S. Gregorčič: Predsmrtnice. 317 PredsiOTtnice. T one solnce, tone Zjutraj solnce vstane za večerne gore; lepše še žareče, Z njim le moja toga ž njim pa radost meni Vtoniti ne more. vstati nikdar neče. Toni, solnce, toni, drugim topi boli, njim na srečo vstajaj, če zame nikoli. 2. Prijateljev vernih sem mnogo imel, a šli so vsi skoro pred mano; ko suhemu deblu za listom so list odpadli mi rano. Na grobih teh dragih se bridko solzim, ko bližam življenja se zimi — Kaj tukaj, osamljeno deblo, stojim? Rad spal bi med njimi. Le pridi, oj žena s koščeno roko, predolgo nikar ne odlašaj! v Ce kje pa srce mi se vdano živi, mu dolgo zanašaj! 3. Mladosti mi solnce bistrilo glavo, srce mi čuteče je grelo, mi vžigalo v duhu je žarke svetle, življenje je v srcu kipelo. Mnog cvet mi na polju duha in srca o solncu se tem je porajal, in včasi rad potnik, tod mimo gredoč, o cvetkah se teh je naslajal. 318 S. Gregorčič: Predsmrtnice. A staro mi teme zapada že sneg ko sive planinske vrhove, srce pa mi kmalu bo trd ledenik -kdo v ledu bo iskal cvetove ? Le kak hribolazec, ko v bele gore, v ta led in ta sneg se ozira; rod mlajši sedaj pa po vrtih dolin dekletom cvetice nabira. 4. Na življenja cesti sem ljudi srečaval; z mano vsak po svoje tam se je zabaval. Eden me je hvalil, grajal me je drugi, a poznej sem spoznal: nihče po zaslugi. Takrat, kdor me grajal, mi srce je žalil, dvigal mi je dušo on, ki me je hvalil. Zdaj me nič ne dvigne, nič me več ne žali rogam zdaj se graj rogam zdaj se hvali. Čemu mi na grob kamenit spomenik? Da bele kosti bi mi tlačil? Saj breme ko kamen neznosno težak do konca življenja sem vlačil. Pred tem spomenikom kak potnik - čudak kedaj radovednost bi pasel —- in s prašno nogo bi gomilo teptal, ki mah jo je mehki zarasel. Naj voda bo moj spomenik in pa zrak, v nju moje ime zapišite! Z nesmrtnimi deli pa, narodu v čast, vi svoje si v bron zadolbite! S. Gregorčič. Ljubljanski Zvon d)" Predsmptnice. Lj, prišla je znova v deželo pomlad — ne meni! In prišla je v suknji zeleni, prinesla zemljanom nebrojno je nad — ne meni! Na halji zeleni ji cvet tisočer je našit, oj cvet čudovit, napol le razvit čarobno razvija na halji se njeni. In glej nje oko kot jasno po dežju nebo se sinje leskeče — le meni blesteti se neče . . . In jagodne ustne rdeče, kaj ž njimi okoli šepeče? Nič meni! Ta deklica v halji cvetoči, zeleni povedati neče! Prigiblje pa k bilki se vsaki na trati — ne k meni! Smehljaje poljublja vsak grm in drevo; a kradoma ti na tej suknji bogati svoj plen so zagledali zlati, s tem cvetjem odeli si golo telo. »Ljubljanski Zvon« 6. XXI. 1901. 27 366 S. Gregorčič: Predsmrtnice. Pomlad pa, ta hčerka neba, porednoprijazno se cvetkam smehlja — saj vedno na halji množi se ji cvet in bo se množil in prerajal bo svet . Tu v cvetju je vse! Zdaj na severno stran odplula pomlad je, da zrak tam ogreje, ki še je pozimsko hladan; a k nam spet prispeje črez leto in dan, in znova naš svet bo v cvetje odet! . . A meni kaj cvetje?! Jaz gledam na hrast: Pomlad odhajaje svoj dih pomladanj je dihnila vanj; a v njem se borita zdaj rast in propast. List stari na hrasti kljubaval najhujši je zimi, o dihu pomladi pa mora odpasti in novi izpod se izcimi . . . List veli na hrastu sem jaz! Vi mlado ste popje, začeli ste rasti, življenje, pomlad iz vas dišc; list stari k slovesu pa piše to sodbo za vas: »Vaš listek zdaj mlad in krasan črez leto in dan uvel na moj grob bo nastlan.« 7. »Fjiepjia Moa My3a« . .. Nadson. Umrla, oh, je muza moja! Ubita! Nikoli ni želela boja nje duša plemenita; in vendar tu leži ubita kot žrtva krutega uboja, Prepolna ran! . . S. Gregorčič: Predsmrtnice. 367 Jaz nanjo gledal sem solzan in nje obraz globoko v dušo si vpil sem jaz in sam sem jo pokopal pod temno rušo, na kraj neznan, da kdo vsaj mrtve bi ne /vropal. A prej ko del jo v grob hladan, iz njenih srčnih ran krvi sem drage si natočil, da bi od nje ne ločil se čeloma, da mi živi vsaj deloma. In skrbno srčno kri nje hranim, — ne kažem je ljudem nezvanim: sam gledam slednji dan to kri, ki vedno se rudi . . . In včasi živo zakipi ta srčna kri mučenke, spomine vzbujajoč mi grenke. In zdi se mi, da to kipenje še v dušo mojo se seli in novo v njej budi življenje; tedaj pa vedno se mi zdi, da muza moja mrtva ni! 8. Le pridno, kopači! Saj kopijete tukaj na zemlji domači! Res zemlja je trda, a trdna vam roka, nič žuljev najtrša vam kop ne zada, zato pa ta kop naj bo silno globoka, da videl tej zemlji do dna bom srca . . . Le pridno, globoko, kopači! Tu rasla sadika bo trsna — rad sok teh vinik*) bi še pil J) vinika — vinska trta — na Tolminskem naroden izraz. 368 S. Gregorčič: Predsmrtnice. priseljenec z Vršna. Saj sad plemenit je in sok teh vinik duhovit je. Vaš znoj se bo v jagode grozdov prelil, tako velikanskih, kot rasli v deželah so kdaj kanaanskih. Nesoča na drogu en grozd dva moža vsa potna oba sta trudna prispela v puščavo, kažoč tam dežele obljubljene slavo. Pač tako viniko bo »hrib« moj gojil; saj mora bohotno tu rasti vinika, krepko ji bo steblo in močna mladika, in trs bo svoj sok radodarno delil . . . Njegovega soka pa jaz ne bom pil, le druge ta Noetov sok bo pojil . . . In vendar to močno rad gledam kopanje; a bolj ko oziram se vanje, tembolj me proroške objemljejo sanje — Kaj sanjam? . . . Da grob že nekje mi kopijo, čeprav pod viniko skopan mi ne bo. 9. »Kje skoplješ si grob?« Ta svet radovedni dan slednji sprašuje me v tedni — Predolgo odkladam pač svoj vam pokop ? Za mano že radi nosili bi sveče, o vetru vgašene, ne tleče . . . A dobro je meni nebo zdaj starčku, ko kdaj je otroku bilo; zato pa spolniti vam neče te želje goreče. »Kje skoplješ si grob?« Počakajte malo, lopata saj kmalo in meni in vam zazveni za pokop! Kako se bo mirno tam spalo S. Gregorčič: Predsmrtnice. 369 nagričku zelenem ob Soči, nam mrtvim živo šumljajoči, tam gori pri svetem Lovrenci, na ražnju ognjenem mučenci! Tam mojih pradedov nebrojen spi trop, tam bodi moj grob! Tam sanjam naj kdaj med očeti in dedi, med vsemi pod Krnom ponosnim sosedi naj bivam na sredi. Tn pravil jim zgodbe nekdanjih bom dni; — ko vdari polnoč — pa vsak dan svoj grob bom zapustil hladan in gledal, kaj krog se po svetu godi in slikal sodrugom te čudne reči . . . A stari moj Krn, ki seval okrog milijone je krat o solncu ko zlat, a v zimi neštetokrat bil je srebrn, na grobe ob vznožju ledeno bo zrl. Saj njemu ni znana ne radost, ne bol, in vedno je gledal brezčutno k nam dol; se srcem brez čuta je srečen, saj on je pač ^ečen, kaj to, če na vznožju mu kdo je umrl! 10. Moj duh je k stvarjanju odplaval sveta — ni bilo še zemlje, ni bilo neba, to puščo sva gledala z Večnim sama. In Stvarnik vsevečni mi rekel je: Glej! Iz niča rodim zdaj življenje, pa ne za vselej! Sam čudim se, divno gledeč to kipenje, — čarobno vse to je stvarjenje, in tisoč in tisoč še let prerajal, pomlajal krasno se bo svet; nek dan pa namignem, ni prsta ne dvignem: 370 S. Gregorčič: Predsmrtnice. »Največji ^mrlič, bil nekdaj si nič — in z niča si vzet, pa v nič svoj iznikni zdaj spet! 11. Postal sem tesar, in stesal bi vsako pač stvar: Iztesal bi stole in mize, zibelke in bolj še umetne tesarske izdelke — a vse to — kaj meni je mar ?! Jaz tešem zdaj »truge« za se in za druge; a mere ne vzamem nikdar: Po smrti smrtniki mi vsi smo enako veliki, berač in pa car! Zato pa jaz krste stesujem enake za vas siromake in pa mogočnjake, enake vsekdar! Le eno bi krsto natanko rad zmeril, o nje velikosti za las se preveril, na zemlji pa mere ji ni! Globoka je kakor morja globočina — in kaj nje vsebina, kaj notri zakrito leži ? Uganka edina nerešena ta je zame . . . Skrivnostna ta krsta: — človeško srce! V to krsto pa vpreti oko me je strah. Kaj notri počiva? Al Bog ali vrag? S. Gregorčič. S. Gregorčič: Predsmrtnice. 465 Predsmrtnice. 12. i truplo, oj ti truplo, duha li mojega si grob? Ti stiskaš duh in tlačiš ko deveter jeklen oklop! A če oklop je deveter, tu notri vlada duh stoter: prodre oklop, odpre se grob: vstajenje! In novo spet življenje —-vstajenje, prerojenje! 13. Sadim, sadim si lovor, a rasti, vspeti neče, ko skrben ga vrtnar gojim, a nimam sreče: moj lovor rasti neče . . . Glej, poleg pelin! Kdo vsejal? Sam! Jaz prostor, Bog rast je dal — In lističe sivozelene črez lovor moj bohotno žene. Pod listi grenkimi, moj lovor, ti boš zamrl; pač zadnjič sem se v te ozrl . . . Moj lovor mrtev, pelin živ, krog hiše raste in sred njiv; kaj to pomeni, dobro vem, ljudem pa drugim ne povem! 14. Hite pač mimo leta, oblakov senca, proč lete; lete vrh drevja, mimo cveta, sledu nikjer ne zapuste — S. Gregorčič: Predsmrtnice. Nikjer? Ne! Sled tu naš korak lep ali grd zapušča vsak! . . Lete, hite oblaki, a mi smo njim enaki: njim veter je vladar, srce je nam krmar, človeku gospodar. In kot oblaku v zraki najljubši srcu je vihar, saj mirno ni nikdar! »Naprej, naprej! Dol do vesoljstva mej naprej, vselej!« Srce mi bilo je krmar, nikar ne veruj mu, nikdar! Viharno to srce s podnebne domovine me v jezno vrglo je morje, med vse plitvine in pečine — Gorje! Pač vrgel z oblakov vihar me je silen, a glej, tu že čaka me čolnič rešilen, le vanj! Naj spodaj le zeva prepad mi brezdanj — Usoda v propasti sem čoln je zanesla, v roke okrepčane mi stisnila vesla. Naprej, le naprej vselej! Naprej neprestano veslajmo! Vetrov in pa morja se jezi ne vdajmo! Naprej do domačih nam mej! . . Oblak pa nad mano, pod mano morje — Gorje! Usoda! Privedeš li me do rešilnega proda ? Borim se z valovi, borim se z vetrovi, vesljaj pa še eden krepak, in rojstvene zemlje objame me tlak . . . A sunek za mano . . . vihar silovit . . . S. Gregorčič: Predsmrtnice. 467 Moj čolnič razbit! Zagrinja me morski potop, vetrovi zvone za pokop! A zunaj ? pač jasno ko nikdar popred — Razbiti le čolnič oznanja moj sled . . . 15. Oj slavce moj, oj slavce moj! le glasno žgoli, krepko poj, najboljši moj učenec, najdražji moj gojenec, ti dragi, zlati slavce moj! Al veš, da bil si nekdaj nem ? Ljudem povedati li smem ? . . Ko ptiči drugi so bahati, rjavo suknjo nosil ded, ti nosiš, kakor ded popred . . . Na suknjo vedno gleda svet, kdo slavljen? Kdor lepo odet! Kje oče tvoj, kje tvoja mati? Oba zli deček je zaklal — Ostal si sam na sveti, znal jesti nisi in ne peti; a k tebi Bog me je poslal, oj slavce ti edini še v slavčji rodovini! Ti gledal si, kot bi me prosil, da piče, pitja bi ti nosil? — Ko ti prepoln tog oziram se okrog; nikjer ni zrnja, rose ni, tvoj kljunček se suši, medli — In suh povešaš kljun, nevajen vbirati še strun . . . Ni rose, slavce miljen moj, a jaz rednik bom vsmiljen tvoj! Ni rose! Nož! Iz srčne žile ti hrane boš dobil obile. — S krvjo te srčno bom gojil in pesmi svojih te učil . . ! 468 S. Gregorčič: Predsmrtnice. M Ko slavček skromni poje, svet meni, da drobi si svoje, a on le pdje otožne pesmi moje! 16. Cvete, cvete pomlad. — Iz cvetja kdaj bo sad ? Le Bog nebeški zna, kdaj cvetje sad nam da . . . Dekle, dekle ti zalo, življenja mojega pomlad! ti nisi me poznalo, a v te sem zrl jaz tolikrat, življenja mojega pomlad! Ko črešnjev cvet ti lice belo tedaj divotno je cvetelo; a ustne kakor črešnjev sad so se živo rudele, čarobno se žarele! Oj cvetla je tedaj pomlad . . . Iz cvetja vzraste kdaj li sad ?! Oči te jasne, golobinje,. prav ko nebo po dežju sinje ti smrtni angel je zaprl! Rad zate bil bi jaz umrl! Ko pol v jeseni, pol sem v zimi — pomladnji angel, Bog te sprimi: Zamembe neče smrt nikdar, zdaj mrty.a ti, jaz mrtva stvar. 17. ropiti te ne smem, Srčno sem ljubil te, ker dobro, dobro vem, še mrtvo ljubim te; da grenkih solz prikriti a razodel se nisem ne mogel bi ljudem. — ni tebi, oj dekle. Ko videl mi kdo Ljubezni vso sladkost rosno za te oko, sem čuval ko skrivnost morda, morda še tebe naj tiho nosim tudi bi sodil mi krivo. zdaj bolečin bridkost. S. Gregorčič: Predsmrtnice. 469 Ne bom te jaz kropil, ljudem solze bom kril, na tihem pa po tebi do groba bom solzil! 18. Razpenja se in vzpenja po hrastu mojem moj bršljan; prepoln je hrast zelenja, le bolj zelen je moj bršljan, v okras predi ven hrastu dan! Pod hrastom groblja pa se dviga ko v ruskih stepih mal kurgan . . Opleta ga bršljan, ovija, ko grob se venca spoštovan . . . Mar ti, nesmrtni moj bršljan, ovijaš mali moj kurgan ?! 19. »Usahle so mu pesmi«, mož moder je dejal . . . Deset let on bedel je, deset let jaz sem spal! Je spanje to? Nikakor spanje, le čudne bile to so sanje! Zbujen sem spet! Pač gledal boš, ti modri mož, ti mladi mož, ko v roko sanje te doboš! Al »vsahli« cvet ti je kaj znan, ki sili za pomlad na dan ? S. Gregorčič. »Ljubljanski Zvon« 7. XXI. 1901. 34