Učitelj in narodna obramba Finančni zakon za leto 1939./1940. prcdpisuje narodno-obrambni sklad. Vanj se bodo stekala sredstva, namenjena za narodno obrambo. Dogodki zadnjih let so dokazali, da varuje države pred nenadnimi udari v veliki meri močna obramba. Ob dejstvu, da poedine države odmerjajo milijardna števila za obrambo meja, za izpopolnitev orožja, zgradbo zaklonišč in drugih naprav, namenjenih v vojne svrhe, je združeno s svetovno oborožitvijo nastala potreba za zgraditev vseh istih sredstev in priprav tudi v naši državi. V času, ko se mirno sožitje med narodi le malo spoštuje in so mednarodna jamstva in zagotovila vredna malo ali nič, je padlo težišče obrambe vse bolj na lastna sredstva in moči poedinih držav. V tej tekmi za vojaško pripravljenost svojega naroda vlagajo poedine države cele nekdanje proračunske zneske, vsaka v gmotni moči svojega naroda. Tudi male države se tej potrebi ne morejo izogniti. Ker pa so povečini male države cilj teženj nekaterih velikih držav, je duhovna pripravljenost in gmotna dajatev malih držav toliko nujnejša in potrebnejša. V tej luči gledana odmera za narodno obrambni sklad se povsem strinja z zavestjo vsega učiteljskega stanu, da je treba našo obrambo povečati, državo očuvati in za njo doprinesti vsako, še tako veliko žrtev. To prepričanje izrekamo z največjim rodoljubljem, da kot v miru tako ob vsakem času vodimo mladino in narod k ljubezni do domovine in pripravljenosti do njene obrambe. Ob tej priliki, ko izpolnjujemo državljansko dolžnost in dajemo naši državni skupnosti na oltar zopet nov znesek, nas navdajata dve misli: Prva misel hiti k naši državi, k njenim mejam, k spomenikom naše narodnosti in kulture, k žrtvam. ki so ustvarile našo svobodo in k rodu, ki hoče v teh mejah ostati svoboden. Zato želimo, da bi denar za narodno obrambo, zbran od vseh slojev našega naroda resnično in plodno služil svojemu namenu in našo varnost s potrebnimi sredstvi uresničil. Druga misel je namenjena naši učiteljski službi. V trenutku, ko izpolnjujemo svojo državljansko dolžnost in dajemo od svoje premajhne plače naši skupni državi in vsem njenim prebivalcem brez izjeme na korist naš denar, z obžalovanjem ugotavljamo, da slične in popolne enakosti ni pri državljanskih pravicah, to je pri učiteljskih prejemkih. Sleherni jugoslovenski učitelj služi te.j državi. vzgaja njeno mladino in jo tako duhovno bogati, napravlja moralnejšo, kulturnejšo in gospodarsko donosnejšo. Vsi učitelji smo si v delu in v stanu enaki. Neenakost in s tem krivico pa povzročajo izbirna napredovanja. Ako je avtomatično napredovanje formalno ukinjeno, slej ko prej obstoja še vedno moralna upravičenost do napredovanja po vrstnem redu, ki ga zdaj ni v črkah zakona, mora pa obstojati v moralni zavesti onih, ki ta posel upravljajo. Nešteto pritožb, prošenj in pozivov je izšlo v tem listu. Neštetokrat je vodstvo našega udruženja razložilo na pristojnih mestih škodljive posledice takšnega postopanja. Organizacija sama je napravila vrstni red učiteljskih napredovanj — rangno listo, — in je bilo obljubljeno, da se bodo napredovanja vršila po tem načinu. Ko zdaj čitamo zadnja napredovanja od 26. maja, ugotavljamo, da smo bili v naših upih prevarani. Kajti. niso napredovali samo oni iz let 1931. in 1932., ki čakajo najdeli. temveč čitamo v ukazu o napredovanjih tudi imena, ki so dobila poslednjo skupino v letih 1933. in 1934.! K tej ugotovitvi je vsako nadaljnie razpravljanje odvcč. Vsi pozivi na moralno zavest, na državljansko enakost, na socialnost. pravičnost niso zalegli. Ostane dejstvo, da ako ne bo v tem letu novih napredovanj, da bodo že zdaj težko prizadeti čakali še eno leto in ako ostane ta praksa v čislih še za naprei. bodo čakali v nedogled. Kljub vsemu ločimo državo od upraviteljev. Zato dajemo državi, kar je njenega. Ob poslednji, sedanji dajatvi za narodno-obrambni sklad zopet izkazujemo naš pogled na državno skupnost, revni in oškodovani potrjujemo svojo ljubezen do te zemlie. Duje Budak