KIM Uvodnik 2 Intervju: Jaša Zlobec 5 Podmladki političnih strank 8 Slovenciza socialno državo 14 WC-ji na faksih 17 Novosti v študentskih domovih 18 Brezposelnost izobražencev 20 DomFDV vrača udarec 22 Študentske informacije 26 Anketa: delo preko ŠS 32 GimpelEck 33 Film 38 Glasba 40 Teater 41 Art 42 Spoti: -..-.. Poljska 44 Mormoni v Ljubljani 46 Enigmatika PRVOAPRILSKI VSAKDAN Vdeželi, kjer je prvi april način življenja, nategovanje pa najljubši nacionalni šport velikih in malih, je življenje vsaj pestro, če že ne lepo. Tribuna si je preveč prvoaprilskih šal privoščila že v prejšnji številki (v obliki tiskarskih škratov), tako da vam bomo tokrat (vsaj upajmo tako) prizanesli. Na žalost pa nam ne prizanašajo tisti, od katerih je odvisna naša usoda. Igrice v parlamentu in izven njega, strankarske predvolilne zdrahe in čudno »nenačelno« pak-tiranje dovčerajšnjih najhujših sovražnikov nas prepričujejo, da Krambergerjeva (poginula) opica, Grosove banane in Schwarzbartlove (ne)enakopravne ženske niso tisto najhujše, kar lahko doleti potrpežljivo in bogaboječe podalpsko ljudstvece. Če se veliki težko dogovarjajo, pa so vsaj naši kolegi študentje v nekaterih stvareh le uspeli. Subvencionirana preh-rana po zares ugodnih cenah dokazuje, da je študentska oblast lahko koristna, ko se začne zares ukvarjati z eksistenčnimi problemi svojih potencialnih volivcev. Če bi tako ravnali tudi »ta pravi« liderji, bi bilo bentenja in štrajkov manj. Da pa ima tudi študentski parlament svoje Grose in Schwarzbartle, je dokazala zadnja seja, o kateri si lahko več preberete v tej številki. Poleg tega smo več prostora namenili problematiki študentskih servisov, k tej aktualni temi pa se bomo vrnili tudi v naslednji številki, ko bomo obdelali nove vidike poslovanja teh organizacij, ki se obetajo s porajajočo se zakonodajo. Če se bodo uresničile napovedi, bo študentski organizaciji z novim načinom organiziranja pripadel (še) večji kos pogače. Bog in (še vedno) Peterle, daj, da bi se to res zgodilo! In upajmo, da bo v sprejeti proračun Študentske organizacije Univerze v Ljubljani res kapnil Še kak dodaten novec. Predvsem pa, da bo uporabljen tako, da bodo usta dežurnih dušebrižnikov ostala zaprta. Simon Bizjak TRIBUNA je glasilo Študentske organizacije Univerze v Ljubljani. • Tisk tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. • Naslov uredništva: Beethovnova 9,61000 Ljubljana, tel: (061)210-332; telefax: (061)222-618. V uredništvu dežuramo med 10. in 12. uro. • V.d. gla vnega urednika: Samo Amon. • V.d. odgovornega urednika: Simon Bizjak. • Lektorica: Julija Klančišar. • Cena: 70 SLT.. •Tribuna šteje med proizvode iz 13.točketarifneštevilke3,za ketereseplačujedavekodprometa proizvodovpostopnji5% #Naslednja številka izide20.aprila 1992 V uredništvu Tribune ali pri Tribuninih kolporterjih na fakultetah lahko študentje z indeksom kupijo Tribuno po ceni 35 SLT. INTERVJU: JAŠA LZLOBEC Foto: Tomi Drozg VBCDVEV RESNICISPLOH NI TRIBUNA: Večina Ijudi vas pozna kot poslanca in politika, manj pa je tistih, ki vedo, da se Jaša Zlobec ukvarja tudi s poezijo. Kakšen je torej odnos tned politiko in pesništvom? ZLOBEC: Politika daje človeku svojevrstno dnevno popularnost, ki pa je prav tako hitro pozabljena. Ne delam si niti najmanjših iluzij, da je politična »slava« kakorkoli pomembna, in mislim, da se pošteno moti vsak novopečeni politik, ki meni, da bo za vekomaj ostal zapisan v glavah in srcih Slovencev. Strez-nitev bo za marsikoga zelo bridka že ob novih parlamentarnih volitvah. Osebno teh problemov nimam, saj sem v politiko padel že pred dobrimi dvajsetimi leti - vse od študentskih let, ko sem bil v začetku sedem-desetih eden od voditeljev študentskega gibanja - in sem natančno izvedel, kaj je minljivost Jaša L. Zlobec, pesnik, poslanec LDS in nemogoči otrok prejšnjega in sedanjega političnega sistema, o politiki in poeziji, večini in manjšinah, Sloveniji in Jugoslaviji ter o slovenskem političnem živalskem vrtu. politične popularnosti. (Jaši Zlobcu so zaradi takratnih političnih aktiv-nosti za pet let odvzeli potni list; op. a.) Ni me še oplazila ta usodna priv-lačnost politične popularnosti in upam, da bo tako ostalo tudi v prihodnje. Upal pa bi si trditi, da je primerjanje pesniške dejavnosti -navsezadnje imam za sabo pet knjig poezije - s politično aktivnostjo precej neproduktiven posel. TRIBUNA: Leta 1971 ste bili urednik Tribune. Kakšni odnosi so vladali v ured- ništvu in v takratni študentski or-ganizaciji? ZLOBEC: Tako v uredništvu Tribune kot v sami študentski organizaciji se je vseskozi bil boj med »sindikalisti« in »politiki«. Pri Tribuni smo bili tak-rat - med leti 1969 in 1972 - v premoči vsekakor »politiki«. Študentska or-ganizacija je bila dejansko neodvisna politična organizacija, ki se je ab-solutno izvila izpod kontrole partije na univerzi. Povezovala se je s sestrskima organizacijama v Zagrebu in Beogradu. S tem ie raz-bijala tihi dogovor takratnin par-tijskih nomenklatur, da ima vsaka republika popolno jurisdikcijo na svojem področju in da je pretok vplivov med temi tremi univerzitet-nimi centri zaradi uspešnega nad-zora nad študenti nezaželen. Vsa stvar je bila očitno tako nevarna, da so leta 1974 organizirali politiČni proces proti dvema predstavnikoma iz vsakega od teh centrov. Razlog je bila izrazito novolevičarska dek-laracija obtoženih študentov, ki so bili kasneje obsojeni na devet mesecev - pogojno. Neposredno za tem je bila ukinjena tudi študentska organizacija oziroma je bila pripojena takrat nastajajoči ZSMS. Ta poteza oblasti pa je bila dolgoročno samomorilska. Takrat se je vsa in-telektualna elita zbirala v študentski organizaciji, v ZSMS pa so ostali vsi nesposobni aparatčiki, ki se jim ni uspelo prebiti niti po parrijski liniji niti po liniji SZDL. S tem^ko so naredili le eno organizacijo, so se začeli ambiciozni študentje prebijati tudi v ZSMS in ta subverzija je bila v začetku osemdesetih že pošteno uspešna. TRIBUNA: Predpostavljamo lahko, da je bila v obdobju pocasne, ampak vztrajne demokratizacije - vse od študentskega gibanja na začetku sedem-desetih pa do konca osemdesetih -mamljivost družbenega raziskovanja in udejstvovanja večja, kot je danes. ZLOBEC: Nedvomno je zelo prijaz-no živeti v obdobju najrazličnejših tabu tem, ki jih bolj ali manj uspešno lomiš. To ti daje občutek osvajanje nekega terena, občutek določenega zmagoslavja, in ko se pojavi dolgočasni parlamentarni sistem, te stvari postanejo nekaj običajnega, kot vsako drugo pravilo. Poudariti pa je treba, da je zgodovinski spomin neverjetno nezanesljiva zadeva. Proces demokratizacije je bil namreč leta 1972 surovo zatrt in to je bila nedvomno ena največjih povojnih 1 tragedij v Jugoslaviji. Od decembra 1971 do leta 1974 so na Hrvaškem zaprli več kot dva tisoč in pometali iz služb na deset tisoče pretežno liberalno orientiranih Ijudi. V Sloveniji in Srbiji je bila situacija bolj umirjena, ampak tudi tu je zavel ledeni sibirski veter in vsa družba je izgubila vsaj dvajset let. Po mojem tega nikoli ne smemo pozabiti, prav tako pa ne smemo pozabiti tudi nosilcev čistk. V tem obdobju je Tito zbral tolpo nesposobnih opričnikov in lizunov, ki so terorizirali celo Jugoslavijo vse do leta 1980. TRIBUNA: Po prvih parlamentarnih volitvah so se prvaki Demosa širokous-tili, da so bili oni - in le oni - tisti, ki so v slovenski politični prostor pripeljali demokracijo, pri tem pa so pozabljali na nova družbena gibanja, ki so nedvomno sodelovala v procesu demokratizacije (Študentsko gibanje, punk...) ZLOBEC: Te trditve so ordinarna neumnost in to politiki Demosa tudi vedo. V Demosu je obstajala le ena stranka, katere člani so pomembno prispevali k demokratizaciji in politični pluralizaciji tega prostora. To je tisti del SDZ, ki se je kasneje preoblikoval v današnjo Demok-ratsko stranko, medtem ko so vsi drugi gromovniki - tisti, ki so v času volitev mahali z demokracijo in vse ostale zmerjali s skojevstvom - vsa leta mirno in pasivno živeli, se redili na račun sistema in niso niti s prstom mignili, da bi ga spremenili. Take majske hrošče demokracije poznajo povsod. Demosov projekt je slonel le na an-tikomunizmu in nacionalizmu in preprosto ni mogel biti dolge sape. Umetno ga je podaljševala le evforija ob osamosvajanju Slovenije. Poudariti pa je treba, da osamos-vajanje nikakor ni potekalo optimal-no in dandanes bi bili lahko v neprimerno boljšem položaju, kot smo. TRIBUNA: ZSMSje nedvomno slovela po svojem simpatičnem pobalinstvu - tu je bila štafeta, plakat - in prepričan sem, da je imela LDS precej težav, ko je pos-tajala prava stranka. ZLOBEC: ZSMS sem vedno sovražil zaradi spominov na študentska leta, je pa ta organizacija imela na volit-vah določene prednosti - imela je raz-vejano mrežo aktivistov in občinskih odborov - hkrati pa tudi določene slabosti. LDS je na nek način precej starokopitno organizirana in teh težav se do dandanes ni znebila. Ko govorimo o pobalinstvu, pa ne smemo pozabiti, da so ZSMS pobalinstvo očitale tiste najbolj kon-zervativne sile v prejšnjem sistemu -ZZB, vojska in konzervativni del par-tije - in ta očitek iz njihovih ust prav-zaprav ni bil očitek. Paradigmatično pa je, da današnjo LDS z istimi očitki napadajo Demosovi prvaki. To me niti najmanj ne moti, ker sem prepričan, da je skrajno dobro, da v slovenskem političnem prostoru obstaja vsaj ena stranka, ki je nekoliko bolj sproščena od drugih in je pripravljena podpreti vsako ogroženo drugačnost. Tako ali tako imamo v političnem življenju preveč patetikov, malih Jupitrov in Napoleonov, ki skačejo v oblake, namesto da bi izhajali iz konkretnega življenja. Mislim, da LDS s svojim antipatetičnim odnosom do življenja zelo zdravo deluje v slovenskem političnem živalskem vrtu. TRIBUNA: LDS se tako deklarativno kot tudi v praksi močno zavzema za pravice manjšin, t.i. marginalnih družbenih skupin. Ali se v stranki ne bojite, da bi vas javnost okarak-terizirala kot stranko »marginal-cev«? ZLOBEC: Večina ljudi se začne zmrdovati, ko beseda nanese na zaščito manjšin. Po njihovem mnenju je potrebno najprej zaščititi večino. Ker pa vsakdo od nas igra celo vrsto vlog, večine v resnici sploh ni in je izmišljen pojem. Jaz naprimer, sem v večini le kot moški - kot tista zatiralska večina, v vseh ostalih vlogah pa sem zatirana manjšina: kot oče majhnih otrok, za katere ni poskrbljeno na nobenem nivoju, kot človek, ki misli drugače od večine... Družbeni sistem nasploh je or-ganiziran tako, da favorizira neko abstraktno večino, ki je ni, posamez-nik v njem pa je onemogočen na celi vrsti ravni življenja. Odnos do manjšin v družbi nam pove, kakšen je tolerančni prag družbe - in ta prag je treba nenehno dvigati. TRIBUNA: Znanim težavam socialnih manjšin so se po osamosvojitvi pridružili tudi vse bolj opazni problemi nacional-nih manjšin. ZLOBEC: Specifična težava je vsekakor v tem, da se je ob osamos-vojitvi velik del Neslovencev naenkrat znašel v nezavidljivi situaciji. Do včeraj so živeli v eni sami državi, danes pa živijo v tujini ali pa je tujina zanje vse, kar ni Slovenija. Velika osamosvojitev je prinesla celo vrsto novih vprašanj in streznitev. Nam, ki smo živeli v tem širšem prostoru (Jugoslaviji), je Slovenija z vsemi svojimi mejami premajhna, da bi se v njej udobno počutili. Proces psihološkega podiranja meja pa se bo nadaljeval in mislim, da ga je treba na vse načine vzpodbujati. TRIBUNA: Jugoslavija je nesrečno raz-padla in se znašla v objemu vojne. Kaj torej storiti, da se bo sodelovanje z deli nekdanje skupne države izboljšalo? ZLOBEC: Tu je treba poudariti vsaj dve stvari. Prvič, na tem prostoru bomo vedno živeli, nikamor se ne bomo selili in ta prostor bo fizično ostal isti kot doslej. Drugičr zaradi fizične bližine se bomo še naprej uk-varjali in sodelovali s področji nek-danje Jugoslavije. Ena velikih napak pri osamosvajanju Slovenije je bila ta, da so kreatorji tega akta - mislim predvsem na predstavnike Demosa -ostale dele Jugoslavije okarak-terizirali kot Balkan, s katerim nimamo nič skupnega, in da moramo zato narediti vse, da se ga znebimo. Le tako naj bi lahko prosto zadihali v Evropi in se rešili balkanskih zdrah, ki se menda Slovenije sploh ne tičejo. Z dejanjem odcepitve - sami smo si sicer izmislili izraz razdruževanja -bi morala Slovenija prevzeti tudi del odgovornosti za destabilizacijo v nekdanji Jugoslaviji. Tu pa se Slovenija ni vedla resno in odgovor-no in to so nam v ZDA in v Evropi zamerili - zamerili bolj, kot bi si naši politiki upali in hoteli priznati. Res pa na tem področju še ni vse iz-gubljeno in mislim, da bi vsaka vsaj malce modra zunanja politika morala prevzeti aktivnejšo vlogo pri razreševanju mednacionalnih težav v nekdanji Jugoslaviji. LogiČno je namreč, da Slovenci neprimerno bolje razumemo zapletene konflikte v nekdanji Jugoslaviji kot nekdo, ki prihaja iz Bangladeša. TRIBUNA: Videtije, da se vsaj na kul-turnem področju situacija izboljšuje, saj je Slovenija v zadnjem času gostila kar nekaj »južnjaških« kulturnikov in zabavljačev (Top-lista nadrealista, Rambo Amadeus...). ZLOBEC: Tudi tu gre vsaj za dve različni stvari. Prvič, v svojem hrepenenju in želji po Evropi te Ev-rope nismo dovolj resno analizirali. Morali bi namreč opaziti, da je Ev-ropa na področju kulture in duha v resni krizi, v slepi ulici, ta kriza pa je le začasno zamegljena z razpadom vzhodnoevropskega komunizma. Dejansko je bilo v prostoru nekdan-jega socializma - tistega, ki ni bil pretirano zadrt - neprimerno več in-telektualnega in kulturniškega vren-ja. In drugič, kljub vsemu čutimo pripadnost - tudi v kulturnem smislu - nekemu širšemu prostoru, ki se mu reče Jugoslavija. Neizpodbitno dejstvo je, da so slovenska gledališča gostovala v drugih nacionalnih okol-jih in da so po svetu potovala pod firmo Jugoslavije. Po vseh teh stvareh se danes seveda marsikomu kolca. Nedvomno pa se bo sodelovanje na kulturnem področju na nek način intenziviralo potem, ko se mednacionalne težave tako ali drugače umirijo. TRIBUNA: Slovite po tem, da niste zadovoljni z delom parlamenta. Kaj torej menite o politični kulturi v parlamentu in v politiki nasploh? ZLOBEC: Z delom parlamenta sem izjemno nezadovoljen, kar sem tudi že velikokrat povedal. Že samo iz-hodišče je popolnoma zgrešeno in za to niso krivi tisti, ki so se po pomoti znašli v parlamentu. Dejansko so krivi strategi Demosa in za te ni opravičila. Namreč, že na samem začetku je šlo za strategijo prevzema oblasti za vsako ceno, in kdor je bil v opoziciji, je bil apriori demoniziran kot sovražnik ali celo zarotnik. Zato se je Demos v resnici konstituiral kot glasovalni stroj. Pred sestanki par-lamenta so intelektualci Demosa - to so današnji demokrati, ki tako roh-nijo proti Demosu, so pa sami ustvarili tega spačka - sklicali pos-lance in jih naučili, kako naj glasujejo, ne da bi jim razložili zakaj. Takih primerov sumljivega glasovanja je bilo kar nekaj. Funkcija sodobnega parlamentarnega sistema je čim širši konsenz, pri nas pa parla-ment funkcionira - tudi danes po dveh letih - na ta način, da ima tisti blok, ki zmaga z glasom večine, 100-odstotno prav, drugi pa je 100-odstotno poražen. Drugi izvirni greh parlamenta pa je absolutna političnost in nestrokovnost. V naj-različnejših komisijah in odborih -več kot 40 jih je - so poslanci, ki so seveda popolni laiki. Seveda bi morale biti te komisije servisirane s strani vrhunskih strokovnjakov, večina komisij pa strokovnjakov sploh nima, če pa že so, so bolj privesek in okras. In zato imamo nedorečene zakone in nekonsis-tentne odločitve. TRIBUNA: Kaj pa konflikt med vami in poslancem SKD, gospodom Schzvarzbartlom ? ZLOBEC: Tu ni šlo za oseben konflikt z g. Schwarzbartlom. To je bila pač kulminacija sistematične politike, ki se žal Še nadaljuje. Gre za jasno hiperkonzervativno politiko krščanske demokradje izpred 40-ih let, ki hoče rešiti problem nezapos-lenosti na ta način, da žensko pos-tavi domov, in ki rešuje problem premajhnega števila otrok na isti način. Ta projekt izhaja iz popol-noma zgrešenega izhodišča, ki pred-postavlja, da je Slovenija 50 let trpela pod zlobnim komunizmom in da se v tem času ni zgodilo nič pozitiv-nega. Ta analiza je sicer bebasta, lahko pa naredi ogromno škodo v šolstvu, zdravstvu in na področju denacionalizacije, kjer lahko postane cerkev hiperveleposestnik in lastnik polovice Slovenije. Zato se mi je zdelo potrebno na drastičen način opozoriti na ta problem, učinek pa je bil točno takšen, kot sem si ga želel. Cela Slovenija je trikrat poslušala in-kriminirano izjavo poslanca Schvvarzbartla in sprožila se je polemika, v kateri se je jasno izpos-tavilo, kakšne so namere radikalnega dela krščanskih demokratov. Mislim, da sem absolutno dosegel to, kar sem nameraval. TRIBUNA: Kdaj se bo slovensko politično nihalo iz skrajno desne lege zanihalo proti sredini in se tam počasi ustavilo? ZLOBEC: Mislim, da se je nihalo počasi že začelo vračati proti sredini in da premik v levo skrajnost prak-tično ni mogoč. Nedvomno se bo situacija izboljšala že z novimi par-lamentarnimi volitvami. Prve so bile volitve »proti« in ne volitve »za«, zato so se v parlamentu pojavili tudi poslanci zelenih, ki me razglašajo za nacionalnega izdajalca, ker se zav-zemam za to, da se zniža vsota denarja, namenjena slovenski vojski. Zaradi takih komičnih zadev so slovenske stranke pogosto le karikatura tistih strank, katerih imena nosijo. Te zadeve pa se bodo z novimi volitvami nedvomno zbistrile. Mislim, da bo tudi proces integracije Slovenije v Evropo potekal sicer boleče, ampak relativno normalno in glede tega precej vedro gledam v prihodnost. Gregor Kozovinc Podmladki političnih strank Mladi v politiki Stranke se zavedajo pomena svojega naraščaja. Prav zato ima večina kovnice novih kadrov - podmladke. Gre za bolj ali manj dejavne in av- tonomne mladinske politične organizacije. Vse so odprte za sodelovanje, ki pa ni kaj prida razširjeno. Kljub zelo sorod- nim programom in interesom je politično ločevanje pri vprašanju enotnih nastopov prevladujoče. Socialdemokratska mladina Slovenije SDM je podmladek Fučnikove SDSS. Delo organizacije sta predstavila predsednik Matej Makarovič in predsednik In- iciativnega odbora Social- demokratske študentske or- ganizacije, Martin Rozman. MAKAROVIČ: Od 15. do 30. leta je lahko član SDM vsak, ki sprejema pravilnik. Pri 18 letih je član SD mladine že hkrati član SDSS. Organizirani smo tudi regionalno. Odbore imamo na Obali, na Koroškem, v Revirjih, Kočevju, Celju itd. Drugi princip organiziranja je interesni, kar pomeni, da glede na interes posameznih članov delujejo skupine: za mednarodne odnose, vprašanja dijakov, za izobraževanje, ekologijo in študentske zadeve. Članov imamo okrog 400. Ustanovljeni smo 31. oktobra 1989 in smo razen kmečke mladine najstarejši politični podmladek. TRIBUNA: Verjetnostežeiskalistikez med-narodnimi organizacijami, kipovezujejo mlade vaše politične usmeritve..? MAKAROVIČ: Zelo dobro sodelujemo praktično z vsemi organizacijami social-demokratske usmeritve iz V in Z Evrope. Od septembra lani smo včlanjeni v Interna-tional Union of Socialist Youth (ki je največja in najmočnejša mladinska politična internacionala). Stike s sosednjimi državami imamo tudi na regionalnem nivoju. Sodelujemo tudi z or-ganizacijami slovenskih manjšin v tujini. Pomen mednarodnega sodelovanja je v izkušnjah in izmenjavanju informacij. Pridobili smo precejšnje organizacijsko znanje, ki smo ga prenesli tudi v delo doma. TRIBUNA: Kako so urejeni odnosi SD mkdine s stranko? Se vključujete v njen pro- gratn? MAKAROVIČ: V vseh odločitvah smo samostojni, od stranke ne dobivamo nikakršnih direktiv. Edina omejitev je ta, da sprejemamo program in statut stranke kot delo svojega programa. Težava v Sloveniji je v tem, da ni urejen status mladinskih organizacij in tako niti njihovo financiranje. Precej si prizadevamo za ureditev teh razmer. Glavni vir financiranja ostaja stranka. V zadnjem času smo dobili določeno pod- poro, predvsem posojil, s strani Urada za mladino RS. Prav ta urad, ki je nek posred- nik med državo in mladinskimi or- ganizacijami, je bil ustanovljen na našo pobudo. TRIBUNA: S katerinti konkrctnimi rezultati ali akcijami se lahko pohvalite v domačih logih? MAKAROVIČ: Takoj po ustanovitvi smo začeli z vrsto pobud, ugodnosti za brez- poselne, izboljšanje položaja invalidov v družbi, za varovanje človekovih pravic na Kosovu, organizirali smo humanitarne ak- cije za Hrvaško. Že maja 1990 smo se kot prvi, eksplicitno v javni izjavi, zavzeli za razpis referenduma o samostojnosti Slovenije. Po volitvah smo svoje pobude posredovali preko kluba poslancev SDSS tudi v parlament. Svojega poslanca v par- lamentu nimamo. Zavzemali smo se urejanje statusa dijaških in študentskih or- ganizacij. TRIBUNA: Sodehtjete v Mkdinskem svetu Siovenije? MAKAROVIC: Smo med ustanovnimi člani. Prav tu smo si veliko prizadevali za konsenz vseh partnerjev glede Urada za mladino. TRIBUNA: Omenili ste zakonsko podlago za mladinske organizacije. Kaj tnenite o prizadevanjih obeh ŠOU za zakon o skupnosti štndentov? MAKAROVIC: To se mora obravnavati v okviru nekega akta o študentski samoupravi. TRIBUNA: Torej podpirate ŠOU v teh prizadevanjih? v MAKAROVIČ: Da, v kolikor se to uredi kot neka samoupravna skupnost na Univerzi, kot oblika soodločanja študen- tov. Avtonomne oblike organiziranja ne podpiramo. TRIBUNA: S študentsko problematiko se pobliže ukvarja Iniciativni odbor SD študentske organizacje, kiga vodiMartin Roz- man, študent Pravne fakultete. Kot kaže, si prizadevate za ustanovitev svoje študentske or- ganizacije? ROZMAN: To je naš namen. Vzrok za to je velik delež študentov med članstvom. TRIBUNA: V stanovsko opredeljeni ŠOU v Ljnbljani se že pojavljajo tudi interesi strank oziroma njihovih podmladkov. Ste vi kot politično opredeljena skupina^ razmišljali o enotnem nastopu za volitve v Studentski par- lament? ROZMAN: Letos smo priložnost zamudili, naslednje leto pa bo v to gotovo usmerjen del naših aktivnosti. Takrat bo naša organizacija verjetno že ustano vljena. Znotraj nje si bomo prizadevali za iz- boljšanje študijskih programov, za boljšo socialno politiko države do študentov ter za možnost izmenjave študentov v tujini, kar naj bi postala priložnost za vsakogar in ne le za izbrane posameznike. Enako tudi študij v tujini. Absolutno podpiramo regresiranje prehrane s strani ŠOU. Pred- lagamo, da se to razširi še na strokovno literaturo. TRIBUNA: Kako gledate na političnost M. Makarovič in L.Rozman (SDM) Borut Pahor (DFS) Študentskega partemcnta? MAKAROVIČ: Znano je, da so pozamezne politične struje v SP že prisotne. Nima smisla, da delujejo nekako podtalno. Prevladati pa mora tako ali tako stanovski interes. TRIBUNA: Kako sprejemate dejstvo, da ima ena od strank v upravi miadinski servis, preko katerega študentje in dijaki opravljajo začasno delo? v MAKAROVIC: SS mora biti v interesu študentov in dijakov in ne neke politične stranke. To je nesprejemljivo. Ves profit bi se moral nameniti interesom študentov in dijakov. Demokratični forum Slovenije Demokratični forum je avtonomna mladinska organizacija v okviru Social- demokratske prenove. Predsednik DF je Bortu Pahor, kandidat za novega pa Danilo Tomšič,študentFER. TOMŠIČ: DFS je nastal pred nekaj več kot dvema letoma. Deklarira se kot levo us- merjena organizacija. Člani Foruma so lahko tisti, ki sprejmejo njegov program in pravila. TRIBUN A: Se lahko dekiarirate za podmladek SDP? TOMŠIČ: Pojmujemo se kot avtonomen podmladek in tudi v stranki nas jemljejo kot take. Člani DSP niso le tisti, ki so včlan-jeni v SDP, tudi niso vsi mladi člani SDP člani DFS. Avtomatizma ni. Sam sem član stranke. Delovanje DFS je po začetnem zagonu zastalo. Predsednik je od vsega začetka Borut Pahor. On je tudi povezal mlade intelektualce, ki so sodelovali pri ustanovitvi DFS. Trenutno imamo okrog 150 članov. TRIBUNA: Se vaša avtonomija nanaša tudi nafinančno plat delovanja? TOMŠIČ: Financiramo se iz proraČuna stranke. Poleg financ in prostorov nas s stranko povezujejo predvsem programske usmeritve. Organizacijska povezava ni tesna. Formalnopravno smo frakcija stranke. Starostne omejitve navzgor ni, navzdol pa je 18 let. Pri nas je mladinska problematika prioritetna. Naš program je na nek način del programa stranke. DFS je bil pobudnik in organizator Številnih srečanj in okroglih irtiz, zadnja je bila v Domžalah. Poslanci SDP načelno vedno podpirajo nase pobude glede mladinske in študentske problematike. To se je sedaj pokazalo tudi pri sprejemanju proračuna. TRIBUNA: Kaksne načrte ima novo vodstvo DFSzaprihodnost? TOMŠIČ: Delovanje je usmerjeno v prizadevanja, ki jih postavlja tudi naš slogan »Za boljše življenje«. Uveljavljali se bomo na mladinskem področju, vsak prob-lem v družbi se tiče tudi mladine. Zelo aktualno je zaposlovanje. Naloge, ukrepi v zvezi s preseganjem socialne krize. Poskušali bomo tudi s konkretnimi ak-cijami. TRIBUNA: Je kakšen del vaših aktivnosti namenjen posebej študentom? TOMŠIČ: Prav posebnega programa o tem še ni. Pripravljamo pa ustanovitev študentskegakluba! TRIBUNA: Kaj meniš o prizademnjih SOU po posebni zakonski ureditvi njunega statusa? TOMŠIČ: Zavzemam se za to, da se to uredi. S tem problemom pa se srečuje še cela vrsta drugih organizacij - npr. tistih, ki so včlanjene v Mladinski svet. Treba je urediti tudi samo zakonsko podlago delovanja MS. Vprašanje je, Če potrebujeta ŠOU in MS vsak svoj zakon. TRIBUNA: Kaj meniš o vprašanju lastnine študentskihoziroma mladinskih servisov? TOMŠIČ: Nelogično je, da se z delotn študentov in dijakov financira katerakoli stranka. Čez nekaj minut sem imel priložnost za krajši pogovor tudi s predsednikom DFS Borutom Pahorjem. TRIBUNA: G. Palior, vi ste nekako inicirali začctkeDFS-ja. PAHOR: Pred dvema letoma smo se prvič dobili skupaj takrat, ko je Popit napisal pismo CK KPS. Nastopili smo s tezor da ima Popit pravico povedati svoje mnenje, česar takrat niso vsi zagovarjali. S samo vsebino Popitovih stališč se absolutno nismo strinjali. V imenu te skupine mladih sem potem podal stališča na seji, kjer se je govorilo o Popitovem pismu. TRIBUNA: Kako vi gledate položaj DFS znotraj SDP? PAHOR: Mnogi v SDP očitajo, da je DFS preveč avtonomen. Avtonomija je res zagotovljena, a to ni problem. Programsko je vezana na stranko. Navezali smo številne stike s podobnimi organizacijami po Evropi, prizadevali si bomo za članstvo v mladinski socialistični internacionali. Tu deluje že SD mladina. Sami se ne obremen-jujemo z ničemer, enako obravnavamo tudi partnerje. Odprti smo za sodelovanje z vsakim. Mladi krščanski demokrati Predsednik MKD, Peter Reberc, mi je v pogovoru označil dejavnosti podmladka Slovenskih krščanskih demokratov. Gre za mladinsko organizacijo, ki ima precejšnje število članov in močno razvejane dejav-nosti tudi po občinah. REBERC: Ustanovni zbor smo imeli 7. novembra 1989. Dva meseca pred tem, ko je prišel ven zakon o političnem združevanju. Šele s tem zakonom je naše delovanje postalo legalno. Sorazmerno hitro smo prišli do števila članov, kakršno je danes - 3000. Naraščanje Članstva je zelo rahlo. Eden od principov našega dela je v tem, da ljudem ne vsiljujemo članstva, važno je, da pri naših kulturnih, karitativ-nih in drugih projektih sodeluje kar največ posameznikov. Clan je lahko vsak, ki for-malno pristane na statut in program or-ganizacije, po 18. letu postane član SKD ali pa ostane le član MKD. TRIBUNA: Od kod pridobivate sredstm za delovanje? REBERC: Iz strankinega denarja nam je zagotovljenih 5%, s tem denarjem samos-tojno razpolagamo. Za posamezne projekte pridobivamo tudi sponzorje. TRIBUN A: Kako je z vasim regionalnim or-ganiziranjem? REBERC: Naš cilj je bila, in je še vedno, ustanovitev občinskih odborov MKD, na posameznih področjih pa se ustanavljajo že krajevni odbori. TRIBUN A: So vam pri tem v pomočžupnijske veroučne skupine? REBERC: Naša organziranost ne gre po župnijah, ampak glede na administrativno ureditev Slovenije. TRIBUNA; Sodelujete s sorodnimi or-ganizacijami po svetu? REBERC: Smo opazovalci pri mednarodni . zvezi mladih krščanskih demokratov in polnopravni člani Internacionale konser-vativne mladine. Preko teh organizacij imamo redne kontakte tudi z Mladinskim svetom v Strasbourgu. TRIBUN A: Kam je bilo usmerjeno vaše delo v Sloveniji? REBERC: Naše delovanje je usmerjeno na zelo konkretne zadeve. Naj omenim ekološki tabor v Prekmurju. Naša komisija je predlagala projekt čiščenja Slovenije Peter Reberc Ministrstvu za okolje in prav pred nekaj dnevi smo dobili odgovor, da ministrstvo to akcijo podpira. V Kranju smo imeli jeseni kulturni tabor. Na različnih koncih Slovenije imamo nekaj zelo delavnih gledaliških skupin, ki gostujejo tudi v tistih odročnih »pozabljenih« krajih. V pripravi je športno tekmovanje naših odborov v različnih panogah. Prirejamo izlete v gore. Široko jezastavljena karitativna dejavnost. Pomagali smo pri izvedbi božičnega daru, ki ga je pripravila Hilfsvverke. S pomočjo občinskih organov in občinskih odborov MKD smo razdeljevali darove najpotreb-nejšim. Organizirana je tudi pomoč starejšim občanom. TRIBUNA: Vaše delo torej ni omejeno na pobude, iniciative irt okrogle mize? REBERC: Težišče je na praktičnih akcijah. Vseeno pa MKD prireja tudi pogovore, ok-rogle mize in daje različne pobude in mnenja v javnost. Se enkrat poudarjam, da je animacija, aktiviranje mladih pri nas povezano predvsem s konkretnim. Notranja avtonomija je neodvisna od stranke. Naš program pa je bolj specifičen v problematiki mladih. Program SKD ima poglavje o mladini, ki obsega nekaj odstav-kov, naš program pa jo širi na vse bistvene probleme mladih - od šolanja, sociale do zaposlovanja. TRIBUN A: Se povezujete z ostalimi podmlad-ki? Ste člani Mladinskega sveta Slovenije? REBERC: Imamo zelo dobre odnose z MLIN (SDZ-NDS), ker smo tudi člani iste internacionale. Imamo tudi skupna srečanja. Za članstvo v MSS smo zaprosili. TRIBUNA: Imate stike s ŠOU v Ljubljani ali Mariboru? REBERC: Uradno ne, ker ŠOU načelno ne kontaktira s političnimi strankami. Od njih smo dobili neko pismeno pobudo. Pri svojem delu se srečujemo s problematiko študija, socialnega statusa študentov. Preko naših poslancev zastopamo v par-lamentu tudi interese študentov. Med člani MKD in posameznimi zunanjimi sodelavci se pripravlja tudi ustanovitev Slovenskega akademskega kluba, ki bo deloval na nivoju društva in ne bo strankarsko usmer- jen. TRIBUNA: Kako gledate na problem mfodinskih servisov? REBERC: Ta problem je širše narave. Gre še prostore ZSMS- ja, ki si jih je LDS enos- tavno prisvojila, premoženje vavtomobilih in drugih premičninah, mladinski dom v Bohinju... To ni pošteno urejeno. Imajo se za naslednike ZSMS, vendar to niso. Tudi jaz sem bil član ZSMS, čeprav ne po svoji volji. Lastnina bi se morala razdeliti med vse mladinske organizacije. TRIBUNA: Kako vidite perspektivo vaše or- ganizacije? REBERC: Računamo na normalen razvoj z nadaljevanjem vseh teh aktivnosti. Resno se bomo lotili tudi usposabljanja našega članstva za politično delo. Naš namen je, da z ustreznim znanjem sociologije, zgodovine, politologije... postanemo bolj učinkoviti. Skupaj s stranko smo vstopili v projekt izobraževanja političnih inštruk- torjev, ki ga pripravljamo skupaj z Ljudsko stranko iz Avstrije. TRIBUN A: Kaj svetujete mladim, ki se ukvar- jajo spolitiko? REBERC: Predvsem to, da gredo med mlade. Mladi demokrati pri Demokratski stranki PodmladekDSjeformalnonastalvzpored- no z razkolom v SDZ, ki se je prenesel tudi v njen podmladek Mladinsko inciativo. O deluorganizacijepripovedujepredsednica Sezana Gale. GALE: Podmladek smo ustanovili 11.12.1991. Osnovni namen je bil generacijska povezava mlajših članov DS. Clanstvojeindividualno,podpisatijetreba statut in program. Člani mladih demok- ratov so tudi osebe, ki še niso polnoletne. Mlajši od 18 let so le interesna grupacija. Vsak polnoleten član MD pa je tudi član DS. Možne so tudi izjeme. TRIBUNA: Torej gre pri vas za kiasični podniladek. Lahko dcluje v DM tudipohiolctna oscba, ki ničlan DS? GALE: Ne, to ni mogoče. Imeli smo slabe izkušnje v podmladku SDZ. Razkol v MLIN-u se je vršil že precej pred razkolom v SDZ. To je bilo na kongresu MLIN-a v Celju. Šlo je za vsebinska in proceduralna nesoglasja. Naša stališča je ob razkolu pod- piralo približno 40% članstva. Naša stranka je sedaj čista stranka centra. TRIBUNA: Knj za vas pomeni center? GALE: To je točka, s katere se potem nagibaš levo ali pa desno v prostoru, glede na konkretno situacijo. TRIBUNA: Vetrovništvo? GALE: Ne, gre le za racionalna ravnanja. Mi se izogibamo togih ideoloških okvirov. Priznavamo etične norme, izvirajoče iz razsvetljenstva in sorodnih miselnosti. Odprti smo za sodelovanje z vsemi, za zdaj nam to uspeva s podmladkom LDS. Trenutno z njimi pripravljamo nogometno tekmo. Sicer delujemo avtonomno, vendar naš statut in program ne smeta biti v nasprotju z DS. Smo vitalen del stranke. Pri vsaki komisiji ali delovnem telesu stranke mora biti prisoten vsaj en član MD. Financiranje podmladka je urejeno z mesečnimi zneski glede na delo in načrtovane projekte. TRIBUNA: Na katera področja sega vaše delovanje? G ALE: Ker delujemo šele nekaj mesecev, je naša primarna aktivnost, da čimbolj razširimo mrežo po Sloveniji in da pridobimo čimveč članov. Sprejeli smo nekaj pobud v zvezi s problemom zapos-lovanja, narkomanije, reciprociteto pri priznavanju visokošolskih diplom. To je povezano s svobodnejšim pretokom znan-ja. Dela je še veliko. Tretnutno imamo okrog 350 članov. V okviru MD delujejo klubi, kjer se glede na interese še dodatno združuje članstvo. Član kluba ja tudi član MD. Na področju športa imamo dva kluba, na področju kulture enega, pripravlja pa se tudi ustanovitev kluba mladih pravnikov. TRIBUNA: Ste povezani s katero od med-narodnih organizacij? G ALE: Povezujemo se z mladinsko liberal-no internadonalo ter po strankarski linij z nemško LTP. Vložili smo tudi prošnjo za polnopravno članstvo v MSS. Na Obali imamo tudi nekaj članov italijanske manjšine. TRIBUN A: Poznatedelovanještudentskih or-ganizacij v Ljubijani in Mariboru? GALE: Zaenkrat kontaktov še ni bilo. Cakamo pobudo z njihove strani. Prek šolske komisije v naši stranki si prizadevamo tudi za izboljšanje položaja šlajoče mladine in s tem tudi študentov. Poseben problem so študentje, ki študirajo izven kraja svojega bivanja. Jožko Možina 4. Suzana Gale (DM) Slovenci za socialno državo Raziskovalni inštitut oziroma Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnega komuniciranja pri Fakulteti za družbene vede je več kot deset let vključen v mednarodne razis- kave. Letos tako sodelujejo kar v štirih mednarodnih raziskoval- nih programih, med katerimi je najpomembnejši International Social Survey Programm. Razis- kava ISSP, ki poteka od leta 1985, vsako leto pa izberejo novo temo, letos obravnava vprašanje socialne neenakosti in socialno-ekonomske orientacije. Slovenčev odnos do države Zanimivi so podatki, ki kažejo Slovenčev odnos do države. Več kot /0 odstotkov Slovencev meni, da bi morala država vsem zagotoviti temeljno socialno varnost. Ta števflka je še najbolj podobna mnenju povprečnega Italijana in Avstrijca. Na vprašanje, ali mora država vsem zagotoviti delo, je odstotek še višji - 79. Vecii je samo še na Poljskem in Madžarskem. Skratka, Slovenci so še vedno pristaši koncepta države blaginie, ki je v Vzhodni Evropi doživel svoj fiasko. Poleg ISSP sodeluje Center tudi v ev-ropski raziskavi vrednot o politični kulturi in ekonomski orientaciji v Centralni in Vzhodni Evropi (9 držav). Zadnja ie avstrijska raziskava, t.i. Ost barometer, ki raziskuje politične in ekonomske orien-tacije v Vzhodni Evropi in Avstriji. V poplavo iavnomnenjskih raziskav s politicnega področja se je vključil tudi Cen-ter, ki je vzporedno z raziskavo o neenakos- Premier po meri manjšine ti raziskoval tudi rating politikov in političnih strank. Vzročna populacija je 1049, pri primerjavah pa so uporabljali vzorecSlovenskega javnega mnenja (2087). Vse več neodločenih Delež ljudi, ki ne izražajo svojega političnega prepričanja, je iz leta v leto večji. V letu 1990 je bilo takih 24,5 odstot-kov, zadnji rezultati pa kažejo, da je ta odstotek že 55,6. Raziskava Slovensko javno mnenje razkriva tudi odbojnost slovenskih volilcev do političnih strank. Med njimi izstopata krščanska demokracija in prenovitelii. Za slovenske krščanske demokrate ne bi v nobenem primeru volilo 16 odstotkov vprašanih. Volilno telo liberalnih demokratov, prenoviteljev in socialdemokratov je najbolj negativno nastrojeno do krščanske demokracije. Na drugem polu so prenovitelji, za katere v nobenem primeru ne bi volilo kar 18 odstot-kov. Volilno telo desnega bloka je najbolj števino med njihovimi nevolilci. Kar zadeva vrednote v slovenskem političnem prostoru, je slika nas-lednja: vse stranke Demosa so za enakost (kar ne pomeni uravnilovke), stranke opozicije pa so za neenakost. Pri pojmu svobode pa razdelitev na desnico in levico drži. Časovne primerjave priljubljenosti strank kažejo, da je položaj strank bolj ali manj stabilen. Opazen je le večji padec prenoviteljev. Na vrhu pa sta liberalna demokraciia (8,3%) in demokratska stranka (7,9%). Zadnja raziskava kaže, da je dr. Janez DrnovŠek najprimernejši kandidat za mesto predsednika vlade, saj mu zaupa kar 46 odstotkov. Na drugem mestu je aktualni premier Lojze Peterle s 16 odstotki. Simulacija predsedniških volitev v trikotniku Kučan-Drnovšek-Peterle kaže, da bi aktualni predsednik dobil 57 odstot-kov glasov, Drnovšek 39 in Peterle 3. Od tem velja povedati, da datirajo zadnji rezultati na konec februarja oziroma začetek marca, tako da vsi premiki na slovenski politični sceni niso zajeti. Kar dve tretjini Slovencev se opredeljuje za levo-sredinsko orientacijo, samo tretjina za desno. Tudi ta podatek je pomemben napotek političnim strankam v predvolil-nem obdobju. Center za raziskovanje javnega mnenja, ki je nesporna avtoriteta v slovenskem prostoru, bi se vsekakor moral opredeliti do podobnih javnomnenjskih raziskav v produkciji zasebnih agencij. Še posebej zato, ker nekatere izmed teh naročajo politiki in politične stranke. Pri nekaterih merjenjih se rezultati močno razlikujejo. Ce vzamemo naprimer agencijo Varianta in njene predsedniške volitve, so rezultati v primerjavi s SJM diametralno nasprotni. Poleg tega pa je dr. Rajko Pirnat že opomnil javnost, da bi raziskave zasebnih agencij enostavno prepovedali. Ni pa povedal, če je temu vzrok tudi nizka uvrstitev njegove stranke. Po mnenju predstojnika Centra dr. Nika Toša v Sloveniji ne potrebujemo razis-kovalne »policije«, ki bi nadzirala delo zasebnih agencij. Pa tudi sam ukrep prepovedi raziskovanja bi bil v nasprotju z duhom časa. Dr. Toš pa dodaja, da vid možnost sodelovanja med Centrom in agencijami predvsem na področju boljšega metodološkega usposabljanja in vzpos- Trdno na čelu tavljanja profesionalno etičnih principov. Dinamično raziskovanje, v katerem se pojavljajo različni naročniki, terja določeno regulacijo. Medijska in strankarska bitka postavljata pred raziskovalce nove izzive, za katere morajo biti etično usposobljeni. Del odgovornosti pa morajo prevzeti tudi mediji, ki določene raziskave objavljajo ali ne. Branko Čakarmiš SLOVENSKI RIBICI IN HRVAŠKE RIBE Začetek slovensko-hrvaškega gospodarskega sodelovanja vse bolj diši na rek o ribi, ki smrdi pri glavi. Hrvaški sabor je prestavil ratifikacijo gospodarskega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško na boljše čase in s to suvereno potezo primazal »podalpski deželi« klofuto, od katere ima naša diplomacija še vedno rdeč obraz. V slovenskih parlamentar- noproceduralnih mlinih pa so se zgubili obalni ribiči, ki pravzaprav nikoli niso bili pri srcu in v mislih centralne oblasti. še vedno odprto vprašanje, čigava lučbo svetila na savudrijskem svetilniku -slovenska ali hrvaška? Nespretna slovenska diplomacija Tretji in najpomembnejši vzrok gre pripisati pogajalski nespretnosti in nesposobnosti hrvaške in predvsem slovenske strani. Ruplo va diplomacija bi se morala zavedati dejstva, da je sosednja država v vojnem stanju, v katerem ne nadzira več kot trideset odstotkov ozemlja. V takšnih razmerah ustvarja vsakršno govorjenje o spremembi kopenskemejepri Savudriji, pa čeprav v režiji medstrankarskih in medosebnih nategovanj, vzdušje pogajalske netolerantnosti. Pogajanja o definiranju meja in ribolovu v hrvaškem morju naj bi načeloma potekala v strpnem ozračju, Vzroki ribiškega spora Vzrokovza hrvaŠko-slovenski ribiški spor je več. Prvi je verjetno ta, da republiških meja na morju nikoli ni bilo, karjemed drugimpomenilo,daSloven-ci niso ribarili v hrvaškem, ampak našem, »jugoslovanskem«, morju. Res-nici na ljubo gre priznati, da so se hrvaški ribiči tudi v časih »bratstva in enotnosti« obnašali kot edini in pravi gospodarji. Njihovo nestrpnost do slovenskih ribičev lahko primerjamo z odnosom med slovenskimi in italijanskimi ribiči. Drugi vzrok lahko najdemo v nedefinirani slovensko-hrvaŠki kopenski in morski meji. Pri kopenski gre največ za tehnično- geodetske popravke, pri morski pa za veliko več. Od nje je odvisno, ali bo Slovenija imela odprt dostop do odprtega morja. Te pa še ni moč postaviti, ker ni določena mejna točka na kopnem. Za nekatere je tiho in spretno. Slovenski diplomaciji in njenemu šefu, ki se želita igrati visoke politike, ne uspe obvladati niti nizke. Pogajanj in politike, ki verjetno ne prinašajo slave in medijske pozornosti, vendarnjenirezultatidolgoročnoodteh-tahi vsakršna volilna preračunavanja. Zelo težko verjamemo izgovorom, da je za ribiški zaplet kriva predvsem pro-cedura v parlamentu, saj je izvršna oblast morala računati tudi na ta, pov-sem normalen, postopek. Očitno pa je, da je bila na takšna - na videz obrobna vprašanja - povsem nepripravljena. Minsitrstvo za kmetijstvo se je in se do slovenskega ribištva obnaša povsem mačehovsko; zunanje ministrstvo prave strategije do Hrvaške pravzaprav nima, vse skupaj pa je začinjeno z nekoor-diniranim delom Peterletovega kabineta. Zato nas pravzaprav ne čudi d ejstvo, da je slo venska stran v pogajanja vstopila (pre)pozno, nepripravljeno in neiniciativno. Kot bi križem rok pris-tajala na nekakšno naravno zavezništvo med državama. Kdo se bo ujel v mrežo? Glede na to, da sta na pogajalski tehtnici dva povsem nasprotujoča si in-teresa, bo zanimiv odgovor na vprašanje, kdo se bo pravzaprav ujel v mrežo. Slovenja je vsekakor zainteresirana za ribolov v hrvaških vodah, saj od te panoge živi okrog štiri tisoč ljudi. Na drugi strani pa je zaščita hrvaškega naravnega bogastva in končno tudi suverenosti. Hrvati nudijo omejen in nadziran ribolov predvsem rib druge kategorije, t.i. plavih rib. V zameno pa zahtevajo, čeprav tega urad-na politika ni nikoli potrdila, cestne koridorje,kisozasodobnoEvropoanah-ronizem par exellence. Slovenska stran uradno še ni predstavila svoje ponudbe, verjetno pa bi bila najugodnejša tista, ki bi govorila o plačilnem sprazumu (ribe za denar). Še posebej zato, ker Hrvati načrtujejo dokončen »izgon« tujih ribičev. Glede na to, da so v preteklih dneh telefoni na relaciji Ljubljana - Zagreb dobesedno goreli, lahko ocenimo, da se strani pospešeno pogajata. Prvoaprilska šala je Hrvatom vsekakor uspela, slovenski ribiči pa so se ji izognili in ostali v lukah. Ker pa nas pregovor uči, da se najslajše smeji tisti, ki se smeji zadnji, smo lahko prepričani, da to ne bodo niti pregreti »zavedni« Slovenci niti črnosrajčniki hadezejevci. Dober kompromis na področju gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in Hrvaško verjetno odtehta tri tisoč ton hrvaških rib na slovenskem trgu. Branko Čakarmiš Meščane Kranja razsvetljuje dobri fantom Prekleti zlikovci Mesto zločina, nekdanji Trg revolucije, kjer se je poiavil »corpes delicti«, je imel že pred dogoakom dokaj razgibano pretek-lost. Marmornati kompleks z Dolinarjevimi kipi, neposredno pred Gimanzijo, Delavskim domom in stavbo občine Kranj, je bil ponod delavskega mesta, vse do leta 1985, ko je naletel na mino kranjske ZSMS. Mladinci so zahtevali, da se skulpture odstranijo, kajti »trg« je pravi tujek v mestu,čepomislimo,da jebilIpred vojno tu park, poln zelenja in dreves. Zahteva, da se park obnovi po stari, zeleni in očesu prijaz-nejši verzij, je parala živce borcem NOB. Debate burne in predlog obsojen. Po prvih demokratičnih volitvah sponv ladi '90 je padla odločitev, da se Trg revolucije podre, še prej pa razpiše natečaj za nov videz, zeleno različico parka. Letos so občani Kranja že videli idejno rešitev projekta, do realizacije pa občinskim mozem manjka denarja, predvsem pa še nekaj dokumentacije. Kdaj bodo kipi odstranjeni, je trenutno vprašanje denarja in s tem tudi časa. Trg revolucije je simbolično izgubil svojo funkciio ob razglasitvi samostojne Slovenije, ko je bil proimenovan v Slovenski trg. Akt preimenovanja je pomenil pravcati paradoks: ime trga je zagledano v prihodnost, vsebina pa v preteklost. Polulčkan, seksualno tematiziran Slovenski trg je dal vsem vedeti, da gre za akcijo neznanih vandalov. Čeprav partije niso govorile o politični diverziji, teroris-tičnem podjetju skrunilcev, so taka mnenja preplavila Kranj. Je bila to akcija rdečih ali črnih? Stranke so bile v izjo vljanju celo tako oprezne, da niso niti govo.-Ie o politični agresiji, četudi je bil akt odkrivljenja reliefa politično dejanje. Toda če bi v resnicišlo za pravo diverzijo teroristične narave, bi še ostal v zraku ves trg ali celo katero od vital-nihposlopij. Dejanslco pa je bila vsem jasna ena stvar; dokazi (sporočilo »Vsi so kurci«, odkrivljen relief) pričajo, da itnamo opravka s skupino storilcev, ki jih je treba naiti in pek-lensko kaznovati. Seveda pa je bilo moteče dejstvo, da na reliefu ni bilo nobenih vidnih znakov uporabe orodij, brez katerih bi ga storilec težko zalomil. Skratka, ker je bil ranien ponos Kraničanov, predvsem pa strank, je policija pričela z raciiami v »sumljivih« lokalih, kot sta Ajda in Crni baron. Občinski možje so izgubili živce, ker so jim zlikovci prekrižali načrte; povsem nezaslišano je namreč, da vandali prehitijo vlado Kranja z nestrokov-nim pristopom k obnovi trga, zlasti ker to priča o pocasnosti slednjih. In v resnici je vladino delo otežkočeno zaradi skupščinske blokade. Po drugi strani so zlikovci z dejanjem »pomoči« občini Kranj razgalili svojo zeleno zavest. Da je bilo njihovo dejanje konec koncev dobrohotno, o tem ni notel razmišljati nihče. In če se zastrmimo v sporočilnost akta, opazimo, da sklep »Vsi so kurci« manifestira resnico. Kakorkoli si napis oziroma simboliko razlagamo bodisi, da so kurci borci, ki so jebali druge in svoje sodruge bodisi, da so lulčki politiki, ki dan-danes počno isto, bodisti, da so penisi ljudje, ki se prepoznavajo v oskrunjenem reliefu s tem, da popenijo, ne pove nič lažnega. Sklep o vandalih je imel napako v premisi Po dobrem tednu negotovosti, opresije in lova na čarovnice, se je končno ugotovilo, da so se nategnili vsi po vrsti, od časopisov, policistov do politicnih partij. Strokovnjaki so, ko so pregledali stanje preostalih kipov, končno spoznali, da je mati narava v tridesetih letih vremenskih neprilik storila svoje. Relief je odstopil sam od sebe, nekdo pa je nanj že prej zrisal »batine«. Problem je bil že od začetka dvoplasten. Prvo plast predstavljajo zlikovci, ki so sporocili ljudstvu resnico, Devetnajstega marca zjutraj se je Kranj zbudil v šoku. Oči so bile uprte na Slovenski trg, kjer je vanje bodel odkrivljen bronasti relief kiparja Ivana Dolinarja. Skupaj z megalomanskimi skulpturami je bil postavljen leta 1961, ko se je v čast socialističnim zmagam in borcem NOB rodil marmornati Trg revolucije. Močno poškodovani relief je bil dodat- no okrašen z lulčki in pojasnilo »Vsi so« ter puščico, ki je kazala na penis. Jasno sporočilo: »Vsi so kurci!« in borci, opletajoči z luleki, ki so med drugim nategovali tudi soborke, je prebilo zid strpnosti; politične stranke so kot za šalo tekmovale med seboj, kdo bo bolj(še) ob- sodil dejanje, policija je skakala s paranojo v očeh, sivi tisk se je naslajal ob senzaciji, ki je dvig- nila naklado časopisov. Začel se je lov na čarovnice. drugo pa reprezentira narava, ki je pomagala sebi in občini. Seveda je to razgrnilo še več nesposob-nih nagcev. Predvsem policijo, ki kljub novemu nazivu še naprei razmišlja topoglavo, politike in vlado, ki se obirata z realizacijo, in končno tudi ljudstvo, ki je popolnoma prazne glave. Kar ostaja v celotni aferi najbriljantneiše, so zlikovci, ki so oplemenitili relief z lulcki. Partije in borci so si najbolj želeli odkriti ravno neznance, kajti s tem bi dobili grešnega kozla, ki bi prikril njihovo nemoč. Toda neznanci so na koncu postali heroji zgodbe; razkrili so pravo plejado nesposob-nih foteljašev, praznoglavcev in, kar je naj-pomembneiše; ostali so inkognito. Mar je potem splon še potrebno, da se jih odkrije in kaznuje? Dodatek k retoričnemu vprašanju je tudi pomislek, če krdelo takšnih nesposobnežev sploh lahko odkrije nočne fantome. In neznanci so resnično še edini, ki delajo za dobrobit skupnosti. Narava je nevidni duh, nevid-ni duh je narava Farso o skrunilcih je zapisala Narava v času neposredno po zaključku »Tedna slovenske drame«; zgodba se je glede na dejstvo, da jo je napisala dobra avtorica, končana nadvse srečno, v stilu starega reka: Volk sit in koza cela. Nihče ni padel s stola, zlikovci so bili delno odkriti, Ijudstvo pa je dobilo nov mit o narodnih junakih, ki skrbe za razsvetljevanje publike. Ce Biblija ne laže, da Bog vernike v največjih stiskah nagrajuje za zmoljene očenase, potem se je v Kraniu, tik pred zdaici zgodil čudež. Pokazala se je nevidna Nrava in nevidni duh zlikovec, ta novopečeni narodni junak. Kako schellingovski vzorec zapleta, kajne. Tomaž Kukovica V I T A L D A T A TOP JOBS Daje Amerika vse manj»Amerika«, ugotavljajo tudi tamkajšnji študentje, zlasti tisti z manj elitnih univerz. V mislih imamo seveda Združene države in podatek, da tudi največje ameriške firme zaradi recesije ne ponujajo nič več delov-nih mest za poletno sezonsko delo in prakso kot lani, ko so ponudbe zaradi zalivske vojne padle za okrog 30 odstotkov v primerjavi z letom 1990. Previdni delodajalci sicer še zmerom pošiljajo svoje kadrovnike na oglede na najboljše poslovne ter inženirske šole, ven-dar pa se manj elitnih ogibajo. V Ford Motor npr. bodo t.i. »inter-ships« ostale na istem nivoju, torej pri 200, nasproti 700 leta 1990, piše The Fortune v letošnji prvi aprilski številki. V Fordu pravijo, da bodo letos obiskali 90 šol, medtem ko so jih predlani 125!...VCiticorpu bodo število študentov »na praksi« v primerjavi z lanskim letom še zmanjšali, in to za najmanj 25 odstotkov, na približno 210. Ameriškim vrstnikom na faksih torej tudi ni z rož'cami postlano, čeprav se z njimi nikakor ne moremo primerjati. Vsaj za tolažoo. V Citiju, kakor tudi v drugir. družbah, že spreminjajo način rekrutiranja študentov in zmerom bolj gledajo nanje kot na potencialne stalno zaposlene. Praktikantom naložijo več odgovornosti, s tem pa zmanjšujejo stroške in čas za ur-jenje novih, ki jih zaposlijo za stalno. Kako se znajdejo študentje? Nekateri so, dobivajoč ducate odklonilnih pisem, ugotovili, da so velike firme postale izredno izbirčne, zato so se preusmerili na manjše družbe. Nasvet je: poletno zaposlitev začnite iskati zgodaj, bodite v stiku s čim več diplomanti in pišite tako vodjem oddelkov kot kadrovnikom. In ohranite vero - je še zgodaj...! A naj bi za našo sceno sploh kaj dodajali? NOVI JAPONSKI KUPIDO V isti cifri in takoj na naslednji strani podaja Fortune zgodbico o še eni izmed zanimivih štorij uspeha. Brez želje, da bi ostal samski, se je Japonec Michio Hanafusa odločil narediti prvi korak k temu, da pos-tane eden izmed neštetih proiz-vodov, ki jih lahko nabavite po celem Japonskem razprostranjenih prodajnih avtomatih. Na vprašalnik je nalepil svojo sliko in ga izpolnil. Rubirke so bile: domača telefonska številka, starost, astrološko znamenje, krvna skupina, rojstni kraj, prebivališče, telesna višina in teža ter delovno mesto oz. šola. Spodaj je napisal: »Čakam na prijetno in zabavno osebo za skupne odhode na pijačo, za petje karaoke in zgolj za prijetno preživljanje časa. Pokličite me kadarkoli po 9h zvečer.« Hanafusa je, tako kot ostali osamljeni moški, najprej moral podpisati jamstvo, da je samski, nato pa je pJačal $ 40 za 30 kopij (za 10 kopij je cena $ 15) vprašalnikov, ki so nato tjavdan razpršeni v 30 prodajnih avtomatih Happy Guy, postavljenih po Tokiju. Da bi dobile katero izmed kopij, morajo ženske vreči v avtomat protivrednost $ 2 in naslednja poteza je odvisna od njih. Končno so danes ženske na Japonskem močnejše in jim je bolj všeč, če so one tiste, ki prevzamejo iniciativo ter kličejo za zmenek. Profiti gredo reklamni agenciji Arche, ki se je celotne zadeve domislila in si tako priborila nišo na 48 mrd $ vrednem japonskem trgu prodajnih av-tomatov, v katerih ponujajo vse od zmrznjene govedine do spodnjega perila. V agenciji pravijo, da je sis-tem najboljši za poslovneže, ki imajo malo priložnosti, da srečajo ženske. Do konca 92 načrtujejo postavitev 1000 avtomatov. Hanafusa, ki je doslej že imel dva klica, od katerih je eden že pripeljal do večerje in nadaljnjega zmenka, pravi: »Ne vem, ali bom našel žensko, kibijo oženil, uporabljajoč to uslugo, vendarpaje to bolje kot nič.« Edine pritožbe v agenciji so doslej dobivali od mož, ki niso prejeli nobenega klica. Bog jih nima rad. THEBEST1991 Povsem smo vam pozabili povzeti, kar je Business Week v drugi letošnji cifri (13/1) označil kot naj-boljše v dizajnu proizvodov, med novimi proizvodi, med managerji, podjetniki, v javnih službah, v rek-lami in v znanstvenih odkritjih v letu 1991. No, sedaj to imate, os-redotočili pa smo se zgolj na nove proizvode, ker so ostale zadeve za nas manj zanimive. STUDENTSKI MARČEVSKI HIT Tale zadnja zadeva ne prihaja iz belega sveta, temveč iz domačih logov, točneje s Kersnikove 4, kjer lahko študenlje od srede marcanaprej kupujejo bone za kosito po precej sub-vencioniranii cenah. Nič drugega r>8 bomoobelodanii.zanimanasle.kDliko študentom na dan so bone prodai. Po nejevemem začetku je sedaj ie na pnčetku uradne ure pred vhodom vse polno. Študentarija je lačna. Le kdo ne bi rad jedel oeneje? Za vsa ostala lačna usta: od 8.4. naprej bo blagajna odprta od 8. do 15. ure vse delavnike. M.D. Rast prodaje datum število študentov 16.3. . 16 18.3. 43 23.3. 37 25.3. 96 31.3. 70 Nekateri med najboljšimi novimi proizvodi: 1. Comptonova MultiMedia Encyclopedia na CD-ROM-u. Vsebuje 26 zvezkov, skupaj z glasbo ter animacijo. Cena $ 795! 2. Cadillacov The Cadillac Seville Touring Sedan (STS). Cena: os-novna $ 37975. 3. Zdravilo Ceredase korporacije Genzyme, za boj proti Gaucherjevi bolezni. 4.312 g težak računalnik 95 LX, v velikosti dlani, znamke Hevvlett Packard, z vgrajenim Lotusom 1-2-3. Kmalu bo izboljšan tako, da bo lahko sprejemal telefonske klice. Cena: $ 699. 5. GridPad računalnik družbe Tandy. Za tiste, ki neradi tipkajo - ima elektronsko pisalo in na dotik občutljiv zaslon, ki razpoznava velike tiskane črke. Novejši model celo prenaša podatke preko radijskih valov. 6. Trimpak Global Positioning System družbe Trimble Navigation. Ameriške sile so ga uporabljale med zalivsko vojno, dober tudi za iz-letnike in gasilce. 7. Otroški sedeži v Chryslerjevih minivanih. Dobimo jih enostavno z odklapljanjem zadnjega sedeža. Na razpolago za 200 $. 8. PovverBook računalniki znamke Apple Computers, ki je s tem ena od zadnjih PC družb, ki se je spustila v laptop tržišče. Cene: trije modeli so med 2299 $ in $ 4599. TRIBUNA IN GORENJE NAGRAJUJETA! 1. NAGRADA: ELEKTRIČNI ROČNI MEŠALNIK GORENJE 2.-4. NAGRADA: NAROČNINA NA TRIBUNO - CELO LETO BREZPLAČNO, TRIBUNA NA DOM...ŠE SVEŽA! 5.-10. NAGRADA: KNJIGE EMONICE IN STUDIE HUMANITATIS POGOJ ZA SODELOVANJE: NAROČITI SE MORATE NA TRIBUNO! NAROČILNICA = KUPON ZA SODELOVANJE = THE BEST POTEZA Spodaj podpisani________________________želim postati naročnik (ime in priimek) Tribune. Pošiljajte mi jo na (ulica) (kraj) Izjavljam, da imam status rednega študenta: DA - NE (obkroži pravilni odgovor) LETNA NAROČNINA: ŠTUDENTJE 700, OSTALI 1.400 SLT. OZNANILO TRIBUNA VABI K SODELOVANJU LJUDSTVO, KISE JE ZMOŽNO UDEJSTVOVATI SE NA NASLEDNJIH PODROČJIH: ONOVINARSTVO O KARIKATURE O TEHNIČNO UREJANJE O RAČUNALNIŠKI STAVLJENJE O FOTOGRAFIRANJE O PRODAJA NA FAKULTETAH PRISPEVAJTE SVOJ DELEŽ K NOVI PODOBI TRIBUNE! TOLARJIIN USPEHI ZAGOTOVLJENI! VELECENJENE PONUDBE POŠLJITE NA NASLOV: TRIBUNA Beethovnova 9 61000 Ljubljana CENEJŠA PREHRANA ZA ŠTUDENTE VSI POPUSTI VELJAJO OB PREDLOŽITVI VELJAVNEGA INDEKSA GP KLASJE POPUST: 15 % oziroma 20 POD KAKŠNIMI POGOJI: ob nakupu vrednostnih bonov v višini najmanj 1000 oziroma 2000 SLT. KJEDVIGNETEBONE:v bistroju LAKOTNIK na Ajdovščini. KJE UPORABLJATE BONE: v bistroju Lakotnik in na STROJNI FAKULTETI, Aškerčeva 12. GP DAJ-DAM POPUST: 20 % PODKAKŠNIMI POGOJI: ob nakupu vrednostnih bonov v višini najmanj 1000 SLT. KJE DVIGNETE BONE: gos-tilna RIO, Titova 4. KJE UPORABLJATE BONE: restavracija Daj-Dam, gostilna Pri Mraku, gostilna Kolovrat, gostilna Rio, fast food Rio-ham-ham in gostilna Livada. POSEBEN POPUST: če v gostilni RIO zamenjate vred-nostne bone za bloke za kosilo, dobite dodatnih 10 % popusta, se pravi skupaj 30 % popusta pri nakupu blokov za prehrano. GP RESTA POPUST:15% POD KAKŠNIMI POGOJI: ob nakupu najmanj 10 blokov za kosilo. KJE DVIGNETE BONE: v obeh lokalih. KJE UPORABLJATE BONE: restavracija Topniška 33 in restavracija na Aškerčevi 3 (odprta med 12.30 in 14.00). Obe restav- raciji stavstavbah GP Grosuplje. GP UUBUANA POPUST:15% POD KAKŠNIMI POGOJI: ob nakupu vrednostnih bonov v višini najmanj 500 SLT. KJE DVIGNETE BONE: Restavracija TRIGLAV, Miklošičeva 12, in LJUDSKAKUHINJA, Streliška 12. KJE UPORABLJATE BONE: restavracija in piz- zerija Triglav, Ljudska kuhin- ja, gostilna Lovec, bistro Stari Tišler, bistro Pet- kovškov hram in bistro Sodček. MAXI MARKET POPUST:15%in20% POD KAKŠNIMI POGOJI: ob nakupu vrednostnih bonov v višini najmanj 1000 oziroma 2000 SLT. KJE DVIGNETE BONE: na blagajni v samopostrežni restavraciji Maximarket. KJE UPORABLJATE BONE: samopostrežna res-tavracija Maximarket. Vrednostni boni veljajo za vse gostinske storitve, razen za nakup tobačnih iz-delkov. GP VIC POPUST:5% POD KAKŠNIMI POGOJI: ob nakupu najmanj 5 blokov za malico ali kosilo. KJE DVIGNETE BONE: bloke lahko nabavite v vseh gostinskih lokalih, vred-nostne bone pa na Gradaški 10. KJE UPORABLJATE BONE: gostilne Mirje, Pod lipo, Pod vrbo, Pri Vinski trti in Pod Rožnikom (Čad). POSEBNA UGODNOST: v Gostilni Mirje je kruh ob kosilu ali malici za študente brezplačen. FDV: kriza komforta. Foto: I. Gajič ŠTUDENTSKEl RITI Kako (ga) študentarija serje Kakor ste pravkar razbrali iz podnaslova, se v tem prispevku ne bomo ukvarjali s »študenti/študentkami-pizdami« (ki jih - mimogrede - ni malo; sicer pa je to v času postkolektivizma tako ali tako irelevantno), temveč dejansko s tem, kako se Da torej ne bi koga zavedlo: v skladu z načelom omejenega prostora v Tribuni se tokrat ne bomo spustili v problem, kaj uboga ljubljanska študentarija žre in kolikok-ratzatem dobiva drisko in čir na želod-cu ter bruha. Ker je to navsezadnje docela individualna zadeva, nima pomena o tem zgubljati besed na splošni ravni. Na tem mestu nas bo predvsem zanimal standard sanitarij v posameznih fakultetnih zgradbah ljubljanske univerze, na katerega lahko fakultetne uprave še kako vplivajo, seveda če se za to sploh zmenijo. Drugi faktor v določanju sanitarnega standarda smo študentje, ki s svojo wc-kulturo h kvaliteti sanitarij izredno veliko pripomoremo, v pozitivnem in negativ-nem smislu. Lahko bi v zgodbico vpletli tudi študentske domove, vendar smo se tokrat temu izognili, saj to neposredno zadeva le tretjino študentske populacije, od tega pa skoraj polovica Živi v apartmajih z lastnimi wc-ji - najbrž nam ni treba pojasnjevati, da boste ponekod v študentu naleteli na iz-redno čiste, bele in dišeče školjke ter tuše, drugod pa na pravo grozo, začinjeno morebiti s tem, da imajo socimri wc-papir skrit v predalih ali vsaj na mejenem dosegu. akorkoli že, to je stvar obrososedskih od-nosov in od tu naprej jo bomo abstrahirali. Naša analiza ljubljanskih fakultetnih wc-jev je imela nekaj metodoloških pomanjkljivosti, med katerimi najbolj izstopa ta, da raziskave nismo izvedli hkrati na vseh faksih. To seveda ne opravičuje nekulture študentov na tistih fak-sih, ki smo jih obiskali, preden so čistilke uspele počistiti packarijo, ki jo je študenteraj zapustili za seboj. Poleg tega se predavanja skoraj povsod zavlečejo v večer. Drugi problem je to, da so faksi različno veliki in s tem frek-vence na wc-jih ponekod večje. Ljubljanske fakse smo obredli prejšnjo sredo in petek, z delno vzročno kontrolo v ponedeljek popoldan, ki je prve ugotovitve potrdila; vsekakor je analiza subjektivno obarvana, saj ne temelji na dolgoročnem raziskovanju. Kakorkoli že, takšno stanje je bilo zatečeno in verjemite nam: do vseh smo bili enako neusmiljeni, ne glede na starost zgradbe, v kateri se je wc nahajal. Se pravi: a) ste študent; b) ste študentka. Ad a) primer št 1: Janez je sinoči prišel od doma, kjer se je najedel za dva dni vnaprej. Nato je zadel na loteriji in si privoščil za kosilo dva krožnika jote. primer št. 2: Francu je mati, preden je odšel na faks, naložila za zajtrk dve princeski in pol litra bele kave. primer št. 3: Marko se je s frendi sinoči nalil (minimum pet pirov oz. temu ustrezno zamenjavo) in cel mačkast prišel na obvezne vaje ob 7h in pol. Ostalih variant ne bomo našteli - v glavnem: pricapljali ste na faks in nenadoma začutili, kako enostavno ne bo več šlo tako naprej, da morate nujno na veliko potrebo ali pa se vsaj sprdet v školjko. Zato je treba na wc, v miru se olajšati, da bi kot prerojeni nadal-jevali s poslušanjem predavanj. Tisti, katerih morebiti omenjena - brez zamere! Ostalim se opravičujemo za vulgarnosti - identificirajte se in berite naprej. Ad b) Francka je veselo dekle s province in njen primer se deloma ujema z Janezovim. Jana je meščanka, njena zgodba je podobna Francevi, s tem da so količine manjše. Za zgornji tretji primer nimamo ekvivalenta, ker se študentke nikdar tako ne nacedijo, da bi imele naslednji daa probleme, medtem ko smo se od preučevanja vpliva kvalitete hrane, zaužite med odmori, na študentske prebavne trakte tako že ogradili. Imajo pa dek-leta v primerjavi s fanti eno veliko slabosti, akr se tiče wc-jev, in to je to, da morajo na školjke sedati tudi pri mali potrebi. No, pravzaprav sesti ni treba, ampak ravno v tem je štos pričujoče analize - da ugoto vimo, kako ljubljanski faksi skrbijo za svoje štu-dente (za uslužbence malo drugače), torej za tiste, zaradi katerih sploh so! Jebeš šolo brez učencev. Zadevica je blazno relativna, in ker so nekatere stavbe dokaj stare, druge pa še sveže, smo se vrednotenju izog-nili in vam bomo posredovali zgolj suho informacijo. Prav lahko se zgodi, da ste nekje v mestu, zatišči vas in naenkrat ne veste, kam bi se dali. Ako boste imeli na voljo več opcsj, izbirajte! Dovolj je že tega uvodnega gobez-danja! Uvod je bil pač potreben zaradi tega, da ne bi kdo podvomil v razum-nost in primernost raziskovanja kom-fortnih uslug akademskim ritim in od-nosa le-teh do »komforta«. Fakultetne wc-je si bomo ogledali od juga proti severu, pri čemer vam moramo žal sporočiti, da zaradi prostorske oddal-jenosti najjužnejši in najsevernejši del Univerze, Višja pomorska in promet-na šola v Piranu ter Oddelek za živinorejo na BTF, ki je v Domžalah, v pregled nista vključena. VETERINA Različnost okusov je dejstvo, vendar smo se zedinili, da kvaliteta sanitarij pada z nadstropji. V pritličju udobni plastočni straniščni pokrovi, tako na moški kot na ženski strani, v drugem nadstropju lesene deskebrez pokrovov. vvc-papir, stand-ardne rozardeče listke, smo videli. Pisoarji kakor narejeni za pritlikavca. Sicer čisto. V novi stavbi precej boljše. FIZIKA, MATEMATIKA. Povprečni wc-ji, rdeče-bele barve. Ogledala ponekod so, ponekod ne. Papir kot na Veterini. Pokrovov oz. »naslanjačev« nismo videli. Ponekod voda ni bila potegnjena. V ženske wc-je nismo mogli, ker so bili zaklenjeni. ELEKTRO V glavnem smo si ogledovali moške sanitarije. Školjke so O.KV vendar pa smo tu največkrat naleteli na neizplaknjene, pa naj bo to scanija, vvc-papir ali pa čiki. Toliko čikov v posamezni školjki nismo videli nikjer drugje. Po iztresanju pepelnika se navadno potegne vodo. Pisoarji zraven okrepčevalnice so zadosti visoki. GRADBENA. Pokrovi na školjkah so večinoma leseni. Papir kot drugod. Zelo rad se zadrži v školjkah, tistim, ki ga noter mečejo, pa se vode očitno ne da potegniti. Morda varčujejo. Drugi po vrsti glede čikov. Enako je v ženskih wc-jih, kjer smo videli tudi kante. Da pa nismo povsod videli wc-papirja, najbrž ne pomeni, da ga nikoli ni. ARHITEKTURA Prostrane sanitarije, ne pretirano čiste. Pokrovi na školjkah udobni plastični. V vsaki drugi školjki smo videli urin, dober vvc-papir pa ob vsaki: rdeče role. V moških wc- jih visoki in okej pisoarji. KEMIJA Pisoarji na normalni višini. Relativno čisto, sicer pa smo videli par umazanih školjk. Nekatere so v toplih čokoladnih barvah. kemijo je treba pohvaliti zaradi vvc-papirja, ki je mehak, bel, v rolah. Zavest o poten-cialnih hemoroidnih nadlogah stalno sedečih študentov je tu torej najvišja. Da bi se pogledali v ogledalo, morate v dvigalo. TEKSTILNA Belina tako ženskih kot moških vvc-jev izredno blagodejno deluje. papir so klasični roza listki ali pa tisti na velikem kolutu, »zavarovanem« z oklepom. Školjke imajo plastično sedalo ter pokrove in ravno smo hoteli dati en velik plus, ko smo v 4. štuku v moškem wc-ju naleteli na poscano straniščno desko! Ker znamenj »lenobe« drugje nismo videli, se pojavlja sum, da je to nekdo z drugega faksa nalašč polulal, ko je videl, da prihajamo. FARMACIJA Wc-ji so nedefinirani, najbrž pa so obiskovalke v glavnem Filozofska: luksuzni pisoarji. študentke. WC-papir je roza sveženj listkov ali pa ga ni, nekajkrat smo ga videli tudi v neizplaknjenih školjkah. V wc-ju med pritličjem in prvim štukom je blazno toplo. Mimogrede, na vrh stopnic smo videli zaprašeno Titovo sliko na razjebanem fotokopir-nem stroju, poleg katerega ležita še dva umivalnika. FILOZOFSKA Na nobenem drugem faksu nismo toliko prepešačili, da smo obredli vse toalete. Wc-ji so sicer hladno povprečni, roza Hstke smo našli povsod. V 5. nadstrop-ju in v kleti smo naleteli na trenutno najbrž d'best sanitarije na ljubljanski univerzi. Lepi pisoarji, pri ženskah celo bide. In to zraven vhodnih vrat (?). Oblike školjk so se nam zdele bedaste, vendar pa dizajnerji in kupci vedo bolje. Ženski wc-ji na oddelku za psihologijo ima najbolj seksi luč v Ljubljani. Če bi se vam zahotelo in imate partnerja... STROJNA V glavnem moški wc-ji, ženski le v »neštudentskih« delih. V glavnem leseni, sem pa tja plastika. Papir je, v oklepu kovinskih kolutov. Ogledal strojniki očitno ne potrebujejo, školjke pa smo našli večinoma čiste, z eno veliko izjemo: v eni izmed neizplaknjenih školjk smo videli toliko mokrega papirja kot nik-jer drugje. MONTANISTIKA Povprečje: lesena in plastična sedala. Moški vvc-ji so okej, v ženske nismo mogli, ker so bili zaklenjeni. Prepoznali jih boste po napisu na vratih »Pazite na red in čistočo«. Pisoarji so na zadovoljivi višini. GLASBENA Urejeni, simpatični wc-ji. Ob zvoku glasbe iz najraz-ličnejših instrumentov se lahko čudovito olajšate. Wc-papir je na kolutih in izredno mehak, takoj za tis-tim na Kemiji. Edini problem je to, da ni nobenih označb. No, tvegali boste le v pritličju, drugod so napisi: Prosimo, ugasajte lučl Tam je WC. VIŠJA SOCIALNA Za majhen faks en WC Plastično opremljene školjke, roza listki. Bil je čist, deloval hladno, v moškerr čez ogledalo prislonjene lestvi, sicer nič posebnega. ZDRAVSTVENA Kakor na far-maciji ni definiran. Pod zgolj WC piše: V VVC ni zaželjeno kaditi. Prosimo, da to tudi upoštevate. Očitno imajo s tem probleme. V prvem nadstropju serija čudovitih roza pokrovov, vse čisto, v drugem štuku plastična sedala v lepi svetlozeleni barvi, toda: v eni izmed školjk vložki, plus poscani. LESNA Večkratni obisk tega faksa ni prinesel pripomb. Vedno smo naleteli na čistočo, tako v moškem kot v ženskem delu vvc-ja. Na večini vrat piše »VTOZD lesarstvo/sanitarijek. Pisoarji na pravi višini, ženske imajo namesto tega eno ogledalo več zraven školjke. AGRONOMIJA Če ste že prišli do tam, pojdite v stavbo, kjer je dekanat, ker so tam toalete na višjem nivoju, z mehko plastiko in wc-papirjem. V stari stavbi so wc-ji na eni strani zaprti, na drugi pa je Ženski v prvem nadstropju, moški pa v pritličju in drugem štuku. Če smo se zmotili - par-don. Tako sklepamo po pisoarjih. Sicer povprečno. o stanju na Agronomiji. Ženski wc odklenjen le v pritličju. V moškem smo nad eno izmed školjk uzrli napis na rumenem listku: Očisti za seboj! Treba je priznati, da je bilo vse čisto. GOZDARSKA, Čistočo smo našli tudi na zadnjem od oddelkov BTF. Seveda na nabiranje packarije vpliva tudi oblika školjke, vendar to ni naš problem. Kakorkoli že, tu so straniščne deske na moških vvc-jih ožje in bolj drobcene, na Ženskih pa širše in udobnejše. V kleti je le moški wc. PRAVNA V prvem štuku smo na eni strani naleteli na neoznačen wc, na drugi ločenega za moške in ženske, medtem ko je v drugem nadstropju (tam, kjer ni Univerza) moško in žensko stisnjeno v en majhen pros-torček: sedalo na moškem plastično, na ženskem leseno. Roza listke smo videli le tu. LIKOVNA Wc-ji so bolj zanič, za študente pisoarjev ni. Pokrovi so plas-tični, papir roza listki. Od nekod se je slišala arabska glasba, vendar stek-lenic z vodo ni bilo videti. Hm. V prvem štuku je v moškem delu okoli školjke ležal prav umetniško zmeckan papir. DIF Bolj slabi wc-ji, dokaj umazano. Na školjkah v glavnem lesena sedala brez pokrovov. Wc-papir dober, v kovinskih kolutih, iz katerih se iztresa rdečkast prah. V eni izmed moških školjk smo naleteli na plastično vrečko z napisom ZVR-3 vložek 08 vlak 4 x 40 kom 10. Kdo in zakaj je to fuknil tjakaj, ostaja uganka. TEOLOŠKA Čeprav še ni v sklopu Pedagoška: med boljšimi. UL, ji namenjamo prostor. Noter smo prišli na finto in ugotovili, da so sicer okej toalete zgoraj moške, v pritličju pa ženske. Pomanjkljivost ženskega wc-ja je to, da se v njem nahajajo pisoarji. Ki so zato prekriti s kartonom. Tudi prav. AGRFT Čiste, nedefinirane sanitarije. Wc-papir so roza listki. Straniščna sedala plastična. Nič poseb-nega, če izvzamemo to, da imajo tudi tuše. Študentje se pač prešvicajo. Seveda imajo tuše tudi drugod, ampak tu so nam padli v oči. MEDICINSKA Omenili bomo le novo stavbo - če vas zanimajo sanitarije na stari, si jih oglejte & uporabite, ko boste v Pajzlu. Na novi MF smo našli odklenjene sanitarije le v pritličju. Umivalno korito v moškem je bilo ful popacano, sicer pa so školjke udobno plastične. Papir dober, rdeč, na rolah in očitno ga nihče ne krade. Pisoarji so na ustrezni višini. POLICAJSKA Žal, kolegice & kolegi. Policaj v dežurni loži nas ni spustil noter, da bi si ogledali njihovo stavbo in tamkajšnje WC-je. Morda imajo štrbunk. VARNOSTNA Edini košček ljubljanske univerze v Šiški ima poleg učilnice tudi wc za moške (zbrisan M) in za ženske (Ž). V moškem wc papirja ni bilo, školjke pa so v obeh plastične. EKONOMSKA Vsi wc-ji so si enaki, približno tako kot na Filozofski ali Pedagoški. V vsakem, tako moškem kot ženskem, so tri školjke in vsaj ena je brez papirja - to je tista, kjer ni kovinskega koluta. Role so se namreč na veliko kradle. Da bodoči poslovneži niso od muh, dokazujejo tudi nalepkena ogledalih vženskih wc (namesto pisoarjev): Pazite na gar-derobo! FDV-VUŠ Sta tako kot še mnogi faksi v isti stavbi. Poznavalci vedo, kateri wc je Vušev in bi ga uvrstili v spodnje povprečje. Tanke plastična sedela, moški čisti, česar nikakor ne moremo reči za ženskega, pozimi pa se je na tem wc-ju neracionalno razgaljati zaradi mraza. Sicer pa je FDV edini faks, kjer smo našli školjke brez straniščnih sedal, da ne govorimo o pokrovih. In nekompletnih školjk je več celo v ženskih sanitarijah (!?). Udobje na minimumu. Študentke pa ga mirno uživajo že leta. No, ja, roza listki so vedno prisotni. PEDAGOŠKANajsevernejši faks v tem pregledu. Solidni wc-ji v barvah, ki se zlivajo z okoljem. Papirja nikjer, morda zaradi bližine študenta. Udobne plastična sedala, na ženskem wc v 3. štuku piše: »Hvala, ker ne kadite.« Ali je »pušenje« v wc-jih na "ženskih" faksih pravilo? Tako. Iz dobljenih ugoto vitev lahko potegnemo nekaj sklepov: 1. Univerza je preveč raztresena. 2. Zaradi tega se študentje med seboj slabo poznajo. 3. študentje & študentke na različnih faksih imajo različno »wc kulturo«, čeprav iztrebkov nikjer nismo videli. 4. Študentje radi ščijejo v školjke namesto v pisoarje, vode pa ne poteg-nejo za seboj. 5. Akademskim ritim se slabo streže, kar je v času aidsa, hemoroidov in drugih bolezni krasna stvar. Zaključili smo, da je pravica vsake študentke oz. študenta do dostojnega opravljanja male in velike potrebe na določenih fakultetah grobo kršena. Seveda pa Tribuna kampanje za dos-tojno sranje ne namerava sprožati - to naj storijo študentje sami (razen seveda, če ne uživajo na faksih z neurejenimi sanitarijami) oz. prek svojih predstavnikov, zahtevajoč urejene školjke z mehkim wc-paprijem. Za čistočo bodo gotovo sami poskrbeli. Mi smo naredli svoje, tistim, ki so zadovoljni z obstoječim, pa lep pozdrav. Poročilo sestavil: Miodrag Djurdjevič Kajbo novega v Študen tskih domovih? Zaradi neskladja interesov IN- TERMARKETAin ŠTUDENTSKIH DOMOV potekajo pogovori okrog predčasne prekinitve desetletne pogodbe med obema partnerjema. Vpogovoru na upravi ŠD mi je direktorica g. Ksenija Preželj pojasnila, da je pogodbo z Inter-marketom podedovala. Pogodba je stopila v veljavo 1. oktobra 1990, med-tem ko je g. Prežljeva zasedla mesto direktorja mesec in pol pozneie. Posamezni členi pogodbe so za ŠD nesprejemljvi, zato si prizadeva v dogovoru z direktorjem Intermarketa za predčasno prekinitev. Okvirni rok je zaenkrat 30.6.1992. Perspektivo vidi v tem, da pride kuhinja spet v upravo ŠD. Potrebna je prenova v kadrovskem smis-lu, prav tako pa tudi posodobitev opreme. GospodPoplatnik, direktor Intermarketa, v Tribuni nastopa prvič, zato si zasluži malo daljšo predstavitev. TRIBUNA: Kako ste prišli v »službo« študentov? POPLATNIK: Javili smo se na razpis; sprejeli so našo ponudbo. Kasneje smo sklenili pogodbo, ki je začela veljati 1.10.1990, in sicer za dobo desetih let. TRIBUNA: Kdo s strani ŠD in us-tanoviteljev je takrat sodeloval pri določanju vsebine oziroma pogojev, kiso navedeni v pogodbi? POPLATNIK: Spomnim se g. Žiberta s strani vlade, g. Katice Kolbl in g. Gašpariča. Prisotnih je bilo tudi nekaj študentov. TRIBUNA: Ste takrat v pogodbi določili namembnost in način uporabe posamez-nih prostorov? S stališča študentov je nelogična vaša programska režija v veliki dvorani. POPLATNIK: Stvari so šle bolj po dogovoru, in sicer v tej smeri, da bi velika dvorana bila namenjena študentom. V začetku smo bili nekako dogovorjeni tudi za prevzem male dvorane. TRIBUNA: So si ŠD zagotovili kakršn&koli pristojnosti do dogajanja v veliki dvorani? POPLATNIK: Po pogodbi je določeno, da lahko dvorano dajem v uporabo samo za nekomercialne dejavnosti; kulturo itd. TRIBUNA; Vi tega očitno ne delate. Prirejate koncerte, ki ne morejo biti drugega, kot komercialna prireditev... POPLATNIK: Tega ne bi rekel. Delamo tudi to, da brezplačno oddajamo dvorano za brucovanja. Prireditelj mora pokriti le stroške čiščenja. TRIBUNA: V najetih prostorih ste imeli tudi igralne avtomate, biljarde... POPLATNIK: To sem imel zaradi prak-tičnih razlogov. Bilo je prepovedano, sedaj nimam več, oziroma so mi dva av-tomata pobrali. TRIBUNA: Sepravi, da sevtempogledu pogodbe ne držite povsem? POPLATNIK: Ne, ne, jaz se je držim. TRIBUNA: Pri gostovanju ansambla zaračunate precej visoko vstopnino... POPLATNIK: Zadnji ansambel, Plava trava zaborava, je za nastop zahteval 85.000 SLT, z reklamami in varnostniki znese okrog 100.000 SLT. Prodali smo točno 520 vstopnic po ceni 200 SLT. TRIBUNA: To se nekako izide, niste pa računali dobička od pijače, kijo na kon-certih prodajate. POPLATNIK:Da, pijača gre v profit. Večkrat se zgodi, da izgubo pri nekaterih koncertih pokrijemo z dohodkom iz bifeja. Zdobrim ansamblom, kot je Parni Valjak, ki stane 2500 DEM, zelo težko pokriješ stroŠke. Maja lani je uprava ŠD odredila zazidavo enega od vhodov v dvorano, tako da je prireditveni prostor sedaj manj prikladen. Manj je prostorov in sanitarij, čeprav je bilo vse to zagotovljeno v pogodbi. Zavzemam se za to, da bi se te stvari rešile v obojestransko korist. TRIBUNA: Menza v ŠD ni nikoli slovela po zavidanja vredni pripravi obrokov. V pogodbi ste se tudi zavezali, da boste še naprej pripravljali hrano za študente. Koliko obrokov pripravite in kakšna je po vašem mnenju kvaliteta surovin in priprave? POPLATNIK: Študentskih kosil je okrog 200 dnevno, ostalih (za DO-je) pa okrog 800. Hrana je pri nas dobra in tudi količinsko ustreza Študentom. V knjigi pripomb ni nikakršnih pritožb. Cene so najnižje. Imamotri vrste kosil. Povprečno stane eno kosilo okrog 130 SLT. Takoj po prihodu smo vložili okrog 40.000 DEM v drobni inventar in okrog 60.000 DEM v prenovo kuhinje. Prej je bilo vse pokvar-jeno. (smeh). TRIBUNA: Glede na najnovejšo akcijo ŠOU o regresiranju študentske prehrane vaše cene niso več konkurenčne. Kje je vzrok, da pri vas študentje nimajo regresa? POPLATNIK: Za regres sem zelo zainteresiran, žal pa sam s Študentske organizacije nisem prejel nobenega predloga ali pobude za to. Razmišijal sem, da bi s skupno akcijo Intermarketa, ŠOU, ŠD in mogoče še države nudili študentom obroke po lastni ceni, kar znaša okrog 54 SLT na kosilo. Inter-market bi se odpovedal dobičku, ostal bi le dohodek bifeja. TRIBUNA: Bi se v takem primeru od-povedali uporabi velike dvorane v programske namene? POPLATNIK: Tudi o tem bi se dalo dogovoriti. TRIBUNA: Trenutno poteka dialog med vami in upravo ŠD v drugačni smeri. Začeli ste pogovore okrcg prekinitve pogodbe. POPLATNIK: To je res. Zaradi različnih govoric in informacij od maja 1991 v najete prostore ne vlagam več. Imel sem namen odpreti diskont v ŠN v Rožni dolini, a za to ni bilo posluha. Pripravljen sem prenehati z delom takoj, v kolikor ugotovim, da študentje z mojo ponudbo niso zadovoljni. Z gospodom Poplatnikom sva se sprehodila po kuhinji. Povabil me je na obrok v študentsko menzo in to ni bila le vljudnostna fraza. Imel sem priložnost, da bi z lastnim želodcem preizkusil enega od kosil, a tega nisem storil, čeprav je v kuhinji prijetno dišalo in se je deževen dan že nagibal k poldnevu. Direktor Intermarketa je posloven človek. Študentje so mu pri srcu in rad bi jim zagotovil čim boljšo ponudbo, hkrati pa mu ne smemo zameriti, če pri delu išče konkretne poslovne interese. Pravte inter-ese pa je težko uskladiti z nameni uprave ŠD, ki so po vsebini del njene politike, po izvoru pa neprof itni in izhajajoči (iz več) tudi iz študentskih sredin. Jožko Možina BREZPOSELNOST IZOBRAŽENEGA KADRANARAŠČA Zavod za zaposlovanje Ali se sploh še splača študirati? Ob vstopu v zgradbo Zavoda za zaposlovanje na Parmovi 32 sem bi nemalc presenečen ob gneči ter živčnosti, ki so jo izžarevali tako mladi kot stari, očitno že dodobra naveličani svojega brezupnega položaja. Vrste pred okenci za iskanje zaposlitve so vsak dan daljše in kot kaže, tudi v bližnji prihodnosti ne bo nič boljše. Košček kruha bo v Sloveniji vedno bolj dragocen in srečni bodo tisti, ki ga bodo lahko prislužili s poštenim delom. Obregnil sem se ob mmlado rjavolaso damo, ki je ekskluzivno za Tribuno izustila nekaj besed, polnih ogorčenja: »Na Zavodu za zapos-lovanje sem že tri mesece, pa še nobenega uspeha. Sicer sem doštudirala medidno, vendar kaj mi to pomaga, če pa nimam službe. Nasploh jo bom v Ljubljani zelo težko dobila, saj ima menda Univerzitetni klinični cen-ter preveč kar 800 zaposlenih.« Malce naprej sem naletel na Marjana Žižka, diplomanta Strojne fakultete, ki je med drugim povedal nekaj sočnih psovk na račun »socialne« države, v kateri živi: »Čebi imel pred sedmimi leti to pamet, kot jo imam danes, bi takoj po končani srednji šoli poiskal zaposlitev. Se vsaj ne bi potikal okoli kot kakšen čeprav mnogi naivno mislim, da smo Slovenci z mednarodnim priznanjem ter denarno osamosvojitvijo dosegli vrh ledene gore, ki se imenuje naraščanje brezposelnosti, pa so se na žalost krepko ušteli. Na Zavodu za zapos-lovanje je vedno več ljudi, med njimi tudi precej fakultetno izobraženega kadra. Februar-ja lani je bilo v ljubljanski regiji 1467 brez-poselnih z višjo in visoko izobrazbo. Februarja letos pa je število, ki vsem sedanjim in bodočim študentom vzbuja grozo, narastlo že na 2306 brezposelnih diplomantov (od tega 1244 z višjo in 1062 z visoko izobrazbo). nosti. »Naslednja večja skupina so tisti, ki so končali triletno poklicno šolo -7473. Nato sledijobrezposelni s štirilet-no srednjo šolo, ki jih je 6477. Z diplomo je brezposelnih 2306, vsega skupaj pa 28.760.« Po njenih besedah se situacija v ljubljanski regiji poslabšuje iz dneva v dan, tako da so omenjeni podatki dokaj relativni. Da je to res, smo se lahko prepričali naslednji trenutek, ko je dobila najnovejše podatke. »No, krasno,« se je nasmeh-nila Mavricija Batič, »podatki, ki sem vam jih dala, so že zastareli. Število brezposelnih se je namreč povečalo na 29.005. V teh tednih se je na Zavod za zaposlovanje prijavilo 690 diploman-tov z višjo in 80 z visoko izobrazbo. Vendar pa ne smete pozabiti, da je med tem časom zaposlitev dobilo 105 fakul-tetno izobraženih kadrov.« Dramatične razmere za ljudi z dobrimi živci bi se lahko lahko pošalil, če seveda situacija ne bi bila na moč depresivna. Sicer pa se med intelek-tualci najbolj iščejo diplomanti ekonomske usmeritve, nekaj potreb je tudi za računalniško izobraženim kadrom. Čeprav je čakalna doba v povprečju eno leto, pa imajo percejšnje probleme iskalci zaposlitve z medicinske fakultete ter diplomanti družboslovnih smeri, ki čakajo na zaposlitev po več let. Zadnje čase Zavod za zaposlovanje nebodigatreba, ki nima kaj delati. Službe pa se za zdaj ne da dobiti, razen honorarnega dela v stilu akviziterstva in podobnih neumnosti?« Podobnega, če ne še bolj jeznega mnenja, je bil Stojan Bauer, ki je diplomiral iz primerjalne književnosti na filozofski fakulteti: »Ob vsem tem se seveda upravičeno sprašujem, ali se mi je sploh splačalo študirati. Prijatelji iz os-novne šole imajo že več let službo, ženo, otroke, avto. Kaj pa jaz? študij mi je požrl še tisto malo živcev, tako da moram sedaj jemati persene za pomiritev. Moj položaj je še toliko bolj brezupen, ker nisem bil še nikjer zaposlen, tako da niti socialne podopre ne doibvam.« Februarja 2306 brezposelnih diplomantov! Podatki o brezposelnosti, ki smo jih dobili za 18 občin v ljubljanski regiji, so sami po sebi dovolj zgovorni. Število iskalcev zaposlitve je ogromno in seveda si lahko samo mislimo, kakšni so podatki za celotno Slovenijo. »Med brezposelnimi v ljubljanski regiji jih je še vedno največ z osnovno šolo ali brez nje -10.023, kar predstavlja dobro tretjino,« nam je na Zavodu za zapos-lovanje povedala Mavricija Batič, vodja sektorja informacijskih dejav- vedno pogosteje »obiskujejo« tudi diplomanti strojne in elektro fakultete. Krivci za takšno stanje so predvsem stečaji raznih Isker v ljubljanski regiji, kjer so pred leti bodočim strojnikom in elektronikom obljubljali »med in mleko«, nazadnje pa se je izkazalo, da je bil to raČun brez krčmarja. Čakalna doba po izobrazbenih smereh Zanimiva je tudi študija čakalnih dob po izobrazbenih smereh, ki so jo za ljubljansko regijo koncem lanskega leta pripravili na Zavodu za zapos-lovanje. Iz nje se da razbrati, da niso iz trte izvite trditve, da so pri iskanju zaposlitve študentje družboslovnih smeri v podrejenem položaju. Koncem lanskega leta je tako delo z višje ekonomske šole do treh mesecev čakalo na delo, od treh do šest 28, od pol do enega leta 42 ter eno leto 59 diplomantov. Višjih upranvih delav-cev je do treh mesecev čakalo na delo Mavricija Batič 35, od treh do šest 21, od šest do dvanajst 25 ter eno leto 37. Brezposel-nih je bilo prav tako precej socialnih delavcev, saj jih je do treh mesecev čakalo na zaposlitev 16, od treh do šest 12, od pol do enega leta 17 ter dvanajst mesecev36. Podobni so tudi podatki za visoke šole, kjer smo izbrali nekaj naj-bolj značilnih in popularnih izobraževalnih programov. Diplo-miranih inženirjev strojništva je do treh mesecev čakalo 27, od treh do šest 12, od šest do dvanajst mesecev 35 ter eno leto 37. Pravnikov je bilo brez-poselnih 72, od tega jih je na službo tri mesece čakalo 22, od treh do šest mesecev 12, od šest do dvanajst 12 ter eno leto 26. »Po razpadu Jugoslavije in odhodu Armade iz Slovenije se je pojavila nova 'delovna sila' na Zavodu za zapos- lovanje - 51 častnikov bivše Jugos-lovanske armade. Vendar pa čakalna doba pri njih ni bila več kot pol leta, saj so se prvi med njimi prijavili že julija lani,« je dejala Mavricija Batič. In še arhitekti in zdravniki: prvih je bilo brez dela 40, slednjih pa precej več - kar 98. Na delo je tri mesece čakalo 33, od treh do šest mesecev 16, od šest do dvanajst 17 ter celo leto 32 diploman-tov medicinske fakultete. Sicer pa se je nad regijsko povprečje v primerjavi z decembrom brezposelnost povečala izven ljubljanskih občin in to največ v Ribnici 175,6 odstotkov, sledi Kočevje 167,6 odstotkov, Litija 131,3 odstotkov, Trbovlje 123,9 odstotkov, Grosuplje 114,9, Kamnik 105,7, Zagorje 103,6 in Hrastnik 92,9 odstotkov. Sofinanciranje pripravništva Zavoda za zaposlovanje Poleg tega da je Zavod za zapos-lovanje zatočišče za vse brezposelne, pa prakticira tudi sofinanciranje pripravništva. To je možno le v primeru, če je iskalec zaposlitve na zavodu najmanj tri mesece, vendar ni niti njemu niti svetovalcu zaposlitve v tem času uspelo najti delodajalca oziroma organizacijo, kjer bi lahko opravljal pripravništvo brez sofinan-ciranja. Prednostimajojskalci zaposlitve z daljšo Čakalno dobo. Če gre za pripra v-ništvo z delovnim razmerjem za nedoločen čas, trimesečna čakalna doba ni obvezna. Zavod za zaposlovanje krije za pripravnika naslednje stroške: za zdravniški in psihološki pregled; za zaščitna sredstva, Če so potrebna; za prehrano, v skladu z določili 39. Člena Kolektivne pogodbe za gospodarstvo; za prevoz na delo v skladu z določili pogodbe in za nadomestila osebnega dohodka. Gledena sklenitev delovnega razmerja, na določen oziroma nedoločen čas, je višina sofinanciranja osebnega dohodka različna. Osnova je bruto zajamčeni osebni dohodek, ki ga določa in objavlja Izvršni svet Republike Slovenije. Sicer pa mora delodajalec, ki želi sofinanciranje zavoda, izpolniti obrazec, ki ga dobi na pristojni enoti zavoda. Na podlagi pogodbe zavod delodajalcumesečno nakazuje sredstva in sicer najkasneje do 15. v mesecu za pretekli mesec. Medtem pa mora is-kalec zaposlitve, ki izpolnjuje pogoje za sofinanciranje pripravništva, vložiti pri strokovnem delavcu zavoda, zadolženem za to področje, zahtevek za uveljavljanje te pravice. Zavod mu poišče ustreznega delodajalca, lahko pa ga poišče tudi sam, saj je aktivno iskanje pripravništva zaželjeno. Vse pravice in obveznosti pripravnika se uredijo z odložbo zavoda. Aprila razpis za »izgubljene« štipendije »Nekateri izobraženci, ki že dalj časa čakajo na zaposlitev, se naučijo tudi drugih znanj, saj jim le ta lahko zelo koristijo. Zaželjeno je predvsem znanje tujih jezikov (angleščina, nemščina) ter nekaj računalniške prakse, saj smo na tem področju še zelo nepismeni,« je zatrdila Mavricija Batič in dodala, da v ta namen organizirajo seminarje informativne narave, na katerih predstavijo podjetja, davčno zakonodajo, finance v malih podjetjih, marketing, oblike preverjanja inter-esov... Sicer pa je Mavricija Batič glede bodočnosti optimist. Meni namreč, da se bo krivulja brezposelnosti, ki bo letos naraščala, kaj kmalu obrnila v nasprotno smer. »Zdi se mi, da je bilo v prejšnjem, komunističnem sistemu, lažje najti službo kot sedaj. Danes pa se predvsem zahteva velika doza samoiniciativnosti in inovativnosti. V ta namen prirejamo tudi tako imenovane enodnevne delavnice spoznavanja samega sebe. Na njih sodelujočim ponudimo kup koristnih praktičnih nas-vetov (kako nastopiti na trgu delovne sile, kako se predstaviti delodajalcu itd.),« je dejala Mavricija Batič. Zelo pozitivno ocenjujejo na Zavodu za zaposlovanje sejem kadrovskih potencialov Top-job, ki bo 6. maja v Ljubljani. Na sejmu bodo seveda sodelovali ir\ menijo, da je srečanje ponudbe in povpraševanja na trgu delovne sile vsekakor potrebno. In še vesela novica za študente, ki so zaradi zaostrenega cenzusa za pridobitev republiške šipendije le-to izgubili. Ponoven razpis za vse tiste, ki so vključeni v izobraževalni program, bo v začetku aprila. V poštev pridejo predvsem študentje, ki se vozijo,bi vajo izven domačega kraja in katerih dohodki staršev od aprila do junija lani niso presegli 110 odstotkov zajamčenega osebnega dohodka na družinskega člana v višini 7810 bruto tolarjev. Srečnežem, ki bodo ponovno dobili štipendijo, bodo aprila, maja in junija poleg redne štipendije dodelli tudi izostanek za pol leta nazaj. Očitno je, da se bo depresivnost in globoka neučinkovitost slovenskega gospodarstva še nadaljevala. Čeprav se mogoče sliši noro, je lahko današnje stanje v primerjavi s tem, kar nas morebiti še čaka, pravi paradiž. Sicer pa bomo, ko doštudiramo, poskrbeli, da bodo naši otroci živeli bolje kot njihovi očetje in matere... Domen Rant Ksenija Preželj: »Mir v študentskem potrebno plačati«. Igra »ničelne vsote« Potem ko je decembra lani Svet stanovalcev v ŠC, ki ga sestavljajo pred-sedniki posameznih študentskih domov, na pobudo predstavnika iz ŠD na Gerbičevi sprejel sklep, na podlagi katerega naj bi ponovno določili kategorije za nekatere domove, se je to početje že kmalu izkazalo kot jalovo: stanovalci domov s tem sklepom niso pridobili praktično nič, izgubili pa soraz-merno veliko. Kar dva študentska domova - eden od njiju je tudi dom FDV - sta namreč prešla iz tretje kategorije (najnižje) v drugo, medtem ko so Gerbičevci »profitirali«, saj se je zanje kategorija znižala, tako da sedaj spadajo v najnižji razred. Očitki stanovalcev doma FDV, da je vodstvo ŠC s ponovnim točkovanjem (kategorizacijo) domov spet »nategnilo« študente in le-tega izkoristilo za pridobitev dodatnih finančnih sredstev, so pravo gotovo upravičeni. Dom je prenaseljen, vodovodni in sanitarni elementi ter Študentski dom FDV vrača udarec Odprto pismo direktorici Študentskega centra, Kseniji Preželj (objavljeno je bilo v prejšnji Tribuni), s katerim so stanovalci študentskega doma FDV opozorili na nekorektnosti v zvezi s prehodom tega doma v II. kategorijo, je (ponovno) odprlo polemiko o bivanjskih razmerah v študentskih domovih, ki se - vsaj v okviru - ŠC - verjetno ne bo tako kmalu polegla. Le stežka je ver- jeti, da bodo stanovalci od svojih zahtev odstopili. To pa pomeni, da lahko v ŠC, v kolikor ne bodo za ta dom kmalu našli ustrezne rešitve, pričakujejo bojkot stanarine. električne armature pa so v kvalitativnihkriterijevbivanja(npr.število stanovalcev v etaži na kuhinjo, WC, velikost sobe in podobno). naseljubo katastrofalnem stanju. Od lani za ta dom velja tudi prepoved uporabe kuhalnikov (odločba Ksenija Preželj: »Nahajam se v nekakšni »pat« poziciji, saj do današnjega dne še nisem dobila niti tolarja za vzdrževanje. O tem sem ob-vestila tudi Ministrstvo za šolstvo in izobraževanje, vendar pa le-to ne odgovarja na moja pisma, kar je izven vsakega poslovnega protokola. V tem pismu zahtevam izdajo Zakona o študentskih domovih, v okviru katerega bi moral biti izdeian jasen sis-tem financiranja vseh domov v Sloveniji. Sistem financiranja študentskih domov, kakršen je v uporabi danes, je namreč nerealen za današnji čas in pa za stopnjo iztrošenos- Deset praznih sob še vedno čaka na preureditev v čajne kuhinje... požarne inšpekcije), stalni mraz v sobah in odpadajoči omet v kabinah za tuširanje pa so stvari, na katere so se stanovalci že zdav-r.aj navadili. Že mesece in mesece čakajo tudi na ureditev čajnih kuhinj (zaradi katerih so morali iz doma izseliti dvajset študentov), vendar zanje ni denarja. Podobno stanje je tudi v drugih študentskih domovih, zlasti v starejših. zato dejstvo, da novi sistsm kategorizacije nikogar, razen stanoval-cev doma FDV, ne moti, kar preseneča. Še zlasti, ker vrednost točke v pravilniku zajema le gradbeno vrednost in vrednost opreme v domovih, ne zajema pa Umazane igre igrajo se z _________nami..._________ Kategorizacija je problem, mimo katerega v ŠC prav gotovo ni mogoče. Ne le, ker je sistem kategorizacije popol-noma neizdelan; vprašanje je tudi, do katere mere bodo stanovalci študentskih domov še pripravljeni sprejemati »igre«, ki si jih vodstvo ŠC v določenih zadevah privošči na njihov rovaš, kot je to potrdila tudi Ksenija Preželj (»To je igra denarja, ki se jo igra ministrstvo do mene, jaz pa v določenih zadevah do študentov...«). Res je, da se ŠC otepa z ogromnimi finančnimi problemi, da nima denarja niti za vzdrževanja obstoječega stavbnega fonda, kaj šele za njegovo šir-jenje, drži pa tudi, da lastne stiske ne gre reševati na račun drugega, ki je takoin-tako na robu eksistenčnega minimuma. Kajti take poteze lahko zelo hitro udarijo nazaj in tega si v ŠC danes prav gotovo nihče ne želi. Ksenija Preželj: »Mi smo v sistemu kategorizacije šli le na vrednotenje stavbnega fonda, ne pa na vrednotenje opreme in standarda, se pravi, pogojev bivanja, saj smo v bistvu šele takrat, ko smo prišli do tega vprašanja, ugotovili, da je to širši problem, ki pa ga je Svet centra, ko sem mu podala pritožbo doma FDV, ustavil, saj je situacija v ŠC kritična.« Blažka Kramar Ksenija Preželj: »Nujno bi morali poiskati neko generalno rešitev. Jaz tega ne podcenjujem, vendar tudi odgovarjam ne več, ker je to glas vpijočega v puščavi. Spoštujem življenjsko stisko, ne morem pa kot papiga ponavljati, da zaradi pomanjkanja denarja ne morem ukreniti prav ničesar. To je dejstvo. Lahko sicer ponovno predlagam Svetu centra, da gre dom FDV nazaj v III. kategorijo, da je za to upravičen, vendar s tem rešim le majhen nesporazum s skupino študentov, globalno Po tirih v Evropo! Slovenski železničarji se trudijo popraviti slab imidž nekdanjih Jugos- lovanskih železnic in svoje storitve prilagoditi evropskim razmeram... Zosamosvojitvijo Slovenije se je pričel spreminjati tudi položaj slovenskih železničarjev. Po finančni plati sicer še na slabše, zaradi česar so tudi grozili s popol-nim štrajkom. Vendar pa na teh straneh ne bomo govorili o finančnih težavah, temveč o načrtih slovenskih železničarjev v prihod-nosti. Konec maja naj bi namreč postali enakopravni člani široke evropske družine železničarjev, sprejeli naj bi jih v evropsko združenje železniških prevoznikov. S tem naj bi tudi na vseh vlakih končno zamenjali napise, ki so sedaj še vedno iz bivše SFRJ (»Jugoslovanske železnice - JŽ«). Po novem naj bi bili opremljeni z napisom Slovenskih železnic. V bivši Jugoslaviji so si Železnice priborile vse drugo kot pozitiven sloves. Spomnimo se samo vlakov tipa Kozara ekspres, ki je ob vsakem vremenu zamujal s prihodom; tehnično zastarele in počasne lokomotive, ob vsem tem pa še dotrajano železniško omrežje so bili zaščitni znak Jugoslovanskih železnic. To naj bi se zdaj vendarle spremenilo. Po besedah Josipa Urbančiča, ki pri Želez-niškem gospodarstvu Ljubljana vodi službo za raziskavo trga, so se zato vključili v sistem tako im-enovanih hitrih vlakov, ki povezujejo večje evropske prestolnice - sistem Eurocity. Prvi Eurocity vlak je na naših tirih pričel voziti že leta 1987, ko so na relaciji Ljubljana - Beljak uvedli tako imenovani EC »Modri Encijan« (to je bil tudi prvi Eurocity vlak na jugos-lovanskih železnicah sploh). Junija leta 1990 pa so v sodelovanju z današnjim Hrvaškim železniškim pod-jetjem uvedli še drugi EC vlak »Mimara«, ki vozi na relaciji Zagreb - Ljubljana -Miinchen (odkar na Hrvaškem divja vojna, vozi le od Ljubljane do Miinchna). Zanimive so tudi nekatere ugotovitve, ki izhajajo iz nedavno iz-vedene ankete med potniki Eurocity vlakov. Po be-sedah Urbančiča veljajo za te vlake tudi za Evropo posebno strogi predpisi. Čistoča, hitra postrežba v spremljajočem bifeju oziroma restavraciji, točnost ob vsakem vremenu in najmanjša dovoljena potovalna hitrost - 90 km na uro. Le-to so nekoliko zmanjšali na nekaterih težavnejših odsekih prog v švici in Avstriji in na od-seku od Ljubljane do Jesenic. Vendar pa rezultati raziskave kažejo, da potniki še vedno niso povsem zadovoljni s servisom na samih vlakih in postajah (to velja tudi za postaje v tujini). Zasednost EC vlakov se je tako v zadnjem času, tudi zaradi vojne na Hrvaškem, nekoliko znižala, vendar pa so še vedno okoli 50 odstotno zasedeni. To je gelde na siceršnjo stagnacijo železniškega prometa v Evropi kar zadovoljiv odstotek. Pri Slovenskih železnicah uvajajo oziroma nameravajo uvesti (po maju) še nekatere druge novosti, lotili so se prenavljanja dotrajanih železniških prog, kar pa je seveda dolgotrajen proces, prav tako tudi zamenjava starih dotrajarilh lokomotiv in vagonov. Z jesen-jo in še prej bodo pričeli uvajati tako im-enovane Intercity vlake, ki povezujejo večja središča in zagotavljajo predvsem točnost in udobnost. Nekaj takega so že zdaj zeleni vlaki, ki vozijo do Graza, Bel-jaka, Maribora in Zagreba. Predvsem pa se s hitrostjo in udobnostjo trudijo biti konkurenčni cestnemu in letalskemu prometu. Tako so še vedno velike razlike med cenami železnic, avtobusov in letalskega prometa. Eurocity vlak »Mimara« za celotno relacijo od Ljubljane do Miinchna stane le okoli 5000 tolarjev, kar je zanemarljivo malo v primerjavi s ceno letala, ki na isti relaciji stane 197 dolarjev (okoli 16.000 tolarjev). Težave, ki so se pojavile zaradi prekinjenih želez-niških povezav na Hrvaškem irv do Srbije, sčasoma urejajo, vlaki do Beograda pa še vedno vozijo preko Madžarske. Uredili so tudi zaplete, ki so se pojavili s plačilom zapitka in prehrane na vlakih po uvedbi tolarja in hrvaških dinarjev. Na vseh med-narodnih vlakih zdaj cene pišejo le v markah in šilingih in jih sproti preračun-avajo v tolarje in dinarje. Kljub vsemu pa bomo potniki, ki se bomo v prihodnje vozili z vlaki, občutili tudi kako neprijetnost. Predvsem zaradi sklepa slovenske vlade, da se od marca dalje cene železniških prevozov oblikujejo prosto, glede na tržne razmere in tečaj tolarja. Kaj to pomeni v praksi, smo lahko začutili nekaj dni po tem sklepu, ko so železničarji prvič povsem samostojno navili cene za kakih 20 odstotkov. Kakšno bo gibanje cen železnic v prihodnje, pač ni težko napovedati. In tako se mar-sikateremu študentu, ki uporablja mesečno vozovnico in se redno vozi z vlaki, obeta kako neugodno presenečenje, ker se znajo cene vozovnic spreminjati iz meseca v mesec. Težave se obetajo tudi počitniškim popotnikom, ki so potovali po Evropi s priljubljeno izkaznico - Interrail. Nekatere privlačne dopustniške države (Grčija, Italija, španija) so namreč predstavile pobudo po ukinitvi teh izkaz-nic, ker jim prinašajo izgubo. Tako je za zdaj še veliko nejasnosti v zvezi s prihod-nostjo teh sorazmerno poceni kartic. Pri Slovenskih železnicah so glede tega seveda povsem nemočni, saj do sprejetja v enakopravno članstvo evropskih prevoz-nikov ne morejo niti sodelovati v razpravi. V želji, da bi vsaj malce olajšali težave študentov, ki radi potujejo, in tistih, ki se vsakodnevno vozijo z vlaki, pa so se odločili uvesti nove madinske izkaznice. Dobiti jih bo mogoče na vseh železniških postajah v Sloveniji od sredine aprila dalje in sicer jih bodo lahko dobili vsi mladi do 20. leta starosti in redni študentje (velja potrjen indeks) do 26. leta starosti. To velja tako za vse državljane Slovenije kot za vse tujce, ki pa imajo stalno prebivališče v Sloveniji. In kaj prinašajo te mladinske iz-kaznice? Z njimi bo mogoče uveljavljati 30-odstotni popust na vseh progah in vseh vrstah vlakov, razen zelenih. Vsekakor hvalevredna poteza slovenskih želez-ničarjev, ki se trudijo čim prej priti v toliko opevano Evropo. Vendar pa je pot do tam vendarle še dolga in naporna... Marko Hribar S KERSNIKOVE 4 Finančni načrt se umakne z dnev-nega reda Obravnava osnutka pravilnika o finančnem načrtu je razburila 5. sejo ŠP. Nekateri so menili, da bi morali osnutek pravilnika o finančnem načrtu obravnavati in sprejeti, drugi so se zavzeli, da se razprava prenese na naslednjo sejo. Poslanec Gombač je predlagal, da se pravilnik sprejema po posameznih odstavkih pod vsako rimsko številko posebej. Gombačev predlog ni bil sprejet, ker bi takšno početje zavleklo sejo čez polnoč. Razpravo o osnutku pravilnika o finančnem načrtu so tako prestavili na naslednjo sejo, člani vlade in nadzorne komisije pa naj do tedaj oblikujejo pravilnik za obravnavo in sprejetje. Na naslednji seji se sprejema tudi osnutek finančnega načrta. Poslanec Rozman je pri tem povedal, da se prevečkrat zgodi, da se pomem-ben sklep odloži na naslednjo sejo. Akt o ustanovitvi Zveze študentov Slovenije Mariborska in Ijubljanska študentska organizacija sta se sporazumeli, da ŠOU v Ljubljani pripravi predlog o organiziranosti ZŠS. Poslanci so podprli ŠV, da pripravi akt o ustanovitvi ZSS. pri čemer sta izvzeta razdelek o finančno-pravni službi in razdelek o kompetencah glavnega taj-nika ZŠS. ZŠS bo zajela mariborsko in ljubljansko študentsko organizacijo, pa tudi druge študentske organizacije, saj ni izključeno, da bo v Sloveniji več univerz. Subvencioniranje študentske preh-rane na ŠOU Od 16. marca razdeljujejo bloke za kosila s 60 SLT subvencije na obrok. V dveh tednih je prodaja velikega števila blokov dokazala, da je taka oblika sub-vencije učinkovita. Država se ne more več izgovarjati, češ da je potreben čas, da se organizirajo študentske restav-racije ali kakšna druga oblika poceni prehrane za študente. Republiška skupščina je že sprejela amandma k proračunu Republike Slovenije za pos-tavko subvencioniranja prehrane študentov. V naslednjem letu je v ta namen zagotovljenih 260 milijonov SLT. Poslanec Kušar ušel disciplinski odgovornosti Poslanci so na predlog zakonodajne komisije sprejeli dopolnitev poslovnika ŠP. Dopolnitev s členom o disciplinski odgovornost je nehote sprožil poslanec Miha Kušar. Naj osvežim razvpiti Kušarjev greh. Kušar se je znesel nad Bosance in druge bivše Jugoslovane. Med drugim je povedal, da Bosand nimajo višjega IQ, kot je sobna temperatura pozimi, če ne dela ogrevanje. Svoje mnenje o Bosancih si je drznil postaviti za mnenje večine izobraženih študentov, ki se, kot sam pravi, zavedajo svojega položaja v slovenski družbi Porednega poslanca Kušarja ni doletel javni opomin, ker takrat poslov-nik ŠP še ni bil opremljen s členom o disciplinski odgovornosti. Zdaj le-ta določa,da poslanec lahko nastopa v imenu parlamenta le, če ga zato pooblasti parlament. Pooblastilo je omejeno po vsebini in obsegu. Dopol-nitev poslovnika naj bi obvarovala ugled parlamenta pred podobnimi izgredi. Polovične sejnine za nevestne pos-lance Sejo so prekinili z odmorom, po katerem je nekaj poslanskih sedežev os-talo praznih. Poslanci so sklenili, da se kvorum preverja dvakrat. Tistim, ki izostanejo iz drugega preverjanja kvoruma, se izplača polovična sejnina. Povišanje sejnine Po več kot pol leta so povišali sej-nine. Po novem poslanec prejema 1104 SLT sejnine, kar znese 20 DEM. Član parlamentarne komisije prejme 1380 SLT na sejo in je upravičen do največ treh sejnin na mesec. Višje sejnine članom komisij naj bi stimulirale delo parlamentarne komisije. Honorar za člane študentske vlade po novem znese 10.270 SLT. Poslanec, ki je hkrati še član komisije, na mesec nabere dve pos-lanski in tri komisijske sejnine, kar znese 6348 SLT. Člani vlade ne dobi vajo posebej izplačanih sejnin. Koliko odgovornosti in dela ima minister, koliko pa poslanec, je vprašanje, vred-no razmišljanja. Minister za informiranje, A. Zorko, je opozoril, da povišanje sejnine ni le finančna odločitev, ampak tudi politična. Kaj naredi poslanec za svojo sejnino? Minister Zorko je opozoril, da novinarjem ne bo odgovarjal na ta vprašanja. Nekoordinirano delovanje mini-strov in strokovnih služb Dogaja se, da ministri delajo po svoje in strokovne službe po svoje. Temu naj bi naredil konec pravilnik o notranji organiziranosti. Nov pravilnik naj bi določil pristojnosti pooblaščenih oseb, razmerja med ministri, strokovnimi službami in splošnim sektorjem. Pravil-nik bo do srede aprila izdelala pravna služba pri ŠOU. Reorganizacija znotraj ŠOU Poslanci so na 5. seji podprli ŠV pri reorganizciji znotraj ŠOU. Reor-ganizacija pomeni ureditev prostorske problematike v 4. in 5. nadstropju Kersnikove 4. Komisija za kulturo pri ŠP Na predzadnji seji so poslanci potrdili novo parlamentarno komisijo. Komisija za kulturo pri ŠP bo omogočila večji pretok infortnacij med parlamentom in resorjem za kulturo. Sporna zadeva ŠKUC - FORUM Omenjena sporna prostorska problematika zadeva prostore ŠKUC-FORUMA. Kot je že znano, je Študentska vlada zaenkrat umaknila zahteve po izselitvi društev ŠKUC-FORUM iz spornih prostorov. Novonastala komisija za kulturo pri Študentskem parlamentu je na svoji prvi seji podprla odločitev SV v zvezi z urejanjem spornih prostorov. ŠOU opozarja na pravno neurejenost zasedenosti prostorov. Pravna služba pri ŠOU opozarja, da so bile leta 1984 zadnjič podpisane pogodbe o zasedenosti spornih prostorov. Komisija za kulturo je zadolžila študentsko vlado, da v roku 14 dni priskrbi popolno dokumentacijo o članstvu, produkciji in materialnih pogojih Zveze društev ŠKUC-FORUM. Zahteva še poročilo o delovanju Galerije in mikroračunalniške sekcije in fotokopije najemnih pogodb, kjer te pogodbe obstajajo. Za ta čas se sporna zadeva umakne. Pa potem? Zbrana dokumentacija naj bi ovrgla (ali upravičila) obtožbe, češ da se v spornih prostorih namesto mladein ak-tualne alter scene dogaja povsem privatna dejavnost person, ki so v povprečju stare precej nad 30 let. Zato pa je š(DU prisiljen iskati nov prostor za pravi študentski kulturno-umetniški center, saj je, kot pravijo na ŠOU, sedanji študentski kulturno-umetniški center ŠKUC bolj gostilna kot galerija, povrh vsega še v privatnih rokah, v prostoru, ki ga financira ŠOU. ŠOU vztraja pri svojem, ŠKUC-FORUM pa tudi. Zadeva se še zlepa ne bo umirila. Pravni status ŠOU ŠOU je za pravni status zaprosila republiško ministrstvo za zakonodajo, ki je predlog seveda zavrnilo.ŠOU v Ljubljani pripravlja nov predlog. Le-ta bo kot Zakon o študentskih or-ganizacijah predložen republiški skupščini v glasovanje. Ko/če bo zakon sprejet, si bo ŠOU zagotovila pravni status in s tem moč in obstoj. Uspeh štafetne ekipe ljubljanske Univerze Iz Francije je prispela spodbudna novica: na 6. CRIC-u (Cross Relais In-ternational de Centrale) je štafetna ekipa ljubljanske Uni verze v konkuren-ci 175 ekip iz 17 držav dosegla odlično šesto mesto. Zmagala je A ekipa s Cambridge University, za katero je naša štafeta v sestavi Železnik Barbara, Ošep Dani, Kukovič Ivan, Visinski Mojca, Šinko Boštjan (vsi Fakulteta za šport) in Žiberna Marjan (EF) zaostala dve minuti. Železnik Barbara je pri tem dosegla tretji najboljši rezultat v ženski konkrenci, Ošep Dani pa sedmi v moški. K nastopu naših študentov pod okriljem ŠV in Fakultete za šport so pripomogli tudi ministrstvo RS za šolstvo in šport, Atletska zveza Slovenije in IBL iz Ljubljane. 9. aprila ne zamudite: Rock koncert, nogomet in košarka 9. aprila se nam obeta prava rock-erska fešta v Študentskem naselju. Ob izidu zbranih del Pankrtov in pesniške zbirke se nam obeta rock koncert (šušlja se o nastopu Pankrtov)^ še prej pa nogometna tekma med ekipo SV in Mladino Punk United (ali nekaj podobnega). Isti dan se bo na drugem koncu mesta, na Kodeljevem, odigrala košarkaška tekma tned vzhodno in zahodno ekipo Ijubljanskih študentov, East-VVest, torej. Vljudno vabljeni. Zbrala in uredila: M.S. Telefonska linija za študente v stiski Sektor za študentske zadeve pri ŠD je odprl posebno telefonsko linijo za študente v stiski. Na številko 272-798 se vsak ponedeljek in sredo med 15. in 17. uro lahko oglasijo študentje, ki so se znašli v takšni ali drugačni stiski. POMEMBNE SO ZVEZE Študentski servisi ne morejo zadovoljiti povpraševanja po delu Študentje so ena izmed najbolj ogroženih socialnih skupin v naši družbi. Ekonomski položaj slovenskega študenta je vse slabši in kljub znani iznajdljivosti so se mnogi znašli na robu preživetja in s tem pred dejstvom, da bodo morali študij opustiti, če se raz- mere ne bodo izboljšale. Mnogi vidijo rešilno bilko v študentskem servisu, preko katerega naj bi prišli vsaj do minimalnega zaslužka. Obiskali smo Študentski ser-vis na Borštnikovem trgu 2 v Ljubljani, kjer smo se pogovarjali z gospo Rožo Šilc, vodjo poslovanja. Predstavila nam je razmere, kakršne vladajo pri njih: »Opažamo upad naročil. Stanja, ki je bilo še pred d vema letoma, ni več. Tedaj je bilo dela na izbiro. Delovna estetika študentov je bila nizka. Upiralo se jim je repetitivno delo. Sedaj tega ni več, študentje vzamejo vse. Z odpiranjem mnogih novih zasebnih podjetij bi sicer lahko pričakovali veliko naročil, pa temu ni tako. Že kako leto opažamo, da ta podjetja jemljejo študente preko sorodstvenih zvez, poznanstev. Tu dvignejo samo napotnice. Opravili smo tveganja in prišli do ugotovitve, da podjetja to počnejo zaradi rizika, ki bi ga sprejela nase, če bi prišel k njim nez-nanec. Hočejo pač dobro opravljeno delo. Trudimo se, da bi to spremenili, da bi podjetja vsaj polovico naročil dala nam, tako da bi imeli možnost zapos-litve tudi tisti, ki so doma izven Ljubljane.« Sicer pa je stanje naslednje: dnevno pride od 30 do 50 naročil, ki jih razdelijo med čakajoče študente, razporejene v vrstni red. V tem vrstnem redu je vedno okrog 500 študentov. Delo dobi tisti, ki je ob času branja naročil prisoten na študentskem servisu. Izhodiščna cena za opravljeno delo je 5 odstotkov povprečnega osebnega dohodka. Podjetja sama oblikujejo cene, ki se gibljejo v razponu od 85 do 300 SLT na uro. Za administrativno delo lahko pričakujete od 85 do 170 SLT na uro, za bolj strokovna dela pa od 150 do 300 SLT. Dela so različna: od fizičnih del, čiščenja do anketiranja, veliko naročil je bilo od Ministrstva za obrambo. Od tega je veliko del le za uro ali dve. Kljub vsemu pa po besedah Šilčeve včasih tudi kaj ostanejo. Predvsem za dekleta: čiščenje, kakšno manualno delo. Vsi raje vzamejo bolj zahtevna dela, ker so bolje plačana. Teh pa je malo. Še večji problem se obeta poleti, ko se bodo na servis obrnili še srednješolci. Obiskali smo tudi novi študentski servis Študent na Kardeljevi 17. Stanje je zelo podobno tistemu na starem ser-visu. Tudi tu je glavni problem, da pod-jetja študente vzamejo preko zvez, na servis pa pridejo zgolj po napotnice. Andrej Vilar iz administracije novega študentskega servisa je povedal: »Dobro plačano delo, za katerega bi bili mi zainteresirani, da ga ponudimo študentom, gre več ali manj po zvezah. Če je urna postavka malo višja, od 200 do 250 SLT, gre vswe samo po zvezah. Sicer je povpraševanja po delu 5 -6 krat večje od ponudbe. Cakalna doba je od mesca do mesca in pol. Za specifična dela, kot so hostese ipdv pa se čaka tudi več.« Sistem čakanja pa je malce drugačen. Imajo seznam študentov, ki jih pokličejo na dom, ko je kakšno delo na voljo. Dela, ki jih ponujajo, so v glavnem fizična, raztovarjanje tovornjakov ipdv za dekleta pa prevajanje, čiščenje, mesto hostes. Cene so v razponu od 130 do 250 SLT na uro. Za fizična dela, kot so preselitve ipd., je okvirna cena 130 SLT na uro. Pisarniška dela so ovred-notena okrog 150 SLT. Vendar podjetja sama oblikujejo cene. Tudi tu pa nekatera dela vendarle ostajajo. Ta so slabo plačana, kot so čiščenje, 8-urno standardno delo ipd. Stanje na študentskih servisih izven Ljubljane je še slabše kot opisano. Še posebno kar se tiče strokovnih del. Skratka, študentskemu delu se obetajo črni časi. Brez zvez in poznanstev se tudi ali pa predvsem v naši mladi demokraciji pač ne pride daleč. Tomaž Kovšca Medicinski razgledi v četrto desetletje Medidnski razgledi - resno delo Leta 1961 so tri združenja študentov slovenskih medicinskih in stomatoloških šol ustanovila glasilo, ki naj bi bilo namenjeno za ob- javljanje študentskih raziskovalnih del, dopolnjevanju študijske litera- ture in aktualni družbenopolitični tematiki. Konec sedemdesetih let pa so se študentskim delom pridružili tudi drugi raziskovalni članki, politične teme so zamenjali prispev- ki s problematiko fakultete, študen- tov, zvečala sta se obseg in naklada. Danes izhaja revija v nakladi 3.000 izvodov, poleg običajnih številk pa uredništvo vsako leto predstavi še nekaj medidnskih publikadj, kot so: Patolgoija (navodila za vaje), Navodila za predpisovanje receptov, Rentgenologija... Letošnje leto praz- nujejo svoj trideseti rojstni dan in v teh letih se je zvrstilo nad dvesto urednikov, na stotine člankov in kar nekaj deset posameznih številk - suplementov. V uredniškem odboru sedijo sami študenti. Prvo pravilo namreč pravi, da po diplomi Medicinske fakultete odideš iz uredništva. Očitno pa je, da skoraj vsi ostanejo pri reviji po več let. Danes jih je šestnajst, prevladujejo Štajerci. Poleg njih sta dva Gorenjca in ena Ljubljančanka. Igor Čabrijan (glav- ni urednik), Janez Korošec, Mirč Petrovec, Tom Ploj, Barbara Baraga, Martina Bučar, Igor Dovnik, Urška Gašper, Živa Kavčič, Milko Koren, Lucija Kuder, Barbka Novak, Bernarda PleŠivčnik, Andreja Svete, Andrej Strahovnik, Maja Šturm in Urška Zupanc so skoraj vsak dan v ured-ništvu. Med predavanji, po njih ali samo zato, da delo, ki ga opravljajo pri Medicinskih razgledih, dokončajo. Člankov sami sicer ne pišejo, jih pa pripravljajo za objavo, kar pomeni, da jih nesejo k lektorju, recenzentu, v korekture in spet v pogled avtorju pa potem počasi v tipkanje in tiskanje. Povprečno je vsak članek v »obdelavi« tri mesece ali celo več. Zato se revija pripravlja za nekaj številk vnaprej. »Letos smo malce v zamudi, saj bo prva letošnja številka natisnjena marca, ampak se bomo potrudili, da drugo leto ne bo tako.« V uredniškem odboru načrtujejo drugo številko 15. aprila, tretjo pa že maja. Revija praviloma izhaja štirikrat letno in, če je to praviloma, tako tudi je. Že zaradi naročnikov, ki pokrivajo polovico stroškov, polovico prispeva Ministrstvo za znanost. Honorarjev razen lektorja, tajnice in tiskarja ne dobiva nihče, niti avtorji nti recenzenti. Uradni sestanki uredništva so vsak drugi teden, ob torkih. Prisotnost je označena s plusi in minusi, ocena člankov s črkami od A do E (ocenijo jih zunanji recenzenti), tehnični urednik priganja k oddaji, lektor ne pregleduje dovolj hitro, nekdo potrebuje recenzen-ta za svoj članek, za članek, ki ga je pravzaprav samo prevzel v varstvo do objave...zapleti kot povsod. Toda res-nost dela tukaj ni vprašanje. Zato imajo pravila, obvestila na stenah, zato vsak tudi ne more priti zraven. Hierarhija ne obstaja, čeprav imajo glavnega in odgovornega urednika, za ti funkciji sene potegujejo prav posebej. »Ni posebno prijetno delo, da bi ga raje opravljali«. Revije in posebne izdaje morajo tako ali tako iziti. V poznih večernih urah ostane ured-ništvo edini osvetljeni prostor Medicinske fakultete. Med modrimi stenami, za modro mizo se rojeva revija. Iz študentskih rok med študente, zdravnike, raziskovalce in profesorje. In to leto za letom. Uredništvo pa začenja z večerjami - ob novem letu in ob prvi številki. Tanja Skok Vabljeni na razstavo: »Videnje prostora« Te dni je v kulturno-informacijskem centru »Križanke« na Trgu francoske revolucije na ogled razstava arhitek-turne fotografije in arhitekturne skice, dela študentov arhitekture. Vsi, ki vas zanima, pohitite do 18. aprila. Razstava je eden od projektov, ki jih je v okviru projektnih delavnic, raz-pisanih januarja, podprla ŠOU v Ljubljani. Sabina Jardan, Robert Ramovš, Alenka Ružman, Igor Seljak, Bogdan Zupan, Igor Premrl predstavljajo svoje videnje ar-hitekturnega prostora v Ljubljani. Vsakdo ga drugače doživlja in vidi. Ar-hitektura je tisti del prostora, ki je viden tistim, ki ga iščejo. Arhitekti naj bi videli tisto, česar drugi ne vidijo. M.S. Sporočilo za iavnost ŠV obvešča javnost, predvsem študentsko, da nam je uspelo v proračunu RS za leto 1992 zagotoviti 260 milijonov SLT za subvencioniran je študentske preh-rane. Subvencioniranje študentske preh-rane sicer že poteka v organizaciji ŠOU v Ljubljani, ki je v ta namen uporabila svoj denar, drugače namenjen razvoju vsakovrstnih obštudijskih dejavnosti. študentje lahko tako že nekaj časa na blagajni v avli na Kersnikovi 4 kupijo »subvencionirane« bone za kosila, ki stanejo tako od 60 do 80 SLT. Bone je moč kupiti vsak torek in četrtek od 10.00 do 12.00 ure ter vsako sredo od 13.00 do 15.00. Mesečna zgornja meja je petnajst kosil. Izbirajo lahko med dvajsetimi lokali v Ljubljani. Hkrati vabimo gostinska pod-jetja, ki še niso vključena, da se pridružijo tistim, ki že dajejo določene popuste za študente pri nabavi bonov. Rezultati prodaje y prvih dveh tednih kažejo, da je bil tak ukrep nujno potreben. Ker gre torej za tak mehanizem subven-cioniranja študentske prehrane, ki se je izkazal kot učinkovit, ki je vsestransko odprt (tako za povpračevalce - študente kot za ponudnike - gostinska podjetja) in varen pred zlorabami, predvsem pa je že vzpostavljen in delujoč, pričakujemo, da ne bo težav z realizacijo sredstev in nadaljne financiranje omenjenega mehanizma. Hkrati izražamo zadovoljstvo ob razumevanju poslancev skupščine RS za eksistenčne probleme razvijajoče se slovenske »pameti« in apeliramo na vlado RS, da ravna podob-no, predvsem pa kar se da hitro. Bližajo se namreč časi izpitov, redna in zdrava prehrana pa je eden od osnovnih pogojev za uspešen študij. Podrobnejše infor-macije so na voljo na telefonu 318-457 (Igor Brlek), dobite pa jih tudi v Tribuni in na Radiu Študent. t.i. minister za informiranje pri ŠV ŠOU v Ljubljani Andraž Zorko Z zadnje seje študentskega parlamenta Tokrat predvsem dolge (neplodne) razprave Sreda, 1. aprila Dolga in naporna seja študentskega par-lamenta je v celih štirih urah prinesla mnogoglasna prerekanja, sklepov pa le nekaj. Med drugim so sprejeli proračun za leto 1992, pustili živeti Radio Študent in obdržali svojega ministra za informiranje. »Tišina, prosim!« se je predsednik kar prepogosto trudil miriti poslance. Zivel Radio Študent Dotacija za Radio Študent, 4 milijoni SLT, je odprla burno razpravo. Po razis-kavah javnega mnenja med študenti je Radio Študent 3. po poslušanosti. študentje največ poslušajo RGL. Poslanec Furlan je hotel vedeti, kaj ima ŠOU od Radia študet,če mu že nameni 4 milijone SLT. Poslanec Konte je menil, da je tako vprašanje absurdno, saj je Radio Štu-dent neprofiten. 4 milijoni SLT gredo samo za amor-tizacijo, ostala potrebna sredstva Radio Štu-dent ustvari z reklamami. Njegovo pos-lovanje je na robu, je povedal Zorko. »Na Radiu Študent se študentje igrajo novinarjeza denar, ki jim ga v ŠOU nameni, bi raje kupili 2 ali 3 ure programa, ki ga študentje poslušajo,« je povedal poslanec Furlan. Ob tem je Gombač povedal, da ŠOU podpira vse, kar delajo študentje, tako rek-reacijo kot alterkulturo in tudi Radio Štu-dent. »Če se Radio Študent ukine, nočem več biti poslanec,« je povedal poslanec Vatta. Končno so sklenili, da se Radiu študent le odobrijo namenjena sredstva, zahteva pa se poročilo, koliko novinarjev pri Radiu študent je študentov. Stvari se bodo uredile, ko bo ŠOU pripadal pravni status. Zadolžitev poslancev Potem, ko so opravili s finančnim načrtom, je nastopil minister za izobraževanje I. Malačič. Hotel je doseči sklep, ki poslance zadolži, da pripravijo poročilo o stanju na svojih fakultetah na pcxiročju informiranja in plakatiranja. Iz-kazalo se je, da se minister ni dovolj jasno izrazil, kaj rpavzaprav hoče. S poslanskih sedežev je prišel celo predlog, naj bi vse poslance, ki tega ne storijo, kaznovali s polovično sejnino. Po mnogih neresnostih, skoraj že »zajebanciji«, so le oblikovali sklep brez kazni za tiste, ki se ga ne bodo držali. Preobširne (neproduktivne) razprave ali preobširen dnevni red? Potem naj bi nastopile parlamentarne komisije s predlogi za razpravo in glasovanje, kazalec na uri pa je kazal že krepko čez osem. Predsednik komisije za šport, Rozman, se je trudil razlagati Izved-bo večdnevnega študentskega srečanja v tradidji »-ijad« spomladi '92, pa ga je le malokdo poslušal. Poslanec Kušar proti vladi Kušar je v svoji pobudi zapisal, da je skregano z zdravo logiko, dovoljeno pa s študentsko ustavo, da je pet članov študentskega parlamenta hkrati tudi v članstvu študentske vlade. Predlagal je, da študentski parlament sprejme akt, ki bo prepovedal poslancem ŠP pridobivati kakršnekoli dohodke iz nas-lova študentske vlade. Povrh vsega je še zahteval, da se poslancem dodeli »človeka vredna sejnina«. Ali Kušar zahteva nemogoče?! Pobudo so poslanci zavrnili. Poslanec Kušar proti ministru za infor-miranje V svoji drugi pobudi se je Kušar postavil za rablja ministru za informiranje, A. Zorku. Kušar sprašuje poslance, če lahko pošteno rečejo, da so študentje informirani. Po njegovem je akcija predstavitve ŠOU na štirih straneh Tribune in slike študentske vlade na plakatih nasilna reklama, nar-cisoidna in slaboumna poteza. Trdi, da precej več študentov posluša drug% programe kot pa Radio Študent in več jih bere druge časopise kot Tribuno. Neinfor-miranost o specifičnih študentskih problemih je velika ovira za študentsko življenje v Ljubljani. Kušar je zahteval, da minister za infor-miranje razloži, KDO SO UREDNIKI RADIA ŠTUDENT IN TRIBUNE IN ZAKAJ JIH NE voli študentski parlament, ampak jim le dodeli milijonske dotacije, s katerimi potem delajo, kar se jim zljubi. Od ministra je še zahteval, da poda račun za akcijo »Tribuna v vsako slovensko vas« in pove, kolikokrat se je povečalo število naročnikov od te izdaje. Kušar je ob tem zapisal, da upa, da bo minister od stopil sam, če bo rezultat računa »dobiček manj stroški«. Minister Zorko je seveda imel kaj odgovoriti. Kušarju je zatrdil, da so ured-niki Radia Študent in Tribune ČIS-TOKRVNI PRIMERKI HOMOSAPffiNS, kar je bil seveda odgovor, primeren Kušar-jevemu vprašanju. Namen akcije »Tribuna v vsako slovensko vas« pa je bil prav informiranje študentov. O svojem honorarju je povedal, da ga pošteno zasluži. Kušarjevi argumenti niso dovolj tehtni, da bi pometli ministra Zorka iz hiše na Kersnikovi 4. M.S. STUDENTSKA TLAKA Črni oblaki se zgrinjajo nad našo deželo. Smo pred ekonomskim kolapsom. Vse več je socialnih problemov. Življenjski standard Slovencev se vztrajno znižuje. Kako v teh časih lakote in bede preživijo študentje? Financerji so starši, nekateri srečneži dobivajo štipendije, če ne gre drugače, si je treba pomagati z občasnim delom. Koliko poz-najo funkcioniranje Študentskega servisa in ali koristijo njegove usluge, smo povprašali študente ljubljanskih fakultet. SILVA BANDELJ, študentka slovenskega jezika na Filozofski fakulteti: »Enkrat sem preko Študentskega servisa že delala, ampak sem delo pustila, ker z njim nisem bila zadovoljna, delala sem v nekem bifeju. Bilo je tudi zelo mizer-no plačano, 60 tolarjev na uro. Zdaj ne delam, pa kljub temu finančno shajam. Za nizko plačilo se ne izplača delati, dobro plačano delo pa zelo težko dobiš.« ANKA ŽVAB, absol ventka psihologije na Filozofski fakulteti: »Trenutno delam, in sicer kot čuvaj v muzeju. Za delo mi je povedala prijateljica, ki ga je prej opravljala; ko je nehala, sem jo nadomestila jaz. Plačevanje imam urejeno preko Študentskega servisa. Z delom in plačilom sem zadovoljna., sicer pa je danes tako, da si zadovol-jen z vsakim dodatnim tolar jem, ki ga uspeš kje izbrskati. To delo mi poleg financ od staršev pomeni vir preživetja, saj štipendije nimam. Sicer pa tudi štipendija ne pomeni kakega blagostanja, poznam veliko takih, ki prejemajo, pa so kljub temu prisiljeni delati. Problem pa je v tem, da zaradi dela ostane manj časa za učenje in študijska leta se zavlečejo. Sama sem absolventka, zato s tem nimam težav, sicer bi pa z nekaj dobre volje tudi šlo.« oziroma sem ga dobil po posredovan-ju brata. Mislim, da tudi na tem podroČju delujejo zveze. Na ŠS sem potem šel samo po napotnico, da sem imel urejeno plačilo preko banke. Če dela še nimaš in želiš, da ti ga pos-reduje ŠS, potem se vse skupaj zavleče na kaka dva meseca ali več, pa tudi delo, ki ti odgovarja, težko dobiš. S svojim, to je bilo delo na računalniku, sem bil zadovoljen, tudi s plačilom. Delal sem samo občasno, po en teden ali dva, ker bi sicer trpel študij. A treba je, s štipendijo se ne da preživeti.« ROBERT POGORELEC, študent živinoreje na BTF, 2. letnik: »Preko servisa nisem delal še nikoli. Imam pač štipendijo, zato mi ni treba, če pa te ne bi bilo, se najbrž ne bi dalo preživeti. Poznam pa nekaj ljudi, ki delajo, in pravijo, da so s storitvami ŠS zadovoljni, tako z delom kot s plačilom. Vendar moram reči, da ob študiju ne ostane kaj dosti časa za druge stvari, oziroma če bi delal, bi to moral najbrž na račun študija. Imam kolegico, ki dela, vendar ponavlja letnik in ima zato več časa.« ALEKSANDER MORANO, študent Gradbene fakultete: »Ja, sem že delal preko ŠS in lahko rečem, da so njihove usluge kvalitetne. Je pa res, da sem se za delo vedno sam pred-hodno dogovoril z delodajalcem NATAŠA TRČON, 1. letnik FAGG, smer gradbeništvo: »Sem v prvem let-niku in še nisem razmišljala o kakšnem postranskem zaslužku. Zaenkrat so starši moji edini financer-ji, ki krijejo vse stroške: dom, prevoz, hrana, ki so res ogromni. Najbrž bi, če bi se lotila honorarnega dela, pri tem trpel študij. Vendar pa, če ne gre drugače, potegneš študij za kako leto.« ANDREJA RAJŠP, študentka 2. let-nika Višje zdravstvene šole: »Nikoli še nisem delala, čeprav sem o tem, da bi si poiskala delo, že razmišljala. Vendar pa sem o možnostih zapos-lovanja študentov zelo slabo infor- mirana, na splošno imam občutek, da je delo težko dobiti. Toda treba se bo potruditi, namreč, štipendija je nizka, in če ne bi starši primaknili kakega tolarja, se ne bi dalo priti skozi mesec, stroški so preveliki, še zlasti, Če nisi v Ljubljani in si prisiljen plačevati sobo v študentskem naselju.« MATJAŽ KOCJANČIČ, študent Elektro fakultete, 2. letnik: »Preko ljubljanskega Študentskega servisa še nisem delal, imam pa izkušnje s tistim v Kopru. Delal sem samo poleti med počitnicami, med študijskim letom ne razmišljam o tem, ker je moj finančni položaj za zdaj še zadovoljiv in mi za preživetje še ni treba delati. Takrat, ko sem poleti delal v Kopru, sem si vse v zvezi z delom uredil sam, le plačevanje je šlo preko ŠS.« ANA BAHOR, študentka 4.1etnika BTF: »Opravljam delo natakarice, ki sem ga dobila s posredovanjem Študentskega servisa. Čakala sem kar dolgo, dva do tri mesece, a če si vztrajen, se gotovo da dobiti kaj primernega. S plačilom in delom sem zadovoljna. Delam v različnih iz-menah, a kljub temu z usklajevanjem z drugimi, tudi študijskimi obvez-nostmi, nima težav. Poleg tega finančnega vira dobivam še štipen-dijo, tako da se kar da preživeti, sicer bi bilo pa težko.« nimam, ker dobivam štipendijo, poleg tega mi denar dajejo starši, drugače se ogromnih stroškov ne bi dalo kriti. Treba bo nekaj narediti za izboljšanje študentskega standarda.« BRANKO BERGOČ, študent 2. letnika lesarstva na Biotehnični fakulteti: »Dokaj visoka kadrovska štipendija, ki jo dobivam, mi zaenkrat še dopušča dostojno preživetje, zato mi ni treba opravljati kakih dodatnih del. Kolikor sem slišal od kolegov, ki so zaradi nizkih štipendij prisiljeni delati, njihove izkušnje s Študentskim servisom niso najboljše, vendar pa ne vem, za kakšne probleme konkretno gre.« UROŠ GOVEK, študent 3. letnik agronomje na BTF: »Zaenkrat zmorem še brez tega, ni mi treba delati, ker me financirajo starši. Standard je resda slab, vendar pa je odvisno, iz kakšne družine prihajaš, tudi od tega, ali dobivaš §tipendijo in koliko visoka je ta. Tiste iz združenih sredstev so bolj borne, medtem ko so študentje, ki dobivajo kadrovske, v nekoliko boljšem položaju. Študentske potrebe sicer niso velike, a tudi tisto najosnovnejše pobere precej denarja. Pri tem so študentje iz drugih krajev Slovenije, ki študirajo v Ljubljani, še v slabšem položaju kot Ljubljančani in vozači \z okoliških krajev.« IGOR ŠILC, študent 3. letnika Fakul-tete organizacijskih ved v Kranju: »V tem času ne opravljam nobenega dela, a sem v svojem študentskem stažu to že počel. Vendar sem delo dobil brez posredovanja ŠS, sam sem se dogovoril v podjetju, na ŠS sem dobil samo napotnico. Plačevanje ni potekalo korektno. Denar sem sicer vedno dobil, a sem moral nanj čakati dalj časa. Ne vem, ali po krivdi delodajalca ali ŠS. Sicer je bilo pa tak-rat še tako urejeno, da si denar dobil, četudi ga delodajalec ni nakazal. Danes seveda ni več tako. Opravljal sem v glavnem fizična dela, a Ie po nekaj dni, ne daljše obdobje, tako da se je vse skupaj dalo uskladiti s študijem. Trenutno potreb po delu BOŠTJAN NOVAK, študent 1. letnika Fakultete za naravoslovje in teh-nologijo, smer montanistika: »Kot bruc o kakem delu kot viru postranskega zaslužka še nisem razmišljal niti nisem preveč seznan-jen s tovrstnimi možnostmi. Moj standard je nizek, kot pri večini študentov, štipendijo imam zgolj sim-bolično, a kljub temu nekako gre. Mogoče bo kdaj kasneje treba poprijeti za kako delo, mislim, da bi se tudi časovno dalo uskladiti in da študij zaradi tega ne bi bil zapos-tavljen.« Tadeja Žlebir Foto: Marko Radovan ZELEL SEM SIV LJUBLJANO! Johannes Proschl je prišel v Slovenijo pred slabimi štirimi leti in se s svojo prijaznostjo takoj priljubil ojim študentom. Za Tribuno nam je povedal svojo zgodbo o tem, kako se je znašel v Ljubljani, kako poj-muje študij in še o marsičem. TRIBUNA: Se lahko na kratko predstavite našim bralcem; odkod prihajate in kako to, da ste prišli v Ljubljano? PROSCHL: Prihajam iz Nemčije. V Slovenijo sem prisel leta 1988 in sem kot lektor za sodobno nemško književnost na Filozofski fakulteti. V Ljubljano sem odšel na svojo lastno željo. Želel sem si sliižbovati v tujini, po možnosti v Vzhodni Evropi, to je bil zame nek izziv. Verjetno se čudite, ker štejem Ljubljano v Vzhodno Ev-ropo. V času svojega službovanja v Sloveniji sem se naučil, da se Sloven-ci štejete med srednjieevropske narode, vendar je, gledano iz nemške perspektive, Slovenija leta '88 spadala med vzhodnoevropske dežele. Od tu tudi izvira moje poseb-no zanimanje zanje. Res pa je tudi, da kot lektor takrat nisem imel kake velike izbire in Ljubljana je bila v tis-tem trenutku najboljša varianta. TRIBUNA: Torej je bila Ljubljana vaš izbor? PROSCHL: Da, res je. Zanimivo je, da me Ijudje tu pogosto sprašujejo, zakaj sem si tako želel v Jugoslavijo, saj je bila Slovenija takrat še del Jugoslavije, zakaj si nisem raje izbral Pariz ali kako drugo metropolo. Kot že rečeno, je Ljubljana zame predstavljala zanimiv izziv, in čeprav sem imel tudi znotraj takratne Jugoslavije druge možnosti, Beograd, Zagreb itdv me je kot lek-torja za nemški jezik to mesto še naj-bolj privlačila, zato sem bil z dodelit-vijo službenega mesta v Ljubljani povsem zadovoljen in poln sem bil poln pričakovanja. TRIBUNA: Po štirih letih bivanja v Sloveniji sie verjetno ze dodobra spoznali to deželo. So vaša pričakovanja danes g izpolnjena in ali ste v q tem času sluŽbovan- -* ja opazili kake t* bistvene razlike med y visokošolskima sis- o temoma v Sloveniji in Nemčiji? PROSCHL: Res pričakovanj, saj sem se podal v neko povsem novo državo, nisem poznal ljudi, njihovih navad. Nisem imel prave predstave o te) deželi in tudi nisem vedel, na kake razmere bom naletel. Razumeti morate, da je bila leta '88 Jugoslavija v Nemčiji Še vedno obravnavana kot socialistična država in potemtakem za nas, Nemce, vendarle nekaj novega. Vedel pa sem, da je v primeru Jugos-lavije besedo »socialistična« treba pisati v narekovaju. Že prej sem bil večkrat v Jugoslaviji, vendar vedno le kot turist, tako da o pravih raz-merah vendarle nisem imel natančnejše predstave. Danes pa lahko povem, da so moja pričakovanja v večji meri izpolnjena. V zvezi z visokošolskim sistemom v Sloveniji in Nemčiji seveda obstajajo razlike. V Nemčiji imajo študenti večjo svobodo, to pomeni, da povečini ne obstajajo neke časovne pregrade, v katerih je treba študij dokončati. Organizacija študija je povsem prepuščena študentom. Nik-jer ne piše, da moraš študij dokončati v štirih letih in da moraš za vpis v višji letnik vse izpite nižjega opraviti točno do septembra. Studij lahko traja tudi šest let in študentom samim je prepuščeno, da odločijo, kaj bodo opravili zdaj in kaj šele kasneje. Svoboda pri študiju je torej v Nemčiji nedvomno večja kot v Sloveniji. Os-novna razlika je v tem, da je v NemČiji poudarek na besedi visoka, v Sloveniji pa vse preveč na besedi šola. Seveda pa upam, da se bo v prihodnje v Sloveniji na tem področju še marsikaj izboljšalo. TRIBUNA: Kaj bi svetovali slovenskim profesorjem in oblastem, da bi se položaj izboljšal? PROSCHL: Predvsem je treba študij prilagoditi študentom samim in jim prepustiti popolno svobodo glede načina študija in izbora smeri študija. Poudarek mora biti na besedi visoka in ne na besedi šola. Ta razlika je očitna tudi na predavanjih. V Sloveniji študenti preveč zaupajo av-toriteti profesorja in so le nemi poslušalci njegovih razlag in predavanj. To je napačno. Študenti morajo aktivno sodelovati v dis-kusiji, odkrito povedati svoje mnenje. V Nemčiji obstajajo le študenti, v Sloveniji pa imajo le-ti vse preveč primesi učenca in tega se je treba znebiti. TRIBUNA: Ste opazili kake razlike v načinu življenja študentov v NemČiji in v Sloveniji? PROSCHL: Nemški študentje so bili zelo dobro organizirani v 70-letih in to predvsem v nekakšnih političnih skupinah. Kasneje se je to izgubilo. V Sloveniji ne opažam, da bi bili študenti organizirani v kaka združenja, in tudi nebi mogel reči, da se pretirano bavijo s politiko. Sicer pa opažam, da preživljajo kar precej časa skupaj, tudi po predavanjih. Skoraj bi lahko rekel, da so glede skupnih zabav delno celo bolje or-ganizirani kot v Nemčiji. TRIBUNA: Naše bralce bi gotovo zanimalo, kako vi gledate na spremembe v Nemčiji po združitvi in kako bi ocenili razmere v Sloveniji. PROSCHL: Dogajanja v Nemčiji lahko ocenim le kot posredni opazovalec, saj že skoraj štiri leta živim v Ljubljani. Seveda se tudi v Nemčiji pojavljajo težave, ki jih pred združitvijo ni bilo, in to na mnogih področjih. Zame osebno je najbolj boleče tisto, kar se dogaja v literaturi in v mnogočem vpliva tudi na ostala področja. Nemška literatura je po združitvi v stagnaciji. Trenutno je vsa nemška literatura v fazi med-sebojnega obtoževanja in dokazovanja krivde vsem bivšim vzhodnonemškim pisateljem, češ da so sodelovali s Stasijem. Mogoče je to nujno, kar s tega mesta le stežka ocenim, venda pa nemški literaturi v celoti povzroča veliko težav, saj zato danes vzhodnonemške literature praktično ni več. In osebno mislim, da je ta tendenca, ki se pojavlja v literaturi, celo bolj zaskrbljujoča kot gospodarstvo in politika. Menim, da se bo na teh dveh področjih situacija hitreje uredila kot pa v literaturi. To nezaupanje pa se iz literature prenaša med ljudi in to je zaskrbljujoče. Glede razmer v Sloveniji, kolikor vem, največ preglavic povzroča slabo stanje gospdarstva. Osebno menim, da ima Slovenija vse možnosti za hiter raz-voj, tudi v gospodarstvu, seveda v doglednem času. Bolj skeptičen pa sem glede razmer v ostanku Jugos-lavije - zlasti v Bosni in na Hrvaškem. Nimam občutka, da je mogoče konflikt rešiti v doglednem času, pa čeprav z mednarodno pomočjo. Se najbolj zapletene se mi zdijo razmere v Bosni, in če tam poči, potem se bojim, da bo vse skupaj še veliko bolj tragično kot to, kar se je zgodilo na Hrvaškem. Upajmo le, da do tega ne bo prišlo. TRIBUNA: Hvala za pogovor. Marko Hribar Študentsko naselje, blok 8, 61000 Ljubljana Telefon: 261 985 & 263 583, Telefaks: 261 876 psihološko propagandni kombinat RADIA ŠTUDENT vas vsak dan servisira na frekvencah 89.3 in 104.3 MHz... 14:00 OFF PROGRAM ...24 UR FRONTE dopisniki iz BG, PR, ST, ZG iz prve roke... ekskluzivne INFORMACIJE, modrovanja in sejanja... 15:00 RECENZIJE literarne, gledališke in glasbene... 16:00 REPORTAŽE in ekskluzivni intervjuji... 17:00 JOCULATOR najboljša komentatorska peresa SAMO ZA VAŠA UŠESA ^»CMGfS^ DAMAGE INC. I've got something to say. I made a new Gimpel today. It doesn't matter much to me, as long as you read. By Metallica & Gimpel Eck. Aaaah, bil je strahoten teden. Najprej sem mislil, da bo zabav-no, ampak je denar spet choke the joke. Jaja, $$$. Marsikdaj je denar že end the friend in marsikdo si drain the brain, da bi prišel do njega. Sprašujem se, kako nekaterim znese, da sploh hodijo na faks, nimajo pa denarja niti za trolo. Raja kri šprica za študij. Marsikdo si bust the čast, vse za diplomo. Res je treba včasih zelo nizko pasti, da lahko nadaljujemo. Ampak študij sam po sebi ni najbolj mesarska stvar, če malo bolje pogledamo. Najbolj nam grey the hair tajnice na Študentskih referatih, servisih in podobnih koncih univerze. Razen tega, da nam referatarice včasih celo poštempljajo potrdilo o šolanju, je bolj malo koristi od njih. Jaz grem k njim samo takrat, ko sem do konca pissed off in se moram z nekom na smrt fight and smite. Najraje te zamorijo z birokracijo. Ko pride do tega, bi kar vvhirl the girl in hang the gang. Ampak, kaj bi brez njih? Nekoga moraš imeti rad, kajne? Se hujše od vsega tega je, Če ti kakšna mona izgubi prijavnico za izpit Ne vem, komu se to še ni zgodilo. Takrat bi človek kar rape tha ape, ampak zmeraj ti lahko rečejo, da prijav-nice nisi oddal, potem pa surlo dol pa v jok. Tega sem videl že malo morje. Ampak, kaj pravite na to: punca je od-dala prijavnico, prišla na izpit in so jo poslali domov, ker prijavnice ni bilo. Ko se je zgodilo prvič, je rekla, tough luck. Ko se ji je to zgodilo na nas-lednjem izpitnem roku, je bila že irtalo pissed off. Ko se je to ponovilo še tret-jič, so ji začele pregorevati varovalke in to so si privoščili še Četrtič. Takrat se ji je scufalo in je pustila študij. Ne vem podrobnosti, tega je Že nekaj let - ne smeš mi vsega verjet. Meni se vse to zdi kot frame the tame. Uspelo jim je, da so cool the fool. Dober način za boj proti takim primerom je, da rečeš, da jih boš tožil in navedeš vse argumente (izgubljen letnik, adijo štipendija, morje denar-ja,..) War the vvhore. Enostavno jim daš malo klistirja, da jih požene. Takoj začnejo mrzlično delat, ker imajo na vesti cel kup manjših ali večjih svin-jarij, ki bi zelo smrdele, če bi prišle na dan. študenti vse preveč svverve the zaliva sawa f>viya.blja IH nerve in blow the dough za te stvari. Žur, paradna disciplina Študija, je zaradi tega padel na nivo sobne temperature v Romuniji. Kljub temu je mnogo takih, ki imajo zdajle že kar krepko spomladansko žurtrujenost in razmišljajo o še enem zimskem spanju. Vseeno pa je vedno manj priložnosti za sprostitev, za nekaj trenutkov samo zase. MarsJkdo zato visi v kakšni luknji in buy till die pije čajčke in kavice, zaradi česar si samo poveča že tako velik čir na želodcu. To se lepo vidi v K-16 na FFr ki je bil lani znan po tem, dasi vednodobilsedežin jebil placres kul. Letos je Šestnajstica tako full of fools, da včasih ne moreš niti noter. Do šanka se ne da več priti in ko vrtijo video, ga vidijo samo tisti, ki visijo ZA šankom, torej osebje kluba. Seveda se je kšeft v klubu neznansko povečal in so si kupili microvawe in zdaj make the cake pečejo cheap, da bi weep pizze. Vsaj nekaj. Zadnjič sem naštopal enega tipa, ki je študiral leta 1968 vZagrebu. Povedal mi je, da so takrat imeli plačano hrano, stanovanje in celo, da so si lahko privoščili kakega fička, kar so takrat baje imeli samo dohtarji. No, danes smo pa spet na istem. Vsaj, kar se tiče fičkov in dohtarjev. Ja, zdravstvo. Še eno sranje, ki mi gre na živce in tudi drugim že krepko smrdi. Kaj bo, če bo moja draga slučajno kaj zbolela, ubibože? Potem lahko throvv the head on the plate, ampak oni ji bojo dali samo aspirine, revica naj pa crkne. Na živce mi gre, ker je zdravstvo v mega minusu, zraven pa je tak poudarek na vojski, pa ravno Janša je enkrat rekel, da bo Slovenija demilatizizizirirana dežela. Deštudentizirana, demoralizirana, demokratična? Vsi v istem zosu, kajne, demos? E.Z. Maček in Luka Kocbek LJUBLJANSKI KINEMATOGRAF I Cohnnbia Pictures Predstavljata uspešnico Stevena Spielberga KAPITAN KLJUKA Slovenska premiera v Ljubljani, Novem mestu in Novi Gorici lO.aprila ob 20?01 V Kranju ll.inv Celju 12.aprila! % f adnji val zanimanja ^Ljzanj in za okoliščine njegove smrti je dvignil ravno kontroverzni Stoneov JFK. Bivši agenti KGB sklepajo posle s holywoodskimi produ-centskimi hišami in obljubljaio nove podatke, ki naj Di razkrili identiteto aten-tatorjev. Snemajo se filmi o potencialnih Kennedyjevih morilcih. JFK je dvignil toliko prahu, da so še Nemci na eno izrrved svojih butastvh tehno pop-kompilacij dali komad mokilledJFK? Tudi če vam je zgodovinski spomin opešal in ste že pozabili dogodke iz časa Kennedyjevega pred-sednikovanja, vam ni treba prelistati nobene knjige novejše zgodovine. Stone je na začetek filma dal prikaz obdobja 1960-63, začenjajočz Eisenho vverjevim zaključnim govorom ob koncu njegovega mandata in zaključujoč s streli v Dallasu 22. XI1963. Ostali del filma pa je v dokudramski maniri prikazana preiskava Ken-nedyjevega umora, ki jo je po objavi rezultatov VVarrenove komisije vodil Jim Garrison, tedanji javni tožilec v Nevv Orleansu, in ki je do danes edina od ameriške vlade neodvisna preiskava okoliščin umora v Dallasu. Os filma je Kevin Costner v vlogi Jima Garrisona. Tok-ratna vloga ima precej skup-nega s risto vlogo iz njegove prejšnje triurne ekstra-vagance, Pleše z volkovi. Pa ne samo zaradi dolžine. Costner spet predstavlja brez-madežnega svetnika, tokrat družinskega očeta s kopico otrok, ljubečo ženo in neomaj-no vero v ameriški sen, ki mu je resnica sveta čez vse. Njegova brezmadežnost že meji na karikaturo. Prav-zaprav bi se JFKju dalo očitati samo to Costnerjevo brez-madežnost in pa nekaj pleh-kih prizorov iz družinskega življenja filmske družine Gar-rison. Vse ostalo bo postalo legenda. Pri rekonstrukcijah atentata in njegovih okoliščin je Stone porabil množico stranskih igralcev, med katerimi izstopata Joe Pesci (hipertonični agent CIA, ki zaradi homoseksualnosti ni mogel postati duhovnik) in Donald Sutherland (nekdanja JFK Produkcijn: lxthm Corporation, Lc Studio'Caiwl+, Regcn- cy Enterprises, ZDA, 1991. Šcennrij: Oliver Stone /'// Jeffrei/ Sklar, po knjigah On the Trail ofthe Assassins Jima Garrisona in Crossfire: the Plot that Killed Ketmedtj Jima Marrsa. Režija: Oliver Stonc. Fotografija: Robert Ridiardson. Glasba: Jolui Williams. Igrajo: Kcvin Costner, Kcvin Bacon, Tommi/ Lce Joncs, Lnurie Metcalf, Sissi/ Spacck in dntgi. ennedy, John Fitzgerald 1917-63; 35. predsed-.nik ZDA (1961- 63): umorjen. Identiteta njegovega morilca ostaja sporna do današnjega dne, saj sodeč po javnomnenjskih raziskavah velik del ameriške javnosti ne verjame poročilu Warrenove komisije, ki je raziskovala okoliščine Kennedyjevega atentata in ga pripisala domnevnemu psihopatu Leeju Harveyu Oszoal-du. Kennedy, po katerem se imenuje največje newyorško letališče in pa kup trgov, ulic, osnovnih šol in podobnega, in njegova smrt pa še naprej burita duhove. visoka živina v CIA). Ironično je v vlogo sodnika vrhovnega sodišča VVarrena, čigar poročilo hoče ovreči Jim Garrison, postavil real-life Garrisona. JFK je bil nominiran za letošnjega oskarja v več kategorijah. O oskanih kot merilu kvalitete bi se cfalo na široko razpravljati, a naj bo dovolj to, da so glavne kategorije (najboljši film, režija, glavni igralec in igralka) - milo rečeno -sporne. Kredibilnost se začne šele pri kategoriji stranskih igralcev in letošnja razdelitevje to bolj ali manj potrdila. Ce ie JFK propadel kot najboljši film in Stone kot režiser, pa v konkurenci os-karjev za fotografijo in montažo ni imel pravih nasprotnikov in je zasluženo pobral oba kipca. Rekonstrukdje dogodkov so posnete v vseh možnih stilih, ki so se pojavljali na filmskih platnih, od filma noir do dokumentarnih cinema verite posnetkov, prizori pa so raz-rezani in sestavljeni skupaj v neizprosnem tempu naj-boljšega videospota. Eisenhowerjev govor z začetka filma vsebuje svarilo pred močnim vojaško-in-dustrijskim kompleksom, ki je v Ameriki zrastel po drugi svetovni vojni. Stonejeumor predsednika Kennedyja pripisal ravno najvišjim vojaškim in vojaško-in-dustrijskim krogom, katerim naj bi Kennedv z umikom iz Vietnama prekrižal načrte Sliši se kot plot iz Roberta Ludluma. Toda, zakaj pa ne? Kubanci, maiija, Kennedyjeva družina ali pa celo (kar se zdi še najmanj verjetno) Lee Har-vey Osvvald. Tega ne vemo. Dejstvo pa je tudi, da tega nihče ne preiskuje. Bolj kot zaradi Stoneovega odgovora na vprašanje »Kdo je ubil Ken-nedyja?« je JFK pomemben zaradi tega, da nekdo »... prem^a drek irv ne pusti, da bi Kennedyjev umor šel v pozabo.« Morda je JFK umor pripisal napačni strani, tcxia ponovno zanimanje za Kennedyjev umor bo morda pripeljalo do tega, da bomo pravi odgo vor zvedeli prej kot leta 2028, ko se odprejo vvashingtonski arhivi. Uroš Prestor SPORED LJUBLJANSKE KINOTEKE 06.04.92 TROJNI ODMEV (TRIPLE ECHO), V. Britanija, 1972. režija: Michaet Apted. Glav. vl.: Glenda Jackson, Brian Deacon, Oliver Reed. NE NAGIBAJ SE VEN (NE NAGINJI SE VAN), Hrvatska, 1977. Režija: Bogdan Žižič. Glav. vl.: Ivo Gregurevič, Fabijan šovagovtt, Mira Banjac, Jadranka StHin, Zdenko Jelčič, Inge Appelt, Christa Bauer. | 07.04.92 ~l TROJNI ODMEV 08.04. - 09.04.92 PRIZORI IZ ZAKONSKEGA ŽIVLJENJA (SCENER UR ETT AEKTENSKAP), Svedska, 1973. Režija in scenarij: Ingmar Bergman. Glav. vl.: Liv Ullman, Er-land Josephson, Bibi Andersson, Jan Malmasjč, Barbro Hiortaf Ornšs. | 10.04.92 "~| NAVADNA ZGODBA (UNE HIS-TOIRE SIMPLE/EINE EINFACHE GESCHICHTE), Francija/ZR Nemčija, 1977. Režija: Claude Sautet. Glav. vl.: Romy Schneider, Claude Brasseur, Bruno Cršmer, Arlette Bonnart, Sophie Daumier. l 11.04. -12.04.92 1 POINT BLANK, ZDA, 1967. Režija: John Boorman. Glav. vl.: Lee Marvin. Angie Dickinson, Keenan Wynn, Carroll 0'Connor, Lloyd Bochner, Michael Strong, John Vernon, Sharon Acker. l 13.04.92 ~~| SMRT ČRNEGA KRALJA (SMRT CERNEHO KRALE), CSSR, 1971. Režija: Jiri Sequens. Glav. vl.: Jaroslav Marvan, Josef Blaha, Josef Vinklar, Jana Breychova. l 14.04. -15.04.92 ~\ IZSILJEVANJE / ODKUPNINA (RANSOM / THE TERRORISTS), V. Britaniia, 1975. Režija: Gaspar Wrede. Glav. vl.: Sean Connery, lan McShane, Norman Bristovv, John Cording, Isabel Dean, Wil-liam Fox, Robert Harris. l 76.04.92 ~l KVARTOPIREC (THE GAMBLER), ZDA, 1975. Režija: Karel Reisz. Glav. vl.: James Caan, Paul Sorvino, Lauren Hut-ton, Morris Carnovsky, Jacqueline Brookes, Burt Young. l 17.04. -19.04.92 "~| ČLOVEKSLON (THE ELEPHANT MAN), ZDA, 1980. Režija: David Lyncn. Glav. vl.: Anthony Hopkins, John Hurt, John Gielgud, Anne Bancroft, Freddie Jones, Wendy Hiller, Michael Elphick, Hannah Gordon. Prosimo občinstvo, da ne zamuja predstav. BISERI ZA OGRLICO Zadnji trdi mož Soboto, 11.04. - neddja, 12.04.1992 POINTBLANK »Grobosti sem se naučil pri marincih. To je bila edina pot za preživetje. In od tedaj igram isto vlogo tako v filmih kot v resničnem življen-ju,« je nekoč o sebi povedal Lee Marvin (1924-1987), legendarni »heavy« ameriškega filma. Igralec, ki izhaja iz ugled ne družine, je obisko val elitne šole, kjer pa njegovega »neprimernega vedenja« niso imeli pretirano v čislih (iz St. Leo Benedictine Academy so ga izključili, ker je vrgel skozi okno sošolca, ki jebil tako nespameten, da je Marvina imenoval »pasji sin«). L. 1943 se je pridružil mornariški pehoti in se na Pacifiku boril proti Japoncem. Bil je ranjen in odlikovan, po demobilizaciji se je posvetil igri; najprej je nastopal v gledališču, 1.1951 pa je začel igrati v filmih. Že v svojih prvih (stranskih) vlogah se je specializiral za like nasilnežev, ki jih označuje mešanica hladne ravnodušnosti in surove porogljivosti. Začetno obdobje je doseglo svoj višek s ČLOVEK, KI JE UBIL LIBERTY VALANCA (The Man Who Shot Liberty Valance, 1962, r. John Ford), sledili sta opaženi vlogi v filmih MORILCI (The Killers, 1964) Dona Siegla in LADJA NORCEV (Ship of Fools, 1964) Stanleya Kramerja, zvezda pa je Marvin postal z dvojno vlogo (pijanca in revolveraša) v vvesternu CAT BALLOU (1965) Elliotta Sil-versteina (Marvin je bil nagrajen z Oscarjem za gl. moško vlogo in s Srebrnim medvedom v Berlinu). Njegova značilna persona je v veliki meri zaznamovala filme kot npr. PROFESIONALCI (The Professionals, 1966, r. Richard Brooks), ČLOVEK, KI GA JE TEŽKO UBITI (Monte VValsh, 1970, r. VVilliam A. Fraker), LEV MED GANGSTERJI (Prime Cut, 1972, 1972, r. Michael Ritchie), ŠERIF IZ KLANA (The Klansman, 1974, r. Terence Young) in PASJA VROČINA (Canicule, 1983, r. Yves Boisset). Robert Aldrich ga je uporabil v treh svojih filmih - NAPAD! (Attack!, 1956), DUCAT UMAZANCEV (THe Dirty Dozen, 1967) in VLAK ZA DVA KLATEŽA (Emperor of the North Devil, 1976) in LOV DO SMRTI (Death Hunt, 1981). Lee Marvin je igral tudi v d veh celovečercih Johna Boormana, britanskega režiserja irsko-nizozemskega rodu; v PEKLU NA PACIFIKU (Hell In the Pacific, 1968) na filmskem platnu podoživlja in obenem presega svojo življenjsko izkušnjo iz 2. svetovne vojne (soigralec Toshiro Mifune), v nasilnem gangstrskem thrillerju POINT BLANK - ki nas na tem mestu najbolj zanima - pa nastopa v eni svojih najboljših vlog, in sicer igra roparja, ki se maščuje svojemu prevarantskemu partnerju in nezvesti ženi ter se obenem bori proti sistemu, ki ga vsiljuje kriminalno podzemlje. Poleg ODREŠITVE (Deliverance, 1972) je to Boor-manov najbolj uspel film, ki je bil ob svojem nastanku prezrt, danes pa je kulten. Marvinova soigralka je Angie Dickinson, s katero je nastopil že v MORILCIH in nato kasneje še v LOVU DO SMRTI. IgorKernel POINT BLANK, orgija krvi in nasilja, s »plotom« pod vplivom Resnaisa in Godarda: Lee Marvin kot relikt preteklosti, izgubljen v svetu modemega vsakdana. IZ PRVE VRSTE: TRIANGEL Triangel je svojo premiero doživel na ev- ropskem filmskem sejmu v Berlinu, ki spremlja bolj znani Berlinski filmski festival. Od distributerjev, novinarjev in ostalih firbcev, ki so se nakapljali na projekcijo, sta menda os- tali do konca le dve Slovenki, tisti pa, ki so projekcijo zapustili pred koncem, so povedali, da gre za še en "slovenski" f ilm. O f ilmu sploh ne bi bilo vredno pisati, če bi jih na tem koncu Balkana posneli kaj več in bi šel Triangel neopazno mimo. Začelo se je s tem, da sem šel nič hudega sluteč v Komuno gledat Dustina Hoffmana in Nicole Kidman v Bentonovem Billyju Bathgateu. Ko sem se udobno namestil na sedežu, so se luči ravno dobro ugasnile. Projektor je začel na zaslon pljuvati neke packe, ki so se izkristalizirale v logo Trianglove producentskc hiše. Nato je v kader vpadel nek teritorialec in začel bluziti o tem, kako TO ni kriva za pogin rib. Po sporočilih sponzorjev sta dva postavna policaja v marico strpala Borisa Ca vazzo, kar jebilo videri kotprecej umestna stvar, saj je le-ta paranoično pletel o vojski, ki zaradi nekih preizkusov tajnega orožja grozi ljudem, povrh pa *o onesnažuje okolje. Sledile so podobn^ scene, čas trajanja predfilma pa bi na MTV-ju zadoščal za napovcd sporeda vsch ev-ropskih kinodvoran, za nameček pa bi pokazali še kakšen ten-second film. Drugi del se je od-vijal v kinu Kompas ob bogokletni 22. uri, ob kateri verni podalpski prebivalci že priporočijo svojo duŠo Bogu v varstvo in san-jajo sanje opeharjenih. Pred d vorano se je bila nabrala gruča ljudi, tako da sem se že začel veseliti, da bo dvorana razprodana in mi ne bo treba noter. Veselje je bilo žal prezgodnje. V prvi vrsti sem dobil sedež v trenutku, ko je glas iz zvočniko v začel sluzavo zavijati "Please, please, be my baby...". Besedilo je odgovarjalo trenutku -bodi dober film in "... for every kiss I'll give you three". Publika je kapljala noter še med pred-filmom za Boyz'n'the Hood, kar je delalo biljeterki nemalo preglavic. Po koncu predfilma se je za trenutek zazdelo, da se je vzdušje umirilo. Toda le za trenutek -enemu izmed mladeničev, ki so sedeli poleg mene, se je namreč tisti hip zdel primeren, da javno izpove svoj svetovni nazor. "Zumbe naj se kar same pobijajo, jih vsaj nam ne bo treba." Ostala dva sta mu mrmrajoče pritrdila, kar ga je opogumilo v njegovem prepričanju, da publika potrebuje off-screen naratorja, ki bo tolmačil dogajanje na platnu morebit-nim neposvečenim v situacijo. Film se je začel s sekvenco, ki se je izkazala za sanje Janeza Škofa o novem mercedesu z vso dodatno opremo, ki se gledalcu po pozdravu z jutranjega programa Radia Slovenija tudi promptno našteje. Škof in Barbara Lapajne si nista imela ničesar povedati, kar je bil verjetno cilj zelo butastih vrstic dialoga, ki sta si jih izmenjevala. Nato je šel Škof kupit svoj mercedes, Barbara pa na obisk k svojemu piscu horoskopov, sicer čarovniku s farmo belih zajcev. Ko se je dogajanje tako ležerno od vijalo dalje, se mi je zazdelo, da je kinooperater zamenjal vrstni red kolutov. Toda ne, vrstni red je bil OK, samo film je posamezne prizore zmešal skupaj, kot zmeša dober delilec pri poker-ju svoj kupček kart. Časovno diskontinuiranost je ugotovil tudi narator s sosednjega stola in svojo ugotovitev prezentiral z glasnim vzklikom "Tole pa ne štekam." Medtem se je Barbara Lapajne že preoblekla v mas-kirno uniformo in ko se je ravno odpravljala v štab TO, je naš komentator pokazal znake utrujenosti in svojima sosedoma naročil, naj ga zbudita, ko bo prispela v štab. To se je presenetljivo zgodilo že čez nekaj kadrov, toda komen-tarja s sosednjega stola do konca filma ni bilo več slišati. Film je bil šok, milostni udarec pa me je čakal na kulturni strani Dela, kjer je predsednik Društva slovenskih filmskih delavcev bil plat zvona, češ da dviguje glavo nova oblika cenzure, ki ne pusti slovenskim filmom v dvorane. Kot da bi moral film v dvorane samo zato, ker je slovenski/vglede na kvaliteto. No ja, zakaj pa ne. Ce je producent našel dovolj denarja za produkcijo filma, sebo našlo še malo drobiža za najem dvorane. Ljubljanski kinematografi jih oddajajo za prakticiranje vzhodnjaških načinov zdravljenja, zakaj jih ne bi še za prikazovanje slovenskih filmov? P.S. Ta tekst bi moral biti objavljen v prejšnji številki Tribune, vendar je izpadel zaradi tehničnih težav. Uroš Prestor Kaže pa, da naročnikom reklam-nih panojev poteza reklamnega mojstra ni bila všeč, saj so okuženi reklamni pano na najhitrejši možen način »pozdravili«. Tu pa so naredili napako, kajti AIDS-a se ne da pozdraviti, lahko se ga samo prepreči ali odkriva. Hočem reči, da so opazili samo negativni učinek »popravka« njihovega panoja na celotno reklamno akcijo. Zbali so se namreč, da bi ljudje morda začeli povezovati ime West z AIDS-om. Sam pa vidim tudi pozitivno stran tega posega. Naročniki reklamnega panoja, sklepam, da so to akterji celotne reklame akcije za West, so spregledali, da bi lahko iz te »potegavščine« potegnili nekaj zase; to pomeni, da bi še potencirali rek-lamo za svoj proizvod. Ideja je taka: ker sedaj ne morejo več reklamirati cigaret, saj West ne bodo več nov proizvod na tržišču, jim preostane samo še reklamiranje imena »VVest« oz., kakor se strokovno reče, blagovne znamke. Ideja, da se blagovna znamka cigaret reklamira z žvecilnimi gumiji, se mi prvič zdi že zlizana, drugič naivna in tretjič tudi »moralno« vprašljiva, ker ima konotacijo, da bi lahko vzpodbujala mladino, da preide z žvečenja West-a na kajenje West-a. Zato bi bilo bolje, da bi kot »stranski« proizvod rek-lamirali kondome. Seveda kondome »VJest«. Celotna reklamna akcija ne bi spreminjala svoje osnovne forme, postala pa bi vsebinsko bolj humana. Zadovoljni obrazi bi tako zatrjevlai, da jih imajo, in hkrati roteče povprašali partnerja v reklami: »Kaj pa ti?« ter s tem vesoljno občinstvo televizijskih programov in reklam-nih panojev: »Ali imate kondome West, da se zaščitite pred kugo tega JAZ GA IMAM, KAJ PA TI? Vsa čast mojstru. Govorim o tistem, ki je »popravik ogromen rek- lamni pano za West. Reči moram, da ta gotovo razume, kako se morajo delati reklame. Vsaj z ozirom na njihove pomene. Kaj je naredil? Splošni frazi »Jaz ga imam, kaj pa ti?«, ki sem jo tudi sam eksploatiral na teh straneh, je dal konkreten pomen. »AIDS« je tisto čutno konkretno, ki ga eden ima in drugega sprašuje po njem. In pri AIDS-u je ta čutna konkretnost še tragično poudarjena. stoletja?« »Seveda jih imam!« bi si zadovoljno mrmrali promis-kuitetneži in promiskuitetnice (tudi njih kot ciljno populacijo bi znala reklama zlahka zadeti) in bi si veseio prižgali - West Saj je super, če imaš svoj - vsaj formalni (West) - »način življenja«. Takšna reklama bi lahko imela še svojo temno stran, stran tistih, ki niso imeli kondomov, pa ga sedaj imajo. AIDS, namreč. No, tudi tistim, ki so ga morda dobili, pa bi bilo v njihovo dobro in v dobro vseh, da to preverijo, bi lahko reklama priporočala: »Test AIDS.« Tako bi se reklama za blagovno znamko VVest na dva načina dotikala problematike AIDS-a. Na eni strani bi bila »pozitivna« reklama za uporabo kondomov, na drugi pa bi »negativ-no« opozarjala tiste, ki dvomijo ali ga imajo ali ne. Pozitivnost in negativ-nost tu postavljam v narekovaj, saj gre za stališče do tega, ali je boljše AIDS preprečiti ali zdraviti. Seveda je jasno, kaj je tu bolje, žal pa je to obratno sorazmerno z rezultati tes-tiranj. »Pozitivna« reklama za blagovno znamko bi ohranila vse lastnosti rek-lame, tako bi bila enake barve, s slogani »Jaz jih imam, kaj pa ti?« in »Test the West«... »Negativno« opozarjanje na AIDS pa bi moralo biti tudi formalno negativno. Barve bi morale biti zamorjene (ne spoz-nam se na televizijsko tehniko, toda takšna »negativna obzorja« sem že videl npr. v kakšnih alterrock spotih), »tmurne«, okolje ne bi bilo več »pozitivno« evropsko, temveč bi moralo izkazovati Evropo z njene »hrbtne« strani, kjer se dogaja korup-cija, prodaja mamil, dobi AIDS-a (ja, tudi v takšno smo zakorakali), slogana pa »Jaz ga imam, kaj pa ti?« in »Test AIDS.« In taki dve reklamni akciji bi, poleg tega da bi priporoČali ljudem, da uporabljajo kondome in da naj se, če se počutijo ogrožene, raje odločijo za testiranje, kot pa da okužijo še druge, predvsem reklamirali blagov-no znamko VVest. Ta bi tako postala humana, takšna, ki so ji še kako mar človeške stiske. Ali niso ravno ljudje na oni strani Evrope tisti marginalci, ki so po prebranem ciljna populacija reklame za West. Če niso, pa bi morali postati. (se nadaljuje) B.B.C. P.s. Upam, da se zgornji zapis ni morda komu zdel negativen do blagovne znamke West. Nasprotno, pisec sem naklonjen tej reklamni ak-ciji, saj je pripeljala Evropo (vsaj v reklamnem smislu) tudi v naše kraje. Toda smoter zgornjega spisa je vsaj do te mere etičen, da skozi analizo in možnostjo reklamiranja poudarja, da v naše kraje ni prišla samo Evropa, temveč tudi »evropa«, ki vstopa skozi zadnja vrata in se je mnogi ne zavedajo. Refleksije o prostituciji, drogah in trgovini z njimi, ki so zadnje čase prisotne v medijih, pa kažejo, da z vsemi le ni tako. Dve plošči benda, ki smo ga videli; tudi pri nas, in to na odličnem kon-! certu v K4. Najprej LP, ki so ga takrat! promovirali, nato pa Še odlični EP, | na katerem eksplicitno poudarjajo, | da je to "anti fascist song". Skratka, v! This Is Fascism ne poje Grace Jones, I kot bi marsikdo zmotno pomislil, j Friendly Facscism pa je odlična hip; hop - techno plošča. Amerika danes! = (tudi) Consolidated. Odlično. ! ¦ Odlična kompilacija, ki poleg! ¦ njihove uradne pri založbi A&M ¦ ; pomeni celovito predstavitev punka ; " pred punkom. Vključno z drvečimiZ Z klasikami The Sound Of Silence Z ¦ (Simon & Garfunkel), Nights In" ; VVhite Satin (Moody Blues) in vsemi; Jnjihovimi "hiti". Skratka odličenS Z pregled nekega rokenrola. Z \ Dve plošči gospoda, ki svojel ¦ projekte skriva v različnih kom-jj jbinacijah Foetusov. Najbolj; Z natančno pa ga seveda označite z ; \ imenom - Jim "Foetus" Thrilwell, \ ¦ eden najbolj norih in bizarnih avtor- ¦ • jev v prejšnjem desetletju. Njegova ; J plošča Hole je izšla tudi pri nas v ; \ aranžmaju Škuc Ropota, tako da je \ ¦ nekaterim bolj znana, Cink pa je ¦ jlanska kompilacija, odličen prerezj Jodbite kariere. Če vam presedaj Szmeraj isti vsakdan, si omisliteS ¦ katero od Foetusovih izdaj in seS ¦ vsedite na tobogan norosti. Odličen ¦ ¦ način za drugačnost. Izvrstno. ; ¦ ¦ ¦ TT ¦ ¦ ¦ ¦ ¦ !¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦¦! ŠOUVUUBLJAN! KLUBK4 »EPICNIGHT« SOBOTNA LESTVICA D.J. GOSTOV: (ZEC&JOC) 1. HERE COMES SICKNESS - MUD-HONEY 2. TERRITORIAL PISSINGS - NIR-VANA 3. THE GREETING SONG - R.H.C.P. 4. HAZY SHADES OF VVINTER -SNUFF 5. JESUS CHRIST POSE - SOUNDG AR-DEN 6. NIKO KAO JA - ŠARLO AK-ROBATA 7. GOT THE TIME - ANTRAX 8. TAKO TIJE MALA MOJA - BIJELO DUGME 9. NOW - NOME ANSNO »DANGEROUS DANCING« TORKOVA LESTVICA (D.J. ALDO): DANGEROUSTEN l.MCSOLAR-UHISTORIEDEUART 2. THE YOUNG GODS -SKINFLOVVERS 3. MINISTRY - JESUS BUILT MY HOTROD 4. CLOCK DVA - FINAL PROGRAM 5. COLD SENSATION - CONTROL THEUNIVERS 6. BORGHESIA - EMOTTONAL TOO 7. ART OF NOISE - INSTRUMENTS OF DARKNESS (the prodigy mix) 8. SINGLE GUN THEORY - I AM VVHATISEE 9. MC 900 FEET JESUS - CITY SLEEPS 10. CASANDRA COMPLEX - SHE LOVESME SREDA,8.4.,OB22H PREDSTAVITEV PESNIŠKEGA PRVENCA PRIMOŽAREPARJA »KRIŽIN KLADIVO« SODELUJEJO: TUGO ZALETEL, TOMO REBOLJ, ADISMOLAR VNADALJEVANJU TRIBUNAPARTY KLUB B-51 GERBIČEVA 51 a LJUBLJANA 61000 ČETRTEK, 9.4., OB 2130 BOJANŠTOKELJ SLOVENSKAIN HRVAŠKA GRAFIKA MED OBEMA VOJ- NAMA NA DAN OTVORITVE VAM BO STROKOVNO VODSTVO SKOZI RAZSTAVO OMOGOČILA GIAS- BENA SKUPINA REGOČ Z REKE SODELUJEJO: + 386 - AT - 33 Mhz: P/NOOFC100 (E120) + DXC00029-5-NEC + BRANKO CEROVAC + LEČAHADIČ + GORAN KALIČANIN Bad karma. Ali kako bi se reklo temu, da se človek fatalno zapije v sredo in nedeljo, vmes pa je cel četrtek, petek in soboto veličastno trezen? Tu evidentno nekaj ne štima, hvalabogu pa so znani tudi krivci. Vsaj za tisto sredo. Prvi krivec je uprava kluba K4. Ker še naprej organizira Balkan žure. Hvalabogu jih ne organizirajo vsak teden. Drugače bi bil Gary Gray (in ne samo on) vsak četrtek Mr. Koma. Je že tako,danekočprezirani zvoki pankerjev in pastirskih rokerjev iz nekdanjih republik nekdanje Jugoslavije podal-peske Slovane spravljajo v veselje, ki ga sicer lahko srečamo le na pristnih gasilskih veselicah. Še dobro, aa K4 ni povsem dobičkarsko usmerjena luknja, ker bi drugače pripravljali tovrstne večere sedemkrat tedensko in si tako dodobra napolnili kaso. Mimogrede, bazen je spet odprt in nekaj sem slišal, da bi ga utegnili za neko priliko zares napolniti z vodo. Tako bo končno služil svojemu izvirnemu namenu. Drugi krivec je Rambo Amadeus, ki je Graya tisto sredo sploh privabil v K4. Sicer je bil nekaj dni pred tem že v Palmi, ampak držal sem se znanega načela, da ie bolje iti dvakrat na isti koncert kot kamen v hrbet. Ali nekaj takega. Rambo nas je seveda presenetil predvsem s tem, da je s seboj namesto kasete prinesel kitaro in čisto zaresne, žive glasbenike. Tretji krivec je sloviti menedžer Šeki, ki me je besno zalagal s pijačo, tako da sem imel večinoma pri sebi vsaj dva špricerja. Ostalo je zgodovina, ki se je pretežno ne spomnim. Ampak Bog je pra vičen in kar malo mi je odleglo, ko sem v četrtek v Turistu ugotovil, da nisem edini akter balkanskih orgij, ki ima mačka. Četrtek je bil drugače tisti dan, ko je začelo snežiti v marcu. Glavne žrtve snega pa so bili, poleg avtomobilistov, promoterji. V Turistu so denimo Psihomodo Pop igrali v prijetno zračnem ambientu, čeprav je ta dan na tem kraju po def iniciji dobro zaseden. Zaslužek je torej slaval po vodi, čeprav je meni osebno godilo takole v miru iz prve vrste spremljati Davora Gobca & Co. Omenjeni vokalni solist je poleg nebroj butastih fac in nekaj akrobacij na veselje nekaterih prisotnih dam dvakrat pokazal tudi tiča, kar je še enkrat poudarilo prednosti sproščenega klubskega vzdušja; v kakšni hali Tivoli tega ne bi opazil nihče, razen škodoželjnih fotografov s teleobjektivi. Foto: Žiga Koritnik MARCA Da je maloštevilni udeležbi na kon-certu botrovalo predvsem neugodno pomladansko vreme, me je prepričal tudi prejšnji večer, saj je v K4 na popularne zvoke Psihomodo Popa poplesavalo precej več ljudi, kot se jih je dan kasneje prikazalo v Turistu. Ali pa so imeli vsi mačka? še huje jo je sneg tistega dne zagodel Labodom aliti Svvansom. Ti se nikakor niso uspeli prebiti iz Avstrije v Slovenijo. Kar mi pravzaprav ni čisto jasno; ali so imeli tako star atlas, da še ni bil narisan Karavanški predor ali niso imeli denarja za predornino? Kakorkoli že, namesto četrtkovega koncerta so nam ponudili petkovo matinejo. Zamenjava se nekako ni izkazala za najbolj posrečeno, podrob-nejšega poročila pa vam tukaj ne morem posredovati, ker se kljub najboljšega namenu nisem uspel brez plačila prešvercati v dvorano. No, nič hudega,tako ali tako sem še preboleval sredinega (sic!) mačka in sem šel spat, da sem lahko kasneje odšel s celo glavo v Palmo. Je pa zadeva močno razhudila Marjana Ogrinca, ki je v Mladinina pisma bralcev zapisal, da ga je Igor Vid-mar s pomočjo redarjev odstranil s kon-certa. Moram priznati, da nimam dovolj bujne fantazije, da bi si dobro predstavljal to sceno. Vsekakor pa mi je bolj žal, da sem zamudil to kot pa sam koncert Svvansov. Častna beseda! Za tolažbo se bom verjetno lahko zabaval ob branju pikantne časopisne polemike med akterjema incidenta. Temnejša plat dogodka pa je, da gre očitno za napoved težkih časov za nas, zastonjkarje, ki smo vajeni za koncerte plačevati kvečjemu v Nemčiji. Vsekakor ob tej priliki preventivno apeliram na uredništvo Tribune, naj me od danes naprej akreditira na vse koncerte, vključno z dijaško matinejo Slovenske filharmonije. Za vsak slučaj. Obenem se preventivno zahvaljujem: vodstvu & redarjem K4, Junior Design Part^ju, Matjažu in Palmi vobče, pa Janošu, Štriletu, Tomažu, Hugotu, Šekiju, jazzistom, Turistu in vsem os-talim, ki me oskrbujejo z vabili, vstop-nicami in permanentimi prepustnicami. Brez njih ni športa. Garv Grav TEATER Kakorkoli že bo Timon Atenski je v soboto, osemindvajsetega marca, zaživel v ljubljanski Drami pred gledalci, prepuščenimi režiserjevim sanjam in poetičnemu svetu, ki skoz godljo (beri kri in riž) burkaškega cinizma in fan-tazijskosti otroštva zlahka ujamejo rokavico živahne Igre, ki jo le-ta vrže v prostor kot malo intimno ogledalce, da bo ujelo nasmeh radovednega pobalina in s tem doseglo svoje. Zdi se, da režiser sledi modrosti poljskega pisatelja Bruna Schulza, ki pravi, da mora človek dozoreti in se potem vrniti v svet otroštva, kjer vlada svoboda. V tem pogledu zaživijo Shake-spearovi in Walt Disneyevi liki kot simbol spoja otroškega igranja s pajacki, listanja stripov in umetnosti zrelosti, ki se ji slike otroštva vračajo obogatene in se takšne lahkot-no zlivajo v sliko dan-današnjega, vendar ne v smis-lu: »Glej, to je tako.« pač pa »Glej in čuti.« Asociacija kot nosilni steber Tauferjeve pos-tavitve izziva z znaki, se prek miljejsko predstavljajočega potpi v območja brezim-enskosti, da lahko iz teh globin nagajivka kliče: »Ujemi me, ujemi me.« Pri takšnem izzivu gledalcu ne preostane nič drugega, kot da se vesel zapodi skoz svoj mitološki svet in se sprovociran igra lovilca, pri čemer ima skoz in skoz prijeten občutek, da tudi njega nekdo lovi. Vito Taufer tekst Timon Atenski, »enfant terrible« med Shakespearovimi deli, ukroji po svoje, vendar se z zmanjševanjem števila oseb, mešanjem vrstnega reda prizorov prav nič ne oddalji od izvirnika, ki ga imamo v prevodu Mateja Bora in Anuše Sodnik. Nasprotno, približa nas času elizabetanske dobe, ki jo transformira s posmehljivo igrivostjo in grotesknostjo v dandanašnjo malo-atensko, pri čemer nas popelje, vsakega kamorkoli že. Nekoga do Har-lekina, drugega do Batmanovega klov-novskega zoprnika, celo gospoda župana, ki ureja nabrežje Ljubljanice, bi lahko opazili in še in še. Jedilnik Tauferjevega Timona Atenskega je pester, bogat, jedek. Prav tak je tudi prostor, ki obdaja Timona, naivnega uživača, ki se po padcu iz sreče v nesrečo prelevi v zakrknjenega ljudomrzneža. Matija Rozman, v glavni vlogi TIMON LJUBLJANSKI In vendar se vrti, kalejdoskop Vita Tauferja - trmasti vrtiljak večnega boja nemoči in moči, zgodovine, sedan- josti in prihodnosti. Bodo do kraja osmešeni cekini padli na plodna tla ali bo ostalo samo pri smehu in bo šel vrtiljak svojo pot in bo težnost ostala samo spuščen balon kričečega svarila? plemenitega Atenca Timonskega, s prepričljivo gestikulacijo, mimiko in prodornostjo ustvarja masko milega, naiv-nega uživača, ki ga v skladu s smerjo režiserjevega toka stopnjuje v simbol cinika, zakrknjenca in nenazadnje Miki Miške kot poosebljenega slehernika, osamljenca. Matija Rozman ustvari navidez kaotičnemu prepletanju dogodkov prepričljiv center, okrog katerega se le-ti vrtijo. Izkazal se je tudi kot pevec. Edini pomočnik Timonu, če režiserju sploh gre za delitev na protagonista -an-tagonista, je upodobljen skoz dinamično, svežo, groteskno igro Jurija Součka v vlogi Flavija, zvestega sluge. Izvrsten je predvsem v upodobitvi nemoči razum-nega, ko je priča gospodar-jeve zapravljive norije. Gospodu Součku je ob koncu premiere Združenje dram-skih umetnikov Slovenije podelilo priznanje za bogato življenisko delo. Režiser je v eno samo osebo združil filozofa, siromaka, pesnika in slikarja in nalogo zaupal Lojzetu Roz-manu, ki skoz vlogo Apeman-ta naravnost bruha karikaturo Deux ex machine. Z robato komičnostjo pa nadkrili tudi glavne zvezde slovenskega parlamenta, kar je dandanes težko. V vlogah prvega in drugega senatorja nastopita Božo Sprajc in Anarej Nahtigal. Skupine Prijateljev, Upnikov, Terjavcev, Banditov, Meščanov-Demokratov z ubrano dinamičnostjo in lucidnostjo upodabljajo Brane Grubar, ki posebej izstopa, Zvone Hribar, Dario Varga, Zoran More in Boris Mihalj. Kvintet prinaša na oder še dodatno svežino. Fortuno in cipo je odigrala Daniela Pietrasanta, eterično in dovolj prepričljivo masko Plutona, učinkovitega sim-bola pasjega življenja in brezbrižnega prenašanja vrženosti v svet, je nosila Damjana Grašič, ki s privlačno telesnostjo zapolnjuje vrzeli, ki bi lahko zazevale v s slikami nabitem prostoru. Na koncu omenimo še an-sambel Miki Mišk, ki kot ubrana enota dviguje simbol ljubkega razčlovečenja skomercializiranosti. Posamezniki in celoten an-sambel ljubljanske Drame je požel več zasluženih aplav-zov na odprti sceni in dodobra razigral gledalce. K uspehu predstave pripomore tudi glasba Stanka fuzbašiča, ki ustavarja slikovito ozadje in kot avtonomna enota buta v gledalca. Scena Tomaža Marolta je racional-nofunkcionalna, vendar že sama po sebi bogato simbolna. Zdi se, da zaružuje Atene, kovnico denaria, Juxe-Box, del motorja, nenazadnje tudi bahavo torto... Kostumografija Barbare Stupice, koreografija Matjaža Fariča in maske Aljane Hajdinjak prispevajo čaru celotne predstave, katere dramaturgijo je opravila Darja Dominkuš, asistent režije pa je bil Dare Bosančič. Krištof Dovjak TRIČ TRAČ po ljubljanski »tržnici« Zamudili smo (ali pa tudi ne) razstavo mladih slovenskih umet-nikov v Rihardu Jakopiču, ki nas bodo morda razveseljevali v prihod-nosti in bogatili naš kulturni pros-tor. Kaj povsem novega sicer ni bilo videti, razen občutka, da se je razstava razlikovala od drugih, ki se dogajajo ta hip okrog nas. Toda občutki so varljivi. Če danes hodimo po razstaviščih, pravzaprav poz-namo že linije, barvo, kompozicije in se lahko samo še dolgočasimo. »Nič novega.« Ničesar ne doživljamo. Tako prazen je ta naš prostor. Najbrž zato, ker je tako blizu in tako znan. Ali se ta hip sploh kaj dogaja? Dogajalo se je. In to v Starem GLEJ-u. Studentje ALU-ja, pravzaprav je bila pobuda za »happening« popol-noma individualna (naj bo to zaenkrat še skrivnost), so priredili »ustvarjalno« delavnico. Zbrali so se nadobudni igralci (AGRFT), plesal-ci, snemalci, videasti, slikarji, kipar-ji, glasbeniki in oblikovalci, ki so ustvarjali, snemali in na koncu kon- cev tudi žurirali. Iz vsega tega naj bi nastal video, pa tudi fotografsko razstavo so obljubljali. No, bomo videli. Galerija ŠKUC pridno nadaluje s presenečenji. Tokrat je to slikarska razstava [urija Kalana. (Pohitite. Casa imate do 10. aprila.) Najbrž vas bo spreletel občutek, da vam je pa to že znano. In spom-nili se boste Bacona, spreletel vas bo srh religiozne alegorije, figuralika bo morda malce dobra sprememba v svetu abstrakcij; skratka kompozicij, mislim, ne boste spregledali. Potem je tukaj še KUD France Prešeren, v katerem razstavlja Maja Ravnik, sicer študentka podiplomskega študija na ALU- ju v Ljubljani. Prvi vtis: ženskost, umir-jenost in hkrati notranja dinamika, saj celotna razstava temelji na kontrastih: svetlo - temno, toplo -hladno. Čeprav se zdi ženski princip prevladujoč, je moč najti tudi pravo nasprotje. Grafike s stiliziranimi oziroma abstrahiranimi oblikami hiš so postavljene v nasprotje negativom, matricam, na katerih so bile odtisnjene. Oboje pa je pos-tavljeno v odnos z instalacijo stolov z vrečkami prosojne in obarvane vode. Kot so že v orientalskih književnostih uporabljali kot stilno sredstvo prav KONTRAST, saj vzbuja najpristnejšo interpretacijo človekovih občutij, je tudi Maja s svojimi kontrasti napolnila ali kar »poduhovila« razstavni prostor. V ICMG so ta teden pripravili »Japonsko video umetnost 80- ih let«. Video projekcije bodo trajale do 16. aprila. Če so se tudi japonski videasti v začetku ukvarjali predvsem s tehničnimi možnostmi, ki jih video nudi, so se po 70-ih letih bolj »individualizirali« in tako je v novejši umetnostiv prisotna tudi japonska folklora. Če se je japonski video zares približal umetniški ustvarjalnsoti, se bomo morali seveda prepričati kar sami. Nives Klinc VVarszavvski bolšji sejem QUO VADIS? S potepanja po Poljski________ Železniška postaja v Bratislavi je podobna vsem socrealističnim železniškim pos-tajam. Tare se vojakov in njiho-vih spremljevalk, tabornikov in tudi čisto normalnih državljanov, ki si privošcijo izlet za konec tedna. Od časa do časa te kdo povleče za rokav ln vpraša, če mogoce kupiš marke. Torej, nič novega. Tudi vlaki so do pičice enaki tistim pri »jugos-lovanskih želez-nicah« Umazani, počasni, a tako prisrčno domači. V kupeju enega od njih se je zbrala dokaj nenavadna druščina: dva Palestinca, ki sta se veselo nalivala s pivom, tip Poljska, danes ena najrevnejših ev- ropskih držav, kjer se že desetletje vrstijo številni politični in socialni nemiri. Dežela, ki je leta 1989 na volitvah porazila komuniste in tako kot številne druge vzhodnoev- ropske države zakorakala v večstrankarski demokratični sistem. Pa vendar je tudi Poliska doživliala svoje zlate čase. Bila je mocna srednjeveška država. V 18. stoletju so si jo med seboj delile sosednje države. Od 1918 do 1939 je bila republika, nato so jo okupirali Nemci. V 2. svetovni vojni je utrpela velike žrtve. Končno je to dežela, ki je dala velike liudi, kot so Chopin, Mickievvicz, Sienkievvicz, Nobelov nagrajenec Reymont, znanstvenica Curie-Sklodovvska... Vozi me vlak v daljave Ideja o potepanju po Poljski, rojena nekega dezevnega popoldneva počitniškega brezdelja, je začela doživljati svojo realizacijo. tega občutka, da si naredil nekaj dobrega... KRAKOW Prva stvar, ki sva jo poiskali v mestu, je bilYouthu—*-' -*~s" j---• - j--"-in sperevi želje so zaprto. In sva se šli Poispečem stanju potepat m rvo, kar sem videla in ka Wroclaw, renesančne fasade nedoločljive nacionalnosti, ki se kasneje izkaže za Dalmatinca, ter midve, Monika in jaz, takrat že pošteno utrujeni in umazani, za sabo sva imeli že dva dni poti, več ali manj brez spanja. Tudi tok-rat s spanjem ni bilo nič. Nocna vožnja je minila ob čvekanju inpreprvanju hrvaških nacionalističnih pesmi. Jutranjesrečanje skrakowsko železniško postajo pravzaprav ne bi smelo povzročiti šoka ob upoštevanju dejstva, da sva vsega hudega vajeni deklici socializma, a ga kljub temu je. Jutranji pozdrav je bil približno takle: brž ko nama je uspelo najti edino nepolomljeno klopco, da bi pojedli svojo malico, se je okoli naju zgrnila množica ciganov, ki se jih nisva mogli znebiti, ne da bi jim dali vso hrano. Kaj klavrn začetek, razen tis- pot v nekakšnem o mestu. ar me je presenetilo, so bile horde turistov. Nik-dar si ne bi predstavljala, da imajo ljudje Zahodnih aržav kakšno željo obiskati zloglasne socialistične države, Še zlasti ne Poljske. A očitno je »wind of change« opravil svoje. Pa tudi Poljaki so se dooro pripravili na turistični val. Trgovine so založili z zahodnjaško robo, seveda so cene astrcmomsko visoke. Turistične agencije uspešno tržijo svojo ponudbo. In seveda najpomembnejše, mesto Krakovv ima svojstven čar, ki privlači turiste. V turističnih vodičih piše o njem tole: nekdaj pomembno trgovsko mesto, k razvoiu trgovine so levji delež prispevali nemški, predvsem pa židovski trgovci. Leta 1364 Krakovv med prvimi v Evropi dobi univerzo, na kateri predavajo v domačem jeziku. Je center kulturnega in duhovnega življenja, tudi prestolnica do leta 1596, ko glavno mesto postane Warszawa. Slediva zapisom v vodiču in si ogledujeva znamenitosti. Vzpenjava se na hribček nad VVislo, kjer stoji trdnjava Wawel in katedrala, mesto kronanja poljskih kraljev. Sicer pa na to vzpetino segajo začetki Krakovva, namreČ že v 9. stoletju je bila tu prva nasel-bina, iz katere se je pos-topoma začelo razvijati mesto. Krakovv slovi tudi po števil-nih cerkvah različnih slogov. Ohranjena je celo sinagoga, ki priča o števil-nem židovskem življu. Množična gonja proti njemu se je začela žg v 15. stoletju, višek pa je dosegla v času nacizma, tako da je danes odstotek Židov danes na Poljskem zanemarljiv. Vendar pa je po njih Pol-jakom očitno ostala strast in sposobnost za trgovino vseh vrst. To tudi naključnemu obiskovalcu takoj postane očitno, ker ti na vsakem koraku hočejo kaj prodati, neglede na uporabno vred-nost stvari. Tako bi na primer lahko kupila tudi posamezne dele vodovodne pipe. Svoje stojnice postavljajo vsepov-sod, mnogi pa se zadovoljijo s tem, da po tleh razgrnejo odejo in nanjo razporedijo prodajne artikle. Vse skupaj je ponavadi že na meji dobrega okusa. Ampak očitno je, da teh tako imenovanih trgovcev nihče ne preganja, najbrž je to zaradi njihove razširjenosti skoraj nemogoče. Še en spomin na davne trgovske čase je opaziti v Krakovvu. Na Glavnem trgu stoji stavba, imenovana Sukiennice, nekakšna pokrita tržnica, kjer je bilo nek-daj sredisče trgovskega zivljenja. Do danes je ohranila svojo prvotno funkriio, le da se zdaj tam prodajajo spominki, tipični za Poljsko: razni predmeti iz lesa, usnja in drugih naravnih materialov, v glavnem kar okusna ponudba, in seveda raj za turiste - zbiralce trofej. Nasploh je Rynek Glowny (kakor se poljsko reče Glavnemu trgu) središče dogajanja v mestu. Poleg raznih prodajalcev, ki se jih tare vsepovsod, se tu najde še vse mogoče: gjasbene skupine v narodnih kostumih lgrajo av-tentično poljsko glasbo, predstavljajo se mlade gledališke skupine, svoje spret-nosti prikazujejo žonglerji in drugi artis-ti, če imaš smolo, naletiš tudi na kako versko skupino, ki ti zelo prepričljivo govori o božji dobroti. Skratka, tu je življenje in sploh ni treba drugega, kot da si poiščes prostor pod soncem in opazuješ dogajanje okrog sebe. Za is-kalce znamenitosti pa se ob robu trga nahaja zelo zanimiva cerkev, katere poselcmost je, da se ob njeni strani vzpen-)ata dva zvonika, razlicna po velikosti in izgradnji. Z enega od njiju se vsako polno uro zasliši zvok trobente. Po dveh dneh bivania v Krakovvu se je razblinila vsa slaba volja, ki jo je povzročil prvi vtis ob prihodu v mesto. krakovv je name naredil impresijo neke starodavnosti, kjer se je čas ustavil pred nekaj stoletji, predvsem pa ga ni nikoli oplazil duh sovjetskega socializma. Vse v mestu je staro, lepo, prekrito z veličastno patino, enkratno za sproščanje domišljije. Toda treba je nadaljevati pot, tokrat na sever, do VVarszavve. PRESTOLNICA Prvo srečanje in stik z mestom je bila spet železniška postaja. Pravijo, da je to ob-jekt, ki mora na človeka narediti vtis. Zlasti pusti vtis, če se tam znajdeš ob kaki pozni nočni uri, kot se je to zgodilo nama. Sploh nisem imela občutka, da sem prišla na železniško postajo, prej bi rekla, da sem v kakem begunskem taborišču ali v zavetišču za reveže. Vsepovsod ljudje, speči na tleh, pokriti s kartonom z ogromnimi torbami kraj sebe. Nisva dolgo premišljevali in sva si izbrali isti način prenočevanja, sai izbire nisva imeli. Bili sva pravi gospe, ker sva si lahko privoščili spalno vrečo. Nekaj časa naju je bilo celo strah, da ne bi bili s svojim »bogastvom« preveč opazni in sva se oprezno ozirali okrog sebe. Nato pa sva pomirjeni zaspali, ob pogledu na številne policaje, ki so budno nadzirali situacijo. V Krakovvu sem se še jezila na klošarje in cigane, zdaj sem bila ena od njih. In celo zabavno se mi je zdelo vse skupaj. Ko sem se zjutraj zbudila, sem skozi okno uzrla mogočni Holiday Inn. Kakšna ironija! VVarszavva je pusto mesto. Praktično brez znamenitosti. V 2. svetovni vojni je bila skoraj v celoti porušena, zato je to moderno mesto. Moderno, a skrajno dolgočasno. V nebo se dvigajo steklene stolpnice, prostranstva štirioglatih blokov proslule socialistične arnitek-ture, mogočni tovarniški dimniki... Nikjer več sledu o tisti stari VVarszavi iz časa Frederica Chopina, ko jebilo mesto še ena izmed velikin evropskih kulturnh prestolnic. Edina stavba, ki me je fascinirala, v negativnem smislu sicer, a vendarle fas-cinirala, je masivna Palača kulture. Več kot 200- metrski gigant je nastajal v 50-ih letih in je dar Sovjetske zveze Poljski. V stavbi se baje nahajajo številne gledališke in kino dvorane, galerije in muzeji, toda ko sva hoteli obiskati katero od teh kulturnih ustanov, je bilo vse zaprto. Nekje sem prebrala banalno primerjavo Palače kulture z Eiffelovim stolpom, kar se tiče razgleda. Z mojo pripombo, da od tu resnično nimaš česa videti. MEDITACIJE V SMRADU ZELEZNISKE POSTAJE Čakava na odhod vlaka, ki naju bo od-peljal iz tega grdega mesta. Strašno dolgo je še do odhoda. Po glavi se podijo misTi, težke kot nebo nad VVarszavvo. Dežuje. Kaplje, tiste drobne in vztrajne, ki človeka spravljajo ob živce. Vreme zaokroža podobo o vsem grdem, kar sem videla tukaj. Razmišljam o ljudeh, katerih del sem, ko čakam skupaj z njimi. Koliko svetov je združenih zdaj in tukaj, na tej umazani železniški postaji. Razmišljam o njih, ki jim je postala dom, in ki jim je kruh prosjačenje. Kam vse mora človek iti, da opazi tudi tiste, ki živijo slabše od niega, ki so umazani, razcapani, revni. In njihovi otroci, že tako zgodaj prepuščeni svetu, v katerem vlada beda. Ne vem več, ali naj se mi smilijo ali naj jih sovražim. Ne vem več, ali naj malemu, ki stoji pred mervoj in me gleda z žalostnimi, a hkrati zlobnimi očmi, dam pomarančo ali naj jo sebično pojem sama. Kako ubogi smo, ko gledamo bedo drugih. V ŠLEZIJO Poljska nama je počasi začela presedati, še zlasti po vvarszavvski izktršnji. Še pos-tanek v VVroclavvu, potem pa domov, v ci vilizirani svet. Dež naju je vztrajno zas-ledoval, zato je bila želja po vrnitvi še toliko večja. VVroclavv, elavno mesto industrijske pokrajine Slezije. Tako kot vsa poljska mesta se počasi osvobaia socialističnih okvirov. To se zlasti vidi po tem, da so trgovine polne zahodnjaskih izdelkov, na ulicah pa se pojavljajo prvi avtomobili tujih znamk. Očitno je zunanji videz naj-bolj važen. Mesto je prekrito s črnim prahom okoliških dimnikov. Ta že počasi načenja pročelja številnih zgodovinskih spomenikov. Odra je močno ones-nažena. Kljub temu je Wroclaw kar prijetno mesto, čeprav za turiste in popotnike očitno nezanimivo. O tem prica podatek, da sva bili edini gostji tamkajšnjega Youth hostla. Morda jin odvrača podatek, da ima mesto precej industrije. Vendar je kljub temu najti številne, recimo jim, turistične točke. Rynek (Trg) je obkrožen s hišami renesančnih fasad, za katere bi prisegla, da niso pristne, ampak kulise, ce jih ne bi videla od blizu. Potem je tu še rotovž v gotskem stilu, znamenita katedrala in številne druge cerkve. Zanimiva je zgodovina Wroclawa, saj so si ga zaradi lege v preteklosti sosednje dežele kar podajaje, tako je bil v 14. stoletju priključen Ceški, d ve stoletji kas-neje Avstriji in nazadnje v 18. stoletju Prusiii. Sicer pa njegovi začetki segajo v 9. stoletje. VRNITEV Pot se iztekav. Vračava se v okrilje var-nega doma. Če bi bila patetična, bi rekla: »Home, svveet home!« Ker pa nisem, bom pripomnila samo to, da je treba iti od doma, da se potem tja raje vračaš. Do naslednjega dezevnega popoldnega, ko se bo rodila nova ideja o potepanju po...? Predstavljamo verske skupnosti MORMONI Sedež mormonov v Ljubljani V petek in svetek nosijo kravato. Če je hladno, so v plaščih, na katerih imajo priponke z imenom. Če bi nosili diplomatske kovčke in če bi imeli kakšno leto več, bi bili s svojim urejenim videzom krasen primer uspešnih poslovnežev. Ven- darpa niso ne poslovneži niti borzni mešetarji ali piloti, ampak - misijonarji. Sicer študenti iz ZDA so svoje knjige za dve leti zamenjali za misijonarski plašč in prišli med Slovence oznanjat mormonsko vero. V Ljubljani jih je 10, v Mariboru 4 in predstavljajo le peščico izmed 45.000 misijonarjev, razpršenih po celem svetu (z izjemo Kitajske).Neuko prebivalstvo seznanjajo s svojo vero, ki sicer temelji na krščanskem izročilu, hkrati pa se v svojih naukih močno loči od njega. Pa pojdimo lepo od začetka! USTANOVITEV Mormonska vera je relativno mlada. Njen ustanovitelj, Joseph Stnith, je leta 1823 doživel vizijo, preko katere je izvedel za mesto, kjer naj bi bila zakopana Mormonova knjiga, napisana na zlatih ploščah. V njej so bila zbrana dela slavnih prerokov, ki so živeli v Amenki v 6. st. pr. n. št. Pripovedujejo o Nefijcih in Lamancih, ki sta bila prva dva naroda v Ameriki in med katerima so potekale stalne vojne. Nefijci so živeli po božjih zapovedih, Laman-ci pa so jih zavračali. Poleg opisa zgodovine teh narodov je v knjigi zapisana prerokba, da bo Kristus ob ponovnem prihodu osnoval svoje kraljestvo na ozemlju današnje Amerike. Prerpk Mormon je pred svojo smrtjo izročil zlate plošče svojemu sinu Moroniju, ki jih je v 5. st. pr. n. št. zakopal v bližini današnjega New Yorka in tam so počakale na Smitha, ki jih je v 19. st. z božjo pomočjo našel in jih prevedel iz hebrejščine v angleščino. Po opravljenem prevodu jih je angel Moroni, dobro seznanjen s človeškim pphlepom po zlatu, odnesel nazaj v nebesa. Poleg Smitha je zlate plošče videlo še 11 prič in postali so apostoli nove dobe. 1830. so uradno ustanovili Cerkev Jezusa Kristusa svetnikov zadnjih dni. Začeli so širiti novo, mormonsko vero: poleg Biblije so brali tudi Mormonovo knjigo. Vendar pa v versko nestrpnem Času in okolju, v katerem so se znašli, niso bili ravno priljubljeni. Hkrati z večanjem članstva je pri sosedih naraščalo sovraštvo. Zato so mormoni zapustili New York in dšli v državo Ohio, od koder so jih pregnali v Illinois. Vendar tudi tam $iiso našli miru. Spričo stalnega preganjanja, ki je zdesetkalo moško populacijo, so mormoni uvedli poligamijo, ki so jo podprli z verskim dokazovanjem. S to potezo so dobili še več nasprotnikov in končno so se pod vodstovm Brighama Younga, Smithovega nas-lednika, odpravili v oddaljeno in sušno pokrajino, v Dolino slanih jezer, država Utah. S trdim delom in močno vero so v negostoljubni naravi ustanovili mesto Salt Lake City ter postali uspešna in premožna skupnost. 1896. je država Utah postala nova zvezda na zas-tavi Združenih držav Amerike, ven-dar pa je bila mormonska skupnost v tistem času že dovolj močna, da ji je uspelo ohraniti vero in dom. Za mormonsko vero je značilno, da je naravnana zelo individualno. Vsak posameznik mora sam v sebi najti pot do Boga. Izrednega pomena je Sveti Duh, ki je glasnik med nami in Bogom. Zanimivo je njihovo bogoslužje, ki poteka enkrat na teden. Vodi ga predsednik oz. učitelj, saj duhov-nikov ne poznajo. Aktivno sodelujejo vsi člani, predsednik le us-merja potek. V prvi uri se pogovar-jajo o veri, razlagajo odlomke iz Svetega pisma in Mormonove knjige. Drugo uro je zakrament. V tem času molijo ter zaužijejo kruh in vodo, ki simbolizirata Kristusovo telo in kri. KRST Krst je najpomembnejši dogodek za vsakega vernika. Najmlajši krščenec mora biti star vsaj 8 let; to je namreč doba, ko otrok preraste nedolžnost, in hkrati čas, ko začne sam ločevati med dobrim in slabim. Za mormone je zelo pomembno, da se vsak posameznik povsem zavestno in sam odloči. S krstom namreč stopi v zvezo z Bogom. Pred Bogom mora biti vsak čist, kar je eden od razlogov, da se krstijo s potapljanjem v vodi. Kristus je bil krščen v reki, modernizirani mor-moni pa to opravijo kar v bazenu. Krščenec in krstitelj, oba oblečena v belo, kar simbolizira duhovno čis-tost, zabredeta do pasu v vodo. Po kratki molitvi se krščenec potopi v vodo in s tem simbolično izpere s sebe vse grehe. S tem dejanjem obljubi, da bo častil Kristusa in spoštoval njegove zapovedi, v zameno pa mu bo nebeski Oče od-pustil njegove grehe. Mokri del krsta je tako končan, sledi suha potrditev. Krščenec se v suhi obleki usede na stol, obstopijo ga člani, ki imajo* svečeniško pol-nomoč.je. Desno roko položijo na njegovo glavo, levo dajo sosedu na ramo. V takem zaključenem krogu zmolijo nad krščencem molitev, s katero postane nepreklicno član Cerkve Jezusa Kristusa svet-nikov zadnjih dni. Med drugim to pomeni tudi spoštovanje in izvajanje določenih zapovedi. Poleg splošno znanih desetih zapovedi je tu naprimer še zakon o zdravju, znan kot Beseda modrosti, ki mormonom prepoveduje uživanje alkohola, drog, poživil, cigaret in podobnih škodljivih snovi, ki človeku uničujejo duha in telo. Da bi bilo njihovo telo čim bolj očiščeno grehov, imajo en dan v mesecu strogi post - 24 ur nič ne jejo niti ne pijejo. Denar, ki bi ga sicer zapravili za obilno nedeljsko kosilo, namenijo cerkvi in ta ga porabi v dobrodelne namene. Ko smo že pri denarju: vsak vernik je dolžan dati cerkvi desetino vseh svojih dohodkov. S tem denarjem se gradijo novi templji, nekaj ga gre v sklad za dobrodelne namene. BOZJI HRAMI Mormonski templji so stvar zase: v njih bomo namreč brez uspeha is-kali razpelo ali Marijino podobo, skoraj gotovo pa bomo naleteli na številne učilnice, bazen in telovad-nico. Vse skupaj pa ni tako brez smis-la, kot se zdi na prvi pogled. Razpela ne bomo našli zato, ker mormoni ne objokujejo Kristusove smrti, ampak častijo njegovo vstajenje od mrtvih in pričakujejo njegovo ponovno vrnitev na zemljo. Marije ne častijo zato, ker je bila,če odmislimo to, da je rodila božjega Sina, navadna ženska. Ker posvečajo mormoni veliko pozor-nosti izobraževanju in športu, nas učilnice in telovadnica ne smejo več spravljati v začudenje. Hkrati pa nas ne sme zavesti na idejo, da v tem-peljskem bazenu vzgajajo vrhunske plavalce. Bazen uporabljajo izključno za krst. Glavni tempelj je v Salt Lake Cityju, kjer še vedno živi 12 apos-tolov, ki z božjo pomočjo, preko božjega razodetja,vodijo cerkev. Misijone po vsem svetu vodijo navadno lokalni voditelji, ki svoje delo opravljajo izključno amatersko, prostovoljno in začasno. »Svetnika zadnji dni« pri nas MISIJONARSTVO Tudi misijonarstvo je prostovoljno in traja za fante 2 leti, za dekleta leto in pol. V misijon gredo lahko vsi, ki se izkažejo za dovolj dobre vernike, ki bodo uspešno širili vero. Fantje morajo prej dopolniti 18, dekleta pa 21 let. O tem, kam bo šel misijonar, odloča predsednik. Vsak misijonar pa se je dolžan naučiti jezika države, v kateri širi vero. V misijon gre vsak na lastne stroške, cerkev pomaga le tistim, ki tega finančno ne zmorejo. Za misijonarje veljajo stroga pravila, po katerih se morajo ravnati: vstajajo zgodaj in hodijo pozno spat, učijo s jezika države, v kateri služijo, in kar je zanje najpomembnejše: širijo vero. Na ulicah ustavljajo ljudi in jim skušajo razložiti glavne nauke mor-monske vere. Pri tem so prijazni in nevsiljivi, vendar pogosto prizadeti, ker ljudje grobo zavračajo tisto, kar je za njih najlepše in najdragocenejše, kar lahko ponudijo - njihovo vero. Kdor se bo ustavil in jim prisluhnil, bo ugotovil, da skušajo misionarji vsakemu pomagati najti pot do Boga oz. do samega sebe. Učijo, da mora vsak svoje grehe izpovedati samemu sebi in preko lastne molitve najti odpuščanje pri Bog i. Veseli so vsakega, ki se jim pridruži pri nedeljskem bogoslužju. Mormonska cerkev je zaradi svoje nevsiljivosti in preprostoti zelo uspešna in se hitro širi. V svetu je danes približno osem milijonov članov, vsako leto pa pridobijo še okoli 80.000 novih vernikov. K temu nedvomno nekoliko prispeva tudi nenapisano pravilo, ki velja v mormonski cerkvi in po katerem so družine mormonskih vernikov zelo velike. Običajno imajo mormoni 6-8 otok in navadno vsi postanejo člani cerkve. Družina je zanje zelo pomembna: poleg tega, da se poroke sklepajo za večnost, kar pomeni, da ostaneta dva poročena tudi po smrti, se zelo trudijo, da je družina čim več skupaj. Enkrat na teden imajo t.i. družinski večer, ko se cela družina zbere in posveti sama sebi. V Ljubljani je trenutno 12 vernikov, v Mariboru je en sam, vendar pričakujejo, da se bo število v krat- kem povečalo. Misionarji so v Sloveniji zadovoljni. Všeč so jim naravne lepote, ki jih spoznavajo na izletih enkrat na mesec. Veseli jih, da se v trgovinah lahko kupi več, kot so pričakovali. Zadovoljni so ob spoz-nanju, da mormonska cerkev na Slovenskem hitro raste. V zadnjem času so zelo zaposleni z iskanjem primerne hiše, ki bi jim služila kot tempelj in nadomestila neprimerno najemniško sobo na KidriČevi. Z veseljem opravljajo svoje poslanstvo v Sloveniji ali kot je rekel eden od njih: "Če slovenščina ne bi bila tako težak jezik in če bi bila v Ljubljani ena sama McDonald restavracija, bi rekel, da je Slovenija raj na Zemlji.« Nives Špeh KRIŽANKA Vodoravno: 1. napredek, napredovanje, 8. zelo slaven igralec ali pevec, 16. ponatis, 17. svetlobni sij mandljeve oblike okrog svetniške osebe v likovni umetnosti, 18. platnen prtič, ki pokriva pri maši duhovnikov vrat in ramena, 19. glavno mesto otoka Fyn na Danskem, rojstni kraj pravljičarja Andersena, 21. nizek ženski glas, 22. tišina, 23. v krŠčanstvu kraj, kjer prebivajo Bog in zveličani, 25. bivališče umrlih, 27. sovjetski hokejist, nekdanji igralec Olimpije Hertza, 29. dorasla mlada ženska, ki še ni poročena, dekle, 33. kraj v Bašk^ grapi, 35. ruski režiser, ustanovitelj moskovskega Komornega gledališča (Aleksander), 37. začetnici očeta relativnostne teorije, 38. novozelandski domorodec, 39. varuška, pestunja v ruskem okolju, 41. rimski bog ljubezni, 43. začetnici nemškega književnika Kastnerja, 44. težko želez-no kladivo, 46. dvig, porast, 48. iz ledenega pokrova Štrleča gora, npr. na Grenlandiji, 50. bogoslovec, 52. osebni zaimek, 53. španski lirik in filolog (Damaso, »Veter in stih«), 55. kamboški general in politik (Lon), 58. udarec žoge tako, da le-ta zleti čez nasprotnega igralca, 60. največje mesto na Filipinih, 62. presihajoče jezero v puščavi Kalahari v Bocvani, 64. odstranjevanje s tresenjem, 66. podboj (nar.), 68. delovni prostovoljec, 69. eno od gesel francoske revolucije, enakost. Navpično: 1. konj rjave barve, 2. neodločen izid, 3. priprava za pod-poro, 4. pripadnik balkanskega naroda, 5. končni del črevesa, 6. glavni štev-nik, 7. ostanki starega mesta v Makedoniji na ustju Crne reke, 8. mešanica, 9. trda, krhka težka kovina modrikasto sive barve, 10. bit, bivajoče v sholastični filozofiji, 11. ime slovenskega kiparja Kalina, 12. av-tomobilska oznaka Doboja, 13. čud, značaj, 14. pritok Rena na avstrijsko-švicarski meji, 15. arabsko- afriško dražilno nasladilo, 20. zobni glas, zobnik, 24.bistvo, 26. italijanski pisatelj REŠITVE IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE FRANCOSKA KRIŽANKA: osamljenec, kad, Gabriela Sabatini, olikanost, Al, Ren, Lo, Santo Domingo, Imam, Garibaldi, Tone, Anika, LB, Enare, Celebes, Na, Vodovnik, Piron, Vis, EJ, solist, pol, navihanost, Emo, osovina, očevina, Kliment, Tanja Starič, Krk, Steen, Oman, Ank. KRIŽANKA IZ SREDINE (črtica pomeni črno polje): -poprova meta, Podlimbarski, adresa-retar, kraval-želo, -Ana-ol-alel, - VJ-ave-Aco, -sestavek—, OK-kažimed-, tavoleta-Esk, Ostrava-Asti, pliš-Andreas, lak-Rn-Istra, Italijan-Nal, Tila-elativ-, Enos-Erica-, Va— Aras-. DVOJNI LOGOGRIF: Hakala, Sakala. Med reševalci, ki bodo poslali pravilno rešeno katerokoli uganko s teh strani na naš nas-lov (Tribuna, Beethovnova 9, 61000 Ljubljana) do 15. aprila 1992, bomo izžrebali tri nagrajence, ki bodo prejeli po eno knjigo založbe EMONICA. fantastičnega realizma (Corrado, »Ljudje Aspromonta«), 28. ime ameriškega pisatelja Mailerja, 30. v antični Grčiji prireditev, na kateri so udeleženci dajali svoje prispevke v denarju ali blagu, 31. svetišče, hram, 32. ime nizozemskega slikarja van der Neera, 33. znamenje, kateremu se pripisuje, da kaj napoveduje, 34. glav-no mesto Azerbajdžana, 36. ime rus-kega skladatelja Ljadova, 40. točenje solz, 42. italijanska filmska igralka (Anna), 45. kozaški poglavar, 47. privesek pri menid, na katerega se pišejo prenosi, 49. izumitelj dinamita (Alfred), 51. finsko jezero, 54. belgijsko trgovsko mesto ob reki Nethe v pok-rajini Antwerpen, 56. na zid enakomerno nanesena malta, 57. del obraza ob strani nosu in ust, 58. pogon divjadi, 59. ime pevca Pestner-ja, 61. star Slovan, 63. enota za pospešek, 65. italijansko ime reke Pad, 67. začetnici norveškega skladatelja Griega. KOMBINACIJSKA KRIZANKA mm <+H+W ¦ ¦ wm REBUSOID Med reševalci, ki bodo poslali pravilno rešeno katerokoli uganko s teh strani na naš naslov (Tribuna, Beethovnova 9, 61000 Ljubljana) do 15. aprila 1992, bomo izžrebali tri nagrajence, ki bodo prejeli po eno knjigo založbe EMONICA. Med prejetimi pravilnimi rešitvami križank iz 4. številke so bili izžrebani: 1. Radojka MANFREDA, Kogojeva 8, 61117 Ljubljana; 2. Franci ŽUMER, Vodnikova 14,63000 Celje; 3. Mojca SELIŠKAR - TOŠ, Peiovo 1, 61240 Kamnik. Čestitamo! Knjižne nagrade založbe EMONICA pošljemo po pošti. V lik s kombiniranjem uvrstite spodaj navedene be-sede. črna polja so že vrisana na prava mesta. 2 črki: AT, CN, EM, GG, IL, OP, ZG. 3 črke: AAR, AGA, ATO, CAR, CAT, LAT, LIA, MAV, MIA, ONO. 4 črke: ACIS, AČIN, ASAM, AVAL, AVAR, BORO, DIDO, ENID, IHAN, IKRA, LOBI, NOMA, NORA, PSAR, RDCO, RORA, SIMA, VERA. 5 črk: AGAVA, AREKA, BUDIM, ČOSIČ, DELAK, IRENE, KAIRO, KISAR, RACIN, STADE. 6 črk: ALTANA, APSIDA, DAGMAR, LESICA, MAILER, PINELA. 7 črk: AJACCIO, ALENCON, ERINIJA, ILOVICA, KARAKAL, OSOVINA, SARANČA, UROLKA, ZALOKAR. 8 črk: CLEMENTI, KRASITEV, LAKSATIV, PETROVIQ STEAPSIN. 9 črk: DOBITNICA. 10 črk: ALISA MARIČ, OKOLIČANKA, ONOMAS-TIKA, TERPSIHORA. 11 črk: DANIRA NAKIČ, TELANAIPURA. Simon Bizjak Pismo iz Casablance Peta faza HAMFRI BOGART Zadnjič, Ijube bralkE in dragi bralci, me je skoraj kap od smeha, ko sem na delovni mizi enega svojih sodelavcev našel listek, na katerem je realizacijo svojega abstraktnega projekta razdelil na sedem faz. Ne vem, če je vodenje sicer majhne države moc šteti med abstraktne projekte in vendar me je ta razdelitev najprej spomnila na mojo ljubo domovino in njeno bridko usodo. Torej: realizacija projekta se deli na sedem faz: 1. navdušenje 2. zmeda 3. klic na pomoč 4. streznitev 5. iskanje krivcev 6. kaznovanje nedolžnih in 7. odlikovanje neudeležencev. Priznate ali ne, če se povrnemo kakšni dve leti v zgodovino, se na lepem znajdete sredi prve faze. Se še spominjate navdušenja ob padcu komunizma? PrepriČani, da smo s tem že rešeni najhujšega, smo se pognali v bodočnost: odcepitev, ki nas bo spremenila v Švico, in demokracijo, ki bo iz nas naredila spet ljudi. Dobili smo Lojzeta za premiera, ki je s svojim ministranskim izrazom pri nekaterih sicer vzbujal dvome, pa vendar: ljudje so kar Žareli od optimizma in govorili o Evropi. Druga faza je napočila takoj zatem. Prazen mošnjiček in štiridesetletni kompleks od-maknjenosti od korita novih oblastnkov je povzročil zmedo najprej v proračunu, nato v zakonu o davkih in nazadnje pri nič hudega slutečih državljanih. Za vse so bili krivi komunisti, ki so ga štirideset let tako blazno srali. O tretji fazi raje kdaj drugič, niso še vse rane povsem cele. Streznitev je prišla skoraj hkrati s priznanjem. Narodu je začelo zmanjkovati potrpljenja in denarja za vino. Kriza je totalna in še najbolj trpežnim se je začelo fudlati od besa, ker živijo v tako blesavi državi, kjer zmanjkuje denar-ja za zdravila, novi osvoboditelji pa si kupujejo džipe z usnjenimi sedeži in aluminijastimi platišči. In zdaj smo tu: POISKATIJE TREBA KRIVCA! Kdo je boljši kot šef vlade, ki so mu ministri ušli izpod kontrole!? Ali bo njegova zamenjava res kaz-novanje nedolžnih, je seveda retoricno vprašanje, ker so nasploh mnenja o tem, ali je nedolžnost relativna ali ne, povsem razdeljena. Ali bodo kaznovani nedolžni, bo torej pokazal čas. Še dohtarji pravijo, da je svinjina bolj škodljiva od teletinE... Šesta faza torej obvezno še pride. Sedma faza ali odlikovanje neudeležencev pa je v politiki, sploh pa pri nas, tako ali tako pravilo. Torej še pride. In zakaj Vam vse to govorim, ljube bralke in dragi bralci? Ker bodo Vaši ljubljeni poslanci 8. aprila letali med peto in sedmo fazo kar tako. Kaznovani pa boste, kot je to v politiki že navada, Vi! Pa lep pozdrav! V naslednji fazi! Vaš Hamfri Bogart V Ljubljani, 2. aprila 1992 P.s.: Kako je s škodljivostjo svinjine in teletine, pa si boste slejkoprej tudi sami na jasnem. Žal postane to transparetno šele takrat, ko si daste preiskati kri. Takrat pa je mnogokrat že prepozno ali pa je vsaj dieta zelo stroga!