DANILO LOKAR, ZEHAJOČI ANGEL Tri vzporedne »ljubezenske zgodbe« starejših, predvsem izobraženih ljudi, ki prebivajo na predvojnih bregovih Soče, združeni v zakonske ali le prijateljske vezi, so fabulativna osnova Lo-karjevih1 literarnih postopkov, ki jim gre za eno samo, a globoko nepomirlji-vo stvar — za človeka. Beseda je o nekaterih temeljnih, poslednjih dogodkih človekovega etičnega sveta, zato pisateljeva prozna struktura v resnici ne potrebuje širše epske zasnove, ali vsaj ne njene polne in sočasne aktualizacije, ki bi zastirala žgočo jasnino zrelih spoznanj. Knjigo sestavljajo kratki fragmenti, bolje skice, iz samotnega in osveščenega življenja junakov, v katero 1 Danilo Lokar: Zehajoči angel, opremila Nadja Furlan, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1976. 804 Peter Ko I še k pojenega s kaosom in eksistencialno muko. Irenejevo trpljenje je v bistvu večno iskanje sinteze: med nebom in zemljo, med smislom in nesmislom, med moškim in žensko, telesom in dušo. Takole Irenej nagovori jastreba: »Kaj si iztaknil v našem mravljišču, ti čudni svat? Doma si tam, kjer tisti Eros, ki se spušča z neba na tla, kakor Bog sam; prihaja, da poteši hrepenenje svojega drugega tečaja, Erosa, ki je položen na zemljo in vije svoje roke v nebo; drug proti drugemu gresta od vekomaj do vekomaj, vendar ne more pozemski Eros razpeti svojih kril, to je dano le nebeškemu njegovemu dru-gu; vendar vteleša v sebi, dasi pritrjen na zemljo, duhovni princip neba, zaradi njega živi in vije z rokami kvišku; ni gola materija, ali kaže se pod njenim videzom in kot tak se ljubi v sera-fičnih sferah s svojim tečajnikom. Žena je položena na zemljo.« (str. 57) Irene-jeva ekstatična odprtost, ki jo doživlja, saj se mu svet vedno znova daje v enem samem temeljnem videzu — kot čisti princip neskladnosti pa seveda po drugi strani omogoča tudi polno zavest bivanja in moči. To je moč, ki ga zaganja na vedno nove bivanjske preže, od tam pa mu omogoča tudi suvereno presojo ljudi; zlasti žene Inde, ki je lepa kot angel, toda angel, varno spravljen s seboj in svetom, angel, ki zeha. Splet etičnih protislovij se zdi nerazrešljiv. V naravi ljubezni je, da želi tudi Indo pritegniti v območje svoje ekstatične lege, kar rojeva samo novo trpljenje, novo neskladnost in protislovja. — »Še preden sta si spletla gnezdo, ji je razodel nekaj, česar ona ni razumela. Da je po rojstvu razklan človek in da spričo tega ne želi, da bi se njegovo življenje ponovilo. — Takrat je prvič opazil, da stoji kakor ne-doumno lepa, bela soha poleg njega. In do današnjega dne se ni soha spremenila. Njen gib je prikrit, nežen, nedoločen, komaj nakazan. Čut globokega usmiljenja je začel rasti v njem in pisatelj posveti le občasno, tedaj pač, kadar mu le-to razgrne tako bivanjsko situacijo, ki se skozi celotno delo naniza v pregledni izpovedni red. Zato so tudi otroci pisatelju skoraj odveč, kaj šele šumno posvetno življenje niže v mestu. Edino, čemur literarno prizanaša in priznava za vreden estetski pripomoček, je narava: v njeno nenehno prisotnost se izloča ekspresija upovedenih oseb. Pogovarjajo se malo; v kratkih intenzivnih izjavah počiva nepremakljiva teža njihovih usod. Trpka učinkovitost jezika, ki se izraža brez blestečih podob, le v težkih, izpovedno nabitih sunkih, daje celotnemu literarnemu delu drobne in mučne ekspresionistične tresljaje. Najpomembnejša oseba, ki pritegne nase poglavitno etično problematiko, je Irenej, zdravnik, ki se je ob svoji petdesetletnici odločil pustiti službo. Lotil se je kmetovanja v odmaknjenem svetu, da bi ob zemlji in reki doživel pomiritev svojega razklanega življenja. Druge osebe so v večji ali manjši Ire-nejevi psihološki oddaljenosti. Še najbližja mu je žena posestnika žage in lesnega trgovca Štefana Gomilščka — Genovefa, uradnica, ki je svoje iluzije ob omahljivem in življenjsko nebogljenem možu znala spremeniti v znosno, celo krepilno ironijo. Nekoliko zase sta resna, duhovno prodorna služkinja pri Gomilščkovih Urška in njen dobri vztrajni občudovalec upokojeni glavar Muhvič, ki skuša svoj dobrohotni nemir sprostiti v pisanje romana. Irineju najbolj oddaljena pa je njegova žena Inda, utelešenje grške lepote, toda s svojo vdano molčečnostjo in življenjsko neintenzivnostjo mu povzroča nenehno poglabljanje razklanosti in dalj-šanje poti v harmonijo, vsaj v območju erotike. Občasno se pojavlja tudi star, že omračen duhovnik, prava ekspresio-nistična figura, ki kljub svoji fabula-tivni nepomembnosti vztrajno bedi sredi čistega prirodnega sveta in ga s svojo iracionalno silo ohranja razprtega, pre- 805 Danilo Lokar, Zehajoči angel 806 Peter Kolšek privil si jo je tesneje na srce. — (str. ne ostaja brez metafizičnega korelata. 82) Tako se svet pisateljevih junakov Lokarjevi junaki pred svetom niso sa- počasi izteka v nepomirjenost in ne- mi. Irenej sprejema od Boga, princip pomirljivost. Tudi druga dva para ni- neskladnosti, vdano resignacijo, trplje- kakor ne moreta doseči ljubezenske nje, ki ga tu in tam transformira v na- identitete: Urška in glavar Muhvič se ravo, Genovefo in morda tudi Urško le dotikata v dolgih, neenakomernih določa najprej narava. Bog in narava nihajih, Genovefa in Štefan pa najdeta sta edini pomirljivi konstanti sveta, kak iskriv trenutek le po volji Genove- »Senca le je človek, senca od sence« se finega realizma in humorja. konča knjiga. Bogastvo etično bivanjske Rešiti se je mogoče le po eni poti, problematike kroži v metafizično skle- ki ne bi bila pot samo preproste strpno- njenem svetu. sti in dobrote, temveč najvišje potrdilo Literarna zgodovina bi v Ireneju go- za njihove latentne človeške in ljube- tovo našla precej avtorjevih biografskih ženske zveze. Spozna in izreče jo Ire- potez. Tudi razpon med psihofizično nej: »Polna ženska natura je to. Kakšna naturo mediteranskega in alpskega člo- krepost! Kakšna čednost! Strašno. Ka- veka je v Zehajočem angelu dragocena ko se zaveda sama sebe, svojega kroga, estetska prvina, ki jo najdemo že v svojih mej in obzorja! In jaz sem ji prejšnjih pisateljevih delih. Nad trpko očital, da se ne zaveda, da živi poneve- Lokarjevo knjigo diha zrela kontempla- doma, da živi z zavezanimi očmi. Nič cija, ki vso prozo preplavlja s toplo res. Prav tako zavestno živi kakor jaz. etično snovjo; vsak vzgib humorja se Ampak njen dom ni moj dom, moj ni obarva z grenkobo, a tragika je cesto njen. Druga pokrajina, drugo nebo, zastrta z igrivo nedokončanostjo. Slo- druge rastline, druge ptice, druga kli- venski ekspresionizem pa doživlja čas, ma. Da so podnebja med sabo tako ko so se ekstremna nasprotja znašla v nespravljiva. In so.« (str. 110) Toda nazorsko urejenem, naravnem pretoku, povsem razumsko spoznanje nikakor Peter Kolšek