cDt^UŠTcVA C bulletiri ofSloveiyan ethijplogical Society^ %_/ ttđk 39(49212X0514) v Vvt\ : 552- \ v «r '//7 i ih m v. V\ Ir [j 0, v ^ |f . iff ^•*' ' j ’ ; 7 ^***“ S '4ji ... J** ■ : vr -* ' !s 7 ^ ......... A. JI LJUBLJANA JANUAR 1976 m 'I .;J -.1 A ‘ 1 Glasnik Slovenskega ethološkega društva Glasilo Slovenskega etnološkega društva, zanj odgovoren: Duša Krnel-Umek, predsednica Izhaja štirikrat letno, naklada 550 izvodov Razmnožuje: Koštomaj Anton, Ljubljana Glavni in odgovorni urednik: Janez Bogataj Člani uredništva: dr. Zmaga Kumer Marija Stanonik (lektor) Mojca Ravnik Zmago Šmitek Marko Terseglav Anka Novak Inja Jugovec (študentska rubrika) Damjan Ovsec (stiki z javnostjo) Prispevke pošiljajte na naslov uredništva: Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, telefon: 22-121, int. 335 Posamezna številka stane: 5 din Celoletna naročnina: 20 din Tekoči račun: 50101-678-47810 Fotografije in risbe po želji vračamo, rokopisov ne vračamo! SRSEČ^O cy 1976 ^ cURCEDNjßcR0! O^DBOI^ QMSNIKA izvrJŠni OLEBCH^ gScEcD& BRALCEM IN SODELAVCEM(NOVEGA) GLASNIKA Vsi, ki smo se v novem Slovenskem etnološkem društvu odločili za sodelovanje pri urejanju društvenega glasila, stojimo pred odgovorno nalogo. Odgovorno iz več vzrokov: Predvsem smo nasledili požrtvovalno delo urednikov in sodelavcev glasila, ki je zapolnjevalo etnološko publicistično sušo na Slovenskem in uspelo v vlogi dobrega informativnega glasila o vseh tekočih dogodkih v stroki. Glasnik je bil ves čas tudi pomembna zveza s „terenom", z informatorji in številnimi prizadevnimi zbiralci gradiva o ljudskem življenju. Dovolj je, da le bežno preletimo nekaj uvodnikov posameznih številk ali letnikov in že spoznamo, s kakšnimi organizacijskimi in finančnimi vprašanji so se morali soočati uredniki in izdajatelji in jih tudi reševati. Brez resnične predanosti stroki in dobre volje bi to naše „najvztrajnejše" glasilo kmalu delalo družbo drugim sorodnim publikacijam. Ne vemo, če je le zahvala na tem mestu dovolj za vse, kar je med svojim urejanjem napravila dr. Zmaga Kumrova. Menda bo največje priznanje vsem njenim dolgoletnim prizadevanjem za Glasnik prav to, da ga bomo poskušali še naprej tako vztrajno izdajati, skrbeti za njegovo notranjo in zunanjo obliko, ga izpopolnjevati in razvijati v aktualno društveno glasilo. Člani uredniškega odbora smo z veseljem sprejeli odločitev dr. Kumrove, da bo še naprej pomagala s svojimi bogatimi izkušnjami pri delu odbora. Pred vami je 5. številka za leto 1975, ki smo jo v novi obliki izdali ob enem od zgodovinskih dogodkov v naši stroki — ustanovitvi Slovenskega etnološkega društva. V letu 1976 naj bi, tako kot vsa leta doslej, izšle štiri številke seveda, če bo naša prošnja za sofinanciranje Glasnika pri Raziskovalni skupnosti Slovenije ugodno rešena. Potrudili smo se, da čimbolj ugodimo zahtevam finanserja. To se kaže predvsem pri obliki in opremi Glasnika pa tudi v njegovi vsebini. Vse bomo v naslednjih številkah še dopolnjevali z novimi izkušnjami in spoznanji. Prav zato bomo veseli vaših pripomb, nasvetov in idej. V Glasniku smo uvedli številne rubrike, za katere bomo potrebovali precej gradiva. Zato pozivamo vse, naj nam pošiljajo svoje prispevke. Razvili bi radi sodelovanje vseh etnologov in drugih za etnologijo zainteresiranih občanov. V Glasniku bomo tudi v prihodnje objavljali letne bibliografske preglede in obvestila ter poročila ustanov o njihovem delu. Ob vsem tem ne smemo zanemariti naših prizadevanj za pridobivanje novih naročnikov. Tudi na tem področju računamo na pomoč naših študentov etnologije, ki se v novem Glasniku predstavljajo s svojo stalno Študentsko rubriko. V novem letu 1976 bomo praznovali 20-letnico izida prve številke Glasnika. Od leta 1956 pa vse do danes se je na straneh Glasnika nabralo veliko koristnega gradiva, podatkov, informacij, izjav in bibliografskih pregledov. Zato so vsi letniki tudi podoba naše etnologije, njenega razvoja, uspehov in težav v dvajsetletnem obdobju. Prispevke za prvo številko Glasnika pošljite ali prinesite na naš naslov najkasneje do konca februarja 1976. Pričakujemo vaše sodelovanje! Janez Bogataj, urednik LFRUŠTVENCE USTANOVITEV SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA Ustanovni občni zbor Slovenskega etnološkega društva je bil 22. 10. 1975 v sejni dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Navzočih je bilo 40 udeležencev. Dnevni red je obsegal naslednje točke: izvolitev organov ustanovnega občnega zbora, poročili predsednikov Slovenskega etnografskega društva in Etnološkega društva Jugoslavije — podružnice za Slovenijo, razprava o osnutku pravil in programu društva, volitve organov društva in razno. V poročilu Slovenskega etnografskega društva je predsednik Milko Matičetov poročal, da so člani na svojem občnem zboru 14. 10. 1975 sklenili, naj se društvo razide in se njegovi člani vključijo v novo društvo. Imetje, ki ga prinašajo v novo društvo, znaša na žiro računu 2.036,50 din, v gotovini 83,90 din, zbornike s kongresov Zveze društev folkloristov in sicer z Bleda 66, Celja 242, Bovca 136, Titovih Užic 20 in Poreča 9 izvodov, 95 knjig in 23 brošur. V poročilu Etnološkega društva Jugoslavije — podružnice za Slovenijo je predsednica Pavla Štrukelj poročala, da so člani na svojem občnem zboru 22. 10. 1975 sklenili, da se podružnica razpusti in njeni člani vključijo v novo društvo. Imetje podružnice je znašalo na žiro računu 5.053,82 din, v gotovini 146,32 in 53 izvodov Etnološkega pregleda 12. Po razpravi o osnutku pravil in sprejetem programu dela društva, so bile volitve njegovih organov. V izvršni odbor je bilo izvoljenih 12 članov, ki so obenem vodje delovnih skupin: Janez Bogataj (uredništvo društvenega glasila), Mirko Ramovš (za povezavo s sorodnimi društvi in delovnimi tovariši v Jugoslaviji in v zamejstvu), Zmago Šmitek (za strokovne sestanke in ekskurzije). Sinja Zemljič-Go-lob (za obveščanje javnosti in propagando), Tanja Tomažič (za kadre), Mojca Ravnik (za dokumentacijo), Naško Križnar (za etnološki film), Slavko Kremenšek (za raziskovalne akcije), Angelos Baš (za etnološko muzeologijo in spomeniško varstvo), Valens Vodušek (strokovna komisija področne raziskovalne skupnosti za humanistične in zgodovinske vede) in Tone Petek (študentovska skupina). Za predsednico je bila izvoljena Duša Krnel-Umek. Na občnem zboru je bilo sprejeto še, da se Slovensko etnološko društvo včlani v obe zvezni organizaciji: Zvezo etnoloških društev Jugoslavije in Zvezo društev folkloristov Jugoslavije. DEDIŠČINA IN PERSPEKTIVE SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA Prva misel, ki se lahko utrne ob nastanku novega društva, je vprašanje, zakaj je bila potrebna njegova ustanovitev. Najustreznejši odgovor na vprašanje da bežen pregled dela dosedanjih dveh strokovnih društev. Uvodnik v Glasniku pred petnajstimi leti navaja, da so naloge Slovenskega etnografskega društva „zlasti organizacijske in zajemajo v metodološkem pogledu načela, ki morejo vse zvrsti etnografije strnjevati in z njimi pripeljati etnografsko delo, ki ga izvajajo posamezni etnografski zavodi oziroma posamezniki"T V skladu s temi nameni je bilo napovedano, da bo 1960. leta posvetovanje slovenskih etnologov, na katerem bodo obravnavali predmet, cilje in metode etnologije in etnološki atlas Jugoslavije. Naloge, ki si jih je zastavilo društvo tedaj, so še vedno aktualne in jih ima med drugimi tudi novo društvo. Ravno tako so še vedno potrebna posvetovanja slovenskih etnologov in sodelovanje v raziskavah jugoslovanskega značaja. Iz pregleda nadaljnjega dela obeh strokovnih društev pa ugotovimo, da v petnajstih letih nista prišli dlje od prirejanja posvetovanj v republiškem obsegu, kongresov v jugoslovanskem obsegu in sestajanja na bolj ali manj rednih mesečnih sestankih, ki jih je imelo vsako društvo posebej ali obe skupaj. Potreba po povezovanju in načrtnem delu v stroki je bila včasih manj, včasih bolj prisotna v zavesti slovenske etnološke skupnosti. Vendar poročila o delu obeh društev kažejo, da je bilo več besed kot dejanj in več vzklikov kot dejanskih akcij. Zato je cilj novega društva predvsem uresničiti čim več zastavljenih nalog, ki so program stroke same v nadaljnjih letih. K uresničevanju ciljev in izpolnjevanju nalog pa bo najbolje in največ prispeval vsak na svojem delovnem mestu. Razvoj etnologije pri nas bo v naslednjih letih odvisen največ od sodelovanja vseh ustanov in posameznikov, ki delajo na strokovnem področju. Načrtno delo je nujnost in vključevanje v- skupna prizadevanja dolžnost, ki se ji reden strokovni delavec ne more izogniti. Z vključitvijo v delo društva se kaže strokovna zavest etnologov pri uresničevanju nalog, ki so pomembne za razvoj stroke. Pogled v preteklost žal še vedno vsiljuje vprašanja: ali bodo etnologi tokrat znali izkoristiti vsebinski premik, ki je bil začet z etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja; ali bodo nadaljevali načrtno raziskovalno delo, ki edino pripelje do sintez, za katerimi teži sleherna znanost; ali bodo izkoristili prednosti, ki so se uveljavile pri sestavljanju vprašalnic. Odgovor na vprašanja bodo dali etnologi v prihodnjih letih s svojim delom. To delo bo uspešno le, če bo načrtno, če bodo pri njem sodelovali vsi etnologi in če bo potekalo ob najširši izmenjavi mnenj na vseh področjih. Težave, ki bodo s tem povezane in zaradi katerih je bilo opuščeno že toliko načrtov v preteklosti, ne smejo omajati vere v uspeh, ki se je že pokazal ob takem načinu dela in z izdajo prve vprašalnice za topografijo. Slovensko etnološko društvo s povezavo vseh etnologov pri uresničevanju temeljnih nalog lahko veliko pripomore k hitrejšemu in uspešnejšemu razvoju slovenske etnologije. Opombe: a. Prvo posvetovanje slovenskih etnografov. Glasnik SED II, 1959/60, št. 2, 9. 2. Posvetovanje slovenskih etnografov v Kranju, Glasnik SED IX, Ljubljana 1968, št. 3, 1. Duša Krnel-Umek cBIBfflOQRÄFFJA PROSEMINARSKE, SEMINARSKE IN DIPLOMSKE NALOGE NA PZE ZA ETNOLOGIJO FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI DO 31. DECEMBRA 1974 Na oddelku za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani se je doslej nabralo veliko število študentskih nalog-z bogatim, vendar še slabo izkoriščenim etnološkim gradivom. Seznam obsega naloge, ki so bile oddane do 31. XII. 1974, žal pa ni popoln in obsega le tiste, ki jih danes hrani oddelek za etnologijo. Del nalog manjka največ zaradi neodgovornega ravnanja študentov, ki so si naloge izposodili, niso jih pa vrnili. Ponekod tudi ni bilo mogoče dognati ali gre za proseminarsko, seminarsko ali diplomsko delo ter ugotoviti letnico. Naloge se med sabo zelo razlikujejo, tako po obsegu kot po znanstveni vrednosti. Kljub temu menimo, da bo seznam koristna informacija in dopolnilo slovenske etnološke bibliografije. Okrajšave: P = proseminarska naloga S = seminarska naloga D = diplomska naloga ANTIČ Ljiljana: Življenje avstralskih domačinov. P ANTIČ Ljiljana: Pokrajinske in kulturne enote na Štajerskem in v Prekmurju. S ANTIČ Ljiljana: Kmečki dom na Pohorju. D 1967 BAJŽELJ Borut: Opis in primerjava treh monografij. P 1965 BAR Ada: Letni običaji pri Hrvatih. 1955 BAR Ada: Sopotnica. Materialna kultura. BERAN — KOREN Vlasta: Ljudska ornamentika na lesenih predmetih pri Slovencih. D 1956 BERBUČ Jana: Krčenje poklica gospodinjske pomočnice v sodobnem svetu. P 1972 BERBUČ Jana: Današnja podoba Trnovega. S 1973/74 BERCE Branka: Lončarstvo v Dolenji vasi in Prigorici pri Ribnici na Dolenjskem. P 1974 BERDAJS M.: Slike na steklo menjajo lastnika in ceno. BEZLAJ Lida: Običaji ob smrti in pogrebu pri Južnih Slovanih. P BEZLAJ Ljudmila: Etnološki problemi v slovenski tkalski terminologiji. S BITENC Antonija: Sejmarstvo v Brežicah. P 1966 BITENC Antonija: Etnološka zbirka Posavskega muzeja v Brežicah. S 1968 BITENC Antonija: Šege in verovanja v poljedelstvu pri Slovencih. D 1968 BOGATAJ Jadranka: Lončarstvo v Slovenskih goricah — lončar Polanec Ernest. P 1969 BOGATAJ Janez: Ljudski motivi v delih Maksima Gasparija. P 1968 BOGATAJ Janez: Ljudski promet in transport na Notranjskem. S 1969/70 BOGATAJ Janez: Materialna kultura in način življenja prebivalcev vasi Otok na Cerkniškem jezeru. D 1971 BOHINEC Marija: Kolektivno delo v življenju slovenskega ljudstva. BOJC Mihaela: Beneška Slovenija. S 1970 BOJC Mihaela: Ženitovanjske šege in verovanja na slovenskem Koroškem. D 1971 CILENŠEK Lavra: Ljudsko kazensko pravo pri Slovencih. D CUCULIĆ Mirjana: Osamljeno dobro Škalniško. P 1968/69 CUCULIĆ Mirjana: Djelo Kazimierza Moszyhskoga „Kultura ludowa Sfowian" I južni Slaveni u njemu. S 1971 CUCULIĆ Mirjana: Socialna kultura u sv. Luciji, naselju Kostrene i kraj Rijeke. D 1972 CUCULOVIČ Biserka: Etnične enote v Jugoslaviji in njihova imena. 1967 CUCULOVIČ Biserka: Današnja duhovna kultura Zadvo-ra. ČEH Majda: Etnološka zbirka pokrajinskega muzeja v Ptuju. S 1971 ČEH Majda: Vinogradništvo v Halozah. D 1973 ERJAVEC Mira: Družbeno življenje v delih Josipa Jurčiča. P 1973 ERJAVEC Mira: Ljudsko življenje v delih Josipa Jurčiča. S 1974 FAJDIGA Tatjana: Letne ljudske šege v Cerknici. P 1965/66 FERENCEK Emilija: Žetev in mlatev v vasi Vučja Gomila. P GORIČNIK Janko: Razvoj raziskovanja ljudske umetnosti pri Slovencih. GRUDEN Živa: Narodna noša v tržaški okolici. P GRUDEN Živa: Beneškoslovenski izseljenci. S GUMILAR Pavla: Poljedelstvo v Prekmurju HAZLER Vito: Društva v Žalcu od ustanovitve do d: svetovne vojne. P 1974 HROVATIN Aleksander: Družbena ureditev nekaterih etničnih skupin severne Amerike. P JAGODIC Marija: Ljudsko pesništvo in pripovedništvo, ljudska medicina v Podjunski dolini. D 1953 JANKOVIČ Darinka: Stare hiše v Ribnici na Pohorju in njeni okolici. P 1969 JAŠ Alenka: Poročni običaji v Mislinji JELENC Staša: Zgodovinski razvoj Vipavskega Križa in njegovi najznačilnejši stavbni tipi. JENKO Janina: Društva (zadruge, družine) v Dobrepoljski dolini od konca 19. stol. do danes. S 1973 JERMAN — KRŽIŠNIK Magdalena: Ženska pokrivala na Slovenskem KLINE Anica: Letne šege in navade v okolici Maribora P 1974 KNIFIC Vladimir: Izdelovanje cokel v vasi Olševek pri Preddvoru. P 1972 KNIFIC Vladimir: Razvoj naselja in stanovanjskih stavb v vasi Olševek pri Preddvoru. S 1974 KOBAL Cvetka: Ljudska socialna pesem. 1964 KOBAL — LEVEC Cvetka: Gmotna, družbena in duhovna kultura Indijancev severo-zahodne obale severne Amerike. S 1965 KOCH Živa: Planšarstvo na Golobarju in Slateniku. S 1971 KOCH Živa: Življenje družin vasi Čezsoča v preteklosti in sedanjosti. D KOS Mica: Stavbarstvo na Suhi pri Škofji Loki na Gorenjskem. 1965 KOS Sonja: Šege in navade v predelu nekdanjega Magda-lenskega predmestja v Mariboru. P 1967 KOS Sonja: Priprava prediva in predenje. S 1969 KOSOVEL Magda: Oblike in pomen živinoreje v vasi Črniče. S KOVAČ Vanda: Stanovanjska kultura individualnih hiš v Krožni ulici v Kranju. P 1965 KRČA - VLAHOVIČ Breda: Gospodarska poslopja v Srbiji. D 1961 KREFT Mojca: Napovedovanje vremena v Prlekiji. P KREMENŠEK Vekoslav: Etnološka problematika slovenskih mest. D KRIŽNAR Naško: Iz življenja Stražiških Sitarjev zadnjih 60 let. P 1967 KRNEL Duša: O življenju izolskih ribičev med obema vojnama. P 1966 KRNEL Duša: Primerjava ženitovanjskih šeg pri Slovencih z ženitovanjskimi šegami pri drugih jugoslovanskih narodih. S 1969 KRNEL Duša: Vas kot skupnost v slovenski Istri. D 1970 KRŽIŠNIK Magdalena: Alpske etnografske prvine na Slovenskem KUNČIČ Irena: Prehrana ob praznikih na Bledu in v njegovi okolici. P 1974 KUNŠTEK Zdenka: Domovi v vasi Ragovo. P KUŠAR Olga: Šege ob rojstvu otroka v Metliki. P LAH Marija: Nižinska živinoreja v luči etnografije. P 1952 LAH Marija: Etnografsko gradivo v Bleiweisovih Novicah 1843-1853. D LOŽAR Helena: Ljudska prehrana na južnem pobočju Pohorja. 1963 LOŽAR Helena: Dolenjsko. S 1966 LOŽAR Helena: Slovenske ženitovanjske šege in njihove značilnosti. D 1966 LUŠTEK Vlasta: Šege ob smrti v Begunjah na Gorenjskem. P 1973 LUŠTEK Vlasta: Zeljarji in reparji v Trnovem. S 1974 MACHIEDO Ira: Ribolov v Jugoslaviji. D MANDIČ Jasmina: Furlani. S 1972 MARUŠIČ Tatjana: Življenje otrok sredi mesta (Miklošičeva cesta in okolica). P 1965 MARUŠIČ Tatjana: Ljudska kultura v Smrečju. S 1967/68 MATJAŠIČ Dušanka: Krvna osveta in krvni umir. P MEZE Ljudmila: Etnografsko gradivo Bleiweisovih Novic 1854-1862. D MIKLAVČIČ Emil: Nekaj o materialni kulturi v Cerknem. MIKLAVČIČ Inga: Vinogradništvo v vasi Drnovk v Goriških Brdih. P MOŽINA Savina: Zunanja podoba stanovanjskih poslopij v Kočah. S 1974 NOVAK Anka: Ljudski običaji na Koroškem. P NOVAK Anka: Običaji v vasi Šenčur. S NOVAK Anka: Materialna kultura Poljanske doline. D 1959 OGORELEC Milena: Etnografske prvine v ljudskem poljedelstvu in živinoreji na Vrhniki. D 1957 OPEKA Marija: Ljudska prehrana v vasi Čirče pri Kranju. P 1970 OVSEC Damjan: Rojstvo, poroka in smrt v Ljubljani. P 1970 OVSEC Damjan: Stanje na Belici v letu 1971 kot posledica dnevne migracije. S 1972 OVSEC Damjan: Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka XX. stoletja do II. svetovne vojne. D 1973 PAHOR Metka: Pletarstvo v Retečah. P 1973/74 PANGERŠIČ Mara: Etnološki razgled po domači okolici. 1967„ PAVŠE-ŽNIDARŠIČ Zinka: Ljudska prehrana v Rožnem dolu in okolici. PEČENKO Nataša: Vinogradništvo v vasi Branik (Rihem-berk) na Primorskem. P 1972/73 PEČNI K Simona: Kmečka in inteligenčna družina — dva življenjska stila. (Stožice pri Ljubljani). P PETEK Anton: Živinoreja v Podvolovljeku. P 1973 PINTAR Rafael: Tri kmečke rodovine zadnjih dobrih sto let na območju Bleda. P 1967 PINTAR Rafael: Čebelarski muzej v Radovljici. S 1968 PLEHAN Zdenka: Valvazor in njegova dela. PLESTENJAK Barbara: Ljudski običaji v Goriških Brdih. PLESTENJAK-JEMEC Barbara: Poljedelsko orodje na Slovenskem in delo z njim. D 1968 POČKAR Ivanka: Transport v Loški dolini. P 1972/73 PODKRAJŠEK Maja: Nabiralništvo v vasi Planina pod Golico. POŽAR Rudica: Šege in navade v okolici Vipave. S POŽENEL Katica: Nekaj o domači obrti na Črnovšekm (Črni vrh nad Idrijo). S PRAPROTNIK Vilma: Stanovanjska kultura Rožnodol-cev. P 1966 PRAPROTNIK Vilma: Poljedelstvo na Igu in njegov pomen. S 1968 RAMUT Stanko: Kamnica in njene kmečke hiše. P 1970 RAVNIK Mojca: Staro Krakovo in njegova današnja podoba. P 1967 RAVNIK Mojca: Pregled raziskovanja slovenskega ljudskega verovanja do 20. stoletja. S RAVNIK Mojca: Ljudska prehrana v Begunjah na Gorenjskem in okolici. D 1969 RAVNIKAR Olga: Planina na Šeh. S 1968/69 RAZDRIH Iztok: Kmet in Cerkniško jezero. P 1969 RAZDRIH Iztok: Mlini in mlinarstvo ob Žerovniščici in Lipsenjščici na Cerkniškem polju. S 1971 RUDOLF Eva: Emil Korytko in slovenska ljudska pesem. P 1955 RUDOLF Eva: Hrvaške ljudske noše. S 1956 RUDOLF Eva: Etnografske prvine v poljedelstvu na jugovzhodnem pobočju Pohorja. D 1957 SENČAR Helena: Ljudska medicina v Zgornji Savinjski dolini. D 1960 SINČIĆ Gorjana: Ribari iz Moščeničke Drage. P 1968/69 SINČIĆ Gorjana: O dolasku Rumunja u Istru i njihovim godišnjim običajima. S 1971 SINČIĆ Gorjana: Rad Emila Korytka u Ljubljani. D 1972 SLAK Kristina: O slikah na steklu na Slovenskem. S SMEJ Štefan: Ribolov na Muri. P 1972 SOLARIČ Jelka: Trije mejniki v človeškem življenju. P 1972 SORE A.: Prihod in naselitev uskokov v Beli krajini. SORŠAK Živa: Narodopisna podoba Mariborske tržnice v preteklosti in danes. P 1972 SORŠAK Živa: Značilnosti porok, ki so bile sklenjene skozi dobo dvajsetih let v Mariboru. S 1973/74 STANONIK Marija: Čipkarstvo v Žirovski kotlini. P 1970 STANONIK Marija: Čevljarstvo v Žirovski kotlini. S 1971 STARKELJ Ervin: Historiografsko-geografska obravnava Črnega revirja in etnološki vidik. P 1965 STARKELJ Ervini Današnja podoba in oblike ljudskega poljedelstva na Ptujskem polju. S 1968 STEPANCIOSA Vanda: Gozdarstvo, drvarstvo, splavarstvo in šajkarstvo v Sloveniji. S 1953 STERLE Meta: Žirovski vrh (Socialna in duhovna kultura). P STERLE Meta: Poljedelstvo, živinoreja in prehrana v vasi Peven na Sorškem polju. S STERLE Meta: Od lanu do platna na Škofjeloškem ozemlju. D STRAJNAR Julijan: Pomen glasbe v slovenskem ljudskem življenju. STRAJNAR Julijan: Smrt v Šentrupertu (1900-1966). ŠIREC Otmar: Razvoj ribarstva u Banjolama. ŠIREC Otmar: Običaji prilikom rodenja u Sloveniji, Hrvatskoj i Srbiji. S 1969 ŠLIBAR Vlado: Polene pri Konjicah (stare stavbe). P 1970 ŠLIBAR Vladimir: Povezava vasi z mestom (okolica Slovenskih Konjic). S 1972 ŠMITEK Zmago: „Živi ogenj" v materialni kulturi jugoslovanskih narodov. S 1971 ŠMITEK Zmago: Praznično leto v Kropi. P 1970 ŠMITEK Zmago: Vpliv industrializacije na življenje delavske skupnosti v Kropi (1890—1940). D 1973 ŠTRUKELJ Pavla: Poljedelsko orodje in delo z njim na Slovenskem. S 1953 ŠUMEČ Irena: Iz življenja in kulture prebivalcev Bukov-žlaka. P ŠUMEČ Irena: Živinoreja v Bukovžlaku. S ŠUŠTERŠIČ Jernej: Gradivo za etnografijo Ziljske doline. D 1953 TOMAŽIČ Tanja: Šotarstvo na ljubljanskem Barju. S 1967 TOPOLOVEC Darinka: Življenjski običaji v vaseh Stoži-ce, Mala vas in Ježica. S 1964 TROHA Andreina: Življenje mladine v Velikih Žabljah. P 1971 TROHA Andreina: Vinogradništvo v Velikih Žabljah. S USSAR Verner: Južnoslovanska zadruga. P VERAS Roman: Primer oblikovanja soseske v današnjem ljubljanskem obmestju. P 1966 VERAS Roman: Etnološko gradivo v spisih Janeza Trdine. S 1968 VIDMAR Taja: Slovenska ljudska likovna umetnost. Oris poglavitnih strokovnih tez z bibliografijo. S 1971 VODOPIVEC Marija: Ljudska noša na Primorskem. P 1949 VOGRINČIČ Nada: Ženitovanjske šege in navade v vasi Kukec v Prekmurju. P 1973 VRAN Živka: Podjunska ljudska noša in domača delavnost v zvezi z njo. D 1955 VUK Vili: Primer urbanizacije vasi. S 1972 ZEGA Danilo: Današnja podoba ovčereje v Trenti. D 1974 ZEMLJIČ Sinja: V Vrhu nad Robanovim kotom (Opis domačije). P 1968 ZEMLJIČ Sinja: Flosarstvo Gornjesavinjske in Zadrečke doline. S ZEMLJIČ-GOLOB Sinja: Ljudska kultura v okolici Solčave po zapisih Robanovega Jože. D 1972 ZUPANČIČ Danica: Folklora na Madžarskem med obema vojnama in po osvoboditvi (po: Gyula Ortutay; Acta ethnographica 1955). P 1955 ZUPANČIČ Danica: Makedonska hiša. S 1956 ŽAGAR Zora: Ljudski lov v enajstih vaseh Hinjske fare. P ŽARGAJ-MALEŠIČ Pavla: Iz življenja Velenjskih rudarjev v obdobju od leta 1914 do 1940. D Duša Krnel-Umek Zmago Šmitek potoČila.novice ŠTUDIJ ETNOLOGIJE NA UNIVERZI ADAMA MICKIEWICZA V POZNANU NA POLJSKEM Na Poljskem je etnologija enopredmetna študijska skupina na petih univerzah: v Warszawi, Krakowu, Lodžu, Wrocfawu in Poznahu, dodatni predmet sorodnim strokam pa je v Toruhu in Lublinu. V Poznahu so predavanja iz etnologije od ustanovitve univerze 1919. leta dalje. Ime oddelka in usmerjenost raziskovanja na njem pa so večkrat spremenili. Katedro Etnologi! i Etnografii je v začetku vodil Jan Bystroh. Leta 1926 je prevzel predstojništvo Emil Frankowski in jo naslednje leto premimenoval v Instytut Etnologii. Po vojni je postal institut Katedra Etnografii, spet jo je zasedel E. Frankowski in jo vodil do 1957. leta. V tem obdobju je bilo zanimanje usmerjeno v metodološke probleme, splošne kulturne pojave in neevropsko etnologijo, nerazis-kovana pa je ostala domača ljudska kultura. Raziskovanje na domačih tleh je bilo večje v letih 1951 — 1953, ko je bil predstojnik katedre Jožef Gajek. Z njim je prišlo na oddelek Polskie Towarzystwo Ludo-znawcze ter delo za poljski etnološki atlas in atlas ljudskih noš. Dokončno stopi v ospredje raziskovanje domače ljudske kulture šele 1958. leta, ko prevzame predstojništvo Jožef Burszta. Sistematično raziskujejo Wielkopolsko in izdajo o njej monografijo v treh delih. Delo se zdaj nadaljuje in s slavisti zbirajo gradivo za atlas. Posebno pozornost posvečajo raziskovanju sodobnih sprememb na vasi, zlasti na zahodnih ozemljih, ki so bila dodeljena po II. svetovni vojni Poljski in so jih naselili prebivalci z različnih predelov dežele. Etnološke raziskave kategorij prebivalstva, procesov prilagajanja in nastajanja novih lokalnih skupnosti so sestavni del monografskih študij, pri katerih najpogosteje sodelujejo demografi in sociologi. Tako bi bilo nujno tudi pri nas gojiti več sodelovanja pri monografskih raziskavah posameznih območij. Na etnološkem oddelku v Poznahu je ostalo še vedno veliko zanimanje za splošne kulturne pojave in neevropsko etnologijo, zlasti za indijanske kulture južne Amerike, za Uzbeke v Aziji in Poljake v Turčiji, kamor organizirajo tudi terenske odprave. Študij etnologije traja pet let. Učni program obsega 36 predmetov, tedensko imajo 24—32 ur, kar znaša 3642 ur, od tega 1265 ur predavanj in 1927 ur vaj. Razen tega je med letom 60 ur terenskih vaj in 390 ur seminarskih. Študentje morajo opraviti 24 izpitov, več kolokvijev in referatov, vsa štiri leta je med počitnicami obvezna terenska in muzejska praksa. Po zagovoru naloge in zaključnem izpitu pridobi kandidat naslov magister etnologije. V času študija poslušajo študentje predavanja iz obče etnologije in iz regionalnih, pa še iz poljske ljudske umetnosti in folklore. Pri več predmetih jih uvajajo v praktično delo: tako pri tehniki etnološkega in historiografskega raziskovanja, pri elementih geografije in kartografije, pri prostoročnem risanju, fotografiranju, etnološkem filmu, uporabi magnetofona in drugih tehničnih pripomočkov. Posebej so za študente etnologije prirejena predavanja sorodnih strok: muzeologije in spomeniško varstvo, osnove arheologije, družbena in gospodarska zgodovina Poljske, osnovni problemi sociologije, osnove jezikoslovja, dialektologije, statistike in demografije, fizične antropologije in socialne psihologije. Pri splošnih predmetih poslušajo osnovne probleme marksistične filozofije in teorije družbenega razvoja, osnove političnih ved in politično ekonomijo, teorijo kulture, kulturno politiko in izbrana poglavja o razširjanju kulture v povojni Poljski, logiko, znanstveno metodologijo in teorijo znanja. Poleg tega so obvezni še ruski, angleški in latinski jezik. V petem letu poslušajo izbrana poglavja o problemih, ki so tedaj aktualni v stroki in se udeležujejo seminarskih vaj. Študent najprej predloži dispozicijo naloge in nadrobno vprašalnico, nato pri seminarju berejo posamezna poglavja in o njih razpravljajo. Letos (1974) so obravnavali npr. naslednje teme: Razmerje prebivalcev kujavskih vasi do lastne kulturne tradicije. Vzorec kulture Wielkopol-skega kmeta. Folkloristično gledališče enega igralca. Krajevna skupnost in družina v procesu sprememb. Razvoj in stanje francoske etnologije. Po končanem študiju se diplomat lahko zaposli v svoji stroki, čeprav teh možnosti ni veliko, ali v ustanovah sorodnih strok. Naslednja študijska stopnja je izpopolnjevanje za doktorat, ki ga često prijavijo kar po končanem študiju. Kandidati prihajajo enkrat mesečno na konsultacije in seminarje, kjer berejo in razpravljajo o posameznih poglavjih in problemih, ki so povezani z izbrano doktorsko temo. Teme so zelo različne. Npr.: Meščanska tradicija v sodobni kulturi malega mesta. Ljudska umetnost szczecihskega primorja v aspektu preteklih in sodobnih sprememb, Vas kot lokalna skupnost, ipd. Pri študiju etnologije na poznanski univerzi dobi študent poleg strokovnega znanja tudi pregled nad dognanji v sorodnih strokah in nad družbenopolitičnim dogajanjem na Poljskem. Katedra sodi trenutno tudi posvoji znanstveni usmeritvi med najsodobnejše v deželi. Duša Krnel-Umek PROFESOR DR. SERGEJ ALEKSANDROVIČ TOKAREV V LJUBLJANI Od desetega do osemnajstega oktobra 1975 se je kot gost PZE za etnologijo na Filozofski fakulteti mudil v Ljubljani profesor dr. S. A. Tokarev, bivši predstojnik katedre za etnologijo na univerzi v Moskvi in predstojnik oddelka za etnologijo zahodnoevropskih dežel na Inštitutu za etnologijo Sovjetske znanstvene akademije v Moskvi. Naši širši javnosti je znan kot avtor knjige Vera v zgodovini narodov sveta, ki je izšla leta 1974 pri Mladinski knjigi. V času svojega bivanja v Ljubljani je imel profesor Tokarev predavanja o osnovnih problemih sovjetske etnologije, o glavnih problemih preučevanja zgodovine religije ter o problemih etnološkega preučevanja družine. V svojem prvem predavanju je poudaril enotnost etnološke vede, ki je v Sovjetski zvezi ne delijo na opisni del — etnografijo in sintetično etnologijo. Orisal je danes prevladujoče vidike preučevanja materialne, socialne in duhovne kulture v sovjetski etnologiji in probleme, s katerimi se ukvarjajo. V tem okviru je poudaril važnost raziskovanja sodobne kulture delavstva in načina življenja na kolhozih, pri čemer etnologi uspešno sodelujejo s sociologi — iz tega sodelovanja se rojeva nova veja etnologije „etnosociologija". V predavanju o zgodovini religij se je oprl na dve osnovni delitvi: na religije predrazrednih in religije razrednih družb ter nacionalne ali državne in svetovne religije. Omenil je težave v zvezi s periodizacijo plemenskih kultov, ki jih je zaradi raznoličnosti in medsebojne pomešanosti težko razvrsitti v zaporedne razvojne stopnje. Drugače je z religijami razrednih družb, ki jim je kljub različnostim moč najti skupne poteze — medtem ko nacionalne ali državne religije podpirajo obstoječi družbeni red, se svetovne religije rojevajo iz upora proti vladajočim razmeram. V zadnjem predavanju je profesor Tokarev opozoril na pomanjkljivosti etnološkega preučevanja družine, ki pojmuje kot etnološko zanimive samo družinske kulte. Poudaril je potrebo po etnološkem preučevanju družine kot celote, kot družbene enote in dela človeške družbe ter se zavzel za preučevanje tako njene strukture kot vseh njenih funkcij. Profesor Tokarev je poleg PZE za etnologijo obiskal tudi PZE za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti, Inštitut za slovensko narodopisje. Slovenski etnografski muzej. Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer je imel predavanje o zgodovini religij, ter Mladinsko knjigo. V posebno zadovoljstvo mu je bilo srečanje s tov. Regjepom Tofanijem, predsednikom Društva naturistov Jugoslavije. Zanimal se je za njihovo delovanje in večkrat izrazil mnenje, da je ta organizacija zanimiva tudi z etnološkega zornega kota; če se etnologija zanima za elemente materialne kulture kot so noša, prehrana itd. ter pri tem razkriva njihovo dvojno funkcijo integracije in segregacije ljudi, je gibanje, ki enega od teh elementov odpravlja, tudi vredno etnološkega preučevanja. PRVA VSERUSKA ZNANSTVENA KONFERENCA O LJUDSKIH INSTRUMENTIH IN LJUDSKI INSTRUMENTALNI GLASBI V Moskvi je bila od 1. do 5. decembra 1974 prva Vseruska znanstvena konferenca o ljudskih glasbilih in ljudski instrumentalni glasbi; organizirala jo je Folklorna komisija pri Zvezi skladateljev ZSSR. Zbralo se je več kot dvesto udeležencev iz Rusije, nekaterih drugih republik Sovjetske zveze in gostje iz tujine, med njimi npr. dr. E. Em-sheimer iz Stockholma, dr. E. Stockman iz Berlina, dr. B. Sarosi iz Budimpešte, dr. I. Mačak iz Bratislave ter iz Jugoslavije akademik prof. C. Rihtman in podpisani. Tema konference je bila „Teoretični problemi ljudske instrumentalne glasbe". Spored je obsegal 11 glavnih referatov ter 33 poročil. Podpisani sem imel referat z naslovom „Principi in metode dela pri raziskovanju glasbil in ljudske instrumentalne glasbe" in poročal tudi o delu slovenskih raziskovalcev na tem področju. C. Rihtman je govoril o glasbilu „lijerica". Nas tuje udeležence je presenetilo ne samo veliko število mladih sovjetskih raziskovalcev s temeljitim strokovnim znanjem, marveč zlasti zelo moderna delovna načela sovjetske etnomuzikologije. Sovjetski kolegi so poudarjali, da je ljudska duhovna kultura in še posebno ljudska glasba tako pomembna, da jo je treba raziskovati v celoti in z vseh vidikov, bodisi pri velikih, ali pri manjših narodih kot pri narodnostnih skupinah. Konferenca je bila precej naporna, saj so zasedanja trajala nepretrgano od 10. ure dopoldne pa tja do 18. ure zvečer, neuradni strokovni razgovori pa še pozno v noč. Vendar pa smo vsi soglašali, da so taka srečanja koristna in potrebna, kar je med drugim dokazovala izredno živahna in plodna diskusija. Posebno presenečenje je pomenil „Muzikalno-etnografski koncert", ki je bil za udeležence, zlasti iz tujine, silno zanimiv, saj so mnogi prvič videli in slišali na odru izvirne ljudske godce, plesalce in pevce nekaterih narodov in narodnostnih skupin iz Sovjetske zveze. Zdelo se je, da so se pred nami zvrstili primeri instrumentov od arheoloških najdb do modernega jazza. Posebej velja omeniti nastop šamana iz Kamčatke, ki je s svojim sinom zaigral in zapel nekaj zelo zanimivih pesmi. Naslednji dan pa so udeleženci imeli priložnost, da se v okviru rednega zasedanja pogovorijo z godci, si dajo pokazati, kar jih zanima, in znova poslušajo primere, ki so jim zbudili pozornost. Julijan Strajnar POSVETOVANJE O LJUDSKIH BALADAH V HOLANDIJI (10.-12. jul. 1975) Pri mednarodnem društvu za etnografijo in folkloro (S.I.E.F.) obstaja tudi komisija za ljudsko pesništvo, ki si je postavila za nalogo izdelati in objaviti mednarodni seznam evropskih baladnih tipov, kajpak na podlagi prej narejenih narodnih seznamov. Zastavljena naloga nikakor ni lahka in delo počasi napreduje, čeprav se komisija sestaja skoraj vsako leto že celo desetletje. Sprva so na sestankih obravnavali samo vprašanja v zvezi z baladnimi seznami, da bi tako dosegli poenotenje dela, zdaj pa postavljajo na dnevni red tudi druge probleme v zvezi z raziskovanjem baladnega izročila. Sestanki so bili doslej v Freiburgu 1966 (Zah. Nemčija), v Cikhäju 1969 (ČSSR), v Utsteinu 1970 (Norv.), v Parizu 1971, v Škofji Loki 1972, v Helsinkih 1974 in v Breuke-lenu 1975 (Hol.). Zadnjega se je udeležilo 17 folkloristov iz Belgije, Finske, Holandije, Jugoslavije, Madžarske, Škotske, Zah. Nemčije, ZDA. Zbrali smo se v dvorcu „Queenkhoven" na robu vasi Breukelen blizu Utrechta. Nekdaj je bila to poletna rezidenca bogate amsterdamske družine, zdaj pa je v družbeni lasti in prirejajo v njem razne glasbene seminarje s koncerti ali znanstvena zasedanja z manjšim številom udeležencev. Starinska, z izbranim okusom opremljena hiša v slogu prejšnjega stoletja, stoječa sredi prostranega parka, ki je prava botanična znamenitost, je nadvse pripravno okolje za mirno delo v popolni zbranosti. Zasedanje komisije za ljudsko pesništvo je kot doslej vodil R. W. Brednich iz Freiburga. Seje so bile dopoldne in popoldne. Najprej so bila na vrsti poročila o novih publikacijah, ki so pred kratkim izšle ali so v tisku, nato pa je bila razprava o stanju baladnega raziskovanja v nekaterih deželah. V drugem delu so bili daljši referati. Med njimi velja omeniti J. Dittmarja „Volksballade als Text", ki je poskusil obravnavati „gramatiko" slogovnih značilnosti, in pa referat H. Stein, ki je pod naslovom „Balladenklassifikation und Computer" načela vprašanje, ali bi bilo mogoče uporabiti računalnik tudi za vsebinsko raziskovanje balad, za tisto, ki je podlaga tekstni klasifikaciji. Na zadnji seji so bila obravnavana organizacijska vprašanja, se pravi nadaljevanje objavljanja mednarodne baladne bibliografije, ki jo izdaja komisija in izhaja v Ljubljani, natis poročila o zasedanju in možnosti za prihodnje. Za 8. sestanek v I. 1976 bi prišla v poštev Grčija, Švedska ali Danska. Zmaga Kumer SEMINARIUM ETHNOLOGICUM Vlil Julin 1—13 september 1975 Osmo mednarodno srečanje SE sta organizirala prof. dr. Jožef Burszta z etnološke katedre Univerze Adama Mickiewicza v Poznanju in doc.dr.hab. Bronisfava Kop-czyhska-Jaworska z etnološko katedro Univerze v Lodžu. Udeležilo se ga je 73 poljskih in tujih etnologov in študentov etnologije, od teh 47 Poljakov in 25 predstavnikov etnoloških ustanov iz Tbilisija, Taškenta, Beograda, Ljubljane, Sofije, Bukarešte, Bratislave, Brna, Martina, Debrecena, Miškolca, Dunaja in Lunda. Iz Jugoslavije smo se udeležili seminarja prof. dr. Petar Vlahovič in asistentka Mirjana Prošič iz Beograda ter Mojca Ravnik iz Ljubljane. Terensko delo na seminarju je bilo posvečeno raziskovanju umetnosti in obrti — lončarstva, rezbarstva, notranje opreme in religiozne plastike. Kraj, v katerem smo bili nastanjeni (Julin v bližini tahcuta na JV Poljskem), je bil idealna izhodiščna točka za odhode na teren, kajti vasi v neposredni bližini so živi umetnoobrtni in obrtniški centri. V prostem času smo se sprehajali, igrali odbojko, plavali, kurili taborne ognje in prirejali plesne zabave — tudi s tega stališča so imeli organizatorji pri izbiri kraja srečno roko. Udeleženci smo bili razvrščeni v štiri skupine, vsaka je raziskovala eno od omenjenih področij. Gostje smo lahko prehajali iz ene skupine v drugo. K uspešnemu delu na terenu so veliko pripomogli etnologi iz muzeja v Rzeszo-wu: mgr. Anna Targonska, mgr. Krzysztof Ruszel in mgr. Andrzej Karczmarzewski. Ti so nas seznanili s terenom ter bili med potekom dela stalno prisotni in pripravljeni dajati pojasnila. Skupine so obravnavale tekoče delo na rednih sestankih, teh so se udeleževali predvsem študentje, ki so na seminarju opravljali svojo redno obvezno prakso. Ti so se tudi najresneje držali delovnega programa in imeli nemalo zaslug za potek terenskega dela. Tujcem, ki jim je bilo marsikdaj nerazumljivo vse od jezika do posameznih kulturnih elementov, so prevajali in razlagali. Drugi smo se skupaj s študenti zbirali na diskusijskih srečanjih, kjer smo se pogovarjali o stanju etnologije v posameznih deželah, ki so bile zastopane, ter o problemih v zvezi z obliko in vsebino SE. Letos bodo seminar organizirali madžarski etnologi, prihodnje leto pa je na vrsti Jugoslavija. Zato najbrž ne bo odveč, če se podrobneje seznanimo z mislimi in predlogi, ki jih je na eni od diskusij v Julinu izrekel doc. dr. Jan Podolak z etnološke katedre Univerze Komenskega v Bratislavi. Kot pobudnik in dolgoletni organizator SE je opozoril na cilje, ki so si jih zastavili pri organizaciji prvih seminarjev in ki bi jim po njegovem mnenju veljalo še vedno slediti. Na prvem mestu je tu didaktični namen; seminar naj da študentom možnost, da na terenu raziskujejo določene teme pod vodstvom gostov-specialistov in poznavalcev problematike. Srečanje naj bi imelo tudi znanstveno-razi-skovalne rezultate — cilj dela naj bi ne bil izpolnjen vprašalnik. Ta naj bi določal samo minimum podatkov, ki bi jih morali študentje pod vodstvom strokovnjakov zbrati, izpopolniti in obdelati. Doc. dr. Podolak je predlagal, naj vsi, ki si še žele takih strokovnih srečanj, razmislijo, kakšno obliko naj bi seminar imel v prihodnje in kako bi dosegli čim boljše znanstvene rezultate seminarskega dela. Tema seminarja naj bi bila v prihodnje znana že jeseni prejšnjega leta, tako da bi se študentje, izbrani na posameznih fakultetah za udeležbo na prihodnjem SE, lahko vse leto pripravljali, zbrali bibliografijo na določeno temo ter se pripravili na poročanje na seminarju. Tako pripravljeni bi lahko tudi maksimalno izkoristili vodstvo povabljenih strokovnjakov. Organizacija SE Vlil v Julinu ni v ničemer odpovedala. Sodelavci in študentje obeh organizirajočih kateder so uspeli v svojih prizadevanjih, da bi udeleženci mogli izpolniti svoje strokovne interese tako na terenu kot v diskusijah in se tudi sproščeno zabavali. Enega ni bilo mogoče ločiti od drugega, saj po zaključku najbrž marsikdo spozna, da je največ strokovno koristnega pridobil v neobveznem klepetanju in da se je po drugi strani ob terenskem raziskovanju izvrstno zabaval. To je verjetno tudi največja vrednost Seminarium Ethnologicum — napolnjuje praznine v medsebojnem poznavanju ter strokovno motivira. 14. POSVETOVANJE ETNOLOGOV JUGOSLAVIJE V STUBISKIH TOPLICAH (7.-10. OKTOBRA 1975) Posvetovanje jugoslovanskih etnologov v Stubiških toplicah je bilo za slovenske etnologe še posebno zanimivo in privlačno. Posvečeno je bilo osemdesetletnici Milovana Gavazzija, najvidnejšemu hrvatskemu etnologu, ki ga tudi s slovenskimi strokovnimi kolegi vežejo tesne vezi; prirejeno pa sredi Zagorja, ki nam je razen geografske bližine sorodno tudi po zgodovinskem razvoju in kulturni podobi. Zato je škoda, da se posvetovanja ni udeležilo več slovenskih etnologov; žal ni bilo tudi nikogar od študentov etnologije iz Ljubljane. Slovenski referat je bil en sam: Marija Makarovič je govorila o poglavitnih sodelovalnih skupnostih in njihovem pomenu v okviru vaške medsebojne pomoči v vzhodni Sloveniji. Z referati so se uspešno uveljavili mladi etnologi Ivan Kovačevič, Mirjana Prošič iz Beograda in Milivoj Vo-dopija iz Zagreba. Njihovi nastopi in diskucije kot tudi prispevki še nekaterih drugih udeležencev, so pokazali, da v srbski in hrvatski etnologiji nedvomno prihaja do pomembnih sprememb v metodologiji. Vrsta zanimivih, včasih nasprotujočih si mnenj je bila izrečena zlasti ob ocenjevanju pomena Radičeve „Osnove", na kateri je hrvat-ska etnologija z bolj ali manj kritičnim odnosom gradila vse do danes. Zato je bilo o metodologiji izrečenih nekaj več besed, kot na podobnih prejšnjih srečanjih. Na posvetovanju so z referati sodelovali tudi gostje iz tujine: S. A. Tokarev iz Sovjetske zveze, Jan Mjartan iz Češkoslovaške, Andrzej Brencz iz Poljske in Norbert Reiter iz Zahodnega Berlina. Pomemben sestavni del programa so bili filmi z etnološko tematiko. To ni bilo slučajno, saj je etnološki film eno od tistih področij, ki se jim je jubilant dr. Milovan Cavazzi v svojem znanstvenem ustvarjanju od etnologov največ posvečal. Prikazani so bili njegovi kratki filmi, ki jih je s preprosto kamero posnel še v letih pred drugo svetovno vojno ter vrsta novejših dokumentarnih filmov različnih avtorjev. V razgovorih s hrvatskimi kolegi so bile nakazane realne možnosti za sodelovanje pri snemanju slovenskih in hrvatskih etnoloških filmov, medsebojnih izmenjav izkušenj, medsebojnega izposojanja filmov ipd. Organizatorje je treba pohvaliti za vzoren in nemoten potek posvetovanja, s katerim je bila povezana tudi redna skupščina EDJ, za prireditev prodajne razstave hrvatske etnološke literature in razstave zagorskih lončarskih izdelkov poleg predavalne dvorane ter za ciklostilno razmnožene referate, ki jih je dobil skupaj z muzejskimi katalogi in prospekti Zagorja vsak udeleženec na začetku posvetovanja. Posebej je treba omeniti še organizacijo ogleda bližnjega muzeja kmečkih uporov in enodnevno ekskurzijo po Zagorju zadnji dan posvetovanja. ETIMOLOŠKA KONFERENCA V BEKESCSABI NA MADŽARSKEM Konferenco, ki je bila prva te vrste v srednji Evropi, so priredili med 28. in 31. oktobrom 1975. Bekescsaba je središče županije Bekeš, na jugovzhodnem Madžarskem. V tej županiji so zastopane skoraj vse narodnostne manjšine, ki žive na Madžarskem (Slovaki, Srbi, Nemci, Romuni). V ustavi madžarske socialistične države piše: ,,LR Madžarska zagotavlja vsem narodnostnim manjšinam, ki živijo na njenem ozemlju, enakopravnost, uporabo materinega jezika, pouk v materinem jeziku, ohranitev in negovanje njihove kulture." (61. čl., 3. odstavek). To pomeni tudi ohranjanje in negovanje ljudske kulture. Raziskovanje ljudske kulture narodnostnih manjšin na Madžarskem je bilo živahno posebno pred I. 1920. Po I. 1945 je socialistična narodnostna politika odprla na tem področju nove možnosti. Prve akcije so sprožile potrebe po folklornih skupinah. V drugi polovici 60 let se je začelo organizirano znanstveno raziskovanje. Demokratične zveze narodnih manjšin so ustanovile etnološke sekcije, kjer so sodelovali zlasti učitelji in drugi izobraženci. Muzejske ustanove so začele zbirati predmete. Madžarsko etnološko društvo je ustanovilo Oddelek za narodnostne manjšine, kjer organizirajo predavanja in konference, ter usklajujejo delo raziskovalcev. Vedno pogosteje objavljajo samostojne razprave s področja ljudskega pesništva, glasbe, verovanja in šeg. O tem nam je sporočal Laszlo Kosa, tajnik Oddelka za narodnostne manjšine pri Madžarskem etnološkem društvu. Ivan Balassa podpredsednik MED in Laszlo Kövago, načelnik Oddelka za narodnostne manjšine v Ministrstvu za kulturo, sta med drugimi povedala naslednje: Socialistične države presojajo teoretična in praktična vprašanja narodnostnih manjšin na podlagi narodnostne politike Lenina, kar pomeni tudi zavestno in načrtno razvijanje specifične kulture narodnostnih manjšin. Za to je potrebno znanstveno-raziskovalno delo na področju zgodovine, jezikoslovja, etnologije in drugih znanosti. Razločujemo dve vrsti narodnostnih manjšin. Tako imenovana zgodovinska n. manjšina živi ob večji skupini že od začetka na istem ozemlju. Njeno ljudsko kulturo raziskujemo prav tako kot pri drugih narodih, čeprav moramo upoštevati vpliv večinskega jezika in kulture. Drugače pa obravnavamo manjšino, ki živi na več raztresenih otokih, ki med sabo niso povezani. Te narodnostne manjšine živijo na današnjem ozemlju le nekaj sto let. Etnologija raziskuje ljudsko kulturo tistega ozemlja, s katerega so prišli in to primerja z njihovo današnjo omiko in kulturo večinskega naroda. Ljudska kultura narodnostnih manjšin ima ponavadi sestavine dveh narodov in tako je most med kulturo sosednjih narodov. Zato je negovanje kulture narodnostnih manjšin zelo dobro sredstvo za zbliževanje narodov in poglobitev socialistične mednarodnosti. Po skupni seji se je delo nadaljevalo v sekcijah. Največ predavanj smo slišali o ljudski kulturi Slovakov na Madžarskem (Bela Gunda, Michal Markuš, Magda Parikova, Soha Kovačevičova, Istvan Käfer, Bela Kalmanfi, Jänos Koppäny, Janos Manga, Andräs Krupa). Ko se je županija Bekeš osvobodila turške sužnosti, so na tem teritoriju načrtno naseljevali Slovake iz severne Madžarske in današnje Slovaške. Temelje duhovne kulture, ki so jo prines- li s sabo iz domovine, so ohranili, toda danes se že zrcali v njihovi kulturi družbeni in gospodarski razvoj nove domovine. V ljudski kulturi Slovakov najdemo veliko skupnega z madžarsko ljudsko kulturo. Predavanja so se ukvarjala z dvojezičnostjo, gospodarstvom, ljudskim pesništvom in šegami omenjene narodnostne manjšine. Dva referata sta govorila o nemški manjšini na Madžarskem (Käroly Manherz, Marietta Boross). O pustnih šegah v Eleku je predaval György Mester, o „bjeli vili" pri gradiščanskih Hrvatih pa Ivan Horvath. Več strokovnjakov je govorilo o ljudski kulturi Madžarov v Jugoslaviji, na Češkem in Slovaškem. Slišali smo še predavanje o narodnostnih manjšinah v Sovjetski zvezi. Demokratični republiki Nemčiji in v Sloveniji. Naslednji večer smo si ogledali folklorno prireditev, kjer so nastopali s pristnimi plesi in pesmimi starejši in mlajši pripadniki raznih manjšin ter njihove folklorne skupine. Tretji večer so bili na sporedu etnološki filmi domačih in tujih gostov. Zadnji dan smo imeli celodnevni izlet. Naša skupina je obiskala Battonyo, Elek in Gyulo. Battonya ima 9000 prebivalcev, od tega je 600 Srbov in 500 Romunov. Obe manjšini imata svoje vrtce in šole (osnovno šolo, gimnazijo, oddelek na univerzi). Ogledali smo si še eno revno in eno bogato kmečko hišo, kjer ljudje še danes živijo in delajo. Na konferenci je bilo 130 udeležencev, od tega polovica iz 11 drugih držav. Udeležba na'tej konferenci je bila zame zelo koristna. Spoznala sem dosedanje delo, metode dela in rezultate raziskovanja ljudske kulture narodnostnih manjšin na Madžarskem in v drugih državah. Zelo pomembno je bilo zame tudi srečanje z madžarskimi etnologi in študenti etnologije. Prepričana sem, da bom lahko te izkušnje dobro uporabljala pri raziskovanju v Porabju, in upam, da bomo čez štiri leta, ko bodo spet priredili konferenco o tem predmetu, že slišali nekaj tudi o raziskovanju ljudske kulture Slovencev na Madžarskem. Marija Kozar-Mukič knjižne novosti Danuta Markowska: Rodzina wiejska na Podlasiu 1864-1964. Biblioteka Etnografii Polskiej Nr. 21. Wroclaw — Warszawa — Krakow, Wydawnictwo Polskiej Aka-demii Nauk 1970. Avtorica si zastavlja naslednja vprašanja: Koliko in kako vpliva družbena in verska diferenciranost prebivalcev na oblikovanje družinskih in sosedskih odnosov na vasi? Koliko in kako se odvijajo procesi kulturnega prilagajanja in izenačevanja? V katero smer gre preobrazba družine na vasi, kakšne so njene zakonitosti? Knjigo uvaja izčrpen pregled dosedanjega raziskovanja družine na Poljskem. Nato avtorica obravnava, opirajoč se na bogato statistično gradivo, družino v okviru vaške skupnosti, modele in vzorce družinskega življenja ter nekdanje in današnje funkcije družine. Delo zajema obdobje zadnjih sto let. V tem času postajajo verski in socialni razločki vedno manjša ovira pri sklepanju porok; vaško prebivalstvo se prilagaja mestnemu in sprejema „moderne" modele; oblikuje se nova varianta nacionalne kulture, ki ni niti „urbana" niti „ruralna". Kazimiera Zawistowicz-Adamska: Systemy krewniacze na Sfowiahszczyznie w ich historyczno-spofecznym uwa-runkowaniu. Biblioteka Etnografii Polskiej Nr. 22. Wroc-faw — Warszawa — Krakow — Gdansk, Wydawnictwo Polskiej Akademii Nauk 1971. Knjiga poskuša razčistiti zmedo na področju preučevanja družinskih in sorodstvenih sistemov. Tako stanje je posledica terminološke nejasnosti, zlorabe in pogostega zamenjavanja pojmov „velika družina" in „rod", shematično-sti tovrstnih raziskav in pomanjkljivega povezovanja sorodstvenih institucij z vsakokratnim zgodovinskim kontekstom družbenih in gospodarskih razmer. Avtorica je določila bistvene kriterije, ki omogočajo razločevanje pojmov velika družina in rod. Na osnovi te razmejitve in po pregledu gradiva o družinskih in sorodstvenih sistemih pri Slovanih se pridružuje mnenju zgodovinarjev, da pri Slovanih ni mogoče dokazati obstoja „rodov", ker za to ni nikakršnih dokumentov, da pa je mogoče v luči zgodovinskih in etnoloških podatkov do najnovejšega časa ugotoviti obstoj velikih družin zadružnega tipa. Pri Slovanih sta osnovna sorodstvena sistema mala in velika družina, oba najožje povezana z naselitvijo in tipom naselij. Vodilna nit dela je prepričanje, da „odnosi, ki jih oblikuje družinska in sorodstvena skupnost, odsevajo kulturne pridobitve in spremembe človeške skupnosti". Knjigi je dodana avtoričina vprašalnica za stacionarne raziskave družine. I. C. Jarvie: The Revolution in Anthropology. International Library of Sociology and Social Reconstruction. London, Routledge — Kegan Paul 1970. Da bi odkril vzroke, ki so privedli do krize v socialni antropologiji, se avtor vrača k začetkom „revolucije v antropologiji", k Malinowskemu in začetkom funkcionalizma, v čas, ko so socialni antropologi z navdušenjem sprejeli „revolucionarna gesla" nove metode in prekinili z evolucionizmom. Namesto udobnega kabinetnega študija so pričeli ceniti terensko delo, odvrgli so zgodovino in častili funkcijo. Pretirano vrednotenje terena pa ovira postavljanje teoretičnih zaključkov, antihistorizem onemogoča razlago družbenih sprememb. Rešitev iz zagate vidi avtor v „povratku k Frazerju" in situacijski logiki Karla Popperja. Antropologom očita, da si v skrbi za udobne položaje zakrivajo oči pred problemi, ki zbujajo dvome o upravičenosti stroke v celoti. Peter Münz: When the Golden Bough Breaks. Structura-lism or Typology? London and Boston, Routledge — Kegan Paul 1973. Metode interpretacije mitov, od Fraserja do Junga, se vrtijo v zaprtem krogu: pomen mita enačijo z metodo interpretacije. Temu se je izognil edino funkcionalizem, ki pa nima ambicije razložiti notranji pomen mitov, ampak njihovo družbeno funkcijo. Levi-Strauss je obnovil nefunkcionalistično raziskovanje. Njegov osnovni princip je spoznanje, da „se miti mislijo v človeku". Vendar vidi avtor v Levi-Straussovem pojmovanju, da logično razreševanje binarnih nasprotij v mitu pomeni razreševanje nasprotij med nezdružljivimi institucijami in pojavi, stično točko strukturalizma in funkcionalizma. Nasprotuje tudi nehistoričnemu pristopu k preučevanju mitov. Edina metoda interpretacije, ki je sposobna odkriti pomen mita s pomočjo mita samega, naj bi bila po njegovem mnenju tipološka metoda; ta gleda na mitično pripoved kot na nadomestitev prejšnje, zgodnejše mitične pripovedi ali naravnega ali zgodovinskega dogodka. Vsaka naslednja, kasnejša nadomestitev prejšnje mitične podobe natančneje definira stanje zavesti; pot od visoko definirane k manj izdelanim verzijam odkriva v naravi poteze, ki jih je mogoče videti le skozi mit; tipološka serija, v kateri se mit historično predstavlja, je posrednik med naravo in resnico. Michael Young and Peter Willmott: Family and Kinship in East London. Penguin Books 1972. Knjiga je prvič izšla I. 1957 v okviru Reports of the Institute of Community Studies v Londonu. Avtorja sta izbrala na eni strani londonsko delavsko četrt Bethnal Green, na drugi strani pa novo naselje hišic zunaj mesta, kamor se v skladu z uradno mestno politiko izseljujejo ljudje iz starih četrti, tudi iz Bethnal Greena. Skušala sta ugotoviti, kakšen in kolikšen je vpliv kraja bivanja na sorodstveno povezanost med ljudmi. Glavni vir podatkov so bili pogovori z ljudmi, ki sta jih izbrala po štirih različnih statističnih vzorcih; dopolnjujejo jih vtisi ob opazovanju dogajanja in vedenja na cesti in doma pred TV sprejemnikom, prisluškovanju pogovorov v trgovini in na poročni slovesnosti . . . Vsaka domneva je podprta ali ovržena na eni strani s citatom prizadetih ljudi, na drugi strani pa s strogo statistiko. Raziskava daje spoznanja o medsebojnih odnosih posameznih članov družine in sorodstva, o vplivu sorodstvenih odnosov na družbeni status in obratno, o posledicah preseljevanja iz starih četrti v nova naselja, o pridobitništvu kot rezultatu občutka negotovosti, o premiku od življenja „z obrazom ob obrazu" k življenju „s hišo ob hiši". Peter Willmott and Michael Young: Family and Class in a London Suhurb. Reports of the Institute of Community Studies. London, Routledge — Kegan Paul 1973. Ali je vzorec življenja v družini in širši skupnosti, kakršen je opisan v prejšnji knjigi, vezan na delavski razred in stare mestne četrti? Za raziskavo, ki naj bi odgovorila na to vprašanje, sta avtorja izbrala londonsko četrt, katere prebivalci pripadajo v večini srednjemu sloju, delno pa delavskemu. Na ravni družine in sorodstva sta v primerjavi z Bethnal Greenom ugotovila razločke v medsebojnih odnosih med posameznimi družinskimi člani in tudi v ciklu sorodstvenega življenja; presenetljivo je odkritje, da je v obeh četrtih povezanost med materjo in hčerjo os delovanja vsega sorodstva. Na ravni razredne diferenciacije sta odkrila zanimive povezave med mestno geografijo in družbenim položajem. Knjigi so dodani statistični podatki in vprašalnica. TRADICE LIDOVE KULTURY V ZIVOTE SOČIALISTICKE SPOLECNOSTI. K VYDÄNI PRIPRAVILI VACLAV FROLEC, MIROSLAV KREJČL JIHOMORAVSKY KRAJSKY NARODNI VYBOR,ODBOR KULTURY, BRNO 1974 V začetku I. 1973 je bil v Stražnicah na južnem Moravskem organiziran dvodnevni simpozij s temo: Tradicija ljudske kulture v življenju socialistične družbe. Prispevki udeležencev simpozija so objavljeni v publikaciji z enakim naslovom in so urejeni po tematskem principu. Dodano je še besedilo diskusije in sklepna izjava. K. Fojtik se v razpravi o kulturi delavstva in njeni napredni tradiciji po kratkem zgodovinskem pregledu proučevanja delavstva pri Čehih posveti predvsem primerjanju odnosov med tradicionalno kmečko in novo delavsko družino. Spremembe ali razločke ugotavlja na ravni odnosov med očetom in otroki, očetom in materjo, lastništva premoženja in družinskih navad, šeg in obredov. V. Frolec razmišlja o vključevanju sestavin tradicionalne ljudske kulture v življenjski stil zadružne vasi, F. Hejl pa o teoretičnih in idejnih principih vzgoje mladih etnografov in folkloristov. R. Jefabek v prispevku Bistvo in značaj ljudske umetnosti med drugim polemizira z romantičnim na-ziranjem, da na ljudsko umetnost ni vplivala slogovna umetnost. Prav tako je zanj nesprejemljivo primerjanje kvalitete med ljudsko in visoko umetnostjo, ker imata vsaka svoje zakonitosti, ki jih pri ljudski umetnosti nekoliko pozorneje analizira. Na koncu razmišlja še o njenem najustreznejšem približevanju ne le umetnikom, ampak tudi širši javnosti. Skoraj vsi prispevki se vsaj posredno dotikajo tudi vprašanja idejnosti v ljudski kulturi, J. Loukotka pa se loteva tega neposredno. V članku Ljudska umetnost in religija pravi, da je odnos ljudske umetnosti (kot sestavine ljudske kulture) in religije danes v ospredju kot eden izjemnih idejno in'kulturnopolitičnih problemov. Nato primerja značilnosti umetnosti in religije kot dveh oblik družbene, zavesti in dveh načinov duhovne reprodukcije resničnosti.;. O. Sirovätka razpravlja o folklorizmu kot pojavu sodobne kulture. To so pojavi ljudske kulture, ki so vključeni v nove, popolnoma sodobne kulturne razmere in služijo potrebam moderne družbe. Zavzema se za širok in razvojni pregled folklorizma doma in v svetu, ki bi pojasnil njegove najrazličnejše funkcije in vrednote. Pri tem navaja, kaj vse bi bilo treba upoštevati pri njegovi analizi. Med najtehtnejše v zborniku sodi razprava Mesto folklore in pol-Ijudskih tvorb v sodobnosti, B. Beneša, v kateri ugotavlja, da se v vseh žanrih vaške ali delavske folklore najdevajo tudi individualna dela, kjer avtorji ne črpajo le iz tradicije, ampak nanje vpliva literatura, gledališče in razni umetniški žanri, razširjeni v množičnih občilih. Namesto termina polljudsko se zavzema za polfolklorno ali pollite-rarno delo, glede na to, iz kakšnih virov avtorji zajemajo in komu namenjajo svoja dela. V širokem loči štiri osnovne tipe avtorjev, pri čemer upošteva tudi generacijski princip v čeških razmerah. Po ugotovitvah lastnih raziskav nekoliko odstopa od Bogatyrjeve teze o odnosu med individualno in kolektivno sestavino v ljudski umetnosti in dopolnjuje svoja predvojna spoznanja. Poudarja, da je pri nastajanju ljudske tvorbe treba upoštevati poleg avtor- skih sestavin tudi vlogo naslovnika, tj. tistega ali tistih, ki jim je pripoved namenjena. Poslušalci sodelujejo s svojimi pripombami in razlagami in tako se en siže pojavlja v več interpretacijah. Dalje razpravlja o temeljnih znamenjih katarze pri sprejemanju ljudske umetnosti, odnosu med folkloro in literaturo in opredeljuje več tipov folklorizma, kar je zanj obstoj in uporaba sestavin ljudske kulture v neprimarnem okolju. Loči intimno, kolektivno in komercialno obliko besednega folklorizma. Po aktualistično zavzetem članku Ljudska umetnost kot sredstvo kulturnovzgojne dejavnosti M. Krejčija sledi prispevek Tradicionalna ljudska kultura in sodobna ljubiteljska umetniška dejavnost, katerega avtor je Z. Jirovy. Pri vprašanjih o obsegu in obliki tradicionalne ljudske umetnosti v socializmu ugotavlja, da je še najlaže z estetsko delujočimi predmeti materialne kulture, vsaj tam, kjer nimajo uporabne funkcije. Pri glasbi in drugih zvrsteh umetnosti je že težje, ker je današnja resničnost drugačna in družbena zavest pogosto ne ustreza povsem stopnji družbenega razvoja. Naslednji članki so posvečeni pomenu in vlogi državnih in pokrajinskih folklorističnih praznovanj, vlogi zbirk ljudskih plesov in pesmi, odnosu folklore v množičnih občilih (radiu, televiziji, tisku, publicistiki). L. Kunz se v svojem članku Etnografski dokument v skupnem raziskovanju revolucionarnih sprememb vasi zavezma za modernizirano obliko „muzeja v naravi", ki bi bil urejen polite-matsko, tj. v muzeju-vasi bi bili ohranjeni dokumenti, ki so predmet proučevanja ne le etnologije, ampak tudi drugih strok. J. Orel se posveča vprašanju povezave tradicije in sodobnosti v ljudski kulturi. Po definiciji tradicije, ki je zanj zbirka posameznih oblik kulturne dediščine in se prenaša v ustnem izročilu kot dolgotrajna in v zavesti sprejemajočih neminljiva vrednota, razločuje dve njeni obliki: napredno in nenapredno. Prizadevati si je treba, da bi se ne izgubilo nič vrednega (estetskega ali etičnega). Danes pa smo priča izkoriščanju ljudske kulture in ljudske umetnosti, saj se z njo ukvarja vsak, ki vidi v njej dobiček, ne da bi bil strokovno podkovan. Tako nastaja produkcija, ki nima z vrednotami tradicionalne ljudske kulture nič skupnega in kazi njeno dobro ime. Zadnji trije prispevki prinašajo smernice za raziskavo in njene rezultate z južne Moravske. Marija Stanonik TOM STACEY (UR.): PEOPLES OF THE EARTH, DANBURY PRESS, EUROPA VERLAG, TISK A. MONDADORI, VERONA 1973; 20 KNJIG. Zbirka dvajsetih knjig z naslovom „Peoples of the Earth" sodi med tista razmeroma maloštevilna dela, ki poljudno in pregledno predstavljajo etnično in kulturno podobo današnjega sveta kot celote. Kljub temu, da je zbirka namenjena širšemu krogu bralcev, je dobrodošel pripomoček tudi etnologu, ki se želi bolje seznaniti z občo in neevropsko etnologijo. Zbirka je zanimiva že po svoji zasnovi: prvih 18 knjig obravnava etnično strukturo posameznih kulturno-geografskih območij (Avstralija in Mela-nezija, tropska Afrika, Mehika in centralna Amerika, jugovzhodna Azija, itd.), devetnajsta knjiga je posvečena primerjalnemu pregledu materialne kulture ljudstev, dvajseta knjiga pa govori o nastanku človeštva, rasah, razvoju kultur, ogroženosti zadnjih „primitivnih" ljudstev ter prihodnosti sodobnega sveta. Knjige so razdeljene na poglavja, ki so jih napisali različni avtorji; vsako poglavje obravnava po eno od etničnih ali socialnih skupin. V zbirki takšnega obsega je nemogoče zajeti vsa ljudstva, narode in vse socialne sloje prebivalstva, zato je bil napravljen izbor, ki je ponekod bolj, drugod manj posrečen. Lahko bi npr. oporekali izboru poglavij v knjigi o Evropi, kjer pogrešamo celotno jugovzhodno Evropo ter velik del Iberskega polotoka in srednje Evrope. Razen tega so ugotovitve o nacionalnem karakterju nekaterih evropskih in drugih narodov stereotipne in politično obarvane. Za socialno in kulturnoantropološki pristop avtorjev je značilno pomanjkanje historizma, ki ga ne morejo nadomestiti kratka poglavja o zgodovini posameznih območij; pozitivno pa je, da obravnavajo življenje prebivalcev velikih in majhnih mest, delavskih naselij ter belih kolonistov v Afriki, Avstraliji in drugod. Tako je avtorjem večkrat uspelo prikazati notranjo razslojenost posameznih družb. Večina knjig ima na začetku uvodna poglavja, ki načenjajo teoretična etnološka vprašanja (npr. o pomenu in nalogah etnologije, o medsebojnem vplivu kulture in okolja, o difuzionizmu, o odnosih med rasami, narodi in ljudstvi, o nastanku in vlogi denarja, ipd.). Ugledni britanski etnolog Edward Evans-Pritchard, strokovni svetovalec in član uredništva, je zbirki napisal krajši uvod. Vsaka knjiga ima na začetku kazalo poglavij, na koncu pa seznam posameznih ljudstev s podatki o številu pripadnikov, kraju prebivanja ter materialni, duhovni in socialni kulturi. Dvajseti knjigi je dodano še skupno abecedno stvarno kazalo. Knjige, ki so bile tiskane v Italiji, so bogato ilustrirane z odličnimi barvnimi in črno belimi fotografijami. Zbirko so pred kratkim prevedli in izdali tudi Italijani in Nemci, izdajo slovenskega prevoda pa pripravlja Mladinska knjiga. Zmago Smitek intervju Z DR. ZMAGO KUMROVO Nov Glasnik prihaja. Tip Glasnika, ki mu je dolgih petnajst let bila „mati" dr. Zmaga Kumrova, se poslavlja. Lahko bi rekli, da je bil skoraj čisto njen, saj ga je velikokrat sama napolnila s članki, bila tehnična urednica, inka-santka, kurirka, pošiljateljica ipd. Zato je toliko bolj razumljivo, da sva začela pogovor o Glasniku. Kakšen je bil namen in vloga Glasnika? — Najprej je bil to časopis Inštituta za slovensko narodopisje, leta 1959 ga je prevzelo SED, urejeval pa ga je dr. Niko Kuret. Potem pa sem 15 let nosila breme uredništva sama. Namen Glasnika je bil povezovati informatorsko mrežo, zato so v Glasniku izhajale prve vprašalnice; bil je društveni informator, v zadnjih letih pa še prinašalec etnološke bibliografije. Glasnik je bil ves ta čas edina etnološka publikacija, ki je izhajala redno in to štirikrat na leto. Zato je bil tudi ažuren in je kljub majhnemu obsegu imel veliko poslanstvo. Dostikrat je prinesel stvari, ki nikjer drugje niso bile objavljene. Kdo je bil naročnik? — Pri urejanju sem vedno imela pred očmi širok krog bralcev, ki niso bili poklicni etnologi, a so predstavljali naše zaledje. Zato sem v Glasnik vključevala „branje" — se pravi take stvari, ki bi zanimale širši krog bralcev. Torej to ni bil strokovni časopis? — Seveda je bil, ampak s tako imenovano poljudno širino smo držali stalni krog zvestih ljudi, ki so Glasnik podpirali materialno pa tudi z informacijami. Ta stik pa ni funkcioniral s šolami, ki so dostikrat odpovedale Glasnik, čeprav jih nismo terjali za naročnino. Sicer pa bi k vprašanju veljalo pripomniti še to, da je razumljivo pisanje tudi strokovno, čeprav brez strokovnjaškega žargona. Kaj pa bi po tolikoletnih izkušnjah lahko svetovali novemu uredniškemu odboru? — Nadaljevala bi s prejšnjo mislijo in novemu uredništvu polagam na srce, da zaradi širšega kroga bralcev pišejo preprosto, tako kot sem sama vedno gledala na to. Nekje sem zapisala, da spada v ljudsko izročilo tudi govorica in so zato etnologi poklicani, da jo čuvajo, ne pa uničujejo. Še enkrat naj poudarim, da ne smemo misliti samo na etnologe, ampak na odzivnost širšega kroga bralcev. Glasnik bi bil neizčrpen vir pogovora, saj dr. Kumrova govori o njem z zavzetostjo, ali bolje, z zagnanostjo, s kakršno se loteva neštetih nalog stroke. Zagnanost ni pretiran izraz, če omenimo samo, da je članica mednarodne študijske skupine za raziskovanje ljudskih balad; članica mednarodne študijske skupine za ljudske inštrumente, članica mednarodne študijske skupine Alpes-Orientales in članica žirije Europa-Preis für Volkskunde. Članstvo v te ugledne mednarodne inštitucije pa jo je pripeljalo njeno zavzeto delo. O njem pravi: — Moje delo bodo presodili drugi. O njem lahko govorim le bolj „statistično". Do zdaj imam 167 bibliografskih enot, vendar vse niso najpomembnejše. No pa tiste najpomembnejše, skušam izvrtati, ker poznam njeno skromnost. — Prvo objavljeno strokovno delo je bilo Gregor Rihar in slovenska ljudska pesem (1952). Potem so sledili članki v Slovenski glasbeni reviji, v zbornikih kongresov SUFJ, kjer sodelujem od začetka, potem v Muzikološkem zborniku, v akademijskih publikacijah in v tujih revijah in zbornikih. Od zgodnjih razprav pa se rada spominjam balade o Zmešanem študentu, ki je zgodnja, vendar pa mislim, da dobro narejena razprava. Od razprav naj omenim še doktorsko delo Puer natus in Betlehem (1958), razpravo o maščevanju zapuščene ljubice idr. Kaj pa samostojne knjižne izdaje? — Teh je do sedaj sedem, januarja jih bo osem. To bo Pesem slovenske dežele. Od prejšnjih naj omenim le v nemščini pisano Das slowenische Volkslied in seiner Mannigfaltigkeit, knjigo Ljudska glasba med rešetarji in lončarji, Ljudska glasbila in godci. Vsebinski tipi slovenskih pripovednih pesmi. Ta zadnje našteta knjiga je dvojezični indeks, ki bo služil za sestavo evropskega baladnega indeksa. So pri izdelavi teh nacionalnih indeksov drugi narodi že veliko pred nami? — Ne. Od nacionalnih indeksov je narejen le slovenski. Deloma sta narejena še romunski in češki, zadnji ima končan indeks družinskih balad. Zaradi prizadevnosti dr. Kumrove smo pri tem delu tudi v evropskem merilu med prvimi in kaj takega bi gotovo odkrili še kaj, če bi jo še spraševali. Toda odgovori bi bili najbrž neizčrpni, saj na mizi že vidim pripravljenih nekaj ocen in člankov pa referat za simpozij v Ameriki pa pripravljen material za peti zvezek publikacije Jahres Bibliographie der Volksballaden forschung, katerega urednica je. Mislim, da se že kar samo po sebi razume, da ima zbrano, urejeno in z vsemi kazali opremljeno gradivo za drugo knjigo slovenskih ljudskih pesmi, pri kateri je v uredniškem odboru. Tudi za zbirko Pogledi je že oddala svoj prispevek o ljudski pesmi in godcih. Kje tiči ta zagnanost? Je bila folkloristika že od nekdaj vaš cilj? — Ljudska ustvarjalnost me je vedno privlačevala, moj cilj pa sprva ni bila. Postati sem hotela profesorica slovenščine, v folkloristiko pa sem zašla skoraj slučajno. Ko sem po slavistični diplomi študirala na Akademiji za glasbo, me je pokojni F. Marolt uvedel v delo Glasbeno-na-rodopisnega inštituta, kjer delam še danes. Ko sem bila enkrat v delu samem, nikoli več nisem mislila na kaj drugega in tako sem zdaj tu že od februarja 1949. K tem sedemindvajsetim letom, ogromni bibliografiji, pridnosti in vztrajnosti ni kaj dodati, morda le lepe želje za prihodnost. Marko Terseglav. pnejeliSmo v oceno — Črnivec Živka, Kulturna podoba marginalne družbe na obrobju mesta Ljubljane (Študija naselja Tomačevo 55). Magistrsko delo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana, junij 1975, 103 str. — Etnološka topografija slovenskega etničnega prostora, Vprašalnice Vlil: Delovne skupnosti. Medsebojna pomoč, Sosedstvo, Fantovske in dekliške skupnosti. Družbene organizacije. Združbe odraslih. Prijateljstva, poznanstva in klike. Ljubljana 1975, 78 str. — Sedej Ivan, Etnološki spomeniki na območju občine Šmarje pri Jelšah, Topografsko gradivo, Ljubljana 1974, 118 str., z risbami. — Sedej Ivan, Etnološki spomeniki na območju občine Tolmin, Topografsko gradivo, Ljubljana 1974, 216 str., z risbami. PRAKSA75 Problemi s prakso so že tradicija oddelka za etnologijo. Letos smo študentje prvič opravljali počitniško prakso v ustanovah. To je odprlo kopico novih problemov, ki so se pojavili pri diskusijah ob branju večinoma zgolj formalnih poročil. Zataknilo se je že pri organizaciji. Največkrat študentje do zadnjega nismo vedeli kje, kaj in kako bomo delali. Zavedamo se pa tudi nezainteresiranosti z naše strani. Največ problemov se je odprlo pri obravnavanju praks pod vodstvom spomeniškega varstva. Vse tri so bile terenske. Le praksa v Ljubljanskem regionalnem zavodu je prikazala tudi organizacijo vsakdanjega dela etnologa v spomeniškem varstvu. Osnovni problem, ki se je pri tem pojavil, je še vedno nerazčiščeno vprašanje, kakšno naj bi bilo delo etnologa v tovrstnih inštitucijah. Kajti njihova dosedanja izhodišča so zgolj umetnostno zgodovinska; etnologi pa kot kaže, svojih nimamo. Dokler to ne bo razčiščeno, je praksa, ki naj bi prikazala študentom metode dela, precej vprašljiva. Terenska praksa je potekala tudi pod mentorstvom Pokrajinskega muzeja v Kranju in v Piranu, SEM, PZE za etnologijo na FF ter ISN pri SAZU. Zadnja je bila popolnoma brez vodstva. Študentovo delo je bilo le izpolnjevanje vprašalnic. Piranska praksa je bila sicer vodena, izhodišča pa so bila zgodovinska (Planina pri Logatcu), oziroma povsem tehnična (konstrukcija ribiške barke). Edini terenski praksi, resnično strokovno vodeni, sta bili v okviru PZE (Vitanje) in Kranjskega muzeja (Planina pod Golico). Samo delo je bilo dopolnjeno tudi z vsakodnevnimi pogovori, izmenjavami mnenj in nasveti. To je po našem mnenju oblika prakse, ki je dala študentom največ izkušenj. Tudi študentsko delo v SEM in ISN, ki naj bi prikazalo organizacijo in način dela v teh inštitucijah, ni prineslo zaželjenih rezultatov. Spoznavanje z depoji in urejanje kartotek naj bi bilo le informativno, enodnevni ogled, ne pa delo desetih dni. Razumljivo je, da je vključitev v aktivni proces dela danes nemogoča. Saj pojmi, kaj naj bi praktikant sploh delal, niso razjasnjeni. Zdi se nam, daje ravno študentova aktivna vključitev v delo bistvena, razumljivo s potrebno predpripravo (konsultacije, literatura). Dokler inštitucije, oziroma PZE, ne bodo izoblikovale delovnega programa za študentske prakse, ki so bile v dosedanji obliki zgolj zadovoljitev študijskim obveznostim, so le-te precej nekoristne. Inja Jugovec — 3. I. Boris Mravlje — 3. I. KUNČIČ IRENA, KMEČKI TURIZEM NA BLEDU IN NJEGOVI OKOLICI, SEMINARSKA NALOGA NA PZE ZA ETNOLOGIJO, LJUBLJANA 1975, 32 + (19) str. prilog. V letošnjem študijskem letu 1975/76 nam je pri seminarskih vajah kolegica Irena Kunčič podala v okviru seminarske naloge zanimivo temo o kmečkem turizmu na Bledu in njegovi okolici. Takšne in podobne teme do sedaj v naši stroki niso vzbujale zanimanja niti med študenti etnologije, niti med etnologi, čeprav je ta vrsta dopolnilnega zaslužka med našimi kmeti že dokaj razvita in nujno kliče k obravnavi z etnološkega zornega kota. Rad bi napisal k tej nalogi nekaj misli: Naloga sama je stilistično izredno, odlično napisana. Mislim pa, da je sam pristop k temi nekoliko zgrešen, saj premalo poudarja etnološka dejstva in se preveč poglablja v problematiko samega turizma, kar je po mojem mnenju naloga turističnih delavcev, ne pa etnologov. Že definicija sama, kaj je kmečki turizem, se mi zdi preozka in nepopolna. Kolegica definira, da je kmečki turizem v ožjem smislu ukvarjanje kmeta s turistično dejavnostjo, turist pa se seznanja s kmečkim življenjem in delom ter pri tem tudi simbolično sodeluje. Če bi to definicijo nekoliko podrobneje analizirali, bi takoj opazili, da v njej nekaj manjka. Zanima nas, zakaj se je kmet začel ukvarjati s turizmom. Na nekatera od teh vprašanj dobimo odgovor, in sicer, da se je kmet začel ukvarjati s turizmom zaradi finančnega doprinosa, ni pa razvidno, zakaj kmet ta sredstva porabi. Ali jih vlaga v kmetijsko dejavnost ali pa za povečanje turističnih zmogljivosti. Drugo vprašanje je, zakaj preživlja turist počitnice na kmetih? Ali zgolj zaradi cenene ponudbe in da spozna kmečko življenje in delo in da uživa prepotrebni mir. Vprašanje je, koliko to drži. Ali turiste (vsaj večino od njih) res toliko zanima kmečko življenje ali se kmet odloči za kmečki turizem res samo zaradi dohodkov, ki mu jih ta vrsta gospodarstva daje? Z boljšo analizo terenskega gradiva, zlasti pa še s pomočjo avtopsije bi lahko dobili še drugačne odgovore. Drugo vprašanje je, kdo se lahko ukvarja s kmečkim turizmom? Ali je vaška gostilna, ki je urejena v „kmečkem slogu" in jo vodi kmet, še kmečki turizem ali ne? Kolegica trdi, da take gostilne ne moremo šteti h kmečkemu turizmu, ker ne prodaja le svojih pridelkov, temveč prekupčuje s tujimi. To delno drži, ne pa popolnoma, kajti vsakdo, ki se ukvarja s kmečkim turizmom, ne prodaja ali ponuja gostom le svoje izdelke, temveč preprodaja tuje blago. Take kmečke gostilne sodijo v kmečki turizem, če imajo primarni dohodek od kmetije, ki jo obdelujejo, stranski pa od gostinstva ali turizma. Tudi o prenavljanju kmečkih domov v turistične namene, bi bilo potrebno izdelati posebno študijo, pri kateri bi sodelovali gradbeniki, arhitekti in etnologi (zlasti spome-niškovarstvena služba). Iz naloge je razvidno, da se je projektivni biro v radovljiški občini do sedaj le skromno loteval načrtov kmečkih domov, načrti, ki so že narejeni, pa so nekakšne kopije sosednjih avstrijskih. Nujno bi bilo, da se naredi projekt kmečkega doma, ki bo ustrezal našim slovenskim razmeram, ne pa da posnemamo severne sosede ali celo prinašamo kopije v slovensko okolje še od kod dlje. Skrajni čas je, da se ta problem, ki je žgoč povsod na Slovenskem, reši in pri tem morajo imeti pomembno mesto tudi etnologi. Izrecno v nalogi pogrešam medsebojni odnos na relaciji kmet-turist in narobe. Kaj turist spozna na moderno urejeni kmetiji, ki ima edina pogoje za kmečki turizem in kaj turist posreduje kmetu, poleg tega da mu plača vsakodnevni pension. Nikjer ni naveden medsebojni odnos med akterjema kmečkega turizma, saj sta neposredno odvisna drug od drugega. Ni navedenih kulturnih posledic, ki jih kmečki turizem prinaša na deželo, saj turisti gotovo vplivajo na poznejši način podeželskega oblačenja, prehrano in razne novosti. Marsikdaj je prav turist tisti, ki pouči kmeta o koristi branja strokovne literature, o uporabi novosti v kmetijstvu ali celo o špekulantstvu. Potrebna bi bila tudi primerjava kmečkega turizma z blejskega okolja s to problematiko drugod v Sloveniji (npr. Savinjska dolina). Vsi ti problemi, ki so za etnologa najbolj zanimivi, so v nalogi nakazani le obrobno. Kljub nekaterim pomanjkljivostim je naloga vredna pohvale, saj obravnava do sedaj še nenačeto etnološko temo in bo vsem nadaljnjim raziskovalcem tega problema kjerkoli v Sloveniji dragocen vir. Petek Tone, absolvent ČISTILNA MISEL S POPOTOVANJA Ljudi — v odnosu do potovanja — je več vrst, pravzaprav podvrst. Kajti osnovni vrsti, jasni kot leva in desna stran, sta le dve: tisti, ki potujejo, in tisti, ki ne potujejo. Oboje usmerjajo razni vzgibi, motivi, vzroki (notranja potreba, radovednost, avantura, službena, družabna obveza — „Korenčkova sta tudi že bila na Havajih . . .", turistični paketi: pomanjkanje odločnosti, želje, hotena zaplanka-nost), ki ustvarjajo podvrste v omenjenem odnosu. Študentje smo v tej moji razdelitvi čisto človeški. Verjetno pa zmoremo bolj sproščeno izkoristiti vsako možnost: razpoloženjsko, časovno in denarno. Letošnjo, pravzaprav lansko jesen, sem v malo pohabljeni kombinaciji vseh treh pogojev (razpoloženje, čas, denar) „rajžala" po Kreti. Na skoraj vsakem koraku sem naletela na „večne" čistilce čevljev. Srečanja z njimi so moje misli ponesla leto nazaj, na krepkeje doživeto potepanje po Španiji. Tam so čistilci, „los limpiabotas", izredno gibljivi. Za razliko od Grkov, ki v Atenah sede na svojih pručkah pred zaboji s čistili kar na pločnikih in čakajo na stranke, ali pa od čistilca v Beogradu, ki me je presenetil z vabečim napisom in strateško namestitvijo v kiosku na uličnem vogalu. Španski mojstri te obrti, v glavnem Cigani, se s svojimi okovanimi zabojčki, ki so hkrati podstavek za obuto nogo stranke, pomikajo med mizami pouličnih lokalov in ponujajo svoje usluge. Sevilla, sončno nedeljsko jutro. Sedela sem ob glavni promenadi in srkala svoj „cortado", črno kavo z nekaj kaplji- cami mleka. Živo sem opazovala vrvenje ljudi in med njimi ponovno ujela čistilca, ki se je še malo prej smukal med mizami, kako dodaja piko na -i odličnemu nedeljskemu sprehajalcu z bradico. Oba sta me pritegnila in napeto sem začela z očmi slediti čistilčevi veščini. Iz zaboja je priplesala prva krtača in s čevljev očistila prah. Druga krtača je bila pripomoček za nanašanje goste, sajasto črne tekočine, ki jo je vtrl s prvo krpo. Potem je prišlo na dan iz zaboja posebno loščilo in prsti z njim so kar zaplesali po čevljih. Čistilec je segel po tretji krtači. Preskakovala je iz roke v roko, po čevlju, okrog pete. Še malo loščila in spet krtača. Že sedaj se je čevelj svetil kot zrcalo, vendar za dokončni sij, „lustre", je bila potrebna še druga krpa, ki je končala obred. In „caballero" je plačal, stopil nekaj korakov stran, pogledal najprej okrog sebe, potem špice svojih čevljev — in odšel. Čistilec čevljev pa je pospravil svoja pomagala in se s pručko ponovno podal med mize. Zamislila sem se nad občutki teh ljudi. Kakšne misli jih obletavajo, ko dan za dnem klečijo, čepijo ali sedijo s sklonjeno glavo pred nogami nanje zviška gledajočih ljudi in strmijo v tisoče parov špičastih, lakastih, topih, usnjenih, oglatih čevljev. Včasih sem uspela prisluhniti njihovim klepetom s strankami. Nekateri so zveneli hlinjeno ponižno, uslužno, kot da bi jim delovno mesto pri tleh stalno upogibalo koleno. Drugi so me presenetili s svojimi duhovitimi opazkami, odkritimi pogledi brez povešanja oči in neredko z vzkliki nad kakim izredno umazanim parom čevljev. Kot da bi se zavedali, da čistijo svinjarijo mesta. Ali sploh kaj razmišljajo o svojem delu? Se ga mogoče sramujejo? Morda ga preprosto obravnavajo kot nujnost, delo za vsakdanji kruh. Ali ga opravljajo celo z veseljem? Saj njihov zaslužek, čeprav na prvi pogled, za en očiščen par čevljev skromen, dobi lahko ob koncu uspešnega dneva prav neverjetno višino. In kljub temu ostane ta dejavnost „privilegij" najnižjih družbenih slojev in „manjvrednih" ras. Španija, Grčija, jug Jugoslavije — verjetno bi jih srečala tudi na revnem jugu Italije. In če bi me pot pripeljala v ljudsko mravljišče in med termitnjake New Yorka, se sploh ne bi več začudila, ko bi me na kakem vogalu povabil na čiščenje čevljev deček s pojočim italijanskim naglasom ali z živimi očmi sredi črnega obraza. Shoe-shine boy . . . Inja Jugovec, 3. letnik Udeleženci posvetovanja EDJ o „Etnološkem preučevanju kulture mestnih in predmestnih naselij" od 8. do 10. novembra 1974 v Kruševcu (SR Srbija). Prvega posvetovanja etnologov na to temo so se udeležili (na sliki z leve): Janez Bogataj (dipl. etnolog), Franc Seme (študent geografije), Zmago Šmitek (dipl. etnolog), Damjan Ovsec (dipl. etnolog). Petek Tone, Vito Hazler, Silvester Gabršček, Inja Jugovec, Dušica Petru, Zora Žagar, Boris Mravlje (vsi študentje etnologije), Mojca Ravnik (dipl. etnolog) in dr. Slavko Kremenšek. Fotografirano 7. novembra 1974, foto Janez Bogataj. pa še to! CROATIA ' 1 i '■ 7 ' BOSNIA- / \ HERZEGOVINA SERBIA ADRIATIC SEA ■ MONTENEGRI iKOSOVO MACEDONIA YUGOSLAVIA The constituent Yugoslav polilical divisions. Andrei SIMIČ je v svoji knjigi The Reasant Urbanites, A Study of Rural-Urban Mobility in Serbia, New York and London 1973, na strani 31 objavil tudi zemljevid Jugoslavije, na katerem nas je presenetil potek slovenske meje z Italijo. Pomota, neznanje, ali? JERICE V HALOZAH V Vitomarcih so me domačini napotili h kmetici Kovačič Ani, po domače Vojskovi, ki da zna skuhati dobro „žii-po" za „gostiivanje"; ona bi mi tudi lahko povedala največ ženitovanjskih običajev. Sosed meje spremil k njej in me predstavil, da mi ni bilo treba znova razlagati, kaj želim. Ana me je prijazno sprejela, vendar seje v zadregi opravičevala, češ da bi znala povedati več o tem, kako so Vito-marčanke lan in konoplje trle. Skozi okno je pokazala: „Tamle, preko potoka, pri tisti hiši še sedaj imajo lenišnico!" Nato je začela pripovedovati: „Če je meje bilo lena, so dali vkup sosede. Po dvanajst žensk nas je prišlo in po dva, kä sta kiipla len. Ob ponoči smo začele treti len. Sobo smo si nesli potice, kvasenice, vino, žganico, pa kup nori. Marš smo pele tistemi, ki je mimo šo. Pa dostikrat je mogu pobegnuti, drgače bi ga namazale s sajami od peči, kä sä ja len slišija. Te pa sma malo trle, te pa južnale. Te pa bi bilo gorje, če bi bija keri priša ta, te bi ga namazale, pa še slekle. Vjiitro ob šestih sma šle k froštikli na dom, kerega je bija len. Te pa sma nesle škofa: po dve sma šle, ena pa je tü gori na ramah stalä in mela rüho prek, noter pa pisker, in škropla. Keri je bolj bliža priša, je dobo žegen. Te pa smo žakle parale: tä pa sma se doj naredle, na štiri, ena je pa čez skakala, po vrsti, da sma do tiste koče priskakale. Pa lajlo sma pele. To smo se tak veselili, kda de to drgoč." Zapisala v Vitomarcih Nežka Vavpotič, -14. jan. 1974 Člani Slovenskega etnološkega društva do 31. decembra 1975 leta 1. Bar — Janša Ada, Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo, Ljubljana 2. Baš Angelos, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 3. Bogataj Janez, PZE za etnologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 4. Cevc Tone, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, Ljubljana 5. Cuculič Mirjana, Rijeka 6. Črnivec Živka, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, Ljubljana 7. Knific Vladimir, Zavod za spomeniško varstvo, Kranj 8. Kopač Vlasto, Ljubljana 9. Kozar — Mukič Marija, študentka etnologije, Ljubljana 10. Kremenšek Slavko, PZE za etnologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 11. Krnel - Umek Duša, PZE za etnologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 12. Krivec Peter, Vojnik 13. Križnar Naško, Goriški muzej. Nova gorica 14. Krošl Jože, Cirkulane 15. Kumer Zmaga, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, Ljubljana 16. Kuret Niko, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, Ljubljana 17. Ložar — Podlogar Helena, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, Ljubljana 18. Makarovič Marija, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 19. Marušič Branko, Goriški muzej. Nova gorica 20. Merhar Boris, Ljubljana 21. Mravlje Boris, študent etnologije, Ljubljana 22. Novak Anka, Gorenjski muzej, Kranj 23. Novak Vilko, Ljubljana 24. Pavlin Zora, študent etnologije, Ljubljana 25. Petek Tone, študent etnologije, Ljubljana 26. Ramovš Mirko, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, Ljubljana 27. Ravnik Mojca, PZE za etnologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 28. Stabej Jože, SAZU, Ljubljana 29. Stanonik Marija, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, Ljubljana 30. Sterle Meta, Loški muzej, Škofja Loka 31. Strajnar Julijan, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, Ljubljana 32. Šlibar Vladimir, Pokrajinski muzej, Celje 33. Šmitek Zmago, PZE za etnologijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana 34. Terseglav Marko, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, Ljubljana 35. Tomažič Tanja, Slovenski etnografski muzej, Ljubljana 36. Umek Alojz, Pokrajinski muzej, Celje 37. Vilfan Sergij, Pravna fakulteta, Ljubljana 38. Vodušek Valens, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, Ljubljana 39. Vogel Milan, Ljubljana 40. Zadnikar Andrej, Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo, Ljubljana 4.1. Zemljič — Golob Sinja, Inštitut za slovensko narodopisje SAZU, Ljubljana 42. Žagar Zora, študent etnologije, Ljubljana ČASTNI ČLANI: GASPARI Maksim, Ljubljana RAČIČ Božo, Ljubljana PROGRAM DELA SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA Vse delo društva je zasnovano na nalogah, ki so zapisane v 6. členu pravil. Predloženi program obsega srednjeročni in enoletni program društvenega dela. Srednjeročni program dela (1975—80) obsega naslednje: — organizacijo vsakoletnih posvetovanj slovenskih etnologov, — organizacijo simpozija (kongresa) v okviru Zveze etnoloških društev Jugoslavije in Zveze društev folkloristov Jugoslavije, — podporo uveljavljanju in utrjevanju etnološkega dokumentacijskega sistema za domačo in tujo periodiko, retrospektivno in tekočo bibliografijo idr., — vzpodbujanje dela na etnološki filmski dokumentaciji po načrtu (izhodišče filmografija), — uveljavljanje večje načrtnosti v etnološkem raziskovanju in delu (sistem razpisovanja nalog v okviru Raziskovalne skupnosti Slovenije), — uveljavljanje sistema obvezne prezentacije raziskovalnega dela, ki ga finansira RSS, v vseh fazah pred najširšo strokovno javnostjo, — pomoč pri izdaji vprašalnic za etnološko topografijo slovenskega etničnega ozemlja, — pripravo za delo na slovenskem etnološkem atlasu, — priprave za slovenski etnološki slovar, — pospeševanje dela na etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja, — podporo koordiniranemu (skupnemu) delu jugoslovanskih etnologov na preučevanju sodobnosti, — pomoč pri uveljavitvi novega učnega načrta na PZE za etnologijo FF in pri vzgoji etnološkega kadra (štud. praksa), — poskrbeti za redno izhajanje društvenega glasila, — pospeševanje etnološke strokovne kritike, — skrb za uveljavljanje etnološke stroke v javnosti, to so redna predavanja, redne, koordinirane in strokovno utemeljene objave v tisku, na RTV, predvajanje etnoloških filmov itd., — podporo skupnim jugoslovanskim temam (Etnološki atlas Jugoslavije, šege v današnji jugoslovanski družini in morebitne druge teme), — podporo informiranju o delu slovenskih etnologov v Jugoslaviji in inozemstvu; uveljavitev načrtnega dela v tej smeri, — organizirano in koordinirano uveljavljanje na znanstve-. nih in drugih posvetih, v publicistiki v Jugoslaviji in v tujini, — kritično obravnavanje sedanjega slovenskega etnološkega periodičnega tiska, pregled izdaj in uveljavljanje koordinacije dela. PROGRAM DELA V LETU 1975 IN V PRVI POLOVICI LETA 1976 OBSEGA: — organizacijo letnega posvetovanja slovenskih etnologov, — podporo uveljavljanju in utrjevanju etnološkega dokumentacijskega sistema za domače in tuje periodike, retrospektivno in tekočo bibliografijo idr., — uveljavljanje sistema obvezne prezentacije raziskovalnega dela, ki ga finansira RSS, v vseh fazah pred najširšo strokovno javnostjo, — pospeševanje dela na etnološki topografiji slovenskega etničnega ozemlja, — podporo koordiniranemu (skupnemu) delu jugoslovanskih etnologov na preučevanju sodobnosti, — skrb za uveljavljanje etnološke stroke v javnosti, to so redna predavanja, redne, koordinirane in strokovno utemeljene objave v tisku, na RTV, predvajanje etnoloških filmov itd.