bil odgovoril, da ima opravka v čitalnici. Nekako bal se je pa vseeno. Posebno se je varoval, da bi se kdo ne dotaknil njegovega žepa, ki se je zdel posebno nabasan. Vedno je tisti žep pokrival z roko, ako je imel koga srečati. Vse je šlo dobro. Srečal ni niti znancev niti šolskega sluge. Sploh nikogar, s komer bi moral vsaj iz vljudnosti kaj spregovoriti in se ustaviti. Z največjo opreznostjo se napoti v poslopje in potem v gornje nadstropje. Na vse strani oprezuje, toda opaziti ni bilo žive duše. Stopimo za njim, da vidimo, kaj bo napravil. A tiho, tiho, da nas ne zapazi! Že se je pritihotapil do vrat svojega višjega razreda, toda bila so zaklenjena. Seže v nabasani žep in potegne — o, o, ti paglavec ti! — izvleče iz njega šop ponarejenih ključev. Strašno je videti razburjen. Roke se mu tresejo kakor devetdesetletnemu starcu. Poskuša odkleniti s prvim, pa zaradi tresenja rok ključa niti v luknjo ne more spraviti. Z eno roko stiska ključe, da ne bi preveč ropotali, z drugo pa s ponarejenim ključem trka in trka in cinca okrog luknje", da nastaja že prav nevaren ropot. To ga naredi še vse bolj nervoznega. Aha — sedajle! Zavrti — ne gre! Poskusi z drugim ključem, še s tretjim — ne gre! Gorenjec se bolj in bolj trese in debele potne kaplje mu lijejo po obrazu. Ojoj, kaj bo pa sedajle! Vsi ključi mu padejo iz rok in za-zvene na trdi kameniti tlak . . . Ka-kov žvenk, kakov šum in odmev po dolgih praznih hodnikih! Gorenjcu se dela črno pred očmi. Dobro ve, da je to njegova zadnja ura v gimnaziji, če le kdo pride in ga zapazi. In zakaj bi ne prišel? Vsakdo v poslopju je moral slišati ta neznanski ropot. Hlastno pobere ključe in jih spravi v žep. A moči ga začno zapuščati, kolena se mu šibe in pot mu obilneje lije s čela. “Konec mojega študiranja . . .” V polzavesti sede na kup drv ob vratih, briše si obraz in z motnimi mi očmi gleda po hodniku, če že ne prihaja kak profesor ali kaka druga usodepolna oseba. Nikogar od nikoder! Gorenjec se polagoma umiri in se začne celo sam sebi posmehovati. Zopet na delo ! Kmalu se mu res posreči. Odpre vrata in vstopi v sobo. Sedaj pa na dan z onim skrivnostnim ključem do katedra! Imel je spravljenega za nogavico v čevlju. Odpreti kateder — to je bila prav lahka stvar! Ha-ha! Tule je torej ona presneta imenitna knjiga, kjer so zapisani redi ubogih dijakov. Noben študent je še ni imel v roki! Samo profesorji gledajo in pišejo vanjo. Gorenjec je prvi, ki jo je dobil v roke! “Pojdite se solit vsi DunajČanje z naučnim ministerstvom vred! Dijak vam je dovolj premeten, da pride na sled vsem vašim državnim tajnostim in skrivnostim!” S takimi mislimi daje Gorenjec duška svojim čustvom. Vzame iz katedra nekak sešitek listov in stopi za peč. Ni se mu zdelo varno, da bi sedel za kateder ali v dijaško klop, zakaj ravnatelj je imel svojo pisarno ravno nasproti okna. Mogel bi ga zapaziti. Za pečjo odpre ono knjižuro in hiti preko drugih do svojega imena. Takoj bo videl, kako “stoji”. “No, saj ni tako slabo!” Oddahne se. Zadovoljen se na-muza in si prepiše rede iz kataloga v svoj notes. Obenem si misli: “Prvi ne morem biti, zadnji pa tudi nisem. S temi sedanjimi redi bom zlahka izdelal, torej čemu kaj popravljati?” Tako je odločil, zaprl knjigo in stopil nazaj h katedru. Bil je na tem, da bi knjigo položil nazaj in zaklenil kateder, še korak in bil bi spet na varnem. O, da bi bil! O, da bi bil! Toda naenkrat se ga je polotila nekaka taka radovednost, ki jo drugače tako radi očitamo Evi. Ob koncu klopi se ustavi in prisluškuje svojim zapeljivim mislim: “Toliko sem pretrpel, da sem prišel do te knjižice, sedaj naj pa nič ne pogledam, kakšne rede imajo moji součenci? Ne, vsaj nekatere si moram ogledati. Zakaj tudi ne? Le poglejmo, le! Oho, moj prijatelj Luka Bohinjec, kaj je s teboj ! Odličnjak hočeš biti, a matematika in naravoslovje te tlačita. No, dobro, pripišem ti en dober red (1), pa boš lahko odličnjak.” Gorenjec lista po knjigi, pregleduje rede in si jih prepisuje v svoj notes. “Tudi tebi ustrežem, Tone Dolgin! Siromak se učiš in guliš noč in dan, vsi te imamo radi, ti dobrosrčni Ribničan! Ampak glej, s takimi redi( kot so tu zapisani, boš padel! čakaj no, saj se da stvar popraviti ! Tole tu izbrišem, tukaj nekaj pripišem, tukajle pa nekaj drugega zapišem. Zdaj pa le brez skrbi, Tone, zdelal boš, ali se pa lahko pritožiš zoper krivično postopanje profesorjev.” Tako je Gorenjec pripomogel Ribničanu do zmage. Pa še ni bil prav zadovoljen. “Ko sem že pri tem, naj pa še nekatere pogledam.” Res kar naprej obrača liste, prepisuje, briše in na novo zapisuje, seveda vsakemu dosti bolje kot je bila volja profesorjev. Ves je vtop-ljen v svoje delo sočutja in usmiljenja do svojih sodijakov. Nenadoma plane pokonci in prebledi, kakor bi ga pičil gad . . . “Človeški glasovi!” se mu izvije iz ust. “Kaj naj storim ? Brž knjigo nazaj v kateder, sicer me zasačijo!” Po bliskovo skoči h katedru in vrže vanj knjigo. Zakleniti ga pa že ni mogel več — ni bilo časa. Zgrabi klobuk in jo misli popihati. Tudi prepozno — nekdo skuša odkleniti vrata s hodnika v sobo. Gorenjec se skrije za peč. “Micika!” zakliče zunaj ženski glas, “pojdi no sem. Ne vem, kaj je s temi dvermi. Kar odpreti jih ne morem.” Pride druga oseba in tudi skuša odkleniti. Ključ se pa ne da obrniti. “Res čudno! Ne morem zasukati ključa in ne morem.” Tako zatarna čez nekaj hipov drug glas. “Čakaj no, naj jaz še enkrat poskusim . . . Lej, lej, saj je že odklenjeno ! Odklenila sem, da sama nisem vedela kdaj. Vidiš, Micika, kar tamle začni pometati. No, saj ni preveč smetno. Tukaj se uče višji gospodje in ti so vse bolj snažni nego oni v prvem nadstropju.” Gorenjec vidi, da vstopita dve osebi. Mlajša je bila hči šolskega sluge, starejša pa pometalka. Ta je imela metlo v rokah. Domača hči se vse de za kateder, pometalka se pa napravi proti zapečku in bi morala vsak hip opaziti Gorenjca. Dijaku je že ves ta čas pohajala sapa, a bolj ko je rasla nevarnost, toliko bolj mu je rastel tudi pogum. Navidezno prav hladnokrvno stopi izza peči pred klop. “O-o-o-oh! Nekdo je tukaj!” Tako je vzkliknila mlada hči šolskega sluge, pometalka je pa obstala kakor pribita. “Kako ste prišli sem noter?” vpraša dekle vsa zavzeta. “Kaj pa kričite brez vse potrebe? Kako sem prišel noter? Skozi zaklenjena vrata menda ne. Am- pak sedaj že tudi odhajam.” Gorenjec se je mislil izmuzniti iz sobe z navadno šolsko knjigo, katero je bil potegnil izpod klopi. “Višji gospodje” namreč radi puščajo knjige v šoli, da jim ni preveč težko nositi bremena domov in spet nazaj v šolo. “Kako ste noter prišli?” vztraja stanovitno dekle. “Tako kot vi! Ali niste našli vrat odprtih? Je mar taka težava, priti nekam skozi odklenjena vrata?” “Odklenjena vrata? Moj ata nikdar ne puste vrat odklenjenih!” Po naključju zadene ob kateder in pokrov ji ostane v roki. “Moj Bog, moj Bog, kateder tudi odprt! Oh, ata, ata, kaj bo z vami! Teci, Micika, teci po direktorja v pisarno!” Dalje ni govorila. Gorenjec stopi k vratom, jih zaloputne, se obrne zdaj k eni, zdaj k drugi, in jima zagrozi z resnim glasom: “K direktorju? Ne ganita se mi, sicer obema zavijem vrat. če vama je življenje milo in drago, mirujta! Brez mojega dovoljenja mi ne skušajta priti iz sobe!” Pometalka se trese od strahu, mlado dekle pa menda od jeze. “Zakričim na ves glas, direktor pride in vam pokaže, kaj imate tu opraviti!!” Res se je delala, da hoče zakričati in priklicati ravnatelja. Gorenjec je spoznal, da mora drugače pričeti. “Ej, gospodična, le rajši mirno uredimo to stvar, če pride direktor, bo zane seveda sama sitnost, a za vašega očeta še desetkrat večja.” Takoj je nekoliko pomagalo. Dekle je rado slišalo, da je “gospodična”. Gorenjec je pa hitel in hitel povečavati grozno nevarnost, ki je pretila dekletovemu očetu, ki bo vsak hip ob službo, če ne bosta ženski čisto mirni. Celo pometalka je začela ihteti in rotiti mlajšo, naj ne kliče ravnatelja. Toda “gospodična” se ni dala tako na lepem omehčati. “Oho, imam vas! če so bila vrata odprta, kateder gotovo ni bil. Tega ste prav gotovo vi sami odklenili. “Dovolite, gospodična, da ga spet zaklenem!” “Kaj, vi imate v resnici ključ do katedra? Micika, Micika, po direktorja, takoj po direktorja! Ne zaprete mi katedra, ne! Moj ata nimajo s katedrom nič opraviti. Naj le sam direktor pride!” Dekle tišči dlan na ključavnico pri katedru in še vedno sili v Mici-ko, naj hiti po direktorja. “Stojte, kjer stojite!” zagrmi Gorenjec na pometalko, ki se že itak ni mogla ganiti. Potem skoči za kateder, potisne z eno roko v stran “gospodično”, z drugo zaklene kateder, vtakne ključ za nogavico, udari po katedru in reče: “Sedaj pa le po direktorja! Meni ne dokažete ničesar, vaš oče bodo pa ob službo, kakor hitro se le malo razve.” Obe ženski soglasno v jok. Mlajša se je čutila silovito užaljeno, ali pomagati si ni znala. Gorenjec je pa med tem že parkrat zaslišal, da so mu ponarejeni ključi v žepu sumljivo rožljali, pa mu tudi ni bilo lahko pri srcu. Hotel je čimprej končati neprijetno zadevo. “Ni treba nobenega joka. Vse se lahko na dobro obrne, samo molčati morata. In če bosta vedve, bom tudi jaz. Tako ne bo najmanjše sitnosti ne zame ne za vašega očeta. Kakor hitro pa zinete direktorju le eno besedico, potem seveda garantiram, da bom vso odgovornost zvrnil na vašega očeta. Torej — le pametno!” S prstom jima je požugal, se obrnil in odkorakal skozi vrata z glavo pokonci, kakor bi bil najmanj gimnazijski ravnatelj. V resnici mu je srce komaj še ostajalo na svojem mestu. Venomer mu je lezlo nekam navzdol. Ko je prišel na cesto, je začel izbirati vse mogoče ovinke za pot proti stanovanju. Vso pot se je bal, da pride za njim kaka oseba od policije ali naravnost od sodnije. Pa ni bilo nič takega. Gospodar je še vedno spal. šop ponarejenih ključev dene Gorenjec takoj na njihov prejšnje mesto. Voščene odtise skrivnostnega ključa zavije v papir, jih odnese na vrt in skrije v duplu napol gnile stare jablane. Svoj notes s prepisanimi redi dijakov pa skrije v najbolj oddaljeni kot na vrtu — pod krtino. Vrne se v sobo in se ves utrujen in obupan vrže na posteljo. Trdno je prepričan, da se vsak trenutek odpro vrata in ee prikaže polmesec mestnega redarja. — Toda nič se ni zgodilo. Morda je pa njegovo žuganje ženskama v šoli le izdalo. Nista si upali ziniti, drugače bi mu bila vsa državna pravica že za petami . . . Bližala se je že tretja ura. Obrabljen se Gorenjec dvigne in odide k pevski vaji. Tam odda ključ Vičanu natanko po dopoldanskem dogovoru. Toda če mislite, da je fant zelo pazil na tiste “do-re-mi-fa” pri pevski vaji, se zelo motite. Kako naj siromak prepeva, ko mu je srce v tolikih bridkostih in čudnih stiskah? Toda ostal je pri pevski vaji do konca, pa samo zato, da bi pozneje lahko dokazal svoj “alibi”, ako bi nanesla potreba. Čim večja je skrivnost, toliko težje jo nosiš v srcu. Izdaš jo sko-ro nehote. Ves bled in rdeče obrobljenih oči pride Gorenjec drugi dan v šo- lo. Zdelo se mu je, da gre na vislice svojega študovanja. Niti misliti si ni upal, da bi bilo še vedno vse tajno. Usoda je sama tako hotela, da je ravno tisti dan prišel v razred — ravnatelj. Gorenjec je bil že pripravljen na smrtno obsodbo — pa je bil le prazen strah. Izkazalo se je, da je prišel ravnatelj le nadzirat pouk. Ko je minila prva ura, se je Gorenjec že precej oddahnil. Spet ga je pa polil kurji pot, ko pride med drugo uro v sobo šolski sluga, stopi k profesorju in mu nekaj poše-peta. Toda tudi sluga takoj nato odide in njegov prihod ni pustil za seboj nikakih zlih posledic. Polagoma se Gorenjec spet nekoliko pomiri. Ali še vedno je bil tako iz sebe, da je njegovo čudno obnašanje vzbudilo pozornost sodijakov in Borovničar ga je skrivaj vprašal: “Gorenjec, kaj ti pa je vendar?” Ker se je dopoldne tako dobro izteklo, je postal Gorenjec preko kosila že mnogo drznejši, šel je na vrt, izkopal izpod krtine skriti notes in iz jablanove dupline je potegnil voščene odtiske ključa. Ko je bil spet v šoli za popoldanski pouk, je nekaterim svojih prijateljev že razlagal iz svojega notesa, kako “stoje” v katedru. Posebno Tonetu Dolginu, temu dobrosrčnemu Ribničanu, je zelo olajšal srce, ko mu je zatrdil, da bo s pripisanimi redi prav gotovo izdelal razred. Zelo rad bi bil razodel tudi Luki Bohinjcu, da bo brez dvoma odličnjak, in pa zakaj bo odličnjak! Toda Bohinjec: je bil tako poštena duša, da bi si take prevare ne upal vzeti na svojo vest. Gotovo bi bil vse povedal razredniku. Zato mu Gorenjec niti besedice ni črhnil o celem dogodku. Vse je bilo torej naenkrat spet dobro, čudno je bilo le to, da se je med študenti kar nenadoma pojavilo toliko ponarejenih ključev do katedra. Samo v Gorenjčevem razredu so jih dijaki našteli sedemindvajset. Nič več jih niso drug pred drugim skrivali. Kdor je bil v prvi uri vprašan, je šel takoj v presledku med prvo in drugo uro pogledat v kateder, kakšen red je dobil. Tu in tam je bilo seveda treba tudi nekoliko popraviti, vendar so se taka popravila zgodila bolj na skrivnem, ne kar pred celim razredom. Posebno veliko prič ni nihče imel rad pri takem “izboljšavanju” svojega šolskega znanja . . . Seveda je imel svoj ponarejeni ključ tudi Gorenjec. Napravil si ga je sam po onih voščenih odti-skih. Ta ključ ni imel na zunaj prav nobene podobnosti s pravim, odklepal je pa le. Nosil ga je s seboj, pokazal ga pa živi duši ni. In to — ga je rešilo! Nekega dne je hotel profesor naravoslovja vprašati vse tiste, ki so bili do tistega dne samo po enkrat na vrsti. Med temi je bil tudi Luka Bohinjec. To je tisti odličnjak, ki mu je bil Gorenjec že prvi dan pripisal v katalog v katedru dober red (1), ki ga prej ni bilo notri, česar pa nista vedela ne Bohinjec ne njegov profesor. Bohinjec torej vstane in hoče biti vprašan. Profesor pogleda v katalog in vidi, da je ima že dva reda, torej ni mogel biti samo enkrat vprašan. Zamahne z roko, češ naj Bohinjec sede. Bohinjec ugovarja in trdi, da je bil samo enkrat vprašan. Profesor se razjezi, češ, bom pa vendar vedel, kolikokrat koga vprašam. Zastonj dokazuje Bohinjec svoje, nazadnje ga profesor naravnost ozmerja. To je poštenega Lukca tako užalilo, da so mu silile solze v oči. Bolelo ga je, da ga ima sedaj profesor za lažnika. Gorenjcu je bilo ves čas med tem prizorom nekam tesno pri srcu. Tolažil se je le s tem, da je bil dobremu Lukcu pripisal tako dober red, da bo fant gotovo odličnjak. Bog ve, če bi bil tudi brez tega . . . Prišlo je hujše. Za naravoslovjem je sledila matematika. Profesor z zaspanim, zategnjenim in nam dijakom vedno strašnim glasom pokliče k deski dva dijaka: “Neroda Balant in Nezgoda Jernej !” Dal jima je računsko nalogo one vrste, ko imaš napisati vse druge čačke in kavke, samo nobene številke ne. Neroda začne, česar pa on ne zna, mora Nezgoda dostaviti in popraviti. Za Nezgodo je bila stvar mnogo težja, ker ta profesor je imel že tako navado, da prvi od dveh poklicanih dobi lahka vprašanja, drugi pa težja. Nezgoda je to dobro vedel, zato je bil že pripravljen na debelo “kljuko” (5). Na tihem je upal, da jo pozneje “popravi”, pa si ni delal težke ure. Odgovarjal je bolj tjavendan. Enkrat je pa le tako neumno zinil, da r.‘- bilo za nikamor. Profesor se odtrga od stola, skoči k dijaku in mu zatuli tik na uho: “Vi — štrobelkopf!” Uh, ta profesor! Tudi jaz ga ne morem pozabiti. V prvi šoli je bilo, ko sem izdeloval pri tabli neko nalogo. Rakova je bila, danes ne vem več. Spominjam se pa še, da me je nekaj vprašal, na kar nisem pravilno odgovoril. Profesor je stal takrat prav doli pri zadnjih klopeh. Ob mojem napačnem odgovoru je pa zakričal: “Jemnasta no!” Potem je pridrvel gor k meni, me zagrabil z obema rokama za glavo in pisal in pisal po deski — z mojim nosom! Potem me je spustil in rekel: Poglej! Pogledal sem in tudi drugi fantje so pogledali. Moj nos je res nekaj napisal na tablo, pa to ni bilo važno. Važno je bilo, da se je ves razred smejal — mojemu nosu! In ta siromak je takrat od sramu zardel in ostal tak — do današnjega Toda vrnimo se k Nerodi in Nezgodi, ki še vedno stojita pri deski. Nezgoda se je novega nepričakovanega naslova “štrobelkopf” tako ustrašil, da je za par korakov odskočil. Pri tem mu je pa skozi hlačnico prilezel ključ do katedra in izdajalsko zaropotal po tleh. Žep je bil preluknjan. Profesor se skloni in brž pobere ključ. Pogleda ga, se začudi, odpre usta na stežaj in: “Ka-kakaaaj? Nezgoda, vi imate ključ do katedra?” Profesor seže v žep, misleč, da je izgubil svoj ključ. Bil je živa podoba skrajne osuplosti. Oba ključa sta bila popolnoma enaka. Pogleduje na ključa, pogleduje na Nezgodo, ozira se po dijakih, pa zopet gleda na ključa. Premišljuje, preudarja, pa zagonetka se mu zdi preveč zamotana. V razredu zavlada tesnoba, vse zadržuje dih, pričakuje nekaj strašnega. Končno vpraša profesor: ‘‘Kdo vam je dal ključ?” “Nihče.” “Ali ste ga ukradli?” “Ne.” “Odkod ga imate?” Nezgoda molči. “Ste li imeli ključ že včeraj v roki?” “Da.” “Vsi ostanite na svojih mestih. Se kmalu vrnem.” Profesor zapusti sobo, dijaki se spogledujejo, svetovati si ne znajo. Ne čakajo dolgo. Profesor se spet prikaže s čudnim, rekel bi, satanskim nasmehom na obrazu. “Nezgoda, kajne, ključavničar Dimež je dober mojster. Ponaredil vam je ključ in vi ste odpirali kateder. Ali se drznete tajiti?” Nezgoda molči. “No, gospodje,” se profesor obrne do dijakov, “le na dan s ključi! Jih je še par v razredu. Sem ž njimi !” Dijaki trdovratno molče in se ne zmenijo niti za profesorjev ponovni poziv. “Le čakajte, no! Vam že navijem uro z vašimi ponarejenimi ključi, še radi boste govorili, pa bo prepozno.” Naroda in Nezgoda sta seveda dobila vsak svojo prav mastno kljuko, za njima pa še par drugih. Profesor je nalašč hotel to uro pisati same slabe rede in jih je tudi res pisal, šele “zvon sile” ob koncu ure je naredil piko dolgi vrsti dvojk in trojk. Kdo bi se čudil, če je tudi naslednja ura obrodila bogato letino “polžev” (5) in “turških sabelj” (6)? Potrti na duši in na telesu zapu-ste dijaki po tretji uri ob enajstih šolske sobe. Domu grede zvedo, da je Klepetec, dijak nižjih razredov, vso zadevo s ključi izdal našemu razredniku. Klepetec in Nezgoda sta skupaj stanovala. Tisti čas, ko je bil naš profesor odsoten iz razreda, je šel nad Klepetca ter ga tako dolgo pestil in tlačil in stiskal in plašil, da je ubogo revše moralo vse izpovedati. Zgodilo se je torej, kar je bil Gorenjec že dolgo pričakoval. Toda pogumno je dejal sam sebi: Mene ne ujamejo! Tisto popoldne je bilo spet veliko “izpraševanje”. Toda to pot nič drugega kot o ključih. Že dopoldne je naš podjetni matematikar dobil v roke več ključev in to iz različnih razredov, ker mu je Kle-petec naravnost imenoval nekatere dijake, o katerih je vedel, da imajo ključe. Popoldne je bilo vse tako preplašeno in zmedeno, da so nekateri kar prostovoljno oddajali ključe v upanju, da na ta način uidejo kazni. Motili so se. Profesorji so zapisovali razne izpovedi dijakov. Tudi Gorenjec pride na vrsto. Razrednik ga pokliče: “Gorenjec, le odkritosrčno, sicer bo kazen ostra! Koliko ključev ste dali ponarediti in kaj vam je sploh znano o celi zadevi?” “Gospod profesor, ključev sploh nisem dal ponarejati. Kar se pa tiče cele zadeve in drugih dijakov, nočem ničesar izpovedati, ker to ni moja dolžnost.” “Toda, dragi moj, če se pokaže, da ste tudi vi zapleteni v to zadevo, vam zagotovim najhujšo kazen.” “Se je prav nič ne bojim. O meni ne izveste ničesar.” “Bomo videli. A sedaj ni časa. Tromba, zdaj pa vi povejte, kaj veste . . .” In tako je šlo dalje in dalje. Nazadnje so po različnih, rekel bi, nepoštenih zvijačah res skoro vse zvedeli. Le o Gorenjcu ni nihče nič gotovega vedel. To vam je bilo letanja in tekanja, posvetovanja, šepetanja in gl av-sk u p a j -stiskanj a med našimi profesorji! število najdenih ključev jih je presenetilo. V stvar je bila zapletena prav cela višja gimnazija. Nabrali so osem in sedemdeset ključev, pa jih je vendar ostalo med dijaki še nad petdeset. Vobče se je govorilo, da bi morali šolo zapreti, ako bi vse krivce in sokrivce kaznovali po strogih in veljavnih postavah. Torej — kaj bode, kaj bode iz tega? Pa že zopet ta matematikar! Hodil je celo do ključavničarjev po-zvedovat, katerim dijakom so ponarejali ključe. Nekoč so ga dijaki v večjem številu srečali na Glavnem trgu. Trdo je stopal in dijakom na njihov pozdrav odgovoril s tem, da je porožljal s ponarejenimi ključi, ki jih je imel lepo število nabranih na obročku. Lahko mi verjamete, da so mu fantje prav odkritosrčno želeli: Naj bi te zemlja pogoltnila! V tistih dneh sreča Gorenjec hčerko šolskega sluge. Dekle ga ustavi in zaupno vpraša: “Ali ste komu kaj omenili o mojem očetu in odklenjenih vratih?” “Prav nikomur, gospodična. Bodite brez vse skrbi. Kaj pa vi?” “Oj, kako naj se vam zahvalim? Ata pravijo, da profesorji te dni samo reže in renče. — Ne, gospod, tudi jaz nisem prav nikomur nič omenila o tistem dnevu, ker ste mi pod tem pogojem obljubili, da boste molčali.” “S tem ste mi napravili veliko uslugo. Sprejmite tudi vi mojo iskreno zahvalo. Le še naprej vztrajno molčiva. Z Bogom, gospodična !” “Z Bogom, gospod!” Počasi je prišel konec šolskega leta in spet smo v “dijaški sobi” go- stilne v Židovskih ulicah. Fantov je zbranih precejšnje število, a vsi se drže nekako poparjeno, klaver-no. Dijak skoro živeti ne more brez petja, danes pa le ne slišiš razvedrilnega glasu iz te “dijaške sobe”. Fantje premišljujejo o svoji usodi. Danes, ob koncu šolskega leta, jim je bila oznanjena sodba radi ponarejenih ključev. “Grajan” je bil vsakdo, kdor se je le izdal, da je imel ponarejeni ključ v rokah, še ostreje “grajan” tisti, komur se je po lastni izpovedi ali pričevanju drugih dokazalo, da je odpiral kateder. Nekateri znani ponarejevalci ključev so bili zraven še “krajevno izključeni”. (Morali so za kako leto na drugo gimnazijo.) Med temi poslednjimi je bil tudi naš Vičan. Tone Dolgin, ta šegavi Ribničan, je bil še najboljše volje. Zvedel je bil iz najbolj zanesljivih virov, da je izdelal to leto. In Luka Bohinjec je bil res odličnjak. Njemu niso mogli ničesar dokazati, torej je ušel vsaki kazni. Prizadeval si je, da bi začeli dijaki kako drugačno govorico, ali da bi kaj zapeli. Polagoma so res postajali bolj živahni in so se norčevali iz otožnosti drug drugega. “Muhavec, ta vam je še najbolje napravil,” je pripovedoval Borov-ničar. “Dal si je napraviti kar na en mah dva ducata ključev in jih je dijakom prodajal po goldinarju.” “Nazadnje se je pa tako dobro izvil,” dostavi drugi, “da je bil samo malo grajan.” “Ej, dovolj kazni je to! Kar je dobil za ključe, bo moral odšteti drugo leto za šolnino, kajti vsem grajancem so dali slab red v nravnosti. To pa pomeni, da bo treba plačati šolnino.” “Kako se pa ti počutiš, Vičan?” sprašuje Gorenjec. “O, ravno prijetno mi ni pri srcu. Ključar Dimež me je izdal, zato se ni dalo nič utajiti. Za eno leto moram v izgnanstvo, pa se bo že pretrpelo. V Novo mesto pojdem. Bojim se le, da doli ne bom imel tako izvrstne druščine kakor tu. Ti, Gorenjec, v tvojo nedolžnost pa jaz kar ne morem verjeti. Pri vseh naših neumnostih si bil zraven, gotovo si tudi s ključem in katedrom imel kaj opraviti. Pa si znal vse bolje skrivati kakor mi.” Gorenjec jim pa ni hotel vsega razodeti. Zlasti je vestno zamolčal dogodek v šolski sobi, ker še ni bilo vse na varnem. Vendar potegne iz žepa čudno neroden ključ, ga jim pokaže in reče: “Da, tudi jaz sem bil v katedru. Pa še prej in pozneje večkrat kakor morebiti katerikoli od vas. A vselej sem bil sam, brez prič. Ključa pa res nisem dal nobenega ponarediti — ponaredil sem si ga sam! Oglejte si ga in ga primerjajte s svojimi.” Gorenjčev ključ je imel pravilno izpiljeno pero, drugače pa ni bil čisto nič podoben drugim pravim ali ponarejenim ključem do katedra. Držaj mu je bil ves čudno skvečen. Dijaki so imeli še par ponarejenih, katere so bili utajili. S temi so primerjali Gorenjčev nestvor, se mu smejali in pritrjevali, da je bil Gorenjec pravi zvitež. “Prav trdite,” jim odgovarja Gorenjec. “Zvito sem ravnal, a ob- enem previdno in premišljeno. Sam sebi nisem redov niti pripisoval niti popravljal. Več izmed vas se ima pa meni zahvaliti, da ste zdelali brez ‘premestnega izpita’. Ta ključ pa ohranim za spomin na svoja di- jaška leta. Živel naš slavni ključ!” “Živel!” zavrisnejo dijaki. “A ta kozarec zvrnem na pogi-bel ponesrečeni državni skrivnosti. Trčimo! Pereat!” “Pereat! Na pogibelj! Pereat!” ^ ^ ^ ^ Kako včasih ženska postane iz angelčka koza. — Zaljubljen parček se sprehaja po gozdu. Ona se po nesreči spodtakne ob korenino in pade. “Oh, ubogi angelček moj, ali si se kaj udarila?” jo on vprašuje in dviga. Kmalu sta se poročila. Po nekoliko letih zopet gresta po opravkih po istem gozdu. Tudi sedaj se žena spodtakne in pade. “Koza, ali ne vidiš korenine?” zamrmra mož in gre naprej ne-zmene se za njo. Dopadlo se mu je v cerkvi. — Žani je bil v cerkvi z očetom. “No, Žani, kako se ti je dopadlo v cerkvi?” ga vpraša mama doma. “Ma, prav dobro, šel bom vsako nedeljo.” “To je pa lepo, Žani. Vendar, kaj se ti je pa v cerkvi najbolj dopadlo?” “Takrat, ko so v košarici denar delili. Jaz sem vzel samo nikel. Pa, koliko si pa ti vzel?” • Očka z ižanskih hribov so prišli v Ljubljano po raznih opravkih. Zamišljeno jo mahajo po cesti ob hodnikih. “Hodniki so za gospodo”, si mislijo. “Za me je dobra cesta.” Pazili pa niso, da gredo po progi pocestne železnice. Kdo bi se za to zmenil? Voz pocestne železnice priropota za njimi po progi. Strojnik zvoni, zvoni, pa očka se ne zmenijo za vse to. Da bi kdo v Ljubljani za nje zvonil ? Kako naj si to sploh domišljajo? Kdo jih pa pozna? Pav tik za njimi se mora voz ustaviti, da jih ne povozi. “Očka!” zakriči nad njim jezno strojnik. “Ali se boste umaknili, ali ne?” Očka se ozro nazaj in zagledajo tik za hrbtom električni voz. “No, se pa bom! Pa se še ti umakni, če se moreš!” mu pravijo mirno in se umaknejo. Vse se je smejalo. PREDLOGI ZA TRAJNI SVETOVNI MIR Zmaga v tej vojni nam je že zagotovljena. Ali nam je pa že zagotovljena zmaga tudi v miru? Vsi vemo, in se tudi bojimo, da nam še ni. Ogromno delo čaka tiste, ki bodo odločevali v miru. Bodo vse prav uredili? Bodo dali nesrečnemu svetu po teh strašnih letih najstrašnejše vojne, ki jo je kedaj človeški rod doživel, mir, ki bo trajen? ki ne bo rodil zopet samo nove, še hujše vojne? Kako smo se veselili zmage po prvi svetovni vojni. Pa kaj smo doživeli? Kako bo sedaj? Velikansko vprašanje! Mi, preprosti ljudje, ne moremo veliko. Vendar na en poziv Kolumbovih vitezov pa lahko uspešno odgovorimo: z molitvijo! Bog se naj usmili človeškega rodu in naj vodi njegove odločujoče može, da bodo uredili ves svet tako, da bomo zopet lahko v miru in medsebojni ljubezni živeli vsi ljudje na svetu. Ko bi ljudstva s tajnim glasovanjem odločevala za vojno ali proti vojni, bi najbrže nobene ne bilo. Veliko se danes piše, govori in posvetuje, kako urediti družino narodov sveta tako, da ne bo več vojne, ali vsaj ne tako kmalu. Grozote sedanje vojne so napolnile celi svet z grozo in strahom pred vsako bodočo vojno. Zato ni čuda, da ne iščejo samo državniki in vladarji načinov, kako jih preprečiti, ali vsaj otežkočiti, temveč jih iščejo tudi najrazličnejše organizacije, narodne, soci-jalne, verske, politične, podporne, pa tudi razni posamezniki po celem svetu. Tako so tudi Kolumbovi vitezi, milijonska organizacija, izdali v posebni brošuri svoje predloge, kako si zamišljajo ureditev sveta po tej vojni, da bo trajen mir zagotovljen. Kot glavno in osnovno točko svetovnega novega reda na svetu smatrajo nauk, na katerega so očetje naše države USA postavili njeno ustanovitev: “VSI LJUDJE NA SVETU SO USTVARJENI ENAKI, ZATO IMAJO VSI ENAKE PRAVICE, PA TUDI VSI ENAKE DOLŽNOSTI.” Te pravice je dal človeku njegov Stvarnik, in On mu je naložil te dolžnosti. Teh pravic človeku ne sme in ne more nobena oblast vzeti ali kratiti, pa nobena ga teh dolžnosti oprostiti brez nevarnosti za svetovni mir. Ako hoče svet po tej vojni res trajni mir, mora ta nauk postati podlaga in najvišji zakon za vso in vsako ureditev človeške družbe. Vsi narodi in vse države ga morajo kot takega sprejeti in po njem urediti vse mednarodno življenje, pa tudi življenje po vseh državah sveta. Kar se bo zato po tej vojni sklepalo, kar se bo ustanovilo, da se ohrani svetovni mir, ne sme biti kaka zmešana štrena raznih meddržavnih lig, zvez, pogodb, tajnih in javnih, raznih komisij in uradov, temveč mora pri vsem odločevati ne ljudje, temveč postava. Da se bo pa to doseglo, predlagajo Kolumbovi vitezi: 1. prevzgojiti se mora kakor celi svet, tako vsak posameznik v novo miselnost in sicer z vsemi sredstvi, ki jih more nuditi izobrazba, vera in moralnost. 2. ves svet se mora pridobiti, da bo priznal, da smo v družini narodov vsi enaki, da nam je potrebna sloga in edinost, ker smo drug od drugega odvisni, vsi ustvarjeni od istega Boga Stvarnika in odrešeni od istega Boga-človeka. 3. ves svet se mora pripeljati k zavesti, da obstoji država za ljudi, in ne ljudje za državo, mora neprestano pa-zati na to, da se bo to načelo držalo po vseh državah. 4. odstraniti se mora vse uzroke vojska. Ti so: stremljenje za nadvlado v industriji, stremljenje ponižati državne vlade v to, da služijo koristim lakomnosti ali gospodarske pohlepnosti, stremljenje za nadvlado kake države ali držav v mednarodnem življenju na svetu. 5. zavreči se mora popolnoma vsak prenapet nacijonalizem v narodih, ki bi skušal uveljavljati svoje sebične koristi na škodo koristi svetovne družine narodov. Enako se mora popolnoma zavreči vsak prenapet in ter nacijonalizem, komunizem, nazizem, fašizem in vsi slični nauki, ki skušajo pospeševati splošen svetovni blagor s tem, da vničujejo naravne pravice posameznega človekak ali skupine ljudi, in jih skušajo prisiliti, da se odpovedo svoji narodni suvereni teti in neodvisnosti. 6. ves svet mora sprejeti splošno načelo, da spadajo vsa vprašanja glede škode in odškodnine pred mednarodne komisije, ki naj odločajo in razsojajo, kaj, kje in kako zahteva pravičnost in enakopravnost. 7. vsi narodi in vse države morajo dati svetu in svojim sosedom jamstvo, da ne bodo stremele po kakem povečavanju svojih meja ali svoje narodnosti na škodo sosedov, da si ne bodo osvajale zemlje proti volji ljudstev, ki tam žive. 8. vsesplošno mora na svetu zavladati prepričanje, da so vse mirovne pogodbe, zlasti take, kakoršne so bile po zadnji prvi svetovni vojni, ki se sklenejo v nasprotju z zahtevami moralnosti in prave politične modrosti, škodljive in ne bodo dolgo obstale. 9. ustanove naj se mednarodne in meddržavne ustanove, brez zamotanih primesi kakih tajnih ali javnih državnih zvez med državami, ki naj imajo sledeče namene: a. sestavijo naj za vse narode sveta veljavne naravne in druge postave, potrebne za pravično vladanje držav in za mednarodno življenje družine narodov sveta. b. zagotove naj vsem narodom, malim in velikim, jamstvo za njih neodvisnost in pravico do obstoja, in vsem verskim, plemenskim in kulturnim manjšinam vse od Boga jim dane človečanske pravice. c. stopnjema, vsestransko in istočasno naj izvedejo razorožitev vseh narodov na kopnem, na morju in v zraku. d. dosežejo naj odpravo splošne prisilne vojaške službe, s čemur naj države dokažejo, da mislijo resno z razoroževal- nimi pogodbami. Nismo pa nasprotni prisilni telesni vzgoji za zdravje. e. število vojaštva po državah naj se zmanjša, kolikor se le da. Vsaka država naj ima samo toliko vojaštva, kolikor ga je potreba za vzdrževanje notranjega miru in reda. 10. namesto vojn naj se vpeljejo pomirjevalna, posredovalna mednarodna razsodišča, ki naj rešujejo mednarodne spore. 11. prisilijo naj vse suverene države, da se odpovedo pravici začeti vojne kot sredstva za dosego svoje narodne politike, izvzemši v slučaju za obrambo proti krivičnemu napadalcu. 12. sestavijo naj uspešna sredstva proti vsaki državi, ki bi ne hotela odpraviti prisilne vojaške službe, ki bi odrekla predložiti svojih sporov s sosedi mednarodnemu razsodišču, ali bi ne hotela sprejeti njegove razsodbe. Taka sredstva naj bi bila: izločitev take države iz svetovnega mira in jo osramotiti pred celim človeških rodom, izločitev iz mednarodne trgovine, odvzetev dostopa do surovin, pretrganje vsakih gospodarskih, trgovskih, političnih in diplomatičnih zvez z drugimi narodi sveta. * * * Te svoje predloge zaključujejo Kolumbovi vitezi s sledečim pozivom na celi svet: “V imenu očetov in mater, ki vsi odločno zavračajo vsako vojno, in v imenu preprostega človeštva vsepovsod! na svetu, ki mora končno plačevati ceno vsake vojne s svojim življenjem, s svojim zdravjem in s svojimi ogromnimi žrtvami, smo se mi, Kolumbovi vitezi, odločili, da bomo s prevzgojo sveta prebudili vest narodov iz otopelosti, v katero se ga je pahnilo s strupom napačnih naukov, katere se je razširilo med njimi. Da bomo dosegli zmago in ne izgubili miru, srčno pozivamo k sodelovanju z nami vse ljudi po celem svetu, ki so dobre volje, ki so v tej vojni videli in na sebi bridko občutili njene grozote, pa tudi neuspešnost vojn, ki vidijo danes kako brez koristi so bile razne brezbožne pogodbe, s katerimi se je skušalo dati svetu njegovo pravico in ljubezen, mir in slogo. “Pri krvi in potu, pri delu in solzah”, ki nas je stala ta vojna, kakor se nam je reklo, slovesno rotimo vse ljudi, ki se še boje Boga, da se nam pridružijo v tej naši borbi, da se bo nazaj upostavilo socijalno kraljestvo “Kneza miru”. Pridružijo se naj nam v vojni molitve, pokore, pa tudi v demokratskem treznem razmišljanju in potom javnih razprav, kako v polni meri pri- boriti in zagotoviti vsem, tako bridko preizkušanim narodom sveta njihove od Boga jim dane človečanske pravice, kakor nas svari naš Washington, ko pravi: “Noben narod, ki je Boga pozabil, je kedaj dolgo obstal.” —K. Z. NEKAJ OPAZK O FARNIH ŠOLAH 1. Katoliška načela pri vzgoji mladine. 1. Stariši so odgovorni za vzgojo svojih otrok. 2. Stariše morejo pri vzgoji otrok podpirati cerkev, država in privatniki. 3. Učitelji v šolah so samo namestniki starišev in imajo od njih oblast poučevati. 4. Cerkev ima pravico zahtevati od katoliških starišev, da poskrbe za versko in moralno vzgojo svojih otrok. 5. Ker nekatoliške šole te vzgoje ne dajejo, morajo stariši pod smrtnim grehom skrbeti, da drugače za njo poskrbe. 6. Ker stariši sami ne morejo dati svojim otrokom zadostne verske vzgoje, so dolžni, da jih pošiljajo v katoliške šole. 7. Stariši smejo pošiljati svoje otroke v nekatoliške šole samo z dovoljenjem njih škofa. 8. Država ima pravico zahtevati, da se mladina dovolj poduči v dolžnostih državljanov do države. Taka vzgoja se daje po farnih in publičnih šolah. 2. Katoliška postava o verski vzgoji mladine. Ameriški škofje so na svojem tretjem koncilu v Baltimoru 1884 sklenili sledečo postavo, veljavno za vse katolike v USA: “Pri vsaki cerkvi, kjer je še ni, se mora tekom dveh let po razglasitvi tega koncila ustanoviti katoliška farna šola in se trajno vzdržati, izvzemši ako škof iz važnih uzrokov drugače določi.” “Vsi stariši so dolžni svoje otroke pošiljati v katoliško šolo.” 3. Farne šole in država. Farne šole so po zakonu ločene od državnega sistema publičnih šol. Vendar se pa morajo pokoravati državnim predpisom glede pouka in dobe šolske obveznosti. Pravica do obstoja farnih šol in od neopravičenega vmešavanja državnih oblasti, je splošno priznana in jo razne državne postave izrecno povdarjajo in zagotavljajo. Javni denar se ne sme rabiti za podporo teh šol, vendar so oproščene vsakega davka. šolska vzgoja je prisilna v vseh državah USA in je doba šolske obveznosti ista za vse šole, tudi farne. V nekaterih državah postava dovoljuje državni oblasti, da sme nadzirati farne šole glede šolskega obiska in morajo te šole imeti dovoljenje. Postava določa, da sme oblast določevati, kaj naj se uči v šolah, zlasti glede pouka v državljanstvu in o ustavi države, ter predpisovati angleščino kot učni jezik. 4. Nekatere pravice farnih šol. V 38 državah USA dovoljuje postava, da se sme odločiti v pub-ličnih šolah med šolskih poukom čas za verski pouk učencev v njih veri. Otroci katoliških šol imajo pravico do državnega prevoza v šolo' in iz šole na državnih šolskih “bus-ih” v državah: Illinois, Indiana, Iowa, Kansas, Massachu- setts, Michigan, Wisconsin, New Hampshire, New Jersey, New York, Oregon, Rhode Island in v nekaterih okrajih Maryland. Do brezplačnih šolskih knjig imajo otroci privatnih šol pravico v državah Kansas, Louisiana, Mississippi, New Mexico in West Virginia. — K. STISKI OPAT IN CESAR JOŽEF Bilo je v začetku prejšnega stoletja, ko je v Avstriji vladal znani cesar Jožef, o katerem zgodovinarji pripovedujejo, da je sebe naredil za “nadmežnarja” katoliške cerkve v Avstriji. Izdajal je namreč razne ukaze in predpise glede tega, kako naj se vrše po cerkvah službe božje. Tako na primer je s cesarskim ukazom določil, koliko sveč sme goreti na oltarju med mašo, koliko kadila sme duhovnik pri blagoslovu natrositi na žrjavico v kadilnici, kakšna sme biti cerkvena mašna obleka, in mnogo takega. Zelo napoti so mu bili pred vsem samostani redovnikov in redovnic. Celo vrsto jih je zatrl po celi Avstriji, samostane in njih posestva je pa “podržavil”, to je, naredil jih je za državno lastnino. Tudi v Sloveniji je takrat veliko samostanov pokradel. Tako se je pa zgodilo, da je prišel na vrsto tudi cistercijenski samostan v Stični na Dolenjskem. Ko je prišel nekoč v Ljubljano, je dal k sebi poklicati stiškega opata in mu povedal, da pride sedaj na vrsto tudi njegov samostan, da ga zatre. Opat je bil zelo žalosten in je začel cesarja prositi, da bi njegovemu samostanu prizanesel. Pripovedoval mu je, koliko dobrega naredi samostan za revno Dolenjsko, kako hrani revne in jih oblači, kako pomaga kmetom pri njih obdelovanju zemlje, jih uči umnega poljedeljstva, živinoreje, sadjereje, kako jim pomaga spravljati svoje pridelke v denar, da dobe denar za cesarske davke in domače potrebe, in tako dalje. Dolgo ga tako opat prosi in prosi in mu dokazuje, da že državne koristi zahtevajo, da Stični prizanese. Cesar Jožef se dolgo časa ne da pregovoriti in vstraja pri svoji odločitvi. Ko ga pa opet le prosi in prosi, se da slednjič pregovoriti in mu pravi: “Dobro, gospod opat! Pripravljen sem prizanesti Stični. Toda samo pod enim pogojem.” “In kateri je ta pogoj?” vprašuje opat ves vesel in nov žarek upanja mu zasveti, da bo morda le rešil samostan pogube. “Gospod opat, dam vam tri vprašanja. Ako mi boste na vsa tri odgovorili tako, da bom zadovoljen, pa bom morda samostanu prizanesel.” “In katera so ta tri vprašanja?” vprašuje radoveden opat. “Prvo je: Kako daleč je od zemlje do nebes? Drugo je: Koliko sem jaz po vaših mislih vreden? In tretje: Kaj jaz mislim?” Opat osupne. Na nobeno teh vprašanj ni mogel odgovoriti. Začne prositi cesarja Jožefa, da bi mu dal saj tri dni odloga, da jih premisli. Po treh dneh bo prišel nazaj in skušal na nje odgovoriti. “Dobro!” pravi cesar Jožef. “Po treh dneh vas za gotovo pričakujem. Potem bova pa naprej govorila.” Ves žalosten in zaskrbljen odide opat domov v Stično. Kako naj najde na ta vprašanja za cesarja zadovoljiv odgovor? Drugo jutro hodi opat ves zamišljen in žalosten po samostanskem vrtu v Stični in misli in misli na ta vprašanja. Pa bolj ko misli, manj ve, kako naj jih odgovori. Brat vrtnar je bila velik šaljivec, poln duhovitega humorja. Ves v skrbeh opazuje opata v njegovi zamišljenosti in žalosti, radoveden, kaj se mu je moralo zgoditi. Rad bi ga bil vprašal, pa si ga dolgo časa ni upal. Kako se naj upa on, brat vrtnar, vpraševati opata o njegovih skrivnostih? Slednjič, ko pride opat mimo njega, se ojunači in stopi predenj. “Gospod opat, kaj se vam je pa godilo, da ste tako zamišljeni in tako žalostni? Ali bi mi hoteli povedati?” Opat mu pove vse, kaj preti stiškemu samostanu od cesarja Jožefa in kakšna vprašanja mu je dal, da naj nanje odgovori, če hoče rešiti samostan. “O, če je samo to, gospod opat, kar brez skrbi bodite! Nič lažjega kot to!” pravi brat vrtnar. “Ali bi hoteli meni celo zadevo prepustiti, da jo rešim?” Opat se je dolgo pomišljal. Kako naj preprosti neuki brat vrtnar odgovori na tako težka vprašanja? Vendar se da slednjič pregovoriti in privoli. Drugi dan se brat vrtnar obleče v opatovo obleko in se odpelje z opatovo kočijo v Ljubljano k cesarju Jožefu mesto opata. “No, gospod opat,” ga nagovori cesar, ko pride v njegovo sobano. “Ste našli odgovore na moja vprašanja?” “Vaše veličanstvo, sem!” odgovori mirno v opata preoblečeni brat vrtnar. “Kar začniva!” pravi cesar. “Toraj, kako daleč je od zemlje do nebes?” “Največ devet ur in pol,” odgovori brat, “morda nekaj minut manj, več pa gotovo ne.” Cesar osupne. “Gospod opat, kako si to mislite?” ga vpraša. “Vidite, ko je Jezus visel na križu, je obljubil desnemu razbojniku, da bo še isti dan z njim v raju. To je moralo pa biti nekako ob pol treh popoldne. Do polnoči je bilo pa še devet ur in pol. Toraj od zemlje do nebes more biti največ devet ur in pol,” razlaga cesarju brat vrtnar. Cesar se nasmehne. Odgovor mu je ugajal. “Gospod opat, dobro ste odgovorili. Kar zadovoljen sem z odgovorom,” pravi. “Sedaj pa drugo vprašanje: Koliko mislite, da sem jaz vreden?” “Največ devetindvajset srebrnikov,” odgovori hitro brat. “Tudi tega ne vem, kako si mislite?” vprašuje cesar. “Vaše veličanstvo! Juda je prodal Kristusa, ki je bil Bog, za trideset srebrnikov. Toraj ste Vi kot cesar vredni enega manj,” odgovori brat. Cesar se še bolj zasmeje. Tudi ta odgovor mu je ugajal. “Tudi ta odgovor se mi dopade,” mu pravi. “Sedaj pa še tretje vprašanje: Kaj jaz sedajle mi- slim?” “Veličanstvo, Vi sedajle mislite, da sem jaz stiški opat, pa nisem, temveč sem samo brat vrtnar,” odgovori smeje se brat. Cesar se zakrohota, tako se mu odgovor dopade. “Tudi s tem odgovorom sem zadovoljen. Kar sem obljubil bom držal. Vaš samostan je rešen.” Vesel je brat odšel domov. — K. Z. MODERNA VELIKA DRUŽINA Moderna socijalna delavka zakliče v svojem govoru: “Kar danes Amerika potrebuje, so velike družine!” Poslušalec, ki jo je poznal: “Oprostite, gospa, ali ste poročeni?” “Da! Sem.” “Imate veliko družino?” “Da.” “Koliko?” “Dva psa, tri mačke, pet kanarčkov, dva papagaja in . . . seveda moža.” FRANKLIN DELANO ROOSEVELT Velikega prijatelja preprostega človeka ni več. — Zagovornik in varuh malega človeka je umrl. On, ki je razumel njegovo miselnost in poznal njegove želje, ki je bil glasnik njegovih nad in njegovih sanj, je odložil svoje breme in legel k počitku. Nad njegovo življenje se lahko napišejo kot zlato se lesketajoče besede: “Umrl je sredi izvrševanja svojih dolžnosti.” “Večje ljubezni nima, kakor tisti, ki da svoje življenje za svoje prijatelje.” Dal je je hote, v trdni zavesti dejstva, da je popeljal človeški rod naprej v njegovem neprestanem stremljenju po svobodi. “Svoboda se ne omejuje . . . temveč se deli z drugimi.” “In svoboda tu . . . svoboda povsodi.” Toda njegov spomin bo živel. Njegove pogumne besede, še bolj njegova junaška dela bodo postali svetli žarki, ki bodo svetili utrujenemu in razbičanemu človeštvu na njegovi poti v boljšo bodočnost. Za nas, katerim je drag njegov spomin, ne bo počitka. Kakor je delal on, bomo morali delati mi. Razsipno bomo morali trošiti bogastvo svojega življenja za tiste vzore, za katere se je on boril in umrl. Izliti bomo morali v radodarni meri vse svoje življenske sile v neprestani borbi za sanje, katere je on sanjal, pa ni doživel, da bi jih bil videl uresničene. Da, njegov spomin bo živel naprej. Izzval bo nasmeh novorojenčku še predno se bo rodil, da se bo rodil v bogatejše in bolj polno življenje, zato ker je on živel. Jasnil bo obraz ob ogromnem stroju utrujenemu, molčečemu delavcu, vpreženemu v mogočen ustroj industrije, in ga budil k polni zavesti svojega dostojanstva kot človek, samo zato, ker mu je ta cilj pokazal predsednik Roosevelt. Žgal bo na lačnih prsih vojne sitemu kmetu Evrope, da bo iznova zagledal za se upanje . . . vero . . . ljubezen, ker so bili to darovi, katere je delil on. Plamtel bo vsepovsodi kot neugasljiv ogenj v mislih in srcih vseh ljudstev, ki hrepene po svobodi. Žarel bo v temni noči obupanega človeštva in ljudstva se bodo ogrevala ob njegovi toplini in se vračala prenovljena, poživljena na svojo borbo za človečanske svoje pravice. Njegov spomin bo ostal obrambeni zid, nepremagljiva trdnjava proti tistim sovražnikom demokracije, ki bi jo hoteli omajati in jo vničiti. Že samo njegovo ime bo dovolj, da bo združevalo svobodna ljudstva okrog prapora človečanstva. Obrišimo si solze! Dvignimo svoja srca! Ne trošimo dragocenih ur v brezkoristnem žalovanju! Njegovo delo je ostalo neizvršeno in potrebuje voljnih rok vseh tistih, ki so korakali za njegovo zastavo. On ne bo mogel počivati v miru, dokler bo samo eno človeško bitje nosilo verige sužnosti. On ne bo mogel počivati, če bodo le ena usta lačna, le eno telo neoblečeno. On ne bo mogel počivati v miru, če bi se ognji zmage spremenili v mrtev pepel pozabljenih obljub, prelomljenih zagotovil in razbitih nad. Toda našel bo mir, nemoteni in večni ... če bodo njegove sanje, katere je on sanjal, postale dejstvo za jasnejši jutri. On bo počival in njegov plemeniti duh bo slednjič poletel tja domov še le, če bo človeški rod z edinostjo v žalovanju nad njegovo smrtjo našel tudi v svojem življenju tisto edinost, za katero je posvetil on celega samega sebe. Pozorišče sveta se je izpraznilo. Veliki in junaški glas je utihnil. Izza kulis valove tiho mrmrajoče žalostinke, ki pa vedno bolj naraščajo. Narod ga polaga v njegovo zadnje počivališče. Dolgo potovanje je končano. Utrujena in razmajana ladija je prispela v svoj pristan. Gledalci na obrežju stoje onemeli, vsakdo zamišljen vase. Narod ga polaga v njegovo zadnje počivališče: v globine svoje osamljenosti in v svoje trenutke oddiha, v svoje tihe ure in v tišino svojih brezglasnih misli, v tisto malo svetišče srca, v katero more le malokdo. Narod ga polaga v njegovo končno počivališče — v sebi. Bobni, udarjajte potihoma! Trombe, trobite pritajeno! Ta trenutek je svet: Narod ga postavlja na oltar svojih src. * * * Gospod mu daj večni mir in večna luč naj mu sveti! —Most Rev. Bernard J. Sheil Pomožni škof Chicaški. KRATEK ŽIVLJENJEPIS PREDSEDNIKA ROOSEVELTA Franklin Delano Roosevelt je bil rojen v Hyde Park, N. Y. ob reki Hudson kot sin Jakoba Roosevelta in njegove žene Sare Delano. Njegova družina je prišla v Ameriko iz Holandije nekako leta 1649. Poročil se je 17. marca 1905 z Ano Eleonoro Roosevelt, hčerjo najmlajšega brata bivšega predsednika Teodorja Roosevelta. Ž njo je imel pet otrok. Po veri je bil episkopalec. Po poklicu je bil odvetnik. Leta 1910 je bil izvoljen za senatorja države New York. Leta 1912 je bil delegat na demokratski državni konvenciji in je podpiral kandidaturo predsednika Woodrow Wilsona, ki je bil tudi izvoljen. VVilson ga je imenoval za pomožnega tajnika mornariškega departmenta vlade. Leta 1920 je kandidiral za podpredsednika Zd. držav skupaj z Jakobom E. Coxom. Governer Alfred E. Smith je podpiral njegovo kandidaturo. Pri volitvah je prepadel in se na to vrnil nazaj v svojo službo kot odvetnik. Avgusta 1921 je zbolel na “in-fantile paralisis”, ki mu je pohabila njegove noge. Nekaj časa je mogel hoditi samo z “berglami”. Vroče kopeli v Warm Springs, Ga. so ga pa toliko pozdravile, da je lahko hodil samo še ob palici. Iz hvaležnosti je naredil ustanovo za revne bolnike na isti bolezni za brezplačno zdravljenje v W a r m Springs, Ga. Leta 1924 je bil izvoljen za go- vernerja države New York in ponovno izvoljen 1930. Leta 1932 je bil izvoljen za predsednika Zdr. držav, 1936 bil izvoljen drugič, 1940 tretjič in 1940 še četrtič. Dvanajst akrov družinskega posestva v Hyde Park, N. Y. je 1938 prepisal vladi Zdr. držav za državni arhiv, kjer je shranjenih nad 6 milijonov raznih njegovih spisov, pisem in dokumentov kot državnega senatorja, kot pomočnika mornariškega tajnika, new yorškega governerja in predsednika Zdr. držav. Umrl je 12. aprila 1945 v Warm Springs, Ga. in bil pokopan na svojem posestvu v Hyde Park v nedeljo 15. aprila 1945. Predsednik Roosevelt bo ostal v zgodovini Združenih držav, pa tudi v zgodovini celega sveta kot eden izmed največjih mož naše dobe. To je jasno pokazalo časopisje celega sveta ob njegovi smrti, in sicer prijateljsko in sovražno. V Zd. državah bodo ostali v zgodovini trije veliki možje za vedno napisani v zgodovini in v srcih z zlatimi črkami ljubezni, hvaležnosti in sepoštovanja: Washington kot oče Zd. držav, Lincoln kot rešitelj države, da se ni razbila v dve državi, v sever in jug, in Roosevelt, ki jo je rešil zasužnenja fašizma in nazizma. Šele ko se bodo vojni oblaki razčistili, ko bo zopet mir na svetu, in se bo razpravljalo o sedanji strašni vojni, se bo pokazalo, kolika nevarnost je pretila tudi naši mogočni državi vkljub njeni moči in njenemu bogastvu. S svojim velikim delom je Roosevelt pridobil naši državi tako mogočen svetovni vpliv, da je danes vodilna država, kakor so nekateri pisali, da je danes VVashington glavno mesta sveta in je predsednik Zd. držav predsednik vseh držav sveta. Roosevelt je rešil tudi celi svet strašne sužnosti “nadčloveka”: V Evropi Nemcev in Italijanov, v Aziji Japoncev. Prav gotovo je, da bi bile te tri države zmagale, ko bi Roosevelta ne bilo. Z velikim strahom in trepetom je prestrašena Evropa gledala pohod fašizma in nazizma in njih zmage v začetku kar na celi črti. Država za državo je padala, narod za narodom je padal v sužnost. Vse je trepetalo. Toda ko se je oglasil po celem svetu glas predsednika Roosevelta, ko je dejal, da je Amerika “arsenal of democracy” — “zaloga orožja” — za celi svet, so solze hvaležnosti zalile vse te milijone sužnov in jih napolnile z novim upom na rešitev. Od tedaj so se pojavile po teh državah razne “osvobodilne čete” po gozdovih in gorah in narodi so si upali nastopiti proti svojim zasuž-njevalcem. “Amerika je za nami! Zmagali bomo končno!” in uprli so se. Mi tu v Ameriki tega ne vemo toliko, kakor ve cela Evropa, o čemur bomo izvedeli od teh narodov šele po vojni. Da je bil pa Roosevelt tako velik mož velikih del, je to mogel, ker je bil mož velikih idealov in velikega duha. Njegova vernost je značilna poteza njegovega značaja. Veroval je v Boga in ga priznaval nad seboj kot najvišjega vladarja sveta, katerega mora ubogati tudi on in delovati po njegovih zapovedih. Zato je bil prijatelj kakor katol. škofov, tako vodilnih verskih voditeljev vseh ver in se z nji-mo pogosto posvetoval. Visoko je spoštoval papeža in ga priznaval za vrhovnega poglavarja ne samo katoliške cerkve, temveč vsega krščanstva. Bil je prvi predsednik, ki je imel pri sv. stolici svojega stalnega zastopnika, da je bil tako stalno v zvezah s papežem. ^ ^ ^ ^ NOVI PREDSEDNIK HARRV TRUMAN Takoj ko je bila uradno ugotovljena smrt velikega predsednika Roosevelta, je položil podpredsednik Harry Truman svojo zaprisego in s tem nastopil kot njegov naslednik svojo službo predsednika Združenih držav ameriških. Da, predsednik je umrl, živio novi predsednik! Naš novi predsednik Harry Truman nastopa svojo službo v najtežjih časih naše zgodovine, ko je celi svet v ognju strašne svetovne vojne, ki se pa bliža svojemu koncu in sicer z zmago naše države in njenih zaveznikov. Pred nami je ogromna naloga za vse državnike sveta, zlasti pa za našega predsednika, da se bo novi svet uredil tako, da bo saj za daljšo dobo preprečena tako strašna nesreča za celi svet, kakoršna je ta vojna. Veliki njegov prednik je imel bogato skušnjo v svetovni diplomaciji, imel je po celem svetu vpliv, ka-koršnega še nikdar kak človek ni imel. Imel je v svoji duši gotovo tudi jasno sliko, kako naj se uredi svet, da bo dolgotrajni mir zagotovljen. Imel je pa tudi tako mogočen vpliv, da bi bila njegova beseda v marsičem odločevala in bi se ji morali tudi najmogočnejši državniki ukloniti. Vsa ta velika dedščina prednika pa sedaj pada z mogočno težo na ramena novega predsednika Trumana. Ji bo kos? Veliko in ogromno vprašanje za celo našo državo, pa tudi za celi svet. Vendar novi predsednik je nastopil svojo službo junaško in neustrašeno. To je jasno povedal v svojem prvem nagovoru na celo državo in celi svet 16. aprila. Njegov govor je bil mojstersko sestavljen in je napolnil, kakor nas vse držav- ljane USA, tako tudi celi svet z velikimi nadami in z upanjem, da jim bo kos. Celi svet ga je poslušal in se razveselil. Povedal je, da se zaveda, da je sprejel veliko dedšči-no po svojem predniku, ogromno nalogo, ogromno delo, katerega se pa ne ustraši. Sledil bo strogo smernicam svojega prednika in skušal njegovo nedokončano delo izvršiti po njegovem duhu in po njegovih smernicah. Zvesto bo čuval to ded-ščino kot zanj sveto. V tem govoru je pa odkril tudi svojega duha in povedal svoje smernice, po katerih bo skušal izvrševati veliko nalogo, katero ima kot predsednik naše mogočne države in kot voditelj narodov sveta. “Vse, za kar v tem trenutku molim,” je dejal, “je, da bi bil dober in zvest služabnik svojega Boga in svojega ljudstva.” Svoj prelepi nagovor je končal z molitvijo, ki posebno jasno pokaže njegovo duhovno veličino, pa tudi njegovo globoko zavest ogromne odgovornosti, katero je sprejel. On pravi: “V tem trenutku imam v srcu molitev. Ko sprejemam svoje težke dolžnosti, ponižno molim k vsemogočnemu Bogu z besedami Salomonovimi, ki je molil: Daj tedaj svojemu hlapcu podučljivo srce, da bo moglo soditi svoje ljudstvo in razločevati med dobrim in hudim, zakaj kdo bi mogel drugače soditi tako mogočno ljudstvo?” In s to molitvijo je zaključil svoj govor, ki je naredil na vse, tudi na neverne, mogočen utis v duši. Predsednik Harry Truman je bil rojen 8. maja 1884 v Independen-ce, Missouri na farmi, kot sin farmarja. Njegova mati še živi in je sedaj stara 91 let. Zelo značilna za dušo predsednika je njegova velika ljubezen do svoje matere. V zadnji svetovni vojni je bil na Francoskem in dosegel čast majorja. Ko se je po vojni vrnil domov, se je poročil z Miss Bessi Wallace, učiteljico publične šole v Indepen-dence, s katero ima hčer Mary Jane. Po veri je baptist in vrši svoje verske dolžnosti. On je bivši veliki mojster prostozidarskega reda v Missouri. Njegov osebni tajnik je katoličan Matthew J. Connolly, ki je končal svoje šole na katoliški univerzi Fordham v New Yorku. Njegov ozki prijatelj je Monsigno-re Tiernnan, bivši vojaški kapelan, s katerim je bil skupaj na Francoskem, kjer sta se spoznala in sta od tedaj velika prijatelja. Pri zadnjih volitvah, ko je kandidiral za mesto podpredsednika, so mu očitali, da je bil svoje dni član zloglasne organizacije Ku Klux Klanarjev, kar je pa uspešno dokazal kot laž. V politično življenje je zašel skoraj proti svoji volji. Znani politični “boss” Prendergast ga je potegnil vanjo s tem da je kandidiral na njegovi listi za sodnika svojega domačega okraja Jackson in tudi zmagal. Leta 1934 je bil izvoljen za senatorja, lansko leto pa za podpredsednika, kot kakoršen je 12. aprila letos nastopil svojo predsedniško službo. Značilna je tudi njegova ljubezen do svoje žene. “Moj glavni svetovalec je moja žena,” je izjavil.. “Ničesar ne naredim, da bi se preje ne posvetoval z njo.” Gotovo gredo tudi vse naše molitve k Bogu zanj, da bi uslišal njegovo javno molitev pred celim svetom in blagoslavljal njegovo vodstvo naše države in celega sveta, mu dal milost, da bi bil “dober in zvest hlapec svojega Boga in svojega ljudstva”, da bi mu dal “poduči jivo srce, da bo moglo soditi svoje ljudstvo in razločevati med dobrim in hudim.” VOJNE IN SV. FRANČIŠEK 1. Čas je, da mislimo. Po božji Previdnosti se je strašna vojna v Evropi končala, najstrašnejša, kolikor jih je kedaj videl človeški rod. Upanje je, da se bo v doglednem času končala vojna tudi v Aziji. Ali ni sedaj pravi čas, da začnemo vsi, ne samo državniki, resno na svetu in preprečevati take nesreče za človeški rod. že vsa leta, od kar traja ta strašna svetovna vojna, zlasti sedaj ob koncu, vsaki dan bolj vidimo vse njene strašne grozote, vse neizmerno gorje, vse trpljenje, katero je povzročila na celem svetu. Zato se vsi državniki sveta posvetujejo, vsi uredniki listov pišejo, nešteto razmišljati, kdo in kaj je povzročilo to strašno nesrečo za celi svet? Morda smo je več ali manj krivi vsi mi, ljudje sami ? Pregovor pravi: “če bi bil vedež, ne bil bi revež.” Morda velja ta pregovor tudi za vojne? Gotovo je, ako bi jasno poznali uzroke te in vseh vojn na svetu, ako bi vedeli, koliko smo jih tudi mi vsi, vsak posameznik, krivi, bomo pomagali ohraniti mir pisateljev izdaja knjige o vprašanju, kako preprečiti v bodočnosti vojne. Vse raziskuje, vse se posvetuje, vse nasvetuje razne nasvete in predloge v ta namen. V večini svetujejo, da moramo za naprej biti vedno pripravljeni na vojno, da moramo biti oboroženi stalno, da treba ustvariti mednarodno policijo, ki bo pazila, da kak narod zopet ne zapali svetovnega po- žara, in ako bi ga hotel, da se mu to prepreči, itd. Gotovo so vsi ti in taki predlogi dobri. Toda ako hočemo res pravi in trajni mir, moramo najti najprej njih pravi glavni uzrok, ki povzroča na svetu vojne? Ako bi mi vsi, vsi državniki in vsi ljudje enkrat poznali ta prvi in glavni uzrok vojn, potem bo šele mogoče najti tudi pravi način, kako vojne preprečevati in kako tako svetu zagotoviti trajni mir. 2. Glavni uzrok vojn. Sicer celi svet ve, da sta sedanjo vojno povzročila Hitler in Mussolini. Vendar ako pa pogledamo globje po uzrokih, našli bomo, da je tu še drug njen povzročitelj, ki je povzročitelj tudi vseh drugih vojn,in to je greh. Vsi, ki verujemo v Boga, vemo, da je Bog najvišji gospodar sveta. Njegova volja, njegove zapovedi so najvišji zakon za cel človeški rod. Ta Gospodar je pa močan dovolj, da lahko vse prestopke proti tem svojim zapovedim tudi kaznuje, in sicer kakor pri posamezniku, tako pri narodih. Zato vemo, da so tudi vojne v glavnem samo njegova kazen za grehe ljudi. Ko je šlo za kazen Sodome in Gomore, je Lot prosil Boga, naj prizanese mestoma. Bog je bil pripravljen pri- zanesti, če Lot najde v njih deset pravičnih. Tako so tisti, ki vojne začenjajo, samo orodje v rokah božje pravice, orodje greha samega, da se zmaščuje nad narodi, ki so grešili. Tisti, ki so križali našega Odrešenika, so bili samo zastopniki svojega naroda, ki je zašel v hudobije. Jezus je to jasno pokazal na cvetno nedeljo. Ni jokal nad svojimi križavci, temveč nad celim narodom, ko je videl, v koliko nesrečo ga bo zavedla njegova hudobija. Tako je že prerok Izajija zaklical narodu: “Tvoja namišljena modrost in tvoja nerazumevanja sta te zaslepila!” 3. Mi premalo mislimo. Kako hitro si zna človek pripisovati vse, kar je dosegel dobrega, svoje uspehe! Zmot, napak so mu pa vsikdar krivi drugi. Noče pri-poznati, da je pri njih sodeloval tudi sam. Toda nikdar ne bi smeli pozabiti, da vsikdar samo to žanjemo, kar smo sejali. Mi bi seveda radi želi, kjer nismo sejali, pobirali, kjer smo raztresali. To je pa nemogoče. Na svetu je to in tako, kakor si ljudje sami uredimo. Mi verujemo v Boga, toda nočemo priznati, da sleherno krivično dejanje, sleherni greh tudi vsakega posameznika, mora nujno vplivati ne Ako bi dali ta članek kakemu brezvernemu diplomatu, bi se mu gotovo pomilovalno nasmehnil. In vendar je tako in bo tako. Ako svet noče tega verjeti, bo moral pa še dalje na sebi čutiti bridke posledice. Hudo se nikdar ne bo premagalo s hudim, greh nikdar z grehom. Kdor le malo misli s svojimi možgani, vidi, da ima članek popolnoma prav. samo na naše lastno življenje, temveč tudi na razmere na svetu, tudi na pravičnost božjo. Na svetu razširjajo tako mnogi vsepovsod! samo sovraštvo in razdor po družinah, med narodi in med državami. Ali ni jasno, da s tem sejejo samo seme vojn? Ljudje zahtevajo za se svobodo, zahtevajo, da se njih volja uveljavlja. Toda samo za se. Pri tem se pa ne zmenijo prav nič, če ta njih svoboda pomen ja sužnost za druge. Ljudje hočejo, da je njim samim dobro. Kako je drugim, kaj jim mari? Zato, dokler ne bomo spoznali, da imajo isti uzroki vsikdar iste učinke, da prelamljanje božjih zapovedi ima in mora imeti vsikdar in povsodi iste posledice, kakor pri posamezniku, tako pri narodih, namreč gorje, trpljenje, kazen, tudi ne moremo na svetu pričakovati drugega kakor vojne. Kdaj bomo spoznali, da se Bog ne da zasmehovati človeku, da je glavni in poglavitni uzrok vseh vojn samo greh, prelamljanje božjih zapovedi, kakor posameznika, tako narodov, ki vendar obstoji iz posameznikov? Vsak greh kriči k Bogu za maščevanje in nikoli ne kliče zastonj. V vsakem grehu je seme kazni božje, čim preje se svet tega zave, tem bolje zanj. 4. Zdravilo. Trinajsto stoletje, v katerem je živel sv. Frančišek, je bilo precej podobno našemu času. Tudi takrat je svet ravno končal grozno vojno. Tudi takrat so prišli skupaj državniki na konference, da bi dali sve- tu trajni mir. Toda tudi takrat je vladala med njimi sama sebičnost, ko je vsaka stranka mislila samo nase in na svoje koristi. Tudi takrat so iskali načrtov, kakor urediti medsebojne razmere, da bo mir. Toda tudi takrat so pozabili na Boga, kot najvišjega vladarja sveta, na njegove zapovedi. Postavili so vse svoje sklepe samo na svojo človeško modrost. Takrat je pa nastopil sv. Frančišek s svojim mirovnim programom, kako urediti svet, da mu bo pravi, trajni mir zagotovljen, da se bodo žalostne razmere na svetu spremenile, izboljšale, da bodo ljudje zopet mogli srečno med seboj živeti. Njegov mirovni program je bil: Priznajmo Boga za svojega najvišjega vladarja! Priznajmo njegove zapovedi, njegov evangelij za najvišji zakon, katerega morajo priznati kakor vladujoči, tako podložni! Postavimo vse medsebojno občevanje, kakor med posamezniki, kakor med državami, na najvišji božji zakon: Ljubi Boga in ljubi bližnjega! Da se bo pa to doseglo, je potrebna reformacija vsakega posameznega človeka, vsakega človeškega srca posebej, če bodo za ta program pridobljeni posamezniki, bo pridobljena skupnost, narod. In šel je na delo, da uresniči svoj program. Ustanovil je redove, ki naj delajo na tem programu, da ga izvedejo. Božje usmiljenje mu je dalo pomočnike, kakor sv. Dominika. In kj-er so ti možje nastopili, kjer jih je ljudstvo sprejelo in jim sledilo, je moral biti nujno mir, so se morale razmere izboljšati. Zanimivo je, da se je vršila konferenca narodov za organizacijo sveta, ki naj da svetu trajni mir, v mestu, ki nosi njegovo ime: San Francisco. Ali ni Bog s tem pokazal vsem državnikom sveta, na kakšno podlago naj postavijo svoja posvetovanja, svojo mednarodno organizacijo, program svetovnega miru, če hočejo res dati svetu trajni mir? če hočejo preprečiti vojne? Seveda najbrže ni bil med temi zastopniki narodov sveta niti eden, ki bi se bil tega zavedel, ali saj na to mislil. Gotovo pa je, da bodo vsi zaključki te konference in vseh drugih konferenc brez vsakega pomena, brez koristi, dokler ne bodo postavljeni na to osnovno, edino podlago. Vse mednarodne organizacije, vse lige, ničesar, ne bo preprečilo vojn, brez tega, frančiško-vega programa. Zato pa papeži toliko priporočajo, da naj proučujemo saj mi katoliki veliko življenje in delovanje tega velikega moža, da ga bomo razumeli in se po njem ravnali. 5. Bodimo odkritosrčni do sebe? Da, če hočemo samim sebi dobro, če hočemo storiti svoj delež pri delu za svetovni trajni mir, za odpravo vojn, bodimo odkritosrčni do sebe in začnimo vsak pri sebi odpravljati uzrok vojne — greh. Začnimo pa tudi vsak pri svojih znancih in prijateljih s tem delom. Katoličani se bodo morali lotiti tega velikega dela in začeti v tem smislu delati za svetovni mir. To bo veliko delo. Toda kaj se doseže brez truda, žrtev in dela? Dajmo svojim državam, narodom mož voditeljev, ki bodo prežeti s tem prepričanjem in temu primerno tudi delovali. Vsak izmed nas naj pa takoj napove boj grehu in vsemu, kar je hudo. Oklenimo se s celim srcem božjih zapovedi, ki naj nam zopet postanejo najvišji zakon, katerega si ne bomo nikdar upali prelomiti v strahu, da s prelamljanjem kličemo samo kazen na se in na narod, državo. Zlasti pa veliko molimo, da bi se Bog usmilil ubogega človeškega rodu in mu dal voditeljev, ki se bodo zavedli glavnega in največjega uzroka vseh vojn — hudobije greha, pa tudi dolžnosti, da bodo pred vsem priznali božje zapovedi, in po njih uravnali vse državno in in meddržavno življenje narodov na svetu. Rev. Marcel Marinšek OFM. • Za zmago v vojni so potrebne samo tri stvari: prvič denar, drugič denar in tretjič denar. Kdor ima denar bo imel zmago. • Za vsak uspeh v življenju so potrebne tri stvari: prvič delo, drugič delo in tretjič delo. Kdor dela vstrajno, bo imel uspeh. • Človeška sreča ni v glavi, tudi ne v žepu, najmanj v želodcu, temveč samo v srcu. TRI OBLETNICA---PRVA 11 ii i n i m 11. ii 11 ii ii i m... ii ...... m m m m m i n i ii ■ n i ■ 11 ti i ii i ti • n ■ i n i n m n 11 ii 1111 n 1111 ii i i ii 11 n 111 m i ii i n n z^imimiiiimiMimiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMimiiiiimiiiitimmiiiiiimiiiiiiiiiiimiimiimiiiiiimiiiimmiiiiiiiiii 11 ii i ii i m m 111 ut n 11 n i n 1111 n 1111 m m i m 111111 n 11 n m m m i n ■ ■■ i ii i ■ n ■ i >ii n t m m m m m m i m m ii mi i • i • imi m m m im J IjiMFiiiimiiiiiiiiiiiiiimiMiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimiiiMMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiMiiiiiiiiiiimiiiim JANEZ PAVLIN, MISIJONAR V MINNESOTI m iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiMiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiin /Aiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii'iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii7iiii 1111111M1111111111111 ■ 11111 ■ I ■ 111 ■ I" 1111111111111111111111111111111111111II111111111111111111111111 11111111111111111111111111111111M111 Illllllllllllllllllllll lllllll llllll lil lil llllllllllll mil GOSPODU Pavlinu je že lani pisal Slo-A f 111 venski koledar, ko je j j lil skromno praznoval VI JVJ petdesetletnico prav posebne vrste, namreč sestanka, ki ga je ta misijonar imel poleti 1895 z bogoslovcem Matijo Šavsom na Toweru v severni Minnesoti. Prav za prav je pa bilo to praznovanje le postransko. Glavni namen, katerega je urednik Koledarja imel, je bil očitno drugi; želel je predvsem bralcem podati zanimivi spis, ki se je našel v šavsovi zapuščini, o “Prvem in zadnjem sestanku s pokojnim č. g. J. Pavlinom.” Napisal ga je rajnki dekan Šavs po smrti misijonarja Pavlina. Za objavo tega spisa smo uredniku lahko hvaležni. V njem je g. Šavs mojstrsko naslikal gospoda Buha in Pavlina, tako da smo ju videli kakor živa pred nami. Zlasti nazorno je predočil g. Pavlina, ki igra glavno vlogo v spisu. Bržkone ni nobenega bralca, ki se ni prijetno zabaval ob nedolžnem, otroškem veselju, s katerim je dovzetni gospod občudoval krasoto božje narave. Da smo spis bolje umeli, mu je P. A. B. dodal prikladno razlago, v katero je vpletel tudi živi jen je-pisno črtico o g. Pavlinu, natisnjeno v Tunkovi knjigi “Amerika in Amerikanci.” V tisto na naglem napisano črtico se je pa vrinilo nekoliko napak, ki se bodo v sledečih vrsticah popravile ali izpustile. Razen tega je pa sedaj ravno petdeset let, kar se je g. Pavlin v večnost preselil. Torej letos obhajamo 50 letnico njegove prerane smrti. Zato se spodobi, da mu posvetimo vsaj nekaj stavkov v spomin. Prav veliko novega sicer ni sporočiti, ker njegovih pisem nismo dobili, a kar je, se zdi vredno ohraniti tudi v naši besedi. 1. Janez Pavlin se je rodil 8. grudna 1848 v Podbrezju na Gorenjskem. (Piše se tudi “v Podbrez-jah”, a domačini rabijo menda samo ednino.) Ta majhna vas stoji pičle pol ure nad Podnartom in dobrih šest milj severnozapadno od Kranja. Hiši se je po domače reklo pri Franckovih. Trgovali so z vinom ter bili premožni in ugledni. Deček je bil nadarjen in pobožen, zato so ga starši poslali v šolo, da se izuči za “gospoda”. Ljudsko šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval najbrže v Kranju. Ko mu je bilo 15 let, se je vrnil v domovino indijanski misijonar Franc Pirc in posetil tudi Podbrezje, svojo nekdanjo župnijo; trikrat je tam pridigal v nagnečenih cerkvah in tako zanimanje za ameriške misijone še poglobil. Na višji gimnaziji v Ljubljani je Janez sklenil sam misijonar postati. Priliko za uresničenje tega sklepa mu je dal č. g. Jožef Buh, ki je poleti 1870 prišel v Evropo nabirat bogoslovce za minnesotske misijone. Prijavil se mu je tudi naš Pavlin. Imel je nad 21. let, ko je popustil doto in bodoče udobno življenje v domovini ter se v začetku kimavca odpravil v Ameriko, pripravljen, če treba, prebiti ostalo življenje v najrevnejših misijonih. Bilo je prav v času, ko sta se Prus in Francoz klestila pri Sedanu. Z Buhom so potovali razen Pavlina še kranjski Slovenci: mizar Martin Mikuš, dve Katarini Buh in Marija Trobec, sestra poznejšega škofa Trobca. Spotoma se jim je pridružilo tudi še šest nemških dijakov. Vozili so se skoz Dunaj, Mona-kovo in Ulm. Od tod dalje so se morali večkrat presedati z vlaka na vlak, ker se je bil Prus polastil vseh železnic za svojo vojsko. Opazovali so, kako so se Nemci pruskih zmag veselili in jih slavili; povsod je bilo vse v zastavah in vencih. V Mannheimu so se naši Ame- ričani vkrcali na parnik in po Renu pluli v Kolin. Od tam so šli v An-twerpen in dalje po razburkanem Severnem morju na Angleško v Hull. V torek, 20. kimavca, so na parniku “Batavia” odrinili iz Liverpoola na Atlantsko morje. Z njimi se je vozilo čez tisoč popotnikov. Bili so trinajst dni na morju. V soboto, 1. vinotoka, pozno zvečer so se srečno pripeljali v New York. Vendar so se pa šele v ponedeljek izkrcali v Časti e Gardenu, ker v nedeljo Američani niso dela- li. V torek so jo pobrali iz New Torka proti zapadu. Pavlin jo je s popotnim tovarišem Tirolcem A-lojzijem Stecherjem odkuril iz Chicaga v Milwaukee in se tam v semenišču sv. Frančiška ali Salezi-janišču vpisal kot bogoslovec za škofijo sv. Pavla v Minnesoti. Nekaj dni potem je tja prispel tudi Luka Možina, bogoslovec za škofijo Marquette, Mich. 2. Dne 30. vinotoka 1870 je Pavlin pisal domov in sporočil nekaj svojih prvih vtiskov o Ameriki. Nekatere stvari iz tega pisma je ljubljanska Zgodnja Danica priobčila, češ da bi utegnile bralce mikati. Povedal je med drugim tole: “Vino je tukaj (v Milvvaukee) silno drago; polič navadne vrste velja dva goldinarja, boljše vrste šest do deset goldinarjev. Namesto vina se tu pri jedi pije kava ali pa čaj. če kdo hoče v gostilnici jesti, mora naprej plačati, navadno en ali poldrugi goldinar. Potem dobi predse tri, štiri ali pet jedi hkrati brez juhe. Zdaj naj pa je, kolikor in kar hoče, samo hitro mora jesti. Počasi jesti je tukaj znamenje lenobe in sramota. Tu, kjer sem sedaj, jemo ob določenih časih. Jedi so dobre in jih je dovolj. A silno hitro je treba jesti, sicer si lačen. Južina se konča v desetih minutah, večerja v osmih, zajtrk v šestih minutah. Nekateri tako urno jedo, da jim vroče postaja. Mojemu sosedu je neki večer celo pot po čelu pritekel, tako se je revež trudil. Hiša, kjer sem zdaj, je blizu mesta Milvvaukee, ki šteje 70.000 prebivalcev. V tej hiši je skoraj dvesto dijakov, ki se uče za duhovski stan. Nekateri so še majhni in mladi, drugi pa že priletni kakor gorenjski fajmoštri. Smo pa iz vseh krajev, iz vseh delov sveta. Avstrijcev je samo sedem, največ je Nemcev in Angležev, eden je celo od črnega morja. Imamo pa v vsej hiši samo eno peč. Iz te peči so napeljane cevi v posamezne sobe. Po teh ceveh pa pride vroča voda in greje. Peči so nekako tako narejene kakor pri železničnih strojih. Sobe, v katerih podnevi stanujemo, so jako velike. Tista, v kateri sem jaz, ima prostora za 60 do 70 ljudi, pa si nismo na poti. Zraven hiše je zelo veliko jezero, Michigansko po imenu, kjer se včasih celo majnika led naredi. Mraz je tukaj dvakrat hujši kakor pri vas, vročina prav tako. Mesta silno hitro rastejo in ljudstvo se vanja kar usiplje. Tako tudi mesto Chicago. Pred 36 leti so bile tam samo tri revne koče, sedaj je že toliko mesto kakor štirje Gradci; šteje 300.000 ljudi, tudi nekaj Kranjcev. Neki ondotni Kočevar, ki je še pred desetimi leti z drobno kramo kupčeval, ima zdaj premoženja za sto tisoč goldinarjev. Neki Kranjec v Chicagu ima že blizu milijona premoženja. Denar pa tudi ni toliko vreden kot pri vas. Tukaj je zelo mnogo ver. Prav veliko ljudi neče nobene vere poznati. Mnogi starši nikakor nočejo pošiljati otroke v šole, kjer se krščanski nauk uči. Vera, menijo, premalo nese.” K temu je urednik Zgodnje Danice pripomnil: “Torej v tem oziru tisti svoj zarod izpostavijo nevarnosti glede zveličanja, kateri se v Ameriko preselijo.” “Železnične proge tukaj niso nič zagrajene,” je pisal Pavlin dalje; “zato se veliko ljudi povozi. Mnogo nesreč se tudi agodi, ker so trač- Življenjepisi naših slovenskih ameriških pijonirjev izpod peresa Msgra. Zaplotnika so že od leta 1915, ko je naš Koledar priobčil prvega, dragoceni prispevt ki za zgodovino ameriških Slovencev. Kar lahko smo ponosni na veliko delo, ki ga je naš narod po teh svojih pijonirjih doprinesel za veličino in napredek naše nove domovine USA. Tudi letošnji članek o Rev. Pavlinu je zelo zanimiv in ga bodo čitatelji s hvaležnostjo čitali. Ker je pa ravno 30 let, od kar je priobčil prvega, prinaša letošnji Koledar na drugem mestu seznam do sedaj priobčenih življenjepisov Msgra. Zaplotnika. niče slabe in včasih vlak tako hitro potegne, da je groza. Kdor se hoče v Ameriki više povzpeti, mora biti nekoliko zvit; slame ali ajdovice ne sme v glavi imeti, se nikomur ne zameriti, a usmiljenih ljudi tudi ne sme pričakovati. t Tukaj vsak zase skrbi. Brezvestnežev ne manjka v Ameriki, zlasti takih, ki ne poznajo nobenega razločka med lastnim in tujim premoženjem. V New Yorku je zelo veliko žepnih tatov. Na ulici se bo ponevedoma v te zaletel in ti medtem kar v hipu odščipnil uro ali pa segel v malho.” 3. Sledeče poletje je Luka Možina odšel v Michigan, Pavlin pa je ostal še v Salezijanišču — edini Slovenec med Nemci in Irci — ter bogoslovne študije nadaljeval. Dovršil jih je prej kot v treh letih, nakar se je odpravil v Minnesoto. Tam ga je škof Tomaž Grace 16. sušca 1873 posvetil v duhovnika, kakor je zapisano v knjigi ordinacij v St. Paulu. (Nemški Schematismus za 1. 1892 ima 15. marca.) Novo mašo je pel v Wabashi pri župniku Jakobu Trobcu, poznejšem šent-klavdskem škofu. Nato je bil p Ignacij Trpin. Governer Frank Kdor je poznal Laushe -J>obH*je rodi-telje Ohioske-ga governer j a Franka Laushe, pripoveduje, da je njih sin governer Laushe povzel po svojih starših vse tiste lepe lastnosti in zmožnosti, ki so ga dvignile v to, kar je danes, governer ene izmed najvplivnejših držav naše Unije, pred vsem njegovo popularnost. S temi lastnostmi si je znal takoj v nastopu v javnost pridobiti v vseh slojih izredno priljubljenost in naklojenost, da so bile njegove volivne kampanje lahke in uspešne. Njegov oče Alojzij Lavše je bil rojen politik. Bil je THE FIRST NATIONAL BANK LEMONT, ILLINOIS • Member Federal Deposit Insurance Corporation navdušen pristaš demokratske stranke. Bil je po stanu gostilničar. Ko se je od leta 1890 začel vsipati slovenski narod v Cleveland in je naselbina izredno hitro napredovala, je potrebovala takih mož, trgovcev, ki so stopili na vodstvo naselbine. Ker je znal dobro nemščino, ki je v tistih časih veljala toliko kot angleščina, ga je to še posebno vsposobilo, da je sprejel vodilno vlogo, ker je s tem lahko pomagal novodošlim v najrazličnejših zadevah in potrebah, tako pri dobivanju državljanstva, kot tolmač na sodnijah in pri iskanju dela. Kmalu po svojem prihodu se je začel udejstvovati tudi v lokalni politiki in je tako pripravljal pot svojemu sinu governerju Franku, dal mu pa tudi politične svoje zmožnosti. Njegova mati Frances je bila v celi naselbini spoštovana in ljubljena dobrotnica revnih in lačnih. Malo je slovenskih žen, ki bi si bile znale s svojim nastopom in svojimi dobrimi deli pridobiti tolik vpliv v naselbini, kakor ravno Lovšetova mama. Pri Lovšetovih ni bilo bogastva. Zaslužki tudi v gostilni tiste čase, so bili pičli, družina je bila velika, vse je bilo treba šolati in jim pomagati do vzgoje za njih bodoče življenje. Pa pri vseh teh svojih skromnih sredstvih je Mrs. Lovše našla možnost tolike svoje darežljivosti in dobrodelja. Vsako opoldne je bila njena kuhinja polna lačnih, ki so dobili zastonj obede. Da, znano je bilo, če ni mogla pomagati komu, kadar jo je kdo prosil pomoči, se je zjokala, tako ji je bilo hudo. Njeno srce je bilo veliko. Prav taka je bila tudi kot mati svoje družine. Stroga, pa dobra. Zato ni čuda, da je vzgojila tako odlične sinove in hčere. Eden je zobozdravnik, drugi odvetnik. Hči Jozefina je znana po vsej Ameriki in v stari domovini po rekordnih ploščah, kjer je pela skupaj z Udo-vičevo. Bila je pevka na cerkvenem koru, ko se je ustanavljala župnija sv. Vida, in pozneje dolgo let. če vse to vpoštevamo in mislimo na njen položaj kot matere-gospo-dinje v gostilni, jo moramo spoštovati, kako je vse to zmogla. Bila je globoko verna. Governer F. Lavše V takem družinskem ozračju je bil vzgojen sin governer Frank Laushe in tako lahko razumemo, da mu je bilo mogoče se povspeti tako visoko v našem ameriškem javnem političnem življenju. Že ko je nastopil kot športnik pri Base Bali igrah, si je takoj pridobil ljubezen vseh in javen sloves. Potem je postal sodnik. Zlasti v tej službi so mu prišle vse lastnosti njegove družine prav, oče kot spreten politik, mati kot usmiljena Samaritanka v kuhinji in drugače, ki je čutila s trpečimi. Zato je bil kot sodnik skrajno priljubljen, moder in pravičen, da ga je vse občudovalo. Znal je presojati življenje tako, kakoršno je v resnici v vsakdanjem življenju. On je tudi izvrsten govornik, ki zna pridobivati srca vseh, ki ga poslušajo. Značilna lastnost je zlasti njegovo poštenje, pa tudi njegova možatost, s katero se ne boji pohvaliti dobro, pa ožigosati vse, kar ni prav. Ne denar, ne ničesar drugega, ni dvignilo governerja Lausheta na visoko mesto, katero sedaj zavzema, temveč samo njegovo splošno znano poštenje, pa njegove govorniške zmožnosti. S svojimi govori kar vžge. Governer Laushe je gotovo v čast slovenskemu narodu. Zato vsi želimo, da bi se vspel še višje, da do najvišje službe v državi USA, kar mu žele tudi mnogoštevilni njegovi prijatelji in pristaši po celi državi. Tako splošno priljubljenega in spoštovanega governerja država Ohio še ni imela. Anton Grdina. Rev. Mihael Golob V Bridgepor- — 40 let mašnik tu' Conn' se je meseca avgusta tamkajšna slovenska naselbina, organizirana v župnijo sv. Križa, oblekla v slavnostno obleko in se zbrala okrog svojega župnika Rev. Mihaela Goloba, štirideset let je preteklo, od kar ga je mariborski škof Dr. Napotnik posvetil v duhovnika. To priliko je župnija SERVICING CHICAGO and Surrounding Territory FOR FIFTY YEARS EDWARD HINES LUMBER COMPANV Chicago, Illinois i J. L. ADLER INC. ROOFING & SIDING CONTRACTORS Ruberoid Products 12 New Street Joliet, Illinois izkoristila, da mu pove, kako mu je hvaležna za vse obilno veliko delo, ki ga je izvršil za naselbino in župnijo v svojem 33 letnem bivanju v Bridgeportu. Ob tej priliki je pa tudi slovenski narod dolžan, da mu pove, kako mu je hvaležen, za vse njegovo veliko delo, njegove žrtve, pa tudi njegovo trpljenje doma na štajer- Rev. Mihael Golob skem, zlasti pa, da je tu v Ameriki obdelal košček slovenskega vinograda Gospodovega, ki bi bil naj-brže brez njega ostal neobdelan in zanemarjen, če bi se ga bil pa kdo drugi lotil, pa najbrže neskončan. Zdi se, da ga je že doma v domovini Previdnost božja pripravila na to njegovo veliko delo v Ameriki in poskrbela za skušnjo, kakoršno je potreboval in tudi spretno izrabil pri svojem delovanju v Bridgeportu, poskrbela pa tudi, da je prišel sem v Ameriko. Ta slovenska župnija v Bridgeportu je izključno prekmurska župnija. Prekmurski Slovenci imajo svojo svojsko težko zgodovino za seboj, težjo, kakor ostali slovenski narod. Dolga stoletja so bili pod kruto peto oholih Madjarov. Posebno težke razmere so za nje nastale, ko je Madjarska postala v Avstriji država v državi in je Prekmurje padlo pod Madjarsko. Od tedaj so Madjarji vse sposkusili in tudi vse storili, da bi jih bili pomad j ar j ili. Vzeli so jim vse njih narodno življenje, vzeli šole, vzeli organizacije, vse. Obdali so jih s kitajskim zidom in jih ločili od ostalega slovenskega naroda. Tako je primoran Prekmurec razvijal svoje narodno življenje in tudi svoj narodni značaj in svoje prekmursko narečje jezika. On ni svojega “jezika” govoril, “temveč je svojo “reč” “gučal”. Tudi v Prekmurju je ostal edini njegov duhovnik njegov branitelj in učitelj, ki mu je vzdržal v cerkvi njegov jezik in njegov narodni značaj. Prekmurci so imeli velike svoje voditelje, ko so trpeli in žrtvovali zanj, kakor na pr. Rev. Jože Klekel in drugih narodnih mučenikov cela vrsta. Ko se je začelo veliko izseljenstvo iz srednje Evrope v Ameriko, je tudi Prekmurec vzel svojo popotno palico in bežal v Ameriko si iskat boljšega kruha, še več pa svobode. Toda toliko stoletij pod Madjarji, ločen od ostalih Slovencev, je bilo čisto naravno, da se je tudi v Ameriki naseljeval med Madjarji in se tako pridružil madjar-skim župnijam. Tako je bilo v Beth-lehemu, Pa., tako v Bridgeportu, Conn., tako po drugih njegovih naselbinah. Tudi ameriški Madjarji so pa smatrali Prekmurca za svo- Slovenska cwerkev v Bridgeport, Conn. j ega sužnja in tako po teh župnijah z njim ravnali. Plačaj, garaj, delaj, pa tiho bodi brez vsakih pravic. Toda prekmurski Slovenci so kmalu tu v Ameriki začutili prijeten vpliv ameriške svobode, se ta- ko začeli zavedati svoje sužnosti, tako si pa utirati svojo lastno pot narodnega, pa tudi cerkvenega u-dejstvovanja. Začeli so misliti na svoje slovenske, prekmurske župnije. Toda gotovo je, da bi se ne bili dosegli saj dve obstoječi prekmurski župniji v Ameriki, ko bi ne bili dobili tudi v Ameriki duhovnikov, ki so jih razumeli, se jih usmilili, šli med nje in jim pomagali do osvoboditve, do lastnih prekmurskih župnij. Tako so slovenski frančiškani dosegli ustanovitev prekmurske župnije sv. Jožefa v Bethlehemu, Pa. Za Bridgeportske Prekmurce je pa poskrbel sam Bog, s tem, da jim je poslal Fathra Goloba. Rev. Golob je pribežal v Ameriko kot štajerski narodni mučenik. Kaplanoval je po župnijah, kjer je avstrijski germanizem posebno divje nastopal za ponemčenje štajerskih Slovencev. Father Golob kot navdušen narodnjak se je po teh župnijah neustrašeno postavil v bran svojega naroda proti ponem-čevalnim agentom vlade in proti nemškutarskim odpadnikom. Ti so ga pa seveda smrtno zasovražili in sklenili, da ga uničijo. Doma mu ni bilo več obstati. Tako je božja Previdnost poskrbela, da je prišel v Ameriko, ker ga je potrebovala za veliko delo, ki ga naj izvrši, in ki ga je tudi sijajno izvršil. V Ameriko je prišel 1912 ravno, ko je šlo za ustanovitev frančiškanskega komisarijata, pri katerem delu je Father Golob krepko pomagal. Najprej se je nastanil pri frančiškanih v Rockland Lake, N. Y., kjer je bila takrat materina hi- ša. Da jim pomaga, je sprejel za pol leta oskrbo njujorških Slovencev. Po ustanovitvi komisarijata je odšel v Bridgeport, da ustanovi lastno župnijo ondotnim prekmurskim Slovencem. Najprej se je tam naselil kot kaplan pri slovaški župniji sv. Janeza, od koder je takoj razvil živahno delo za ustanovitev župnije. Na Božič 1912 je imel za bridgeport-ske Slovence prvikrat slovensko službo božjo v slovaški cerkvi, meseca januarja je pa že začel z redno službo božjo v francoski cerkvi, ker je bila slovaška predaleč od njih. 13. junija je bila ustanovljena nova župnija sv. Križa. Družin je bilo takrat nekako 300. Pravijo, da je vsak začetek težak. Tudi njegov ni bil lahek. Drugega ni imel on in ne ljudstvo kot dobro voljo. Trebalo je zato od hiše do hiše okoli ljudi, prositi in zbirati prispevkov za stavbo nove cerkve. Po dveh letih se je nabralo toliko, da je kupil zemljišče za $4,000.00 in začel delo na novi cerkvi. Prvo nedeljo v avgustu je bil blagoslovljen ogelni kamen, 28. novembra je bila pa že nova cerkev blagoslovljena. Z velikim veseljem se je ta dan fara zbrala v novi “hišici očetovi”, kakor je slavnostni govornik Rev. P. Kazimir Zakrajšek predstavil ljudem novo župnijsko cerkev. Stavba cerkve in njena oprava je stala blizu $50,000.00. Društvo sv. Jožefa št. 148 KSKJ in Marijina Družba so kupili in darovali oltarje. Posamezni farani pa kipe. Dve leti pozneje je bilo sezidano župnišče poleg cerkve. Za silo je 1* ' •M N. M M i. | RIDE THE KUPUJ IN VARČUJ pri TRIKRYL'S BLUEBIRD DEPARTMENT BUS STORE SYSTEM 2110-14 West Cermak Road Hourly Service Betvveen • CHICAGO & JOLIET Nalagaj on Highways U. S. 66 svoje prihranke v War Bonde in Stamps and 4-A h ■ —,—.—.— — * z bilo vse poskrbljeno, kakor treba za faro. Treba je bilo misliti, kako rešiti cerkveno premoženje dolga. Tekom let je bil dolg izplačan, veliki kos zemljišča dokupljen, pripravljen za bodočo farno šolo. Leta 1918 je znani, zdaj že pokojni, akademski slikar Ivan Gosar cerkev preslikal s tako spretnostjo, da mu še danes vsakdo daje zasluženo priznanje. V zadnjih 13 letih gre posebno priznanje Društvu Krščanskih Mater za obstanek in napredek župnije. Z raznimi prireditvami so dobre žene tekom svojega društvenega obstanka cerkvi nabrale in darovale nad 10 tisoč dolarjev. V zadnjih dveh letih je cerkev dobila nova barvana okna v vrednosti $5,000.00. Letos pa se fara pripravlja obhajati svojo tridesetletnico cerkve s tem, da bo cerkev znotraj in zunaj popolnoma prenovljena, kar bo stalo nad 10 tisoč dolarjev. Ustanovitev župnije sv. Križa v Bridgeportu za Fathra Goloba ni bilo lahka radi odpora Madjarov proti ločitvi Slovencev od njih župnije. Tolik je bil odpor, da bi ga najbrže nihče ne premagal, kakor Father Golob s svojimi zmožnostmi in dotedanjo življensko skušnjo z Nemci doma. Kdor je od blizu opazoval in videl vse veliko, pa težko delo Fathra Goloba, ga je moral občudovati, s koliko spretnostjo je premagoval vse nastale težave, občudoval ga je pa tudi v njegovih velikih žrtvah, v njegovem trpljenju, ki mu ga je povzročalo. Njegova možata odločnost, njegova brezprimerna delavnost je zmagala na celi črti. Njegov škof v Hartfordu je kmalu spoznal vse lepe lastnosti njegove, njegovo veliko delo, pa tudi njegove velike uspehe in ga je zato visoko čislal in spoštoval. Ko ob štiridesetletnici svojega mašništva gleda Father Golob nazaj na svoje veliko delo doma na Štajerskem, na svoje veliko trpljenje tam, pa zlasti na svoje bogato delo v Bridgeportu, tudi na trpljenje in žrtve tukaj, ki mu jih je prinesla njegova življenska pot, lahko vidi, kako ga je lepo vodila samo božja Previdnost in mu samo ona poverila ta velika dela, da jih za njo izvrši. In to mu je danes lahko v sladko zadoščenje in v plačilo za vse to. Vse to mu bo pa plačal Bog sam, ko bo prišel k njemu. Želimo mu, da bi ga Bog ohranil Bridgeportski slovenski naselbini, kjer del ju je že nad 33 let, še mnogo let zdravega in čilega! Msgr. Nageleisen — biseromašnik Julija meseca 1945 je obhajal v N e w Torku v Leo House svojo 60 letnico mašništva velik dobrotnik njujor-ških Slovencev Monsignore Rt. Rev. John Nageleisen, bivši župnik cerkve sv. Miklavža v New Torku. Da se je mogla ustanoviti slovenska župnija v New Torku, je veliko njegovo delo. V njegovi cerkvi se je začela 1908 redna slovenska služba božja in se vršila do tedaj, da so si njujorški Slovenski postavili svojo lastno cerkev na St. Marks Plače. Za vsa leta jim je dal brezplačno na razpolago svojo cerkev in svojo dvorano za društve- no in kulturno delo. Pri njem so stanovali duhovniki, ki so oskrbovali tista leta cerkveno občino. V njegovem župnišču se je rodil list “Ave Maria”, katerega dobrotnik in podpornik je bil vsa leta. Zlasti so pa največ njegove zasluge, da se je mogel ustanoviti slovenski frančiškanski komisarijat v Ameriki. Njegov začetek se je u-stanovil v njegovem župnišču, kjer so prvi slovenski patri stanovali in našli gostoljubno hišo in svoj dom. Ko je spoznal razmere med ameriškimi Slovenci in videl kako potrebni so slovenski misijonarji, je bil on, ki je pridobil njujorškega nadškofa, da je pisal v Ljubljano po več patrov in da jim je dal Rock-land Lake, kjer se je mogla ustanoviti prva samostanska družina v Ameriki. Pri nasprotovanju tistih let bi se bilo težko dalo to doseči brez njegove tako vspešne pomoči. Monsignore Nageleisen je sedaj že 85 let star, pa je še čil in zdrav in še vedno opravlja službo rektorja izseljenske hiše Leo House. Ob njegovem jubileju se ga mora tudi Koledar “Ave Maria” spomniti in mu častitati ter se mu zahvaliti javno za vse obilno dobro, ki ga je storil za ameriške Slovence, zlasti za njujorško slovensko naselbino. Naj ga Bog ohrani še mnogo let tako čilega in zdravega, kakor je sedaj. t John R. 28. februarja 1945 je StArLf.r.7 umrl v Laurium pri Ca-lumetu odličen ameriški Slovenec f John R. Sterbenz. Rojen je bil 1857 v Starem trgu pri Poljanah, okraj černomelj. V Ameriko je prišel 1882 in se naselil v Laurium pri Calumetu, kjer je tudi umrl. Bil je rudar, pozneje je bil svečar, potem pa vsa leta v bakrenem rudniku. Imel je veliko družino sedem otrok. V KSKJ je imel dolga leta najrazličnejše urade, bil je tudi večkratni predsednik. Bil je ustanovnik slovenske župnije sv. Jožefa v Calumetu in veliko letni kolektor. Blag bodi spomin temu možu jeklenega značaj in vernemu sinu svojega naroda! Umrl je v visokih letih starosti in odšel k svojemu Bogu po plačilo, kateremu je v življenju zvesto služil vsa leta. Po svojem značaju je bil zelo preprosta in ponižna duša, skrajno skromen in preprost, da bi nihče ne sodil, da je v njem tako plemeniti značaj, da so v njem tako odlične zmožnosti, kakoršne je pokazal pri vseh službah po društvih in v je-dnoti. Vsi, ki so ga pobližje poznali, so ga občudovali in spoštovali. Na njem ni bilo ničesar prisiljenega, ničesar skritega. Z vsakim skrajno prijazen, vsakemu odkrit prijatelj, si je tako pridobival srca svojih rojakov. Vse svoje lepe zmožnosti je pokazal zlasti kot predsednik KSKJ, pozneje pa kot porotnik jednote. Pravila jednote je poznal na pamet. Kadar je šlo za kako vprašanje za pravila ali proti pravilom, pri raznih pritožbah na porotni odbor, je vsikdar strankam odgovarjal: “Kar jedno-tina pravila poglejte. Na strani tej in tej vam dajejo odgovor!” Da, ko bi ne bil tako skromnega značaja, bi bil lahko predsednik jednote vsa leta. Toda ameriška razvada iz naše politike se je vtepla tudi v organizacije, ki bi se nikdar ne bila smela. Tako se pogosto prezre zlato in pravo zaslužno delo. Naj v miru počiva! Anton Grdina. če govorimo o t Frank Opeka možu> M je vse storil, da bi bil vzor pravilno urejenega življenja, da bi bil vreden sin svojega naroda, ki je pa tudi imel odločno voljo tek svojega življenja dokončati v delu za svojo družino in za svoj narod, ostati zvest svoji veri, imamo lep zgled za to v pokojnem Franku Opeka iz Waukegana, 111. Bil je rojen na Vrhniki 1875 iz znane šarovčeve družine, verne, poštene katoliške slovenske družine, ki je dala vinogradu Gospodovemu dva sinova duhovnika, pokojnega kanonika Dr. Mihaela Opeko in župnika Janeza Opeko v Šmartnem v Tuhinjski dolini. V Ameriko je prišel 1998 in se naselil v North Chicago, kjer se je poročil z Jerico Stražišar in bil oče osmerih otrok. Ves čas je bil zvest faran svoje župnije v Waukeganu in pomagal pri delu za njen napredek pri vsaki priliki. Tudi na društvenem polju je bil delaven. Ko se je ustanovilo v naselbini prvo slovensko društvo sv. Jožefa KSKJ, je bil izvoljen za za- pisnikarja in imel skoraj ves čas do svoje bolezni v društvu razne urade, zadnja leta je bil njegov predsednik. Pri KSKJ v glavnem uradu je imel različne službe dolga leta, dokler ni bil na konvenciji v Pittsburghu 1926 izvoljen za predsednika, katero mesto je držal osem let. Ko ni bil več predsednik, ga je jednota izvolila za častnega predsednika. Da moremo pravilno presoditi življenje in delovanje posameznika, moramo vsikdar vpoštevati razmere, v katerih je živel in delal. Tako tudi pri Franku Opeka. Že iz domače hiše je šel v svet s trdno podlago vernega slovenskega sina. Na tej podlagi je potem usmerjal svoje delo v naselbini in v slovenski javnosti v Ameriki, kot družinski oče, kot faran, kot trgovec, pa tudi kot uradnik v odborih društva doma in v jednoti, zlasti kot predsednik KSKJ. Bil je zelo miroljubnega značaja, ker je bil prepričan, da se na ta način največ doseže. S tem si je pa pridobil naklonjenost vseh, ki so ga pobližje poznali in z njim delali. Naj mu bo za vse te njegove čednosti, pa tudi za vse njegovo delo ohranjen med našim katoliškim narodom v Ameriki časten spomin. Naj pa najde veliko posnemovalcev, ki bodo sledili njegova pota življenja in dela. Umrl je 30. decembra 1944. Naj v miru počiva! Anton Grdina. • Vsi smo slabi ljudje, pa nikogar ne imej za slabšega, kot si ti sam. V Chicago sta na tiho praznovala svojo srebrno poroko, v naselbini chicaški sv. Štefana dobro poznana Mr. in Mrs. Karol Boncha, 1943 W. 22 Plače. Poročila sta se v Sheboyganu med sv. mašo, katero je daroval Rev. Alojzij Mlinar ob azistenci Rev. James Cherne in pokojnega Rev. Anton Soj ar, čigar dolgoletna gospodinja je bila Mrs. Boncha. Mr. Boncha je doma iz Vižmarij pri Št. Vidu pod šmarno goro. Mrs. Boncha, rojena Cheplak, je pa iz velike Čeplakove družine iz Bočne v Savinjski dolini na Štajerskem. Oba bivata tukaj v Ameriki že blizu 40 let. Oba sta dobra farana cerkve sv. Štefana v Chicago. Imata dve hčeri Mary in Anne, ki sta obe še doma, v veselje svojim starišem. Imata svoj lastni dom blizu cerkve. Ob srebrnem jubileju želimo obema in družini obilo lepih in zdravih dni, obilo blagoslova, da bi srečno praznovala tudi še zlato poroko. OTOK RAB - SLOVENSKO POKOPALIŠČE (Poročilo iz starega kraja.) AJSTRAŠNEJŠI dokaz za izdajalsko zaroto, ki jo je komunistična Osvobodilna Fronta sklenila s fašistično vojsko proti lastnemu narodu, so koncentracijska taborišča, v katera so leta 1942, laški vojaki odvlekli kakih 25,000 Slovencev. Razmere, v katerih so ti po večini popolnoma nedolžni Slovenci živeli, so bile tako, da so udarjale v obraz vsem človečanskim načelom, pa tudi določbam mednarodnega prava. Tu se hočemo omejiti samo na kratko sliko o tem, kaj so naši ljudje prestali na otoku Rabu, kjer je radi lakote, obupnih bivališč in nemogočih zdravstvenih razmer od 12,000 interniranih Slovencev pomrlo po dosedanjih ugotovitvah okrog 3000 ljudi, in to v kratki dobi 6 mesecev. Hkrati bomo navedli nekaj imen teh nesrečnežev, za katere je bilo mogoče doslej dobiti točne podatke. Iz teh bo razvidno, da je laška vojska med komuniste prištevala onemogle starce in nebogljene otroke ter jih vlačila v grob na Rabu, dočim je proslule komuniste še podpirala. Da je bila umrljivost v tem taborišču tako strašna, je vzrok sodelovanje med laško vojsko in komunisti. To sodelovanje se je kričeče kazalo v taborišču samem, kjer so komunisti imeli vso oblast, da so lahko uganjali nasilje nad nekomunističnimi interniranci ter jih izkoriščali. To sodelovanje se je kazalo tudi v dejstvu, da prav na Rab ni bilo mogoče pošiljati internirancem ne paketov ne denarja. Večina ljudi, ki jih je laška vojska odgnala na Rab, je bila doma iz siromašnih krajev naše domovine. Ti kraji so bili leta 1942 in pozimi 1943 pod oblastjo komunistov. Poveljstvo “osvobodilne vojske” je pa strogo prepovedalo pošiljati internirancem iz teh krajev kakoršno-koli pomoč bodisi v obliki paketov ali drugače. Kako tudi ne! Ti interniranci so bili v ogromni večini nasprotniki komunizma, torej je bilo osvobodilni fronti do tega, da izginejo s sveta. Če pa so paketi prišli kljub temu do Reke ali Raba, so jih pa laške oblasti zadržale tam, da jih stradajoči jetniki niso dobili. Laška vojska je pozneje, ko je Rab postajal le preveč kričeča in nečloveška zadeva, trdila, da je teh 12,000 Slovencev odpeljala tja, da bi jih zaščitila pred komunisti... Ves avgust in september 1942 so vsako noč drveli vlaki z našimi ljudmi proti jugu. V zaprtih živinskih vagonih so se stiskali kakor živina, in v strahu pričakovali, kje jih bodo iztovorili. Med temi ljudmi ni bila niti desetina komunistov. Dvanajst tisoč nedolžnih Slovencev so savojci sprejeli v svojo “zaščito” na pol golih, kakor so jih bili pobrali s polja in od dela, da jih bodo na Rabu lažje “zaščitili” pred preganjalci!! Domišljija ne premore pravljic, ki bi bile vsaj približno podobne eni sami zgodbi na Rabu. Preprost kmečki človek, ki je zapustil Rab kot zadnji slovenski interniranec, pripoveduje tako: Med neko ofenzivo, kakor so Lahi imenovali svoje nastope, so njihovi vojaki obkolili našo vas. Bilo je dne 3. avgusta 1942, ponedeljek zjutraj ob pol osmih. Pobrali so vse moške od 16. do 60. leta. Meni so zapovedali, da moram peljati v Kočevsko Reko sod vode in da se bom vrnil. Ko sem pa vodo res pripeljal, so mi vzeli voz, sod in konje. Vsega tega nisem nikoli več videl. V Kočevski Reki so nas najprej tepli, pozneje so nas pa hoteli kar vse postreliti. Nato so se premislili in izmed nas ustrelili samo 4 može. Vsega skupaj je pa bilo v Kočevski Reki ubitih 25 ljudi, ki leže v skupnem grobu za vasjo. Mi smo bili vsi zelo preplašeni, ker nismo nič vedeli, koga streljajo in zakaj. Iz Kočevske Reke so nas gnali v Moravo, kjer so nas zgnetli v 40 metrov dolgo barako. Tam se nas je nabralo nekaj čez 100. Gonili so nas vsak dan ob sedmih zjutraj na delo. Nič nismo vedeli, kaj bo z nami. Govoriti nismo smeli z nikomer, niti s sorodniki ne. Zasliševali nas pa tudi niso. Hrana je bila zelo slaba, vendar so pozneje dovolili, da so nam domači po vojakih kaj poslali. Spali smo na slami, toda uši so nas hotele požreti. Čistiti se nismo mogli, ker nismo imeli niti perila niti mila niti vode. Čeprav nismo vedeli, kaj se bo z nami zgodilo, smo vendar upali, da nas bodo kmalu spustili domov. Dne 13. avgusta se naš “tenente” nenadoma spomni in nam naroči, da moramo priti od dela že ob devetih, ne ob enajstih. Vsi smo mislili, da pojdemo potem domov. Ko smo se pa po končanem delu postavili v vrsto, nam pove, da bo dal ob treh popoldne osem od nas postreliti, češ, da smo hoteli zgrabiti za orožje. Najprej odbere dva, ki sta si bila brata, potem še šest drugih, med njimi tudi mene. Jokali smo, prosili in molili, vendar ni bilo pomoči. Tenente je kričal na nas, da smo “tutti comunisti” in da nas je treba vse postreliti. Vrnili smo se v barako, kjer nas je dal vseh osem močno za-stražiti. Tistih ur ne bom nikdar pozabil. Že itak smo bili v smrtnem strahu, pa so nas še laški vojaki plašili. Neprenehoma so hodili okoli nas ter nam z rokami in glavo kazali, da bomo ob treh že “dormire” (spali) tam zunaj. Polotil se nas je obup, da smo padali v nezavest. Opoldne ni nihče jedel. Tudi drugi interniranci niso jedli, ker so bili tudi oni zelo potrti. Bali so se, da se drugi dan tudi njim tako zgodi. Kar zazeblo me je, ko sem za žico zagledal ženo, ki mi je opoldne prinesla jesti. Ko sem ji vrnil nedotaknjeno jed, je začela še ona jokati. Kazali smo z rokami, da smo že jedli, toda ženske so slutile, da se nekaj posebnega dogaja. Popoldne sta prihitela v pisarno brigadir in vojni kurat. Slišali smo glasen prepir. Ob treh so nas postavili v vrsto. Približala se je ura smrti. Stali smo v vrsti in jokali. Toda čez nekaj časa nam je prišel tenente povedat, da nas je rešil vojni kurat . . . Bog ve, kaj bi bili morali še vse pretrpeti, da nas niso dne 22. avgusta odpeljali v Kočevje. Ko sem bil že odšel v Kočevje, je tenente naročil moji ženi, naj mi pripelje kolo, češ, da ga bom potreboval. Storila je tako, toda jaz kolesa nisem nikoli več videl. V Kočevju so nas zaprli v Dijaški Dom. Jesti so nam dali samo čisto juho in na dva moža hlebček kruha. Kdor je imel denar, je kupoval kruh po 25 lir za hlebček, kdor ne, je pač stradal. Hvala Bogu, da so nas tretje jutro naložili na vlak in odpeljali proti Ljubljani. Bilo nas je okoli 300, toda od komunistov skoraj nobeden. Takrat sem prvič spoznal, da nekaj ni v redu. Do Postojne je bilo še kar mirno. Tam so pa začeli v nas pljuvati in nas zmerjati. To se je ponavljalo vse do Reke. Tam se nas je nabralo kakih 600 ljudi. Ob treh popoldne so nas vkrcali na ladjo. Tedaj se je začelo šepetati, da gremo na Rab. In res, 26. avgusta je pristala ladja v luki. Ko so nas izkrcali, so nas odpeljali v sprejemno taborišče, ki je oddaljeno pet kilometrov od pristanišča. Tam so nas začeli preštevati. Šteli so nas tisti večer gotovo dvajsetkrat, tako tudi pozneje neštetokrat. Ko so po nekaj tednih ljudje močno oslabeli, je pogosto kdo kar sredi štetja --- umrl . . . Prvi večer smo dobili za večerjo vsak pol hlebčka kruha in trohico sira, obojega komaj za dober grižljaj. Pa pred tem že dva dni nismo imeli ničesar v ustih! Drugi dan so nas ostrigli, okopali in vzeli vse: denar, nože, priprave za britje, celo gumbe. Trgovcu Križu iz Čabra so vzeli 60,000 lir in je moral potem stradati kakor jaz, ki so mi vzeli le 150 lir. Pri vsem bogastvu je siromak tako oslabel, da je kmalu po povratku z Raba doma umrl. Ko so nas tako očedili, so nam vzeli še obleko in jo dali v paro. Dve uri smo čakali nanjo popolnoma nagi. K sreči je bilo takrat še toplo, saj pozneje smo morali pogosto stati tako nagi v velikem mrazu. Ob 11. so nas odpeljali v taborišče. Prav za prav je bilo to pokopališče ali vsaj mrtvašnica. Takrat je bilo tam še zelo malo ljudi. Mi smo bili menda šele drugi transport. Prvi je prišel 14. avgusta. Za nami so prihajali vedno pogosteje novi. Največ jih je bilo v septembru. Nekako sredi oktobra so prenehali. Skoraj vsak transport je dospel ponoči. Vseh se nas je končno nabralo okoli 12,000. Ko smo prišli na Rab, je bilo tam samo eno taborišče ------- “campo”. Pozneje smo postavili še en tak “campo” in enega za ženske. Poleg tega so imeli enega tudi Judje, torej vse skupaj štiri. Vsako taborišče je bilo obdano krog in krog s široko razpredeno žico. Izhod je bil samo eden, seveda zastražen. Taborišče je bilo razdeljeno v štiri odseke, ki so obsegali določeno število šotorov. Pod vsakim šotorom je spalo šest mož. Upravi smo imeli dve — laško in domačo, toda komunistično. Komunistov je bilo med nami komaj desetina, a vsi so bili na visokih mestih. Laško upravo so sestavljali častniki s polkovnikom na čelu in okrog 2000 vojakov. Domačo so pa sestavljali načelniki sektorjev, desetarji in kuharji. Načelnik sektorja je posredoval med uradno upravo in interniranci, desetar je imel 24 do 36 ljudi, ki jim je moral deliti kruh in sploh hrano. Obe upravi pa nista delali drugega ko izkoriščali internirance. Spali smo na slami. Sprva smo jo večkrat menjali, potem pa od septembra do januarja nič več. Slame potem ni bilo več, ker smo jo med tem popolnoma zmleli. Morali smo spati kar na zemlji. To je mnoge spravilo v grob. Seveda ni bilo snage. Zaredile so se uši. Dokler je bila vročina, jih je bilo manj, potem pa vedno več. Če sem z roko samo enkrat segel za vrat, sem jih prinesel celo pest. Imeli smo jih na kilograme. Večkrat je bilo vse telo ena sama hrasta od uši. Dvojnga perila sploh nismo imeli, bili smo raztrgani in razcapani. Saj so mene odpeljali naravnost od živine v hlevu, drugega s polja, tretjega iz gozda itd. Poleg uši nas je spočetka morila vročina, potem pa mraz. Že te nadloge bi nas morale po večini spraviti v grob, toda prišla je še lakota. Šele koncem septembra smo začeli uvidcvati, da v takih razmerah ne bomo ušli smrti. Naša taborišča so ležala ob obali na ravnini, skoraj v dolini. Septembra je bila toplina še dokaj prijetna, šotori pa niso bili dobro pritrjeni k tlom. Nekega večera je začelo pozno ponoči pritajeno šumeti. Kmalu je začel padati dež, potem pa toča, debela kakor jajca. Šotori nas niso nič varovali, zakaj čez nekaj časa je pridrla voda in poplavila vsa 4 taborišča. V našem sektorju je segla do kolen, v četrtem do pasu. Vsa voda in blato se je potem vlekla v ženska taborišča vse je plavalo . . . Nismo vedeli, ali bi se bolj varovali pred točo ali pred vodo. Mnogi so bili tisti noč ob vse. Vso noč smo stali v vodi in čakali jutra. Zjutraj smo zvedeli, da je v ženskem taborišču umrlo pet otrok. Še hujše so pa bile posledice povodnji, ki so se kmalu pokazale. Ljudje so začeli umirati, ker so bili radi slabe hrane že itak silno oslabljeni. Saj bi morala v takem stanju poginiti celo vsaka žival. Hrana je bila taka, da bi ne mogli prestati, če bi tudi po ves dan ležali na mehkem. Toda gonili so nas na delo, naganjali so nas kot živino in pretepali. Dobivali smo pa prvi mesec po 16 dkg kruha in opoldne malo mesa in čisto juho. Pozneje še toliko slabše. Vsak sektor je imel 12 kotlov, ki so bili narejeni iz prerezanih bencinskih sodov. V tak kotel je šlo 90 litrov vode in vanjo je vrgel kuhar dve in pol vojaški skledici makaronov ali pa po eno skledico riža in eno zajemalko olja, pomešanega s paradižnikovo mezgo. To je bilo potem za 90 mož. Že proti koncu septembra smo obnemogli. Bili smo gladni. Najprej so nam odpovedovale noge, začeli smo se opotekati in padati. V želodcu se je oglašala bolečina, pred očmi se je delala tema, bolela je glava. To se je vsak dan stopnjevalo. Vsi tisti, ki si nismo mogli nikakor pomagati, smo v oktobru padali kot snopje. Dogodilo se je večkrat, ko smo stali pred kotlom in čakali na odmerek, da je kdo koga malo sunil, pa je cela vrsta padla kakor domine. Čez jarek, ki je bil dva metra širok, sem se plazil najmanj 15 minut, če ne kar cele pol ure. Če sem padel, sem bil srečen, ako sem bil v 15 minutah spet na nogah. Po večini smo morali noge z rokami prestavljati, če je bilo treba stopiti kam više. Bili smo samo še sence živih bitij. Smrt je kosila med nami brez truda. Ljudje so umirali vsako minuto in povsod. Nihče se ni vlegel kakor v bolezni, da bi umrl. Zvečer je legel “zdrav”, zjutraj je bil mrtev. Drugi so umirali stoječi v vrsti, pred kuhinjo, na delu, sploh kjerkoli. V šotoru poleg mene sta se nekega dne sprla dva iz Podgore pri Starem trgu, Grl in Lah Ludvik. Šlo je za hlebček kruha. Najprej sta si samo grozila, potem sta se sprijela. Desetar se je samo smejal in ju je pustil kakih pet minut sama v šotoru. Naenkrat je vse utihnilo. Desetar je dejal: Grem pogledat, kako sta se zmenila, ko ni nič več slišati. Ko je stopil v šotor, je Lah držal v roki odgrizen kruh, v ustih je imel grižljaj in — mrtev je bil. Grl je pa še umiral, tudi s kruhom v roki . . . Takih in podobnih smrti je bilo na tisoče. Ljudje so umirali kar med jedjo. Zdaj si bil, zdaj te ni bilo več! Prve dni oktobra se je začelo. Po pet do deset vsak dan. V novembru po 50 na dan, v decembru po 100. Dne 31. decembra 1942 jih je umrlo največ na en dan 148! Vseh je pa umrlo na Rabu, kakor je videti po grobovih, 4842. Pa je število gotovo še večje, ker so marsikdaj zagrebli po dva v en grob! Veliko jih je umrlo tudi še na potu nazaj domu, mnogi pozneje v bolnišnicah ali pa tudi doma. Še pol leta pozneje je bil človek v nevarnosti, da umrje na posledicah Raba. Ljudje so vse poskušali, da bi se rešili smrti. Kdor je imel denar, je kupoval stvari za vsako ceno. Toda denarja nisi smel imeti, le bone, ki smo jih dobili nekaj za odvzeti denar. Obljubljeno jih je bilo več, dali jih pa niso. To je jasen dokaz, da so nas hoteli sestradati do smrti. Sicer je pa bilo silno težko kaj kupiti. Pri delu smo se sestajali s civilisti, domačini, ampak Bog ne daj besedico spregovoriti ž njimi! Kdor se je pregrešil, so ga pretepli, in tak je gotovo kmalu umrl. Tudi z vojaki stražniki nismo smeli govoriti. Bili smo popolnoma odrezani od sveta. Pač smo pisarili domov za pakete, toda naša pošta je ostala v štabu. Šele koncem novembra so začeli odpošiljati pisma. Prav redkim se je posrečilo, da so utiho-tapili pisma na Reko, toda v njih si niso upali povedati, kje smo. Uvideli smo, da ni izhoda za nas. Ljudje so dajali za kruh vse, prstane, zlatnino, sploh vse. Nekateri so se res polakomnili zlata, pa so svoje hlebčke drugim prodajali, potem pa — umrli... Drugi so zamenjavali kruh za tobak, toda tudi ti so pomrli. Kdor si je skušal količkaj pritrgati, je umrl najpozneje v novembru. Kdor pa ni imel ničesar za zamenjati, je pojedel vse, kar mu je prišlo pred oči. Slabo bi vam prihajalo, če bi opisoval razne neverjetne prizore, ki sem jih na lastne oči videl. Zato rajši ne opisujem, bilo je rsnično preveč grozno. Samo nekaj naj še omenim. Nešteto slučajev je bilo, da so interniranci prikrivali smrt svojega sodruga, da so dobivali njegov delež. Po tri dni in več! Neka ženska iz Gerova je skrivala poleg sebe mrtvega otroka 7 dni, dokler ni začel neznosno smrdeti . . . Človek bi mislil, da bodo take smrti povzročale sočutje, pa ne. Naša domača uprava je bila v rokah komunistov. Ti so delali z nami kakor svinja z mehom. Saj so tudi lahko, ko jih je laška uprava podpirala. Bili so vedno v sporazumu. Vsaka pritožba je bila nemogoča, zato so nas lastni rojaki komunisti lahko izkoriščali. Kuharji so pojedli meso, nam pa dajali samo vodo. Okoli kotla se je sukalo 28 ljudi namesto dveh. Načelnik je razpolagal s hrano in ni le sam zase jemal več kot bi smel, ampak je tudi prodajal za denar ali blago. Neki tak junak, po imenu Bavec, je odnesel s seboj iz taborišča ob razpustu vrednosti čez 30,000 lir. Neki Berič je nabral več kil prstanov in ur, pa še mnogo denarja. Poleg lakote so prihajale še druge nesreče. Tista nevihta nam je odnesla vse ostanke slame. Morali smo ležati na golem, takorekoč v vodi. Ko je pritisnil mraz in so mokra tla pod nami zmrznila, smo ležali na ledu. Včasih sem spal na dva cm. debelem ledu. Za pokrivalo sem pa imel le tanko pregrinjalo. Zaradi lakote so postali ljudje popolnoma neobčutljivi za mraz in vročino. Nekemu internirancu so hlače do kolen zgorele, pa ni prav nič čutil. Šele sosed mu je povedal, da je v ognju. Okrog 15. decembra je nastopila strašna burja. Nekega dne nam je odnesla vse šotore. Vse dopoldne smo stali na mrazu pod milim nebom. Takrat se jih je ogromno prehladilo in so vsi pomrli. Poleg vseh nesreč so nas gonili še na delo. Delali smo najprej pri tvrdki Pardi, potem pri podjetju Zastia. Pozneje smo zidali enonadstropne hiše, zelo lepo urejene. Rekli so, da bodo za fašistično mladino. Zidali smo tudi barake sami zase. Kolikor smo naredili barak, toliko ljudi se je preselilo ife! šotorov. Delali so tudi nejetniki, toda mi smo bili ločeni od njih. Razumljivo je, da nismo mogli dosti delati. Zjutraj so nas odpeljali po 2000 na delo, ob desetih je moralo že do 500 nazaj v taborišče, ker so popadali na tla. Plačali so nam pri tvrdki Pardi: zjutraj skodelico kave, potem četrt litra vina, 3 cigarete in tri bone po 1 liro. Pri Zastiu smo dobivali samo po deset cigaret na dan in to le do decembra, potem sploh nič. Meni so še danes dolžni 24 zasluženih dnin. Povrhu vsega tega so nas pa še tepli. Neki tenente nas je tepel kot vole. V takih razmerah nismo mogli pričakovati drugega ko smrt. Februarja meseca bi bili gotovo vsi mrtvi. Prav kmalu so pa začeli ljudje zunaj v svetu pripovedovati o strahotah Raba. Res je bilo strogo nadzorstvo, vsega pa le niso mogli prikriti. Že v septembru nas je obiskal kot prvi škof dr. Srebrnič. Takrat še ni bilo tako hudo, toda že z obrazov nam je bral našo bedo. Tolažil nas je in spodbujal, pa tudi obljubil pomoč. V decembru so začeli šepetati, da so prinesli tuji listi strašna poročila z Raba. Objavili da so celo slike. To je Lahe tako razkačilo, da so izvedli v vseh taboriščih natančno preiskavo. Prevrgli so nam vse, žepe, vsako cunjico, posodo, celo telo. Pozneje smo zvedeli, da so iskali fotografske aparate. Tako je prišla skrivnost na dan. Svet je zvedel za naše razmere. Lahov je postalo sram. Vedeli so, da se pri tedanji upravi razmere na Rabu ne dajo izboljšati, zato so sklenili, da se taborišča razpuste. Sredi meseca januarja smo se res začeli že razhajati. Nekaj malega so jih poslali nazaj domov. Ti so bili sami komunisti. Kolikor jih je moglo še hoditi od ostalih, so jih razposlali v druga laška taborišča. Lažje bolnike so namestili po raznih barakah, po 96 ljudi v eno. Ko sem prišel na Rab, sem tehtal 81 kg, ko so me po razpustu taborišča odnesli v novo bivališče, sem jih imel še 49. Kmalu nato so začeli od doma prihajati paketi in denar, toda denarja nismo dobili v roke. Razmere za nas so se pa začele odslej boljšati. Na Rabu nas je ostalo okrog 3000. Po večini smo bili taki, ki ne bi preživeli prevažanja v domovino. Če bi ne prišla zapoved, da ne sme nihče več umreti, bi bili mi vsi najpozneje v 14 dneh mrtvi. Z eno nogo smo bili že v grobu. Tako smo se pa do spomladi malo popravili, čeravno za delo nismo bili več zmožni. Hoditi nisem mogel vse tja do septembra. Prišel je osmi september 1943. Zvečer smo zvedeli, da je Italija položila orožje. Častniki so bili nervozni. Polkovnik je dal naložiti ves živež na ladjo, ki je odplula iz pristanišča 10. septembra. Šest dni po razpadu laške vojske je razpadlo tudi naše taborišče. Prišli so komunisti in odpeljali najprej Hrvate iz Primorja. Izvedli so nekakšno mobilizacijo in odpeljali vse, kar je bilo sposobno za v Cerkvenico. Kaj se je potem z njimi zgodilo, ne vem. Na Rabu nas je ostalo le še 120 bolnikov. Bili smo prepuščeni sami sebi, domov nismo mogli. Bali smo se, da se bo ponovilo, kar smo že preživeli. Dne 12. oktobra 1943 je prišel po nas komandant Kovačič, ki je bil prej “capo” ali načelnik tretjega sektorja v taborišču. Nabral nas je 120 “kripel-nov”. Odpeljal nas je z ladjo v Cirkvenico, od tam so nas pa hoteli poslati — v brigado! A tudi s tem ni bilo nič, ker smo bili preveč bolni. Tako smo se razšli. Jaz sem šel najprej v Plase, tam sem pa zvedel, da vlak ne vozi. Vdal sem se v usodo in krenil peš proti Gornjemu Jelenu čez Gorski Kotor domov. Hodil sem štiri dni. Za življenje sem si sprosil potrebščin od dobrih ljudi. Doma sem našel ženo in tri otroke brez vsega. Česar niso pobrali Lahi, so vzeli naši “bratje”. In zdaj sem še jaz prinesel v hišo — bolezen. A komunisti siromaka nikdar ne pozabijo. Kmalu so se spomnili name. Prišli so k nam 31. oktobra zvečer in me mobilizirali kar iz postelje. Štiri dni sem se klatil ž njimi po kočevskih gozdovih, a priznati moram, da od prvega trenutka, ko sem zapustil hišo, nisem delal drugega kot z našo “hrabro vojsko” -------- bežal. Štiri dni in štiri noči! Vse, kar sem tu povedal o Rabu, je še mnogo premalo. Sto debelih knjig bi lahko napisal, če bi hotel povedati vse gorje. Na Rabu sem zgubil lase in zobe in zdravje sploh. Prišel sem med prvimi tja in med zadnjimi odšel.” Tako pripoveduje o trpljenju na Rabu preprost slovenski kmet. Če bi slovenski komunizem ne zakrivil nobenega drugega greha kot samo Rab, je to tak zločin, kakor ga naša zgodovina ne pomni. Med imeni nesrečnikov, ki so na Rabu umrli, navajamo samo zbor tistih, za katere so podatki točno pri rokah. Vsi so pokopani na skupnem pokopališču Kampori. Vsak ima na grobu številko, tu pa sledijo po imenih. Zadnje številke pomenijo dan smrti. Agnič Jožef, Tevžev dol, roj. 2. dec. 1906, umrl 1. dec. 1942. Anželič Jožef, Velike Bloke, 38, let, 24. marca 1943. Anžur Franc, Sostro, 44 let, 31. dec. 1942. Arko Jožef, Sodražica, 47 let, 8.jun. ’43. Avsec Andrej, Knežje njive, 23 let, umrl 9. febr. 1943. Bajec Franc, Babno polje, 38 let, 16. nov. 1943. Bajuk Janez, Radoviča, 36 let, 16. nov. 1942. Bajuk Stanislav, Radoviča, 38 let, 16. nov. Bajuk Stanislav, Radoviča, 38 let, 24. febr. 1943. Balkovec Franc, Zilje, 28 let, 3 jan. 1943. Balkovec Janez, Balkovci, 33 let, 23. nov. 1942. Baraga Andrej, Rebra, 56 jet, 16. dec. ’42. Barle Janez, Gor. Kamenje, 31 let, 4. jan. 1943. Bavec Franc, Iga vas, 55 let, 19. nov. ’42. Bavec Jakob, Vrhnika pri Ložu, 38 let, 18. dec. 1942. Bečaj Alojzij, Bečaji, 28 let, 15. nov. ’42. Bečaj Franc, Hrušakrje, 35 let, 26. nov. 1942. Benčina Janez, Novi kot, 36 let, 3. jan. ’43 Berčan Ludovik, Gornja Slivnica, 22 let, 18. jan. 1943. Berkopec Peter, Vin ica,34 let, 4. nov. ’42 Bernik Jožef, Hruševo (Dobrova), 55 let, 29. nov. 1942 Bevka Janez, Breg, 61 let, 5. nov. 1942 Blatnik Janez, Vrhpolje( 49 let, 26. nov. 1942 Bobnar Anton, Gornji Golobodol, 41 let, 10. jan. 1943 Bobnar Jožef, Veliki Lipovec, 48 let, 3. dec. 1942 Bobnar Martin, Novo mesto, 18 let, 20. okt. 1943 Bogataj Franc, Rakitna, 28 let, 8. jan. '43 Boh Jernej, Gumnišče, 38 let, 6. nov. ’42 Bohte Franc, Hrušica, 47 let, 25. dec. ’42 Boldan Franc, Gradenec, 23 let, 6. febr. 1943 Bolka Valentin, Semič, 28 let, 25. nov. ’42 Bolte Anton, Selška gora, 40 let, 21. jan. 1943 Bovha Matej, Kot-Semič, 45 let, 20. dec. 1942 Božja Jakob, Mali Lipoglav, 53 let, 10. jan. 1943 Božič Mihael, Dobrova, 55 let, 20. febr. 1943 Bradeško Franc, Podolnica-Horjul, 51 let, 26. dec. 1942 Brancelj Franc, Gor. Brezovica, 18 let, 8. jan. 1943 Brejc Janez, Predoslji, 53 let, 19. dec. ’42 Brenče Janez, Rakitna, 83 (!!) let, 26. marca 1943 Brleč Franc, Bizovik, 48 let, 7. nov. 1942 Bertoncelj Franc, Godešič, 47 let, 26. nov. 1942 Brunček Janez, Ljubljana, 42 let, 24. okt. 1942 Butala Janez, Gradac, 45 let, 24. dec. ’42 Cankar Anton, Dolenja vas, 30 let, 16. dec. 1942 Cankar Janez, Babna gora, 49 let, 4. apr. 1943 Cankar Jožef, Dobrunje, 51 let, 1. dec. ’42 Centa Edvard, Selo, 28 let, 27. dec. 1942 Cesar Anton, Vrbovec, 45 let, 10. marca 1943 Ciber Jakob, Kot, 44 let, 13. dec. 1942 Cimerman Alojzij, Brezje, 40 let, 20. nov. 1942 Ciuha Janez, Dobrova, 53 let, 18. nov. ’42 Čadonič Franc, Balkovci, 23 let, 20 nov. 1942 Čadonič Jožef, Balkovci, 25 let, 2. dec. ’42 Čampa Ludvik, Gora pri Sodražici, 50 let, 19. dec. 1942 Čemas Franc, Zilje, 46 let, 7. dec. 1942 Čarne Alojzij, Trebeljevo, 50 let, 30. dec. 1942 Černe Pavel, Grčarice, 67 let, 16. nov. ’42 Čož Anton, Panca, 42 let, 27. dec. 1942 Čož Jožef, Šmarje-Sap, 48 let, 24. nov. ’42 Črnič Mirko, Bedenj, 33 let, 27. nov. 1942 Debeljak Alojzij, Šegova vas, 55 let, 8. jan. 1943 Debeljak Franc, Podgora pri Ložu, 40 let, 11. nov. 1942 Debeljak Franc, Velike Lašče, 38 let, 26. dec. 1942 Debeljak Janez, Ljubljana, 18 let, 11. okt. 1942 Debeljak Jožef, Podgora pri Ložu, 33 let, 24. dec. 1942 Debevc Franc, Rakitna, 40 let, 24. nov. 1942 Debevc Jožef, Kot, 49 let, 9. nov. 1942 Dejak Janez, Ribnica, 54 let, 26. okt. ’42 Derganc Alojzij, Podgora, 41 let, 31. dec. 1942 Dermastija Janez, Zadvor, 35 let, 13. jan. 1943 Dezeljan Mila, Dolanje, 26 let, 30. nov. 1942 Dimnik Valentin, Jarše, 46 let, 8. jan. '43 Dobovičnik Martin, Loke-Dobrna, 59 let, 23. dec. 1942 Dobravec Jožef, Bloke, 22 let, 3. jan. *42 Dobrin Gašper, Preserje, 55 let, 10. dec. 1942 Dolenc Jakob, Babna gora, 49 let, 24. nov. 1942 Doles Anton, Ponikve, 44 let, 23. okt. '42 Dolinar Anton, Dobrova, 29 let, 31. dec. 1942 Dragoš Mihael, Zugarica-Dobrepolje, 43 let, 2. dec. 1942 Dragovan Martin, Grabrovec, 45 let, 17. jan. 1943 Drobnič Franc, Visoko, 42 let, 15. nov. '42 Drobnič Jožef, Bločice, 33 let, 3. jan. '43 Drobnič Karel, Lužarje, 43 let, 10. jan. '43 Drobnič Milan, Zalog, 18 let, 29. okt. '42 Duh Alojzij, Dolenja vas, 49 let, 31. dec. 1942 Dular Jožef, Potok, 30 let, 14. jan. 1943 Erbida Feliks, Veliki Lipovec, 43 let, 4. jan. 1943 Erbida Jožef, Veliki Lipovec, 46 let, 10. dec. 1942 Erjavec Franc, Višnja gora, 43 let, 11. dec. 1942 Fink Franc, Kot, 40 let, 25. jan. 1943 Flis Rudolf, Veliki Lipovec, 47 let, 10. jan. 1943 Florijančič Anton, Vapča vas, 20 let, 17. jan. 1943 Fojkar Jožef, Gaberška gora, 20 let, 15. dec. 1942 Fricelj Leopold, Vel. Lahinja, 33 let, 23. nov. 1942 Furlan Janez, Ljubljana, 37 let, 3. nov. 1942 Gabrovec Avgust, Mavhinje, 5 let, 31. marca 1943 Gačnik Jožef, Videm, 38 let, 8. jan. 1943 Galič Jožef, Šujca-Dobrova, 51 let, 18. dec. 1942 Gašparič Feliks, Podlipa, 38 let, 3. jan. '43 Gašperič Pavel, Zadvor, 48 let, 28. nov. 1942 Gerl Janez, Podgora (Lož), 43 let, 7. jan. 1943 Gešelj Jožef, Zapudje, 45 let, 10. jan. '43 Glašič Janez, Iška, 46 let, 18. nov. 1942 Glavan Janez, Dol. Kamonje, 32 let, 8. jan. 1942 <• Glavan Jožef, Skrilj, 46 let, 4. jan. 1943 Glavič Janez, Božič vrh, 25 let, 12. jan. 1943 Globokar Franc, Podbukovje, 50 let, 15. marca 1943 Gnidovec Anton, Veliki Lipovec, 23 let, 13. marca 1943 Golaž Janez, Mali Lešč, 38 let, 30. dec. ’42 Gole Rudolf, Gor. Globodol, 45 let, 7. jan. 1943 Golob Florijan, Trška gora, 49 let, 4. jan. 1943 Golobič Anton, Hrušice, 40 let, 17. nov. 1943 Gorenje Janez, Ajdovec, 40 let, 15. sept. 1942 Gorjanc Alojzij, Ljubljana, 39 let, 8. febr. 1943 Gornik Karel, Žigmarice, 44 let, 21. jan. 1943 Gorše Anton, Lokve, 28 let, 4. jan. 1943 Gorše Stanko, Podhosta, 39 let, 17. jan. 1943 Gradišar Alojzij, Mramorovo, 28 let, 2. jan. 1943 Gradišar Janez, Rakitna, star 5 let, 3. dec. 1942 Grahek Jožef, Petrova vas, 40 let, 26. jan. 1943 Grahek Jožef, Petrova vas, 49 let, 28. dec. 1942 Gregorčič Anton, Zemelj, 23 let, 18. jan. 1943 TRINERJEVO GRENKO VINO zanesljivo želodčno in odvajalno sredstvo. Že tri rodovi slovanskih ljudstev rabijo uspešno to zelo priporočano TRINERJEVO GRENKO VINO z vitaminom B 1 kot pijačo in kot milo odvajalno in želodčno sredstvo. Ta zdravniški izdelek je velika dedščina Trinerjeve družine in spomenik na pokojnega Jožefa Trinerja st., ki jo je iznašel pred šestdesetimi leti. Na sedmih mednarodnih razstavah je bilo odlikovano z naj višjimi priznanji. Imejte ga vedno doma in ga rabite, kako napisano na steklenici. Preskrbi ga vam lahko vaš drugist ali pa sami pišite na JOSEPH TRINER CORP. JOSEPH TRINER, President 4053 W. Fillmore Street, Chicago 24, 111. Gregorčič Janez, Bločice, 22 let, 9. dec. 1942 Gruber Franc, Polhovica, 47 let, 3. nov. 1942 Guštin Marko, Dragiči, 21 let, 7. jan. ’43 Habič Franc, Selje, 30 let, 7. jan. 1943 Habič Franc, Zadvor, 57 let, 30. nov. ’42 Habjan Anton, Babna polica, 24 let, 8. dec. 1942 Hauptman Mihael, Stična, 56 let, 25. nov. 1942 Henigman Alojzij, Vavpča vas, 28 let, 15. febr. 1943 Hiti Alojzij, Visoko, 53 let, 5. febr. 1943 Hiti Franc, Strletje, 50 let, 24. nov. 1943 Horvat Jožef, Tanča gora, 35 let, 3. nov. 1943 Hribar Jakob, Besnica, 50 let, 24. nov. ’42 Hrovat Janez, Urina sela, 21 let, 25. dec. 1942 Hrovatič Anton, Koroška vas, 43 let, 17. nov. 1942 Hudnik Franc, Šujca-Dobrova, 37 let, 4. febr. 1943 Ilnikar Alojzij, Dol. Kamenj, 36 let, 9. jan. 1943 Intihar Franc, Rašica, 31 let, 21. dec. '42 Intihar Jožef, Štrukljeva vas, 19 let, 18. nov. 1942 Ivanič Janez, Črešnjevec, 38, let, 21. nov. 1942 Ivančič Jožef, Hudi vrh, 32 let, 21. jan. 1943 Jaketič Franc, Zilje, 40 let, 8. dec. 1942 Jakič Janez, Zapotok, 24 let, 12 dec. ’42 Jakič Jožef, Tomišelj, 54 let, 16. nov. ’42 Jaklič Anton, Radatoviči, 30 let, 23. dec. 1942 Jaklič Martin, Zemelj, 54 let, 24. nov. ’42 Jakopin Alojzij, Studeno-Bloke, 18 let, 19. nov. 1942 Jakopin Anton, Zavrh, 32 let, 3. jan. ’43 Jakovec Pavel, Gor. Remenci, 37 let, 18. dec. 1942 Jalovec Nikolaj, Št. Jernej, 50 let, 29. nov. 1942 Jančar Alojzij, Kočevje, 50 let, 20. jan. 1943 Janež Ladislav, Babno polje, 19 let, 27. dec. 1942 Janež Janez, Babno polje, 52 let, 22. nov. 1942 Janež Jože, Mandl ja-Plešce, 24 let, 7. jan. 1943 Janež Olga, Babno polje, 1 leto, 13. okt. 1942 Janežič Anton, Klada, 29 let, 25. nov. '42 Janežič Frančiška, Vel. Mato, 36 let, 27. okt. 19492 Jarc Franc, Orle, 18 let, 11. jan. 1943 Jarc. Henrik, Vel. Lipovec, 34 let, 31. dec. 1942 Jarc Janez, Stranska vas, 50 let, 24. nov. 1942 Jarc Mihael, Vel. Lipovec, 41 let, 3. jan. 1943 Jelen Franc, Vel. Osolnik, 49 let, 10 jan. 1943 Jelenc Jože, Nunski log, 25 let, 5. jan. '43 Jerele Janez, Brezovica, 38 let, 24. marca 1943 Jerma nJakob, Lokve, 37 let, 19. nov. '42 Jerše Ignac, Zalisec, 45 let, 16. dec. 1942 Jeršin Franc, Struge, 42 let, 16. dec. '42 Jeršin Jože, Mali Ločnik, 44 let, 5. jan/43 Jesenovec Janez, Dol. vas, 42 let, 21. jan. 1943 Jesih Anton, Panci, 33 let, 3. jan. 1943 Jozelj Franc, Sadinja vas, 47 let, 18. nov. 1942 Junc Jože, Brusnice, 51 let, 30. dec. 1942 Jurejevčič Martin, Primostek, 41 let, 4. jan. 1943 Kamnar Alojzij, Sadinja vas, 18 let, 9. dec. 1942 Kandare Alojzij, Dane pri Ložu, 36 let, 3. jan. 1943 Kaplan Alojzij, Vrbovec, 42 let, 30. dec. 1942 Kapš Anton, Kot, 30 let, 1. maja 1943 Kač Henrik, Gaber, 37 let, 10. nov. 1943 Kastelic Franc, Dol. težke vode, 45 let, 9. nov. 1942 Kastelic Jože, Sostro, 48 let, 15. nov. '42 Kastelic Peter, Hrib-Černomelj, 49 let, 19. nov. 1942 Kavčič Martin, Vrbljenj, 34 let, 9. dec/42 Keber Janez, Podmolnik, 48 let, 29. nov. 1942 Keber Mihael, Mlaka, 46 let, 17. dec. ’42 Kepec Valentin, Gor. Kašelj, 32 let, 8. jan. 1943 Keržan Valentin, Ljubljana, 42 let, 30. nov. 1942 Keržič Jože, Iška vas, 40 let, 6. jan. '42 Klančar Anton, Mohorji, 31 let, 28. dec. 1942 Klarič Jože, Nova sela, 39 let, 16. dec/42 Klavs Franc, Mali Osolnik, 45 let, 18. nov. 1942 Klemenčič Matija, Brezovica, 26 let, 30. dec. 1942 Klobučar Franc, Hrib-Bela Cerkev, 28 let, 30. dec. 1942 Klobučar Jože, Uršna sela, 35 let, 30. dec. 1942 Kmet Franc, Podlipa, 41 let, 20. marca ’43 Knafelj Andrej, Ulake-Bloke, 31 let, 7. jan. 1943 Kocjan Jože, Tomišelj, 37 let, 28. dec. ’42 Kočevar Alojzij, Jezero-Preserje, 36 let, 14. jan. 1943 Kočevar Anton, Podlož, 43 let, 15. nov/42 Kočevar Franc, Podlož, 22 let, 23. jan. ’43 Kočevar Janez, Rakitnica, 41 let, 23. jan. 19493 Kočevar Janez, Podlož, 49 let, 22. dec/42 Kočevar Jože, Suhor, 19 let, 9. jan. 1943 Kolenc Alojzij, Skala-Dobrnič, 38 let, 20. nov. 1942 Kolenc Franc, Gor. Karteljevo, 43 let, 28. nov. 1942 Kolenc Franc, Kal-Dobrnič, 36 let, 23. nov. 1942 Kolenc Henrik, Vrh pri Logu, 21 let, 19. jan. 1943 Kolovič Alojzij, Lanišče-Šmarje, 42 let, 4. jan. 1943 Komidar Anton, Dane-Lož, 35 let, 2. jan. 1943 Komidar Jože, Dane-Lož, 36 let, 26. dec. 1942 Konc Alojzij, Stari trg, 40 let, 25. jan. *43 Končan Franc, Horjul, 42 let, 21. dec. '42 Konič Anton, Žužemberk, 23 let, 31. dec. 1942 Korošec Alojzij, Bloke, 24 let, 21. jan. ’43 Korošec Franc, Rakek, 38 let, 30. nov. ’43 Korošec Karl, Nareda-Rob, 20 let, 21. nov. 1942 Kostelec Anton, Drašiči-Metlika, 34 let, 10. jan. 1943 Kostelec Anton, Drašiči-Metlika, 23 let, 26. dec. 1942 Košir Anton, Bušinja vas, 22 let, 17. jan. 1943 Kotnik Jožef, Vrh-Lož, 43 let, 29. dec. ’42 Kovačič Andrej, Rakitna, 33 let, 30. dec. 1942 Kovačič Karel, Sv. Trojica-Cerknica, 38 let, 5. dec. 1942 Kovačič Matej, Bloke, 33 let, 23. dec. ’42 Kozin Anton, Ig, 41 let, 1. dec. 1942 Kozjan Martin, Božakovo-Metlika, 41 let, 1. dec. 1942 Kozoglav Stanislav, Težke vode, 35 let, 3. jan. 1943 Kračman Jožef, Zagorje, 54 let, 10. dec. 1942 Krajec Anton, Žapuže, 42 let, 10. dec. '42 Krajšek Jožef, Kočevje, 43 let, 12. jan.'43 Kralj Anton, Okljuka, 38 let, 22. nov. ’42 Kralj Janez, Tribuče, 39 let, 15. nov. ’42 Kralj Jožef, Mala vas-Dobrepolje, 37 let, 22. nov. 1942 Kramar Cecilija, Ambrus, 1 leto, 11. okt. 1942 Kramarič Janez, Grabrovec-Metlika, 32 let, 28. dec. 1942 Kramarič Jožef, Dol. Paka-Černomclj, 42 let, 19. febr. 1943 Kranjc Jakob, Verd, 52 let, 26. dec. 1942 Kranjc Stanislav, Kočevje, 21 let, 13. jan. 1943 Kraševec Anton, Dane-Lož, 35 let, 28. nov. 1942 Kraševec Dominik, Ulake-Bloke, 37 let, 16. nov. 1942 Kraševec Franc, Bušinja vas, 19 let, 17. dec. 1942 Kraševec Ignacij, Dane-Lož, 40 let, 17. dec. 1942 Kraševec Janez, Sela-Rob, 38 let, 4. jan. 1943 Krašovec Jožef, Ulaka, 35 let, 19. jan. ’43 Krašovec Matija, Bušinja vas, 39 let, 12. jan. 1943 Krže Franc, Sodražica, 38 let, 23. dec. ’42 Kržič Anton, Rakitna, 24 let, 6. jan. 1943 Kržič Janez, Iška vas, 20 let, 27. dec. ’42 Kumše Jožef, Brest-Tomišelj, 45 let, 31. dec. 1942 Kutnar Jožef, Potok-Krka, 58 let, 6. maja 1943 Kužnik Albin, Vel. Lipovec, 44 let, 18. dec. 1942 Lah Miroslav, Bloke, 19 let, 27. marca ’43 Lamut Alojzij, Sela-Črnomelj, 26 let, 9. maja 1943 Lapajne Janez, Idrija, 29 let, 20. jan. ’43 Lavrič Alojzij, Retje, 38 let, 5. dec. 1942 Lavrih Alojzij, Št. Pavel-Stična, 66 let, 20. nov. 1942 Lavtižar Anton, Lanišče, 52 let, 24. nov. 1942 Legan Franc, Artmanja vas, 42 let, 20. jan. 1943 Levstek Anton, Ribnica, 42 let, 13. jan. 1943 Levstek Franc, Zadniki, 45 let, 24. dec. 1942 Likovič Jakob, Gor. Ig., 51 let, 21. nov.’42 Likovič Janez, Visoko, 32 let, 16. dec. ’42 Lovšin Jože, Ribnica, 54 let, 6. jan. 1943 Lovšin Jože, Jurjeviče, 38 let, 18. dec. ’42 Lužar Janez, Stranska vas, 53 let, 27. nov. 1942 Macele Janez, Podzemelj, 19 let, 27. nov. 1942 Maček Alojzij, Dev. M. v Polju, 30 let, 13. dec. 1942 Maček Janez, Ig, 36 let, 21. nov. 1942 Mahne Ignacij, Vel. Lašče, 45 let, 25. dec. 1942 Mahne Jožef, Ig, 42 let, 26. dec. 1942 Majerle Matija, Černomelj, 47 let, 15. nov. 1942 Majtič Jože, Metlika, 20 let, 7. jan. 1943 Majzelj Alojzij, Metlika, 69 let, 15. dec. 1942 Malnar Milica, Moste-Ljublj., 2 leti, 9. sept. 1942 Marinč Jože, Fara, 35 let, 3. jan. 1943 Marinček Anton, Cerklje, 54 let, 7. nov. 1942 Marinčič Franc, Dobrnič, 40 let, 21. apr. 1943 Marolt Anton, Šmihel, 39 let, 24. nov. ’42 Martinkovič Franc, Podzemelj, 34 let, 15. jan. 1943 Mastek Peter, Novo mesto, 47 let, 27. okt. 1942 Matjašič Stanko, Metlika, 20 let, 15. dec. 1942 Matkovič Alojzij, Metlika, 26 let, 7. jan. 1943 Mavsar Alojzij, Semič, 35 let, 20. apr. ’43 Mazi Franc, Ig, 38 let, 3. jan. 19493 Mazi Karel, Preserje, 22 let, 7. dec. 1942 Metelko Franc, Trebeljno, 40 let, 7. jan. 1943 Mihelčič Janez, Babna polica, 84 (M) let, 28. sept. 1942 Mihelčič Jožef, Babna polica, 1 leto, 17. okt. 1942 Martič Janez, Vel. Lipovec, 50 let, 3. febr. 1943 Mlakar Alojzij, Vrh, 29 let, 16. nov. ’42 Mlakar Alojzij, Srednja vas, 40 let, 8. febr. 1943 Mlakar Anton, Babna polica, 46 let, 5. nov. 1942 Mlakar Jožefina, 2 leti, 29. avg. 1943 Mlakar Jože, Dane, 43 let, 1. jan. 1943 Mlakar Matej, Iga vas, 43 let, 29. dec. *42 Močilar Maks, Ljubljana, 33 let, 13. okt. 1942 Modic Franc, Matena, 28 let, 1 jan. 1943 Modic Janez, Topol, 38 let, 28. dec. 1942 Modic Janez, Matena, 18 let, 1. dec. 1942 Modic Jožef, Matena, 28 let, 28. nov. ’42 Moravec Stanislav, Zemelj, 20 let, 9. marca 1943 Movern Janez, Kot, 40 let, 30. dec. 1942 Možek Franc, Turjak, 31 let, 3. apr. 1943 Mravlje France, Dobrova, 53 let, 28. dec. 1942 Muc Janez, Černomelj, 38 let, 25. apr. '43 Muc Leopold, Krivoglavice, 40 let, 15. jan. 1943 Mušič Franc, Trnovec, 30 let, 31. dec. ’42 Nelec Janez, Iga vas, 54 let, 5. nov. 1942 Novak Alojzij, Bruhanja vas, 35 let, 29. sept. 1942 Novak Mihael, Gradenec, 29 let, 20. nov. 1942 Oberstar Leopold, Rakitnica, 19 let, 21. dec. 1942 Ogrinc Jožef, Potjokravec, 27. jan. 1943 Ogrinc Jožef, Potjokravec, 27. jan. -943 Ogrin Ludvik, Boh. Bistrict, 34 let, 13. nov. 1942 Ogulin Franc, Kašča, 40 let, 16. jan. 1943 Ogulin Martin, Cerovec, 29 let, 30. dec. 1942 Omahen Franc. Dol. vas, let, 7. jan. 1943 Oražem Janez, Sodražica, 46 let, 9. jan. 1943 Ožanič Jožef, Kuželj, 32 let, 24. nov. 1942 Ožbolt Alojzij, Babno polje, 34 let, 24. nov. 1942 Ožbolt Anton, Babno polje, 41 let, 7. dec. 1942 Ožbolt Franc, Babno polje, 49 let, 15. jan. 1943 Ožbolt Franc, Babno polje, 51 let, 22. nov. 1942 Ožbolt Janez, Babno polje, 38 let, 7. nov. 1942 Pahar Franc, Mali Korinj, 39 let, 8. jan. 1943 Pajnič Anton, Hrib, 58 let, 29. dec. 1942 Pajselj Valentin, Kočevje, 49 let, 9. nov. 1942 Papič Franc, Gradac, 39 let, 16. jan. 1943 Pavlenč Jožef, Dol. Prekopi, 30 let, 9. nov. 1942 Pavletič Jožef, Dol. Prekopi, 30 let, 9. nov. 1942 Pavlič Franc, Igavas, 40 let, 7. jan. 1943 Pavlin Franc, Ratež, 50 let, 21. nov. 1942 Pečaver Jožef, Podhosta-Toplice, 38 let, 17. dec. 1942 Pečnik Jožef, Lanišče, 50 let, 25. nov. '42 Pekolj Alojzij, Dobrnič, 42 let, 8. maja '43 Perič Jože, Žalna, 59 let, 24. okt. 1942 Perušič Janez, Dragatuš, 18 let, 16. apr. 1943 Petan Janez, Podturn, 44 let, 3. dec. 1942 Petan Franc, Št. Vid-Stična, 25 let, 30. jan. 1943 Peteh Janez, Adlešiči, 42 let, 2. dec. 1942 Petelin Janez, Rakitna, 21 let, 23. dec. *42 Petrič Matija, Vrhnika-Lož, 49 let, 1. jan. 1943 Pikolih Jože, Podžaga-Vel. Lašče, 39 let, 25. nov. 1942 Pirc Janez, Brest-Ig, 49 let, 4. jan. 1943 Planinc Anton, Svibnik-Črnomelj, 49 let, 5. dec. 1942 Plantan Jože, Stranska vas-Šmihel, 19 let, 2. dec. 1942 Plut Alojzij, Ručetna vas, 21 let, 24. nov. 1942 Plut Anton, Stranska vas-Šmihel, 35 let, 4. dec. 1942 Podlogar Janez, Golo, 50 let, 27. dec. ’42 Pokorn Katarina, 50 let, 5. okt. 1942 Ponikvar Janez, Dobrepolje, 50 let, 23. dec. 1942 Porok Jože, Dane-Lož, 26 let, 25. dec. ’42 Povšeta Janez, Preserje, 41 let, 18. dec. 1942 Potočar Marija, Muhaber, 59 let, 20. okt. 1942 Potokar Franc, Mala Stara vas, 42 let, 16. nov. 1942 Praznik Mihael, Vel, Lipovec, 44 let, 5. dec. 1942 Predovič Nik, Velike Lašče, 53 let, 8. jan. 1943 Prijanovič Matija, Tribuče, 46 let, 12. nov. 1942 Prijatelj Anton, Zamostec, 61 let, 17. nov. 1942 Primar Jernej, Zalog, 39 let, 7. jan. 1943 Prus Janez, Krmačina, 29 let, 29. dec. '42 Pucihar Anton, Ig, 54 let, 27. nov. 1942 Pušic Janez, Bušinja vas, 21 let, 17. jan. 1943 Radovič Jože, Preloka, 19 let, 3. jan. '43 Radovič Jože, Preloka, 18 let, 2. jan. '43 Rajakovič Marko, Rajakoviči, 20 let, 27. nov. 1942 Rajer Franc, Vrhpeč, 40 let, 25. nov. ’42 Rajk Janez, Bojanja vas, 44 let, 7. nov. 1942 Rajselj Valentin, Kočevje, 49 let, 9. nov. 1942 Razdrh Danijel, Dobrava, 33 let, 7. febr. 1943 Redek Franc, Mačkovec, 46 let, 7. febr. 1943 Repar Ignac, Dobravica, 35 let, 20. okt. 1942 Repar Jože, Soteska, 38 let, 31. dec. ’42 Repar Jože, Donava, 34 let, 18. nov. '42 Resnik Janez, Birčna vas, star ?, 3. dec. 1942 Retelj Matej, Kostanjevica, 38 let, 30. dec. 1942 Režek Jože, Radoviča, 32 let, 28. nov. '42 Robida Martin, Lopata, 33 let, 27. dec. '42 Rogale Mihael, Dren, 43 let, 30. dec. '42 Rogelj Alojzij, Podlipa, 37 let, 14. jan. '43 Rogelj Janez, Gor. Brezovica, 19 let, 8. jan. 1943 Rogelj Stanko, Vrbovec, 20 let, 15. jan. 1943 Ropret Rudolf, Tomačevo, 38 let, 26. dec. 1942 Rozman Avgust, Gor. Suhor, 32 let, 8. jan. 1943 Rozman Janez, Gor. Suhor, 38 let, 18. nov. 1942 Rozman Matija, Dol. Suhor, 35 let, 18. jan. 1943 Rudolf Anton, Koščaki, 33 let, 18. nov. 1942 Rudolf Franc, Kremenca, 37 let, 22. nov. 1942 Rupnik, Franc, Dobrova, 55 let, 14. jan. 1943 Rupnik, Franc, Vel. Vrh, 55 let, 30. nov. 1942 Rus Franc, Tomišelj, 38 let, 31. dec. '42 Selan Anton, Dobrunje, 55 let, 9. jan. '43 Sernel Franc, Logatec, 43 let, 19. nov. '42 Setnikar Franc, Polhov Gradec, 52 let, 20. nov. 1942 Sever Janez, Hinje, 48 let, 15. dec. 1942 Simonič Anton, Drašiči, 37 let, 20. dec. 1942 Simonič Jože, Drašiči, 37 let, 6. dec. 1942 Sirk Franc, Gor. Selca, 33 let, 3. jan. '43 Skubic Janez, Št. Lambert, 18 let, 21. jan. 1943 Skubic Simon, Polica, 39 let, 13. jan. '43 Sladič Andrej, Pusti Gradec, 51 let, 30. maja 1943 Slajko Franc, Ljubljana, 36 let, 9. jan. '42 Smerdelj Janez, Brežice, 52 let, 19. jan. 1943 Smole Franc, Kot, 51 let, 7. dec. 1942 Smrdelj Anton, Klenik, 44 let, 7. dec. '42 Smrekar Alojzij, Kot, 41 let, 11. dec. '42 Smrekar Franc, Naklo, 38 let, 9. nov. '42 Sojer Anton, Plešivica, 38 let, 20. dec. '42 Spreizer Ana, roj. Trdič, 86 let, 8. okt. 1942 Srakar Jernej, Tomačevo, 52 let, 4. jan. 1943 Srnjak Janez, Podlipoglav, 34 let, 11. jan. 1943 Srnjak Jože, Golo, 46 let, 16. apr. 1943 Stanovnik Janez, Vnanje Gorice, 41 let, 27. nov. 1942 Starc Janez, Babna gorica, 55 let, 30. dec. 1942 Starc Martin, Rosalnice, 46 let, 10. dec. 1942 Stare Franc, Bled, 46 let, 2. nov. 1942 Sterle Alojzij, Bukovec, 54 let, 10. jan. 1943 Sterle Jernoj, Podlož, 27 let, 22. nov. '42 Sterle Jože, Krvova peč, 32 let, 28. dec. 1942 Strah Jože, Žalna, 60 let, 31. dec. 1942 Stražišar Jakob, Preserje, 53 let, 31. dec. 1942 Stražiša rjože, Pako, 22 let, 28. nov. '42 Stražišar Jože, Krvava peč, 38 let, 18. jan. 1943 Strle Alojzij, Poljane, 46 let, 16. nov. '42 Strojine Janez, Gorenja vas, 46 let, 5. jan. 1943 Suhadolnik Jože, Rakitna, 43 let, 2. jan. 1943 Šafar Jože, Draga, 51 let, 1. dec. 1942 Šega Janez, Novo mesto, 38 let, 22. nov. 1942 Senica Franc, Dobinj dol, 42 let, 18. nov. 1942 Šepec Emil, Igavas, 20 let, 9. dec. 1942 Šilc Franc, Bolčice, 28 let, 28. nov. 1942 Šilc Rudolf, Bločice, 23 let, 20. nov. 1942 Šimec Janez, Giršiči, 41 let, 27. nov. ’42 Škerlj Jože, Begunje-Cerknica, 36 let, 23. nov. 1942 Škoda Jože, Gor. Prekopa, 37 let, 18. jan. 1943 Škof Alojzij, Dragomlja vas, 26 let, 18. dec. 1942 Škof Anton, Gor. Lokvica, 27 let, 26. dec. 1942 Škof Franc, Dragomlja vas, 31 let, 14. dec. 1942 Škof Joahim, Zaklanec, 35 let, 16. dec. *42 Škraba Jneza, Črna vas, 42 let, 20. nov. 1942 Škraba Mihael, Tomišelj, 40 let, 6. jan. 1943 Škrjanc Mihael, Kočevje, 71 let, 17. nov. 1942 Škufca Anton, Vel. Dobrova, 43 let, 24. dec. 1942 Škufca Jože, Dvor, 29 let, 8. jan. 1943 Škufca Jože, Malo Lipje, 18 let, 19. dec. 1942 Škulj Janez, Sarsko, 54 let, 22. nov. 1942 Škulj Jože, Iška vas, 65 let, 9. jan. 1943 Špehar Mihael, Dol. Suhor, 23 let, 4. jan. 1943 Šraj Franc, Metulje, 27 let, 17. dec. 1942 Šraj Karel, Metulje, 22 let, 15. dec. 1942 Šteblaj Anton, Lanišče, 51 let, 28. dec. 1942 Šteblaj Anton, Vel. Osolnik, 31 let, 25. dec. 1942 Štembal Franc, Iška vas, 44 let, 12. jan. 1943 Štembalj Jože, Iška vas, 43 let, 5. jan. '43 Štiglic Alojzij, Čermošnjice, 41 let, 14. jan. 1943 Štrumbelj Franc, Tomišelj, 39 let, 11. nov. 1942 Štrumbelj Franc, Sarsko, 35 let, 28. nov. 1942 Štrumbelj Jakov, Tomišelj, 56 let, 23. nov. 1942 Štrus Janez, Srednja vas, 33 let, 6. dec. 1942 Štrukelj Pavel, Kot, 58 let, 3. jan. 1943 Stupar Janez, Vel. Lipovec, 39 let, 18. febr. 1943 Štupnik Alojzij, Dobrepolje, 22 let, 21. nov. 1942 Šumrada Neža, Babno polje, 77 (!!) let, 23. nov. 1942 Šuštaršič Franc, Tomišelj, 41 let, 17. nov. 1942 Tekavec Janez, Zahrib, 21 let, 5. jan. *43 Tekavec Jože, Slugovo, 19 let, 8. dec. *42 Tekavec Ljudmila, Jelenja vas, 1 leto, 30. sept. 1942 Tepina Anton, Stražišče, 55 let, 5. jan. 1943 Ternovšek Anton, Podboršt, 32 let, 24. febr. 1943 Tihelj Jože, Kleče, 32 let, 20. nov. 1942 Tomac Jože, Brod-Kolpa, 1 leto, 18. okt. 1942 Tomažin Janez, Rupa, 42 let, 18. nov. ’42 Tomc Alojzij, Krivoglavice, 21 let, 30. dec. 1942 Tomc Alojzij, Giršiče, 49 let, 24. dec. *42 Tomc Janez, Primostek, 41 let, 6. jan. *43 Tomše Alojzij, Kraška vas, 42 let, 18. nov. 1942 Tomšič Franc, Rogatec, 39 let, 27. dec. 1942 Tomšič Franc, Pijava gorica, 44 let, 18. dec. 1942 Tramte Jože, Ratež, 35 let, 2. dec. 1942 Trdan Ignac, Dolenja vas, 50 let, 19. jan. 1943 Trlep Alojzij, Dobrnič, 30 let, 8. jan. ’43 Trlep Franc, Dobrnič, 34 let, 20. jan. ’43 Trobiš Andrej, Kočevje, 1 leto, 13. sept. 1942 Troha Jože, Babno polje, 40 let, 3. jan. 1943 Troha Marija, Babno polje, 75 let, 18. avg. 1942 Troha Marija, Stari trg, pol leta, 3. sept. 1942 Trtnik Vincencij, Zadvor, 39 let, 5. nov. 1942 Truden Anton, Igavas, 31 let, 9. jan. ’43 Truden Franc, Mramorovo, 45 let, 19. nov. 1942 Truden Janez, Podgora, 34 let, 1. febr. 1943 Truden Franc, Podcerkev, 29 let, 23. jan. 1943 Turk Edvard, Novi kot, 44 let, 5. jan. '43 Turk Franc, Kališče, 31 let, 3. dec. 1942 Turk Franc, Selo-Voda, 69 let, 31. okt. 1942 Turk Janez, Knežja njiva, 57 let, 21. nov. 1942 Umpe Valentin, Zabukovje, 49 let, 13. jan. 1943 Urbančič Anton, Brezje pri Ljublj., 43 let, 18. nov. 1942 Urbiha Ludvik, Podgora, 40 let, 28. dec. 1942 Vavtar Franc, Dolge njive, 36 let, 4. dec. 1942 Veselič Anton, Bedenj, 16 let, 1. dec. ’42 Veselič Nik, Bedenj, 18 let, 30. nov. 1942 Veselič Nik, Vrbovci, 50 let, 17. nov. 1942 Vičič Jože, Bečaji, 33 let, 18. nov. 1942 Vidic Franc, Polica, 48 let, 1. dec. 1942 Vidic Janez, Kočarji, 49 let, 11. jan. ’43 Vidic, Martin, Sp. Duplice, 47 let, 5. jan. 1943 Vidmar Jakob, Vel. Lipje, 32 let, 26. jan. 1943 Vidmar Janez, Hinje, 37 let, 2. dec. 1942 Vdimar Jože, Slape, 53 let, 8. dec. 1942 Vidmar Jože, Malo Lipje, 29 let, 30. dec. 1942 Vidmar Jože, Zagorica, 35 let, 14. dec. ’42 Vidmar Jože, Zagorica, 34 let, 4. jan. ’43 Vidoš Janez, Toplice, 38 let, 14. jan. ’43 Vidrih Alojzij, Zdenska vas, 43 let, 14. jan. 1943 Vipavec Jože, Tribuče, 34 let, 4. jan. ’43 Virant Franc, Gor. Golo, 47 let, 27. marca 1943 Volk Rudolf, Brezovica, 45 let, 6. aprila 1943 Vranešič Jože, Tribuče, 41 let, 12. jan. ’43 Vrečar Anton, Orle, 38 let, 1. dec. 1942 Vrečar Anton, Sadinja vas, 52 let, 30. jan. 1943 Vrbovc Anton, Rozori-Dobrova, 38 let, 18. nov. 1942 Vrlinič Rade, Bojanci, 24 let, 30. dec. ’42 Vrščaj Matej, Rodine, 34 let, 17 jan. ’43 Vrtar Janez, Podturn, 32 let, 13. jan. ’43 Vrviščar Marko, Radoviča, 38 let, 24. nov. 1942 Zabukovec Alojzij, Zamostec, 35 let, 17. jan. 1943 Zadnik Franc, Cerknica, 36 let, 15. jan. 1943 Zadnikar Alojzij, Ljubljana, 40 let, 25. okt. 1942 Zadravec Franc, Ljubljana, 33 let, 31. dec. 1942 Zagorjan Franc, Malo Lipje, 52 let, 19. nov. 1942 Zajc Jože, Dol. Paka, 45 let, 15. dec. ’42 Zajec Stanislav, Knej, 32 let, 17. dec. ’42 Zakrajšek Alojz, Podkogelj, 41 let, 12. dec. 1942 Zakrajšek Edvard, Purkarče, 30 let, 23. nov. 1942 Zakrejšek Franc, Krkovo, 31 let, 6. dec. 1942 Zakrajšek Franc, Krkovo, 34 let, 27. nov. 1942 Zakrajšek Jože, Škufče, 31 let, 26. marca 1943 Zalar Anton, Dolnje Otave, 38 let, 6. jan. 1943 Zalar Anton, Mramorovo, 17 let, 12. dec. 1942 Zalar Anton, Matena, 42 let, 8. okt. 1942 Zalar Janez, Žalna, 46 let, 1. jan. 1943 Zalar Jože, Jurjeviča, 55 let, 4. marca. 1943 Zalar Matej, Preserje, 33 let, 16. sept. ’42 Zdešar Jakob, Dolenja vas, 42 let, 6. jan. 1943 Zebrekovec Alojz, Kočevje, 34 let, 19. jan. 1943 Zore Miroslov, Novo mesto, 19 let, 14. jan. 1943 Zorec Franc, Primskovo, 62 let, 2. jan. ’43 Zrimšek Mihael, Orle, 29 let, 28. dec. ’42 Zupančič Janez, Kriška vas, 52 let, 20. jan. 1943 Zupančič Jože, Dol-Polica, 38 let, 1. jan. 1943 Zupančič Jože, Gorenja vas, 43 let, 23. jan. 1943 Zupančič Matija, Sela-Črnomelj, 34 let, 20. nov. 1942 Zupet Franc, Zabukovje, 21 let, 30. nov. 1942 Žagar Janez, Ig, 55 let, 21. nov. 1942 Žagar Matevž, Ig, 51 let, 3. dec. 1942 Železnikar Matej, Golo, 23 let, 26. okt. 1942 Železnikar Stefan, Preloka, 41 let, 24. nov. 1942 Željko Jože, Grič-Črnomelj, 19 let, 18. dec. 1942 Židan Janez, Ljubljana, 55 let, 28. nov. 1942 Žlogar Martin, Suhor, 31 let, 31. dec. ’42 Žnidaršič Alojzij, Grahovo, 20 let, 10. jan. 1943 Žnidaršič Janez, Stari trg-Lož, 33 let, 29. nov. 1942 Žnidaršič Janez, Stari trg-Lož, 48 let, 28. nov. 1943 Žnidaršič Jože, Stari trg-Lož, 29 let, 6. dec. 1942 Žumberger Anton, Šmarje, 34 let, 20. nov. 1942 Župec Janez, Iška vas, 32 let, 20. nov. ’42 Žurga Jože, Stari trg-Lož, 42 let, 2. okt. 1942 Žužek Karel, Trebeljno, 31 let, 30. dec. 1942 ANZLOVAR'S Department Store 6202 St. Clair Ave. Cleveland 3, Ohio Compliments of United Liquor & Beverage Co.? Inc. 564 North Chicago Street JOLIET, ILLINOIS L. CIMPERMAN — Food Market — Tel. Endicott 0566 1113-15 Norwood Rd. Cleveland, Ohio TONY F. FERK SHOE REBUILDER 219 Main St. - Telephone 328 LEMONT, ILLINOIS SLOVENSKE NARODNE ORGANIZACIJE V AMERIKI: Slovenska Narodna Podporna Jednota (S. N. P. J.), Chicago, 111. Kranjsko-Slovenska Katoliška Jednota (K. S. K. J.), Joliet, 111. Ameriška Bratska Zveza (A. B. Z.), Ely, Minnesota. Slovenska Dobrodelna Zveza (S. D. Z.), Cleveland, Ohio. Jugoslovanska Podporna Zveza Sloga (J. P. Z. S.), Mihvaukee, Wis. Družba Sv. Družine (D. S. D.), Joliet, Illinois. Slovenska Ženska Zveza (S. Ž. Z.), Chicago, Illinois. Zapadna Slovanska Zveza (Z. S. .), Denver, Colorado. ^ 'K W ^ ^ W ’ SLOVENSKI LISTI V AMERIKI: “AMERIKANSKl SLOVENEC” (neodvisen katoliški narodni pol-tednik), izhaja v Chicago, 111. ‘‘AMERIŠKA DOMOVINA” (neodvisen katoliški dnevnik), izhaja v Cleveland, Ohio. ‘‘AVE MARIA” (nabožni mesečnik), izhaja v Lemont, 111. “ENAKOPRAVNOST” (liberalni dnevnik), izhaja v Cleveland, Ohio. "GLASILO K. S. K. JEDNOTE” (katoliški tednik), izhaja v Cleveland, Ohio. “GLAS NARODA” (liberalen dnevnik), izhaja v New Yorku, N. Y. “GLAS S. D. Z.” (nepristranski tednik glasilo SWZ), izhaja v Cleveland, Ohio. “JUGOSLOVANSKI OBZOR” (nepristranski polmesečnik), izhaja v Mihvaukee, Wis. “MLADINSKI LIST” (mesečnik za mladino pri SNPJ), v svobodomiselnem socialističnem duhu, izhaja v Chicago, 111. “NOVA DOBA” (glasilo ABZ — brezbarven tednik), izhaja v Cleveland, Ohio. “NOVI SVET” (družinski mesečnik za pouk in leposlovje), izhaja v Chicago, Illinois. “OBZOR” (neodvisen tednik), izhaja v Milvvaukee, Wis. “PROLETAREC” (tedensko glasilo slovenskih socialistov v Ameriki), izhaja v Chicago, 111. “PROSVETA” (glasilo SNPJ — sociali-stičen-svobodomiselni dnevnik), izhaja v Chicago, 111. “ZARJA” (mesečno glasilo Slovenske ženske zveze), izhaja v Cleveland, Ohio. ^ ^ ^ ^ ^ ^ ' NASLOVNIK NAŠIH DUHOVNIKOV: Rev. Bernard Ambrožič OEM. Box 608 Lemont, 111. Rev. Bonav. Bandi OSB. Holy Gross Abbey Canon Qity, Colo. Rev. Francis Baraga 6019 Glass Ave. Cleveland 3, Ohio Rev. Alban Basnik OSB. 560 Cowan Ave. Jeanette, Penna. Rev. Louis B. Baznik Chaplain U. S. Army Rev. J. Blažič 61 No. Mt. Vernon Ave. Uniontown, Penna. Rev. Matija Blenkush 632 Julian St. Denver 8, Colo. Rev. Leonard Bogolin, OEM, STL Chaplain U. S. Army Rev. Anthony Bombach 881 E. 222nd St. Euclid, Ohio Rev. Bonaventure Borgola OEM. 464 Decker Ave. Johnstown, Penna. Rev. Matija Butala 416 No. Chicago St. Joliet, III. Rev. Daniel Čadonič, OEM. Chaplain U. S. Army Rev. Joseph Cagran OEM. 62 St. Mark’s Pl. New York 3, N. Y. Rev. Joseph Celesnik 15519 Holmes Ave. Cleveland, Ohio Rev. Michael Čepon 520 W. lOth St. Waukegan, 111. Rev. James Cherne 829 W. Mineral St. Mihvaukee, Wis. Rev. Victor Cimperman 2022 Lincoln Ave. Cleveland 7, Ohio Rev. Gabriel Estok OEM. 386 Gcneva Ave., H. P. Detroit, Mich. Rev. John Ferlin OEM. Box 608 Lemont, 111. Rev. John Flajnik O.C. 6428 So. Dante Ave. Chicago, 111. Rev. Edward Gabrenja OFM. 1852 W. 22nd Plače Chicago, 111. Rev. Daniel Gnidica OSB. 217 E. Mesa Ave. Pueblo, Colo. Rev. Albin Gnidovec 633 Bridger Ave. Rock Springs, Wyo. Rev. Michael Golob 450 Pine St. Bridgeport, Conn. Rev. Joseph Golob OSB. St. Martin’s Abbey Lacey, Wash. Rev. Herman Golobic O. Carm. 306 No. Broadway Leavenworth, Kansas Rev. Nicholas Grabrian OSM. Our Lady of Sorrovvs Church Ladysmith, Wis. Rev. Joseph Grabrian OSM. 22 Carteret Ave. Carteret, N. J. Rev. Victor Grabrian OSM. 3121 Jackson Blvd. Chicago, 111. Rev. John Gruden 548 Lafond St. St. Paul, Minn. Rev. Mejak Heliodor 247 Orchard St. Kansas City, Kan. Rev. M. J. Hiti 520 W. lOth St. Waukegan, 111. Rev. Thomas Hoge OFM. 464 Decker Ave. Johnstown, Penna. V. Rev. Benedict Hoge OFM. Box 608 Lemont, 111. Rev. Roman Homar OSB. M. H. Redeemer Church Ogcma, Minn, Rl. Rev. Vitus Hribar 15519 Holmes Ave. Cleveland, Ohio Rev. Matija Jager 264 — 15th St., N. W. Barberton, Ohio Rev. John Jershe St. Martin’s Church Tower, Minn. Rev. F. A. Jevnik 741 Delaware St. Forest City, Penna. Rev. K. Jošt OSM. 11812 Ave. L So. Chicago 17, 111. Rev. John Judnich 4672 Pearl St. Denver, Colo. Rev. Joseph Judnich 5040 — 70th St. San Diego 5, Calif. Rev. John J. Kamin Bentley Creek, Penna. R.F.D. 2 Wellsburg, N. Y. Rev. John Kausek 307 — Srd St. Virginia, Minn. Rev. Matija Kebe 223 — 57th St. Pittsburgh, Penna. Rev. L. Koren 820 New Jersey St. Sheboygan, Wis. Rev. Stephen Kasovec 542 Crosat St. La Salle, 111. Rev. G. Kuzma 416 No. Chicago St. Joliet, 111. Rev. Clement Latjak OFM. Box 608 Lemont, 111. Rev. M. Lekan SM. 2605 Woodburn Cincinnati, Ohio Rev. Florijan Locnikar OSB. St. Theodore’s Church Ponsford, Minn. Rev. Julius Locnikar Assumption Abbey Richardton, N. Dak. Rev. Rudolph Maček 235 Glen St. Glen Cove, L. I. New York Rev. Aioysius Madic OFM. Box 608 Lemont, 111. Rev. Charles Madic OFM. 464 Decker Ave. Johnstovvn, Penna. Rev. Marcellus Marinshek OFM. Box 608 Lemont, 111. Rev. Francis Mazir R. R. 2 Siegel, 111. Rev. Francis Mihelič St. Anthony’s Church Ely, Minn. Rev. Francis Missia 2200 Grand Ave. St. Paul, Minn. Rev. John Novak Help of Christians Church Greenwood, Wis. Rev. Leo Novitt OFM. 416 E. 57th St. Bethlehem, Penna. Rt. Rev. John J. Oman 3547 E. 80th St. Cleveland, Ohio Rev. Edwin Oman St. Cloud Hospital St. Cloud, Minn. Rev. Francis Papesh 26 Montezuma Ave. Cortez, Colo. Rev. Michael Papež 610 — 99th Ave. W. Duluth 8, Minn. Rev. Warren Peternel OFM. St. Joseph’s Seminary Teutopolis, 111. Rev. Martin Petrasic 5912 So. 36th St. Omaha, Nebraska Rev. Pius Petrič OFM. 62 St. Mark’s Plače New York, N. Y. Rev. Alojzij Pirnat 307 Adams St. Eveleth, Minn. Rt. Rev. John Pirnat 405 Adler St. Anaconda, Mont. Rev. Michael Pirnat 1901 Leathervvood Ave. Butte, Mont. Rev. John Plaznik Box 297 Morris, 111. Rev. Francis Podgoršek 4746 Carey St. E. Chicago, Ind. Rev. Hyacinth Podgoršek OFM. 386 Geneva Ave. Detroit, Mich. Rt. Rev. B. J. Ponikvar 6019 Glass Ave. Cleveland, Ohio Rev. Alojzij Potočnik Box 315 Canon City, Colo. Rev. F. Pozek, LLD. St. George’s Church W. Newton, Minn. P. O. R. 1, New Ulm, Minn. Rev. F. Praznik 3547 E. 80th St. Cleveland 5, Ohio Rev. Peter Remskar St. Nicholas Church Nevv Market, Minn. Rt. Rev. A. J. Rezek, LLD. 107 Portage St. Houghton, Mich. Rev. Richard Rogan OFM. 386 Geneva Ave., H. P. Detroit, Mich. Rev. Michael Rogel OFM. 9546 Ewing Ave. So. Chicago, 17, 111. Rev. Anton Roitz OSB. 217 E. Mesa Pueblo, Colo. Rev. Gabriel Rus OSM. 2605 Woodburn Ave. Cincinnati, Ohio Rev. Frank Scheringer Sacred Heart Rectory L’Anse, Mich. Rev. John Schiffrer St. Joseph’s Church Chisholm, Minn. Rev. Anton Schiffrer 829 W. Mineral St. Milwaukee, Wis. Rev. Valentine Schiffrer St. Mark’s Church Shakopee, Minn. Rev. Francis Schweiger St. Joseph’s Church Gilbert, Minn. Rev. Francis Sedej St. Bridgefs Church Graney, Minn. Rev. Jerome Selak OFM. 1852 W. 22nd Plače Chicago, 111. Rev. Math. Setnicar, D. D. 1210 So. 61st St., W. A. Milvvaukee, Wis. Rev. Cyril Shircel OFM., Ph. D. Box 608 Lemont, 111. Rev. Milan Slaje 1709 E. 31st St. Lorain, Ohio Rev. Joseph Smerke OSC. Sacred Heart Minor Seminar.v Fort Wayne, Ind. Rev. John Smerke OSC. Sacred Heart Minor Seminary Fort Wayne, Ind. Rev. Julij Slapsak 3547 E. 80th St. Cleveland, Ohio Rev. Frank Smerke OSC. Crosier Priory & Seminary Onamia, Minn. Rev. Maks Sodja 3381 Fulton Rd. Cleveland 9, Ohio Rev. Sebastian Soklich TOR St. Francis Convent Loretto, Penna. Rev. Peter Sprajcer St. Joseph’s Church Calumet, Mich. Rev. Frank Srebernak 2701 Chicago Blvd. Detroit, Mich. Rev. Edbert Starešinič O. Carm. 6410 Dante Ave. Chicago 37, 111. Rev. Nicholas Staresinich 29 No. Broadway Joliet, 111. Rev. J. A. Stefanic 2415 Mahoning Rd. Canton, Ohio Rev. Martin Stepanovich OFM., ST. L. Franciscan Monastery Washington, D. C. Rev. Ralph Sterbentz Immaculate Conception Church Wakefield, Mich. Rev. Raphael Stragisher OFM. Holy Family Rectory Willard, Wis. Rev. Henry Stragisher T.O.R. St. Francis Convent Loretto, Penna. Rev. J. Stukel 6001 So. Marshfield Av. e Chicago, 111. Rev. Math. Stukel 686 James St. St. Paul, Minn. Rev. Stefan Sustersich OSB. Holy Gross Abbey Canon City, Colo. Rev. Augustine Svete OFM. 386 Geneva Ave., H. P. Detroit, Mich. Rev. Andrew Svete OFM. 1862 W. 22nd Plače Chicago, 111. Rev. William Tarman St. Joseph’s Church Morrill, Minn. P. O. R. 2, Foley, Minn. Rev. Victor Tomc 15519 Holmes Ave. Cleveland, Ohio Rev. John V. Trinko OFM. Box 608 Lemont, 111. Rev. Joseph Trobec St. Andrew’s Church Elk River, Minn. Rev. John Trobec R. 1 St. Joseph’s, Minn. Rev. G. J. Trunk 424 W. 2nd St. Leadville, Colo. Rev. Louis Ule OFM. Box 608 Lemont, 111. Rev. Alexander Urankar OFM. 9546 Ewing Ave. So. Chicago, 17, 111. Rev. J. Verhunec 326 Munson Ave. McKees Rock, Penna. Rev. Ludwig Virant 555 Lake St. Madison, Ohio Rev. V. Vodušek 245 Linden Ave. San Francisco, Calif. Rev. VVilliam F. Vakes 2040 — 14th St. Detroit, Mich. Rev. Michael Vaksic Holy Ghost Apostolic College Cornwells Heights, Penna. Rev. Albert Žagar 24 Maryland Ave. Mili. Pittsburgh, Penna. Rev. Kazimir Zakrajšek OFM. Box 608 Lemont, 111. Rt. Rev. John Zaplotnik, DCL. Holy Family Church Lindsay, Nebr. Rev. Michael Železnikar Sacred Heart Church Warsaw, 111. Rev. William Žlogar OFM. Box 608 Lemont, 111. Rev. Peter Zupan OSB. 144 Church St. St. Mary’s, Penna. Rev. Cyril Zupan OSB. Box 315 Canon City, Colo, VSEBINA KOLEDARJA L. 1946 PO STRANEH Koledarski del .......................................................... stran 3 Vojni Materi — P. K. Zakrajšek ................................................ 10 Turški Čaši --- P. K. Zakrejšek ..... ......................................... 19 Imaš še mater živo? ---- Kazimir ................... .......................... 26 Koliko Slovencev v U. S. A.? ---- K............................................ 27 Strah pri Hrenovih .............. ............................................. 33 Duhovnik z znaki Kristusovih ran ...................... ................. ..... 35 Predno domov k materi ...................................................... 39 Kakšno bo vreme ........................................................... 43 Tebi slovenska našel jenska mati Joseph Zelle ............................... 44 Molitev sv. Frančiška ....................................................... 52 Statistike ..................................................................... 53 Baragova Nedelja ---- Slovenski Narodni Praznik ---- P. Miršek ................ 55 Trpeči duši — M. Elizabeta ................................................. .. 59 Ključ --- Matija Jernejovčev ..................................... ...... ..... 60 Predlogi za trajni svetovni mir K. Z...................... .................. 74 Nekaj opazk o farnih šolah ...................... ............................. . 77 Stiški opat in cesar Jožef -- K. Z............................................. 78 Franklin Delano Roosevelt .................................................... 81 Novi Predsednik Harry Truman ................................................ 85 Vojne in sv. Frančišek P. Marcel Marinšek ................................... 88 Janez Pavlin Misijonar v Minnesoti Msgr. J. L. Zaplotnik, J.C.D.............. 93 20-Letnica kronanja lemontske Marije Pomagaj ....... .......................... 102 Ob stoletnici Slomškovega škofovskega posvečenja ---- P. Bernard .............. 108 Mary Gostič v spomin — Kathie Pavlič .......................................... 117 Ogromno socialno delo P. Miršek ............................................. 121 Pismo iz Korsike .......................................................... 125 Katoliške delavske šole K. .................................................. 127 Kanonski smeh ................................................................. 129 Narod doma odgovarja K. ..................................................... 136 Kamniti Ribič ................................................................. 141 Češenj, čudodelno zdravilo — Rev. J.V.T., O.F.M.......................... ..... 142 Rev. Antona Schiffrer, Šestdesetletnih -- Ignacij Trpin ................. ..... 145 Moje pisemce Bogu ............................................................. 148 Zveza društev Najsv. Imena v Clevelandu, Ohio ------ Frank Hočevar ............ 149 Katastrofa v Clevelandu ---- Jože Grdina ...................................... 153 Stroški sedanje vojne ................................ .................. ... 160 Dvajsetletnica Grička Asizi ................................................. 161 Od kod duhovnik? — P. J. V. Trinko .............. ..... .... .................. 165 Razno ......................................................................... 168 V letu 1945 175 Mr. in Mrs. Boncha v srebru ................................................... 187 Otok Rab --- slovensko pokopališče ................. ....... .................. 188 Slovenske narodne organizacije v Ameriki .......... ........... ............... 202 Slovenski listi v Ameriki ................................................... 202 Naslovnik naših duhovnikov ................................................... 203 208 V CLEVELANDU, 3, OHIO. SLOVENCI POVSOD NAPREDNI! Z pridnim in gospodarskim Slovenskim narodom se je naselilo tudi v Ameriki njih zavedno gospodarsko smoterno sodelovanje. Narod, ki je bil naučen varčevati in previdno gospodariti, je shajal tudi z malimi zasluški in si pritem upostavil znamenite gospodarske trgovine in finančne podjetja. Osobito se je pa to posrečilo v Clevelandu, ki je največja slovenska metropola. Tu vidimo krasno poslopje, ki je last slovenske banke: “THE NORTH AMERICAN BANK CO.” Z osem miljoni Dolarji in ima 937 delničarjev. Obrestuje in posojuje denar na uknižbe in privatne osebne posojila. Glavna banka se nahaja na 6131 St. Clair Ave. Pogružnica pa na: 15619 VVaterloo Rd. Rojaki tudi od drugod se lahko poslužijo pismenim potom za vloge. Pišite lahko v slovenskemu jeziku. Postrežba jamčena. Banka je zavarovana za vloge. Priporoča se direktorij Slovenske; THE NORTH AMERICAN BANKE I GREMO Z DUHOM ČASA NAPREJ NA NOVO POVEČANA PRODAJALNA Ker je katastrofa uničila prodajalno s pohištvom, smo bili prisiljeni po dolgemu času upostaviti večjo in modernejšo prodajalno v velikosti: 82x160 čevljev. Dodatno pa v nadstropju združiti z modernim najbolje vrste izdelanim “KEGLJIŠČEM”, 12 torih linij. Tu bo našlo mladina in od rne zabave in tudi modernega pohištva. Prav tako se nahaja velika moderna prodajalna na Waterloo Rd. za rojake te okolice. Poslužujte se domačih, vsem dobro znanih podjetij. Upoštevajoč tudi moderne prostore pogrebnega zovoda z Ambulančorim vozom za vse slučaje hitre postrežbe. A. GRDINA IN SINOVI Telefon: Henderson 2088 6019-25 St. Clair Ave., 15303-07 Waterloo Rd., 1053 E. 62 Street, CLEVELAND 3, OHIO I