41900

- te

, -v« a, s

f

/S -:>S^k

^ ^ : ' { ‘- te ^ •' l '

-—... , ;V  7 « I -~

y_ - -te N  's

X "'H v,

-

■^v-i.'^#1

■

Jžteo v ,

te T-1. "/ *'■ r J~  KV/

p tete^f s ^-. te'-te-V te: te' v
' ">tete^ -tete - y te-te"tete tetete

te .. -.'; ' K* fc~l s  yte ' .0. (.■■>• .-

'

. ; 7 ■ -■ "i" P J .7'--; - Jjw 7'”-: „'4) ',..tV'  J C ,V 7y>

- ' -« • ■' i. ■ ' i%. j$p<

:PPP

. '

•-y, :  : r ; ".-v - >;

te tete

teteS^'X^ : te:i|

^tetetete ?te

- ;  - - te - - * ^ te f  -te

- ,--■ : >te: te.-- r.Atete ..»tete? vte .%  tetete

/  W» u-  ‘ 7 - 7- ■■ ' ' ;...

. : . V-.>r .-i-", v? - ...tete x  ;te

v . r, us . X>  ' , y --'- • ^ • tete/. .; te-tete^ , "'.mv '

J:-, te- ' '>, ' - , V -*te ' -tete. :. v'

>v, C  . ;>» tete a- . ■-/ uk,  v A- te

-

, :

l-  /te; P -'te/vtete
te '- '  te

s'* ~ ')- SS

■

■-.  :i 'te '■ . ' r  "P te P

.tete ; i- y v -,-te te

'te tete- 7V,v> ,',s~ '■'pte ' jxi r ^
: ^ ■ ■;. , -. ••;>;> > -AKv ,;

/

■As

m

r  ^ ?- -M

. , -  " ■-•' • ^ : '- ■ ' -' ■■ ■ i ! i

-sX - - - '  .

: <%■: ',>,r,.y : y ■^ss  y.„- y * x , j,, - :  -

■ ■. :  ■ ■ . ■ - , ' ■"

■

/K -i-'.■*>

7,15;

' ’ f7 ^

> -, • > :' J "rr"

^ :  ter itei ;T^ at-  X?. />;ž::

-- -

'V V - ,---■■ .■•X.  - - 7' ^Vj"

.-- -, "i.-v v 'v- 7;/.''-*k''

-

^ ~ K " - t

. 'V :zu. /  r ^ - Vw; ?. y . s

:  : • ■■: r '\ '%- -s;

- ; i' K ^


,

.,. s ,„VX,«g'C&'

r7* ,

- ^ ^

Smmm

7' 'r^' .'k*'  tete'

■\. v


7 % (  -/<■?>• . S

v, :  r .u A-- -  5?:?

te?

tete-tetel'


s. \ ^ r i__ \ «

.

X

■ Ai:rr :?

■•- '7 '.

7 .I'.;' IHK ■ -i y> , . ^ ___

j’ te ~ >tete ;  '>-teX''"'' ^ .-rte. -..  /X~" ' ^ ^S'-f

:  ? ■

■

.„• •'■’»??•' ■• r^vSTU-rs-- 4 /^ .-■■■•' >*—' «--T-JnX - \x.  - 'ii■■ i,-rri ■•";•.. ■

■ ' r  ' , '^;.vte‘' ^

K .■ /ii ,

ii ^

-‘"? y  '

?  y V

a-

. ; V /cte ^ ^ }!

' m-,., >; ,,jr- 4 7 ._;^ :fe ..r

x '

* ■ sr_ ’ >:<v- '^:y, >

.

Soeijalni demokratje,

novi „kmečki prijatelji".

6

Kmečko vprašanje

zlasti z ozirom na knjižico

^Slovenskim kmetom y poduk in prevdarek“.

Ponatisek iz „Slovenskega Gospodarja

--

MARIBOR 1895.

Založila in tiskala tiskarna sv. Cirila.


O  3  V($

Uvod.

Slovenskim kmetom se vsiljuje zadnji čas neki spis
z naslovom »Slovenskim kmetom v poduk in
prevdarek.  Poleg dr. Ingwerja za Slovence priredil
M. T.« Naše ubogo ljudstvo ima malo prijateljev, ki bi
se hoteli zanj potegovati bodisi z besedo, bodisi s pe¬
resom ; zato vsacega z veseljem pozdravljamo, ki se po¬
stavi z nami vred v bran nasproti mnogobrojnim na¬
sprotnikom kmečkega ljudstva. Ali tega novega prijatelja
se ne veselimo in se ne moremo veseliti, ker ni pravi
prijatelj, in zato danes kličemo našemu dobremu kmeč¬
kemu ljudstvu: Prijatelji, varujte se krivih prerokov!

Omenjena knjižica je socijalistična, ter sestavljena
po govorih nekega Ingwerja. Kdo pa je Ingwer, da hoče
kmete podučevati? Ali je kmet? Ne! Ali je rokodelec?
Ne! Pred kratkim je bil Ingwer v raznih mestih ko¬
roške dežele ter je tam oznanjeval nove socijalistične
nauke. Kmalu nato so imeli v Celovcu pekarski po¬
močniki zborovanje, pri katerem je predsednik rekel:
»Prijatelji, delavci, ne pustimo se voditi od Žida, ki
nikdar delal ni, in ne ve, kaj je delo!♦ Prav je govoril
vrli delavec. Kmetje, storite tudi vi tako in ne pustite
se voditi od Žida, ki nikdar delal ni, ter ne verjamite

4

njegovim besedam! Žid in socijalisti, ki stoje za njim,
ne vedo, kako se seje in žanje, oni ne vedo, kako se
živina redi in vinogradi obdelujejo, oni ne vedo, koliko
skrbi delajo kmetom nemarni posli, oni ne vedo, koliko
kmečkih domov se je že podrlo, ker mladi niso več
takšni, kakoršni so stari bili! V sledečih vrstah se bo
dokazalo, da socijalisti o kmetijstvu ne vedo prav ni¬
česar nič, ali vendar hočejo vas kmete podučevati. Dan¬
danes je mnogo ljudi j, ki se v svojem življenju niso ni¬
česar učili, ali vendar hočejo vse vedeti, in žalibog se
najde dosti vernikov, ki vse verjamejo, misleči, da
mora vse resnično biti, kar je pisano ali tiskano.

Kaj je socijalizem sploh?

Kaj pa je socijalizem, kaj neki socijalisti hočejo ?
Socijalisti ali socijalni demokratje hočejo, da bi v bodoče
med ljudmi ne bilo več zasebnega produktivnega imetja.
Produktivno imetje se imenuje ono, s katerim se kaj
prideluje n. pr. polje, oralo, sekira itd. Vse pridelano
imetje naj bo državna lastnina, in država je bode raz¬
deljevala ljudem. Socijalistična stranka je nadalje popol¬
noma neverna. Bogu so svojo pokornost odpovedali ter
pravijo, da Boga ne potrebujejo, ter Boga ne poznajo,
zato hočejo odpraviti postave, sv. zakon in vsakatero
posvetno ali duhovno oblast.

Kako so pa nesrečneži prišli do tega mišljenja?
Predragi kmet! Ti hodiš za svojim plugom, za svojo ži¬
vino, ti okopavaš svoje vinograde kot hlapec božji; le
Bog nad teboj je tvoj Gospod, druga gospoda ti ničesar
nima ukazovati, ako zvesto božje zapovedi izpolnjuješ.
Tudi tebi, kmet, ne sije vedno zlato solnce, tudi tebe
tare reva in žalost; ali vendar ti ne veš, koliko ima
pretrpeti v velikih mestih ubogo ljudstvo, ki mora pri
ljudeh iskati svoj vsakdanji kruhek. Človek ni tako mil
gospodar, kakor Bog nad nami! V bogastvu otrpne člo¬
veško srce, da nima več sočutja do bede svojega bliž¬
njega; v mestih je beračiti prepovedano in dostikrat
se zgodi, da bogati milijonar z divjimi psi odganja pro¬
silca, ki prosi drobtinic od obilnih obedov, s katerimi
se bogastvo gostuje. Vsled tega se je v revežih, ki bi¬
vajo v velikih mestih, in sicer ne toliko v katoliških de¬
želah kakor v lutrovskih, vnela brezmerna mržnja do
tistih stanov, ki imajo kaj lastnine. Socijalizem vzdiguje
svojo glavo, kakor temna pošast in postaja vedno sil-
nejši. Najhujša kazen ničvrednih starišev so ničvredni
otroci, ki na stare dni očeta tepo in preklinjajo; takega
sinu si je liberalni novi čas izredil v socijalizmu. Ne
samo, da so bogatini v gospodarskem oziru delajoče
ljudstvo zlorabili, ter množili svojo last z zaslužkom
ubogih ljudij, bogatini, večinoma prostozidarji, delali
so tudi ves čas, da bi izpulili ljudem iz srca upanje na
večnost, da bi jim izdrli iz prsij zadnjo koreniko vere,

6

katero je ljuba mamica usadila v nežno otroško srce.
Kdo je torej socijalizma kriv? Krivični bogatini in ne¬
verni prostozidarji, ti so ga vzgojili in ti nosijo vso od¬
govornost! Zato mi socijalne demokrate pomiljujemo, ter
molimo za-nje; osebno jih ne bodemo sodili, ker sami
svoje zmote niso krivi, ali pretresovali bodemo njihove
nazore, ter spoznali, da kmet socijalni demokrat ne
more biti, ker bi to zanj bila — največja nesreča.

Nauk, katerega socijalni demokrat razlaga v svojih
gori navedenih bukvicah, se bode od stopinje do sto¬
pinje zasledoval, ter se bode dokazala njegova puhlost
in neumnost.

I. Socijalni demokrati pravijo, da je kmet v državi
brezpraven in da bo kmalu brezposesten; uzrok temu
je, da zemlja ni več kmečka lastnina, marveč upnikov,
in da bodo kmeta dolgovi s časom popolnoma uničili;
ob enem ga tarejo preobilni davki.

II. Razlaga socijalni demokrat zgodovinski razvoj
sedanjih razmer: »dokazano je, da v začetku niso imeli
ljudje zemljišč z izključno lastninsko pravico, ampak je
bila zemlja imetje vseh zajedno; vladal je komunizem«,
vse je bilo vseh in zato je vsak rad delal. Pozneje s
krščanstvom so prišli baje graščaki, ki so se polastili
kmečkega premoženja, kmetje so morali robo to delati,
gospodje pa so z lovsko družbo uničevali poljske pri¬
delke ter oskrunjevali kmečka dekleta — strašna je tvoja
zgodovina kmet!« Prišlo je leto 1848., »kmet je bil
oproščen, in že je začelo vstajati drugo gospodstvo —
zlato tele!« —

Na to kratko odgovorimo: Da je kmet v državi
brez pravice, ni res; on ima velevažne pravice, ali to
je žalostno, da se kmetje teh pravic ne poslužujejo prav,
da se pustč motiti od raznih strank. Državni zbor daje
postave, in tam so kmečki poslanci konservativni, drugi
liberalni, tretji narodni, četrti mladočeški, peti staro-
češki, šesti poljski itd., mesto da bi vsi skup bili ena
stranka krščanskih kmetov. Zavoljo nesloge ne opravimo
ničesar; bodemo složni, in kmečki stan bo najmogočnejši
med vsemi.

7

Zdaj pa še eden »prijatelj« pride ter hoče k mno-
gobrojnim oddelkom še socijalne demokrate pridružiti,
ali bode s tem kmet več veljave imel, če se še bolj
razcepi? Nikdar ne!

Kmet bode kmalu brezposesten, tožijo socijalisti.
Da, če bode oderuštvo redno tako prospevalo, kakor do
zdaj, tedaj bode gotovo kmalu brezposesten; ali če kmet
socijalist postane, in se sanje socijalistov izpolnijo, tedaj
se bo posestva najprej iznebil, ker socijalni demokratje
hočejo, da bi nihče lastnine ne imel. Dolgovi so res
preobilni, davki morebiti tudi, ali od kedaj se je to pri¬
čelo? Vselej ni bilo tako.

V začetku zgodovine, trde socijalisti, je bila vsa
zemlja vseh zajedna last; dokazano je, pravijo. V za¬
četku res. Bog je Adamu dal ves svet, ali že Kain in
Abel sta si premoženje razdelila, eden je obdeloval svoje
polje, drugi pa je živel ob svoji živini kot pastir. Sta¬
rejšega dokaza, kakor sveto pismo, pa ves svet nima,
in socijalni demokrati tudi poznejših dokazov nimajo,
ter je velika predrznost trditi, da je kedaj pri kakem
narodu bilo vse premoženje skupna last. Zgodovina nam
sicer pripoveduje, da so si razni narodi zemljo po dru¬
žinah delili tako, da je vsako pleme imelo svojo last¬
nino. To pa ni bil komunizem, marveč tako urejeno v
tedanjih nevarnih časih, kjer nikdo pred sosedi ni bil
varen, ter ni vedel, ali ne bode jutri sovražnik prišel,
mu požgal njegov dom, ter mu ženo in otroke odpeljal
v suženjstvo. V tedanjih časih so morali vsi udje
enega plemena vkup ostati, da so se mogli braniti, in
da bi vkup ostali, zato ni pustil starašina skupnega pre¬
moženja razdeliti; jasno je, da to ni komunizem. »Vse
je bilo vseh; in za to je vsak rad delal«,  pravijo
socijalisti. Ravno nasprotno, ako je več delavcev pri
enem delu, se potem eden na drugega zanaša in niče¬
sar se storilo ne bo; saj vsakateri misli, bodo že drugi
storili, ter se rajši v senco uleže, če ni dosti nadzorovan.
Svet je med ljudi razdeljen samo zavoljo tega, da bi ga
ljudje boljše obdelovali.

Sv. Tomaž Akvinski nas uči vse drugače, kakor

— 8 ' —

socijalni demokrati. On piše:*) Ali sme kdo imeti kako
lastnino? Grez zunanje reči ima človek dvojno oblast:
On sme 1. z njimi razpolagati, 2. jih sme rabiti. Z ozi¬
rom na razpolaganje**) mu je dovoljeno, da sme stvari
kakor svoje posedati; kajti to je k človeškemu življenju
iz treh uzrpkov potrebno: Prvič, ker vsakdo za to bolj
skrbi, kar je njegovo, kakor za to, kar je vseh, ali vsaj
veliko drugih last; pri skupnih opravkih se vsakdo dela
izogiba, ter je drugim pušča, kakor se povsod godi, kjer
je veliko služabnikov. Drugič, ker se potrebna opravila
veliko redneje opravljajo, če ima vsak svoj gotovi opra¬
vek; vse bi bilo zmedeno, če bi se vsakateri z vsemi
opravki pečal. Tretjič se tako mir med ljudmi ohrani,
ker mora vsakdo s svojim biti zadovoljen; saj vidimo,
kako se tam vedno prepirajo, kjer je za eno reč več
lastnikov.

Druga je pa s pravico, posluževati  se zunanjih
rečij. V tem oziru človek stvarij ne sme posedati, kakor
svojih, on se jih mora posluževati, kakor bi bile vseh;
zato je apostol ukazal: »Veli bogatinom tega sveta, da
naj radi dajo in delijo od svojega imetja«. — To je
nauk sv. katoliške cerkve o posvetnem blagu, in ta
nauk je edino pravi.

-^-

Nekdanji kmečki položaj.

Socijalni demokrati graščakom niso prijatelji; oči¬
tajo jim, da so nekdaj strahovali kmete z bičem v roki;
kmetje so branili dom; ali bili so brezpravni in niso
našli braniteljice v isti cerkvi, katero so edino oni bra¬
nili proti turškemu navalu; tudi samostani in škofje
so baje teptali v blato pravice ljudstva; kmetje so se
uprli, ali »kleto nasilstvo« je zadušilo upore; svojo staro
pravdo so našli kmetje na vislicah. —

*) Summa 2. 2. Q 66. art II. conclusio.

**) potestas procurandi et dispensandi.

9

Graščake in veleposestnike soeijalni demokrati so¬
vražijo ; čemu, o tem morebiti pozneje še spregovorimo;
tudi krščanska stranka velikim gospodom ni vsikdar pri¬
jateljica; kolikor jih je kmečkih prijateljev, jih bodemo
spoštovali in ljubili, kolikor pa nasprotnikov, vojskovali
se bodemo ž njimi z orožjem resnice, ne pa kakor so-
cijalni demokrati, z lažmi. Ker se graščakom očita, da
so nekdaj strahovali kmeta, moramo si vsaj nekoliko
ogledati ona stoletja, ko je bil graščak gospodar, kmet
pa več ali manj njegov podanik.

Skoraj vsako ljudstvo je imelo, stopivši v zgodo¬
vino, svoje sužnje. Sv. katoliška cerkev je storila, kar
je bilo v njenih močeh, da tem pripomore do ravno-
pravnosti, in kmalu se ji je to tudi posrečilo tako, da
se je v času Karola Velikega ljudstvo delilo v štiri od¬
delke: nobiles — plemenitaši, ingenui — prosti možje,
liti — služabniki in homines pertinentes — hlapci. Ka¬
kor dandanes še, spravljali so tudi tedaj večji posest¬
niki manjša posestva v svojo last; večji posestniki so
postali plemenitaši, mali pa njihovi podaniki. Večinoma
je temu bil kriv Karol Veliki s svojimi krvavimi voj¬
skami. Prosti kmetje so morali v vojsko, zadolžili so
se, ali pa so bili ubiti; da bi ohranili dom in sebe, so
se zato rajši podali plemenitašem, dajali so tem davek,
a zato je moral vitez v vojsko,  ter si je moral
sam pridobiti hlapcev, ki so hodili z njim, kmet pa
je ostal doma pri oralu,  ter je prijel za orožje le
tedaj, če je sovražnik prihrumel v deželo, kakor n. pr.
Turki na Štajarsko, Kranjsko in Koroško. Kmetje so
tudi nekdaj branili dom, ali v prvi vrsti je vsik¬
dar bil vitez.  Da cerkev pri tem ni storila ničesar
za kmete, je nesramna laž. Bilo je 1. 1466., ko so Turki
s silno vojsko napotili se h Kroji, glavnemu mestu Alba¬
nije, katero je branil slavni slovenski Skenderbeg; ta
pa je bil preslab proti tako silnemu navalu, treba mu
je bilo pomoči. Ali noben vladar mu pomoči poslal ni,
le eden ga ni zapustil in ta je bil papež Pavel  II.
Meseca decembra 1466 je prišel Skenderbeg v Rim;
ubog, samo z nekaterimi jezdeci, prišel je pomoči pro¬
sit. Z mnogimi darovi in veliko svoto denarja se je

10

vrnil Skenderbeg domov. Računske bukve papeža
Pavla II. pa imamo še zdaj, in iz teh je dokazano, da
je dobil Skenderbeg od papeža enkrat 250, drugokrat 200,
dne 19. aprila 1467.1. 2700, dne 1. sept. 1100 in pozneje
enkrat celo 5000 zlatov za turške vojske.*) Te svote
so bile za tedanji čas velikanske, kajti tedaj si dobil
za pet goldinarjev pitanega vola. Ogrom je poslal Pa¬
vel II. za turško vojsko 100.000 goldinarjev. Socijalni
demokrat pa se predrzne trditi, da cerkev v turških
vojskah za Slovence ničesar ni storila!

Kar plemenitašem očitajo, je večinoma neresnično.
Poglejmo nazaj v zgodovino! V letih 850. do 950. so
postali poprej prosti kmetje od graščakov odvisni. Z
letom 1000. pa se je kmečko stanje začelo zboljševati
od leta do leta. Tedaj so kralji postajali mogočnejši in
ti so spoznali, da jim je v korist, če podpirajo kmete
nasproti preoblastnim vitezem. Tedaj so se začela tudi
mesta razcvitati; potrebovala so delavcev in vsakateri
kmet jim je dobro došel, če je prinesel s seboj par zdra¬
vih delavnih rok. Zato so morali graščaki s svojimi
ljudmi lepo ravnati, če so jih hoteli obdržati. Ali zuna¬
nje razmere same bi narodom nikdar ne bile pomagale
do tistega blagostanja, o katerem nam pripoveduje zgo¬
dovina, ko bi v narodih ne bila delovala še druga ve-
levažna oblast: oblast sv. cerkve.

One dni je bila sv. cerkev dovolj oblastna, da je mo¬
gla prepovedati posojila na obresti,  ter vzdržati
to prepoved celih 400 let. Tedaj je postal kmet prost,
bil je bogat, in grofov ni bilo sram dajati svoja dekleta
imovitim kmetom v zakon. Beseda robstvo (Leibeigen-
schaft) se v zgodovini prvokrat najde še le leta 1653.
Da kmet ni bil popolnoma prost, je res; moral je gra¬
ščaku desetino plačevati, ali zato je hodil vitez v
vojsko  in je oskrboval vse one opravke, za katere
moramo dandanes imeti celo armado uradnikov; tudi
v roboto je moral kmet hoditi, ali roboto in desetina
vkup sta znašali komaj tretjino tega, kar mora revež
kmet dandanes za svojo prostost plačevati. Kar se dan-

*) Pastor, Geschichte der Papste II., 325.

11

danes o krutem robstvu in nasilnih graščakih pripove¬
duje, je skoro vse basen. V avstrijskih deželah noben
podanik na leto ni imel čez 12 robotnih dnij, in dese¬
tina je bila dosti mila. Navedemo samo eden izgled:
Kmetje so morali graščakom dajati tudi piščeta; kedar
je pa bila kmetica na porodu, dobil je graščak od piš-
čet samo glave, drugo je moralo ostati kmetici kot krep¬
čilo, tako je določevala postava. Kje imamo pa kaj da¬
nes tako milih postav? Torej tedanji čas ni bil tak,
kakor ga črnijo socijalni demokrati, in kakor so ga vedno
črnili liberalci. Eden najučenejših mož našega stoletja
trdi: »Prepričan sem, da je bilo podaništvo v
preteklih stoletjih za kmete in delavce ve¬
liko lažje inmilejše, kakortužna sedanjost.«*)
Kdor hoče o starem času govoriti, mora ga preučiti,
ter ne sme vsega verovati, kar so pisali in še pišejo
neverni zgodovinarji, ki stara stoletja obrekujejo, ker so
bila katoliška. Srednji vek je bil za kmete zlata doba;
tedaj je dobival n. pr. hlapec na leto deset goldinarjev
in dekla tri; pitani vol pa je stal tri ali štiri goldinarje,
torej je dobival hlapec na leto trikrat toliko, kolikor je
pitan vol vreden. Da so mogli kmetje posle tako dobro
plačevati, morali so biti bogati.

S šestnajstim stoletjem se je pričela za kmete
žalostna nova doba; tedaj so začeli knezi in njihovi
neverni pravniki upeljevati rimsko pravo. Po krščan¬
skem nauku je vsakatera oblast od Boga in se ima
vsakateri vladar ravnati po božjih zapovedih; paganski
Rimljani pa so mislili, da je država prvo ter da po¬
svetna oblast s podložniki sme storiti, kar hoče.

Brezvestni pravniki so tedaj izmislili čudne nazore ;
trdili so: »Kar je knezu ljubo, je postava« **), ali »čegar
vlada, tega vera!«***) Po krščanskih načelih smo vsi
ljudje božji otroci, ter imamo na sebi (per se) vsi
ednako pravico do sveta; rimsko pravo pa je trdilo, da
je le cesar ali kralj božji sin, ljudje pa so njegovi suž¬
nji; zato naj bi bila vsa dežela cesarjeva last, kmetje

*) Grimm, Rechtsalterthumer XVI., 395.

**) quod principi placuit, legis habet valorem.

***) cujus regio et religio.

— 12  —

pa samo najemniki cesarske lastnine. Tedanji čas je
prihajal vedno bolj neveren, in kakor je nevernost
naših dnij nas zapeljala v hlapčestvo Židov, tako je
tedaj ljudstvo vsled svoje nevernosti izgubilo poprejšno
prostost in je postalo suženj vitezov in knezov. Ko
bi bila vera še dosti močna, bi se od knezov dobro
plačani advokati ne bili upali takih načel zagovarjati.
Žalibog je v tistem času nastopil tudi Luter ter od¬
cepil od prave cerkve s krivim svojim naukom milijone
ljudij, cerkev je vsled tega oslabela, nastale so krvave
verske vojske, in v teh je prišel kmet popolnoma ob
svojo poprejšno prostost. Kmetje in meščani so se bra¬
nili proti novim nazorom, a zastonj; mesto Worms je
n. pr. 1. 1513. terjalo, da naj bi noben advokat pred
sodnijo več govoriti ne smel. Kmetje so delali upore,
a vitezi so jih premagali. Nekdaj so kmetje sami svoji
sodniki bili, tedaj se je pa začelo sodstvo, ki jo imamo
še dandanes, sodstvo, pri katerem nihče brez advokata
ničesar ne opravi. Tedaj je nastal pregovor: »Pravnik,
slab kristjan.« *)

Ti časi so bili žalostni; tudi mi vitezov ne bo¬
demo vselej zagovarjali, ali očitanje nam ne pomaga
nič. Če se oziramo nazaj v zgodovino, delajmo to vsik-
dar le z namenom, da z lučjo zgodovine ložje najdemo
pot v boljšo bodočnost. Pustimo mrliče, ne sodimo jih,
saj so že vsi sojeni od tistega, ki bo enkrat tudi naš
sodnik.

Prišlo je leto 1848. in liberalizem je ljudi opro¬
stil. Ali kako? Graščaki in velika gospoda so imeli
dolžnost, kmetom opravljati tiste posle, za katere mora
dandanes plačevati brez števila uradnikov. Te dolžnosti
so se 1. 1848. graščakom odvzele. Davke so pred letom
1848. večinoma samo večji posestniki plačevali, pri opro-
ščenju so se pa na vse ednako razdelili; velikim se je
odvzelo, malim naložilo. To je storila tista liberalna go¬
spoda, ki se toliko hvali, da je kmeta oprostila.

*) „Juristen. sehleckte Christen".

--

Sedanji položaj kmečkega stanu.

Socijalni demokrati trde: »Svoboda se kmetu ni
dala zategadelj, ker so uvideli krivico, ampak radi laž¬
jega izkoriščevanja; neveščega vrgli so v boj z mogoč¬
nimi protivniki, velikim posestvom in velikim kapitalom.
Nekdaj, ko kmet ni bil prost, imel je svoj kruh, dan¬
danes pa mora gledati, kje bode svoje pridelke naj¬
dražje prodal, da plača obresti in davke ....  Na sejem,
kjer prodaja kmet svoje pridelke, pripelje tudi veliki
posestnik svoje, katere pa lahko mnogo ceneje razpeča,
kakor kmet, ker jih je ceneje pridelal; velikoposestniki
si kupijo stroje, ter so se na visokih šolah izučili kme¬
tijstva.« —

Krščanskim političnim strankam so liberalci vedno
očitali, da so v starih časih kmete odirale, silile jih
k roboti, ter jemale od njih desetino; z veseljem danes
vidimo, da morajo najhujši nasprotniki priznati, da se
je kmetom vendar nekdaj boljše godilo, kakor dandanes.
Tako daleč ima socijalni demokrat prav, ali da bi
bili kmeta leta 1848. oprostili z namenom, izkoriščevati
ga, tega našim liberalcem ne bodemo očitali. Liberalcem
in prostozidarjem je bilo tedaj za kmečki blagor toliko,
kakor nam za predlanski sneg; oproščevanje je imelo
ves drug namen. Prostozidarji so hoteli razdreti stare
krščanske zadruge v mestih, ker so bile ob enem kr¬
ščanske, oni so oprostili kmeta, misleči, da ga po tej
poti najložje pridobijo za-se proti veri. Posledice, katere
omenja socijalni demokrat, so resnične, ali krščanske
stranke opozarjajo na te posledice že več kakor trideset
let, ter skušajo kmete združevati proti prostozidarjem,
— in socijalni demokrat je kot prerok prišel nekoliko
prepozno.

Pravega uzroka kmečkega propada pa socijahii
demokrati ne poznajo. Evo, kaj trde! Kmečki pridelki
nimajo cene, ker veliki posestniki ceneje pridelavajo.
Kaj takega v javnem spisu trditi, je nekako predrzno,
ali recimo rajši, neumno. Veliki posestnik ne pridelava
nič ceneje, kakor kmet. Res ima on stroje, boljše seme,
boljšo živino, ali zato mora imeti uradnike in- sam poslov

— 14  —

ne more nadzorovati; kmet pa dela sam in kar je sam
storil, je najboljše storjeno. Kar veliki posestnik pri nas
s stroji prihrani, to da uradnikom in lenobnim poslom.
S stroji pa nadalje kmetom dosti pomagano ni. Ako se
po letu vse s strojem zmlati, pa po zimi dela ni za
posle; kmet si tako pri poslih res nekoliko prihrani,
pomagano pa mu vendar ni; kajti če posel dosti dela
nima, mora zopet kmet reveža vzdržavati. Tako je torej
neresnično, da bi pri nas veliki posestniki kot gospo¬
darji bili nasprotniki kmetom. Le v tem slučaju so
veleposestniki kmetu nevarni, če so kapitalisti, če imajo
toliko suhega denarja, da nakupujejo kmečka posestva
ter ondi nasajajo gozd, kjer je nekdaj na svojem domu
bivala kmečka družina. Kmečke bede navadno ni veliko
posestvo krivo, marveč velike obresti prinašajoči denar,
proti kateremu do zdaj žalibog nimamo nobene postave,
ki bi kmeta branila.

Drugo je pa resnica, namreč, da v Ameriki, Avstra¬
liji in Rusiji žito veliko boljši kup pridela vajo, kakor
pri nas. Zato naši pridelki nimajo cene, ker dobivamo
moko iz najoddaljenejših krajev sveta, ker dobivamo vino
z Laškega itd. Proti tem zunanjim deželam se moramo
braniti s čolni  n o. Ravno zoper colnino so pa socijalni
demokrati vedno bili, češ, ona podražuje mestnim de¬
lavcem vsakdanji kruh. Tako se socijalni demokrati po¬
vsod upirajo proti colnini na kmečke pridelke; čudno je
potem, da se upajo trditi, veliki posestniki so krivi, da
kmet nič ne zasluži več. Se ve, da mora imeti colnina svojo
mero, ona mora biti modro uravnana, sicer bi umetno
izvišavala ceno kmečkih domov; ti bi se vsled tega višje
zadolžili, in korist od colnine bi zopet le bogatini imeli,
katerim kmet obresti plačuje. Colnina je neobhodno po¬
trebna in oporekanje, da se s tem delavcem in ubogim
ljudem kruh podražuje, je popolnoma ničevno. Denar,
ki ga izdamo za amerikansko moko, pojde v Ameriko,
in ne bodemo ga več videli; če se pa našim kmetom
moka ali vino nekoliko dražje plača, vsaj tako, da on
še živeti more, potem bo kmet denar, katerega je da¬
nes od meščanov sprejel, jutri nesel tje nazaj; mestni
delavec bo kruh dražje plačal, ali zato več zaslužil, in

15

denar bo ostal v deželi. Brez colnine bo imel delavec
res cenejši kruh, dokler imajo kmetje še nekaj starega
premoženja, potem pa kruha prav ne bo več imel, ker
za najceneji kruh denarja več ne bo. Ravno v tem
oziru kmetje z delavci ne morete držati, ako vam je
drag vaš dom. Vprašanje, na katere se naj država v
prvi vrsti ozira, na kmeta ali na delavca, je silne važ¬
nosti. Kakor hitro bodo enkrat rekli, samo na delavce
se bodemo ozirali, colnino na poljske pridelke bodemo
odpravili, kakor socijalni demokrati hočejo, potem bo
ubogi kmet popolnoma zgubljen, ter mu ne bo ostajalo
ničesar druga, kakor iti za svojim zgubljenim premože¬
njem v dalnjo Ameriko.

Naša velika posestva kmetom niso toliko nevarna,
kakor veliki suhi denar, veliki kapital.

Kaj pa je veliki kapital? Ali je tisoč goldinarjev
veliki kapital? Marsikateri bralec si bode morebiti mislil:
Da, za me bi bilo tisoč goldinarjev velik kapital, ko bi
jih le imel, kako lahko bi si ž njimi pomagal! Prijatelj,
da bi imel kdo 10.000 gld., to še ni veliki kapital, da
bi jih imel 50tisoč, tudi še ne. Na vsem svetu je 27tisoč
milijonov gld. suhega denarja. Te svote je skoraj polo¬
vica v rokah nekaterih bogatinov. Rotšildova družina
ima sama neki dva tisoč milijonov premoženja. Da si
bralec ložje predstavi tisoč milijonov, povemo mu, da,
ko bi po robu postavil cekin za cekinom, bi s tisoč
milijoni, če bi jih začel v Mariboru postavljati, prišel še
osem ur daleč čez Ljubljano ven! Trinajst tisoč milijonov
denarja je pa v rokah nekaterih bogatinov. Tem boga¬
tinom smo postali vsled liberalnega gospodarstva dolž¬
niki. Avstrija sama jim dolžuje čez štiri tisoč milijonov
goldinarjev; za te bogatine delajo narodi kakor hlapci,
da jim morejo vsako leto plačati obresti, vse eno, ali
je zemlja kaj obrodila ali nič. Avstrija sama plačuje od
državnega dolga več kakor 160 milijonov na leto obresti,
ves zemljiški davek pa znaša le 37 milijonov. S tem
obilnim denarjem so si nakupili bogatini skoraj vse
največje časnike, ki so potem evangelj naših uradnikov
in gospodov. Tako je prišlo, da imamo postave za de¬
nar, ali za kmeta jih nimamo. Le eden izgled: Kmet je

16

imel posestvo, vredno štiri tisoč goldinarjev; zadolžil se
je do dva tisoč in ker obresti ni mogel več plačati,
prodali so mu dom za dva tisoč, ker sosedi niso imeli
denarja, da bi bili licitirali. Tako je postava skrbela,
da upnik zopet dobi svoj denar, ali zato ni skrbela, da
bi kmet doma ne izgubil. Suhi denar dandanes vedno
obrodi, on je kokoš, ki vedno vali; mrtva je sicer ta
zlata ali papirnata kokoš, ali prebrisani ljudje so ji vedeli
udahniti neko protinatorno življenje; vedeli so skovati
postave, vsled katerih denar dobiva, kar je drugega člo¬
veka delo zaslužilo. Nekdaj so kmetje delali roboto go¬
spodi, zdaj pa bogatinom, in sedanje naše suženjstvo je
veliko žalostnejše, kakor kedaj poprej. Krščanska pravica
tirja, da vrnemo bližnjemu, kar je nam dal; da bi mu
dali dvojno ali trojno, to več prav ni, to se pravi, tam
ni prav, kjer posojevalec sam prav nič ni sodeloval in
kjer posojilo v nobeni nevarnosti ni bilo. Kdor v takem
slučaju obresti jemlje, ta prodaja bližnjemu čas, čas pa
ni naš, marveč božji. Če komu hišo posodim v rabo,
ostane hiša moja in od svojega jaz lahko dobička iščem,
če pa komu denarja dam, tedaj denar ni več moj, in
od tega, kar moje ni, tudi dohodkov tirjati ne smem.
To so krščanska načela; nekateri jim nasprotujejo, drugi
jih zagovarjajo. Liberalni čas jih je zapustil ter zabredel
v nesreče; skusimo se jih zopet poprijeti, ter kolikor
mogoče, se ravnati po njih, in gotovo bode bodočnost
za kmeta boljša!

--*e-—-

Kmet in država.

Sem ter tje imajo socijaldemokrati tudi prav, in
tedaj jim bodemo vselej odkritosrčno pritrjevali; človek
se mora tudi od nasprotnika učiti, in demokrati imajo
med seboj marsikaterega prebrisanega moža. Oni opo¬
zarjajo na rastoči dolg kmečkega stanu: L. 1868. je
bilo vknjiženih dolgov 1500 milijonov, 1. 1893. že 2330
milijonov'. L. 1868. je bilp 5074 kmečkih domov po

— 17 —

dražbi prodanih, 1. 1890. pa že 12.513! V letih od 1868.
do 1890. se je na Avstrijskem izlicitiralo 220.328 kmeč¬
kih posestev. To razglašajo demokrati in lahko rečemo,
da je prav; kajti mamica vselej tistega otroka pomiruje,
ki kriči; tako nekako dela tudi država. Ona vedno za
oni stan najbolj skrbi, ki najglasneje zna tirjati pomoči.
Ali prej kakor demokrati, so opozarjali na kmečki pro¬
pad krščanski poslanci, krščanski učenjaki. Ti že čez
dvajset let svarijo in opominjajo, demokrati pa so še
le letos ali lani zapazili, da bi kmetje ne bili napačni
pomagalei pri občnem uporu in prevratu, katerega na¬
meravajo. Demokrati tudi opozarjajo na to, da last¬
nik 500 gld. vrednega posestva plačuje 2 gld. davka,
lastnik posestva 50.000 gld. vrednosti pa samo 100 gld. *)
Demokrat pravi na to: taka je pravica, da mali dvaj¬
setkrat toliko plačuje, kakor veliki. Stokrat toliko je
večje vredno, 100x2 je 200, on plačuje pa samo 100,
200 je pri demokratu dvajsetkrat toliko kakor 100!

Res je, da se malemu posestniku tudi v tem slu¬
čaju krivica godi, če samo dvakrat toliko plačuje, in
prav bi bilo, ko bi naši poslanci enkrat na tanko pre¬
gledali, kaj je na tem resničnega. To smemo in moramo
tirjati, da se primeroma vsi ednako obdačijo. Liberalno
davčno načelo je do zdaj bilo, naj se davek nalaga na
veliko število ljudstva, naj se davek ne išče pri boga¬
tinih, ker jih je le malo število. Odkar pa krščanske
stranke v politiki močnejše prihajajo, začele so tirjati,
da se naj davki v prvi vrsti nalagajo bogatinom. Pod¬
pirajmo te stranke, in marsikaj se bo v državi spre¬
obrnilo v blagor kmetu in delavcu!

Demokrati državi očitajo, da z vojaščino nalaga
ljudstvu veliko breme. Tudi krščanske stranke to obža¬
lujejo; krepkih fantov bi doma potrebovali, pa morajo
v cesarsko suknjo. Ali je temu naša država kriva, ali
Nemška ali Francoska? Ne, nobena država, marveč
slavohlepni in brezvestni posamezniki in končno tudi

*) Beilagen zu den Gesetzentwiirfen betreffend die Errichtung
von Berufsgenossenschaften der Landwirthe u. s. w. p. 499. 16.
Snmmarium 1. vrsta in 7.

2

— 18

brezvernost našega stoletja. Vojske 1. 1866. in 1870. je
Bismark popolnoma svojevoljno začel, in tako jih utegne
kak minister katerekoli države zopet kedaj začeti; pra¬
vičnega sodnika med narodi, sv. očeta v Rimu, iščejo
države pa le sem ter tje pri kaki malenkosti, ki je brez
pomena. Tako sta Nemška in Španska pustili pred par
leti Leona XIII. odločiti prepir zavoljo Filipinskih oto¬
kov. V današnjih razmerah brez vojakov ne moremo
biti, ali vojaška leta bi se lahko porabila kakor napre-
dovalna šola, vojaki bi se naj tam več kaj učili in ne
samo sukati orožje.

Socijalni demokrati trde, da se kmetom krivica
godi, ker morajo prostaki tri leta služiti, sinovi gospo¬
dov pa služijo menda le eno leto. Tudi to oporekanje
je krivično, kajti tudi kmečki sinovi dijaki služijo, če
imajo dotične skušnje, samo eno leto, in če skušenj
nimajo, morajo tudi gospodje tri leta v kosamo. Država
je dijakom in drugim mladeničem, ki se izobražajo za
svoj dotični stan, ta poboljšek privolila, ker bi bilo ne¬
usmiljeno, siliti jih, da pretrgajo svoj uk cela tri leta,
ter tako dostikrat izgubijo svojo bodočnost, ker pa
mislimo, da bi kmetom prav ne bilo nič pomagano, ko
bi vsi gosposki sinovi deset ali dvajset let služili, to bi
le državi več stroškov in kmetom več davkov naprav¬
ljalo. Demokrat nadalje pravi: »Kmečki sin postane
korporal, sin bogatina pa oficir; prvi dobiva majhno
plačo, drugi pa dobi plačo oficirja, to je lepa enako¬
pravnost«. Kmečki čitatelj, veseli se lepih dnij, ko bodo
demokrati vsakaterega človeka plačevali, kakor zdaj
oficirja! Oni bodo iz kamenja delali kruh, iz zemlje bodo
naredili nebesa; kedaj se jim bp to posrečilo, tega pa
še ne vedo, in zato bodemo tudi mi še nekoliko poča¬
kali, predno postanemo demokrati. Smejal bi se človek
temu govorjenju, ko bi tako nevarno ne bilo! Glej
kmet, danes pravijo tebi, to ni enakopravnost, če oficir
dobi večjo plačo, kakor prostak, jutri bodo pa tvojim
hlapcem in deklam govorili, da ni enakopravnost, če
imaš ti kmet hišo in polja, posel pa si mora leto za
letom podstrešja iskati, da naj imajo kmet in posli,
sploh ves narod vsa posestva kakor skupno lastnino. Mi

19

na svetu nismo vsi enaki, eden je bistre pameti, drugi
počasnih mislij, eden ima krepke pesti, drugi je slaboten
ali len, eden ima kaj posestva, drugi nič; v takih raz¬
merah tir jati: vsi morajo vse imeti, noben ne sme več
imeti, kakor drugi, je neumno. »Slov. Gospodar« je že
povedal: Svet moremo posedati, kakor bi bil med po¬
sameznike razdeljen, a rabiti ga moramo tako, kakor bi
bil vseh, to je naše krščansko načelo.

Demokrati pravijo nadalje, da vlada hoče kmetom
pomagati z zadrugami, ali da zadruge ne zamorejo nič;
priča temu so baje zadruge na Nemškem, kjer se jih
je neki veliko ustanovilo, ali vkljub temu prihaja de¬
lavski položaj vedno žalostnejši. Na to moramo najprej
odgovoriti, da demokrat, ki hoče s svojimi bukvicami
»Kmetom v poduk in prevdarek« kmete podučevati, ne
pozna niti zadrug na Nemškem, niti vladnega predloga
zastran kmečkih zadrug in rentnih posestev, zadruge
se do današnjega dne še nikjer niso prav razvile, ker
je vlada premalo sodelovala. Kolikor se jih je pa razvilo
n. pr. posojilnice, storile so ljudstvu veliko dobrot.

Naj se kmetje in delavci v zadrugah družijo, po tej
poti je najti pomoči, kje drugje ne; od države ne smemo
pričakovati, da nam bode kedaj kruh rezala, kakor oče
otrokom; ljudstvo si mora kruh pridelati in priskrbeti
samo, dandanašnji pa bode to zamoglo le v dobro ure¬
jenih zadrugah. Nikjer na svetu delavci niso tako dobro
plačani, kakor na Angleškem, ker so tam skoraj vsi v
zadrugah (Trades Unions) združeni; ali ker v dobro
urejenih zadrugah demokratskih hujskačev in nemirnežev
ne trpijo, zato demokratom zadruge mrze, zato jim je
vsakatera zadruga trn v peti. Leon XIII. so pisali v
okrožnici »Rerum novarum« takole: »Z veseljem vi¬
dimo,  da se povsod napravljajo družbe (zadruge), ob¬
segajoče ali samo delavce, ali pa delavce in gospodarje;
želeti je, da bi rastlev  svojem številu in delo¬
krogu«. Tako nas uči od Boga razsvetljeni veliki du¬
hovnik na Petrovem prestolu — demokrat pa pravi,
da zadruge niso za nič. Krščanski kmet, kateremu bodeš
pa verjel?

2 *

— 20  ^

O rentnih posestvih trde prebrisani demokrati:
»rentna posestva se ne smejo ne prodati, ne zadolžiti,

ne podedovati, dokler ni cela kupnina plačana«.

zadruga kupi posestvo in jo »izroči potem jednemu
prošniku v rabo s pogojem, da izplača kupnino v četrt¬
letnih obrokih«.

Te besede je demokrat nekako čudno sestavil,
tako, da bode treba pojasnila. Leto za letom pri¬
haja več kmetov na boben; včasih pride kak kupec, ter
se posestvo proda po svoji vrednosti, včasih pa kupca
ni, in potem se lahko odda dom za polovico ali tret¬
jino cene. Kdo pa pri tem navadno vse izgubi ? Kmetica
je upnikom vedno jenjavala, dokler je bilo kaj dobiti, in
nazadnje, ko pride dražba, zanjo ne ostane ničesar več.

Na Koroškem se je prodalo od leta 1868. do 1892.
po dražbi 4101 posestev, dolgov je bilo 17,000.000, skupilo
se je 9,000.000; na Kranjskem 10.190 posestev, 15,000.000
dolgov, skupilo se je 9,000.000; na Štajarskem 16.000
posestev, 69,000.000 dolgov, skupilo se je 34,000.000.

Tako se je pri dražbah izgubilo na Štajarskem 35
milijonov, na Kranjskem 6 milijonov, na Koroškem 8
milijonov!

Da bi se kmečka posestva ne prodajala več tako
v zgubo, hotela je država napraviti postavo, da mora
zadruga posestvo po cenilni vrednosti kupiti, ako kdo
drugi več ne ponudi, ter posestvo dati prejšnjemu go¬
spodarju tako rekoč v najem  nazaj, pod tem pogojem,
da skoz deset ali dvajset let, kakor bodo kmetje sami v
zadrugi določili, vsako četrtletje eden obrok povrne;
ako pa hoče zadrugi prej svoj dolg vrniti, pa vrne, ke-
dar hoče. Da zadruga ne more pustiti posestva brez
dovoljenja prodajati, dokler ni plačano, je jasno, da bi
ga posestnik podedovati ne smel, je pa neresnično;
§ 52. predloga pravi: »Zadruga je zavezana izbrati kot
naslednika na posestvu tistega, ki je bil za to odločen
od posestnika«.

Zadružna in rentna postava bi bila za kmete ve¬
lika dobrota. Sama zase res kmeta ne bo rešila pro¬
pada, ali ona bi bila prvi korak pravega postavodajstva;

21

res, s prvim korakom do konca ne pridemo, a brez pr¬
vega koraka ne bodemo prišli nikamor.

--

Kmet in duhovščina.

Socijalni demokrat govori v svojih bukvicah tudi
o političnih strankah, katere pozna tri,  »klerikalno«,
krščanskosocijalno in narodno, o liberalcih ne ve menda
nič. »Duhovniki«, pravi, »se družijo v državnem zboru
z najhujšimi kmečkimi nasprotniki, da dosežejo svoj
namen, jim je vsako sredstvo dobro, po znanem reku:
»namen posvečuje sredstva«. Mesto poštenega boja zateka
se ta stranka k ovaduštvu ter preganja vse iste dobro-
misleče duhove, kateri s pošteno besedo kličejo ljudstvo
k povratku prave človečnosti... peče jih spomin na pre¬
teklost, s strahom gledajo v bodočnost, kjer se pripravlja
socijalni prevrat. Tej stranki ni toliko za vero, katera
ni v nevarnosti, kakor za vladarstvo«. —

Dozdaj smo po vrsti dokazali neresničnost in
neumnost demokratskih trditev, v besedah, ki so se zdaj
navedle, dospela je predrznost lažnivih prerokov do
skrajne meje. Duhovniki se družijo z najhujšimi kmeč¬
kimi nasprotniki, ali kedaj in kje in kdo, tega zapeljivec
ne povč. Zgodilo se je res, da se je kdaj. eden ali drugi
duhovnik nasprotnikom ljudstva, liberalcem, pridružil, ali
stranka duhovnikov tega ni nikdar storila. Kateri namen
pa imajo neki duhovniki, da se bavijo s politiko? Naj
bi ga demokrat povedal! Duhovnik za-se pri tem nima
nobenega namena, on je kmečki sin, on pozna kmeta
in je tudi izučen dosti, da se zna braniti zoper jako
premetenega nasprotnika. Zakaj pa liberalci duhovnike
tako črtijo, če se oni družijo s sovražniki kmeta? Pisa¬
telju teh vrstic je enkrat rekel neki liberalen kmečki
poslanec: »Mi kmetje razun duhovnikov nimamo nikogar,
da bi nas zagovarjal, ali duhovnikov nočemo.«

Brez duhovnikov bi bil kmečki stan izgubljen, le
duhovniki so neustrašeni in neodvisni dovolj, da morejo

22  —

brezozirno zagovarjati in braniti kmečki stan proti mno¬
goterim krutim sovražnikom, dandanašnji tudi proti so-
cijalnim demokratom. »Duhovniki se zatekajo k ova-
duštvu«, kaj hoče neki demokrat s tem reči? Bržkone
tega sam ne ve; kajti to vendar ni ovaduštvo, če ka¬
toličani tirjamo, da državna oblast vmes poseže, ako je
kje demokratično nasilstvo postalo preveliko in nevarno.
Če je n. pr. lansko leto v francoskem mestu Cempuis
socijalistični vodja neke sirotišnice silil na pol odrasle
fante in dekleta, da naj neoblečeni med seboj občujejo,
in če je potem klerikalna stranka pozvala državno oblast,
naj tega ne pripusti, tedaj to ni bilo ovaduštvo; to je
bila vsakaterega poštenega človeka dolžnost!

Duhovniki niso ovaduhi, oni sami le predobro vedo,
da se dandanes proti nevarni krivi veri s postavami ne
doseže ničesar, zavoljo tega tudi postav proti demo¬
kratom ne iščemo, mi hočemo le, da se državne raz¬
mere uravnajo po krščanskih načelih, potem se bodemo
novih krivovercev lahko obranili. »Peče jih spomin na

preteklost«, trdi demokrat. Koga naj peče spomin na

preteklost? Sv. katoliško cerkev gotovo ne, pač pa tiste
narode, ki so živi studenec zapustili in si skopali jame,
ki vode nimajo. Stoletja, v katerih so ljudje bolj ubo¬
gali verske nauke, so bila zlata doba delajočih stanov.
Kdor tega ne vfi, naj sploh niti o zgodovini, niti o go¬
spodarskih rečeh ne govori!

Sv. cerkvi se je že veliko očitalo in očita še da¬
nes, navadno od takih ljudij, ki so skoz in skoz malo¬
pridni in ki si ne morejo misliti, da bi kdo drug na

svetu bil poštenejši od njih. Nastajal je krivoverec za

krivovercem, od Šimena copernika do starokatoličanov
v naših dneh jih je bilo veliko, veliko vrst, sv. Avguštin
sam jih je do svojih dnij naštel osemdeset; vse te je
cerkev prebila, prebila bode tudi demokrate, ki niso
samo gospodarski novotarji, oni novotarijo v prvi vrsti
v veri,  dasi trde v eni sapi: »Vera ni v nevarnosti,
mi vsakateremu pustimo verovati, kar hoče«. V celih
bukvicah, zoper katere so namenjene te vrstice, socijalni
demokrat niti enega gospodarskega nasveta nima; on
psuje samo duhovnike, psuje veliko posestvo, trdi, da je

23

lastnina tatvina, da mora svet biti skupna lastnina, da
morajo na svetu biti vsi ljudje enaki.

Pri nas v državnem zboru še nimamo demokratske
stranke, ali na Nemškem jo imajo; in tam so demokrati
še zmirom zoper vsako postavo glasovali,  ki
je hotela delavcem in kmetom pomagati, češ, mi mo¬
ramo le na to delati, da se bode sedanja bržava podrla
prej ko mogoče. Torej ta stranka ni gospodarska, ona
tudi ne zna ničesar, razun ponavljati vse tiste laži in
obrekovanja, ki so jih brezverni protestantski in drugi
pisatelji zoper našo sv. cerkev izmislili.

Imeli smo dozdaj veliko nasprotnikov sv. vere, ali
ti volkovi so bili vsaj toliko premeteni, da so si oblekli,
kedar so šli med ljudi, ovčja oblačila. Liberalci so veri
nasprotni, ali oni to prikrivajo. Narodovei so nasprotniki
sv. cerkve, ali sem ter tje gredo tudi še v cerkev kazat
ljudem, kako dobri kristjani da so. Socijalni demokrati
pa odločno pravijo: »Mi nimamo vere, Kristus ni Bog, j
papeža in škofov ne poznamo, zakramentov tudi ne,
sploh na večnost ne verjamemo, mi hočemo nebesa na
svetu, po smrti jih pripuščamo angeljcem in vrabcem!*

Pazi, dragi kmečki bralec, kaj n. pr demokrati
sicer o veri pišejo! Oni imenujejo Kristusa in Mater
božjo goljufa.*) Voditelju socijalnih demokratov, Bebelnu,
je Mohamed najslavnejši mož Azije. On piše n. pr. »L.

632. je umrl v naročju svoje žene mož, katerega ime je
svet napolnilo, največji mož, ki se je kedaj rodil v
Aziji«.**) Kje pa Kristus ostane? Vidiš, bralec, turška
vera uči: »Bog je in Mohamed je njegov prerok«, so¬
cijalni demokrat pa še toliko vere nima! On pravi, Mo¬
hamed je, Boga pa ni. »Soeijalizem in krščanstvo sta
različna, kakor noč in dan«.***) »Krščanstvo je najbolj
hlapčevsko med vsemi hlapčevskimi veroizpovedanji; na
potu stoji križ z napisom: Usmiljenje, milostljivi Jezus,
sveta Marija, prosi za nas! To je neizmerna ponižnost
krščanstva v vsem njegovem siromaštvu. Kdor tako vse

*) Sofargue, Materialismus 9.

**) Bebel, Moham. Culturperiode 22.

***)  Dietzgen, Religion der Socialdemokratke 26.

24

svoje upanje na usmiljenje zida, je v resnici zaničevanja
vreden siromak*. *) Drugače o sveti veri tudi satan
v peklu ne govori, toda vam, kmetje, pravi v obraz soci-
jalistični lažnik: »Tej stranki (duhovnikom) ni za vero,
katera v nevarnosti  ni,  ampak za vladarstvo«.

Vera ni v nevarnosti? Ako bodemo mi zavrgli
sv. križ, kakor so ga nekdaj ljudstva v severni Afriki,
v Mali Aziji, prestavil ga bo Bog v druge kraje. On je
mogočen dovolj, da lahko izpolni svojo obljubo: »Ti si
Peter, in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in pe¬
klenska vrata je ne bodo zmagala«; ali vaši domovi,
kmetje, bodo v nevarnosti, naša draga domovina bo
v nevarnosti, ako bo ljudstvo verjelo socijalnim demo¬
kratom, ako bo postalo nevernejše od Turkov. Toda mi
se tega ne bojimo; kajti kmet je pameten dovolj, da
ve, da brez Boga biti ne moremo, da vč, da so mu du¬
hovniki, njegovi sinovi in bratje, boljši prijatelji, kakor
demokratje, ki so prišli, Bog ve, od kod k nam. Naj
gredo Ingwer in vsi njegovi pristaši v Afriko k zamor¬
cem, ali kam drugam, ter naj tam pokažejo svoje znanje!


Kmet in socijalni demokrati.

Vsi stanovi so neki kmetu sovražni, najbolj seve
duhovniki, tako trde socijalni demokrati; zato se mo¬
rajo vsi odpraviti, če drugače ne, pa odrežimo jim glave!
»Skušnja nas uči, da se le takrat iznebimo zobobola
za vselej, če si damo bolen zob izdreti«, torej proč z
velikim posestvom, proč z vero, proč z duhovniki, proč
z vsakatero oblastjo! Čudno, če nas zob boli, naj ga
izderemo, ako nas pa glava boli, ali jo bodemo odre¬
zali ? Sedanji gospodarski red v državi ni dober, mar
se naj zategadelj odpravi vsakateri red in vsakatera
oblast? Socijalni demokrat pravi dalje: »Ako hočemo

*) Dietzgen c. 1. 27.

25  —

zlo enkrat za vselej odstraniti, mora se odpraviti za¬
sebno premoženje; zemlja ni samo za nekatere, marveč
za vse, ona mora biti torej last vseh in ne samo po¬
sameznikov. Vsaki, kdor ima veselje do obdelovanja
zemlje, naj isto obdeluje, in dotični pridelki so njegovi.«

V tem nam podaja socijalni demokrat svoje go¬
spodarsko izpovedanje. Čudno, v Boga ne veruje, na
Kristusa tudi ne, ali on trdi, da je zemlja za vse! Kdo
pa je socijalnemu demokratu to povedal, odkod pa ima
ta nauk, da je zemlja za vse? — Lovec je šel enkrat
na zajčji lov; zagledavši ga, so zajci začeli pobirati svoja
šila in kopita, ter so zbežali v grmovje. Le eden se je
štel za bolj prebrisanega ter ni hotel bežati. Ta se je
ustavil na zadnji nogi, vzdignil dolga ušesa ter začel
lovcu groziti: »Ti mi ne smeš storiti ničesar, svet je
za nas vse!« — Lovec se je na to smejal, ter dejal
prebrisanemu zajčku: »Prav govoriš, ali jaz imam puško,
ti je pa nimaš, zato bodeš ti zdaj moj!« — Pok! Ustrelil
je zajca in od te dobe zajci ne verjamejo več, da bi
svet bil za vse.

Nekako tako bi se tudi na svetu godilo, ko bi ne
bilo nad nami Boga, katerega otroci smo. Sveta vera
nam je razodela, da smo božji otroci, da je svet nas
vseh, sveta vera nas uči, da smo dolžni ljubiti se med
seboj, da bližnjemu ničesar storiti ne smemo, kar mi
nočemo, da bi drugi nam storili. Kdor pa v Boga ne
veruje, ta tudi ne more verovati, da bi si ljudje bili
bratje, in vsled tega nima pravice tirjati, naj bi svet
vseh vkup bila zajedna lastnina; brez vere bil bi člo¬
vek, kakor žival: močnejša uničuje slabeje brez greha,
brez krivice.

Svet je za vse, a lastnina je razdeljena. Posamez¬
niki smejo posvetno premoženje posedati, o njem raz¬
polagati, a rabiti jo morajo tako, kakor bi bilo vseh.
Krščanski človek se premoženja naj poslužuje, kakor
hišnik božji Bogu v čast in bližnjemu v prid.

Socijalni demokrati nam tudi še razlagajo, kako
naj bi bili vsi ljudje lastniki sveta: »Vsaki, kdor ima
veselje do obdelovanja zemlje, naj isto obdeluje in do¬
tični pridelki so njegovi.« — Tega novi »kmečki prija-

26  —

telji« ne povedo, kaj bo z onimi, ki do dela nimajo no¬
benega veselja ? Kmečko delo tudi roke žuli, kosa, oralo,
kopalo, vile in vsa druga orodja človeka utrudijo in ko
bi treba ne bilo, bi dostikrat najpridnejši kmet rajši v
senci ležal, mesto da v potu svojega obraza išče kruha
za-se in svoje otroke. Razdelimo vse med vse, potem
jih bodemo dosti imeli, ki ne bodo hoteli prav nič de¬
lati, misleči: »Nič ne de, če jaz ne delam, delal bo že
sosed, šel bodem k njemu in delila si bodeva poljske
pridelke, ker mora v socijalistični državi biti vse vseh.«

V tej tirjatvi, kmečki bralec, bodeš lahko spoznal,
kako je novi socijalistični nauk nespameten, kako ne¬
varni so tebi ti »novi prijatelji«. Vsakateri kmet dobro
ve, kako je pri hiši vse narobe, kedar očeta ni doma.
Nihče ne ukazuje, nihče ne uboga, vsak dela ali ne
dela, kar se mu prav zdi; in kjer vsakdo dela, kar se
mu poljubi, noben ne bode izpolnjeval svojih dolžnostij.
Le pomisli, kmet, kaj bode, kedar bodo hlapci rekli:
»Živino bodemo krmili, kedar se nam poljubi, snopje bo¬
demo spravljali, kedar bo nas veselilo, vinograde oko¬
pavali, kedar bo nam prav!« Potem bo vse narobe in
nazadnje vsi vkup kruha ne bodo imeli. Takih razmer
na svetu nikoli ni bilo in jih tudi nikdar ne bode. De¬
mokrati sicer pravijo: »V državi, katera bo skrbela za
to, da bodo imeli vsi državljani dovolj kruha, se kmetu
ni treba bati, da bodo kedaj on ali pa njegovi otroci
stradali.« Demokrati torej mislijo, da bi potem mogla
država kmete s kruhom oskrbovati. Čudno! Dandanes
kmet pridelava ljubi kruhek, kmet orje in seje in žanje,
Bog pa mu daje k temu dežja in solnca. Od kmeta do¬
bivajo kruh še le drugi. V bodoče pa bo neki država
delila kmetom kruh, demokrati so tisti čarovniki ali
eoperniki, ki bodo v velikih tovarnah iz kamenja delali
kruh, potem nikomur več stradati ne bo treba in delali
bodemo tudi le tedaj, kedar nas delo veseli. To ti de¬
mokrat obeta, ali od obljube do izpolnitve je dolga pot.
Od obljub se še nihče ni zredil, tudi I metje ne, in naši
kmetje niso tako kratke pameti, da bi ne uvideli, kako
prazne in neumne so te obljube naših »novih prijate¬
ljev«, socijalnih demokratov.

— 27 —

Zato vas, kmetje, pred temi novimi prijatelji sva¬
rimo: varujte se jih, ne verjamite jim, ker oni resnice
ne govorijo. Tudi mi dobro vemo in dobro spoznamo,
da vse pri starem ostati ne sme, sicer bi se moral po¬
dreti ves kmečki stan; kmet pomoči potrebuje, ali se¬
danja sila je morala nad nas priti. Liberalizem že pol
stoletja sem trobi o svojem napredku, tisti liberalizem,
ki hoče z napredkom Boga spraviti s sveta.

Ljudstva so mu preveč zaupala in zdaj jih Bog
zato tepe, zdaj jih kaznuje v tem, da jih je pustil priti
v suženjstvo zastopnikov liberalizma, bogatih Židov. Se¬
danjo silo je Bog pripustil, da bi narodi spoznali, da
brez Boga vendar ne morejo biti. Te sile se pa lahko
obranite, kmetje, bodite edini in stojte vkup, kakor en
mož, kedar je treba braniti svojo vero in svoj dom!
V tem boju potrebujete zaveznikov, morebiti tudi vodi¬
teljev ; kje jih bodete našli ? Socijalni demokrati se vam
vsiljujejo, češ, »naravni zaveznik kmeta je delavec, de¬
lavci spoznali so to že davno.« Res je, da demokratski
delavci že dolgo iščejo kmečkih zaveznikov, a ne naj¬
dejo jih nikjer, ker kmetje nikjer nočejo verjeti, da bi
socijalističen delavec komu na svetu mogel biti dober
prijatelj, tak človek delavcem ni prijatelj, kmetom pa
najmanj.

Priden katoliški delavec je naš brat v Kristusu,
on je naš prijatelj, ali socijalistični nepridiprav niti de¬
lavcem samim ne ugaja več. Dokaz temu je, da je med
dunajskimi delavci nastalo odločno gibanje proti soci-
jalističnemu vodstvu delavskih društev. Da, veliko šte¬
vilo delavcev se je od socijalističnega društva odcepilo,
ter so ustanovili lastno gospodarsko društvo, ki izdaja
svoj časnik »Volkswehr«.

Pred par meseci je »Arbeiterzeitung«, prvi socija¬
listični časnik, dolžila nekega tovarnarja, da izkoriščuje
svoje delavce; nato je prinesel časnik »Volkswehr« od
170 delavcev podpisan odgovor, v katerem pravijo:
»Izkoriščevanje v imenovani tovarni nikakor ni toliko,
kakor izkoriščevanje od strani socijalističnih voditeljev
pri delavskih svečanostih, shodih in zborovanjih. Tam
najdejo pri delavcu zadnji vinar, ne da bi kdo razun

— 28  —

voditeljev od tega kaj imel, to je po našem mnenju
največje, najnesramniše, goljufivo izkoriščevanje.«

Tako so pisali delavci zoper socijaliste; delavci se
menda začenjajo upirati proti tem nemirnežem, in zato
so zdaj ti spoznali, da bi bil kmet tisti »neumni« za¬
veznik, ki bi še kak groš za nje imel. »Ako vas kdo
drugače uči, kakor jaz, da bi bil angelj iz nebes, pro-
klet naj bo«, pisal je enkrat sv. Pavel; to velja tudi
tebi, krščanski kmet. Kdor drugače uči, kakor sv. evan-
gelj, temu pokaži duri in sprejmi kot prijatelja le tistega,
ki pride k tebi v Gospodovem imenu!


Nekaj socialističnih naukov.

Novega prijatelja, ki se je začel kmetom usiljevati,
smo do zdaj že precej označili. Končno hočemo navesti
še celo vrsto socijalističnih naukov, da jih bode vsak
bralec sam mogel soditi.

»Človek je žival v najvišjem razvoju, ki se lahko
vsemu privadi«. — Ljudje so se baje samo privadili
vere, da je Bog v nebesih, da imajo neumrjočo dušo;
ljudje so se samo navadili ubogati oblasti, ubogati sta-
rišem; ljudje so se sv. zakona samo navadili; da imamo
tatvino za greh in miloščino za dobro delo, to je samo
navada, ker prav za prav po socijalističnih naukih niti
grehov, niti čednostij ni na svetu. Potem pa novi pre¬
roki in njihovi pristaši ne vprašajo, ali se res žival
vsega privadi. Kdaj pa smo kaj slišali vrane peti in
vrabče krokati? Da bi se stvari vsega privadile, je ne¬
umno, one se ne navadijo ničesar, za kar jih Bog ni
ustvaril.

»Veseliti se moramo, da je človeški družbi v na¬
ših dneh globoko vtisnjena želja po vžitku, ljudje za¬
čenjajo razumevati, da moramo človeški živeti«. —

Človek je po socijalističnem nauku žival, večnosti
ni, torej smo za vžitek na svetu! Ali je res tako ?

— 29

Kmetje, kaj bodete pa rekli novim vašim prijateljem,
socijalnim demokratom, kedar bodo začeli zbirati vaše
hlapce in dekle, ter jih učiti: »Prijatelji, vi ste nasvetu,
da ga pijete in se veselite, da življenje vživate!« —Ali
se bodete takih naukov veselili? Vi ne in zapeljano
ljudstvo tudi ne, ker meseni vžitek človeka nikdar ne
zadovolji, marveč ga uničuje na duši in telesu. Mi po¬
trebujemo vsakdanjega kruha, ta je sladek, kar vsak¬
danji kruh presega, je morebiti še sladko pri vžitku, a
kislo postane in neprebavljivo v želodcu in ti bo raz¬
drlo ljubo zdravje.

»Vse hudo ima svoj uzrok v socijalnem redu; v
socijalistični družbi bodo razmere vse drugačne«. —

Pri tej trditvi ne vemo, kaj bi rekli. Največje hudo
na svetu je smrt, ali bodo demokrati tudi to mogli od¬
praviti? Za smrtjo bolezen, ali v bodoče tudi te ne
bode več? Tega se menda vendar ne bodejo upali tr¬
diti. Ali oni pravijo, kedar noben človek svoje lastnine
več ne bo imel, ko bode vse vseh, potem bode užitek
in bode tudi delo ednako med ljudi razdeljeno. Eden
dela za drugega, zato se bo vse storilo najhitreje in
najboljše. Ko bodo vsi delali, nobenemu ne bo treba
na dan dalje delati, kakor poldrugo uro, in če bodo
hoteli prav dobro živeti, dve uri in pol, kdor ni 16 let
star in kdor je že čez 50, tem sploh več delati ne bo
treba. Razločka med pridnimi in lenimi, razlike med
pametnimi in neumnimi ljudmi ne bo več, to vse bodo
socijalisti odpravili, kajti dandanes baje samo odgoja in
razmere delajo ljudi neednake.

Socijalni demokratje sanjajo o neomejenem na¬
predku, oni mislijo, da se bo človeški rod s časom tako
razvil, da bo tukaj na svetu popolnoma srečen. Ali
rastejo drevesa gor v nebo? Ne, le otroška domišlija
sanja o drevju, rastočem gor do blede lune; pametni
človek pa vč, da tukaj na tem svetu vse trohni, da se
vse enkrat podere. Narodi so se lepo razvili, zlasti od¬
kar jih požlahtnjuje krščanski nauk, božja previdnost.je
to tako pripustila. Posameznik in človeški rod, vsi sku¬
paj smo podobni rastlini, pri kateri se cima razvije v

30

drevo, prinašajoče svet in sad; da bi pa dosedanji na¬
predek bil tako strašno velik in bistven, ni resnično.

»Z elektriciteto bodo tvarine naravnost v jedi
spreminjali«, mislijo si demokrati. Ali se je to že kje
posrečilo ? Ne nikdar, ta napredek bode svet do konca
dnij pričakoval, da bo žito vsak mesec ali vsak dan
zorelo, ali da bo trta vsak teden rodila novo grozdje;
o tem menda noben pameten človek ne dvomi. Z elek¬
triciteto se bo gotovo še marsikaj opravilo, a mrličev
tudi z njo vzbujali ne bodemo. Med tem, kar je živo in
mrtvo, je prepad, katerega naše znanosti ne bodo po¬
ravnale. Učenjaki sicer že dolgo tuhtajo, kako bi moko
in kruh delali po kemičnem potu, kako bi mogli umetno
meso delati, da bi živine več rediti ne bilo treba,
izumilo se bodo gotovo še marsikaj, a tukaj na svetu
ima vse svoje meje in svoje meje bo imel tudi naš na¬
predek.

«Razlika med omikanei in neomikanci bode jenjala,
ker bodo vsi ljudje najvišje omikani, zidali se bodejo
kanali in s tem odpravil veliki razloček v temperaturi,
povodnji bodo nemogoče, povsod se bodejo napravili
vodovodi tako, da nikjer suše ne bo, v potokih in jezerih
bodo redili vse polno rib. V novem državnem redu
bodejo ljudje izumili orodja in stroje, na katere mi
sedaj še misliti ne moremo.* —

Nekje na Saksonskem je bojda neki velik posestnik
napravil lep umeten vinograd, kakoršni so rastlinjaki
pri vrtnarjih. S stroji ga kropi, s stekleno streho
varuje pred mrazom in vetrom in mrčesjo. Zakaj,
pravijo socijalni demokrati, bi se ne dala vsa polja po¬
kriti s stekleno streho tako, da bi jim mraz ali toča
več ne mogla škodovati. Polja se bodo umetneje gnojila
ter bodo postala bolj rodovitna. Na deželi bodo začeli
zidati gledališča in dvorane za ples in godbo, čitalnice
i. t. d., samo cerkev ne več, in potem bodejo tudi me¬
ščani mesta zapustili ter se preselili med kmete. Urad¬
nikov ne bo več treba, kajti niti hudobije, niti hudo¬
delstva ne bo več, sovraštva in umorov več ne bo,
ki so samo posledica sedanjih razmer in «vera bode
sama od sebe s časom popolnoma izginila*.

— 31

Take so socialistične sanje in obljube, podobne starim
pravljicam o bogatih kraljih, ki spe v gorah, z zlatom
napolnjenih. Da človeški rod išče svoje sreče, tega mu
očitati ne smemo, ali je pa morebiti sv. vera napredku
kedaj nasprotovala? Napredujte, učite se, dajte ljudem
novega orodja, da bodejo svet ložje obdelovali, ali pu¬
stite jim sv. vero, dokler tiste postave ne odpravite,
da mora vsakdo umreti!

Pravi napredek bode tudi kmetom v prid, ali na¬
predek v neveri, napredek v lenobi, napredek v pože-
ljivosti — tak napredek je narodom velika nesreča, in
zato mora vsak krščanski človek socijalizem iz dna
svojega srca obsojevati. Veliko imajo sicer socijalisti
že pristašev, ali ljudij, ki bi na njihove obljube kaj
dali, je vendar le malo. V njihovih krogih se družijo
vsi, ki so zgubili na tem svetu vse upanje, upanje na
sedanjost in vero v bodočnost. Med temi za-te, slovenski
kmet, ni prostora, med temi ti nikdar ne moreš biti.



----- -v. - ..~7 .■ sy;  ■= ^ ■-


4 «

p*«

--■j - > ■?

- -^ai§ 5 fc 7

- -:.- - - - . . : ■- :>:%

■ - i , ' :';•_ ' ,• j V "'. r

- -• . -- ^

'



.. v * /N »■-■

4 *Sfel

. ..'77?7>7 * '  '7--7S7

\ •••VS.-C-' - .-..

•••«*: ?  V'- rfi*-'; r' ,.,

~~  • -•• • .Vi -M


--j r *~- w  _.

1

li-gKi

■3*$^


-r 77 '’ - ->-,-• ■■ :'•-. •" 7  >

■■

■' r %  -'  r"-®- —?*■>* .71

V ■ /'■ 4 : #š 7 r j ,• ^ '-7  ; :

r .  » * l'" ' 7 •7..; Z,' " „ "-..v. :  - I

T - -~7-.  . . ;:v:r%s  7... k-. -

4 v v ->


■. - ••- -.

'- s  <>  ...' '• 'fjr.  - • s*ys>-s^ 'V • \ ;/<

.  . ;,. ■:■<■ .

''- - -•••-- • " ' ■>.  • ..

7 - - 7 . '

'

,

p?' 7 St : .7  _ 77 “
777.T7-#-. 7777777

~ TSBSTir

Sife

r : < fvr
57 • ■ - v '^ r  •->

• • ' i,-«.

74*3

f\r%


.-r:

■

.

/, *ssggj|g'

- : ? " 7 :'^


- - ■■•■■ 7-fe- c ’7 Š 7žfev : 2^'77;7B%fc.,..: .:7S:75--S

.;:-  7^5'a-A.7.  ‘7 :  :'_; : t : - f >;:7 ^ :

- . ' . - ■ ' ■ . - , ' - 4 -_ ^

•*• %-r- ~-  4  -/ •■» -....... 1-' ^V, ' ' :  ■ ?/  .Ss-r-SF -

:

# t  i

•7" • :.<• .-


' '



fefi

-

7 ' 4 : 7 - : —


...

77 ^ "7-. 7 -^- 7  ^,y v^ 1

- 7" 7 ^£ 77 i:.; # -7

, -_--H' : .^ , , v7 -v. ^ -77^ .S ' J 's7.7,:77

.

-'747

74;7 ; . ■ 4 r >'-.%:

’ 7 V 7  . 7 -% '''V- .^/. 7 - 7 :..,/ 7 jr- ^ < s ,

£

£4

j-£' c 7 Ž 7 V'


> #47  7 - e - ’

' ■- —  -4r i.":;"'',- 74:*y


4 ##f 7 Šll^

7 '2jžčy v£&**  ■

- -.4  . 4 ^ 7 - 7 ;;. ; v- i ' 4 ^ 7 :


črsTi

.7- ^

' * -o-- ‘

7 iš^;

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000526536