Za poduk in kratek cas. Turki pred Radgono. (Konec.) Ernest ni čakal več zore; trobente glas pokliče takoj vojake na noge. Molčd se postavijo krdela v vrste ter odrinejo proti Radgoni. Ko je zasijalo solnce na vzbodu, zagledajo kristjani turške šotore in obleženo mesto. Preatrašene javljajo sovražnikove straže Ahmed begu, da prihaja vojvoda Ernest s Štajarci, Korošci in Kranjci zvestim svojim Radgončanom na pomoč. Hitro se ustavi nasprotnikom. Uname se strašen boj. Kristjanom na čelu seka Ernest Turčine; kakor snopje za ženjico ležali so Turki za njim. Ali kmalu ga obda divja truma Mohamedanov, sovražno kopje zadene vojvodovega konja; sam pade na tla. Veseli zavpijejo Turki. A Bogomir Ravbar mu priskoči na pomoč, poseka Turke ter reši svojega gospodarja. Korošci med tem tudi niso držali križem rok. Junaški Kolnic napadel je sovražnike od strani, njihovo desno krilo zažene v beg. Ko zve to Abmed beg, pride svojim pomagat. Prestrašen je vidi bežati. Ravno je pojal hrabri Kolnic dva turška poveljnika pred seboj. Mahne z mečem, prvi se zvali s konja, mahne v drugo, drugega prekolje. Beaen od jeze se zakadi Ahmed beg sam nad njega. Kolnic se ga ne ustraši. Mirno počaka svojega nasprotnika. Mirno prestreza njegoye udarce. Jezen udriha Turek po vitezu, v svoji jezi ne pazi dosti. Kolnic po rabi priliko, spretao udari in Alimedu izvije sabljo iz roke. Divje zatuli Mohamedan, skooi med svoje, ki mu hite pomagat. Prvemu iztrga sabljo iz rok in se zakadi zopet na kristjana. Od vsih strani pritiskajo sovražniki nad njega. Huda je že pela Kolnicu. Le malo je imel še tovarišev pri sebi, roka mu omaguje, na več krajih mu že curlja kri izpod oklepa. Ko pride Ahmed blizu ujega, udari Kolnic z vso silo po njem, rani ga, ali meč se mu zdrobi na drobne kosce. Sreeno prestreže še s ščitom Turkov udarec. Pa kaj bi mogel brez orožja! V tem hipu prihiti Frangipan s Kranjci in s Hrvati. Ko vihra na konju pridirja in zadene Ahmed bega s kopjem tako dobro, da ga zvali strmoglavega raz konja. Po poljskih krvavih tleh se zbira Ahmed beg, a ne more več na noge. Milo začne prositi, naj bi ga pustili živega, ali Frangipan mu porine kopje v hudobno srce. Po smrti svojega poveljnika spustž se Turki v beg. Dva viteza Dietrichsteina pridereta celo v turški tabor. Radgončanje opazijo to z zidovja, planejo iz mesta. Kakor hudourniki pritiskajo kristjani od vsib strani na Mohamedane. Beguni niso yedeli, kam bi se obrnili. Mnogo jih je poskakalo v Muro; reka je rudela od same sovražnikove krvi. Ta dan jih je padlo 12.000 pešcev in 7300 konjikov Mohamedanov, izmed kristjanov pa 1500 pešcev in 500 konjikov; izmed onih, ki so pa ostali živi, bil je ranjen vsak tretji. Tako je spodil Ernest Turke izpod Radgone; pa da ne bi bile Radgončanke tako junaške, prišel bi bil prepozno. Z veselim navdušenjem prišli so po boju kristjani, kar jih ni pojalo Turkov dalje, v mesto. Vojvoda sam pohvali Radgončanke, odkaže jim del plena, drugi pa razdeli svojim vojakom in oerkvam. F. "H. Smešnica 51. Na železnicah so vozovi, v katerih ne sme človek pušiti. V takem vozu pa najde sprevodnik moža, ki vleče z vso močjo iz pipe. ,,Oče", reče mu na to, ,,v tem vozu ni dovoljeno, da se puši". — ,,Oj, gospod", odvrne mož, ,,saj sem sam v njem". ,,Vse eno", zareži nad nj sprevodnik, ,,vse eno, če tudi nibče ni v vozu, zato vse eno ne sme v njem pušiti!"