Junak iz sinjske Alke i in&Aecni Vrani c m j ** <» m m m 1. Nj. Vis. kneginja Olga razdeljuje nagrade najboljšim učenkam v šoli za bolničarke v Beogradu. Prva med najboljšimi je bila Slovenka Sonja Bukovčeva, ki ji kneginja daje kot svoje darilo zlato uro. 2. Kneginja Olga v pogovoru z gojenkami bolničarske šole. 3. Novi prosvetni minister dr. Anton Korošec je velik prijatelj časnikarjev, kakor priča slika. 4. Prvi sovjetski poslanik na našem dvoru, Viktor Andrejevič Plotnikov, ob prihodu v Ljubljano. ■ mm Igra v peskv RAZPIS S K I VI ___ZA NAJBOLJŠE LITERARNE IN_ FOTOGRAFSKE PRISPEVKE Uredništvo »Obiska« razpisuje v želji, da bi nudilo svojim naročnikom čim boljšo in čim zanimivejšo vsebino, nagrade za najboljšo novelo ali črtico, najboljši potopis s slikami in najboljšo fotografsko reportažo. Nagrade so naslednje: NAJBOLJŠO NOVELO: 1. nagrado dinarjev 700’— 2. nagrado dinarjev 300'— NAJBOLJŠI POTOPIS S SLIKAMI 1. nagrado dinarjev 700'— 2. nagrado dinarjev 300 — NAJBOLJŠO FOTOGRAFSKO REPORTAŽO 1. nagrado dinarjev 500 — 2. nagrado dinarjev 200 — I Pogoji: zanimivost in izvirnost. NOVELA ali črtica sme obsegati največ 2 in pol strani čistega tiska v »Obisku«. Prednost pri ocenjevanju bodo imela dela z mnogo dejanja in dramatike, ker prihajajo tako bolj v poštev za ilustriranje z risbo. POTOPIS sme obsegati največ 2 in pol strani čistega tiska. Priložene mu morajo biti vsaj tri fotografije ali risbe v zvezi z besedilom. Snov potopisa je lahko domača ali tuja. Lahko je potopis tudi večji kakor je določeno zgoraj, da bi se nadaljeval v več številkah, vendar mora obsegati zaključene dele v gornjem obsegu, da bi bila v vsaki številki priobčena zaokrožena celota. FOTOGRAFSKA REPORTAŽA mora obsegati najmanj šest med sabo povezanih slik o kateremkoli domačem ali tujem dogodku, zanimivosti, osebnosti, delu, običaju itd. Prispevke je treba poslati uredništvu »Obiska«, Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna DO 1. SEPTEMBRA 1940. O razdelitvi nagrad bo odločalo posebno razsodišče, ki ga sestavljajo: M. Javornik, L. Klakočer, dr. T. Debeljak in J. Hafner. Rokopisi naj bodo v treh tipkanih izvodih, fotografije v kopijah ali povečavah oblike 13X18 cm. Uredništvo si pridržuje pravico do objave vseh, tudi nenagrajenih prispevkov, za katere bo izplačan običajni honorar. Običajni honorar dobe tudi avtorji nagrajenih prispevkov (za besedilo in za slike). Razdelitev nagrad bo objavljena v oktobrski številki »Obiska« ter v dnevnikih »Slovencu« in »Slovenskem domu«. ^ 0 ° E> ° O c? ILUSTRIRANI DRUŽINSKI MESEČNIK - LETO I. - 1940 - ŠTEV. H AVGUST 4 ČETRTEK J- Vezi sv. Petra r) P E T E K ^ f Porciunkulu T SOBOTA -J Najd. sv. Štef. i NEDELJA "A 12. p. Dominik CT PONEDELJEK -J Mar. Snežna /TOREK Gosp. izpr. 7 S R E D A Kajetan q Četrte k ^ Cirijak Q P E T E K S f Roman 4 /A SOBOTA Lavrencij.m. ii NEDELJA A A 13. p. Tiburcij 4 9 PONEDELJEK ^ Klara, devica 4 T TOREK A Hip. in Kasij 4 4 SREDA 1^ f Evzebij, sp. ČETRTEK A«A Vncltuv. M. D. 26. avgusta 1928. je v Škocjanu na Koroškem umrl župnik Vinko Poljanec, narodni trpin in voditelj koroških Slovencev po plebiscitu. Bil je predsednik in ustanovitelj »Političnega društva za koroške Slovence«, od 1921. do 1927. slovenski poslanec na Dunaju, predsednik Slovenske prosvetne zveze na Koroškem ln je od plebiscita dalje imel nad 700 shodov za ohranitev narodne zavednosti koroških Slovencev. 4. avgusta 1727. se je v Grabštajnu na Koroškem rodil Ožbolt O u t s m a n , jezikoslovni in nabožni pisatelj, ki je s svojo slovnico, slovarjem in drugimi deli dal temelj koroški slovenski književnosti. 6. avgusta 1931. je na Bledu umrl pravni in kulturni delavec dr. Danilo Majaron, dolgoletni urednik »Slovenskega pravnika, ki je že pred vojno sestavil slovito spomenico za slovensko vseučilišče. Po vojni je bil predsednik vseučiliške komisije v Ljubljani in zaradi svojih zaslug pri ustanavljanju slovenske univerze imenovan za njenega častnega doktorja. 9. avgusta 1928. je umrl v Kranju Anton Koblar, zgodovinar in politik, ustanovitelj in sedemnajst let urednik »Izvestij Muzejskega društva za Kranjsko«, pisec »Zgodovine železarstva na Kranjskem«, dvakrat državni poslanec. 11. avgusta 1924. je umrl v Ljubljani Miha Moškerc, časnikar in socialni organizator krščansko mislečega delavstva. 12. avgusta 1875. jo v Hodošu umrl .J a no š Karboš, za Kuzmičem najplodovitejši evangeličanski pisatelj slovenskega Prekmurja. 15. avgusta 1831. se je v Št. Jur ju ob južni železnici rodil G u -stav Ipavic, skladatelj, oče himne »Slovenec sem« in drugih že napol narodnih pesmi. (»Kje so moje rožice«.) 18. avgusta 1818. se je v Ljubljani rodil Franc M a 1 a v a š i 3 . pisatelj in prevajalec, izdajatelj prvega slovenskega družinskega lista »Slovenec«. 20. avgusta 1683. se je v Škofji Loki rodil Jernej B a s a r , nabožni pisatelj in pridigar, ki je prvi poudarjal važnost pri-digovanja v narodnem jeziku. 21. avgusta 1780. se je v Bepnjah na Gorenjskem rodil Jernej Kopitar, slavist in slovenski preporoditelj. Pod njegovim vodstvom je Vuk Karadžič prenovil srbski jezik in mu dal pravopis. Kopitar si je v svojem delu prizadeval za jezikovno enotnost Slovencev, spisal je številna znanstvena dela, med njimi »Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem« in je bil za zahodno Evropo obveščevalec o slovanski književnosti. 31. avgusta 1589. je v Ljubljani umrl Jurij Dalmatin, tvorec prvega celotnega prevoda sv. pisma, ki je izšlo leta 1583. To ogromno delo je dovršil v desetih letih. 1( 'PETEK t Rok r 7 SOBOTA * Liberat, opat i? D NEDELJA ^ 14. p. Helena H J PONEDELJEK ' Ludovik, škof 2( A T O R E K J Bernard 2 4 SREDA -C Ivana Fr., vd. 99 Četrtek Timotej Z Z P E T E K 2 t Filip C) A SOBOTA J ernej , ap. 21 * NEDELJA " 15. p. Ludovik 21 C PONEDELJEK J Ceferin, pap. 97 TOREK ^ ^ Jožef Kal. 9 O SREDA Avguštin 2' 9 Četrtek Janezovo obgl. 31 fA P E T E K ^ t Roza L. 3 4 SOBOTA -C Rajmund, sp. Ilustriral Evgen Sajovic galeriji Dvorno gledališče se je polnilo. Kar ima prestolno mesto najlepšega, od zlate mladosti, do snežne starosti, je dalo v to dvorano. Tu se naslanja na rdeči žamet udobnih sedežev, sklanju se, gleda skozi kukala in se smeje, ne morda komu, ki se mu priklanja, ampak kar tako, zagonetno, samo od sebe. Vzrok je morda v poslopju samem, v zraku, za zagrinjalom in za kulisami — saj je vseeno, kje; v tisti privlačni sili, ki jih je privabila skupaj. Sedel sem na četrti galeriji in bilo mi je, kakor da sedim v cesarjevi loži. Tik pod menoj je sedela mlada dekliču, nemirna kakor trak v vetru. Njena zlatu glavica je bila ko roža. Nisem še primerjal ženske glave z rožo; ta glavica je bila resnično ko roža. Z živimi gibi telesa je hotelu povedati nekaj prav tako zagonetnega, kakor je bil zagoneten smeh ljudi v dvorani. Dvoje kit ji je viselo po hrbtu; enkrat sem se jih skoraj dotaknil s kolenom, in sem se prestrašil. Na moji levici je sedela stara gospa; njeni sivi lasje so bili ko črešnjevo cvetje. Držala se je ponosno in gledala s polzaprtimi očmi. Na uvelih ustnah ji je visel nasmeh, drugim enak. Morda hodi že pol stoletja sem, na isto mesto, ki ga ne more zapustiti. Morda je že njena mati hodila na isto mesto ... Deklica na moji desnici je bila čudovita. Izmuznila se je bog ve kje skozi vrata ene izmed visokih, enoličnih delavskih hiš, prehodila vrsto okrajev in stopila v to dvorano. Videl sem, kako jo ie pripeljal sluga v rjavi livreji in ji s prstom pokazal sedež, ki ga je zasedla s sramežljivostjo in nasmehom, polnim zadrege, nič podobnim nasmehu drugih. Po tenkih udih, zagrnjenih v temno krilce in rdečkasto bluzo, bi bil sodd, da ima trinajst let, po obrazu bi mislil, da jih ima trideset: imela jih je šestnajst. Drobne roke je stisnila med kolena, nategnila vrat in se zagledala. Njene oči so bile kot oči ujetega, zmrzlega ptiča in po vsem, še po ničnem polsvilenem, ob robu razcefranim šalom, je bilo soditi, da je prvič tu. Iz torbice je vzela kukalce, ki je bilo pokvarjeno; stekla je morala premikati z roko. Uprla ga je v zagrinjalo in ga takoj zopet odložila. Ni si bila pozabila deti v lase svetle zaponke: cela niz steklenih biserčkov je bila v njej. Celo parfumirala se je bila. (Ta vonj me je živo spominjal na domovino, na najrevnejše dni mojega življenja.) Tudi bonbone je imela s seboj; dišali so po citronah. Gledališče se je napolnilo. Zdelo se mi je, da so se glave strnile v eno samo glavo, nasmeh v en sam nasmeh. Iz dvorane se je dvignila pesem; bila je v vsej svoji žalosti smeh zu te ljudi, ki so v hipu umolknili. Molčali so, a smeh ni izginil z njihovih obrazov, bolj in bolj se je polnil prostor z njim. Ko so ugasnile luči in so v polukrožen mruk med gledalce pule prve besede, se je še vedno razločil smeh iz teme. Še tragedija jim je himna, vzdih jim je vrisk! Deklica na moji strani se me je dotaknila s komolcem; zdrznila sva se in se spogledala. Do tistega hipa je bila kot okamenela. Sklenila je bila roke pred obrazom in brez diha zrla s široko razprtimi očmi. Na odru se je dvigala čudovita postava ženske, do tal zagrnjena v belo tančico, z zlatimi lasmi in rožnato poltjo. Njen glas je bil ko bron. »Ali je lepo?« sem se tiho nagnil k sosedi, zakaj njene oči se niso hotele obrniti od mene, kakor da bi čakale, da ji kaj porečem. »Lepo,« je dejala tako tiho, da sem jo komaj slišal. »Pri nas doma ni tako lepo,« je pristavila — ne vem zakaj — čudno odkritosrčno, in je nagnila glavo, kakor da bi bila sama kriva, da pri njih ni tako lepo. »Kako ti je ime?« sem jo vprašal. »Rozi.« »Rozi, kadar si prihraniš goldinar, prideš zopet. Ne boš parfumiruna in kukalce boš pustilu doma, manj plaha boš ko danes... Celo z nasmehom prideš. S svojimi otroškimi udi boš govorila govor, ki ga nihče ne bo razumel. Petdeset let boš hodila sem, siva boš in ponosna ... Vse vem. Moje srce je polno tega!...« »Ssst — sst — — sst!« Umolknil sem. Čisto do nje sem se bil nagnil in postajal vedno bolj glasen. Pogledala je plaho in dvignila roke, kakor da bi se me hotela braniti. Sklonil sem glavo in se zazrl na oder. Tisti trenutek se mi je vse odkrilo. Kakor da bi bila nevidna roka dvignila zagrinjalo izpred mojih oči. Še v potezah baročnih okraskov se je izražalo tisto nedopovedljivo spoznanje. Ne zlato in ne žamet, ki je prijetno božal mehko polt belih rok, tudi svila in gorka luč ni bilo tisto. Vse nekaj drugega! Vse nekaj drugega! Rožnata glava pred menoj je strmela v pozorišče in se ni zganilu. Smeh je ko morje ležal sredi prostora in rasel ob kriku tragedije. Ponos na obrazu starke na moji levi je bil kakor V kamen vklesan. Kakšno bogastvo je ena sama drama! Ena sama tragedija, ta hiša, ena sama beseda, ki pade s pozorišča, ena sama umetnikova kretnja! Kaj je vzbudilo temu ljudstvu ponos in smeh, ta smeh bogatina? Kuko so smeli ti obrazi, kuko ponosni! Kakšna silna moč je v teh ljudeh! Da, to je narodova moč, sila plemena, ki se ne da premagati ne z vojno ne z denarjem, ki bo večna in bo dihala tisočletja. Eden je bil, ki jo je ustvaril, morda dvojica... trojica... ki so spoznali, da število ni tisto, ki odloča, ampak tvorba duha in delo. Narod je dobil smeh na ustnice, on je večen! Kako otožno in plaho, očitajoče je zvenel Rozin glas: »Pri nas ni tako lepo!« Zdaj so njene roke počivale na kolenih, suhi prsti, debeli v členkih, so bili za spoznanje skrčeni, žile na vratu napete, oči zaprte... Zganil sem se in spustil glavo globoko na prsi. Kako naj pojinim vse to? Ponos ljudi okrog mene, smeh ko ruj zatajil, ti moj, ki te ne imenujem. Kuko opojno močni so bili valovi okrog mene! Kako lepo je imeti smeh in ponos! Glej enega izmed teh, kuko boči prsi, kako mirno gleda v svet! Ko umrje glavni junak, reče: Pruvico imuni do življenja! V tej smrti glavnega junaku je moja pravica, v vsem, v beseduh, v umetniku, ki je govoril, v prostoru, v katerem so bile govorjene. Kako je to nerazumljivo! Ne, jušno je! Nekaj čudovitegu se je zgrnilo pred mojimi očmi. Zdelo se mi je, du se je scena spremenila. S pozorišča so prihajale besede v jeziku, ki mi je tuko znan, besede, ki so zdavnaj zapisane in pozubljene, omalovaževane, in besede, ki so spočete v srcu in še niso našle poti na dan. Okrog mene šumi ljudstvo s komaj spočetim smehom in čisto mladim ponosom. Rožu pred menoj je lepša, deklica na moji desni je še bolj zamišljena; bog ve od kje z dežele se je pripeljala. Ni parfumu, ne svile. In oni tuni: z nekaj groši je stopil v tisti prostor. Lačen je in mrazi ga, noge ga bolijo od stoje’ Zdaj žvižga, ko je stopil na cesto. Vsi so tu večer spoznali, du so močni in da jih zaradi tistega prostoru, kretenj in gorečih besed ne sme nihče prezreti. Kakšnu moč! Ne moč enegu človeku, ampak moč enega plemena. »Pri nas doma ni tuko lepo!« O, ti uboga Rozi, hči predmestja, kako si bogata! Kadur si prihraniš goldinar, prideš zopet. Ne morem, da bi se ne nagnil do tebe in ne občudoval tvojega plahega obruzu, ki se že sveti od ponosa, saj je vse to tudi tvoje, Rozi! Jaz sem se samo prikradel, da spoznam vse, od samega velikega hrepenenja in ljubezni sem se prikradel. Dati bi hotel mojemu narodu moči, smeha in ponosa, ko ničesar nima, ali zapravlja, kar ima. Moj narod je bolj ubog kot ti, Rozi, ko nima prostora, kjer bi se le za trenutek odpočilo njegovo srce. Pogledala me je. Njene oči so bile pijane veselja. Njen pogled je bil pomilovalen. Papir v mojem žepu j,e zašumel in me klical v tistem trenutku, ko je padel glavni junak, ko ni nihče dihal v ogromnem nemem smehu moči, ki je plala ob stenah do reliefnega stropa. Junak se je dvignil še enkrat in se oprl na roko: »Sonce... sonce pride! Noč je dolga...« Adijo, Rozi! Jaz se odpeljem še nocoj. Pridem pa zopet na četrto galerijo; takrat me tvoje oči ne bodo spoznale več. Ali bom, meniš, jecljal še vedno: Pri nas doma ni tako lepo? — Adijo, Rozi! (Iz knjige »Mlada njiva«, ki izide kot IV. zvezek zbirke »Naša knjiga« v založbi »Jugoslovanske knjigarne«.) morje, ki je večno. Roža pred menoj se ziblje, njeni nihljaji mi razodevajo nekaj, kar komaj slutim. Ruzu-mem komaj deklico, ki sedi na četrti galeriji morda z istimi čustvi ko jaz in se ne zgane v svojem zamaknjenju. V mojem žepu je zašumel papir, ki me je s trdim, gospodovalnim glasom klicni v domovino. Čustvo ubož-nosti je potrkalo na mojo dušo. V omotici bi te bil sko- Vodnik v muzeju: »Tale mumija je stara 5007 let.« Obiskovalec: »Kako pa to tako natančno veste?« Vodnik: »Ko so me vzeli v službo, je mumija imela 5000 let — tega pa je zdaj ravno 7 let.« V istem muzeju vodnik: »Tu vidite 16 letno kraljevo hčer! Mumija je stara 4000 let!« »Obiskovalec: »Dovolite — ali ste njenih 16 let že všteli ali ne?« OtoLc medenih ted nov Ko Evropo tlači vojna, bodisi prava, bodisi živčna, se nam zdi nemogoče in neverjetno, da bi še kje na svetu bil kraj, kjer bi se ljudje lahko nemoteno in mirno vdajali sreči in sanjarjenju. Todu ni tako. Navzlic vsemu je Amerika očitno še daleč od naših zmed in strahot, zakaj drugače bi se mr. Clinton Washburn, bogat ameriški in-dustrijec, zatrdno ne bil domislil, da bi iz svojih milijonov naredil nekaj celo za srečo takih ljudi, ki se nam zde že sami po sebi zadosti srečni: za novoporočence. Kupil je zapuščen, todu romantičen otok v Mehikanskem zalivu, potem pa po radiu povabil novoporočence z vseh vetrov, naj prvih štirinajst dni medenih tednov prebijejo na njegovem otoku. Vse stroške za te srečne dni prevzema on. Vsaka mlada dvojica dobi od njega kočo iz palmovega listja in vse, kar potrebuje za te dni. Na vabilo je dobil takoj dva tisoč odgovorov. Nič čudnega! Ko so prišli prvi pari — bilo jih je pet, je smel na otok tudi fotograf, ki je posnel prihod, bivanje in sanjarjenje teh srečnih ljudi ter krasot na otoku. Potem so pa prepovedali dostop vsakomur, razen izvoljenim. Prej se je otok imenoval »Svinjski otok«. Zdaj je dobil ime »Otok medenih tednov«. Portugalska je v začetku julija praznovala osemstolet-nico svoje državne samostojnosti. Praznovala jo je v novih razmerah, kot edina država sveta, kjer je bila popolna politična in socialna revolucija izvedena brez krvi, brez udarcev, brez žrtev, a vse po zaslugi enega človeka — Sulazarja. Veliko se je že brez kakih posebnih namenov govorilo o preprostem življenju portugalskega ministrskega predsednika Salazarja, ki je še danes, kakor se zdi, edini vir, iz katerega črpa Portugalska sile za vse svoje socialne in državne preosnove. »Imam le en cilj,« je zaupal IIenryu Massisu, »in to je, da usmerim življenje Portugalske v njen .navaden tek’.« Salazarjevo skromno, tajinstveno in tenkovestno življenje je vzor dnevnega reda, ki se odigrava pri njem v obliki petnajstih ur trdega in smotrno urejenega dela. Po strogem urniku ima določeno, da sprejema vsak dan ob pol enajstih dopoldne svojega kabinetnega načelnika Leala Marqučsa, »neutrudljivega pomočnika in tenkovestnega izpolnjevalca njegove volje« in njegovo sijajno sodelavko Marijo Emilijo Fereira. Tudi druge ure — jutranje in večerne — so nespremenljivo rezervirane za glavne sodelavce, ki ga morajo vsak dan točno obveščati o vseh dnevnih zadevah. Predsedstvo ministrskega sveta v novi državi ni bistveno političnega značaja, ampak je neke vrste drugo predsedstvo republike, kamor se stekajo načrti posameznih ministrstev in njihove uresničitve oziroma izvedbe. Lahko razumemo, da Salazarja njegova močna osebnost nekako sili, da gleda v svojih ministrih in sodelavcih bolj ljudi kakor pa podrejence, ki prav dobro razumejo in izvajajo njegove zamisli in smernice, ne da bi ga hkratu ovirali pri neodvisnosti pogledov nu trenutne državne zadeve. Pravijo, da zna Salazar tudi ukazovati in dajati jasne odloke. Njegov predirni in pretenko-vestni razum je zmožen gledati daleč naprej, ne da bi pri tem izgubil izpred oči podrobnosti. Prav to mu omogoča snovanje velikih načrtov, ne zanemarja pa obenem tudi možnosti za njihovo uresničitev. Izredna ostrost njegovega kritičnega duha mu omogoča, du more presenetljivo hitro soditi o tem ali onem vprašanju in premeriti vrednost te ali one odločitve, ki mu je predložena. Kadar se pa obrne ta kritični duh proti samemu sebi, naredi iz Salazarja neodločneža in nezadovoljneža, ki se mu najbrž ne bi nikoli posrečilo izvesti lastnih načrtov, če ga ne bi k temu priganjala nujna potreba v trenutnem položuju. Da pa uredi v svoji glavi vse te misli, vse te obsežne načrte, nujno potrebuje določenih ur miru, v katerih se nepredušno zapre v svojo sobo na tiho zavist in v še večjo radovednost okolice. Zaradi tega mrzličnega dela ga ne dobiš samega niti pri obedu, ki se začenja neverjetno točno ob pol dveh. Z nič manjšo točnostjo prihaja ob tričetrt na dve h koncu Salazarjevega obeda njegov notranji minister. Nekomu, ki gu je vprašal, zakaj je ta uru obeda posvečena prav notranjemu ministru, je on smeje se ironično odgovoril: »Preden se prikaže notranji minister, imam vsaj še četrt ure miru, da sem potem bolj pripravljen poslušati litanije velikih krajevnih vprašanj, strašnih problemov iz mesta in z dežele, ki zatemnjujejo sinje nebo naše svete zemlje, obilno obdarjene z naravnimi krasotami. Mogoče je to najmanj zanimiva točka mojega dnevnega dela. Prav zato nalašč zanjo prihranim ta najbolj blaženi čas, ki je navadno neločljivo združen z obedom... Na srečo je notranji minister čudovito točen in mi vedno privošči tiste četrt ure za politično — želodčno pripravo ... Brez tega najbrž ne bi več imel tolike odpornosti ...« Pokrajina v južni Portugalski Vseučilišče v Coimbri, kulturno središče Portugalske. K večerji portugalskega ministrskega predsednika — ob desetih zvečer — pa redno prihaja drugi povabljenec. Je to osemletna deklica Maria da Concei?ao. Zgodbica o njej je kaj preprosta. Nekega dne je Salazar zaslišal v svoji hiši otroški glas. Zvedel je, da je prišlo na njegov dom dekletce iz revne družine z mnogimi otroki. Sorodnica, ki je do sedaj skrbela za dekletce, je moralu v bolnišnico, zato jo je izročila njemu v oskrbo. Salazar je hotel spoznati varovanko, ki mu je bila izročena v oskrbo. Dal je torej dekletce poklicati pred- Portugalke v narodnih nošah. se. Bila je pa pred »senhorom Doutorom« tako prestrašena, da ni mogla izgovoriti niti besedice. Šele po nekaj dneh se je punčka pomirila in tako sta pretekla dva tedna. Zgodilo se je pa, da je postala sicer živahna »Micas« nenadno žalostna in jed ji ni več dišala. »Kaj ti je?« Le dve debeli solzi sta odgovorili na vprašanje. »Botra je ozdravela,« je rekla med jokom. »In me hoče odpeljati od vas, pa jaz nočem iti od vas.« »Če ni nič drugega, ubožica, potem ne jokaj!« Micas je ostala. Tako preprosto se je obrnila usoda Marije da Conceigao. In tako konča Salazar skoraj vsak dan s tem, da posluša otroški glas, kako zloguje številke in števila, večne simbole reda, natančnosti, strogosti in resnice ... Prav Salazar daje najlepši zgled dela, ascetičnega življenja, h kateremu vabi vso Portugalsko. Vzgojitelj je ne samo po svojem profesorskem poklicu na univerzi, ampak tudi po vsem svojem ravnanju. Potrebuje voditeljev, tehnikov, profesorjev, duhovnikov, vodij obratov, strokovnjaških delavcev. Saluzar dobro pozna portugalski narod z vsemi njegovimi odlikami in napakami, narod, ki je pretežno sentimentalen, ki se straši reda, ki je v vsem individualno usmerjen, ki pogreša vztrajnosti in tenkovestnosti pri delu, narod, ki mu je prav izredna lahkotnost za razumevanje zmanjšala potrebo po telesnem naporu; toda ta narod je notranje dober, zna trpeti, je vedoželjen, delaven, gostoljuben, dostopen za vzgojo, vedno je pripravljen upreti se novim valovom pritiska, a tudi vedno pripravljen odgovoriti vsakemu plemenitemu klicu za rast svoje omike. In to portugalsko ljudstvo danes ve, da se je tako imenovani »diktator v telovniku« odrekel vsaki polilep- Jndrnice pred Oportom, domovino slovitih vin. nosti in da si ničesar bolj ne želi kakor mirnega živl jenja. In če je sedaj na žalost spet zasedel predsedniško mesto, je to storil le, da bi tudi v tem položaju nadalje živel kot učenjak in menih. Vsi dobro vedo, da mu ne gre za denar in da je takrat, ko si je bil zlomil nogo na stopnicah v finanč- nem ministrstvu, odprodal nekaj svojega posestva na Santi Combi, da je lahko plačal zdravnika in da ni pustil, da bi mu država povrnila stroške, ker se mu je zgodila nesreča pri izvajanju državne službe. In če se je danes vsa Portugalska enodušno strnila okoli njega, se je to zgodilo morda bolj zaradi njegovega moralnega kakor pa političnega ugleda. Težko je dobiti državnika, kakor je Salazar, ki bi vedno in povsod govoril resnico. Prav to češčenje resnice, ki jo je že v zavodu Via Sacra cepil v mlada srca učencev, je najbrž ena najznačilnejših potez njegovega značaja. Saj pravi sam: Bikoborba v prestolnici Lizboni. Kmečke hiše v srednji Portugalski. »Zakaj ne bi povedal vsega? Res je, da se ne bi mogel prilizovati ljudstvu, ne da bi mu hkrati razodel svoje vesti. Ustanovili smo ljudsko vlado, toda ne vlado, ki bi bila igračka spremenljivih strasti ljudskih množic. Ali se ne bodo tisti, ki me danes, gnani od trenutnih vtisov, pozdravljajo, poskušali upreti, ko jih bodo prevzele druge strasti? Kolikokrat sem se prepustil mogočnim vtisom, ki mi jih je vzbudila resnična odkritosrčnost raznih manifestacij! Večkrat sem čutil nezinagljivo željo, da bi šel pred ljudstvo in mu izrekel prisrčno zahvalo. Ko pa sem hotel to storiti, mi je nekaj reklo: Ne govori v navdušenju, ker takrat pozabljaš nase in moreš danes obljubiti nekaj, česar jutri nikakor ne boš mogel storiti! In res: če bi se dal voditi bežnim vtisom, če bi bilo moje ravnanje ali moje besede suženj navdušenja množic ali le mojih prijateljev, tedaj bi jaz ne bil več ,jaz’. Tedaj bi bilo celo nečastno, da sem še v vladi.« Neverjetno se slišijo tako plemenite besede iz ust ministrskega predsednika. In prav zaradi te navidezne neobčutljivosti ga anekdotisti slikajo kot mrzlega, nedostopnega človeka. Močna Salazarjeva osebnost, ki vlada in kroti njegova nagnjenja, dela iz njega neupogljivega moža, čigar odločitev ne bi mogla spremeniti nobena sila, moža, ki more biti neizprosen, ko gre za njegovo oblast in ugled. A je še drugi Salazar, ki ga pozna le nekaj njegovih redkih prijateljev. Ta bolj človeški Salazar skriva v sebi globoko, skoraj žensko občutljivost in nežnost, ki se razvnema, ugaša, nežno ljubi; a ta najskrivnejši del njegovega značaja se mu je posrečilo pred množico zakriti. Ta samotar, pri čigar odločitvah ni mogoče doseči nobene spremembe, je najbrž mož srca. To nam najbolj potrjujeta dve njegovi izjavi, ki ju je dal svojemu najboljšemu prijatelju. Njegove besede odgrinjajo zaveso in nam kažejo neznanegu, vendar tudi resničnega Salazarja. »Če bi bila moja mati še živa — zagotovo ne vem, a slutim — bi danes ne bil minister. Ona ne bi mogla živeti brez mene in jaz ne bi mogel v miru delati. Kakor veste, imam hčerko, na katero skoraj pozabljam. Pravkar je prebolela ošpice, a zaradi vročine je toliko trpela, da sem jo moral v eni sami noči petkrat dvigniti s postelje in pogledati, kako ji je. Naslednji dan pa nisem mogel delati kakor navadno.« Nekoliko luči v njegovo življenje nam kaže tudi njegov odgovor Antoniji! Ferroju, ki ga je bil vprašal, če v svojem samotarskem življenju ne začuti včasih hrepenenja po domačem ognjišču: »So stvari in opravila, ki zahtevajo popolno žrtvovanje, popolno odpoved samemu sebi. Veliko ljudi je, ki delitve lastne osebe ne prenesejo.« Pri malokaterem državniku najdemo tako jasno skladnost med krščanskim pojmovanjem družbe in socialnimi in državnimi preosnovaini kakor prav pri Salazarju. Ta praktični duh je našel prav v katolištvu vir do sedaj morda najbolj posrečene rešitve vprašanja o prenovitvi moderne družbe in njenega odnosa do države. To najsvetlejšo potezo njegovega značaja najbolje vidimo ob dogodku v Lizboni leta 1937. S tajnikom je imel navado, da je ob nedeljah, razen če ni bilo kake posebne slovesnosti, bil pri maši v zasebni kapeli nekega svojih prijateljev. To so vedeli tudi njegovi nasprotniki, ki so mu stregli po življenju. V bližini kapele so postavili peklenski stroj, ki naj bi se bil razletel v trenutku, ko bi Salazar šel po stopnicah v kapelo. To se je res zgodilo prav tedaj, ko je bil na pragu. V splošnem razburjenju je edino on ostal popolnoma miren, niti z očesom ni trenil, ampuk je rekel tovarišem: »Vstopimo, ker se bo maša takoj začela!« ... Lepota in veličina takega značaja sta mi že dolgo budili živo željo, da bi se srečal z njim, kar se mi je tudi posrečilo. Snidenje je bilo v palači Sun Bento. Malo sem pogledal v sejno dvorano narodnega zastopništva. Čakalni salon, obrnjen proti krasnim vrtovom, mi je odkril očarljivo stanovanje, kjer biva danes portugalski mini- Semenj v portugalski vasi na jugu države, kjer sta stavbni slog in ljudsko življenje ostala najbolj pristna in po modernem času nedotaknjena. Vladimir Koman E v o r a , eno najznačilnejših portugalskih mest. strski predsednik. O sobi, kjer me je sprejel, pa ne bi vedel dosti povedati, kajti takoj, ko so se vrata napol odprla, so mi oči obstale na človeku in videl sem le to, da je prihajal k meni in mi ponudil stol ob mizi. Že na prvi pogled sem viael, da nimam pred seboj onega trdega, nedostopnega Salazarja z »železnim čelom«, ampak tistega, ki so mi ga naslikali njegovi naj-zaupnejši prijatelji, zaupljivega in vzornega moža, na čigar jasnem obrazu si mogel brati odkritosrčnost in najglobljejši notranji mir. Videl sem, kako se je raznežil, ko sem mu omenil Santo Combo, zavod Via Sacra in njegova prva leta v Coimbri, videl sem njegove svetle oči, kjer se je odražala hvaležnost, du sem ga spomnil na ta najlepši del njegovega življenja in dela. Vse njegovo vedenje je name naredilo tolik vtis, da sem se potopil v omotico, ki je trajala ves pogovor. Današnja doba pomeni zopet prelom v zgodovini omike. Individualizem prav danes žanje vse svoje sadove. Ruska ideologija je zadnji tragični sunek v zgodovino mnogih stoletij. Nasproti staremu demokratičnemu redu vstaja absolutizem totalitarnih držav, ki so pa le prehodne oblike. »Evropa se dolgočasi,« kajti vsi narodi sveta ob tej prelomnici zgodovine iščejo novih vodnikov, ki naj jih bi pripeljali po teh razburkanih valovih v varno zatišje. Salazar je eden takih vodnikov. Vrnil je Portugalski že pozabljena spoznanja, ki so stara in nova hkrati in izvirajo iz krščanskega prava. Ta so mu šele pokazala, kakšen mora biti človek, družba, svoboda, zakon, oblast, država. Na njegov klic se je vsa dežela prenovila. In ta klic naj bi slišala vsa Evropa! Preteklost je mrtva, nov red se ustvarja. Salazar je izvršil na Portugalskem »revolucijo v miru«. V lizbonskem pristanišču. Sinjska Alka Okrašen z zastavami, s cvetjem in zelenjem pričakuje starodavno mesto Sinj v Dalmaciji vsako leto svoj največji in najimenitnejši dan, Veliki Šmaren, dan, ki je ponesel slavo tega mesta celo daleč v tuje dežele. To slavo je prinesla temu sicer zapuščenemu mestecu pod vrhovi Dinare slovita sinjska Alka, ki izpopolnjuje lepoto Dalmacije kot starodavna junaška igra. 15. avgust je, ki spominja mesto Sinj in vso Cetinske krajino na junaške dni in dogodke, ki so sc odigravali v teh krajih. Alka je spomin na dan pred 225 leti, ko je bila ta pokrajina osvobojena turške oblasti. Leta 1715, na Veliki Šmaren, so nagnali Sinjani iz svojega mesta ogromno vojsko Seraskeru Mehmed paše, zajeli deset-tisoče njegovih vojakov, silne množine orožja, nakita in dragocenosti ter s to svojo zmago osvobodili in rešili Sinj ter vso srednjo Dalmacijo. Po ljudskem izročilu je stalo samo 700 junaških Sinjanov proti ogromni premoči Turkov, ki so mesece dolgo oblegali mesto in mu zapretili z lakoto ter s po-oolnim uničenjem. Tedaj se je odločila mala peščica branilcev in na Veliki Šmaren udarila na Turke. Ljudsko izročilo trdi, da je temu napadu pomogla Mati božja, ki je na Turke poslala kužno bolezen, ki je razredčila njihove čete. Izstradani, toda hrabri Sinjani so planili nanje in jih napodili v beg. Zato v spomin te zmage prirejajo te igre vsako leto, hkratu pa je na ta praznik veliko romanje iz vse Dalmacije k čudodelni Materi božji sinjski ter velika procesija. V spomin na to zmugo prireja Sinj svojevrstne junaške igre Alko. Lepota Alke ni samo v tekmovanju in pravilih, marveč še mnogo bolj v junaškem obeležju, v Katerem se odigrava. To se posebno odraža v bogastvu oprave Alkarov, ki nosijo na sebi še noše vitezov in velikašev iz onih časov, ko so se morali boriti za svobodo, vero in obstanek. Z zlatom in srebrom so izvezene njihove uniforme, a njihovo orožje je prav tako dragoceno. Vsak vitez-Alkar ima tudi slugo enako oblečenega v starinsko nošo in konja, opravljenega in okrušenega, tako kakor je bilo pred več kot 200 leti. Izmed vseh pa se še posebno odlikuje njihov »kapetan«, nazvan Alaj-čauš, ki ima najdragocenejšo nošo. Ves ta sijaj in slikovitost daje tem igram svojo lepoto in impozantnost, ki očara vsakega gledalca. Ko se začno igre, odidejo vitezi-Alkari v sprevodu po svojega vodjo, kapetana, na njegov dom, kjer jih pogosti, nakar odidejo skupno na tekmovalni prostor. Na čelu koraka vodja, zastavonoša in ščitonoša s svojim konjem Edekoin, ki predstavlja bogati turški plen, za njimi se razvrstijo Alkari, dva po dva, drug za drugim. Na tekmovališču, pred tribuno za vodjo je obešena čez cesto alka, 12 cm širok obroč, razdeljen na tri polja. Obroč ima še en manjši krog v sredini. Kdor pogodi s svojim dolgim kopjem v mali, srednji krog, dobi tri točke, kdor pa mali spodnji prostor, dobi dve točki, malo večji gornji prostor pa eno točko. To pa ni tako 'ahko in je treba imeti veliko izurjenost, ker mora alko pogoditi s kopjem v velikem diru in mora vso progo, to je okoli 200—500 metrov, predirjati na konju v največ 13 sekundah. Poleg tega pa mora alko tudi sneti in jo ponesti na kopju pred sodnika in vodjo iger. Progo predirjajo trikrat. Kdor si pribori največ točk, je zmagovalec. Če pa ostaneta dva z enakim številom točk, potem se pa še ona sama pomerita med seboj, dokler ne ostane en sam zmagovalec, kar je največja čast in ponos za vsakega Sinjana-Alkarja. (Alkar pa ne more postati vsakdo, marveč so to le pravi potomci nekdanjih branilcev Sinja.) Po zaključenem tekmovanju se razvije ljudska zabava, kjer plešejo narodne plese in se razveseljujejo in rajajo do pozno v noč in delajo stave že za drugo leto, ko se bodo zopet pomerili. JUAREZ IN MAKSIMILIJAN ZGODOVINSKI ROMAN S SLIKAMI = F. WEKFKL - B. HARDINO Dosedanja vsebina: Francoski cesar Napoleon III. zvabi sanjarskega, idealnega Maksimilijana Habsburškega v Mehiko in ga da s silo izvoliti za cesarja, da bi po njem uresničil svoje težnje po nadvladi nad Ameriko. Maksimilijan šele v Mehiki, kateri hoče dati mir in napTedek, spozna resnico. Proti njemu, tujcu, organizira odpor nesebični in idealni predsednik Mehike Juarez, ki ga pa zapuščajo celo njegovi najožji sodelavci. Navzlic idealnim namenom Maksimilijan ne more uspeti, razen tega pa se tudi njegovo osebno življenje spreminja v tragedijo — cesarica Charlotta ne more dobiti naslednika. Posinovi daljnjega potomca zadnjega me-hikanskega cesarja Inturbida, toda Juareza s tem ne pridobi. Juarezovi ljudje ravno na dan posinovitve pripravijo atentat, kar prisili Maksimilijana na brezobzirno obračunavanje z njimi, čemur se jo do tedaj upiral. Juarez organizira proti njemu neprenehoma vstajo, uniči svoje odpadle bivše sodelavce in prižene Maksimilijana, ki je v hudem boju z lastno — veleposestniško — vlado, da mu ta po ujetem generalu Diazu ponudi sodelovanje za blagor Mehike. Juarez naj bi postal predsednik Maksimilijanove vlade. General Diaz je pri teh besedah stopil za korak nazaj in cesarja začudeno pogledal. V njem sta se tepla nejevernost in občudovanje. Kolikor je bil o Habsburžanu poučen, je vedel o njem le, da je vsiljeni tujec, zatiralec svobode — zdaj pa kakor na blisk ta neverjetni predlog. Pogledal je cesarja še enkrat, toda v Maksimilijanovem obrazu se ni zganilo nič, kar bi bilo vsaj zdaleč izdajalo preračunano igro, zvijačo ali spletko. Njegove sinje oči so sijale mirno in globoko, kakor morejo le oči človeka, odkritega in poštenega do dna. Diaza je ta nepričakovani in neverjetni preobrat v pogovoru zmedel, ganil. Bil je sam sebi nebogljen, ni vedel, kaj bi storil pred veličino človeka, ki jo je močno, čeprav nezavedno čutil. Pred njim so začele vstajati slike o novi, lepi bodočnosti domovine, o koncu tega krvavega gnanja in besa, o soncu, o miru in sreči, kjer se bo tudi zanj odprl drobec lepote, pokoja in radosti. Toda vse je trajalo samo trenutek. Bilo je prečudno, da bi mogel v to reč dolgo, kaj šele za stalno verjeti. V robatem vojaku je spet prevladal razum, ki ni puščal vere v čudeže, kakršne so obetale sinje oči habsburškega plavolasca. Zravnal se je pred cesarjem, zdaj prvič spoštljivo in spregovoril: »Človek plemenitega srca ste, vidim. Še vedno je čas, da se odpoveste kroni, ki tudi vas bolj teži, kakor pa veseli. Prosim vas, storite tako. Škoda bi vas bilo. Morda je usojeno, da boste osrečili kako drugo ljudstvo. Našega ne boste mogli. Pojdite, bolje vam bo, kakor vam je pa zdaj tu ...« Maksimilijan ga je mirno pogledal in se komaj za-znatno nasmehnil: »Razumem vas. Hočete mi dobro — kakor sebi. Tako bi storili vi. Jaz ne morem. Jaz sem cesar in Habsburžan. Skušajte razumeti ti resnici in storite mi prijaznost. Pojdite in sporočite moje besede Juarezu. Naj mi pove, ali sprejema mojo ponudbo.* Ko je videl, da hoče general reči še nekaj, je narahlo dvignil roko in dejal: »Pojdite! Čakal bom vašega sporočila.« Diaz se je zravnal in pozdravil. Pred njim so se odprla vrata iz ječe, pred vrati ga je čakal osedlan konj. Ne da bi pogledal na cesarja, se je zavihtel na žival ter v divjem diru odtopotal v gore na sever. Maksimilijan je stal pred jetnišnico in dolgo zrl v prašni oblak, v katerega je utonil njegov poslednji sel, njegovo poslednje upanje. Cesarica Charlotta je nemirno čakala, kdaj se bo Maksimilijan vrnil s tega nenavadnega obiska. Kmalu je ni več zdržalo v njenih prostorih, zatekla se je pred grizočim, dvomov in obupavanja polnim nemirom na bohotne, sanjave cesarske vrtove, ki so skrivali toliko njenih opojnih, a še več blazne žalosti polnih ur. Poiskala je marmorno klop pod sklonjenimi palmami, kjer je presamevala toliko svojih ur, ur zbegane, zlomljene, ljubeče in zato neprenehoma veselje in vedrost hlineče ženske. Tu je nista ovirali ne skrb za dostojanstvo, ne strah pred ljudmi. Tu se je lahko potapljala v svoje vedno šibkejše upe in vedno ostrejše bolečine. Če je Maksimilijan še verjel v srečo in uspeh svojega poslanstva, je Charlotta s tistim čudnim ženskim nezavednim darom zaslutila, da se njemu dan nezadržno sklanja v žalosten, krvav zaton. Od prvega dne,, ko so jo na mehikanskih tleh pozdravili mrtvaški orli, ni mogla čisto do konca verjeti v svojo in cesarjevo srečo. Znamenja in dogodki, ki so mračno padali vsak dan znova na njiju, so ji prvotno veselje in vero v srečen uspeh izpodkopavali, spodjedali neopazno, pa nezadržno, tako da ni nekega dne bilo ničesar več — samo praznota s krvavim sojem na dnu. Morda bi se bila vanjo vdala, kakor imajo ta dar ženske, in se znašla, da bi jo ne bilo ranilo še z druge strani, s tiste, kjer se ji je zdelo, da bo zgubila poslednje, vse, kar ima na svetu: Maksimilijana in njegovo ljubezen. Odkar je udarilo na njiju spoznanje, da ne bosta nikdar imela potomca, je Charlotta neprenehoma živela v obupani bojazni, da ne bo Maksimilijanu mogla več dolgo biti tisto, kar je od nje v tem vedno strašnejšem življenju in boju želel, pričakoval, potreboval. Zato si je z vsemi silami prizadevala, da bi mu zakrila sleherno sled lastnih razočaranj, obupov, bojazni. Delala se je močnejšo, veselejšo kakor je v resnici bila, da bi mu tako postajala vedno potrebnejša in zaradi vse hujših dni nepogrešljivejša. Danes ji je bil Maksimilijan obljubil, du se bo vrnil naravnost iz ječe in ji sporočil, kuko je opravil pri Diazu. Veliko ji je bilo do tega, da bi pri generalu uspel. Kakor pri vseh odločilnih dejanjih, je bila tudi zdaj ona tista, ki je dala misel in silila oklevajočega, preponosnega moža k odločitvi. Toda navzlic obljubi Maksimilijan ni mogel takoj k njej. Čakali so ga ministri na seji, moral je tja. Odlog obiska pri Charlotti mu ni bil tako težak, zdaj ko je dobro opravil in je Diaz odšel k Juarezu. Maksimilijan je bil prepričan, da bo Juarez ob njegovi velikodušnosti zastrmel, potem pa v veselem spoznanju ponudbo sprejel — saj tudi njemu ni šlo za kuj drugega kakor za blagor, mir in srečo Mehike. Charlotta je čakala dolgo. Pogreznila se je zmučena v topo stanje brez misli in občutij in je bila srečna, da je mogla storiti tako. Vdajala se je nezavednemu sprejemanju glasov in šelestenj okoli sebe, dihom vetra, motnjavi opojnega popoldneva. Vse jo je V lahnem valovanju prenašalo do morju, na valove, po valovih v daljne dežele in nazadnje — kakor vedno — na zasanjano, samotno, v sence pokopano miramarsko obrežje. Ne da bi se zavedela, kdaj jo je iz brezzavesti potegnilo v sanje, je nenadno sedela spet ob Jadranu in poslušala petje valov; bilo je vedno bolj polno hrepenenja, vedno jasnejše; zdaj je čula iz njega strastno otožen napev pesmi, ki ji jo je včasih šepetal Maksimilijan. Pesem o golobici, ki je trudna sedla na okno, na pravo okno, k svojemu ljubemu, ki bo nad njo razširil svoje varne roke. (Dalje.) Francoska Sirija — prednja straža VzkocL Zlom Francije je sprožil veliko hudih vprašunj o usodi posameznih delov francoske svetovne države. Prevažen kos te države je Sirija, ki predstavlja kopna vrata v Prednjo Azijo in na vzhod, po drugi strani pa dohod do dragocenih petrolejskih vrelcev v Iraku. Za Sirijo se zanimajo danes zlasti Turčija, ki bi nerada dobila tam za soseda kako novo evropsko silo, Anglija zaradi poti v svoj imperij in pa arabski svet, ki smatra Sirijo za sestavino bodoče vsearab- t IM 11 ' MU ske države. Za zdaj je Sirija še zmeraj pod francosko oblastjo, ni pa še jasno, kaj bo storila francoska vojska tam. Slike nam kažejo: Razvaline starih trdnjav pri Aleppu, francoske in sirske vojake v puščavi, sirskega kmetu pred podrto križarsko trdnjavo v Tripolisu, sirske mehariste-kumelarje v francoski službi, patriarha katoliških Maronitov pri službenem obisku v Beirutu — sirske mlatiče, ki delajo kar na polju. J U M B O: /ime ribane c irt slavni prepad Blizu Brna so slavne kapniške jame moravskega Krasa in še bolj slavni prepad Macocha. Kapniki in pečine so iz svetlega apnenca, ki se slikovito odraža od sinjega neba. Skozi votline in Mucoclio teče rečicu Pun-kva, ki sestoji po večini iz vode. Druge sestavine te reke pa so temna barvila, ki so napeljana v njo po duhovitih pripravah iz bližnjih barvarn. Tako dobi voda podobo temne zrcalne ploskve, v kateri se naravnost rafinirano zrcalijo kapniki in pečine, da je mogoče za enojno vstopnino užiti vso lepoto dvakrat. Vso stvar je pred kratkim odkrila delniška družba z o. z. za varovanje Mucoche, ko je nekaj let pozneje hudobna mačeha sunila svojo nedolžno pastorko iz samega sovraštva v prepad, je vsa stvur dobila še krajevno barvo. Tako spadajo danes prepad in votline k »znamenitostim, ki j in mora vsakdo videti!« Na robu prepadu, — nikar se ne ustrašite — zavarovanega pred padcem z dvojno ograjo iz bodeče žice, sem dobil Amerikancu, ki je bil ravno zaposlen s tem, da je pljuvul kose žvečilnega gumija v prepad in s prijetno grozo prisluškoval padcu na dno, ki je prišel šele čez precej časa. Po tem sem takoj spoznal v njem prijatelja prirode in očaran od pogleda sem se ustavil in ga pozdravil. Bil je mlad mož, značilno umerikunske zunanjosti s tistim značajem, iz vesele naivnosti in čednostne resnosti mešanim, ki nas tako prevzame pri naših filmskih ljubljencih Clarku Gablu in Gary Cooperju. Njegova oprava mi je takoj povedala, da se je trudil biti pravičen potrebam civilizacije in zahtevam nomadskega življenja. Njegova temna obleka iz kamgarna je bila najmodernejša, seveda bi mogli biti robovi na hlučuh nekoliko boli ostro poudurjeni. Noge so mu tičule v črnih lukustih čevljih št. 48. Iz nuprsnega žepu je koketno gledal rožnat robček, na glavi pa mu je tičal predpisani črni togi klobuk. Ostulo opruvo je tvoril ogromen nuhrbtnik, ki bi morul, sodeč po teži, biti nutrpun z opekumi, več zemljevidov, bedekerjev in škatla corned beefa (konser-virana govedina), ki jo je nosil skrbno v roki. Kmalu svu se začela razgovurjuti in se je pokazalo, da je to človek, kakršen sodi v življenje. Začela svu govoriti o naravi in potovanju. Moj novi ameriški prijatelj je pri tem ruzvijal izredno zdrave, vsukih pretiravanj proste nuzore. S prstom je pokazul na slikovito pokrajino, pljunil iz ene polovice ust nov košček gumija v prepad, medtem ko je iz druge polovice iztisnil z najčistejšim ameriškim naglasom besede: »Nori, stari kraj!« Tu izrek mi je ugajul. Ze prevečkrat sem slišal odmevati pokrajino od vseh mogočih koprnečih vzklikov in zdi se mi, da sem opazil, da je že odmev odgovoril na vzklik »krasno« kar »nebeško«. Bil je torej v resnici zadnji čas, da se je prikazal nekdo, ki ni bil zavzet, temveč ie v novi stvarnosti rekel kratko »nori, stari kraj«. Mludi Amerikanec mi je postal zaradi tega še dosti bolj simpatičen. Kmalu je začel pospravljati svoje stvari in si oprtal nahrbtnik. Mene bi tu nahrbtnik gotovo prekucnil, on pa ga je dvignil s smehljajem na ustnah in je samo pri prvem zamahu nekoliko klecnil. Nato si je posadil trdi črni klobuk na glavo, rožnati robček je žarel v soncu in odšla sva. Amerikanec je krenil na pot v takem tempu, da se mi je z nuporoin vseh sil komaj posrečilo obdržati korak z njim. Pri tukem smrtno nevarnem diru je bilo nemogoče, du bi človek opazil kako podrobnost, še toliko manj pa seveda, da bi jo užil. Vendar pa pri vseh mojih ugovorih ni tovariš niti za trenutek omilil hitrosti. »Ne prihaja v poštev, še danes ob 18.20 moram biti v Blanskem«, mi je odločno odgovarjal. Tako ni bil čudež, da sva že po preteku prve četrt ure izgubila pot, Amerikanec pa ni prišel v zadrego. Izvlekel je troje svojih specialk in nekaj vodnikov ter se zu nekuj minut poglobil v resen zemljepisni študij. Nato je zmignil z rameni in odločno izjavil: »Kraj je nupučen, kujti če ie zemljevid pruvilen in ne dvomim, da je zemljevid, ki je veljal deset kron, pravilen, potem nisva tu spodaj v dolini, temveč na vrhu one gore pred nama.« Čez nekuj minut svu zopet našla pot in Amerikunec je pričel drveti v starem tempu. Zelo politično sein ga pričel tedaj izpraševati o najvažnejših znamenitostih tegu kraju. Pokazalo se je, du si je prijatelj vse vuž-nejše točke ogledal ali bolje, da je po svoje divjal mimo njih, mimo vseh, razen mimo znamenitosti »bzke stopnice«. »Kaj,« sein vzkliknil vse prestrušen, »Vi niste videli ozkih stopnic, ali mislite resno?« »Well,« je odgovoril, »nikur mi zurudi tega ne pudite v ledeniško razpoko.« Toda juz se nisem dul otresti. V sebi sem čutil sveto odgovornost, da mu predočim, da je nemogoče, du bi se vrnil iz Moravske Švice v Ameriko, ne da bi videl »ozke stopnice«. Sedaj se je vendar malo zdrznil in vprašal, kako daleč stran leži ta znamenitost. »20 minut nazaj, vsekakor morute tja,« mu odvrnem. »Nazaj?« pravi, »ne prihaju v poštev!« Postal sem vsiljivejši in zaklical: »Ozke stopnice« so naravni čudež, ki ga je vsekakor treba videti.« Amerikanec je samo zmignil z rameni. Nadaljeval sem: »Pet sto, šest sto, tisoč stopnic se vzpenja med pečinami. Celo iz Avstralije prihajajo ljudje, du bi si to ogledali.« »Nazaj ne prihaja v poštev,« mi je odgovoril. »Ob 18.20 moram biti v Blanskem. Čas je že.« Skukul sem okoli njega ko tuleči derviš in sem zbral vso svojo moč, da bi mu še bolj ognjevito naslikal kru-sote »ozkih stopnic«. »Ne veste, kaj počnete, predstavljajte si samo, tisoč dve sto stopnic in tako ozkih, da debelejše osebe gladko obtiče. Prejšnji teden se je mudila na njih neka debela dama iz Južne Afrike, sredi stopnic je obtičala in šele drugega dne popoldne so jo osvobodili z žerjavom. In podobne stvari se doguiujo tam vsak dan.« Amerikanec je pričel tedaj vidno omahovati. Jaz sem notranje že triumfiral. V zudnjem trenutku pu se je odločil in rekel: »Nazaj ne prihaja v poštev!« Ponižal sem se do prosjačenja: »Pomislite na Vaš glas doma! Norčevali se bodo iz Vas! Vaši starši Vas bodo zavrgli, nevesta Vas bo zapustila.« To pa je bilo tudi Amerikancu preveč in zadrl se je: »Gospod, Vi gotovo dobivate provizijo!« (Nadaljevanje na strani 357.) M a r š a l B a / 6 o /\tlantslXd5 Prišli smo do značilne pozicije, ki sama po sebi narekuje bodoči bojni razvoj: beli bo skušal razviti črno damsko krilo in tamkaj izsiliti kako odločilno korist, črni pa bo nameril svoje moči proti belemu kraljevemu krilu s tem, da bo s trdnjavama čimprej zavzel napol odprto e-linijo, postavil skakača na e4 in oba lovca naperil na belega kralja. 7. Lfl—d3 Lf8—e7 8. Ddl—c2 0-0 9. Sgl—f3 Tf8-e8 10. 0—0 ................... Na tem mestu stojimo pred kritičnim razpotjem glede načrta, po katerem naj beli hodi. Lahko se namreč odloči, da kratko rokira in začne prodirati na damskem krilu. V ta namen pa bi bilo bolj gibčno: 10. u3, Sf8 in zdaj šele 11. 0-0, Sh5 12. LXL, DXL 13. Tabl pripravljajoč b4. Iz mojstrske prakse pa je bolj znana tale zanimiva pot: 10. a3, Sf8 11. 0—0—0, Le6 12. g4, Tc8. 10....... Sd7—f8 11. Sf3—e5 Sf6—g4 12. Lg5Xe7 Dd8Xe7 13. Se5Xg4 Lc8Xg4 14. Tfl—el De7—g5 15. Sc3—e2 Ta8—d8 16. b2 - b4 ...... Beli je torej začel s svojo akcijo na damskem krilu, da bi oslabil črno kmetsko fronto. Zuto bo moral črni iskati svoje koristi v napadu na belo kraljestvo. 16....... a7—a6 17. a2—a4 Td8—d6 18. b4—b5 c6Xb5 19. a4Xb5 a6Xb5 Akcija na damskem krilu je belemu na pogled dobro uspela. Zdaj grozi prodreti s trdnjavama v črni tabor, iako da je črni prisiljen, da se odloči za oster napad. 20. Ld3Xb5 Te8—c8 21. Dc2—a2 Sf8—g6 22. Tel—el Tc8—d8 23. Tel —c7 h7—h5 Znak za odločen napad — zdaj je čas! 24. Se2—g3 Td6—f6 25. Tc7Xb7? ...... Beli nekam brezskrbno spravlja, ne sluti, da črni oblaki nosijo točo in strelo. Bolj previdno bi bilo: 25. Le2, LXL (na 25. ... h4 pride 26. LXL, DXL 27. De2 itd.) 26. DXL, h4 27. Dh5, DXD 28. SXD, Tb6 itd. 25 ...... h5—Ii4 26. f2—14 .. Na to je opiral svojo brezskrbnost, češ zdaj bomo likvidirali črne grož.nje. A glej spaka! 26 ............ Sg6Xf4l! 27. e3Xf4 Dg5Xf4 28. Sg3—hi Df4Xd4+ 29. Shl—f2 Tf6Xf2 30. Da2Xf2 Dd4Xat + 31. Lb5—fl Dal—f6 Črni je z natančno kombinacijo v petih potezah pridobil dva kmeta. Razumljivo, da zdaj menja vse, kar mu pride pod prste. 32. Df2Xf6 g7Xf6 Morda bo pa partija neodločena, ko sem mu pohabil kmete, si misli beli. Problem št. 18 I,. Reitberger 33. Tb7—b4 34. Lfl—d3 35. Kgl—f2 36. Kf2—el 37. Kel—d2 38. Ld3—fl! 39. Kd2-d3 40. Kd3-d2 d5—d4l Kg8—f8 Kf8-e7 Lg4—e6 16—f5 f 5 — f4! Le6-f5+ Lf5—e4 Proti prodiranju črnih dveh prostih kmetov ni zdravila. Zato seje beli vdal. abodefgh Beli matira črnega v dveh potezah. Problem št. 19 E. Salardini abodefgh abodefgh Beli matira črnega v dveh potezah. Problem št. 20 P. Bovvater % % m Glede rešitve problemov, imen reševalcev in razpisa novih nagrad gl. str. 359 abodefgh Beli matira črnega v treh potezah. Rešitve šahovskih problemov in ugank v 7, številki: Rešitev ugank v 7. številki. Rešitev kriminalne uganke v 7. številki. 1. 5$ano naj bi vlil v kanal vode in žoga bi takoj splavala na dan. 2. Podoba kaže, kako je treba torto v treh rezih prerezati, da bo razdeljena na osem enakih delov: v dveh rezili navzkriž navpično in v enem rezu vodoravno skozi vso torto. 3. Po eni cevi priteče v eni minuti 11, po drugi pa 7 m5 vode. 4. Naloga je na videz lahka, če pa začneš trikotnike seštevati, se boš prepričal, da je izredno težka. Tako muhasta je, da so v njej skoraj vsi reševalci — utonili. Vseh trikotnikov jo namreč natančno (>4, nič več in nič manj. 5. Vrstni red po velikosti naših petorčkov je tale: Mihec, Francelj, Lojze, Janez, Pavel. 6. Ker je ob času, ko se Žane v Ameriki vkrca, sedem parnikov, ki prihajajo iz Evrope, že na potu, bo Žane vsak dan srečal dva parnika in na celotni morski poti trinajst. Štirinajsti parnik je pravkar v luki pristal, ko se je Žane vkrcal; petnajsti parnik pa ravno zapušča Evropo, ko se Žane izkrca. 7. Podkev moremo po pogoju naloge razbiti le po načinu, ki ga kaže podoba: s prvim udarcem odbijemo zgornji polkrog podkve; nato položimo vse tri kose drug poleg drugega in jih z drugim udarcem razbijemo po sredi. 8. V smislu prvega kolesca se bo vrtelo vsako drugo kolesce, torej 3., 5. in 7. kolesce. J. Da bo sod do polovice napolnjen, bo moral Žane vliti vanj ne samo sedem in pol škafov vode, kakor bi človek takoj mislil, temveč nekaj več. Pri površnem odgovoru bo reševalec kaj hitro prezrl, da je sod trebušasta posoda, ki v svojem srednjem delu drži precej več kot pet škafov vode. Ker nismo podali potrebnih mer (premera dna, premera sredine in natančne višine, ki so potrebne za izračunanje vsebine soda), zadostuje odgovor, da mora Žane vliti v sod več ko sedem in pol škafa vode. To je vse, kar je ta ugauka hotela. Vseh devet ugank ni nihče pravilno rešil. Zato smo za vse nagrade žrebali med vsemi reševalci, ki so vsaj štiri uganke pravilno rešili. Tako so pravilno rešili: Langerholc Jože, Škofja Loka; Kozar Lojze, Brežice; Virant Vladimir, Celje; Škoda Ignac. Strupeh Tone, oba Mokronog; Gams Alfonz, Knjaževac; Kessler Valeska, Porenta Viktor, Baloh Evalija, Košir Zmagoslav, Hvale Bronka, Vovk Ela, Debeljak Alojz, vsi Ljubljana; Zagrajšek Ernest, Zupančič Franc, Planinšek Ivan, Planinšek Stanka, Frass Marijan, vsi Kranj; Štukel Jakob, Škofja Loka; Veršič Mihael, Veržej; Mihelčič Hilda; Cenčič Jakob, Tijesno; Benedik Valentin, Loke; Perbil Blaž, Velenje; Zupan Jože, Št. Vid; Okorn Josip, Domžale; Ogrin Nace, Rog. Slatina; Kavčič Vinko, Jesenice; Urbančič Stanko, Vrhnika; Likar Rudolf, Vončina Karel, Adolf Trček. Videnšek Ana, vsi Ljubljana; Šter Blaž, Slavko Prešeren, oba Tržič; Iza Palčič, Tunjice; Medved Tinea, Zagorje; Juriča Marija, Litija. Nagrado so dobili: 1. Škoda Ignac, Škocijan p. Mokronogu (Undset: Kristina, Lavransova hči); 2. Benedik Valentin, Loke (I. Cankar: Moje življenje); 3. Medved Ti n ca, Zagorje (F. Bevk: Človek proti človeku); 4. Kessler Valeska. Ljubljana (A. Munthe: S. Michele); 5. Videnšek Ana, Ljubljana (J. J u rač: K raj umira); 6. Ogrin Nace, Rogaška Slatina (J. Trunk: Amerika in Amerikanci). Detektiv Kocmur je po vsej pravici lahko prijavil umor, saj je imel v rokah zelo tehten dokaz, da tu ne gre za nesrečo, kakor je izpovedal gospod Vidmar. Ta je namreč pripovedoval, da je konj dirjal v smeri, ki jo je pokazal z roko. Ce bi se Marija Sokličova tedaj udarila smrtno s čelom ob grčavi veji, bi morala pasti vznak, vsekakor pa ne bi mogla ležati tako, kakor jo viduno na podobi 2., namreč narobe: glavo ima tam, kjer bi moralo biti nogo. Tak padec pa, kakor je tu, je docela nemogoč. Nihče se trupla ni dotaknil, edinole Vidmar je bil priča »no sreče«, in ker je Kocmur zvedel, da bo Vidmar zdaj dobil 150.00» dinarjev, se ni motil, ko je prijavil umor. Vse je zlobni očim zvito napravil, pozabil pa je truplo obrniti, iu s svojim sicer premetenim čvekanjem se je sam izdal. Vidimo, da so naši reševalci postali že kar dobri detektivi. Od mnogih rešitev je bilo le nekaj napačnih ali takih, ki niso prineslo zadostnega dokaza, ki bi nedvomno izpričal umor. i'repricevaien dokaz so poslali: tt jj^oda Ignac, Škocijan; Gams Alfonz, Knjaževac; Rott Jožef. Hotič; Klinc Mirko, Kragujevac; Rupar Jože, Žalec; Kessler Valeska, Bajec Zinka, Debeljak Alojz, S. Magolič, Porenta Viktor, Baloh Evlalija, Košir Zmagoslav, Hvale Bronka, vsi Ljubljana; Zupančič Franc, Zagrajšek Ernest, Planinšek Ivan, Frass Marijan, vsi Kranj; Berčič Mirko, Stražišče; Podboršek Vinko, llercego-vac p. Bjolovaru; Stibrič Jože, Novo mesto; Luznar Bernard, .Selca; Bergant Franc, Kavčič Vinko, oba Jesenice; Turk Viktor, Begunje p. Cerknici; Furman Slavko, Pragersko; Brvar Bori-slava, Šibenik; Rozman Ciril, Podnart; Štukel Jakob, Škofja Loka; Alič Framska, Poljane: Virant Vladimir, Celje; Kozar Lojze, Brežice; Vidmar Ignacij, Litija; Mihelčič Hilda, Zagorje o. Savi; Čebin Zvonko, Sv, Benedikt; Ožina Stefan, Željko Alojzij, oba Trbovlje; Perbil Blaž, Dobovičnik Minka, oba Velenje; Benedik Valentin, Loke p. Zagorju; Cenčič Jakob, Tijesno; Zupan Jože, St. Vid; Gracer Franc, Pančevo; Okorn Josip, Domžale; Ogrin Nace, Rogaška Slatina; Mikec Marija, Begunje; Urbančič Stanko, Vrhnika; Sikovec Rudi, Loke; Koren Jože, Šoštanj; Šter Blaž, Slavko Prešeren, oba Tržič; Likar Rudolf, Mira Rothi, Trček Vinko, Videnšek Ana, dr. Krekova v. gosp. šola, B. Kump, Rous Marija, vsi Ljubljana; Juriča Marija, Litija; P. Sedej, Jesenice. Nagrado so dobili: Stibrič Jože, Novo mesto; Turk Viktor, Begunje Cerknici; Juriča Marija, Litija. P. Rešitev šahovskih problemov v 7. številki. I roblem št. 15.: 1. Kc6—d7! Lop diplomatski umik črnega kralja. Na: 1. .. . Lf3Xd5, 2. Lbl—d3 mat. Na: 1. .. . Itc4Xd5, 2. Dd8—g8 mat. Na: 1. . . . Dg4—d4, 2. Sf5—eil mat. Na: 1. . . . Dg4Xh4, 2. Sd5—e8 mat. Na: 1. . . . Lf3—e4 (e2), 2. Sd5—e8 mat, itd. Problem St. 16.: 1. Llil—b7! 1 Na: 1. . .. De7—d6, 2. Sf2—d3 mat. Na: 1. .. . De7Xd7+, 2. SbOXd7 mat. Na: 1. . . . Lefi—di>, 2. TflXd5 mat. Na: 1. ... Led—c4, 2. Tf4Xc4 mat. Na: 1. ... Le6—b3, 2. Sb6—a8!I mta, nc pa Sf2—lil, ker črna dama lahko krije Sah na c3. Na: 1. . .. Tb2—b4, 2. Sf2—e4 mat. Na: i....Tb2Xb(i, 2. Sf2—hi mat, itd. Problem št. 17.: 1. TbS—b7!! Na: 1. . .. Td5xdG, 2. e7—«8 S+, TdG—d7+, 3. Sc4-dG mat. Na: 1. . .. Sc4Xd(i, 2. c7—c8 S+, Sd6Xb7+, 3. Dd8—c7 mat. Na: 1. . . . Sli7—18, 2. DdXf8+, Iif7Xf8, 3. c7—c8D mat. To bi bile glavne variante, v katerih se še skriva kopiea lepih problemskih misli in strateških načrtov s šahi in protišahi. Odličen problem velikega komponista Kipplinga. Vse tri probleme so pravilno rešili: Željko Alojzij, Trbovlje; Mirko in Alojz Berčič, Stražišče: Jernej Veljko, Ljubljana; Jože Tinkar, Slovenj Gradec; Miha Petrovič; Zagreb; Vineene Sivko, Jesenice; L. Polajnik, Maribor. Za reševalec ugank v tej številki imamo te-lc nagrade: 1. Ložar-Vodnik: Slovenska sodobna lirika; 2. Stele: Umetnost zapadne Evrope; 3. Kranjec: Med Napoleonom in Leninom; 4. Milo Urban: Živi bič; 5. Eene Bazin: Iz vse svoje duše; 6. Durych: Marjetica. Za prve tri nagrade pridejo v poštev le tisti, ki bodo rešili vse uganke, za ostale pa vsi, ki bodo rešili vsaj štiri. Rešitve pošljite do dne 15. avgusta na: Uredništvo »Obiska« (uganke), Kopitarjeva 6, Ljubljana. Urednikov opomin: Rešitve morajo reševalci poslati do 15. vsakega meseca. Pri tc.1 številki se je pripetilo, da sem dobil nekaj sicer brezhibnih rešitev šele 16., ko je bil seznam reševalcev in nagrajencev že v stroju, tako da zamudnikov nisem mogel več upoštevati. Žreb je Izbral: 1. Željko Alojzij, Trbovlje (Deledda: Golobi in jastrebi); 2. Jernej Veljko, Ljubljana (Jammes: Gospod Ozeronski); 3. Ludvik Polajnik, Maribor (Lippert: Od duše do duše). Za reševalce problemov v tej številki imame te-le nagrade: 1. Mattanovieh: Elektrotehnika (I. in II. del); 2. Constantin Weyer: Usodna preteklost; 3. Turgenjev: Plemiško gnezdo. Rešitve pošljite do 15. avgusta na: Uredništvo »Obiska« (šah), Kopitarjeva 6, Ljubljana. Urednikova torba: G. Sacer: Za to številko žal prekasno. Iz radovednosti sem si takoj nekoliko ogledal 1. problem. Veseli me, da jo zavel nov pomladni veter, še bolj pa me veseli, da ste sprejeli mojo analizo, kakor je bila mišljena. Vse bom natančno pregledal in upam, da bo prihodnja številka že kaj prinesla. Naročnina: za celo leto Din 72'—, za pol leta Din 38-—, za četrt leta Din 20‘—, posamezna številka Din 7'—; za inozemstvo celoletno Din 100-—. — Naročnina se plačuje vnaprej po položnici poštne hranilnice št. 17.915 ali pri upravi v Ljubljani, Kopitarjeva ulica — trgovina Ničman. »Obisk« izhaja vsakega 1. v mesecu. — Rokopisi se ne vračajo. — Urejuje Mirko Javornik. — Za uredništvo odgovarja Ludvik Klakočer Izdaja in tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič). 'PrGČitaf!____________________________ Use naročnike »Obiska« nujno opozarjamo, da mora bili naročnina za vse leto poravnana do konca tega meseca. 9. številke ne bomo poslali nikomur, ki bi lega ne upošteval. Uprava „Obistea“ Če rabim album za fotografije, ga kupim v trgovini 'V' kjer mi nudijo res krasno izbiro albumov s pripadajočimi ogliči po najnižji ceni LJUBLJANA, KOPITARJEVA 2 Kniigoitezniio JUGOSLOVANSKE TISKARNE LJUBLJANA, KOPITARJEVA ULICA ŠT. 6-11. KltligClTCUil Oddelek: Zaloga knjigovodstvenih in drugih poslovnih knjig za trgovce, urade, ustanove i. t. d. Lastna črtalnica. Izdelava poslovnih knjig po naročilu. — Vezave vseh vrst, od preprostih do luksuznih. TOCblieSlii Oddelek: Lepe damske torbice iz zaloge ali izdelane po osebnem naro- čilu. Listnice, kovčegi, aktovke, denarnice, pasovi po izberi ali naročilu. — Primerno za darila. Nizke cene! — Solidno delol — Točna postrežba! Film o Mali Tereziji, zaščitnici Francije »Therese Martin« je naslov krasnemu francoskemu filmskemu delu o življenju najpriljubljenejše svetnice modernega časa. Film je režiral Maurice de Canonge, glavno vlogo v njem igra mlada Irene Corday. Slike iz filma kažejo Tereziko kot pobožnega otroka, kot novinko pri karmeličankah, kamor je mogla iti šele po dolgem odporu rodbine; vidimo jo ob obredu slovesnih obljub, kot tolažnico bolnikov - in v štiriindvajsetem letu na smrtni postelji in na mrtvaškem odru. Irene Corday — v vsakdanjem življenju. im ^-i-: * ** B ;1 II era n m i H rV 1 y w7l [' ’: > V r til K"' IL Ji "fpTT|