STERI JE KOLAR STR. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 15. septembra 2005 • Leto XV, št. 24, cena: 50 Ft Gorenji Senik, 10. in 11. september SVETEK FOLKLORISTOV IN GASILCOV »Vsakšo drejvo nüca krepke korenje, če ščé živo ostati, vsakši narod nüca svojo kulturo, svojo tradicijo, če ščé preživeti.« S tejmi rečami je začno svoj pozdrav gospaud Vojko Stopar, predstavnik Jav­nega sklada za kulturne dejav­nosti R Slovenije na Gorenjom Seniki, gde je folklorna skupi­na svetila 20. jubilej delovanja. Svetka so se udeležili velepos­lanik R Slovenije v Budimpešti Andrej Gerenčer, predsednik komisije za manjšine pri župa­nijski skupščini Antal Nagy, nekdanešnji svetovalec vlade za manjšine Geza Bačič tö. Kak se je začnila folklorna de­javnost na Gorenjom Seniki, je tapovedala Klara Fodor, sek­retarka Zveze Slovencev na Madžarskem. Pred kakšnimi 25. lejtami je na šauli začnila delati mlašeča folklorna sku­pina, stero je vodila pa včila leranca Margita Mayer. Tej mlajši, gda so vöostali s šau­le, so tak brodili, ka do tadale plesali, dapa vidli so, ka sami nedo mogli. Zatok so ziskali človeka v vesi, steri bi njim leko pomago, Lojzeka Han­žeka, steri je prejkvzejo njino vodstvo. Dapa brezi pomauči strokovnjakov iz Slovenije je tö nej šlau. Gorenjesenička folklorna skupina dosti leko zahvali gospaudi Mirku Ra­movšu, steri je dojzamerko porabske plese pa je te mlade navčiu, kak so indasvejta ple­sali njini dejdeki pa babice. Ranč tak se morajo zahvaliti mentorom Mariji Rituper, Va­leriji Žalig pa Jelki Pšajd. Go­renjeseničko folklorno skupi­no gordrži Zveza Slovencev na Madžarskem. Predsednik Zveze Jože Hirnök je vözdig­no, ka vse tisto, ka vidimo na odri, gda folklora zapleše, je samo končni rezultat. Največ lidi pa si ranč ne brodi, kelko dela, švica, kelko prob se skri­va za tejm. Za tau »nevidno« delo se je folkloristom zahvalo Javni sklad za kulturne dejavnosti z »Maroltovimi značkami« za 5-, 10- in 15-letno delo. Častno Maroltovo značko sta dobi­la Lojzek Hanžek, steri je 17 Na oblejtnici gorenjeseničke lejt vodo skupino, pa Andraž folklore so gorastaupili fol­Sukič, steri je pred trejmi leti kloristi iz Destrnika, mlašeča prejkvzeu njegvo delo. folklora z Gorenjoga Senika, hrvaška folklora iz Tótszent­mártona in ljudski godci iz Černelavec. En den prva so pa šator pa športno igrišče napunili ga­silci iz Porabja, Slovenije, Hr­vaške in Avstrije. Na prvi den vaški dnevov so blagoslovili gasilska avtona, stera je go­renjeseničko gasilsko društvo dobilo iz Slovenije. Prvoga so njim dali za dar gasilci iz Doliča pri Šenflorjanu na Do­lenjskom, drugoga so pa za simbolično cejno dobili od ga­silcov iz Višnje Gore v občini Ivančna Gorica. Navzoče je pozdravo do­manji župan Martin Ropoš, steri je predsednik gasilsko­ga društva tö. Med gosti je pozdravo generalnoga kon­zula R Slovenije v Monoštri Marka Sotlarja pa predsed­nika Gasilske zveze Slovenije Ernesta Eöryja. Kak je pravo, njino društvo ma zdaj 30 čle­nov, največ gasilcov v vesi je bilau v šestdeseti lejtaj. Pred­sednik GZS Ernest Eöry je vözdigno, ka je trno važno, ka si gasilci iz sosednji rosa­gov pomagajo, vej je pa vse več takšni nesreč, katastrof, gda si sausedge morajo skau­čiti na pomauč. Slovenski gasilci poseba radi pomagajo društvam v Porabji. Tau ka­žeta dva gasilska avtona tö, stera je blagoslovo domanji župnik Ferenc Merkli. M. Sukič 2 NI RES, DA LE NEMO OPAZUJEMO… (Prispevek k vprašanju dvojezičnega pouka) Z velikim pričakovanjem gle-ve maternega jezika z jezikom kovni pogoji so torej v precejš-na univerzi oziroma visokih sposobna za življenje. Zaradi damo v jezikovno prihodnost večinskega naroda ne le v nji meri zagotovljeni, lahko bi šolah doseči na primer blizu dejanske uresničitve kon-Porabja ob njegovem prvem javnem življenju, temveč tudi celo rekli, da so idealni. Niso 134 točk. To pomeni, da dijak, struktivne izjave predsednika in najtežjem koraku, ki bo v družinskem okolju. Materni pa idealni gospopdarski po-ki je v dveh zadnjih letih, ko mora manjšina zahtevati, po vsej verjetnosti premaknil jezik današnjih učencev ni več goji, ki bi lahko ustavili mi-se zbirajo točke v srednji šoli, da vlada določi minimalni jezikovni pouk z mrtve točke identičen z maternim jezikom gracijo, s tem da bi zagotovili iz vseh predmetov dobil odlič-numerus clausus za spre­in si ga bomo za to verjetno staršev. Zaenkrat nam še ni privlačna delovna mesta za no oceno in je naredil razen jem narodnostnih kandita­lahko zapisali v zgodovino treba govoriti o popolni izgubi tukajšnje prebivalstvo, tudi za tega še iz enega jezika držav-tov na univerze. To naj bi bil narodnostnega šolstva. Obe-manjšinskega jezika, le-ta se izobraženstvo. To ni naloga ni izpit na srednji stopnji, na tak okvir, ki ga kandidati več­nem pa moram priznati, da nahaja le v stanju agonije. V učiteljev, temveč naloga poli-nekatere smeri kljub temu ne inskega naroda ne bi smeli za­sem tako med proučevanjem Porabju je dominanten jezik tikov, v prvi vrsti porabskih bo sprejet, kajti omenjeno šte-polniti niti v primeru, če ne bi posameznih vprašanj metodi-madžarski, porabsko narečje politikov in politikov iz Slove-vilo točk bi lahko dosegel le bilo z narodnostnega ozemlja ke pouka slovenskega jezika, je v glavnem sekundarni jezik, nije, ki bi od madžarske vlade z dvema jezikovnima izpito-dovolj interesentov. Če bi bilo ki pridejo v poštev pri Porab-knjižna slovenščina, ki se jo morali zahtevati posebne ma. Kako bi lahko govorili o zagotovljeno določeno število skih Slovencih, kakor tudi otroci učijo večinoma le v šoli, pravice, na primer davčne pariteti priložnosti v primeru študijskih mest za pripadnike med proučevanjem morebit-je tisti jezik, ki povezuje Slo-olajšave za tiste podjetni-učenca dvojezičnega pouka narodnostnih manjšin, bi le-ti ne dolgoročne učinkovitosti vence, da se med sabo lahko ke, ki bi bili pripravljeni na narodnostnem ozemlju, če po lažji poti lahko kandidirali dvojezičnega pouka ugotovi-sporazumejo, da ne bi bili pri-investirati svoj kapital na nimamo dvojezične gimnazi-za študijsko mesto na željeni la, da je to eno najbolj zaplete-siljeni uporabljati v te namene narodnostnem območju. je? Bilingvistični učenec se bo univerzi in se jim ne bi bilo nih vprašanj, s katerimi sem nemškega jezika, kot so ga Dokler samo govorimo o tem, moral v srednji šoli pomeriti potrebno spuščati v neenako se kot profesor tujih jezikov uporabljali letos baje nekateri se situacija znatno ne bo spre-v vsebinskem znanju -v ne-tekmovanje. Nepopolno zna­srečevala na teoretičnem pod-udeleženci likovne kolonije v menila, potrebni so konkretni enakem »razmerju sil« - z eno-nje kakšnega jezika namreč ročju jezikovnega pouka. Monoštru. To jezikovno stanje ukrepi. jezičnimi učenci, kar že opo-ne pomeni, da kandidat ni Upoštevajoč profil in obseg je le odraz načina življenja ce-Drugo dejstvo je, da starši ne reka izjavi predsednika! Če ni sposoben za najvišji študij. Če našega časopisa se moram lotne narodnostne skupnosti pošiljajo radi svojih otrok v dovolj učencev, je razumljivo, bodo ta vrata odprta, se bodo omejiti le na težiščne naloge, v Porabju, o kateri -žal -mo-dvojezične šole, kajti ne vidijo da ne morejo obstajati dvoje-tako starši kakor tudi otroci ki jih moramo rešiti ne le med ramo ugotoviti, da v današnji perspektiv, ki bi bile povezane zične gimnazije, ne more biti potegovali za dvojezični pouk, poukom, temveč tudi poveza-obliki, v svojem sedanjem z znanjem slovenskega jezika. vseh vrst strokovnih srednjih kajti le-ta res ne bo slepa ulica, no s poukom in tudi na osta-stanju, ni sposobna za življe-V principu učenje slovenščine šol v vseh jezikih narodnosti, in videli bodo konec predora. lih področjih, ki predstavljajo nje. Potrebna je reanimacija in učenje v slovenščini ni sle-ki živijo na Madžarskem. Po Te možnosti bodo najbolj mo­tiste okoliščine, brez katerih jezika, reanimacija gospodar-pa ulica, toda ta problem ni do mojem presojanju bi pa mo-tivirale tako dijake kakor tudi tudi najbolj idealno sodelo-skega življenja in reanimacija konca premišljen, ni do konca rali v vsakem večjem mestu, učitelje za pouk »sekundarne vanje med starši, učenci in slovenskega izobraženstva. izpeljan. Pri dvojezičnem po-kjer živijo Slovenci, v eni iz-materinščine«, motivacija pa učitelji ne prinese zaželjenega Brez svojega izobraženstva uku, razen slovnice, slovenski med srednjih šol zagotoviti je - kakor vsak ve - najvažnejši uspeha. Tvegam celo dom-namreč noben narod ni spo-jezik ni cilj, ni le cilj učenja, - po želji - tečaje za izpopolnje-dejavnik pri učenju jezikov. nevo, da sta pri uspešnosti soben za življenje. temveč tudi sredstvo pridobi-vanje znanja slovenskega je-Da bi se lahko uspešno borili poučevanja maternega jezika Kar se tiče vprašanja jezika, vanja znanja. Če učenec pri-zika na državne stroške. Uče-za svoje pravice, da bi funkcio­staršev in starih staršev na Porabje ni povsem nesloven-dobiva znanje v obeh jezikih, nec, ki prihaja z narodnostno narji na najvišjih odgovornih našem narodnostnem ozem-sko, kajti meji s Slovenijo, ka-mora svoj čas posvečati razen mešanega območja, ne bo vodilnih mestih tudi uslišali lju didaktika in metodika mor lahko vsak prosto potuje, usvajanju učne snovi tudi uče-mogel v neki zahtevni srednji naše probleme, bi bilo od­le sekundarni vprašanji, iz prebivalstvo lahko posluša nju dveh jezikov, kar naravno šoli držati koraka z učencem, ločilno važno, da bi narod­česar izhaja, da ne smemo v oddaje slovenskega radia in odvzema čas od vsebine po-ki se je učil v nekem večjem nostim pri nas zagotovili danih okoliščinah zvaliti od-televizije, lahko bere sloven-uka. Ministrski predsednik mestu v enojezični šoli in je zastopstvo v parlamentu. V govornosti zgolj na učitelje ske časopise, med njimi tudi Ferenc Gyurcsány je v svojem povrh tega obiskoval še celo današnjem sistemu, ko večin­in učence ter na morebitno naš tednik, lahko se udeležuje govoru ob začetku novega šol-vrsto krožkov in privatnih ur. ski narod nima interesa, da bi izgubo narodne zavesti. To je prireditev, ki so dvojezične, na skega leta poudaril, da »mora Sodeč po izjavi predsednika, podpiral poslanstvo manjšin, le vrh ledene gore. narodnostnem območju delu-postati izobraževanje bolj pra-bi morali tudi naši kandida-ki bi se v parlamentu borili Prvo in najvažnejše vprašanje je lektor in svetovalec za pouk vično, da ne bo determiniralo ti z narodnostnega ozemlja za svoje dodatne pravice, le-te je število učencev slovenske-slovenskega jezika, v šoli se usode otroka to, kje je rojen, imeti možnost za študij tudi dejansko nimajo možnosti, da ga porekla, ki žal postopoma učenci lahko učijo slovenski v kakšni družini oziroma v v najbolj popularnih strokah, si pridobijo tisto minimalno pojema. To je delno posledica jezik, učitelji se lahko udele-kakšni vasi.« To je le teorija. kajti drugače ne bomo imeli število glasov, ki je potrebno migracije, delno posledica žujejo seminarjev, tako doma Praksa pa je, da mora absol-lastnega izobraženstva na za parlamentarni status. splošnega upadanja števila kakor v Sloveniji, za učence vent srednje šole za pristop vseh področjih, brez njega pa rojstev in dinamične zamenja-prirejajo razne tabore... Jezi-k najbolj privlačnim strokam narodnostna skupnost ne bo Suzana Guoth Porabje, 15. septembra 2005 3 Prijatelji Radia Maribor v Porabju Slovenski daum je ške na­gnauk nikdar telko Slovencov nej ziskalo gora iz matičnoga rosaga kak 3. septembra, gda so prišli na obisk prijatelji drüštva Radia Maribor. Avto­bus za avtobusom, lidge pa kak pridne včele. S Karčinom Holecom sva čakala goste kak predstavnika Zveze pa sva samo z bejlim gledala. Sveti križ! Ja, drügo je vedeti, ka nas gora zišče kaulek 400- 500 lüdi, pa drügo je videti. Ka pa, gda je do mene staupi­la ena vodička izmed devetih s tejm, ka za programa njim pa nidimo v dvej vöraj. Aumanca me je začnila polejvati, vla­ske pa zdigavati prauti neba. Vejdla sam, ka so varaške ljudske pevke zaprošene za spejvat šest pesmi. Depa tau je ške z domanjima gučoma vred samo kaplica v mordji. No, depa gda sam zaglednila Marijo Rituper, sam vejdla, ka nam je ona „prva pomauč”. Vej je pa že dostakrat za vöro programa dala s svojimi žena­mi, naj baujo tau števanovske ali varaške. No, vej me je dava­la s svojimi žmanimi vici, žen­ske pa karažno s svojimi lejpi­mi domanjimi pesmimi. Gda go je pa zagledno prejdjen (odgovorni urednik) Radia Maribor g. Anton Petelinšek, go je v tistom minuti zaproso, naj vodi cejli program. In ga je tak vodila, ka je na konci že skur kratek grato čas. S tejm, ka so goste s toplimim rečami prijazno pozdravili ge­neralni konzul R Slovenije v Monoštri Marko Sotlar, pred­sednik komisije Ivan Ajdnik pa prof. dr. Zinka Zorko, stera trno dobro pozna Porabje, je „ezermešter” porabske rejči. Lepau je po(h)valila general­ noga konzula, ka gdakoli pri­de s kakšno skupinov, furt ma čas za nji. Ka pa, gda je telko lidam nota pokazala, hvalila našoga mladoga porabskoga ljudskoga pisatela z najmenše vesi Andovci. Mislila sam, ka ma fotoaparat vözleti z rauk, vej je pa ranč na najvišeši stumbaj sliko lüstvo. Njagva rdeča srajca je prauti njagvi li­caj blejda bila! Dja sam pa od radosti skur v luft skakala! Vej je pa on naš Karči Holec! Steri se je gnauk s fotoaparatom, gnauk z novinami Porabje vr­tijo med lidami kak ringišpil. Po tistim pa ške film o Porabji tü on vrtijo. Name je pa fejs brigalo, kak leko vküper po­bere, prime stoj 450 lidi na iz­let pa ške kaj drügo tü, na koj sam dobila valas, odgovor od predsenika drüštva prijatelov radia Ivana Ajdnika. „Radio Maribor ima v okviru prijateljev radia organizirano komisijo za družabništvo in ta vodi program radijskih delav­nic znancev. Seveda v okviru teh radijskih delavnic znan­cev se zbirajo ljudje dobre volje in imamo oddajo vsak teden. Na leto večkrat pripra­vimo oddaje, ki so malo dalj­še, med drugimi aktivnostmi pa je tudi organizacijaizletov. In sicer so ti izleti naravna­ni tako, da članstvu nudijo medsebojno druženje, hkrati pa spoznavanje domače in širše okolice, v kateri živimo. Tako, da so bili ti izleti orga­nizirani že tudi preko meja Slovenije, proti jugu, na Hr­vaško in v Srbijo. Seveda pa se nam je zdelo primerno in pomembno, da gremo pogle­dat tudi naše Porabje. Kajti, to je del slovenskega ozemlja, ki je sicer administrativno v madžarski politični ureditvi, ampak tukaj živijo naši rojaki po jeziku in tako je turistična agencija Sonček pripravila izlet. Na ta izlet se je prijavilo za devet avtobusov ljudi. Je pa res, da smo tudi števila avto­busov z ozirom na logistiko malo omejili. Imeli smo na teh izletih že tudi dvajset in več avtobusov.” • Organiziranje telko lü­stva je velka briga, skrb. Kak se vam je tau dalo? „Društvo prijateljev radia je eno izmed društev, ki sploh nima svojega tekočega ra­čuna. To se pravi, vse delo je prostovoljno in verjetno je ravno prostovoljnost tista, ki angažira ljudi dobre volje, ki so pač pripravljeni nekaj storiti zase in tudi za druge. Udeleženci si sami plačajo vso udeležbo in agencija Son­ček pač poskrbi, da te zadeve tečejo po urniku.” • Kelko lejt organizirate, spravlate vküper taše izlete? „Radijska delavnica je giba­nje, ki vstopa v štirinajsto leto. Deseto obletnico smo malo širše praznovali. Naše gibanje se ne loteva samo teh vsakdanjih stvari, ampak tudi kulture, delno politike, ampak ne v tistem smislu, da bi se do česarkoli opredeljevali, pač pa da želimo iz vseh teh doga­janj, ki se dogajajo okrog nas, potegniti tisto dobro misel, ki ljudi oplemeniti in obogati.” • Zvöjn Maribora iz steri krajov so tej lidgé, steri leko poslöjšajo Radio Maribor? „Maribor je radio, ki se dejan­sko sliši na dobri tretjini sloven­skega ozemlja. To pomeni, da pokrivamo del Koroške, kom­pletno Štajersko s celjskim ob­močjem. Prak­tično do Trojan je radijski signal Maribora slišen. Moram reči, da imamo člane ra­dijske delavnice tudi s Savinjske doline. Ljudje se oglašajo res iz različnih krajev. Tako, da smo prav presenečeni. Nekateri se oglašajo živo v program, dru­gi nas v pisni obliki pohvalijo, včasih tudi kaj pogrešajo, kar je seveda prav. Kajti z upoš­tevanjem različnih stališč in mnenj se lahko obogati pro­gram radia.” • Ka za programa mate ta­dale za gnes? „Danes, ko smo se naužili kul­turnega programa, ki ste nam ga tako prisrčno pripravili na lokaciji Slovenskega doma, se počasi vračamo v smeri proti Lendavi, kjer si bomo popra­vili svoje zdravstveno stanje z obiskom zdravilnih točk pri Bukovniškem jezeru. Po­poldan bomo v Cerkvenjaku v Slovenskih goricah pri sv. Antonu imeli veliko radijsko delavnico znancev, ki bo tra­jala približno dve uri. In tako bomo dan prijetno zaključili in se zvečer vrnili v Maribor.” • Želimo vam srečno paut pa se lepau zavalimo, ka ste se spaumnili na nas v Porabju. „Tudi jaz bi se vam zahvalil in čestital vsem Slovencem, ki živijo v tem kraju, in so zmogli toliko poguma, toliko notranje kulture, da so ohra­nili svoj materni jezik. Kajti multikulturnost je velika dob­rina, ki jo lahko nek narod goji. Seveda pa, da ob tem ni­ste pozabili domačih korenin jezika svojih očetov in babic, je pa res hvale vredno.” Klara Fodor RADIO MONOŠTER UKV (FM) 106,6 Mhz Od pondejlka do sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo od 12. do 14. vöre. Porabje, 15. septembra 2005 4 Drnovšek sprejel poverilno pismo madžarskega veleposlanika Predsednik republike Janez Drnovšek je sprejel poverilno pismo novega madžarskega veleposlanika Józsefa Czukor­ja. Le-ta je predsedniku Dr­novšku prenesel želje novega madžarskega predsednika Lászla Sólyoma za nadaljeva­nje odličnih odnosov med dr­žavama in za čimprejšnje sre­čanje obeh predsednikov. Kot je še poudaril madžarski vele­poslanik Czukor, si madžarski predsednik Sólyom želi čim boljšega razvoja obeh manjšin, slovenske in madžarske, kar bo tudi prednostna naloga ve­leposlanika v času njegovega službovanja v Sloveniji. Po Drnovškovih besedah so bili odnosi z Madžarsko vedno dobri, in tudi sam je ocenil, da je za odnose med obema drža­vama dobrobit obeh manjšin izrednega pomena. Ob koncu pogovora je predsednik repub­like še povedal, da z veseljem sprejema pobudo madžarske­ga predsednika za srečanje. Sodišče oprostilo peterico obdolžencev v primeru Petek Po štirih letih in pol od napa­da na novinarja Večera Mira Petka in po več kot 15 mesecev dolgem sodnem procesu je pri­mer Petek dobil prvi epilog, ki je razočaral tožilstvo in večino javnosti. Oprostitev petih do­mnevnih napadalcev so njiho­vi zagovorniki pričakovali, saj so ves čas trdili, da tožilstvo ni predložilo nobenih neposred­nih materialnih dokazov. Tudi Petek, sedaj poslanec SDS, je pričakoval takšen razplet, v ostrem odzivu na sodbo pa je ocenil, da je bil izid sojenja znan vnaprej. Predsednik sodnega senata Branko Palatin naj bi po­stopek vodil tako, da je lahko na koncu sprejel oprostilno sodbo, sprejemal pa naj bi predvsem tiste dokazne predloge, ki so šli v koncept razsodbe. Feri Lainšček ZLATA IGLA Dugo se že nejsva srejčala. V tou časi si je prislüžo za eno velko zlato iglo v baršana. Ge pa kak ne vejm, pa tüdi ne pitam. Nej mi je v navadi. Pa tüdi iz najine skupne mladosti nama je ostalo samo tou, ka si pomajütneva pa se pozdraviva. »Kak pa ti kaj?« se je tou pout začüda stavo. »Kak?« sam skumigno. »Znaš, pa lepou mi je na tom svejti,« sam ma te pravo po resnici. »Lepou?!« se je čüdivo. »Tou pa človek gnesden bole rejdko čüje.« »No, ja,« sam malo popüsto. »Ka pa vejm, samo bila bi laž, če bi pravo, ka mi je nej dobro…« »Vi’š, vi’š,« si je zgučo. »Ge sam pa mislo,« se je vgrizno. »Znaš, ništerni den sam poslüšo po radiji pesnika, ka je meu nekšo velko obletnico, pa se mi je srmak tak zasmilo…« mi je probo raztumačiti. »Pravo je, té velki pesnik, šteroga gvüšno poznaš, ka je petdeset lejt bijo na mukaj pa ka je strašno trpo, gda je vküpklau tiste svoje verzuške…« »Mogoče, ka je trpo,« sam zmigno. »Samo, kakšo ma tou zdaj vezo?« sam ga nej razmo, ka ščé povedati. »Vej pa ti si tüdi nikši pesnik,« mi je pojasno. »Včasik rejsan napišem tüdi kakšo pesem,« sam ma priznao. »Samo, pri meni je tou na veselge. Lažo bi ti, če bi pravo, ka se pri toum deli mantram…« »Vi’š, vi’š,« si je pa zgučo. »Ge sam pa mislo,« se je pošlato po bradi. »Znaš, poslüšo sam tüdi enoga pesnika po radiji, šteri je pravo, ka je že tresti knijg napiso, pa šče itak mora živeti od socialne pomoči. Tou je pa žalostno, geli bar, ka človek ne more živeti od svojoga dela. Država bi za takšne lidi mogla kaj več napraviti…« »Ka bi mogla napraviti?« sam se zdaj ge čüdivo. »Vej pa sam praviš, ka ma davle socialno pomouč?« sam ga stisno. »Znaš, pisanje pesmi je pač nej slüžba.« »Čakaj, čakaj!« je zdaj že čista z bejlim gledo. »Ka pa te tou sploj je?« »V mojom slučaji je tou čisti užitek,« sam ma pojasno. »Zatou me čisto nika ne briga, ka si o toum misli država pa od njej tüdi nika ne čakam.« »Vi’š, vi’š,« se je zdaj že škrabo za vüjami. »Ge sam pa mislo, ka ti tou delaš za preživetje, pa ka menje dobiš, kak ti pripada…« »Misliš na pejneze?« sam odmajno. »Kakšno gezerko ti že leko posoudim, če si glij v nevouli.« »Nej, nej, gé pa,« se je pošlatno po baršani. »Samo najgeri sam biu, kak je s tejn pri tebi,« si je popravo zlato iglo. »No, pa zbou­gom,« se je te naglo poslouvo. »Ne zameri mi, ka mam silo. Po­seu me čaka.« »Škoda, no,« sam skomigno. »Ge sam pa glij fraj, leko bi te po­zvau na piti.« No, siromak me je nej več ranč poslüšo. Žou mi je bilou, če si je te mogoče mislo, ka sam nej vpamet vzeu njegve velke zlate igle. Zdaj de si gvüšno mogo küpiti vekšo, štera de šče bole pi­kala v oči. Pisani klepeti (3) Kot smo že poročali, je od 8. do 18. avgusta v Slovenskem kulturnem in informativnem centru v Monoštru potekala 4. mednarodna likovna kolonija, na kateri so sodelovali li­kovni umetniki iz raznih držav. Pogovore z njimi o koloniji, Porabju in slikarstvu bomo objavljali v našem časopisu v naslednjih številkah. Dvojezični Panonec – Endre Göntér Endre Göntér je skupaj s Feri­jem Királyem bil tudi nekak­šen prevajalec med slovenski­mi umetniki iz zamejstva in madžarskimi slikarji. Bil je pa tudi duša druščine, zmeraj pripravljen na kakšen klepet, na kakšno šalo. Kolorit njego­vih slik, ki so nastale na kolo­ niji, je topel, to so rjavo-oranž­no-rdeče barve. Umetniki iz drugih koncev slovenskega etničnega prostora so nekako ugotavljali, da je to verjetno izraz panonske duše. Ko sem mu to omenila, se je rahlo na­smehnil in dejal: »Najbrž je tako. Ko grem na slikarsko kolonijo, prepuščam stvari tistemu vtisu, ki me takrat zavzame. In tudi letos se je to zgodilo. Že drugi dan smo šli na izlet v te slovenske vasi, in sem čutil to toplino. Tudi na sliki uporabljam simbol teh sedmih punktov, teh sedmih vasi. Ti ljudje so pravi ljudje, če se srečuješ z njimi, je toplo vzdušje. Šel sem k maši pa tudi v gostil­no. Ljudje so prijazni, bilo mi je lepo. Torej ne moreš drugače, ne moreš slikati s hladnimi barvami.« • Ali vplivajo soustvarjalci na koloniji na tebe, na tvoje sli­ke? Ali se veliko pogovarjate o slikah, tehnikah, nasploh o ustvarjanju? »Mislim, da je letošnje vzdušje perfektno. Normal- no je tudi to, da se v odmo­rih pogovarjaš o slikah. Po­navadi je tako, da tisti dan, ko se začenja delo, niti spat ne gremo, se čez polnoč po­govarjamo o ustvarjanju. Seveda ob kozarcu vina.« • Pozno jeseni se bo pripravi­la skupna razstava. »Seveda. Že zdaj pripravlja­mo in uokvirjamo slike. Sem pa slišal, da se za to razsta­vo zanima tudi ljubljanska galerija »Vodnikova doma­čija«. To je tudi prav. Zakaj ne bi prenesli slik tudi ne­kam drugam? Domačini naj vidijo slike, potem pa naj tudi svet vidi, kaj se do­gaja v krajih, ki jih do zdaj nismo preveč poznali, in so bili malo tabu tema.« M. Sukič Porabje, 15. septembra 2005 5 SLOVENEC, SRB, MADŽAR – ALI VSE TROJE? Pred nekaj meseci sem dobila elektronsko pošto, v kateri se je Tibor Horvat zanimal za knjigo Marije Kozar o Sloven­skem Porabju. V kratkem pis-mu je napisal tudi to, da sicer živi v Švici, je pa njegov oče doma iz Števanovcev, zato ga zanima vse, kar je povezano s Porabjem. Po nekaj pismih po elektronski pošti me je začelo prav zanimati, kdo je ta člo­vek, ki sicer piše v madžaršči­ni, ve precej o Porabju, se mu pa čuti, da govori (tudi) nek slovanski jezik. Zato sem bila prav vesela, ko je vprašal za program državnega srečanja Porabskih Slovencev. Prvo osebno srečanje z njim je bilo dan pred srečanjem, ko sta se s prijateljem oglasila v našem uredništvu. Hitro sem ugotovila, čeprav slovensko ne govori, me razume, odgo­varja mi pa v srbščini. »Moj oče je leta 1956 odšel iz Števanovcev v Švico, tam je srečal mojo mamo, ki je doma iz Srbije in je delala tam kot zdomka. Mama je na pol Madžarka, na pol Srbkinja. Rodil sem se v Švi­ci, toda kot otroka so me po­slali nazaj v Srbijo k babici. Tam sem živel do desetega leta starosti, tam sem končal prvi razred osnovne šole,« je pripovedoval Tibor. Tudi po tem, ko se je vrnil v Švico, je moral obiskovati t. i. jugos­lovansko osnovno šolo, kajti bil je jugoslovanski državljan. To je bila šola ob sredah po­poldne, ko so ostali otroci v švicarskih šolah imeli prosto, otroci zdomcev iz takratnih jugoslovanskih republik so pa imeli pouk jezika (Tibor je ob­iskoval srbohrvaški oddelek), zemljepisa, zgodovine in poli­tične ureditve Jugoslavije. »Oče mi je sicer kot otroku pripovedoval malo o Po­rabju, toda v družini je do­minirala mama. Pogovor v domačem krogu je potekal v madžarščini, porabščino sem slišal le, če smo bili v Števanovcih. To pa je bilo premalo, da bi se jo naučil, knjižno slovenščino bolje ra­zumem, narečja pa skoraj ne.« Tibor pravi, da so ga kot odraslega človeka začele zani­mati njegove porabske kore­nine. Po spremembi sistema se je tudi Porabje bolj odprlo, bolj živahno je postalo tudi kulturno življenje in tudi on sam je lažje prišel do informa­cij. Zelo bi ga veselilo, če bi o samem Porabju oziroma o Po­rabskih Slovencih več vedeli v svetu. Ko je iskal informacije o Porabju v nemškem ali an­gleškem jeziku, praktično ni nič našel. Zato sta s kolegom, Joëlom Gerberjem pripravila spletno stran o Slovencih na Madžarskem v angleščini in nemščini (www.vendvidek. atw.hu ). Tibor je končal ekonomijo in dela pri podjetju za razisko­vanje tržišča, Joël je študent zgodovine in tudi njega pri­vlači naša pokrajina, všeč so mu naše vasi, kajti kot pravi, v Švici takih ne najde. Oba dobro razumeta, kako deluje oziroma vpliva velika razlika med narečjem in slovenskim knjižnim jezikom, kajti tudi sama govorita staro nemšči­no, in kot pravita, razhajanje med visoko nemščino in švi­carskimi narečji je veliko. Tiborja zelo zanima, ali se druge, tretje generacije po­rabskih izseljencev v Ameri­ki, kjer je bil tudi na obisku, sploh zavedajo svojih kore­nin, ali vedo večinoma le to, da so njihovi predniki prišli iz Madžarske. Upa, da bo splet­na stran tem ljudem pomaga­la odkrivati lastne slovenske korenine, da se bodo mogoče potem tudi oni bolj povezali z rodno pokrajino svojih babic in dedkov. Tibor Horvat ima tri držav­ljanstva. Srbsko (prvotno je bil jugoslovanski državljan), po letu 90 si je poskrbel tudi za madžarsko državljanstvo, pred štirimi leti pa je dobil tudi švicarsko državljanstvo. To zadnje je sicer zelo težko dobiti, kajti o tem, ali bodo kakšnemu občanu dali dr­žavljanstvo, odloča lokalna skupnost, v kateri živi. V isti skupnosti mora bivati vsaj 12 let, le potem lahko zaprosi za državljanstvo. Tibor pravi, da je postopek pridobivanja državljanstva trajal pri njem štiri leta. Srečo je imel, kajti v vasici, v kateri se je naselil, ni bilo nobenega študenta, in to je pozitivno vplivalo na odločitev vaščanov. S tremi državljanstvi pa ni zmeraj enostavno. V času razpada Jugoslavije je bival prav v Sr­biji in kot državljan bi moral v vojsko. Ko ga je sorodnik opo­zoril na prisilno mobilizacijo, je sežgal jugoslovanski potni list in je s pomočjo madžar­skega zapustil državo. Sicer se pa tudi zdaj zelo rad vrača k sorodnikom v Vojvodino. Sicer ga nisem vprašala, kako bi se on sam opredelil, če bi ga nekdo vprašal, kaj je po rodu, Madžar, Srb ali Slovenec, zdi se mi pa, da je zdrava kombi­nacija vseh treh. M. Sukič Nov predsednik na čelu škofovske konference Novi predsednik madžarske ško­fovske konference je postal kardi­nal Péter Erdő, nadškof budimpe­štansko-esztergomske nadškofije. V tej funkciji je zamenjal nadškofa iz Egra Istvána Seregélya. Škofov­ska konferenca ima tudi novega podpredsednika, in sicer Lajosa Pápaija, škofa iz Győra, ki je za­menjal Nándorja Bosaka, škofa iz Debrecena. Škofovska konferenca se za esztergomskega nadškofa ni odločila le zaradi tradicije, tem­več tudi zaradi sposobnosti Pétra Erdő, ki ga je papež Janez Pavel II. pred leti imenoval za kardinala. Péter Erdő je znan tudi po svojem diplomatskem čutu, medtem ko imajo njegovega namestnika za bolj trdega pogajalca. Nadomestne volitve na Verici-Ritkarovcih 4. septembra so bile nadomest­ne volitve na Verici-Ritkarovcih, kajti vas je zaradi smrti ostala brez župana. V tej vasi živi 124 volilnih upravičencev, nado­mestnih volitev se je udeležilo 71 volivcev. Edini kandidat Andraš Dončec, sin pokojnega župana, je dobil 70 glasov. Őriszentpéter je dobil mestni rang Őriszentpéter, kot središče po­krajine Őrség, je 4. septembra dobil mestni rang. Čeprav ima sam kraj okrog 1300 pre­bivalcev, razpolaga z vsemi inštitucijami, ki so potrebne za opravljanje mestne funkci­je. Tudi proslava ob pridobitvi mestnega naziva se je začela z otvoritvijo nove pridobitve, in sicer reševalne postaje. Možnosti začasnega dela v Nemčiji Na podlagi madžarsko-nem­škega vladnega sporazuma se lahko vsako leto začasno za­posli v Nemčiji 2 tisoč začasnih madžarskih delavcev. Cilj tega sodelovanja je, da bi madžarski delavci razširili svoje strokovno in tudi jezikovno znanje. Porabje, 15. septembra 2005 6 NA NJIVI S ČEBELAROM, STERI JE KOLAR Za volo velkoga dežja je lüstvo že komaj čakalo, naj zemla malo gorposene pa naj leko vö na njivo dejo kromče brat. Vsakši silo ma, zato ka je v zemlej velka vla­ga pa krompičke začnejo gniliti. Zdaj, ka je dobro vrejmen, lüstvo je tak venej na njivi kak gda mravlé odijo na mrvlinjaki. Nej je tau ovak prejk meje na Gorič­kom tö nej. V Čöpanca na njivi sam se z ednim kolarom Iva­nom Pankerom pogučavo, šteri so se ranč kreda dejvali, ka do kromče kopali. • Letos je velka trava zrasla na njivi, nej? »Problema je tau, ka je tam tö zrasla, gde bi nej trbelo, kak tü, gde so krompirje.« • Ka zdaj delate? »Zdaj ranč travo kosim dola z njive, ka mo ležej vöspravlali krompirje.« • Nej je meko? »Vraga nej, če je telko dežja bilau, ka je ešče na brejgi voda stala.« • Gnes te že začnili kopati? »Nej, gnes ešče nej. Zdaj se ešče samo kreda dejvamo.« • Tau na okrajma že vö mate skopano, nej? »Žena je tam eden red vösko­pala, ka mo leža vöorali. Če bi nej meli tam vöskopano, te bi tam krompir traktor vküp­poklačo.« • Toča je bila tü pri vas? Zato ka vidim, ka je kukarč­no liske vse razčejsano. »Zdaj že vejn eden mejsec tau-ma. Redno je tazmlatila vse. V goricaj je petdvajsti procentov ta vdarilo. Po etom brejgi je najbola bila, zato ka je nikak tak z vötrom šla.« • Te kromče, ka tü mate, so za svoj tau ali za odajo tö? »Tau je samo za djesti pa za svinje, mi smo za odajo nej sadili. Vse vküp je ta zemla osamdvajsti arov velka. Če bi ta velka trava nej bila, te bi krompir naleki vöpobra­li, dapa etak je vrag. Zaman sam špricko, zato ka je te ranč süča bila pa je nika nej valalo. Tak ka zdaj se mantramo s tau travov.« • Zvün kromčov mate ešče kaj drügo tü posajeno? »Malo koruze pa zelenjave, zato ka divjačina vse nanikuj deja. Zaman mamo lovsko društvo. Najvekši kvar jelen pa divje svinje napravijo. Prvin tau nej bilau telko kak zdaj, ne vejm, kak vragi je tau.« • Mate kakšno maro doma? »Krave mam pa petdvajsti družin čebel.« • Vrejdno se je s čebelami spravlati? Zato, ka je pri nas s stauga sploj malo. »Tau je odvisno, kak je leto. Zdaj, tau leto, je dobro bilau za akacije. Petdvajsti družin je dalo tristau kil meda. Letos je kostanj bola slabi bijo.« • Kak leko razliko deja med medom? »Tau z očami leko vidi. Gda je konec medenja, te tisto moraš vövzeti. Akacijin je bola svej­keu, kostanji je bola kmičen. Med leko oda kakšno koli sor­to, samo nejma vejga baug cejne. Zvekšoga tau vse bola doma tazudavam. Eden nesé edno kilo, drugi dvej kile pa te tak pomalek se vse oda.« • Kelko meda nüca lüstvo? »Gnesden je tak, ka lüstvo bola küpi liter vina kak pa meda.« • S petdvajstimi družinami zato dosti dela mate, nej? »Največ dela je jeseni z njimi. Če nejmajo zavole jesti, te je polagati trbej, nej ka bi pozi­mi zginile. Notra je trbej povi­jati, nej ka bi zmrznile. Čebele so tak, ka je vsakši den moraš pogledniti, če je delo ali nej.« • Kak ste se vi za tau vzeli? »Dja sam se za inaša v Pet­rauvce odo včit, za kolara. Pa tam so bile čebele, tam sam daubo volau. Gda sam se pa oženo, mojo ženej oča so tö meli čebele pa te tak sam se dja tö začno ukvarjati z njimi. Zdaj že petdeset lejt, pa tau je meni vsigdar najlepši šport bijo. Mi zdaj tü mamo edno če­belarsko drüštvo z osemnajset člani. Na leto večkrat vküppri­demo pa se srečujemo.« • Nej so vas še včele vküpzo­škipale? »Včásin grzéjo, dapa ka ma vejš, tau moraš pozabiti. Najbo­le, gda kostanji cvetejo ali pred deždjom. Najbaukše, če človek tašuga reda nede skrak.« • Zdaj že vejm, kak ste če­belar gratali, dapa tau nej, kak ste gratali kolar? »Mali pojep sam bijo pa mi je oča tak pravo: „Vejš ka, kaule do furt nücali, tak ka če’š se za kolara vövčijo, delo ’š vsig­dar emo.” Vidiš, tau je pa zdaj že doli prišlo.« • Če bi trbelo, vedli bi ešče zdaj tö kaule naprajti? »Bi napravo, stauprocentov. Mam doma vsakše fele klum­peraja, ešče nauve potače tö. Tak ka če bi sila bila, bi na­pravo.« • Kelko časa trbej za edne kaule? »Če se ročno delajo, te mejsec dni.« VEČ SE NE MOREŠ NIN NEJ SKRITI Gde so pa tisti cajti, gda smo, če smo nej steli, ka bi nas stoj najšo, tak malo kama odišli. Istina, ka je tau tü nej dobro bilau takšoga ipa, če se je kakša nevola zgodila, pa so te človeka nin nej najšli tačas, ka nej naprej prišo. Gnesden je tak, ka nas eške v pekli najdejo. Sploj pa te, če tau malo stvar, stera se zove mobilni telefon, v žepki ali v taški mamo. Dosta vzrokov je, zakoj je ta stvar trnok asna, trnok do­bra. Vej pa človek leko iz prgišče cejli svejt zove ali pa svoje, če ma je kaj potrejbno ali se z njim kaj zgodi. Pa ranč tak njega leko zovejo. Nikša čüda je nej, če smo že – leko povejmo – vsi nikši živčni (idegesek). Če tau malo stvar ne zakapčimo vö, te v vsakšoj minuti leko čakamo, ka začne raščati, pa te se prkapamo, ga iščemo, gde je, pa sto vrag že pa nas zove pa ka ške. Med tejm pa leko, ka smo ranč na kakšoj prireditvi, djilejši ali pa nas ranč doktor vižgaliva… Gestejo lüdje, šteri v tom direkt uživajo. Tak mislijo, ka so oni od toga velki lüdje, njij vsakši zove, vse je njim potrejbno rejšiti. Nej dugo sam bila na ednom djilejši, tam je bio eden človek, šteromi je te telefon napona cingo, on je pa napona tavö lejto gučat. Nej se je spomno, ka bi telefon na tisti cajt leko vözakap­čno, vej je pa nej ministrski predsednik. Skauz je mauto delo sestanka, tak ka bi ga nistarni najraj za vüje spokali. Pa té človek je tak mislo, ka je on čeden, njega vsakši zove, on je važen človek. Samo, srmak, tau ne vej, ka se šika pa ka nej. Nej tak dugo, ka sam več kednov v špitalaj ležala pa sam vidla, ka vsakši betežnik ma te telefon. Med nami je bila edna 81 lejt stara ženska, tak je delala z mobilom kak eden majster. Mobilni telefon je dobra stvar. Samo ka ga lüdje tak nücamo, liki bi ga v vsakšoj minuti, v vsakšem situaciji potrejbni bili. Pa se te čüdivamo, ka nikšoga mira nejmamo. Nej se nam trbej čüdivati. Tau moderno možnost čednejše moremo nücati. Pa te de nas menje koštalo tü. Kelko pa kelkokrat človek vidi, ka s tejm telefonom klepečejo dugo-dugo pa se te čüdivajo, ka tau dosta košta. Pa smo te eške nej gučali od dece. Vsakši mali »čundraš« že ma mobilni telefon, pa ranč nej tak fali telefon. Fotografije delajo, se špilajo, telefonirajo pa stariše »doj potegnajo« za vse te ce­ringe. Tak mislim, ka bi tüj tü nikši red trbelo naredti. Te se pa taužimo, čüdivamo, ka je žmetno preživeti. Kolamo se, prejk mere delamo, naj bi vse leko plačali. Stoj zdaj leko tak misli, ka sam ge nevoščena komi ali sam pra­uto tehniki. Ge ranč tak mam mobilni telefon kak največ lidi, depa človek mora meti nikšo mero, kak, gda, kelko takšo stvar nüca. Samo tam pa te, gda druge lidi ne mauti. Irena Barber • S kašoga lesa se kaule ste se vönavčili? redijo? »Tri lejta se je trbelo včiti pa »Največ smo nücali djaseno-samo potistim sam grato ko­voga. Tau je takši bejli trdi lar. Še zdaj sam kolar, samo lejs. Tü sploj malo rasté s tau-več vragi nej trbej kaule,« se ga, zato ka tau rasté bola pri smejejo Ivan. »Moram titi de­vodaj. Drügi lejs, ka smo ešče lat,« pravijo, »zato ka me žena nücali pri kaulaj, je akacija, že nika špajsno gleda,« prime­zato ka je najbola trdi lejs pa jo kosau pa velkoga vdarijo z je najbola držo.« njauv po velki travi. • Kelko časa je trbelo, dočas K. Holec Porabje, 15. septembra 2005 7 Ime mi je Janina. Kelko sam stara, vam ne ovadim, ka se takšo deklin ne spitavle. Leko pa vam povejm, ka eške ojdim v šoulo. Dnevnik sam začala pisati zato, naj ne pozabim, ka se mi je zgodilo v dnevaj mojoga živlenja. Na, vej človek ne mora samo tak tapozabiti, ka se njemi je zgodilo. Dapa nigdar se ne vej. Dnevi mojoga živlenja so se začali pisati, pa je zato tou moj dnevnik, ka se v njem piše od moji dnevaj. TAKŠA SOBOTA ZA POCÜKATI Zgodbe o živalih – za 15. september Miki Roš IZ MOJOGA DNEVNIKA FRIDERIKOVE Dragi moj dnevnik, vörvli mi, takše sobote sam eške nej vi­dla, nej sprobala, pa nej doži­vela. Če me pitaš zakoj, ti brž vöovadim. Zazrankoma je eške nika nej vövidlo, ka bi tou bila kakšna vcejlak ovakšna sobota. Vse je bilou normalno. Nevoule v kopalnici z mojo vekšo sestro Zano, naš sneni pa manjasti ata, trno bistra mama, ge pa moj mali brat pa po svojoj staroj šegi. Na, vidiš, vcejlak normalno. Ranč sam si nej mogla broditi, ka bi kaj šlou ovak, kak ma šegou iti vsikšo soboto. Na, pa je dun vövdari­lo pri obedi. Brat Andi se je nika špilo s tistim malim glažekom, v ste­rom mamo sou. Odpejro pa zapejro ga je, dokeč ga je nej vzeu v roke naš ata. Po staroj šegi je bila za njega župa ne­slana. Škeu si je sipati malo soli, dapa nut v župo se njemi je sipala cejla sou. Tou pa zato, ka je Andi nej zadosta dobro doj zapro tisti šrajf z lüknja­mi. Sou je tak nut v župo pri­letejla, ka je špricnila v našo­ga ato pa ga polijala od brade pa do pojasa. Zrezanci so se njemi povejsili po gombaj od srakice, župa pa se njemi je cedila doj do tistoga mesta, na sterom dejo noge raznok. Najprva smo se debelo gleda­li, samo brat Andi je cejli rdeči gledo nikam pod sto. -S tejmi zrejzancami tak vövidiš kak kakši krispan, -se je za eden čas zglasila moja nika fudati skouz nous. Gda je nej mogo gratati kak čemera­sti bik, je škeu biti kak poleja­na mačka. Pa njemi je tou tö nej šlou nej od srca pa nej od tejla. Tak njemi je nej ostanilo nika drugo, kak ka se je začo smedjati vküper z nami. -Zdaj pa že tak vövidiš kak krispan, steri se trausi od smeja, -sam se zglasila eške ge, tak smo se eške bole smedjali. Té naš smej je trpo edno pet­najst minutov. Tak smo se dugo smedjali, ka je župa vcejlak mrzla gratala. -Vej pa, če zdaj tou župo po­gejm, vejn zmrznem. Tak je mrzla, - se je zglaso Andi. Tak smo znouva v smej včes­nili in se smedjali eške skur pou vöre. Kak bi se nej, vej je pa vsikši čas stoj kaj nouvoga pa smejšnoga kcuj pravo. -Zdaj pa že gnouk tiüma stoli, mlatimo po zraki z no­gami pa rokami, tetica Marti­na pa stogi med dverami. Vejn si je brodila, tejm se je vcejlak zmejšalo. -Ka bi nej! Mrla je, mrla je … si je kuman zdijavo naš ata. -Boug moj, vejdla sam! Mrla je, - se je začnila djouka­ti tetica Martina. -Rejsan je mrla, -je skou­zi smej kuman gučala naša mama. - Mrla je naša župa! Na, zdaj je smeja več nika nej moglo dola staviti. Rejsan smo že cükali od smeja. Teti­ca Martina nam je med dve­rami samo s prstom na čeli pokazala, ka se nam je vcej­lak zmajšalo in odišla tavö. Kak smo se eške kuman zdaj smedjali, če se človek sploj leko bole smedje. Smedjali smo se skur do ous­me večer, dokeč je nej ata nut PTICE Friderik II. Hohenstaufenski, sicilski kralj, je živel v prvi polovici 13. stoletja. Leta 1220, ko mu je bilo dvajset let, je postal nemški cesar. Še danes se govori o njem kot o pametnem in pogumnem vla­darju, zaščitniku umetnosti in znanosti. Friderik je bil tudi pes­nik in naravoslovec. Bil je morda prvi pravi zoolog in morda je prvi zared opazoval ptičje navade. Na podlagi opazovanj je na­pisal razpravo o pticah. Zabeležil je različne značilne podrob­nosti: na primer to, v kakšni drži ptice spijo in ali se hranijo na tleh ali v zraku. Kakor mnogi njegovi sodob­niki se je tudi Friderik veliko ukvarjal s soko­larstvom. Ravno ob sokolih se je začel zanimati za ptice sploh. S svojih raz­ličnih gradov v Apuliji, provinci v starem kralje­stvu Siciliji, je opazoval, kako se spomladi in jeseni selijo pti­ce selivke, in si to zapisoval. On je prvi odkril čudno navado kukavice, ki odlaga jajca v gnezda drugih ptic. bojte, ovak se pocükam v lačice, - se je škela koriti naša Zana, dapa zatoga volo smo se eške bole smedjali. Na drugo gesti je več niške nej brodo. Od smeja nas je tak bolelo črvou, ka je niške nej biu lačen. Na, za eden čas smo se li enjali smedjati. Cejli skuznati smo sedeli za stolom pa se trno zmantrani gledali. Mama si je skuze brisala eške po bradej pa niže doj po guti. V tejm je v künjo stoupila teti­ca Martina. Debelo nas je po­glednila, se prijala za glavou pa cejla nevoulasta pitala: -Boug moj, sto je mrou v na­šoj držini? Dragi moj dnevnik! Nej trbej dvakrat prajti, ka smo znouva smedjati. mama, že brž za tejm pa smo se začnili od cejloga srca Naš ata se je eške nej smedjau. tou namalaš pred svoje oči? Najprva je Mi štirge se za stolom meče­ p r o b o mo od smeja, škrablemo po spadnili v takšni smej, ka ga naš ram ne poumni. Si leko TIKEV BREZ PÖRKÖLTA Pripovejsti iz Muzeja Murska Sobota Martin Luter Kak se prejk mejnoga pre-dila, po iži smo Rovatini ovak »Eden, šteri tü nej daleč zida hoda pelam na Verici-Če-se pa pišem Ana Časar.« ram. Pri nas je dolapostavo pinci, nej daleč od meje • Kak je te leko vaša tetica prikaulico pa te v tauj spi. Sr­vidim, ka edna ženska stoji iz Andovec? mak nejma starišov pa zato ga na srejdi njive pa kaulivrat »Tak, ka se je moja mati sé v te mi mamo tak za svojga.« gleda. Leko, ka tau gleda, Čöpanca oženila. Nas je vse-• Pa tikev se je posrečilo kelko kvara je voda naprajla vküp devet mlajšov bilau.« vöodebrati? v krumpičaj ali divjačina, si • Kak je te v Andovci bi-»Ešče nej, vej potejm.« zmišlavam, pa stanem nej lau, gda ste tam slüžili? • Nede malo kesno že za daleč od nje. Že cejlak pau-»Pa dobro je bilau. Samo obed? lak pridem, dapa ona ešče tau, ka so ranč te prišli Rusi. »Zaka bi bilau kesno, vejpa itak kaulivrat gleda, kak če Mi smo mogli v štalo titi sta-tau de za vütro, nej za gnes.« bi kaj iskala. nüjet, ovi so se pa naselili v • Kak sküjate vi tikev? • Baug daj, vejn ste kaj zgi-ram. Kak so kaj zdaj Karbin »Pa kak? Zdaj naj ti tapo­bili, ka tak fejst nika iščete. Nani, mislim na hčer?« vejm? Lük dejam pražit, te »Vraga sam zgübila, samo • Oni so že mrli. čas tikev malo posolim pa tikev iščem.« »Meli so mlajše?« zribam. Potejm go malo vö­ • Cejla njiva je puno zožmikam. Ka? Tau do tikvi, kakšno pa te vi vse šteli, kak ge tikev iščete? küjam? Vejš ka, te no­»Tašo iščem, stera je vine sé v Slovenijo ne ešče meka.« smejš davati.« • Zaka trbej vam • Te novine samo pri meko tikev? nas štejo, nej se vam »Zato trbej meni meko trbej bojati, gučite tikev, ka mo za obed ti­ samo tadala. kev küjala. Odkec si pa »Na, te gda se je lük ti sé spadno, ka me tü spražo, te prpau notra spitavaš?« dejam. Malo taknjam • Dja sam iz Andovec. pa te nüt dejam tikvi, »Pa od stere družine?« na slejdnje pa te s sme­ • Zaman vam po­ tanov prtapem.« vejm, tak nete znali, • Gda si vö v talejr čiden sam. skladete, te zato malo »Tau nej gvüšno, ka mesa tü vcuj zagrabi­ nemo znala, zato ka je te, nej? moja tetica v Andovci bila pa • Tri, dvej hčeri pa enga »Kak misliš tau?« sam ge tam slüžila. Vsakšo sina, šteri je doma austo. • Tak ka malo pörkölta družino poznam, samo tiste Daleč kraj mate ižo od te vlejete gor na tikvi. nej, stere so se sledi preselile.« njive? »Ge nika nej. Samo kromče, • Pa sto je bila vaša tetica? »Tü nej daleč sam doma, pri cejle vcüjsküjem pa tiste djej­»Moja tetica so Klošin Nani karavli. Če ta gorgledaš na mo vcuj.« bili. Pri Karbini v Andovcaj brejg, vidiš strejo.« • Nej je méka njiva? sam slüžila, ranč te, gda so • Sami ste doma? »Vraga nej. Vejpa vidiš, ka Rusi notra prišli.« »Sama sam ostala. Edna hči tau je že grozno. Ne mo­ • Pri steri Karbini? je v Švici, edna na Gorenj-reš prejk njiv, zato ka se »Pri Srejdnji Karbini, zato ka skom oženjena, eden sin je pogrozneš. Ka ne zagnili so bili Vrnji pa Spaudnji.« mesar prodajalec v Soboti, od vode, tisto divjačina za­ • Vi se bola vöspoznata v drügi sin je pa mrau.« niči. Ka ma vejš, moramo Andovci kak dja, steri sam • Te ste vi zvekšoga vsig-trpeti. Tista tikev de vejn se tam naraudo. dar sami, nej? ranč dobra,« kažejo Ana »Pa vejš, gde si te ešče ti bijo, »Zvekšoga sam sama. isti-na edno pa kak müja v gda sam ge tam slüžila, ešče no, zdaj nej, zato ka eden, močniki, pomalek začnejo nin nej.« šteroga tak mamo za svojo-stapati v blati. • Gde ste se te vi naraudili? ga, tü stanüje.« »Ge sam se v Čöpanca narau-• Sto je pa te tau? K. Holec V Muzeji Murska Sobota pa sploj pri cejloj zgodovini kra­jine med Müro pa Rabo se ne moremo ogniti vsemi tistomi, ka se je zgodilo od tistoga časa, gda je Martin Luter na jesen 1517 na cerkvene dveri v Augsburgi gore za­biu svoji 95 tez (kopija toga pisanja je tö na stejni muzeja kcuj z Lutrovim kejpom, kak tou leko vidite na fofografiji). S tejm se je v Evropi začnila si nej vözborili svojo pravico vörvati po svojom srcej. Ob imeni Martina Lutera pa vsemi, ka je prineslo njego­vo včenje, trbej praviti nika od naši moderni časov. Brez njega in njegve cerkve bi se vejn eške gnesden vcejlak ovak brodilo. Vatikan vči: Mej mlajšov, kelko ti Boug da. Luter pravi: Mej telko mlaj­šov, kelko ji leko spraviš k krüji. Takšno mišlenje pa vse znoutraj krščanstva kazati nouva cerkev. Po tistom, gda se je krščanstvo začnilo talati na rimsko krščansko vöro pa na bizantinsko pravoslavno, se je zgoudilo drugo velko ta­lanje krščanstva. Za Martinom Lutrom se je začnilo obračati vse več lidi v indašnjoj Evropi. Papežova cerkev se je trousila do funda­menta, Lutra so razglasili za heretika, za krivovernoga. Dapa Martin Luter je eške kak vörvo v boga, samo je več nej mogo trpeti vse tisto, ka si je zmišlavala rimska cerkev, samo naj bole bogata bou. S tejm njegovim včenjom so k nam v našo krajino že malo po tistim, gda je na dveri za­biu svoje želenje, prišli prvi pridigari. Uni so včili, naj vsikši vören človek k sebi vzeme čisti evangelij. Zato se je pomalek začnila nouva cerkev zvati evangeličanska cerkev. Njena ideja se je brž prijala brezi kakše sile skur po cejloj Evropi, pa pri nas tö. Na, rimska vöra jo je škela vničiti z ognjom pa železom. Do­sta lejt so evangeličani trpeli vmarjanje in bojne, dokejč so ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1. p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062 Tisk: EUROTRADE PRINT d.o.o. Lendavska 1 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.