Silvan Sardenko
Rateško jezero
(Legenda.)
Preden Sin je šel k Očetu,
potovala sta po soetu
Kristus Kralj in z njim Kraljica,
Ijuba Mati in Devica.
V uri vroči opoldanski
na oisoki meji kranjski
sta počila na slemenih,
kakor solnčni žar iskrenih.
Golobice iz doline so hitele na višine, kakor romarice vdane so prinesle jima hrane. ¦»Dober rod,< je rekla Maii, »mora doli slanovati, da celo so golobice posirežljive nama piice.«
i-Dober rod!«. je Sin ponooil, Rateče je blagoslovil. »Ali leto teče k letu, ose spreminja se na svetu. Pridejo vam ure hude: če ne boste mogli grude, ohranite gooorico, materino govorico!«
Slišala je Mati Sina — tiha ji je bolečina na pianinsko prst pekočo potočila solzo vročo. Solza kune med pečine in nikoli več ne mine. Jezero je tam priteklo: *Rateško€ je Ijudstoo reklo.