DEKLAMOVANKE. 14. Fabula o »I-a!« Kravica in dolgoušecl Videl je, kako zvijačni sta nekoč sporekla se, svet vsakogar goljufa, ko oba sta istočasno pa zapretil je osveto kup uzrla travice. vsega svojega gorja. Ostra pravda se je vnela, Modro sklenil je naš sivček, vsak je trdil: »Kup je moj!« da pregleda sam vse pravo, Miroljubni sivček prvi preštudira z lastnim umom je prekinil hudi boj. paragrafe in postavo. »Čuj me, lakomnežka kruta,« Pa se mogel ni tako brž lisko nagovoril je, knjig ubožec polotiti, »poiščiva si sodnika, ker se moral abecede ki učene je glave.« najpoprej je naučiti. Našla sta pastirja Mihca. Dobri striček Zvitorepec2 »Ta razsodi naj prepir, ga učil je črke brati, imeniten poznavalec in kar takim učenjakom naših bednih je razmer.« drugih je stvari še znati. Potožila sta zaupno Ali z vedeželjnim sivčkom Mihcu težo teh nadlog, bile hude so težave, sivček pa je še pristavil: dolgouhi modrijanek »Jaz osliček sem ubog.« bil je jako trdo glave. A sodnik, pastirček Mihec, Vedno isto z Zvitorepcem poln šegavih bil je muh, sta po cele dni gonila, pa nahrulil je oslička: a čez noč je trudna pamet »0 nesramni ti skopuh! vse v osliču pozabila. Naši pridni molzni liski »S tabo nikdar nič ne bo!« ne privošči travice — — se je končno vjezil striček. Čakaj, čakaj, ti požrešnež, »Križ je, če učen če biti, na vešala prideš še !« komur je ime osliček.« Niso pomagale prošnje, »Oh, saj znaml I-a, i-a — —« ne osveteželjni srd, rekel sivček je veselo. sivček je izgubil pravdo — Stric lisjak pa se nasmehnil: pa odkiakal ves potrt. »Osel ni za umno delo.« In od takrat dolgoušec drugega še zdaj ne zna od vse dolge abecede kot svoj žalostni: »I-a!« j osel — 2 lisjak Jože Plot.