Avto počiva in si nabira svežih moči, saj ve, da bo kmalu spet zarohnel in poskočno zapeljal čez drn in strn. Ves teden je mirno preživel v prijet no hladni garaži, zato mu je zdaj na raz- beljenem soncu pred hišo že močno vroče. Av- tomobili so pač navajeni na vročino, mraz, sneg in mokroto, zato se niti on ne pritožuje, ampak mirno čaka, da bo gospodična slednjič zagna- la motor. Po nekaj minutah, ki so se pitbulki zdele dolge kot večnost, se vendarle prikaže na dvorišču. V rokah drži košaro, iz nje pa tako božansko diši, da se kužki nehote pocedijo debele sline. "Presenečenje! Odločila sem se, da bova tokrat odpotovali v Trento prek Kranjske Gore in Vrši- ča. Da med dolgo potjo ne bova umrli od lakote, pa si bova vmes privoščili piknik. Fino, kajne!?" razpreda dekle, medtem ko seda v avto. Cilju naproti Po avtocesti drvi vse polno avtomobilov, tovor- njakov in tudi motorjev, saj si za konec tedna očitno vsi želijo nekam odpotovati. Dixiejin avto tu in tam prehiti počasnejše vozilo. Spretno vi- juga med tovornjaki in si utira pot mimo Postoj- ne, Vrhnike, Ljubljane in Bleda. Tudi Kranjsko Goro gladko prevozi, saj si je voznica zamislila postanek šele ob Zelencih. Komaj pa je za sabo pustil vas Podkoren, je gospodična zavrla in ga usmerila na lično parkirišče pred okrepčevalni- co z najboljšimi jurčki na svetu, od koder vodi steza do smaragdno zelenega jezerca, ki je ime dobilo prav po žlahtni zeleni barvi. Gospodična in psička sta se po gozdni poti pod- vizali k vodi. Na obrežju sredi sočne trave je de- kle prekrila tla s ponjavo in nanjo zložila dobrote iz košare: sir, polnozrnat kruh, jogurt, čokolado, sadni sok in breskve zase, za Dixie pa prgišče pasjih briketov in veliko skodelo vode. O, kako sta obe uživali v jedači in pijači! Tako sta se na- malicali in napojili, da sta kar pokali po šivih. Ni minilo dolgo, ko sta blaženo dremali na večer- nem soncu. Prav v tistem je h gospodičnini košari prilezlo zelo zanimivo bitjece. Oblečeno v črno gladko kožo, okrašeno z vpadljivo rumenimi lisami, se je sprva le radovedno muzalo okoli koša, zatem pa se je opogumilo in splezalo navzgor vse do vrha, kjer mu je zmanjkalo tal pod nogami, kar je vodilo v trd pristanek na dnu košare. "Ups, tole je pa nerodnost brez primere. Le kako se bom izkopal iz te godlje?" je zaskrbelo pisane- ga močerada. Ja, prav on je padel v košaro in zdaj čakal pametnega navdiha, da se izvleče iz nje. V Pravljičariji Pravi trenutek je napočil šele v Zadnji dolini pod Triglavom. Ko je gospodična po vratolomni vo- žnji prek vršiškega prelaza varno zvozila vseh petdeset ovinkov in se ustavila pred hiško, je iz avta prinesla tudi košaro. A jo je tako nerodno odložila na kamnita tla, da se je prevrnila. Ži- valica je spretno izkoristila priložnost in jo urno ucvrla na svobodo, vendar je bilo pitbulkino oko še hitrejše. "Hej, hov hov, od kod pa ti? In kdo sploh si?" ga je ogovorila. "Močerad Močo sem, močerad Močo. Lepo te prosim, nikar se me ne dotakni, kajti sicer te bom kar takoj zastrupil. Znalo bi se zgoditi, da bi celo umrla od mojega strupa, zato brž odmakni svoj radovedni gobec," ji je svareče odvrnil. Dixie ga je pohlevno ubogala in se kar z vsem telesom odmaknila za cel meter. "Le zakaj bi me zastrupil, saj ti nič hudega no- čem?" se je ob tem začudila. Planinc ˇkov kotic ˇek Močerad Močo potuje Dixie sedi v svojem avtu in oba potrpežljivo čakata gospodično, ki se spet obira po hiši, namesto da bi prijela za volan in ju končno odpeljala na težko pričakovani izlet do pravljične hiške. "Očitno je spet nekaj pozabila. Upam le, da je vzela s seboj mojo konzervo in tudi posodo z vodo, da se bom lahko odžejala, ko bomo blodili sem in tja," v prtljažniku tuhta psička. Kristina Menih 43 Planinc ˇkov kotic ˇek "Saj bi te čisto nehote, veš. Po vsem telesu imam strupene žleze, ki se kar same sprožijo, da se z njimi ubranim sovražnikov," ji je razlo- žil in dodal, da je sicer res čisto navaden pisani močerad, vendar je njegova družina, ki strašan- sko obožuje vlažna tla, dež in močo, slavna rod- bina Salamandra. Prostodušno je priznal, da je kot slepi potnik nehote vstopil v košaro na Ze- lencih in da zdaj nima niti najmanjšega pojma, kje se je znašel. "Aha, taka je ta reč! Zato te še nikoli nisem vi- dela plaziti se tod. No, zdaj si v Zadnji dolini pod Triglavom, v sami slavni Pravljičariji, o kateri bo kmalu izšla že druga knjiga. Ampak vseeno pazi, da te ne opazi moja gospodična. Ker ona nima nobenega posluha za tako nenavadne ži- vali, kot si ti! Gotovo bi jo močno razburil, zato ti svetujem, da se čim prej odpraviš nazaj na svojo Gorenjsko. Hov, hov, hov," mu je psička zalaja- la in z repom hudomušno pomahala v pozdrav. "No, ta je pa dobra! Zdaj sem spet sam in še na neznanem terenu povrhu. Saj sploh ne po- znam poti na Gorenjsko," je razmišljal že nekoli- ko utrujeni in tudi prestrašeni močerad. Za pol- no mero so poskrbela suha tla, zato se je le s težavo premikal naprej. Pod deževnim nebom čisto sam "Uf, kako me zemlja bode v prste. Najbolje, da se čim prej zavlečem pod vlažno gozdno listje in se potuhnem do prvega dežja. Do takrat se mi bo pa tudi kaj pametnega posvetilo in bom men- da ja našel pravo pot domov," se je opogumljal Močo. Z zadnjimi močmi se je povzpel v gošča- vo nad hiško, si poiskal zavetišče in sladko za- spal pod razpadajočim, vlažnim listjem. "Tk, tk, tk, tk," so že naslednji večer potrkale težke dežne kaplje po listju nad njim in ga pre- budile iz sna. Pretegnil se je, dvignil rjav javor- jev list z očesa, pomežiknil in pogledal navzgor. "Tk," je kapnila težka dežna kaplja naravnost v njegovo oko. "Au, to boli," se je hudoval močerad in pomen- cal oko. Dežna kaplja mu ni nič odgovorila, njene kole- gice pa so še naprej deževale in namočile ves gozd. Njega pa je začenjalo zebsti pod mokro odejo, zato se je kar hitro skobacal ven in se raz- gledal naokoli. Nad njim mokre krošnje umitih dreves in nebo, zavito v težke oblake, pod njim pa božansko razmočena gozdna prst. "Juhu, juhu! Pa je tu, končno je vse mokro in jaz bom lahko poiskal pot domov!" je navdušeno zavpil na ves glas in hitel skozi gozd. Kaplje so na tleh ustvarjale luže, te pa so mo- čerada še posebno zabavale. Skakal je po njih, se povaljal v sveži deževnici in vriskal od veselja. Na parobku pa se je moral odločiti: v desno, na levo ali strmo navzgor? Vedel je le, da mora priti nazaj k svojemu jezeru sredi planin, zato je bi- stro sklepal, da bo najbolje, če jo ubere navzgor. Z vrha bo prav gotovo zagledal smaragdno je- zero in potem bo našel tudi pravo stezo. A ne za dolgo "Jaz pa pojdem na Gorenjsko, jaz pa pojdem na Gorenjsko, gor na Oberštajersko," se je s petjem kratkočasil med plazenjem in večkrat oprezal, ali se bo tudi njemu − tako kot v pesmici − pri- kazala drobna ptičica in mu s svojim kljunčkom pokazala pot. "Hej, hej, hej, stop. Ustavi svoje konjeee …" Močo se je kar zdrznil od presenečenja in se bli- skovito ozrl. Tik za njim je stalo njemu neverjet- no podobno bitje. Sicer majčkeno manjše ra- sti, a enakega telesa in okončin, z enako živimi očmi in z enako vranje črno, gladko kožo. Samo živo rumena znamenja so manjkala, sicer bi Močo pomislil, da je srečal samega sebe. Začudil se je: "Kje pa si izgubil lise?" "Ha ha ha. Le kako bi jih lahko izgubil, če pa jih nikoli nisem imel, ha ha ha. Saj nisem navadni močerad kot ti, ampak planinski, da veš! In mi, planinci, smo manjši, bolj okretni, pa tudi bolj vzdržljivi, predvsem pa samo črne barve. Le za- kaj bi se krasili z rumenimi lisami, če pa jih ne potrebujemo, saj nimamo sovražnikov kot vi," se je črnuh hvalisal pred Močem. "A, tako," je ta suho odvrnil. "Točno tako, ja. Kaj pa ti delaš v naših krajih? Si prišel na obisk?" "Mhm … No ja … Pravzaprav … Hja no … Mogoče sem pa res nameraval nekoga obiskati." "Nikar ne nakladaj, saj mi je jasno, da si zašel. No daj, zaupaj mi, kaj se ti je pripetilo," je črni mo- čerad tako zavrtal v pisanega sorodnika, da se mu je ta brž izpovedal. Vse čisto po resnici, kot da se je znašel v spovednici. "Aha, radovednost je tudi tebi ponagajala, ha ha. Veš, jaz bi pa skoraj utonil v marmeladi." "V marmeladi?" "Ja! Tista gospodična v Zadnji dolini pod Tri- glavom je kuhala marmelado iz gozdnih jagod, ko sem ravno koračil mimo njene hiške. Vra- ta so bila odprta, in ker se nisem mogel upre- ti božanskim vonjavam, sem kar nepovabljen vstopil. Na mizi sem zagledal ducat stekle- nih kozarcev, do vrha polnih vonjav, ki so me 44 zvabile v prostor, in podvizal sem se na ene- ga od njih. K sreči je bil kozarec tako vroč, da sem takoj odskočil, sicer bi gotovo čofnil v ti- sto vročo sladkarijo in konec bi bilo z menoj," je sočno razlagal črni močerad. Dramatično je razložil, da si je kljub temu močno opekel des- no tačko in navrgel: "Veš, potem sem komaj, komaj odkrevsal do našega učenega zdrav- nika ježka Pleška. On mi je tačko namazal z ribjim mazilom in jo ovil s snažnim povojem. Potem pa me je še potolažil, da ne bo hudega, ker smo močeradi sila trpežni. In res se je tač- ka zelo hitro zacelila. In ja, še to mi je povedal, da tudi če bi mi tačka slučajno odpadla, bi mi zrasla nova. Tako kot rep, ki sem ga že dvakrat zamenjal." "Uf, mene pa skrbi, kako bom našel pot domov," je tiho spregovoril Močo. Ker je bil zgovorni močerad tistega večera prost, saj je njegova ljuba žena Rada praznovala s pri- jateljicami, se je kar takoj odločil, da bo − kot se za domačina spodobi, osebno pospremil Moča do prelaza Luknja. "Od tam se boš le še spustil navzdol, in če se boš podvizal, boš v enem dnevu spet doma," mu je še dejal. In sta šla. Navadni in planinski močerad sta druž no hlačala skozi Pravljičarijo in se slednjič ustavila na kamnitem mostu, ki je še vedno tr- dno stal, čeprav so ga vojaki zgradili že pred več kot sto leti. Na sredini sta se ustavila in se razgledala nao- koli. Čeprav je vladala trda tema na tleh in nebu, ki ga zaradi oblačnosti ni razsvetljevala niti ena sama samcata zvezda, sta močerada s svojimi pronicljivimi očmi brez težav opazovala planin- ski svet. Na njuni levi je nad meliščem počival prelaz Luknja, na desni se je vila serpentina- sta pot proti Dolu, naravnost pred njima pa se je bohotila pot proti Doliču. Nekaj trenutkov sta uživala v nočnem miru in spokojnosti, potem pa se zlagoma podvizala naprej proti Luknji. m Močerad Močo se je kar zdrznil od presenečenja. Zagledal je namreč njemu neverjetno podobno bitje. Sicer majčkeno manjše rasti, a enakega telesa in okončin, z enako živimi očmi in z enako vranje črno, gladko kožo. Samo živo rumena znamenja so manjkala, sicer bi Močo pomislil, da je srečal samega sebe. Ilustracija: Jernej Kovač Myint 45 december 2020 PLANINSKI VESTNIK