SLOVENSKI UCITEU
□□□□□□□□□odd
□ □□□□□□□□□l-D
uuon□□□□□□□□ □□□□□□□□□□□□ □□□□□□□□□ □□ □□□□□□□□□□□c unnaaanncDDD □□□□□□□□□□□□ □□□□□□□□□□□a ngtfgpponannn
□□□□□□□□□□ca
□□□□□□□□□□□□
□□□□□□□□□□□□
□□□□onanaana
□□□□□□□□□□□□
□□□□□□□□□□□a
□□□□□□□□□□□□
□□□□□□□□□□□□
□□□c
□□□□□□□c
S
11
□□□□□□□□□□□□
□□□□□□□□□□□□
□□□□□□□□□□□□
□□□□□□□□□□□□
oanaanaanncn
□□□□□□□□□□□a
□□□aDanaaaaa
□□□□□□□□□□□□
□□□□□□□□□□on
□□□□□□□□□□□□
□□□□□□□□□aan.
□□□□□□□□□□□□ □□□□□□□□□□□□ □□□□□□□□□□□a □□□□□□□□□□□□ □□□□□□□□□□□□ □□□□□□□□□□□□ □ □□□□□□£)□□□□ □□□□□□oanana □□□□□□□□□□□□ □□ •□rannaaco □□□□□□□□□□□□
GLASILO SLOVENSKIH KRŠČANSKIH OCITELISKIH IH KHTEHETSK1H DROŠTEV
ŠTEV. 1.
LETHKKV.
TOKU KHT0LIŠKH TISKHRHH V LJUBU3RI
Vsebina:
Stran
Naš list. (Dr. Jos. Demšar).......................... .............. 1
Katehetski narodni kongres na Španskem. (_________ ž).................... .	3
Barve v ljudski šoli z ozirom na novi	učni načrt z:\ risanje. (— a) .	5
Kam drevi moderni svet . . , (Marica	Bulc)...................  7
Katehetski vestnik....................................................... 8
Učiteljski vestnik..................................13
Raznoterosti.............................................................15
Razpis učiteljskih služb. (Na ovitku.)
»Slovenski Učitelj« izhaja sredi vsakega meseca. Celoletna naročnina 4 krone. (Naročnina in članarina za »Slomškovo zvezo« 5 kron i naročniki-člani »Društva slovenskih katehetov« plačajo tudi 5 kron; naročniki, ki so člani obeh društev, plačajo 6 kron.) Spisi in dopisi se pošiljajo uredništvu do 4. vsakega meseca. Reklamacije, ftaročnino, dopise sprejema: Uredništvo »Slovenskega Učitelja« v .Ljubljani.
Urednika: A. Čadež, katehet v Ljubljani; Fr. Jaklič, nadučitelj, drž., in dež. poslanec. Natisnila Katoliška tiskarna, — Oblastem odgovoren Ivan Rakovec.
SLOVENSKI UČITELJ
Glasilo slovenskih krščanskih učiteljskih —:--==	in	katehetskih	društev. Last „Slomškove zveze" in „Društva slov. katehetov".
Letnik XV.	V	Ljubljani,	30.	januarja	1914.	Štev.	1.
Dr. Jos. Demšar :
Naš list.
»Slovenskega Učitelja« imamo v mis’ih. Javno nosi na sebi Slomškovo sliko. Odkrito priznava, da posvečuje svoje delo »Veri, omiki, vzgoji.« Ta odločnost mu ni v kvar. Njegovi prijatelji — učitelji in učiteljice, katerim bije srce za ljudstvo — ga zaradi njegovega globokega verskega prepričanja cenijo in spoštujejo.
Dal je svoje moči na razpolago učiteljem in katehetom. To je pa bilo zanj že semintja usodepolno. Učitelju se zdi prekatehetski, katehetu preučiteljski. Sicer »Slov. Učitelj« kot pedagog ve, da je graja ne-redkokrat izraz posebne ljubezni; zaraditega ne šteje med svoje najslabše prijatelje tistih, ki mu odkrito povedo, kaj jim na njem ni všeč. Vendar je nezadovoljnost kolikor toliko nevarna; če jo le gojimo in netimo, more tudi najmočnejše prijateljske vezi potrgati. Zato bi uslužnost, s katero hoče »Učitelj« služiti »dvema gospodoma«, radi nekoliko opravičili.
Redniki in varuhi bitij take vrste kot je »Slovenski Učitelj«, splošno tožijo, da vsled rastoče draginje silno težko zmagujejo stroške za vzdrža-van;e svojih rejencev in varovancev. Sreča je torej za »Učitelja«, da sta se dve društvi — učiteljsko in katehetsko — zavezali skrbeti za njegovo življenje, sicer bi najbrž dobival tako pičlo podporo, da bi revež vsled pomanjkanja neko zimo zmrznil. Rane, žalostne smrti pa tako dobrohotnemu bitju kot je »Slov. Učitelj«, gotovo ne želi noben član naših društev.
Lepo res ni, ako kdo na vse strani krivi hrbet za to, da ložje shaja. Toda hinavski petolizec naš »Učitelj« ni. V njegovi »dvojni službi« ni nič neznačajnega. Saj si gospoda, katerima služi, po prepričanju resnih, izkušenih pedagogov ne smeta biti tako nasprotna, da bi naklonjenost enega morala vzbujati v drugem mržnjo. »Cerkev in šola — šola in Cerkev!« Res, da so te besede včasih tako izgovorjene, da srce za nje ne ve; biti pa morajo vendarle geslo vsakemu resničnemu prijatelju mladine. Toda težko je odkritosrčno vzajemno delo tam, kjer ni medsebojnega spoštovanja; ne mislimo toliko na spoštovanje oseb; ampak predvsem delo enega mora drugi znati ceniti. »Slov, Učitelj« pa uči kateheta spoštovati delo učiteljevo in učitelja, ceniti delo katehetovo.
#
Pretiravali bi, ako bi pričakovali, da se bo kdo zanimal za stvari, s katerimi nima opraviti. Ne moremo zahtevati ne od učitelja ne od kateheta, da mu bo »Slov. Učitelj« po vseh svojih besedah zanimiv, naj si bodo namenjene učitelju ali katehetu. Toda že površen pogled na katehetske članke in črtice mora učiteljstvu reči: Kateheza napreduje in z njo napreduje slovenski katehet! Nasprotno, ako seznanja »Slovenski Učitelj« kateheta s skrbno ljubeznijo, ki jo slovenska katoliška učiteljica čuti do otrok in najbolj do onih, katerim je skrbnosti dobre učiteljice najbolj treba, ako odkriva »Učitelj« katehetu resno voljo vestnega učite'jstva, pouk uravnati tako, da bi bil res dobrota za otroka, vzbuja s tem v katehetu spoštovanje do šolskega dela in navdušenje za šolo, ki želi biti otroku vodnica do sreče. Naj tudi »Slovenski Učitelj« o vzajemnosti med Cerkvijo in šolo govori le malo, dejansko naredi zanjo veliko.
Pa ne samo, da spleta »Učitelj« med nami vez idealnega navdušenja, tudi praktična potreba nam naš list dela ljubega takega, kakršen je. Učitelju — vzgojitelju tudi sestavki katehetske vsebine ne morejo biti tuji; kot nadziratelju otrok pri verskih vajah mu je globočji upogied v versko življenje otrok večkrat naravnost potreben. Tako pa tudi katehet le v lastno korist dela, ako ne zapodi »Učitelja« v kot, četudi se mu kdaj vidi, da se je Učitelj« le preozkosrčno držal svojega imena in se je za kateheta samo nekako mimogrede pobrigal.
Katehetje večinoma nismo le šolniki; vseh svojih moči ne moremo šoli posvetiti. Nikdo nam torej ne more šteti v zlo, ako se moramo in se bomo morali spretnosti pri šolskem delu učiti od onih, ki imajo nalogo, da žive predvsem, ako že ne izključno, šoli. Dalje je brez dvoma veronauku le
v	korist, ako se more katehet natančneje seznaniti ne le z metodiko, marveč tudi z vsebino ostalih šolskih predmetov. O tem bi se dalo mnogo govoriti. Naj opozorimo le na to, kako zanimivo in nazorno se n. pr. kate-kizmovo vprašanje o začetnih težkočah. čednostnega življenja da pojasniti š težkočami, s katerimi se ima boriti učenček pri začetnih vajah v branju in pisanju. Podobnih pojasnil in zgledov najde katehet pri svetnih učnih predmetih vse polno. Slednjič katehet, ki se pri veronauku pogostokrat ozira na šolsko življenje sploh, s tem tudi pomaga otroku do zavesti, da ima vse, kar je resničnega, dobrega in lepega v verskem življenju svoje mesto, da pa tudi obratno vera ni nekaj takega, kar bi gojili le kot samostojen predmet brez ozira na življenje; vera mora marveč prešinjati vsega človeka. Gotovo je veronauku le v,pridi ako med drugimi šolskimi predmeti ne stoji kot sramežljiv tujec med domačimi otroki. »Slovenski Učitelj« je katehetu dober svetovalec lahko tudi takrat, ko mu je na videz le učitelj pri Srcu. -	;;y>	ir./:
'	rtam	»Učitelj«'nč dela,1 -toliko lahko rečemo,: Zakaj; bi tqr.ej
' z njegovimi slabofštlhi''fiekoliko ne potrpeli! Reden je; točnp ob svojem času se oglasi. Ali ni že samo .ta vsakomesečni redni obi?k »UčiteljeVft.dp' brota za nas? Šolsko delo je v marsičem odtegnjeno natančnejši kritiki.
Nekaj razumljivega bi bilo, ako bi se nas začela oprijemati malomarnost in brezbrižnost, ki bi bila nesreča za nas in za šolo. Za to »Slovenski Učitelj« dobrodošel nam tudi v novem letu, ako že ne vselej kot svetovalec, pa vsaj kot klicar k vztrajnosti.
—	ž:
Katehetski narodni kongres na Španskem.1
Po izredno veliki udeležbi soditi (bilo je okroglo 7000 zborovalcev), ie imel španski katehetski kongres bolj značaj katoliškega shoda; zlasti glavna zborovanja, ki so bila deloma dostopna tudi lajiškemu občinstvu, so imela tendenco, protestirati proti razkristjanjenju šole, za kar se gotovi elementi na Španskem žilavo prizadevajo. Posebne sekcije pa so se pečale samo s katehetskimi vprašanji; resolucije in sklepi so se vsak dan prečitali ob početku glavnega zborovanja. — Med udeleženci je bilo tudi 23 škofov in celo papežev legat je počastil kongres s svojo navzočnostjo. Za kongres se je veliko trudil kardinal Jožef Marija Cos, nadškof v Valladolidu, ki je bil sam poprej, preden je postal škof, dolgo vrsto let katehet ter je tri leta tudi urejeval mesečnik »Revista catequistica«.
Glavna zborovanja so bila v valladoUdski stolnici. Ob otvoritvi kongresa je bila velikanska cerkev natlačeno polna; pri službi božji je popevalo 1000 dečkov in deklic raznih mestnih šol. Po evangeliju je stopil na govorniški oder škof Jakob Cardona; govoril je o katekizmu, kot rešilnem sredstvu človeške družbe. Z vso močjo svoje zgovornosti se je zagnal zoper one državne mogočneže na Španskem, ki bi radi izključili verstveni pouk iz šol. Vse duhovnike je pa bodril, naj v svojih cerkvenih govorih predvsem katekizem obravnavajo. Za odmor so poskrbeli s tem, da so se proizvajale vzorne cerkvene pevske točke. Pri glavnem zborovanju prvega dne je imel cerkveni govor škof Emanuel Lago (Osma) »de civili cultu et catechismo«. Sklicujoč se na francoske razmere je dokazoval, da se pojavijo povsod, kjer zavržejo verstveni pouk v šoli, kot nujna posledica: Zločini vseh vrst, razrahljanje družin, nered med vojaštvom, pomanjkanje domovinske ljubezni, samoumori že pri mladini . . . Govoru je vse živahno pritrjevalo. — Drugi dan je nastopil kot govornik škof Em. Basulto (Lugo); dokazoval je, daje krščanski naulc potreben za življenje posameznika, kakor tudi za socialno in narodno življenje. »V obrambo katekizma,« tako je pristavil, »bi se ne pomišljal žrtvovati tudi življenje.« Sovražniki verstva so bili vsekdar tudi sovražniki Španije, in vse vojske preteklega stoletja, v katerih je bila Španija oropana svojih kolonij, so bili povzročili sovražniki Cerkve, da se maščujejo, ker je Cerkev imela v Španiji vedno mogočnega zaščitnika.
1 Poročilo o tem kongresu, ki je bil lani meseca junija, je poslal uredništvu .,Christl.-pad. Blatter1' P. Jožef Montserrat S. J. v lat. jeziku.
Tretji dan so zborovalci imeli priliko poslušati odličnega govornika, voj. škofa R. Gandasegni-ja; dokazoval je, da vsakdo, ki se proti-
vi	katekizmu, napoveduje boj tudi svobodi, domovini in napredku. — S četrtim glavnim zborovanjem je bil kongres zaključen. Vstop za to poslednje zborovanje je bil vsakemu prost. Govornik škof Viktorijan Guisasola (Valencia) je ponovno ožigosal stremljenje tistih, ki bi radi zadušili verstveni pouk v šolah. »Tudi če bi nam škofom« — tako je rekel — »hoteli s silo zabranjevati, da ne bi o tem govorili, ne bi molčali.«
Posebna posvetovanja z izključno katehetskimi zadevami so imeli katehetje v štirih sekcijah. V prvi sekciji se je razpravljalo o boljši vzgoji katehetov; v drugi (didaktični) o sredstvih za povzdigo verstvenega pouka, v tretji o razdelitvi katekizma in o metodi; v četrti o katehezi za odrasle. Razgovore v vseh odsekih so vodili razni škofje. Vseh referatov je bilo okrog 240; vseh tez, ki so jih predložili v odobrenje glavnim skupščinam, je bilo čez 100.
Preobširno bi bilo, če bi hoteli poročati o posameznih referatih; izjemoma naj se dotaknemo samo predavanja kanonika Andreja Manjon, ki se prišteva med prve španske pedagoge ter je zaslovel po številnih pedagoških in metodičnih spisih. Manjon je ustanovitelj takozvanih šol »del Ave Maria«, ki se v njih na prostem izobražuje več stotin dečkov iz najnižjih slojev in sicer v vseh predmetih ljudske šole, obenem pa se navajajo za krščansko-nravno življenje. Ta pedagog je obravnaval vprašanje: »Ali je potrebno, da sprejmemo katekizem (kot nauk) za središče vsega poučevanja?« Referent je utemeljil to potrebo ter zahteval za krščanski nauk tako metodo, da se s poukom obenem vzgaja.
Omenjamo še, da so za časa tega kongresa imeli skupno sv. obhajilo možje, žene in tudi otroci. Lepo je bilo videti zlasti, ko je pristopila k mizi Gospodovi armada odličnih mož (1500), med njimi mnogo častnikov v uniformi. Prekrasen prizor pa se je nudil na praznik sv. Petra in Pavla v parku »del Čampo Grande«, ko je 20 duhovnikov delilo sv. obhajilo množici 5000 dečkov in deklic. Kardinal sam je na vzvišenem prostoru darova! sv. mašo, pri kateri se je čulo ubrano petje močnega moškega zbora ter svi-ranje vojaške godbe.
O priliki kongresa so imeli najboljši katehetje v Valladolidu praktične nastope in poizkušnje z otroki in sicer javno v šesterih različnih cerkvah vpričo številnega pos’ušalstva. Tudi katehetske razstave ni manjkalo; če še omen;amo, da so zborovalci za kratek Čas lahko prisostvovali kinopredstavam katehetske stroke, smo podali površno sliko te velikanske prireditve. Tekom treh let se bo sklical drugi kongres v Granadi.
A
—	a:
Barve v ljudski šoli
z ozirom na novi učni načrt za risanje.
Učni načrt za risanje iz 1. 1911 ima tudi določbo, da naj se že od tretjega razreda vpošteva pri risarskem pouku barva. Marsikateri učitelj, posebno — nerisar — je osupnil, ko je čital to opazko in vendar ni tako strašna.
Ako učitelj že v prvem razredu pri nazornem nauku in pozneje tudi pri prirodopisnem, omenja vsikdar tudi barvo predmeta, ki ga obravnava, učenci kma'o spoznajo glavne barve, t. j. belo, črno, rdečo, modro, rumeno in zeleno (ki je pa prav za prav zmes iz modre in rumene). Pozneje spoznajo na ta način tudi druge kakor: rjavo, sivo, žolto (pomarančno), vijolično, Prav dobra vaja za začetnike je, ako učitelj izreže majhne kvadrate iz barvanega papirja, kakoršnega rabijo otroci za jaslice, potem jih zmeša, pokaže pcsamezne ter vpraša učence po barvi. Učencem višjih razredov pa barve prav dobro pojasni barvni venec, ki nam v krogu kaže barve tako, da pride med dve glavni tista, ki se dobi iz mešanja obeh.
Pri risanju v 3. razredu naj učitelj uporablja le enobarvene predmete, n. pr. šolsko tablo, mizno ploščo, steno sobe (ako je enolično pobarvana), okvir podobe na steni, šolski zvezek, malo zastavo, navaden srčast list (bukve a'i španskega bezga), citrono. Boljši učenci že tudi lahko narišejo metulja citrončka in ptiča kanarčka. Dobre vaje za vse začetnike so barvanje malih kvadratov in krogov z eno barvo — zlasti s tako, ki ne dela lis, n. pr. s sepijo.
V	4. in 5. razredu pa učenci lahko že slikajo dvo- in tribarvne predmete. Večina učencev bo na ti stopnji že dobro pogodila citrončka, belina pa tudi kosa, zvonček, tulipan, deteljico ali rozeto, sestavljeno iz srčastih listov v kvadratu a'i krogu. Pričnemo pa tudi lahko že z vajami v slikanju prosto s čopičem (brez obrisa) v eni barvi, najbolja za te vaje je sepija ali pa nevtralna tinta. Vaje morajo izvrševati z bolj redko barvo, ker gosta napravi rada lise. Posebno težko je začetniku slikati z modro in rdečo barvo, ki dela posebno gostejša prav rada grde lise. Paziti je tudi na to, da se hitro barva (slika), da se sproti nikjer ne posuši, ker tam nastanejo najprej lise; zato naj tudi začetnik poslika vedno le majhne ploskve.
Učno ministrstvo je izdalo tudi posebno instrukcijo k načrtom za risanje z odlokom dne 5. junija 1. 1912, kjer je navedeno mnogo predmetov za risanje. — V višjih razredih, ko se učenci seznanijo s temeljnimi nauki perspektive, rišejo lahko razne telesne predmete kakor škatle, omare, mize, stole in razno orodje. Na osemrazrednicah rišejo v višjih razredih učenci tudi tločrte in načrte tehniških predmetov, kjer je treba vpoštevati posebne barve, ravno tako pri vzorcih za ročna dela. — Pri stavbnih črtežih se pobarva zidovje rdeče (karmin št. 2), lesovje rumeno (žgana si-jena), železje modro (berlinsko modrilo), zemlja z rjavo (sepija).
Na meščanskih šolah pa zahteva učni smoter: »Učenci naj se izurijo, da pojmijo ter enostavno in določno upodabljajo predmete svojega obližja po obliki in barvi. Naj spoznajo, mešajo in pogode barvo.« —
Iz nastopne tvarine ne bo težko učitelju prilično pri pouku primerno izbrati in učencem pojasniti,
Barve so različne in veliko jih je, toda le tri so glavne , t, j. rdeča, modra (višnjeva) in rumena, Vse druge so mešane barve, ker se dajo narediti iz onih treh. Iz rdeče in modre lahko napravimo karmezin, purpur in vijolično. Iz rdeče in rumene naredimo škrlatno in pomarančno (žolto); iz modre in rumene pa napravimo razno zeleno. Iz ze'ene in vijolične naredimo olivno, t. j. temnovišnjevo — rjavo; iz zelene in pomarančne dobimo citrin (cimetno rjavo), iz vijolične in pomarančne naredimo russet (kostanjasto rjavo). Rdeča, rumena in modra zmešane narede sivo, isto dobimo, ako zmešamo zeleno z vijolično in žolto. Vse te bnrve lepo v krogu zbrane, predstavljajo barvni venec. Za mešanje rabijo navadno karmin št. 1, pariško višnjevo in gumijguti. Posebne barve so še cinober (rumenkasto rdeča), roza (svetlo rdečo-vijolična), lila (svetlo vijol.), ultramarin (svetlo modra), Barve imajo v človeškem življenju tudi svoj poseben pomen. Kakor znano pomeni črna' — žalost, bela — nedolžnost, rumena — ljubosumnost, rdeča — srčnost in ljubezen, škrlatna — srd, vijolična — otožnost, modra
—	zvestobo, zelena — upanje.
Podobe dobe pobarvane življenje in kažejo bolj naravno sliko. Pri ornamentih (okraskih) moramo se pa tudi držati priznanih pravil, kajti ni vse eno, kako barve eno zraven druge postavljamo. Priporočljive zveze barv so: Rdeča in modra je najlepša zveza dveh barv, jako lepa dvojica sta zlata in ultramarin, krasni sta rumena in vijolična, zlata in vijolična, zlata in purpurna; živo in krasno vplivata rumena in karmin, rjava in ultramarin pa je najbolj elegična zveza, ki vzbuja bolečo žalost. Trojica — rdeča, modra in rumena je najlepša in najvažnejša zveza, ki se nahaja v vseh slogih, posebno se zlagajo cinober, ultramarin in zlata, ali pa cinober, cijan modra in rumena; jako krasna zveza je tudi rdeča, zelena in rumena (zlasti zlata). Lepo se vjemajo rdeča, bela, zlata ali — rdeča, bela, zelena, istotako rdeča, bela, modra ali zlata, bela, zelena ali pa cinober, črna, rumena, potem cinober, črna, zelena in rdeča, siva, ze'ena. Četvorica — modra, rdeča, zlata in bela — je krasna zveza, ki se nahaja tudi v alhambrinih ornamentih na Španskem, lepo se pa tudi sklada — rdeča, zelena, modra in rumena.
Tudi pri obleki je barva važna. Črna, oziroma temna obleka je najbolj za zimo, ker solnčne žarke zelo obdrži, torej greje; bela za poletje, ker žarke najbolj odbiva. Barvo pa na/bolj obdrži siva obleka. Ženskam — ble-dolasim jako pristoja zelena in modra obleka, črnolasim pa se bolj poda rdeča in rumena. —
Pri slikanju je treba posebno paziti, da se ne jemljejo višnjeve in zelene barve v usta, kajti hud strup so! Posebno strupene so — zeleni volk (Grtin-span), mitisgrtin, berlinsko modra, strupene so pa tudi cinober, rumeni
krom št. 1 in še nekatere druge. — Ločimo tudi lazurne in pokrivalne barve. Pokrivalne barve kakor belo, črno, cinober, indijsko rdečo rabimo prav goste, zato jih ne razmažemo v skodelici, ampak čopič pomakamo in namažemo naravnost v barvi.
Treba je imeti pred seboj tudi kozarec vode za snaženje čopičev. Pri začetnikih je najbolje, ako učitelj napravi barvo v kozarcu za celi razred ter jo potem razdeli po klopeh. V ljudski šoli rabimo vodene barve, najpri-pravnejše so tiste v obliki gumb po 7 h. Za silo nadomeste barve tudi barvni svinčniki, ki pa ne smejo biti pretrdi.
Marica Bulc:
Kam drevi moderni svet . . .
(Vzgojni paberek.)
»Življenja valovje tam zunaj hrumi,« mi na deželi pa komaj vemo, kdaj je predpustni čas, čas nebrzdane radosti. Le včasih potrkajo spomini na dušo, spomini na one dni, ko so tudi nas vabili plakati na vseh oglih: »Danes velika plesna veselica —!« Ne nameravam pa govoriti o plesu
kot takem, ampak o čudni modi mestnih staršev, ki hočejo celo otroke potegniti v to vrvenje s tem, da prirejajo otroške plese.
Čemu prirejajo pravzaprav otroške plese? Ali zato, da nudijo otrokom priliko, da se naskačejo in navesele, kakor jim želi srce? Nikakor! V to bi jim ja mnogo bolj koristile navadne igre, kakor so: miš in mačka, slepa miš itd. Otroška glavica ni fodila te razvade. Komu izmed otrok bi pač prišlo na misel, da bi se hotel kretati v ozkih oblekcah in čreveljčkih, rokavice na rokah ter dolge ure naučeno govoriti in se vesti povsem umerjeno in korektno? Le starši so si mogli domisliti kaj takega, ker jim ;e v zabavo, gledati deco, ki posnema komedijantsko počenjanje odraslih.
Otroški plesi so kulturni produkt novejšega časa, produkt ljudi, ki o pravi vzgoji nimajo pojma. Težki in neodpustni so nasledki, ki jih zadajajo otrokovi duši in njihovemu zdravju.
Polagoma se začno otroci živo zanimati za take prireditve. Čisto novo jim je spoznanje, da ločimo človeštvo v dame in njih kavalirje. Ali ne bo šla Danica ali Vida iz šole grede danes ali jutri nalašč po taki poti, da bo srečala svojega viteza s plesnega večera? In če pomisli deklica, kako jo je v razsvetljeni in blesteči dvorani nagovarjal »gospodična«, ves drugačen se ji zdi kakor njeni razposajeni, poredni bratci doma.
Otroci, ki so se seznanili z vrvenjem na plesu, pozabijo brž na svoje ljubke otroške igre. Moderni plesi zatro v njih sleherno fantazijo in te naj ima otrok pri igrah veliko. Kako mično je gledati otroke, ki so polni življenja in žive domišljije pri igrah! —
Ali ni veliko bolj umestno, vnemati otroke za oživljajoče igre, ki so jih rajali že njih starši. V teh igrah je poezija, ki jo hočejo in morajo otroci imeti. Tako nedolžno veselje stane malo in ni nevarno otroškim dušam.
Vtisi, ki naj jih dobi otrok pri pravi otroški veselici, naj bodo kar moč navadni, njihovemu duševnemu obzorju prikladni. Taki pa niso vtisi, ki jim jih nudi razkošna plesna veselica. Blesk, načičkane obleke, vsakovrstne sladčice bude v otroških srcih strasti, zavist, zatirajo v otroku vse lepo in plemenito. Srce jim hrepeni vedno po večjih slasteh, ki so jim slednjič v potrebo in ki se jim ne morejo več odrekati.
Res je, da se nauči otrok pri takih veselicah vesti se zgodaj družabno fino, boječi otroci se ojunačijo in nastopajo taktno, — a izgubili so svojo liubko naivnost, ki jim pristoja bolje, kot vsa krasota in eleganca.
Te veselice uče otroka kritikovati druge; da, ce’o ljubosumje se zbudi v njihovih dušah. Če vidi deklica svojo družico, ki je oblečena lepše in ugaja bolje nego ona sama, jo jame zavidati in prezirati. Take veselice vzgajajo iz svobodnih, življenja veselih dečkov, gizdaline, ki jim je laže grešiti, kakor pa prikazati se v dvorani z malo pomečkano obleko. Pa ne samo duša trpi pri tem, tudi telesno zdravje otrokovo je v nevarnosti.
Res je lepo, gledati otroke, kako se kretajo pri plesu, lepše pač kakor gledati odrasle, če moremo sedanje moderne plese sploh lepe imenovati. Toda kakor niso plesne veselice prikladne otroškemu obzorju, istotako ne pristoja otroku ples. Ono strastno vrvenje, ki tako jasno znači življenje našega časa, se zrcali tudi pri plesu, ki ni tak, da bi zbujal in blagodejno vplival na estetično čuvstvo človeško.
Drveči pari, ki se vrte v zatohli, morečega zraka polni dvorani, — kako dober simbol so sedanjega časa, ko vse strastno hrepeni po uživanju in slasteh.
Naši pradedi so sicer tudi plesali; podali so si roke, zavrteli se v kolo in peli, da je orila pesem do neba; toda moderni svet hoče le razuzdanega uživanja in zopet uživanja. Miadino, ki se komaj zaveda, da živi, hočejo naenkrat postariti, pomehkužiti in zavesti v sanjarstvo . . . Kam jadra moderni svet . . .!
Katehetski vestnik
Katehetsko gibanje.
Na sestanku dne 3. dec. 1913 so se člani našega kateh. društva posvetovali o vpeljavi nove V. Pichlerjeve knjižice »Katholisches Religionsbiich-lein«, ki podaja začetnikom verouk na podlagi zgodb sv. pisma. Poseben škofovski odbor namreč želi glede te knjige točnih izjav vseh ordinariatov. Tudi »Društvo slovenskih katehetov« je dobilo poziv od ljubljanskega kn.-škofijskega ordinariata, naj pove svoje mnenje. Društvo je po predlogu dr.
Pečjaka sklenilo odgovoriti s sledečo izjavo:
1.	Pichlerjeva knjiga »Religions-biichlein« naj se v tej prvi obliki še ne uvede obvezno.
Prvi kršč. pouk na podlagi zgodb sv. pisma je po naši sodbi izvrsten in tudi Pichlerjevo delo je vobče jako vrlo delo. Toda za povsem praktično ureditev take knjige je potrebno, da se avstrijski Nemci prej zedinijo za enotni šolski molitvenik, s katerim mora krščanski nauk delovati skupno. — V isti namen se je treba tudi
prej definitivno odločiti, ali za nadaljevanje verouka ostane dosedanji katekizem neizpremenjen. — Izboljše-valnih nasvetov imamo že zdaj, nameravamo jih pa poslati avtorju.
2. Prosimo pa, naj se Pichlerjeva knjiga že v tej obliki kakoršna ije zdaj, za vse nemške šole takoj dovoli.
Tisti katehetje, ki jo bodo takoj vpeljali, bodo s skušnjami veliko po-mogli, da se doseže čim popolnejša izdaja.
3. Zadeva ljubljanske škofije:
a) Ko se vsaj večina nemških škofij odloči za obvezno vpeljavo Pich-lerjeve knjige, naj se ista knjiga uvede tudi za vse nemške šole ljubljanske škofije.
b) Za Slovence pa ne bo zadostoval goli prevod nemške knjige, ampak bo treba v soglasju s slov. škofijami prirediti bolj samostojno delo. Mi imamo namreč že enotni molitvenik, na katerega se knjiga mora nasloniti. Imamo tudi druge pesmi in v nekaterih ozirih tudi drugačne potrebe.
c) Želimo pa koliikor le mogoče ostati edini z drugorodnimi katoličani. Zato prosimo, naj se nam čim večja edinost omogoči s tem, da se n.am dovoli vzeti za podlago tekst Pichler-jeve knjige.
Obenem s to izjavo se je katehetski zbor tudi odločil, da hoče v prihodnjih sejah knjigo natančno presoditi, povedati pomanjkljivosti ter določiti pravec, ki naj bi bil merodajen pri slovenski prireditvi. Za slovensko prireditev se zanimajo prav posebno koroški katehetje, ki so se o Pichferjevi knjigi in o slovenski prestavi razgovarjali že meseca julija feta 1913 na posebnem katehetskem sestanku. Župnik Jos. Rudi (Mohliče) nam je poslal daljši sestavek, ki je v njem naštel vpoštevanja vredne nasvete glede slovenske izdaje Pichler-jeve knjige. Podane misli so ugajale; podrobno se pa o njih v našem društvu še nismo razgovarjali. Prosimo, naj bi
se z nasveti og'asili še drugi gg. katehetje, ki se naših sestankov ne morejo udeležiti. Istotako želimo izjav tudi od zastopnikov drugih slov. škofij. Župnika Rudla predloge bomo objavili. — O sestanku meseca januarja prihodnjič.
Zbadljivi so ra tali naši tovariši doli v hrvatski prestolici. Ko v svojem listu naznanjajo, da se namerava prirediti drugi kongres (v Wiirzbur-gu), pristavljajo: »Hrvati se bodo najbrž še v manjšem številu udeležili tega kongresa, nego so se duna.ske-ga, zato bi bilo dobro, da bi letos imeli svoj katehetski tečaj. Odbori kateh. društev naj bi započe i z delom. Ako je morda odbor slovenskega katehet, društva še utrujen od ljubljanskega kat. shoda in slov. pedagoškega kongresa, naj stopi pa hrvatsko katehetsko društvo bolj živo na noge. Surge, qui dormis!«
Pripomnimo, da II. kongres še ne bo v tekočem letu, torej naj se hrvatski tovariši kar poprimejo dela za kateh. tečaj. Mi trudni nismo, tudi se dela ne bojimo, to pričajo naši redni in živahni mesečni sestanki. Odkrito pa povemo, da smo spričo tako izborno uspelega dunajskega kongresa izgubili nekoliko poguma in navdušenja za tečaje, ki se zanje morajo truditi in ki pri njih morajo sodelbvati povečini ene in iste osebe, dočim si drugi privoščijo počitnice z enostavnim izgovorom: Saj bomo čita'i . . . Kljub temu pa priznamo, da so tudi provincialni katehetski tečaji koristni, da, potrebni, samo udeležiti bi se jih moralo večje število takih, ki bi jim v prvi vrsti prav prišli. Za sedaj bi bilo svetovati, da si izberemo kako srednjo točko kot kraj zborovanja, — morda kako mesto v Istri; saj je od ondi svoj čas prišel že apel v tem zmislu. Osvojimo si ozemlje, ki je ka-tehezi še bolj ali manj tuje! Na dan z nasveti!
Novi člani »Društva slovenskih katehetov.« V zadnjem času so pristopili kot člani sledeči p. n. gg.: Jarc
Martin, kaplan, Dobrova; Kozel) Matej, kaplan, Dobrepolje; Konig Juri, duh. svetnik in župnik, Vinica; Kanduč Franc, kaplan, Cerknica; Vilfan Anton, kaplan, Cerknica; Franke Frančišek, vikar, Osek na Goriškem; Hiti Fr., - kaplan, Poljane nad Škofjo Loko; Kajdiž Tomo, stolni kanortik v Ljubljani; Zorec Fran., župnik, Nova Oselica; Žužek Fr., župnik, Kopanj; Križman Ant., kaplan, Boljunec pri Trstu; Kete Ivan, kaplan, Zagorje ob Savi; Kokel Fr., kaplan, Zagorje ob Savi; Anžič Jožef, ekspozit, Št. Jošt nad Kranjem; Kmet Janez, župnijski upravitelj, Vojska.
Odbor dunajskega katehetskega društva je nanovo tako-le sestavl,en: Predsednik — kanonik Kundi; prvi podpredsednik — vseuč. prof. prelat dr. Swoboda; drugi podpredsednik — kanonik dr. Krauss; prvi tajnik — prof. Kratochwill, drugi tajnik — koo-perator Haas; blagajničar — d. svetnik dr. Kisser. Odborniki: sem. ravnatelj dr. Giese, svetnik Holzhausen, urednik Jaksch, prof. Krebs, katehet E. Mtiller, msgr. Pascher, brata Pich-lerja, msgr. Wolny, katehet Haw-ranek.
Katehetske beležke.
Verski pouk na obrtnonadaljeval-nih šolah. Krščansko-socialna večina solnograjskega deželnega zbora je predlagala, naj se vpelje na vseh o-brtno-nadaljevalnih šolah tudi verski pouk. Liberalni listi so seveda takoj zagodli svoje »viže«, kakršnih imajo celo kopo v zalogi ter protestirali po svoje zoper »zasužnjenje« vesti. U-mevno, da svobodomiselcem ni všeč vpeljava krščanskega nauka, saj imajo v podivjani obrtni mladini, ki brez vzgoje dorašča, najboljše svoje rekrute in najsigurnejši naraščaj. — Imamo žalibog tudi med slovenskimi liberalnimi šolniki može, enega vsaj bi lahko imenovali, ki trde, da v obrtno-nadaljevalni šoli ne gre za vzgojo, ampak samo za napredek v obrtnih vprašanjih. Čudni nazori! Liberalizem uči, da mladini po 14. letu ni treba
več vzgoje; našim liberalnim šolnikom je ta paradoksni aksiom kaj všeč, saj jim je verstvo in vzgoja deveta briga. Najzmernejši med njimi navajajo kot razlog zoper vpeljavo krščanskega nauka neresnično reče-nico, da se v eni tedenski uri nič ne doseže. Ta ugovor ne drži, to je jasno. Sicer pa ponavljalna, oziroma nadaljevalna šola nima toliko namena, da bi se učenci obogatili z znanjem, ampak da bi se jim okrepila in vzgojila volja, da bi si utrdili značaj. Katehetovo delo na obrtno-nadalje-valni šoli je torej bolj vzgojne narave. Kdor tega ne vpošteva, res ne bo bogvekaj dosegel, dasi popolnoma brezploden verstveni pouk nikdar ni. Učna metoda v teh šolah se mora torej docela prilagoditi razmeram in zahtevam učencev, ki so v najnevarnejši in najbolj razburkani dobi razvoja. Tvarina bodi modro in primerno izbrana; popularna apologetika naj se ne zanemarja. Katehet, ki ne Joči ljudske šole od nadaljevalne, je sam kriv, ako čuti, da v obrtno-nadaljevalni šoli pri njegovem pouku nekaj manjka, nekaj ni v redu.
»Katehet« ali »veroučitelj«? Katehetski pisatelj L Eising v Solnogra-du je objavil razpravo, v kateri dokazuje, da je verstvena služba, ki jo izvršuje duhovnik v šoli, edino pravilno označena z besedo »katehet«. 0-značbe »veroučitelj«, tako tjrdi Eising, se oprijemljejo trdovratno oni nekrščanski pedagogi, ki bi radi krščanskemu nauku vzeli vso ve ;javo ter ga milostno smatrajo samo še za učni predmet. Beseda »katehet« je v rabi že od II, stoletja dalje kot tehnični izraz, ki pomeni najprej poučevanje kandidatov za krščanstvo, označuje pa pravzaprav dvojno delo: pouka in vzgajanja, učenja in privajanja za življenje. Imenovanje »Katehet« sega v prve čase krščanstva, je torej stvarno utemeljeno in po tradiciji ugotovljeno. Vsakdo, ki Ima nalogo, da poučuje mladino v verstvu, obenem pa s tem naukom združnie tudi asketične vaje, t. j. navaja otroke za praktično krščanstvo
—	je katehet. Kdor bi se pa zadovoljil samo s poučevanjem verskih resnic brez ozira na praktično udejstvovanje v življenju, brez verskih vaj — bi bil samo verouči-t e 1 j.
Formula kesanja. V »Škof. listu« 1913, št. 12, je zapisal ljubljanski kne-zoškof dr. Ant. B. Jeglič sledeče ponovno odobrenje novejše formule za kesanje:
»V neki konferenci so se razgo-varjali o formuli za kesanje po spovedi in so se odločili za ono v katekizmu. Res, ta formula je avktorita-tivno vpeljana in naročena, Vendar so se pa vedno slišale pritožbe, da je Pretežka, da jo otroci čudno zmedejo in pri spovedi brez razuma molijo. Radi tega so ljubljanski katehetje sestavili novo, bolj kratko, ki ima pa vendarle vse momente kesanja v sebi. Ordinariat jo je že odobri', pa se je ponatisnila in po šolah večinoma vpeljala. Glasi se: »M oj Bog! Žal mi je, da sem grešil. Žal mi je zato, ker sem z grehi zaslužil tvojo kazen; posebno pa mi je žal, ker sem razžalil tebe, ki si moj n aj boljši Oče in vse ljubezni vreden. Trdno sklenem, da te ne bom več žalil. Pomagaj mi — po Gospodu našem Jezusu Kristusu. A m e n.«
Ta formula je lahko razumljiva, ima le malo kratkih stavkov in stopnjuje razloge za kesanje do trdnega sklepa in prošnje za pomoč. Trikratni »ža!» markira to stopnjevanje. Naj-Poprej otrok trdi sploh, da mu je žal, da je grešil. Potem pove zakaj in naj-Poprej zaradi kazni (manj popolno kesanje), potem radi ljubezni do Bo-£a (popolno kesanje); zatem sklene, da ne bo več grešil in nazadnje prosi za pomoč.
Kako je ta formula enostavna in popolna! Torej naj se rabi povsod!
Neki gospod je obsojal trikratni »žal« in predlagal besedo »obžalujem«. Kako to! Saj je vendar beseda
»žal« tako krepka in kratka in navadna v življenju.«
Roma locuta, causa finita. — S; tem krepkim in stvarnim pojasnilom prevzvišenega knezoškofa so zavrnjeni vsi ugovori proti tako lepi formuli. Otroci se je lahko nauče in jo stalno v glavi obdrže. Nobene zmede ni več. Naj bi se tega besedila oprijeli vsi gg. katehetje!
»Življenje s Cerkvijo« ... ta zahteva se je zadnji čas močno poudarjala po nekaterih nabožnih listih. Za cerkveno življenje, za življenje po navodilu cerkvenega, leta moramo vzgajati že mladino., »Kdor dobro pozna cerkveno leto, ppzna Odrešenika; in kdor živi, kakor .Ža vodi cerkveno leto, te na potu^ zveličanja.« Katehet naj torej skrbi, da bodo otroci umevali cerkveno leto in da se bodo z uspehom udeleževali mi losti posameznih svetih časov. Koliko vzgojnih in za praktično krščanstvo važnih momenlov je v cerkvenem letu, ki poteka mimo nas brez posebne koristi, ako se ne vglobimo v namen in pomen posameznih cer-; kvenih praznikov. Cerkveno leto je leto milosti, je življenje in ne samo nauk ... O cerkvenem letu z ozirom na mladino je »Slov. Učitelj« objavil lani daljši sestavek. (Glej št. 4. p. 76.) Ker pa smo zas’edi!i v »Vza-emnosti« (1913, št. 12) kratko notico, ki v dosego zgoraj očrtane zahteve priporoča za šolsko uporabo zbirko slik :> D a s katholische Kir-chenjahr in Bildern«, smo čutili potrebo, da se v tej zadevi zopet oglasimo. Katehet, ki se je oglasil v »Vzajemnosti«, opiše tudi metodo, kako se poslužuje v šoli omenjene zbirke, ki ima za vsako nedeljo drugo s’iko. »Letos sem jel prakticirati pri otrocih tako-le: Ob koncu zadnje ure v tednu povem vedno, katera nedelja je prihodnja, kakšno mesto zavzema v cerkvenem letu, nato povem kratko vsebino nedeljskega evangelija, potem pride slika, ki to predočuje in ki se potem obesi na steno v nalašč za to pripravljenem okviru, da visi v šoli med tednom . . . Kako vpliva to
na otroke! . . . Kolikokrat se doma pohvalijo: »Jaz že vem, kakšen evangelij bo jutri...« itd. Tako se nehote budi pozornost (na cerkveno leto) tudi v družini.«
Iz otroških ust. Pred začetkom pouka so se nekje dečki II. razreda živahno prerekali. Katehet jih vpraša, kaj jih tako razburja. Eden se o-glasi in pravi: »Kajneda g. katehet, da morajo biti vsi duhovniki sveti?«
Zgledi.
Krepka volja ... (Zgled za pogostno sv. obhajilo. — Resničen dogodek iz večnega mesta.) Angleški list St. Peters Net« objavlja to-le: »Nenavadno sem bil ganjen, ko sem bil zadnjič v Rimu, pa sem bil priča sledečega prizora:	Prijetno jutranje
solnce nas je pozdravljalo, ko smo se podali v cerkev sv. Petra. Tu zapazimo dečka, ki mu je bilo kakih 14 let; v naročju je imel malega dojenčka, ob strani sta se ga držala dva mala bratca. Prišel je k sv. maši. Približal se je zadnji del sv. maše: sv. obhajilo. Pri besedah »Domine, non sum dignus«, se deček poda k obhajilni mizi; malega otročiča položi poleg sebe na stopnico, dvigne glavo, prejme sv. obhajilo, dvigne dojenčka, pa se poda zopet na svoj prostor, kjer sta ga čakala druga dva bratca. Bil je gani iv prizor ... Najbrže je bil deček za vari-ha mali trojici, ko je mati šla na delo za zaslužkom . . . Varstvena služba ga ni motila in ovirala, da ne bi šel in prejel svojega Gospoda v sv. obhajilu.«
Ta zgodbica spada v katekizem — kot ilustracija k Jezusovim besedam: Pustite male k meni in nikar jim ne branite, ker takih ie nebeško kra’je-stvo.« (Mat. 19, 14.)
Globoka vernost. Kmalu po strašni nesreči, ki je zadela prevozno ladjo »Titanic«, je debil Mourand, kapitan na ladji »Provence«, pismo od neke neznane matere, ki mu je pisala, da je njenega 19 letnega sina ob nepričakovani katastrofi »Titanica« zalotila rmrt v morskih valovih. »Ker
jaz in moj mož« — tako je pisala — »ne moreva na kraj nesreče, kjer je umrl moj ljubljeni sin — bil je kuhar na ladji —, zato pošljem lesen križ ter vas lepo prosim, da bi ga med vožnjo proti Ameriki spustili v morje na onem mestu, kjer se je pripetila nesreča. Ko je bil sin še doma, sem ga vsak večer prekrižala na čelu, na ustih in na prsih, zato ne bi rada, da bi zdaj v smrtnem spanju ostal brez materinega križa« ... — S pismom je došel po pošti tudi preprost lesen križ, ki ga je kapitan, hoteč ustreči želji dobre mamice, vzel s seboj, ko je ladja »Provence« odplula iz pristanišča v Le Havre. Dne 1. novembra lanskega leta je rezala ladja »Provence« nemirne valove uprav na onem kraju, kjer je pozorišče grozne »Ti-tanic-ove« katastrofe. Jasno nočno nebo je bilo priča, ko je resni kapitan slovesno spustil križ v valove .. .
»Zgodi se tvoja volja« ,,. Nekako 17 let je preteklo, odkar sta dva sicer poštena zakonska v N. (mala občina na Solnograškem) dobila še enega sinčka, ko so jima vsi drugi kmalu po krstu pomrli. Ta zadnji sinček je bil že dve leti star ter je bilo upati, da ga bosta ohranila; kar naenkrat tudi ta nevarno zboli. Oče je bil tako razburjen, da je kakor zmešan letal skoz vrata vun in noter ter neprestano ponavljal: »Ta mi ne sme umreti, ne, ta mi mora ostati!« Spozabil se je tako, da je izustil celo bogokletne besede, ko je bil otrok že v agoniji. Nepričakovano pa se ctroku obrne na bo'je; želja očetova se je izpolnila. Deček je zrastel in se prav povoljno razvijal. Ko je bil 15 let star, je izrazil željo, da bi bil rad duhovnik. Starša sta mu rada ugodi'a ter preskrbela dobrotnikov, ker sama nista bila beg-vekaj premožna. Bil je sprejet v neki zavod; ker se je pa izkaza'o, da nima zmožnosti za učenje, so ga odpustili domov. Mladenič sklene, da bi živel kot redovniški brat; poizkusil je srečo v dveh, treh samostanih, a je bil povsod odpuščen. Neko soboto zvečer pride domov; starša se kar zavzameta; še bolj pa se začudita, ko
je prosil, naj bi smel v nedeljo doma ostati, ker ne bi rad, da bi ga ljudje videli. Med tem, ko sta š1ia oče in mati k sv. maši, je ukradel sin očetu večjo vsoto denarja , vso gotovino, ki si
Miklavž bo nosil...? Kakor čuje-mo, utegne regulacija učiteljskih dohodkov postati dejstvo že v najbližji bodočnosti. Kranjski deželni zbor bo baje tozadevno predlogo izročil finančnemu odseku, ki bo imel nalogo, da ustvari slovenskemu učiteljstvu na Kranjskem stanu primerno in zadovoljivo ekzistenco. — Prav bi bilo, če bi poslanci našega parlamenta, ki se bodo s tem vprašanjem ukvarjali, imeli z zastopniki učiteljstva informativen predposvet, da bi se v medsebojnem porazgovoru določil ključ, kako bi se moglo priti do srečnega zaključka in do vsestranske zadovoljnosti. Mi bi dali za predposvet to-!e direktivo: U-čiteljski zastopniki naj ne bodo preveč predrzni v svojih zahtevah, deželni možje pa naj pokažejo srce za pošteno slovensko učiteljstvo!
V	izpraševalno komisijo za ljudske in meščanske šole so imenovani sledeči člani: Dež. šol. nadzornik Franc Levec, ravnatelj Anton Črnivec, prof. dr. V. Kušar in Fr. Suher kot ravnat, namestnika; kot člani: profesorji Izidor Modic, A. Funtek, dr. Iv. Orel, dr. Šmajdek, Josip Verbič, Ant. Dekleva, Josip Gorečan ter vadniški učitelji: Ivan Kruleč, J. Janežič, Josip Pavčič in Viktor Jaklič.
Učiteljske izpremembe. V seii c. kr. dež. šol. sveta dne 8. jan. 1914 so bili nastavljeni sledeči gg. učitelji in gdčne. učiteljice: Weiss Alojzija kot def. učiteljica na Raki; Pouh Mira kot def. učite’jica v Št. Jerneju; Kadunc Anton, naduč. v Banjaloki za naduč. pri Sv. Gregoriju; Ravnikar Kristina, prov. učiteljica v Ljubljani kod def. učiteljica pri Sv. Križu (pri Kostanjevici); Fabinc Frančišek, naduč. na Dobrovi kot mestni učitelj na deški osemrazrednici v Ljubljani; Labernik
jo je bil prihranil, pa jo je popihal ne-znanokam ! Krenil je na zločinsko pot; nič več se ni slišalo o njem. (»Korrespondenz, d. Pr, G. v.« št. 9, 1913.)
Ignacij, učitelj na rakovniški šoli kot mestni učitelj na I. deški šestrazred-nici v Ljubljani; Hladnik Marija kot def. učiteljica v Kostanjevici; Cepu-der Marija kot def. učiteljica na Travi (Obergras); Samec Fr., šolski voditelj v Po’ju za naduč. na Krki; Michler Iv,, pomož, učitelj v Ljubljani kot def. učitelj na Vrhniki; Levec Marija, šol. voditeljica na Št. Urški gori kot učite-teljica v Preski; Čermelj Korne’ija, kot def. učiteljica v Cerkljah (Dol.); Javornik Josipina, učiteljica na Boh. Bistrici kot učiteljica na Kalu pri Št. Petru; Šketelj Marija kot def. učiteljica v Kolovratu; Cigoj Pavla kot def. učiteljica za Koritnice; Jevnikar Lavrencij kot def. učitelj v št. Vidu pri Zatičini; Vohinec Edvard, naduč. v Cerkljah (Dolenjsko) kot naduč. v Mengšu.
Razširjene šole: V Šmihelu pri Žužemberku dobe dvorazrednico; v Sodražici pa šestrazrednico.
Novo učiteljsko društvo. Zadnji dan preteklega leta je bil v Ljubljani ustanovni shod »Društva učiteljev o-brtnih nadaljevalnih šol.« Odbor je tako-le sestavljen: Humek Karel (Krško), predsednik; Škulj Fr. (Ljubljana), namestnik; Hočevar Maks (Krško), tajnik; Slapšak Julij (Radovljica), blagajničar. Odborniki: Rant Fr. (Radeče), Pristovšek Fr. (Žalec), Mi-kuš Matej (Tolmin), Likozar Anton (Ljub’jana). —
Tajništvo »Slomškove zveze« (centrale) oskrbuje g. Adolf Sadar, vodja vzgojevališča v Prisilni delavnici, Poljanski nasip 52 v LjuV.iani,
C. kr. vadnica v Ljubljani. Za def. vadniškega učitelja je imenovan Josip Pavčič; pripravljalnemu razredu na ljubljanskem učiteljišču je dodeljen vadniški učitelj Ant. Lenarčič.
Učiteljski vestnik
V odborovi seji »Slomškove zveze« dne 30. dec. m. 1. je bilo sprejetih 50 novih članov iz učiteljstva ter štirje duhovniki-katehetje. Nekaj priglašenih ponudnikov je bilo odklonjenih, o nekaterih se bo glasovalo v eni prihodnjih sej.
Imena novosprejetih gg. učiteljev in gdčen. učiteljic:
Škerl Angela, učiteljica, Radeče pri Zid. m.; Sila Angela, učiteljica, Senožeče; Vidic Anton, učitelj, Tržič na Gorenjskem; Košenini Ludovika, učiteljica, Mokronog; Bernot Mimi, učiteljica, Mokronog; Lilleg Margareta, učiteljica, Boh. Srednjavas; Novak Alojzija, učiteljica, Spod. Šiška; Zupan Polonica, učiteljica, B ed; Bertoncelj Josip, učitelj, Šmarjeta; Habe Marija, učiteljica, Brusnice; Verče Josip., učiteljica, Vavtavas; Pirc Anica, učiteljica, Ljubljana; Zurc Pavla, učiteljica, Stopiče; Kržišnik Vekoslav, učitelj, Loški potok; Brežnik Marija, učiteljica, Novo mesto; Hribar Antonija, učiteljica, Gabrije; Pišlar Berta, učiteljica, Spod. Šiška; Sever Melanija, učiteljica, Moravče; Ažman Antonija, učiteljica, Kropa; Ferenčak Micika, učiteljica, Vrhpolje pri Moravčah; Magerl Ivan, strok, učitelj, Krško; Lovše Anton, učitelj, Podgradom pri Novem mestu; Kobal Marija, učiteljica, Vrhnika; Smole Izidor, učitelj, Borovnica; Berthold Kristina, učiteljica, Pilštajn (Štaj.); Valenčič Ivana, učiteljica, Velesovo; Janša Marija, učiteljica, Bušeča vas; Treo Ela, učiteljica, Jesenice; Hladnik Marija, učiteljica, Kostanjevica; Bavdek Angela, učiteljica, Leskovec pri Krškem; Žerjav Minka, učiteljica, Repnje; Čolnar Anica, učiteljica, Igavas; Kopač Leopold, učitelj, Postojna; Štrenar Franja, učiteljica, Ostrožno brdo (Post.); Dolgan Josip, nadučitelj, Studeno; Dolgan-Carli Marija, učiteljica, Studeno; Urbančič Franja, učiteljica, Kal; Porenta Antonija, učiteljica, Bojanci (Črnomelj); Černe Marija, učiteljica, Šmar-tho pri Kranju; Končina Ivana, učiteljica, D. M; v Polju; Čeponi Janko, učitelj, Polhov Gradec; Kavčič Ant., ilČifelj, Ljubljana; GrOSs Maksa,, učite-
j,.;..,..;.!.	.
ljica, Ledine; Rott Marija, učiteljica, Ljubljana; Belič Pavla, učiteljica pri sv. Petru v Ljubljani; Škrl Antonija, učiteljica, Cerklje na Dol.; Vidic Edv., učitelj, Reteče pri Šk. Loki. — Poleg navedenih so bili še sprejeti srednješolski profesorji:	Dole-
nec Ivan, c. kr. profesor, Ljubljana, Grafenauer Iv., c. kr. profesor, Ljubljana; Robida Adolf, c. kr. profesor, Ljubljana.
S pasivnim odporom so bili poizkusili učitelji na Češkem. Ker je pa ministrski predsednik grof Stiirgkh u-čiteljskemu odposlanstvu obečal, da je izboljšanje gmotnega stanja v obliki izdatnega provizorija skoraj zagotovljeno, se je započeta rezistenca prekinila in opustila. Povišanje plač se bo pokrilo z denarjem, ki ga je deželam prisodil državni zbor.
40 letnica nadučiteljevanja. V Št. Ruprtu v Slov. goricah na Štajerskem je obhajal 4. dec. 1913 ondotni naduč. Simrn Ješovnik 40 letnico, odkar je nadučitelj na enem in istem kraju. Predlanskim je praznoval 50 letnico učiteljevanja v krogu vseh učiteljev in duhovnikov ondotnega okraja; zdaj pa ima za seboj 40 let, kar je nadučitelj v Št. Ruprtu. V svojem 69. letu se še prav dobro počuti. Za svoje plodonos-no delovanje je prejel tekom let raznovrstna priznanja. Ad multos annos!
Odlikovanje. Katehetu na koroških deželnih zavodih za slepe in gluhoneme, kapucinskemu patru Gabrielu Bajec, je cesar podelil zlat zaslužni križec.
Kdo ponižuje učiteljstvo ...10 strahovladi, ki baje pod njo trpe liberalni učitelji na Kranjskem, pišejo neprestano tam okrog Učiteljske tiskarne v Ljubljani. Čujmo, kaj pravi k temu »Gorenjec« (št. 4. 1.1.): »Člani okr. šol. svetov še prav milo ravnajo z liberalnimi učitelji. Ako pogledamo list »Dan«, vidimo, kaj to učiteljsko trobilo počenja s katoliškimi učitelji. V marsikakšni številki je cela vrsta notic zoper učitelie. Tu se maže in laže, da je groza. Sedaj je ta, sedaj oni učitelj — duševni revček iri trikrat podčrtana ničla. Kak§e‘ft pbjehi bo ria ta
!tk., :	i. .	-'n	’	Ufi. > iid&fltKjiliiitt i sl.iJ
način dobila javnost o učiteljskem stanu!«
Dopust je dovoljen dežel. šol. nadzorniku Fr, Levcu,
Umrl je 18, jan. bivši pripravniški prof. V. Zupančič, ki je bil dolgo vrsto let tudi okr. šolski nadzornik večinoma za ljubljansko okolico in kamniški okraj. Bil je splošno priljubljen. Počivaj v miru!
156 učiteljskih mest je razglašenih
Slovenske meščanske šole na Štajerskem. Štajerski Slovenci so vendar po dolgem moledovanju in velikem naporu slovenskih poslancev v Gradcu dosegli prvo slovensko meščansko šolo v Žalcu. Zahtevajo pa še tri. Odkar je deželni zbor štajerski meščanske šole reformiral, je ljudstvo jako zadovoljno ž njimi. Res je, da v sili nadomeščajo osemrazrednice nekoliko meščanske šole, vendar je razlika velika. — Meščanske šole imajo krajevnim razmeram prilagodene u-čne načrte in strokovni pouk z izpra-šanami učnimi močmi. Spričevala meščanske šole imajo tudi večjo veljavo. Poleg tega so meščanske šole skoraj edini avancement marljivih učiteljev.
—	Prevelika štedljivost — zlasti pri šolstvu — ni dobra, kakor ni tudi tlaka dosti vredna. Štajerski Nemci imajo sedaj 40 meščanskih šol. Od teh jih je lepo število na Spod. Štajerskem v mestih, ki so pa izključno nemške, četudi je na nekaterih nad polovico slovenskih učencev. Te šole morale bi imeti slovenske paralelke. —
Šoloobvezni otroci in dolžnost verstvenih vaj. »Kath. Kirchenzeitung« 1913, št. 49, je objavila odlok moravskega dež. šol. sveta, ki se tiče obveznosti verstvenih vaj za šolske otroke. Dež. šol. svet je odobril kazen, ki jo je naložil neki okrajni šol. svet ter zavrnil pritožbo, vloženo od očeta šolo-obiskujočega otroka, ki je zanemarjal podpisane verstvene vaje. Državno sodišče je dne 9. aprila 1913, pritrdilo,
v Novi Srbiji; odkar so v tem ozemlju redne razmere, je število šo! narastlo od 193 na 395; poprej je bilo 240 učnih moči, zdaj pa 350.
Starosta kranjskega učiteljstva — -umrl. Dne 19. jan. je v Šturjah na Vipavskem nagloma umrl previden s sv. zakramenti g. Andrej Perne, nadučitelj v pok, Blagemu članu naše zveze, vzornemu učitelju in zglednemu vzgojitelju — Bog daj večni mir!
da se s tem ni kršila ne očetu, ne otroku, po zakonu (art. 14 drž. zakona) zajamčena svoboda verstva in vesti, niti po zakonu (art. 8 drž. temeljnega zak.) zajamčena pravica osebne svobode. Kot utemeljevanje se navaja:
1. Niti govora ni o kaki kršitvi verstvene svobode napram očetu, ker se od njega ne zahteva, da bi se moral udeleževati verstvenih vaj.
2. Tudi se ne more trditi, da se je kršila verstvena svoboda mladoletnega otroka, ker je po obstoječih šolskih postavah kot učenka primorana, da se udeležuje verstvenega pouka in verstvenih vaj dotične (katol.) kon-fesije.
3. C. kr. okr. šolski svet je opravičen, da [po § 33. dež. zak. (moravskega) ddto 21. jan. 1870] neopravičeno zanemarjanje verstvenih vaj primerno kaznuje.
Večerno gimnazijo za delavce so
otvorili v Požunu. Sprejetih je sto u-čencev delavskega stanu. Pouk traja vsak dan od 7. do 9, ure zvečer in se vrši v prostorih kralj, ogrske katoliške gimnazije. Učni red obsega: ma-žarski jezik, zgodovino, zemljepisje, prirodopis., prvine pravdoznanstva in ogrskega javnega prava, matematiko, algebro, risanje, poljudni nauk ,o gospodarstvu in knjigovodstvu. Pjo^k, je brezplačen.
Z glasovnico v roki so meseca decembra naši vrli katoliški možje vrgli ob tla zvezano liberalno-demokraško
Raznoterosti
kompanijo. Sijajno zmago dne 9. decembra je izvojeval naš kmet pod vodstvom dobrih duhovnikov in vnetih krščanskih učiteljev. Z odločnostjo, ki imponuje, so stopili naši ljudje na plan in združeni nasprotniki so o-mahnili. Lib. učiteljstvo s svojo tiskarno je napelo vse moči, da bi strlo vpliv in moč tiste stranke, ki je postavljena, da bo rezala in odmerila večji kos kruha vsemu učiteljskemu stanu; a doživeti je moralo razočaranje, kakršnega ni pričakovalo. Dejanja govore in bodo še govorila, kako žalostno vlogo igrajo zaslepljeni libera’ni pedagogi na lepih slovenskih tleh. Kdaj bodo izpregledali?!
Odlikovanje. Deželni odbornik in finančni minister kranjske dežele dr. Evgen Lampe je postal č. komornik sv. očeta Pija X. Tega odlikovanja se raduje tudi krščansko slovensko učiteljstvo, ki ima v osebi novega mon-signora najkrepkejšega in najiskrenejšega zagovornika. — Enaka čast je podeljena tudi idrijskemu dekanu g. Mihaelu Arko-tu, ki je tudi odličen prijatelj učiteljstva in »Slom. zveze«.
Svetovni jeziki. Po nekem nemškem viru povzamemo, da se poslužuje ang1eškega jezika 17 odstotkov vsega prebivalstva na zemlji, 14 odstotkov govori francoski, 16 nemški jezik; potem pride še-le ruski, arabski in italiianski jezik.
Frančiškan — vseučiliški docent. Vseučilišče v Turinu je sprejelo v vrsto svo'ih profesorjev — redovnika frančiškana: P. Avguština Geme'li-ja. Mož je znan tudi izven Italije; zaslovel je osobito po svoji učeni diskusiji vnričo strokovnjaškega auditorija v Milanu, ko je z veMkim uspehom zagovarjal lurška ozdravlienia, P. Ge-melli si je izvolil redovniški stan bolj
v	zre’ih letih. Medicinske študiie je dovršil v Italiii in Nemčiji (Bonn); bil ie ooprej materialist. Kaj ga je prine-ljalo na pravo pot — ni znano. Kot učenjak se je proslavil s svojimi apo-
logetičnimi spisi naravoslovske in medicinske stroke. Najnovejše delo njegovo »Metodo deli’ equivalente«, je bilo sprejeto kot habilitacijski spis za vseučiliško stolico.
Božičnica. Preddvorsko učiteljstvo je priredilo na praznik sv. Štefana, v nedeljo dne 28, decembra in na novega leta dan božičnico s sledečim sporedom :	»Pastirice	Barbike
sveti večer«. Igra s petjem, spisal: S. Sardenko, ter enodejanki: »Darežlji-
vi	otroci« in »Kaznovani šaljivec«. Po predstavi živa slika z božičnim drevesom, bengalično razsvetljavo in deklamacijo »Božično drevo«. Ob sklepu na novega leta dan se je vršil brezplačni srečolov v zabavo in korist šolski mladini, po katerem je bil sleherni izmed 288 otrok obdarovan z malim dobitkom. Na praznik sv. Treh kraljev pa je bilo pred sestankom iza starše obdarovanih 52 revnih otrok z različno obleko. Blago se je nabavilo deloma iz čistega dobička od božičnice, deloma so ga darovali nekateri gg. trgovci iz Kranja vsled prošnje učiteljstva, ter tovarnar Gassner iz Tržiča na prošnjo gospe pl. Wurzbach, ki je darovala tudi 200 pomaranč za obdaritev šolskih otrok. Pri vsakokratni prireditvi je bila prostorna šolska soba natlačeno polna ljudstva ter se je splošno izražalo, da naj bi se večkrat priredilo kaj sličnega. Prav posebno hvalo pa zaslužita za šolo vneti učiteljici ga.Josipina Mihelič in gdč. Marija Saievic, ki sta imeli največ skrbi in največ truda, zlasti s šivanjem obleke. Tudi sestanek staršev in učiteljstva, pri katerem je g. naduč. Mihelič predaval o pokorščini in rednosti, je bil prav dobro obiskan.
Meseca novembra m. L je dal graščak g. Gilbert Fuchs na svoje stroške napeljati in napraviti v šolskem poslopju električno razsvetljavo. Za ta velikodušni novoletni dar bodi blagemu dobrotniku izrečena najlepSa zahvala.
■BS
Razpis učiteljskih služb
Štev. 27.
Na III. mestni deški ljudski šoli v
Ljubljani je vsled razpisa c. kr. dež. šolskega sveta z dne 29. decembra 1913, št. 8983 popolniti mesto stalnega učitelja extra statum.
Prosilcem za omenjeno službeno mesto je pravilno opremljene prošnje vlagati po predpisani službeni poti pri c. kr. mestnem šol. svetu ljubljanskem najkasneje do 5. iebr. 1914.
Zakasnelih ali pa pomanjkljivih prošenj se pri oddaji službe ne bo vpo-števalo.
V kočevskem okraju: Nadučitelj-sko mesto na dvorazrednici v Banja-Loki do 21, svečana.
V litijskem okraja: Učiteljska služba z omejitvijo na moške prosilce. Prošnje do 1. sušca. — Učiteljska služba na enorazredni šoli v Polju. Prošnje do 24. svečana.
P. n. cenj. naročnikom! Tiskarsko gibanje je krivo, da se je prva številka » S1 o v. U či t e 1 j a « za 1. 1914. zakasnila in da prihaja v površni in nepopolni obliki. Primanjkljaj bomo nadomestili pozneje. Nabralo se je mnogo tvarine, ki mora počakati u-godnejših časov; prosimo potrpljenja!
P. n, člane »Slomškove zveze« opozarjamo na točko društvenih pravil, ki zahteva, da mora vsak član biti obenem tudi naročnik »Slov. Učitelja«. — Mnogo je krajnih šolskih svetov, ki v proračunu še nimajo malega zneska (4 K) za »Slov. Učitelja«; veliko jih je tudi, ki imajo list naročen, pa so že dve leti na dolgu. Trkamo! — Upravništvo ima na
razpolago še nekatere prejšnje letnike po znižani ceni 3 K.
Kar smo zapisali v zadnji številki lanskega letnika, ponavljamo še enkrat: Nikar misliti, da si se zadosti odkupil, če si naročil list in odrinil članarino. Dolžnosti, ki jih imaš kot iskren in razborit Slomškar, kot vnet katehet, s tem še niso opravljene. Delaj za stanovski list! A-gitiraj zanj, poročaj o zanimivostih iz šolskega življenja in o vsem, kar je v zvezi s šolstvom, z vzgojnim ali katehetskim napredkom. Ne reci: »Imej me izgovorjenega!« ampak — pero v roko in urno na delo!
Uredništvo in upravništvo.
Štev. 977.
Na c. kr. državni obrtni šoli v Ljubljani se bode v ‘času od 15. aprila do 15. julija 1914 vršil I. delni kurz strokovnega tečaja za izobrazbo učiteljev risanja na obrtnih nadaljevalnih šolah. Drugi delni kurz pride leta 1916. na vrsto.
Primerno (s spričevali in nastavnimi dekreti) opremljene prošnje je vložiti-najmanj dva meseca pred pričetkom tečaja potom predpostavljenega šolskega vodstva direktno (ne potom okrajnega šolskega sveta) pri podpisanem c. kr. ravnateljstvu. Prošnji je priložiti dokaz, da ima prosilec potrebni dopust za obisk kurza za-siguran.
Šolska vodstva naj na prošnjah pripomnijo, koliko v kurzih izobraženih učiteljev se na dotični obrtni nadaljevalni šoli nahaja.
Vsak obiskovalec, ki stanuje izven Ljubljane, ima pravico do državne podpore mesečnih 60 K.
Pisalne in risalne potrebščine (iz-vzemši risala) dobe obiskovalci brezplačno na razpolago.
Natančnejša pojasnila se dobe pri podpisanem ravnateljstvu.
C. kr. ravnateljstvo drž. obrtne šole.
V	Ljubljani, 15. decembra 1913,
Oddelek »Naša zborovanja« smo morali odložiti radi nepopolne 1. številke za prihodnjič, — Uredn.