Fr. Kunstelj:
Na počitnice.
Oj zbogom zclaj, klopi strupene, črna tabla, puste stene: gospod učitelj, gospodična, mar spričeoala nam krivičnat
V prostost se zlato razpršimo, puščobo, dolgčas preženimo; na trato, u tihi log med cvetke,
božje tetke, v ringarajo, tja med ptičke,
božje stričke.
Potem pa z otcem, Mimi. Ivko,
po travico za našo sivko
in z dedkom v senco čebelnjaka.
Glej ga, spaka! Daj medu nam, dedek siui,
saj smo zaslužili!
150