GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA OBMURSKE OKRAJE Štev. 17 — Leto III. Murska Sobota, 1. maja 1951 Cena 3 din Živel Prvi maj — praznik delovnega ljudstva! 0b prazniku delovnega ljudstva Delavski razred praznuje svoj največji praznik v prebujajoči se pomladi. v lasa nastajajočega zelenja in cvetja, ko se vsa narava po zimskem opustošenju prebuja k novemu življenju, ko najprej na mrtvih vejah poganjajo novi poganjki, listje in cvetje. Po drugi svetovni vojni, ko so delovni ljudje spoznali fašistično politiko in se oddahnili od gorja, ki ga je fašizem prizadejal miroljubnim narodom, smo mislili, da je konec vseh teh grozot. Pa vendar ni bilo tako, Ponovno so ravno ti hoteli pridobiti delavski razred za svoje podle namene z raznim kongresi miru in lepimi obljubami. Delovno ljudstvo pa jim ne zaupa in tudi ne bo zaupalo, ker je njihova praksa nasprotna z njihovimi dejanji, saj dovolj jasno priča današnja Koreja . Informbirojevska gonja, ki je njen cilj zbrisati iz enakopravnosti delavski razred, je naletela na močan odpor ne samo jugoslovanskih, ampak vseh napredno mislečih delovnih ljudi sveta, Informbirojevsko vsiljevanje svojega sistema z motivacijo, da je edino ta pravilen — mora roditi neuspeh. Delavski Razred Jugoslavije, na čelu s svojo Partijo in tov. Titom, dan za dnem dokazuje, mako se je potrebno boriti, da se ti cilji ne uresničijo. Gigantsko bitko, ki jo izvajajo naši delovni ljudje — ne more s te poti odvrniti nobena grožnja, blokada, incidenti, nemoralni napadi na naše vodstvo, kot na vse narode Jugoslavije. Prvi maj je praznovalo naše delovno ljudstvo že nekdaj, vendar ne pod takimi pogoji kot danes. Mladina se je zbirala ob zgodnjih jutranjih urah s šopki cvetja, » pesmijo in veseljem, kjer so hoteli dati duška svojemu mlademu navdušenju in pričakovali dobo, ko bo ta praznik pomenil resnično sprostitev in veselje. Tem jutranjim sprehodom, so navadno sledile burne ovacijef katere so končavale z nastopi policije in žandarmerije in namesto veselja je ostalo na ulicah le par pomendranih rdečih nageljnov ali šopkov. Danes praznuje delavski razred svoj praznik čisto drugače. Praznuje ga v vedrem veselju in navdušenju nad uspehi svojega dela, ki se razrašča in prehaja v cvetje ter bo tudi rodilo obilen sad. Naša pomlad je taka, kakor: po vojni izmučena zemlja, požgana in opustošena, ki se je s trdim delom razreda, ki je vedel, da gradi za sebe, dvignila v mogočno in lepo domovino, domovino delovnih ljudi. Naša ljudska oblast, ki je pridobitev NOB, pod vodstvom naše Partije in delovnih ljudi, je s svojim dosedanjim, delom dokazala, da njeno delo ni osredotočeno v birokratiziran ju njene uprave, ampak v demokratizaciji in v vodenju države po delovnih ljudeh. Zakon to ljudskih odborih je o tem dovolj zgovoren dokaz. Delavski sveti in upravni odbori v podjetjih so najbolj demokratičen odraz naše poti. Edino v naši državi na svetu upravljajo podjetja tisti, ki tudi v njih delajo. Ne vsiljujemo našega sistema nikomur, pač pa bodo delovni ljudje vsega sveta očediti našo pot tri našo borbo za izboljšanje življenjskega standarda delovnega človeka. Ko na ta dan, prvega maja, ocenjujemo uspehe naših kolektivov v preteklem državljan priznati da so ti doseženi z ogromnimi napori. Revolucionarna zavest v naših delovnih ljudeh je tako globoka, dag hoče za Vsako ceno čimprej izgraditi socializem. Visoko delovno zavest nam izpričujejo izvrševalci naše prve petletke, nosi nova tor ji in racionalizatorji, udarniki in odlikovanci. 0 tem nam dajejo dovoljno, dokaze delavke Kuzma Helena, Cigit Marija, Brunec Jožefa, Šlithuber Gizela iz Tovarne perila v Murski Soboti, ki delajo že za drugo petletko. Dostojen odgovor revolucionarne zavesti v mursko-soboškem okraju je tudi 540 udarnikov enega leta. Globoko zavest nam dokazujejo tudi naši delovni kmetje, ki s povečano kmetijsko proizvodnjo o zadružnem kakor v privatnem sektorju dajejo od sebe vse sile za čimprejšnjo rešitev preskrbe naših delovnih ljudi. Ravno zaradi teh težkih okoliščin naše države je cilj informbirojevski kaste, da bi nas rada spravila na kolena. Ker pa jim to ne uspe, pojačavajo o dan za dnem klevetniške napade na Jugoslavijo. Pozabljajo pa na eno, da takrat, ko je počila prva partizanska puška, je bil že zadan sklep: »Izgraditi neodvisno Jugoslavijo, V kateri bo dovolj prostora in kruha za vsakega delovnega človeka.« Ko danes za svoje interese z orožjem rožljajo po svetu in ne slišijo joka in krika milijonov ljudi, ne upoštevajo klica naprednih delovnih množici Kljub temu gre delavski razred po svoji poti naprej, pa šel bo tudi tako daleč, da uresniči zgodovinski klic prvega borca delavskega razreda: »Proletarci vseh dežel, združite se!« Posebno v letošnjem letu praznuje naše delovno ljudstvo svoj veliki praznik pod novimi pogoji. Delavci so postali lastniki svojih tovarn in obratov. Nobena država na svetu in nobena oblast na svetu ni mogla dati svojim delovnim ljudem tega, kar jim je izročila naša oblast, to pa zato, ker jo sestavlja in vodi delovno ljudstvo, in ker so na vrhuncu te oblasti možje — delavci, ki poznajo težavno pot delavčevega življenja, »Narod si bo pisal sodbo sam...« je rekel nesmrtni Cankar in doživeli smo to, da si jo pišemo sami z žulji in delom, toda zlato usodo olajšanja in sprostitve, zmage in radosti. Danes niso le rdeče rože, ki označujejo hrepenenje po svobodi in zboljšanju, danes so ulice odete kakor mlade neveste in delovno ljudstvo še shaja v velikanskih množicah, ne v strahu pred policijo in žandarji, ampak veselo in sproščeno, s pesmijo in klici, z radostjo v srcu nad mladim življenjem, ki nastaja — nastaja v naravi in tudi o njihovem življenju. Lastniki tovarn, ki delajo ob svojih strojih, zagoreli kurjači, rdeči od plamena s sivim prahom pod kožo, rudarji, vsi so, danes veselo pojoči na ulici, da se pozdravijo z brali in zakličejo vsemu svetu, da to izpolnili svojo nalogo, ki so jo zadali sebi, izpolnili svojo dolžnost, ki so jo obljubili svojemu narodu in domovini, in zato odmeva vesela pesem, pečem dela in sreče, pesem spoštovanja in zahvale svojemu tovarišu in voditelju, velikemu sinu domovinne tov. Titu in svoji učiteljici, trdni in neomajni Komunistični partiji. Naj živi delovno ljudstvo vsega sveta! Proletarci vseh dežel, združite se! Koliko surovih kož, toliko dobrega usnja ... Večina naših kmečkih ljudi ve, kako važne so za predelovalno industrijo surove kože goveje živine, divjačine in ostalih živali. Vsaka oddana koža je prispevek k osamosvojitvi naše države. Vsi smo veseli novih in trpežnih čevljev, ki jih izdelujejo naši čevljarji iz domačega usnja. Zato dajmo poskrbeti, da bo vsaka koža prišla v poslovalnico »Koteksa«, kjer jo radi odkupijo in poleno plačajo. Poglejmo, kako letos odkupujejo kože radgonskem okraju. Iz statističnih podatkov lahko sklepamo, da odkup dobro napreduje. — Evo! Odkupili so 127 govejih, 2020 svinjskih, 200 telečjih, ovčjih kož in 500 kožic divjačine. Ali bi lahko še več? Lahko pritrdimo, saj so na podeželju še neizkoriščene možnosti. Poslovalnica je odkupila več desetin veveričnih kož, ki so jih prinesli lovci. Kaj pa kmetje, ki redijo domače kunce. Zajčje kože se dobro prodajo. Doslej so samo 47 komadov vskladiščili. Dobro ceno imajo kožuščki dihurja, kože psa in domače tigraste mačke. Izgleda, da so kmetje premalo poučeni o ugodnostih, ki so jih deležni pri oddaji kožic Koža psa velja 250, koža mačke celo 300 dinarjev. Kljub dobri ceni so jih odkupili le štiri komade. Kakovost oddane kože je odvisna od pravočasno oddane poslovalnici, ki se potem varno vskladišči. Koža prične kaj kmalu trohneti. Zato naj pride brez ovinkov v poslovalnico. Ni dobro odlašati, kot je to storila KZ pri Benediktu, ki je 13. aprila pripeljala nagnite kože. Verjetno so se dolgo časa valjale v zadružnem skladišču. Pogovorimo se še o ljudeh iz »Koteksa«, ki so 28. februarja izpolnili svojo petletno nalogo. Vsi skupaj so delali. Nakupovalcu Dermoti so hvaležni, da jih je vodil na lov za kožami. Pri Juriju ob Ščavnici je odkupil nad 3000 različnih kož. Blizu njega je cerkvenjaški nakupovalec s 400 kožami. Z letošnjim načrtom so stopili med kmečke ljudi, katere bodo poučili, da oddajo vse surovine. Letos no bodo od- kupovali samo kože, pogledati hočejo za jezicami, ki jih plačajo po 8 din za kilogram. Njihovi načrti niso navaden kos papirja, so živo delo in dejanja. Izboljšanje preskrbe naloga socialističnega sektorja v Rakičanu Vso zimo, čeprav do bilo vreme deževno in zemlja mokra, so delavci na državnem posestvu v Rakičanu imeli na svojih njivah polne roke dela. Razvozili so po njih preko 80 vagonov kninskega apnenca, da ga je dež, ki ga je bilo preko zime kar dovolj, sproti topil in se je tako apnenec počasi odtekal v zemljo. Strokovnjaki na posestvu, ki so spoznali važnost apnenja za prekmursko zemljo, so izračunali, da mora vsak hektar zemlje dobiti najmanj 12 do 15 ton apnenca, če hočejo, da bo -zemlja dobro rodila. In tako zdaj delavci vsako zimo apnijo po nekaj deset hektarjev. Že zgodaj spomladi, čim sp nastopili prvi sončni dnevi, pa so traktoristi na posestvu preoralili še zadnje, hektarje, ki jih v jeseni zaradi dežja niso mogli, tako da jih je čas spomladanskih setvenih del našel popolnoma pripravljene. Kolektiv drž. posestva v Rakičanu je posvetil vso skrb svojim vrtovom Že prejšnja leta je posestvo zalagalo s svojimi povrtninami številna industrijska središča v Sloveniji. Rakičan- ska paprika in zelje sta znana celo v inozemstvu, saj je posestvo lani velike količine teh pridelkov poslalo v Trst, Asirijo in Švico. Letos pa, odkar so državna posestva odprla v večjih mestih svoje trgovine, pa bo rakičansko posestvo pridelovanje povrtnine še povečalo. Zato so še tudi prvi delavci, čim je postalo vreme količkaj ugodno, pojavili prav na velikih vrtovih rakičanskega posestva. Vrtne parcele so letos povečali kar na 14 ha. Večino te zemlje so že vsa zadnja leta pravilno gnojili in obdelovali ter ji dodajali tudi mno- Delavke drž. posestva Rakičan pri delu go hlevskega gnoja, da je zemlja zdaj pripravljena za vrt in bo lahko dala letos že lepe pridelke. Posestvo polaga mnogo na selekcijo semen Rakičansko posestvo bo letos skrbelo za štiri trgovine državnih posestev: za trgovino v Ljubljani, na Jesenicah, v Trbovljah in v Mariboru. Računajo, da bodo letos dali v te trgovine do tri vagone zgodnjega krompirja, 5 vagonov paprike dva vagona paradižnikov, in 5 vagonov zelja. Vse seme za te velike vrtne površine si je posesvo v letih po osvoboditvi vzgojilo samo. Z doma vzgojenim semenjem pa krije posestvo tudi velik del potreb sosednjih državnih posestev in kmečkih delovnih zadrug. Ker je vrtnarstvo na posestvu znano po svojih kvalitetnih pridelkih, so letos tudi zadružniki iz ljutomerskega okraja naprosili delavce, da jim bodo vzgojili večje količine raznovrstnih sadik. Delovni kolektiv na posestvu je seveda tem željam zadružnikov ustregel. Delavci so takoj začeli širiti in večati tople grede, v katerih bodo ljutomerskim zadružnikom pripravili desetisoč sadik paprik, paradižnikov, zelja in drugih povrtnin . Rakičansko posestvo pa bo dalo letos v svoje trgovine tudi nekaj ostalih pridelkov. Belih žit sicer samo okrog vagon in pol, ker je kolektiv posestva še vedno vezan na obvezno oddajo rži in pšenice za garantirano preskrbo prebivalstva. Pač pa bo rakičansko posestvo letos nudilo potrošnikom na prostem trgu večje količine ajde (okrog 25 centov) ter tudi nekaj poznega krompirja. Letos bodo na posestvu vzredili 5000 prašičev Tudi živinoreja, ki se na posestvu iz leta v leto bolj razvija, bo dala letos ha prosti trg večje količine svojih pridelkov. Dočim so redili na posestvu še leta 1947 samo 80 prašičev, jih bodo letos imeli že okrog pet tišoč! Poleg 4800 pitancev, ki jih je posestvo letos dolžno oddati skupnosti za garantirano preskrbo, pa bo vzredilo še par sto mesnatih prašičev, katerih meso in klobase bodo prodajale trgovine na prosto. Število goveje živine se je v letih po osvoboditvi dvignilo na blizu dvesto. Z odbiranjem samo dobrih molznic je posestvu uspelo, da zdaj že dnevno zadovoljuje vse velike potrebe soboške bolnišnice po mleku in tako skrbi, da dobe bolniki vsak dan dovolj svežega, polnomastnega in zdravega mleka. Človek, ki ne pozna počitka Na kirurškem oddelku Splošne bolnišnice v Murski Soboti je zmeraj blizu ,80 bolnikov. Le redkokdaj je katera postelja na tem oddelku po več dni prazna. Vse pogosteje se zgodi, da bolniki čakajo drug na drugega, kdaj bo oni, ki še mu zdravje že obrača na bolje, prepustili prostor potrebnejšemu. MED OPERACIJO PADA OMET S STROPA NA BOLNIKA Prostori tega oddelka za bolnike nikakor niso več primerni. Stare zgradbe bolnišnice ni že dolga leta nihče popravljal. Pred in med vojno se oblasti za to niso brigale. Po osvoboditvi pa se je začela graditi v Rakičanu nova moderna bolnišnica, v katero bi se morali bolniki iz Murske Sobote že preseliti, če tega ne bi zavrla za nekaj časa blokada Informbiroja. In tako morajo v soboški bolnišnici pozimi zamašiti okna z odejami, da bolnikom skozi špranje preveč ne piha; tla so od pogostega ribanja že popolnoma obrabljena in neredko se zgodi, da med operacijo pada v operacijski sobi omet s stropa na bolnika in zdravnika. KDO ŠE NE POZNA PRIMARIJA Dr. VRBNJAKA? Sredi takih izredno slabih razmer pa vendar še deset let uspešno izvršuje svoj poklic kirurg in primarij bolnišnice: dr. Slavko Vrbnjak. Kot domačin — doma je iz Križevcev pri Ljutomeru, kjer je imel oče majhno kmetijo — je dr. Vrbnjak že 1936. leta zaprosil za službo v Murski Soboti. Od tedaj je Soboto zapustil samo med vojno, ko ni hotel delati skupaj z okupatorji in se je raje umaknil. Takoj po osvoboditvi pa se je zopet vrnil in nadaljeval z delom. V vsem obmurju je dr. Vrbnjak edini specialist za splošno kirurgijo. Glas o njegovih sposobnostih in delu pa 'sega daleč izven teh krajev. Zato ni čudno, če prihaja k dr Vrbnjaku vsak dan na desetine bolnikov z zaupanjem, da jim bo vrnil zdravje. V prvih treh mesecih letošnjega leta je dr. Vrbnjak s svojo sodelavko dr. Novakovo izvršil 522 operacij in 560 ambulantnih pregledov: To pomeni, da opravi dr. Vrbnjak poleg zdravniških pregledov še več kot pet operacij na dan! Pa kaj, ko bi bile te operacije samo podnevi! Toda navadno se primeri, da šo najnujnejše operacije na vrsti prav sredi noči. In dr. Vrbnjak se še nikoli ni pritožil, da te bil zaradi bolnikov prikrajšan za svoj počitek. Dr. VRBNJAK OPRAVLJA MNOGOKRAT DELO BABICE IN STREŽNICE Dr. Vrbnjak vodi v soboški bolnišnici tudi porodniško-ginekoioški oddelek. Tu čestokrat opravlja delo zdravnika, babice in strežnice. In čeprav so prostori tega oddelka neprimerni in število postelj le zelo nizko, vendar iz leta v leto raste število žena, ki se ob porodu zatekajo po pomoč, v bolnišnico prav zaradi dr. Vrbnjaka. Kot kirurg soboške bolnišnice pa se mora dr. Vrbnjak boriti še s številnimi takimi težavami, ki bi se ob nekoliko večjem razumevanju odgovornih ljudi gotovo dale odpraviti. Nerazumljivo je na primer to, da soboška bolnišnica nima nadomestne luči v slučaju, če je električni tok v tem delu mesta, prekinjen. Nima pa nadomestne luči samo zato, ker ne more dobiti akumulatorja. Če bi imeli avto«, so odgovorili soboški bolnišnici na merodajnem mestu, »bi vam lahko dati akumulator. Tako pa ga ne morete dobiti.« Torej zato, ker Soboška bolnišnica nima avtomobila, se često zgodi, da ostane operacijska soba sredi operacije brez luči! In še nekaj: Številne zdravstvene komisije so že ugotovile, da voda v soboški bolnišnici ni primerna za uporabo, ker je vsled slabe izolacije polna bakterij. Toda, ker druge vode ni, so bolniki primorani uporabljati to vodo. Dr. Vrbnjak pa se, mora neprestano boriti s okužbami, ki ogrožajo bolnike prav zaradi vode. Kako visoko je strokovno znanje primarija soboške bolnišnice, kaže najlepše naslednji primer: Štefan Ferenc. sezonski delavec iz Bogojine, je bil na delu v Nemčije. Zaradi bolezni so ga poslali na neko znano nemško kliniko, kjer so ga pregledali razni specialisti. Pregledali so tudi operacijo na želodcu, ki mu jo je izvršil dr. Vrbnjak in ga vprašali, kdo ga je operiral. Ko je zdravnikom povedal, da primarij bolnišnice, v Murski Soboti, mu niso hoteli verjeti, da ima majhno slovensko mesto tako odličnega kirurga. Dr. Vrbnjaka razen njegovih pacientov osebno le malokdo pozna. Njegov dom, delo in življenje je bolnišnica. Tem bolj pa je znano in spoštovano med Prekmurci njegovo ime. Ob 1. maju — prazniku, dela — pa uvršča prekmursko ljudstvo dr. Vrbnjaka med prve borce, ki delajo in žrtvujejo vse za dobrobit človeštva. ELEKTRIČNI TOK, AVTOMOBIL, AKUMULATOR IN VODA — POLNA BAKTERIJ ... Uredništvo in uprava »Ljudski glas« iskreno čestita vsemu delovnemu ljudstvu, k prazniku 1. maja. Soboško avto-moto društvo tekmuje Avto-moto društvo v Murski Soboti je v tekmovanju za deseto obletnico OF pridobilo 70 novih članov. Danes ima društvo 380 članov in predstavlja eno najbolj delavnih društev v okraju. Že od januarja se vrši v okviru društva tečaj za šoferje, ki ga obiskuje 25 članov. Društvo pa je priredilo avto moto tečaj tudi v Ižakovcih, kjer se je prijavilo 30 članov. Nedavno so člani društva, priredili skupno z mladino iz predvojaške vzgoje' tekme v streljanju med vožnjo ter tekme v iskanju in polaganju min. Na 27 km dolgi progi M. Sobota-Martjanci-Benedikt-Andrejci-Sebeborci-Mur. Sobota, je sodelovalo šest ekip z 21 člani. Najboljše rezultate je dosegla skupina Šarotar Jožeta, Ilgo Staneta in Rigler Ludvika. 15. aprila pa so se člani avtomoto društva udeležili tudi tekmovanja po mariborskem okrožju. Stran 2 »LJUDSKI GLAS« Murska Sobota, 1. maja 1951 Delovni uspehi „Vetseruma" v Murski Soboti Pred petimi leti je bil v Murski Soboti ustanovljen državni zavod »Vetserum«, ki je imel nalogo zatreti nalezljivo ohromelost svinj, bolezen, ki je od leta 1941 naprej resno ogrožala svinjerejo v Sloveniji. »Vetserum« v Murski Soboti je, kot edini zavod v državi, ki proizvaja cepivo proti tej bolezni, dosegel v petih letih svojega dela lepe uspehe. Strokovnjakom v »Vetserumu« je uspelo, da so s cepivom, ki ga zavod proizvaja, svinjsko ohromelost v Sloveniji skoraj popolnoma zatrli in s tem naredili celotnemu državnemu gospodarstvu ogromno uslugo. 1947. leta je poginilo 42 tisoč svinj Nalezljiva ohromelost svinj je bila v Sloveniji — poleg svinjske rdečice — najnevarnejša nalezljiva bolezen, ki je povzročala svinjereji velikanske izgube. Prvič se je pojavila ta bolezen pred 22 leti v Češkoslovaški, kjer je še vedno močno razširjena, saj imajo tam po uradnih podatkih še okoli 14.000 okuženih dvorišč. V jeseni 1940. leta se je bolezn prenesla preko Avstrije tudi k nam in je bilo koncem leta 1940 v Sloveniji oku- ženih že okoli 100 dvorišč, predvsem v okrajih Maribor, Dravograd, Celje, Logatec in Krško. V južnih krajih Slovenije je bila ta bolezen kmalu zatrta s klanjem obolelih in sumljivih svinj, dočim je v severnih okrajih, zlasti v mariborskem in mursko-soboškem, zavzela tako velik obseg, da je do 1947. leta poginilo na tej bolezni okrog 42 tisoč svinj. Vzroki in okužba ohromelosti svinj Nalezljivo ohromelost svinj povzroča neviden virus, ki ga najdemo največkrat v možganih, hrbtenjači ali blatu obolelega prašiča. Okužba prašičev se vrši skozi nosnice, kar so strokovnjaki dokazali s tem, da so dali zdravim prašičem pojesti okužene možgane, pa prašiči niso oboleli, ker kuživo ni prišlo V dotik z nosnicami. Čim pa so dali okužene možgane prašičem v tekočini, so se prašiči, ki so morali pri zauživanju vtakniti rilec v tekočino, okužili. Bolezen se največkrat prenese z blatom, zato se opaža največ novih slučajev v mesecih aprilu in oktobru, ki so najbolj deževni in deževnica takrat prenaša iz gnoja kuživo na večje raz- dalje. Zanimiv je slučaj, da je uspelo okužiti prašiče z vodo, v kateri so bili oprani čevlji osebe, ki je imela posla v okuženem svinjaku in je potem še dve uri hodila po dežju in blatu. S cepivom so omilili obolelost... 1946. leta je ljudska oblast ustanovila v Murski Soboti »Vetserum«, ki je začel izdelovati poskusno cepivo proti svinjski ohromelostih Ljudska oblast je istočasno uvedla tudi obvezno cepljenje vseh svinj proti tej bolezni in kmalu so se pokazali prvi uspehi. 1947. leta so v prvih 31 vaseh cepili 5363 svinj. Dočim je pred cepljenjem v teh vaseh obolelo na svinjski ohromelosti približno 7 odst. svinj, je odstotek obolelih po cepljenju padel na 0,51 odst. Cepljenje se je nadaljevalo in naslednjega leta je bilo v okraju cepljenih že preko 38.000 svinj. Zasluge dr. Kodrnje so nepopisne »Vetserum« v Murski Soboti je od leta 1947 do danes pripravil že blizu pet tisoč litrov cepiva, ki ga pošilja zdaj tudi ostalim okrajem, pa tudi sosednim republikam. Delo dr. Kodrnje, ki je v teh letih k uspehom »Vetseruma« v Murski Soboti najbolj pripomogel in je zato prejel od vlade tudi nagrado v znesku 20.000 dinarjev, zdaj ma« dr. Ivan Kenda. Dr. Kenda je v poslednjem času vpeljal v zavodu nove uspešnejše načine izdelovanja cepiva, ki se sedaj vrši z modernimi aparati, pri katerih se skrajna čes dela in odvrne nevarnost okuženja cepiva. S pomočjo cepiva, ki ga izdeluje »Vetserum« v Murski Soboti je v glavnem uspelo zatreti to nalezljivo bolezen svoinj v Sloveniji. V prvih treh mesecih letos nibil v okraju prijavljen noben nov slučaj ohromelosti. Ta uspeh je dosežen predvsem s strogo izvedbo veterlnarsko-sanitarnih predpisov in z zaščintm cepljenjem v velikem obsegu. Tudi zadružni gradbinci so tekmovali Turčičev način zidanja. »Kaj pa je to?« boste porekli. No naši gradbinci, ki v Bučečovcih gradijo zadružni mlin, oni bi vam znali povedati kako je pri novem poslu. Ustavimo se za kip na bučečovskem gradbišču. Ljudi — zidarje in strežaje — bomo srečali. Predzadnji ponedeljek so pričeli po novem načinu, ki se je zelo dobro obnesel. Spočetka so naši gradbinci zmajevali z glavami, češ, da malo verujejo v uspeh. Tehnik Berk Franc jih je dolgo prepričeval, da so popustili in poizkusili. Razdelili so se v dve brigadi po 10 ljudi. V vsaki brigadi dela po en izučen zidar, ostali pa so navadni delavci. Vidimo, da sta le dva zidarja gospodarja na celotnem gradbišču. Na kratko o novem zidanju. Zamislimo si zid, ki ga ustvarjajo naši zidarji. Prvi zidarjev pomočnik poliva malto po zidani plasti opeke, zidar polaga nanjo novo opeko, jo zravnava, a drugi pomočnik pa jo spet zaliva z malto. Delo teče, kot na tekočem traku. Poteče minuta in že je ena plast vzidana, tako gre dalje, plast za plastjo, opeke višajo zid, ki raste kot goba po dežju. Ostali delavci prinašajo opeko, malto in ves material, komaj so kos svoji nalogi. Material mora biti stalno pri roki zidarja, ki ga naglo polaga v zid. Drugi teden nas pridite pogledat v Noršince, kjer bomo zidali zadružni hlev. Po novem načinu? Kaj pa mislite? Letos nas čaka preko 40 objektov, ki jih bomo dvignili. Ne moremo po starem načinu, nas je malo, smo še neizkušeni! »Tekmujemo v počastitev 10. obletnice OF, toda ne sami, še šest gradbišč se poteguje za prehodno zastavico.« Res, letos si zidarji mnogo obetaj o. Ko sem po končanem delu prisluškoval njihovim govoricam, mi je nehote prišlo na misel: Kaj, ko bi naše junake prišli obiskat stanovski tovariši iz ostalih kmečkih krajev, kjer še zidajo po starem; Od bučečovskih zidarjev bi se res mnogo naučili. Berk jim je veselo sporočil, da so za desetine kubikov zidu preko norme. Brigada Rajhovega Jožeta je pozidala v treh urah in 55 minutah preko 19 kub. m zidu. Porušili so norme, ki so jim določale 3 kub. m zidu. Brigada Kovačičevega Lojzeta je druga, pozidala je preko 18 kub. m zidu. Kmečki ljudje, danes zidarji — so stali na gradbenem odru, poslušali in se čudili svojemu uspehu. Crček, Vrablova Nežka, Lukovnjakova Ivanka, Kavas, Budja to so pionirji novega zidanja, s katerim bodo letos prodrli na Sleherno gradbišče. Ni naključje, da so se odločili za tekmovanje prav pred praznikom svoje Fronte, ki so ji zvesti sinovi. Tudi pred štiriindvajsetimi leti so v radgonskem lesnoindustrijskem podjetju pele cirkularke. Njihova pesem ni zadostila delavcev, malih ljudi, ki so za borne dinarje garali domačim in tujim gospodarjem. Za delavce je bil izredni dogodek, če so ob mesecu dobili skromne plače. Menjavali so se lastniki žage, menjavali plačniki naših delavcev. Čim si je kdo nabral poln žep denarja, je prepustil posel sosedu, po barvi enakemu gospodarju. V tistem času je prišel v obrat 16-letni dečko, pravili so mu Ivanekov Peter. Slaboten še, je moral od doma »s trebuhom za kruhom«. Rastel je ob gaterju, cirkularki, ob zloženih kupih desk, ki jih je s svojimi vrstniki izluščil iz debel bukev in hrastov. Večkrat se je ob mesecu spraševal, kje je borni zaslužek. Gospodar se jim je ponavadi smejal: »Počakajte, morda ga po treh mesecih dobite!« Tako se je godilo Ivanekovim ljudem, izkoriščanim proletarcem. Srečen prvi maj, ki ga je Ivanek slavil prvič v svobodi. Radoval se je zmage svojih stanovskih tovarišev, ki so tudi njemu s puško v reki prinesli pravico. Peter je vedel, da bo treba še delati, prisluhniti petju cirkularke, ki jih je zdaj pozdravljala kot svobodne delavce. Zagrizel se je v delo in pomagal obnavljati domovino iz ruševin vojne vihre. Sedaj pa skrbi za svoj obrat! Vsak košček lesa se mu zdi dragocen, ne more ga vreči med odpadke. Vsi »njegovi« ga cenijo zaradi varčnosti s surovinami. Peter ni poznal pri žaganju odpadkov. Saj je vsak košček lesa koristno uporabil. Poznamo ga kot gaterista, ki je krepko rušil norme: po 20, celo do 40 odstotkov. Če bi ga vprašali o drugih rečeh, ki jih je napravil, bi nas skromno povabil: »Pridite z menoj!« Vodil bi nas v »Rdeči kotiček«, ki ga je sam v obratu uredil. Pokazal bi nam dve sobi za delavce, leseno hladilnico, stražarnico, parilnico za bukov les. strojnico, mize , za pet cirkularjev... Petrove roke niso samo žagale, luščile deske, one zmorejo več: zidajo, betonirajo, tesarijo, gibljejo za ono, kar z nami pričakujejo. Nikjer se ni učil raznoterega posla, sam ga je vzgajal, postal je mojster svojega dela. Prvega maja bo Peter spet pripel na nedeljsko suknjo medaljo dela, ki pooseblja vse njegovo življenje s koleklektivom, iz katerega je zrastel kot delovni junak, pripravljen na nove žrtve in podvige. Tekmovalna brigada Rajh Joška V 3 urah in 55 min. je Rajh sezidal nad 19 m3 zidu ter v tem posekal vse dosedanje uspehe v Sloveniji Ivanekov Peter je junak dela Pri delavcih, ki črpajo zdravilno vodo Ste že videli steklenice, ki nosijo etiketo: »Radenska slatina?« Prav gotovo niste prezrli dvoje src, vtisnjenih na etiketo. Zdravniki nam priporočajo: »Pijte slatinsko vodo, ki zdravi želodec, jetra, ledvice, prebavne organe...« Tudi v gostilni ti postrežejo s slatino. Prilijejo jo k vinski kapljici, ker uničuje vinsko kislino. Vsi jo poznamo, še rajši pa pijemo. Stopimo k ljudem v obrat Boračevo, nedaleč od znanega zdravilišča Radenci. Najprej se srečamo s Kreftovo Treziko. Močno je zaposlena, zato se ne bo zmenila za naše korake. Urno se suče okrog zabojev in praznih steklenic. Pravijo, da dela za tri. Spet govorimo o embalaži, ki jim večkrat beli lase. Gostinska in topovska podjetja jo zelo neredno, ali pa sploh ne vračajo. Večkrat se pripeti, da je pomanjkanje steklenic usodno in da se zaradi tega delo ustavi. Upravnik nam je še povedal, da še prazne steklenice skrbno očistijo, preden se prepuste »jami«. Najmanjši ostanek umazanije in razkrajajočih snovi škoduje kakovosti tekočine. Torej od naše znanke — Trezike — romajo steklenice v posebno pripravo, ki ji po domače pravijo valj. Tu jih prvič »umijejo« v 40 stopinj vroči vodi, v kateri je raztopljena solna kislina Sosednji stroj jih s pripravami —-ščetkami. — odrgne v notranjosti. Sedaj pridejo v roke delavca, ki jih natika na brizgalne cevke. Pod pritiskom dveh atmosfer izgine iz njih poslednja umazanija. Poznamo bakterijo, mikroskopsko majhno bitje. Tudi te uničijo, ko zaprejo steklenice v takozvani »klorinetor«, v napravo podobno prvemu valju. V okroglem podstavku se nahaja voda s klorovo raztopino, ki uniči male sovražnike. Po pranju v čisti vodi, nameščajo steklenice na »transporter«. V mislih imam napravo, potom katere krožijo steklenice v jamo in iz nje. Dvoje dolgih stopnic vodi v globino. Spodaj zagledamo ume delavke, ki polnijo steklenice. Vse gre kot namazano! Niti za minuto se ne oddahnejo. Tri dekleta polnijo, steklenice, četrta jih s pripravo zamaši, peta pa vlaga na »transporter«. »Koliko polnih steklenic naštejete dnevno?« Delavke so mi V hitrici razodele: »Če gre po sreči, po 15 tisoč jih nalijemo.« Dobro! Moji radovednosti ni bilo konca. Silil sem v ljudi z novimi vprašanji. »Koliko pa v prvih treh mesecih?« Z upravnikom sva hitro izračunala. Zaključek: 1,140.000 komadov. To pomeni dve vlakovni kompoziciji po 85 železniških vagonov. Ne prenaglimo se! Upravnik me je opozoril, da je treba dnevni »lom« odšteti. Ta ni nikdar večji od 300 steklenic na dan. Odštejemo 20 tisoč steklenic, ostane nam še vedno 1,120.000 komadov. To je pravo število steklenic, ki jih odpošljejo v industrijska in potrošniška središča, v Avstrijo, Trst, Italijo.. za devize. Delavci imajo tudi normo, sicer ne bi prišli do načrta in za 300 steklenic preko njega. Zmagovalec v tekmovanju je Drvaričeva brigada, ki pregleduje vsebino v steklenicah. Najmanjši drobec stekla ali zamaška zagledajo. Takšne steklenice izpraznijo in jih vnovič nalijejo z vodo. Rekli: smo že, da vsaka »malenkost« v steklenici škoduje kakovosti tekočine. Saj res. Tudi zamaške dobro očistijo in razkužijo. Steklenice polnijo tako, da iztisnejo ves zrak, ki bi lahko pozneje razkrajal zamaške. Izpolnjen načrt! Drugače Klemenčič ne bi bil zadovoljen. Pomislite! Star je 68 let, invalid iz prve svetovne vojne. Štejejo ga med najboljše delavce. Lani je podaljšal delovni čaš za 1600 udarniških ur. Ta skupnost ne pozna neopravičenih izostankarjev. Bolezenske že! Delo pri vodi ni posebno zdravo, hitro se lahko prehladiš, si nakoplješ revmatizem, navzameš ogljikovega plina, ki izpuhteva iz zemlje. »Napišite to, ker prenekateri mislijo, da je naše delo zdravju koristno,« so me v »jami« spomnile delavke. Ustavili smo se še pri neki napravi. Gre za izvlakac zamaškov. Nova zamisel! Skoraj brez »lomov« ti z mačkom povlečejo zamaške iz steklenic, ki jih potem vnovič koristno uporabljajo. Poslužujejo, se tudi zamaškov, ki jih pridobivajo iz tulcev steklenic. Lani so prištedili podjetju 80 tisoč zamaškov, torej težke tisočake. Kmalu bodo celo brusači stekla. Okrog nove stavbe-brusilnice leži blizu 30 tisoč steklenici ki čakajo na popravilo. Samo tulci so malo odkrhnjeni. Zbrusili jih bodo in steklenice so spet pripravljene za promet. To je nova pridobitev — 12dinarski prihranek pri steklenici... Že danes lahko govorimo o »manjšem«, bazenu zdravilne vode, ki se pretaka po skrivnih zemeljskih rovih. Obrat v Boračevem ima veliko prihodnost. Snujejo pomembne načrte, za razširitev in modernizacijo obratnih prostorov in naprav. Že zdaj se pripravljajo. S svojo storilnostjo v proizvodnji dokazujejo, da bodo zvesti uresničevalci vseh bodočih uspehov. Obrat Slatina Radenci — Etikiranje steklenic V Mariboru bodo v kratkem času začeli'graditi nov kolodvor. Potniški kolodvor je bil med vojno skoraj popolnoma porušen in so ga bili le za silo popravili. Osebje je delalo v zelo tesnih in temnih prostorih. Nov kolodvor bo imel okrog 50 prostorov in bo najmodernejši, v Sloveniji. V Ptuju pa že gradijo nov železniški most. ki bo 280 metrov dolg. Tudi most v Ptuju je bil med vojno porušen. Most Ima 10 opornikov, ki so že dograjeni. Sedaj postavljajo montažni oder. Železno konstrukcijo je izdelala tovarna „Crveni krst" blizu Niša. Katja Špurova: PRVI MAJ Nastala je noč, svetla od požarov, glasna od vzbuhov in prasketanja ognjev — poslednja aprilska noč. Na črno tlakovano cesto so v peterostopih prihajale jetnice. Stopale so skozi ozka taboriščna vrata, kjer je bila na visokih stebrih pribita velika deska s svarilnim napisom: »Visoka napetost — smrtno nevarno«. Ob vratih sta dve jetnici delili margarino in kruh, paznice pa so v onemoglem srdu kričale nad vrsto dveh tisoče v jetnic svojo staro pesem: »Verfluchte Bande!... In der Reihe bleiben — haben sie nicht gehört?« Ta »Verfluchte Bande« se je naposled v vsej svoji dolžini postrojila na cesti vzdolž taboriščne električne žice in obstopili so jo s puškami oboroženi vojaki. Zamolklo so doneli vzbuhi z obližnjega letališča. Vzbuhom je sledilo močnejše prasketanje ognja ih svetleje so proti nebu švignili plameni. Jetnice so drhtečih src prisluškovale — gorele so Heinklove hale. tiste mrzle železobetonske hale, v katerih so prebile nekatere leto, druge po dve, tri in več let Zdaj so jih Nemci sami zažigali, preden jih bodo morali prepustiti zmagujočemu nasprotniku. Nizko nad njimi se je prelestno v žarkem sijaju zvezd bočilo nebo in zrak je dehtel po prebujajoči se pomladi — in po požarih. Grozotno je legala nad vesoljno Nemčijo noč — poslednja aprilska noč. Taborišče se je nahajalo za majhnim obmorskim mestecem Barthom na Pomorjanskem. Nekje v bližini je mrzlo dihalo Baltijsko morje in veter, večni gost teh nepriljudnih krajev, je nenehoma žvižgal in piskal, zdaj smejoč se kakor norec, zdaj tuleč kakor ranjena zver. Jetnice so v napetem pričakovanju stale na cesti. Že sredi popoldneva so jih bili nagnali iz barak na dvorišče, pripravljene za odhod. Zdaj so stale tu uro, dve, z uborno prtljago v rokah: odejo, skledo in kruhom, paznice so divjale, vojaki so zdolgočaseno stopali mimo njih, poslednjega povelja za odhod pa niso izdali. Po cesti so še vedno drvela vozila in hiteli pešci. Vse, kar je bilo do tega dne tukaj v Heinkelwerke vključeno v nemški bojni stroj, je bežalo. Pošastno so izza žice s svojimi razbitimi okni strmele na često zdaj tihe in temne barake, odkoder so pred štirimi urami odvedli dva tisoč jetnikov. Povelje za odhod so izdali malo pred polnočjo. Številne paznice, oborožene s palicami in samokresi, so se zvrstile ob jetnicah, njim so se pridružili vojaki in vzdolž vse vrste je zadonel odrešujoči: »Ab!« Po cesti je zatopotalo dva tisoč parov lesenih cokel. Vrsta se je hitro premikala mimo taboriščne žice. Tam, kjer je prostorno taborišče prenehalo, sta bili čez cesto spuščeni dve zapornici in poleg je stala straža. Zdaj so zapornici dvignili in sprevod je krenil na desno, kjer je tekla široko tlakovana cesta proti severu. Ob cesti se je vila vrsta dreves, v mraku je bilo videti le njihove nejasne obrise. Onkraj ceste so ležala polja, zavita v temo. Jetnicam so oči vročično zrle v temo, v zvezdnato nebo, v drevje ob cesti. Bilo je kakor v pravljici! Prostor brez žice, polja, neskončno, z milijoni zvezd posuto nebo — bilo jim je, kakor da se breztelesne dvigajo do samih zvezd, kakor da s prostorom, rastočim pred njimi, rastejo tudi same! Niso bile še svobodne, a že ni bilo pred njimi več žice, že so z gotovostjo vedele, da svoboda prihaja... Povorko jetnic je prehitevala reka bežečih. Te poslednje aprilske noči je bila vsa, cesta med Barthom in Rostokom živa reka beguncev, hitečih dalje na sever, v negotovo rešitev. Drvela so vozila vseh vrst, od najbolj razkošnih avtomobilov do škripajočih vozičkov, ki so jih vlekli utrujeni in prestrašeni ljudje. Drveli in piskali so tovorni avtomobili, natovorjeni s pohištvom, zaboji, živili, ljudmi, vmes so glasno zvonili kolesarji, ob robu ceste so počasi stopala kljuseta, kdo ve od kdaj že vprežena pred kmečke vozove, na katerih se je vozila družina z najpotrebnejšo opremo vred. Tu pa tam je sredi ceste obtičalo vozilo, ki se je bilo do kraja pokvarilo in druga so se mu glasno hupa je izogibala. Te noči se je dvignila vsa pokrajina, da bi ubežala ognjeni poplavi, razlivajoči se z vzhoda. Nebo je žarelo od požarov. Pošastno so v noč gorele tovarne in ozarjale pokrajino kakor velikanske baklje. Obakraj ceste pa so tihe in spokojne ležale njive. Včasih je šla povorka skozi vas, nemirno prisluškujočo nočnemu vrvežu na cesti. Tedaj so se v oknih zganile zavese, ljudje so stali za njimi in radovedno zrli na često, na hitro premikajočo se vrsto živih okostenjakov. Kam gremo? Kam nas vodijo? To vprašanje se je v vseh evropskih jezikih pretikalo po dolgi vrsti jetnic. »Kam? ... Kuda? ... ou allons nous?.... wo gehen wir?«. Odgovora ni bilo. Hoja jim je bila sprva prijetna, ker je prekinila mukotrpno stanje na istem mestu, polagoma pa je postajala utrujajoča še bolj kakor prej stanje. Cokle so do krvi ožulile noge, trakovi na njih so se potrgali in ob slehrnem koraku so padale z nog. Mnoge jetnice so jih odvrgle in si noge zavijale v raztrgane odeje, ali pa so hodile bose. Sicer skromna prtljaga je postajala težka. Jetnice so se ubupano spraševale: »Doklej?. Kdaj se bo vse to končalo — in kakšen bo konec?« Kakor zlovešče vrane so vreščale nad njimi paznice: »Weiter!... Schneller weiter gehen!...« Na koncu dolge vrste so hodile jetnice z revirja, tiste, ki so jih bili pred odhodom dvignili z bolniških postelj, mnoge z visoko vročino in do kraja izčrpane. Večina teh ni mogla hoditi in določili so nekaj krepkejših jetnic, da so jih nosile. Tu se je v nočnem mraku z nepopisno tragičnostjo razvijala borba med življenjem in smrtjo. Murska Sobota, 1. maja 1951 »LJUDSKI GLAS« Stran 3 Nekje na robu gozda se je kolona korakajočih zadevala ob truplo, iztegnjeno čez cesto. Bilo je odeto v jetniško obleko, v mraku se je na cesti svetlikal obraz, strahotno podoben mrtvaški lobanji. Sleherna jetnic je ob pogledu nanj bolestno zastokala. Kakor po brzojavni žici je šlo pojasnilo po vrsti: »Omagal je, pa so ga ubili... Poljak (v majhnem trikotniku na njegovi obleki so nekatere prebrale črko P)... eden tistih, ki so jih pred štirimi urami vodili tod... tudi dva tisoč... « Mrtvec je bil strahoten opomin omagujočim: Ne zaostajati! Ne omagati in zaostajati, da te ne ubijejo, ko je morda le še nekaj ur do svobode! Nekje sredi gozda so izdali povelje: »Četrt ure počitka!« Tisti trenutek je vseh dva tisoč jetnic popadalo v obcestni jarek. Počitek je bil dan predvsem zato, da bi jetnice opravile svojo telesno potrebo. Hkrati z opravljanjem te so zobje lakotno zagrizli v poslednji kos taboriščnega kruha. Četrturni počitek je trajal komaj pet minut, ko se je že razleglo novo povelje: »Weiter gehen!... aber scbnell!« Teh pet minut počitka jetnicam ni prineslo olajšanja. Vsled dolgotrajnega korakanja so se sklepi na nogah vneli mnnoge jetnice niti vstati niso več mogle. Apatično so obsedele na rasni trati, dokler jih niso krepkejše tovarišice šiloma zavlekle na često, ali pa so jih spravile na noge paznice z udarci in podivjanim kričanjem. Poslej je mnogim pomenil sleherni korak bolečino, ki je ostra kot britev rezala do mozga v kosteh. Noge so klecale, jetnic se je polaščal obup. Neslišno so padale na cesto in niso imele več moči, da bi vstale. Toda za sleherno omagujočo so se iztegnile krepkejše roke, da bi sotrpinko obvarovale najhujšega. Noč je pomalem ugašala. Nebo na vzhodu je rahlo zažarelo. Nad rosnimi polji se je jela dvigati bledikasta megla. Ko se je do kraja zjasnilo, so jetnice za majhen trenutek pozabile na smrtno utrujenost — pred njimi se je razprostiralo polje, ozelenele setve, svetlikajoče se v jutranji rosi — in jet- nicam je bilo kakor slepcu, ki je nenadoma izpregledal! Ozelenelo polje, in prav zdajle je vzhajajoči sonce razlilo preko njega svoj zlati sij — vstajal je dan prvega maja! Prvi maj!... |prekrasen dan prvega maja... nezlomljivega upanja v zmago! V daljavi se je zasvetlikal zvonik cerkve. Tam je ležalo mesto, zdaj pa se je povorka vlekla skozi vasico, mimo kmečkih hiš, stoječih sredi cvetočega drevja. Zamaknjene so zrle jetnice v rosne cvetove jablan, rahlo rožnate ali nežno bele. Vse to je še vedno na svetu... lepota pomladi . življenje ... Toda nastajajoči dan je razkrival to, kar je bila prizanesljivo skrivala noč. V obcestnem jarku so tičali razbiti avtomobili, kupi odej, ki so jih bili odvrgli jetniki, vojaške čelade, deli polomljenih voz, napihnjena trupla konj. Možgani niso zamogli dojemati vsega, kar se je razgrinjalo pred očmi. Iz tisočerih posameznosti so čutila dojemala le nekatere. Neizbrisno se jim je vtisnila v spomin podoba jetnika; ogrnjenega v jetniško odejo, segajočo mu do petá, čepečega ob cesti v jarku, drgetajočega od mraza in izčrpanosti. Strahotno je bilo pogledati v njegove steklenele oči, ozirajoče se v mimoidoče s poslednjo nemo prošnjo: dajte mi, kruha! Jetnice so skrivaj spuščale na tla poslednje koščke kruha, in korenja, ki so ga bile pred odhodom ukradle v kuhinji. Jetnik se je plazil po tleh in jih pobiral. Zanj se ni nihče več menil. Dva jetnika, skrita za razbitim avtomobilom, sta lakotno glodala velik rumen koren, oprezno pogledujoč iz skrivališča, da ju ne bi opazili vojaki. To so bili prvi živi sledovi za povorko jetnikov. Približali so se mestu. Pred mestom je bilo na veliki deski napisano njegovo ime: Damgarten. Zvrstile so. se prve predmestne hiše. Med hišami so po dolgi ulici zamolklo zatopotale leseni coklje. Ljudje so se ustavljali in radovedno zrli v čuden sprevod. Odpirala so se okna in v njih so se prikazovali smejoči se obrazi žensk in otrok. Jetnice so dvignile glave, preklele so bolečine in šiloma vzravnale razbolela telesa. Strahotno se je v tem prvomajskem dnevu v dva tisočerih srcih razplamtelo sovraštvo! Tem najbednejšim bitjem je to jutro ozarjal obraze ponos zmagovalcev! Toda njihove moči so bile do kraja izčrpane. Tolažile so se z upanjem, da bo tu v mestu konec poti, zdaj pa je bilo videti, da bodo morale še hoditi — hoditi morda dotlej, dokler ne bo poslednja njih obležala na cesti ... Tam, kjer se je mesto končalo, se je med zadnjimi hišami in železniško progo razprostiral majhen trg. Preden so jetnice prišle do trga, so jih ustavili. Sprva niso razpoznavale, kakšna množica valovi na trgu, videle so le nekakšno migetanje barv, ljudi in reči. Hipoma pa so jasno, videle: svetloprogaste obleke trg je poln jetnikov tistih dva tisoč! Jetnike, ki so verjetno tukaj počivali, so pravkar naganjali dalje. Mnogi: niso mogli več hoditi in pazniki so napeljali nanje samokrese, bili so jih s puškami po hrbtih, dokler se niso zrušili na često in tam obležali — mimo njih pa je ravnodušno drvela množica beguncev! Strahotno so se po majhnem trgu razlegali kriki paznikov. Jetnice so zapirale oči, da ne bi videle, kako še pod udarci s. puškami okostenela telesa ruši j a na tla in se preko njih zgrinjajo strašni, brezkončni peterostopi živih okostnjakov. Ko se je vrsta jetnikov jela mukoma vleči dalje po cesti, tedaj se je povorka jetnic pomaknila na trg in tam so ukazali počitek. Prekrasno je bilo jutro, ki je ta dan vstajalo nad Damgartenom! Svetlo in drhteče, za hišami ozeleneli sadovnjaki! Na železniškem tiru so v nepreglednih vrstah stali na pol prevrnjeni in razbiti železniški vozovi. Železniški promet je bil prekinjen, tračnice razdejane. (Konec sledi.) Okrajni komite KPS M. Sobota, Ljutomer, Radgona in Dolnja Lendava izreka vsem osnovnim, krajevnim in tovarniškim partijskim« organizacijam k prazniku delovnega ljudstva 1. maju priznanje k doseženim uspehom, želi nadaljnjih zmag pri uresničitvi plana in utrditvi miru. Ivanič — 13-kratni udarnik državnega posestva v Kapeli »Ali grem prav, rad bi obiskal Ivajniča!« sem nagovoril nepoznanega starca, srečajoč ga na Kocjanovem hribčku. Začudeno, me je pogledal, vzel pipo in vprašal: »Vaneka iščete? Vidite, tam doli je njegova bajtica.« Poslovil sem se od nepoznanega starčka in se spustil navzdol po skopanih goricah proti pobeljeni skromni hišici. Je bil Ivanič, možakar, ki se bliža petdesetim križem. Malo upognjen od dolgih let garanja in trpljenja, je vodil svojo družinico. Za njim je šla starejša ženica, komaj je prestavljala utrujene noge. Začeli smo s pogovorom. Prisluhnite! Bilo je nekako pred osemnajstimi meseci. Jesenski čas jih je hudo prehiteval, delavcev je bilo malo. Naš znanec Vanek, je ponoči na postelji premišljeval, tuhtal in delal skrivne načrte. Ni hotel dopustiti, da bi ostale gorice neizkopane. Nekega jutra je korajžno stopil med ljudi v desetini in jim kar naravnost povedal. »Pohiteti moramo. Poglejte zelene gorice!« Rečeno storjeno. Že prvi dan so zrušili norme. Povzpeli, so se do 20, celo do 30 nad črto. Nikdar niso rekli, da tekmujejo. Kaj bi govorili ko pa je treba hiteti. Uprava jim je sporočila, da naj pridejo na sindikalni sestanek. Res svečan je bil njihov pogovor na sindikalnem sestanku. Prvič so razglasili udarnike. Med njimi je sedel naš Vanek, nasmejanega lica in zelo razpoložen, saj je prvič v življenju to, doživel. Spet so se tolkli s hektari goric. Brigadir jih je bil vesel. Prišel je med nje, jih bodril: »Danes ste za 30 odst. čez normo,« a drugič jim je naznanil presenetljive številke 50, 70, 80... 100! Ali je to mogoče? Sosedni desetarji jim niso verjeli. Prišli so k njim, premerili prekopane gorice, pregledali do trsnih korenin; da li jih Ivaničevi niso posekali? Navsezadnje so jim morali, priznati, da so daleč pred njimi . Potekli so tedni in meseci. Pri vsakem opravilu v goricah so bili »Vanekovi« prvi. Opravili so na svojem, nato pa krenili v sosede, k bližnjim desetiinam, ki so počasneje lezle do norme. Delo jim je šlo izpod rok kot nama- zano. Ivanič je 12-kratni udarnik, njegova žena Frančiška 6-kratna udarnica, hčerki Štefka 6-kratna in Pepca trikratna udarnica. Najstarejša je 50-letna mamica Frančiška. Ona se spbminja 6 gospodarjev, ki jim je nekdaj služila. Malo je v Sloveniji Ivaniču podobnih kmetijskih delavcev, tolikokratnih udarnikov. S takšnimi ljudmi je moči zmagovati, je bilo lani mogoče pridelati 31 hl žlahtne kapljice na hektar vinogradov: Ali nima Ivaničeva »udarna« družina, nemalo zaslug da je kolektiv prišel do velikega priznanja, prehodne zastavice in denarne nagrade? Da! Precejšen je njen delež, velik prispevek k skupnim uspehom. Prvi maj, njihov praznik je blizu. Spet se bodo zbrali delavci kapelskega državnega posestva, proslavljali, bodo pomladanske zmage, segli v roke Ivaničevim. ljudem, jim iskreno, čestitali: »Pozdravljeni med nami naši vnovič razglašeni udarniki.« Ivanič 13-kratni udarnik in njegova žena 6-kratna udarnica Hčerki Štefanija 6-kratna udarnica in Jožefa 3-kratna udarnica delavci proti svoji rodni hiši. Na čelu Med kuharicami ljutomerske menze Pred dvema letoma so v Ljutomeru odprli delavsko-uslužbensko menzo. Zapuščeni prostori bivše Zavratnikove gostilne nišo bili nič kaj mikavni. Morali so jih preurediti in približati potrebam kulturne ustanove. Ničesar niso našli v starih prostorih. S težavo so nabavljali krožnike, lonce in ostali kuhinjski pribor. Dnevno jih je obiskalo po 80 gostov, kateri so kljub težavam odhajali zadovljni s postrežbo. Kolektiv je iznajdljivo iskal pridelke na podeželju, s katerimi je izboljšal kalorično vrednost kuhanih jedil. Precej jim je pripomogla 6 ha obsegajoča ekonomija. Skrbno so obdelovali sleherni košček zemlje, ki je bogato obrodila. Kuharice so dobivale z gred zelenjavo, Sočivje in povrtnino. Opustili so trg z visokimi cenami. Zdaj redijo na ekonomiji tri krave, ki dajejo obilo mleka. Odkod okusne pečenke, zrezki in mesnata jedila? Prav gotovo bi manjkala na mizi, če ne bi bilo v hlevih 23 rejenih svinj. Mnogo lažje se je izogniti krizi pri mesu. Zadrgnejo vrat prašičku in že diši po zaželenih pečenkah. Okusno pripravljena jedila, solidna postrežba, vljuden odnos uslužbencev do abonentov, vse te lepe lastnosti kolektiva so privabljale ljudi, da so pričeli v večjem številu zahajati v menzo. V njej se hranijo družine, ki so bile navajene domačega ognjišča... Po abonentov mesečno dvigne jedilne bloke, mnogi pa se gostijo le pri kosilu. Ko nam prinese Milica vrsto okusno pripravljenih jedil: juho z rezanci, pe- čenko, pražen krompir, solato, morda palačinke z belo kavo, smo veseli dobrot, ki kmalu izginejo v naših želodcih. Ali sploh pomislimo na pridne kuharice, ki nam s trudom vse to pripravijo? One pa res ne poznajo osemurnega delovnega časa. Še po 12. uri se ponavadi sučejo okoli štedilnika. Vesele so, če ustrežejo svojim gostom. Morda bo kdo rekel, da jih je preveč? Tudi tega ni moči trditi, saj odpade na 23 abonentov ena kuharica. Seveda ne gre brez manjših napak. Te se z lahkoto umikajo skupnim uspehom male družine. Pa kaj bi jih sami hvalili! Poglejmo v pritožno knjigo, ki je pravzaprav zgrešila svoj namen. V njej so zabeležene mnoge vrstice, ki govorijo v prid kolektiva. Tuji gosti se zelo čudijo stalnim abonentom, ki večkrat ne zaužijejo serviranih jedil. Neka Ljubljančana sta to opazila in zapisala: »Zdi se nama zelo čudno, ko sva dne 22. maja 1949 opazila mnogo abonentov, ki so pustili večerjo (rezance, solato in krompir) nedotaknjeno, kljub temu, da je bilo okusno pripravljeno.« Kaj pravi novinar France Mele iz Ljubljane? »Koliko menz v Sloveniji je, ki bi lačnim »kljunom« tako ustregle, kot ljutomerska?« Železničarski tednik Gurelj Jože pa govori se takole oj postrežbi: »Dolžnost mi je, da izrazim celokupnemu kolektivu priznanje za odlično hrano, točno postrežbo, in vljudno obnašanje uslužbencev.« Približno tako bi porekla večina gostov, ki se menzi hranijo. Ali ni naš mali kolektiv posnemanja vreden. V Ljutomeru bodo odprli novo kegljišče Lanske jeseni je pri ljutomerskih kegljačih dozorela misel, da zgradijo svoje lastno kegljišče. Okrajni ljudski odbor jih je uslišal in se zavzel za novogradnjo. Z delom so začeli pred poslopjem sedanje restavracije »Triglav«, prav na mestu, kjer je stalo staro kegljišče. Mestna gostinska podjetja so prevzela« stroške, ki ne bodo skromni: Blizu pol milijona dinarjev 'bo stalo poslopje, ki ga sedaj dogotavljajo. Kegljišče je grajeno po mednarodnih predpisih in je sodobno opremljeno z inventarjem. Omenjeni športni objekt je važna pridobitev za Ljutomerčane in njihove kegljače, ki slovijo po svojih tekmovalnih zmagah iz časov bivše Jugoslavije. Novoustanovljeni kegljaški klub je pomlajen z novimi člani in šteje 60 ljubiteljev te športne panoge. Na praznik Osvobodilne fronte bo slovesna otvoritev novega kegljišča, ki ga lahko štejemo med najmodernejše objekte te vrste v Sloveniji. Tega dne bo prvo tekmovanje s kroglami, za katere bodo prijeli poleg domačinov tudi: Mariborčani in Ptujčani. Ljutomerski kegljači si obetajo mnogo uspehov. Bližnja bodočnost bo, pokazala, ali bodo uspeli in se približali nekdanjemu slovesu. Ničvreden oče je hotel umoriti svojo hčerko Vrbnjak Janez iz Moravec ni poznal očetovskih dolžnosti do svoje hčerke Nežke. Zanemarjal je njeno vzgojo in-jo prepustil usodi. Nežko so vzeli v varstvo sosednji ljudje, pri katerih je zrasla v brhko dekle. Kot 22-letna ženska je živela v ljubezenskem razmerju z domačim fantom. Njen oče Janez ji je hotel, preprečiti, da bi stopila v zakonsko zvezo. Prišlo je do medsebojnih prepirov, ki so se žalostno končali Med prepirom na stanovanju Nežkinih skrbnikov, je oče Janez potegnil samokres in ustrelil svojo hčerko, ki še je zadeta v prsi zgrudila na tla. Po končanem dejanju je poskušal izvršiti. samomor. Prerezal si je vrat pod goltancem in krvne žile na levi roki, iz katerih je močno krvavel. Službujoči zdravnik je ugotovil, da bo težko ostal pri življenju. Hčerko Nežko so takoj prepeljali v bolnišnico. Njeno bolezensko stanje je kritično, ker ji je morilec pognal krogljo tik za srcem. Zločinsko dejanje Vrbnjaka obsojajo vsi pošteni ljudje. Vzroki dejanja so v zastarelih nazorih Vrbnjaka kot očeta, ki je hotel odločati koga naj bi poročila njegova hčerka. Ker ji ni uspel vsiliti svoje volje, je poskusil z umorom. Na njegovem domu so našli večje vsote denarja, ki ga je Vrbnjak priskoparil. Sklepajo, da je branil hčerkino ženitev zaradi tega, ker ji ni bil pripravljen odstopiti denarja za svatbo. -r- OD TEDNA - DO TEDNA Po svetu Vojna v Koreji že dalje časa pričakovana kitajska in severokorejska ofenziva se je pričela v preteklem tednu. Močne kitajske in severokorejske armade, ki jih cenijo na 250.000 mož, so v srditih napadih prebile na sredini in na zahodnem delu utrjene postojanke Združenih narodov. Ameriške ter druge edinice so se silnemu pritisku umaknile na nove postojanke, ki so pripravljene 40 do 50 km južno od sedanjih položajev. Ogroženo je tudi južnokorejsko glavno mesto Seul. Glavno cesto, ki veže Seul s Cunčonom, so. Kitajci žc presekali. Amerikansko zračno brodovje prizadeva prodirajočim kitajskim silam velike izgube. Poročajo, da so imeli do sedaj Kitajci nad 35.000 zgub, ki so jih povzročili ameriški bombniki. Ameriški general Eisenhower, ki je bil imenovan za vrhovnega, poveljnika oboroženih sil, Atlantskega pakta, je prispel z letalom iz Pariza v Videm v severni Italiji. Udeležil se bo manevrov italijanskih enot, ki se bodo priključile oboroženim silam Atlantskega pakta. V Španiji se stavka delavstva širi, čeprav so fašistične oblasti zagrozile, da bodo delavce, ki se ne vrnejo na delo, odpustile. Največ delavcev stavka v severnem industrijskem predelu Španije v mestih Bilbaou in San Sebastijanu. Stavkovno gibanje pa se širi tudi v drugih mestih. Trygve Lie, generalni tajnik Združenih narodov, ki je pred kratkim obiskal tudi Beograd ter se nato podal na bližnijl Vzhod, se je v preteklem tednu mudil dva dni v Ankari, glavnem mestu Turčije. Dr. Aleš Bebler, stalni jugoslovanski delegat pri OZN in v Varnostnem svetu, je bil izvoljen za predsednika pododbora za kolektivne ukrepe OZN. Pododbor sestavljalo delegati petih držav. Konferenca štirih v Parizu, ki traja že nad osebi tednov, še ni sprejela nobenih sklepov. Sovjetski zastopnik Gromiko je imel v preteklem tednu govor ki je trajal nad tri ure in je bil le propagandnega značaja. Češkoslovaški trgovinski zastopnik v Karachiju v Pakistana. Kozak., je bil pozvan od svoje vlade, da se takoj vrne domov v Prago. Kozak pa noče v domovino in je s svojo ženo in dvema otrokoma „izginil" iz svojega stanovanja ,takoj po prejemu poziva. Največji človek na svetu je Avstralec Ted Ewans, ki meri v višino nič manj kot 2.80 m. Star je šele 26 let ter še vedno raste. V zadnjih osmih mesecih je zrastel za 12 cm. V bližini španske obale je zadela tovorna ladja „Janko" na mino in se potopila. Plula je pod zastavo države Paname v Srednji Ameriki. Po imenu sodeč smatrajo, da je bila last jugoslovanskih izseljencev. General MacArthur, bivši poveljnik na Koreji, je prispel v Ameriško, kjer mu sedaj ponujajo sijajne službe. Po ameriški ustavi ima pravico do stalnega urada v vojnem ministrstvu z mesečno plačo 18.000 dolarjev, kjer mu pa ni treba ničesar delati. Neko ameriško društvo mu ponuja milijon dolarjev za vrsto predavanj. končen N. A. N. mu tudi ponuja milijon dolarjev za objavo svojih spominov. Neka družba mu plača 108.000 dolarjev letne plače, če sprejme mesto predsednika. Filmsko podjetje iz Hollywooda mu ponuja 3000 dolarjev tedensko, če bi igral v filmu „Kvadratna igla" vlogo generala. Neka repu- organizacija iz Soiux City pa mu da za eno samo samo predavanje 10.000 dolarjev. Po domovini Naše ribiške strokovnjake so povabili v Izrael, ker so znani širom sveta kot spretni ribiči na odprtem morju. Izrael je zaprosil vlado LR Hrvatske, naj posije nekaj ribiških strokovnjakov v Izrael, da bi , tam izvežbali domače ribiče za lov z mrežami. Ministrstvo je prošnji ugodilo ter odposlalo skupino strokovnjakov v Izrael, kjer bodo ostali pol leta ali pa dalje. Tri nove prekooceanske ladje gradijo na Reki. Imenovale se bodo Avala, Dinara in Romanija. Imele bodo po 4200 ton nosilnosti. dolge bodo po 117 m. široke pa 15 m. 15 do 17 posebnih vlakov z živili odhaja vsak dan z Reke. Živila prihajajo iz Amerike. Promet v reški luki ]e takšen kot še nikoli. Uprava pristanišča in delavski kolektiv moralo napeti vse sile, da gre delo hitro izpod rok. Pa tudi železniška uprava ima skrbi preko glave za reden odvoz. Preko redkega pristanišča in dalje železnico bo tekom tega meseca šlo okrog 200.000 ton blaga. Zavodu za rentgenske in radijske aparate v Nišu je uspelo izdelati prve elektronke za radijske aparate. To so prve elektronke, ki so bile izdelane ne samo v Jugoslaviji temveč sploh na Balkanu. Proizvodnja se bo še izpopolnila in bomo v najkrajšem času serijsko izdelovali elektronke za opremo domačih radijskih aparatov „Kosmati" in Tesla". Redni letalski promet med Jugoslavijo in Grčijo se bo pričel 21. t. m., ko bo prvo grško potniško letalo odletelo iz Aten preko Soluna in Skoplja v Beograd, kjer bo imelo zveze z zahodnimi državami. Iz Beograda pa bo naše prvo letalo odle-telo 24. t. m. v Atene, kjer bo zveza s Carigrado, Kairom in Tel Avivom. Tito, ki se je zaradi žolčnih kamnov moral podvreči operaciji, se že počuti prav dobro ter že hodi. Operacijo so izvedli dr. Božidar Lavrič. dr. Bogdan Brecelj, profesor dr, Igor Tavčar Srbija bo letos dobila 500 novih zdravnikov. 500 medicincev bo letos končalo svoje študije. eno leto, bodo ; razmeščeni po raznih večjih bolnicah, nato pa bodo obvezno šli za dve leti na teren. 40.000 sadik južnega sadja je prispelo iz Italije v črnogorsko pristanišče Bar. Večina sadik pomaranč, limon in mandarin je namenjena obmorskim krajem Črne gore. 35.000 jih bodo posadili na državnem posestvih, ostalo pa bodo vzeli privatni kmetovalci. Tovarna aluminija v Strnišču dobi 300 vagonov novih tovarniških naprav in strojev. Nove naprave in stroji prihajajo iz Zapadne Nemčije. V nekaj dneh bodo stroji prišli, pričelo, se bo z montažo in dela bo dovolj na vseh koncih in krajih. 16 velikih zveznih podjetij v Sloveniji je prešlo v republiško pristojnost. So to velika podjetja, in sicer: Tovarna avtomobilov v Mariboru (TAM). Litostroj v Ljubljani, tovarna kovinskih konstrukcij Franc Leskošek v Mariboru, Nafta v Dolnji Lendavi, Železarne v Jesenicah, v Guštanju in v Štorah, rudnik svinca v Mežici, Impol v Slov. Bistrici. Tovarna glinice in aluminija v Strnišču ter Hidromontaža v Mariboru. Tovarna čevljev „Triglav" v Tržiču, je pripravila za letošnje leto 38 novih modelov. Osem modelov je za moško obutev, 26 za žensko in 4 za otroško obutev. Novi modeli so izdelani v raznih barvah iz najboljših vrst usnja. Šest združenj trgovskih podjetij za prosti odkup bo ustanovljeno v Sloveniji, in sicer v Ljubljani, v Mariboru, Celju, Gorici, Murski Soboti in Novem mestu. Novo tovarno porcelana gradimo v Makedoniji. Prvi del tovarne bo začel obratovati sredi prihodnjega leta, v začetku leta 1953 pa bodo že obratovali vsi oddelki. Tovarna bo izdelovala porcelan za široko potrošnjo. Letno bo izdelala 2,600.000 globokih, 1,300.000 plitvih krožnikov, 100.000 skled za solato itd. Mestni kino v Murski Soboti predvaja od 1. do 3. maja, ameriški film: »Gentlemen Jim«. od 4. do 6. maja, italijanski film: »Pod rimskim soncem«, in od 8. do 10. maja, ameriški film: »Državljan Kane«. Službo iščejo. Trije avtomehaničarji iščejo službo v mehaničarski stroki. Nastop takoj, tudi izven okraja M. Sobota. Ponudbe na upravo »Ljudski glas«. Razveljavljam osebno izkaznico izdano od Pov. za. not. zadeve M. Sobota pod serijo štev. 30506 na ime Kozic Helena, Murska So- bota. S posebnim vlakom iz M. Sobote v Zagreb, Novi Sad. in v Beograd! Ta tridnevni izlet bo 12. maja. Organizira ga Putnik-Maribor. Cena tridnevni vožnji je 1500 dinarjev. Informacije daje in prijave sprejema Žag a r Vinko, mlinsko podjetje M. Sobota ali pa poslovalnica Putni-Maribor. Pogoji so zelo ugodni, zato ne zamudite ugodne prilike. AVTO-MOTO DRUŠVO MARIBOR priredi dne 6. maja ob 14. uri v Mariboru VELIKO TOMBOLO s 30 glavnimi dobitki (motorno kolo, spalnica, kuhinja itd.) in nad 1000 manjšimi dobitki. Cena tombolski kartici din 25.— [ Na tombolo bodo vozili trije posebni vlaki iz smeri: Murska Sobota, odhod ob 6. uri, vožnja v obe smeri din 73.—; Guštanj, odhod ob 7. uri, vožnja v obe smeri din 60.—; Celje, odhod ob 10. uri, vožnja v obe smeri din 80.—. Izkoristite ugodno priliko in poslužite se posebnih vlakov za obisk tombole in ogled našega turističnega mesta Maribora! PRIPRAVLJALNI ODBOR Mestna vinarija v Murski Soboti prodaja po zmernih cenah vse vrste sadik-povrtnin OPOZARJAMO BRALCE, ki nam pošiljajo dopise v objavo, da nepodpisanih dopisov in brez naslovov dopisnika ne objavljamo. Taki dopisi romajo kratkomalo v koš. Uredništvo Dopisujte v »LJUDSKI GLAS«! Stran 7 »LJUDSKI G L A S« Murska Sobota, 1. maja 1951 ŽIVEL 1. MAJ DAN SOLIDARNOSTI DELAVSKEGA RAZREDA DELOVNI KOLEKTIVI ČESTITAJO VSEMU LJUDSTVU Mizarski mojster PRELOG TOMAŽ Boreče 40, p. Križevci VSA MIZARSKA DELA IZVRŠUJEM TOČNO IN SOLIDNO! Okrajno A V TO PR E VOZNI ŠTVO Murska Sobota RAZVIJAMO ŠTEDNJO NA VSEH PODROČJIH. MLINSKO PODJETJE Murska Sobota Za večjo produktivnost dela, za hitrejšo zgraditev SO Cl AL IZ MA! ‘ Okrajna obrtna zbornica Murska Sobota Živel delavski razred Jugoslavije, pr v ob or e c v graditvi socializma! OKRAJNI MAGAZIN GORNJA RADGONA S POSLOVALNICAMI VSAK PRIŠTEDEN DINAR — PRISPEVEK K SOCIALISTIČNI GRADITVl! Okrajni obrtni servis Murska Sobota ZA VEČJO PRODUKTIVNOST DELA, ZA HITREJŠO IZGRADITEV SOCIALIZMA! «OBUTEV» podružnica MURSKA SOBOTA Borimo se za razvijanje ustvarjalnih sil in sposobnosti delavskeg a razreda! VINARSKA ZADRUGA LJUTOMER Pravilno nagrajevanje zadružnikov, krepitev kmečkih delovnih zadrug POTROŠNIŠKA ZADRUGA M. SOBOTA TELEFON UPRAVE ST. 29 Nudi potrošnikom iz svojih prodajaln MANUFAKTURE, GALANTERIJE-ŽELEZNINE. ŠPECERIJE vse vrste industrijskih proizvodov, kakor ostalega blaga po garantiranih in prostih cenah. VELIKA IZBIRA, HITRA POSTREŽBA! MESTNA KOMUNAL N A PO D J ETJA MURSKA SOBOTA BODIMO BUDNI proti vsem, ki poskušajo ovirati graditev socializma v n a ši državi! Okrajno podjetje za odkup živine in živalskih proizvodov MURSKA SOBOTA S PODRUŽNICAMI: ŠALOVCI, PROSENJAKOVCI, CANKOVA ODKUPUJE: meso, mleko, jajca, perutnino in divjačino po vezanih in prostih cenah. MESTNA OBRTNO STORITVENA PODJETJA MURSKA SOBOTA UPRAVA Z OBRATI Radio in finomehanična delavnica, Elektroinstalacija, Mehanična delavnica, Krojaštvo in šiviljstvo, Vrvarna, Urarstvo, Mizarstvo, Kolarstvo, Čevljarstvo, Sedlarstvo, Pleskarstvo in brivnica. — Borimo se za boljšo organizacijo proizvodnje, za pravilnejše izkoriščanje delovne sile. Okrajna zveza kmetijskih zadrug MURSKA SOBOTA S SVOJIMI POSLOVALNICAMI V OBMOČJU OKRAJA. RAZVIJAMO SOCIALISTIČNO TEKMOVANJE NA VASI — BORIMO SE ZA VIŠJI DONOS POLJEDELJSKIH KULTUR OKRAJNI PREMOGOVNIKI LJUTOMER TELEFON 1, INTERNA 7 NUDIJO V PRO STI PRODAJI prvovrsten črni premog — kg din 1.60 franko skladišče premogovnika Presika pri Ljutomeru. Dostop k skladišču je možen z vsemi prevoznimi sredstvi ob vsakem vremenu. Pismena in telefonska naročila za Vagonske pošiljke nasloviti na SVET ZA LOKALNO INDUSTRIJO PRI OLO LJUTOMER. Skladišča so odprta od 7. do 16. ure. — Pohitite z naročili dokler traja zaloga. Borimo se za večje izkoriščanje prirodnih bogatstev naše dežele! Obiščite RAZ STA V O ki jo prireja od 27. aprila do 13. maja 1951 Okrajni odbor OF v Murski Soboti v čast 10. obletnice OF Razstava prikazuje razvoj lokalne industrije in obrti po osvoboditvi v prostorih osn. šole (bivše gimnazije). Opozarjamo obiskovalce drugih okrajev, da sl priskrbe posebna dovoljenja za obmejni pas. — Za jedila in pijačo preskrbljeno. PRIPRAVLJALNI ODBOR Okrajni magazin Ljutomer preskrbuje preko svojih poslovalnic delovnega človeka z vsemi potrebščinami. Ima stalno na zalogi: deske, cement in opeko po dnevnih cenah. Hitra in dobra postrežba v zadovoljstvo potrošnika. Ponosni smo, da imamo Partijo, ki se ne boji nobenih težav! S LIK E Vse vrste luksuzne fotografije in povečave! Razvijanje filmov itd., kopiranje in povečanje ter izdelovanje vseh fotoamaterskih del po želji izvršuje HOZYAN I. Štefan FOTOPODJETJE, ORMOŽ Stranke sprejemamo vsak torek, četrtek in soboto od 2 do 17. ure popoldne in vsako nedeljo od 6. do 11. ure pred poldne lokalu v Ormožu; vsako nedeljo od 13. do 17. ure popoldne v lokala v Središču. Po naročilu fotografiramo novoporočence in temu slično ob vsakem času in kraju! Ureja in odgovarja uredniški odbor — Naslov uredništva in uprave »Ljuski glas« Murska -Sobota, Trg Zmage — Čekovni račun: Narodna banka Murska Sobota štev. 641-903-322 Naročnina: Celoletna 130 din, polletna 65 din, — Tiska Mariborska tiskarna