—'Glasilo delavcev -"^goje, izobraževanja ^ znanosti Slovenije, Mubljana, ]. marca 1982 -4 - letnik XXXIII ado Mij ste eli' faŠi' >olt’ elilJ k J1' čai- rite itv« val‘ isk‘ bo' :nj£ am1 Jezikovna zavest ^in kultura . Jezik kol izraz družbene zavesti ye treba nenehno razvijali in bo-Retiti. Odgovornost za svoboden vst ra:v°i slovenskega jezika je l Val na naloga vseh, ki živijo in de-^ 'o/o na celotnem slovenskem et-v arnem prostoru. Vsak po svojih .j,j Počeli mora prispevati k žlaht-, i. ne'nu razvoju vseh zvrsti in plati ilez.ika, pa najsi gre za knjižni ah J l>0goyorni jezik, za jezik te ali one ■kalS-r°^e' ,e8a “H onega področja e e* '''V^en!a 'n dela- To nalogo je { i|, Mogoče razumeti kar najširše: kol -prizadevanje za ustrezno in ne- r ,',!>r<'kl"Jeno jezikovno izobrazbo n.J na vseh ravneh vzgoje in izobra-ell<.evanja, za sistematično izdaja-8.j 'he strokovne literature in za K'j l,Jtpešen raz voj stroke ter za raz.vi-.i t lanJe ,mjširše zavesti o vrednotah slovenskega jezika kot elemen-ka frne8« sestavnega dela slovenske , kulture in slovenske samobitno-of sti. š K Slovenski jezik se danes obli-I kuje kot splošna sestavina vse-n -j stranskega kulturnega in družbe-nJ tega razvoja, v novih okoliščinah 0r8aniz.iranega načina življenja, fž' Sred' hitrega razvoja komunikacij 1 ,n ne nazadnje — r zapletenih t Protislovjih sodobnega sveta. 1 /ato ga spremljajo predvsem i iaj( iavn' jezikovni kulturi tudi mo-1 I leča mnenja tistih skupin in po-1 .j surneznikov, ki ne gledajo na aa hzik v dialektični soodvisnosti od družbeno-gospodarskega razvo- lol ',a' jj Jezikovna zavest in kultura ()l rnorata postali lastnina vseh, gi-.... uciiije množic, ki skupaj z znanostjo edino lahko oblikuje Ustrezno slovensko izrazje, da tjonio v svojem »živem, zdravem ^ leziku« izrazili nove pridobitve, nove odnose, skratka: novi čas. Vsakršno mrcvarjenje jezika, bodisi v smislu postavljanja pravd. Ki ne upoštevajo .organskega ra-Zvoja jezika, bodisi r smislu vttl-Pj Sarizacije ustnega in pisnega c! ¥aianja’ ov'ra tu k razvoj. Jezi-x ’ Kovnim površnostim in ohlapnostim seveda botruje pomanjkanje , n* cuta za jezik, kar pa je sestavni del 'udi sicer pomanjkljivega odnosa do nacionalnih vrednot. | Jezikovne vzgoje in pouka nikakor ne smemo omejevati samo Ua osnovno šolo, temveč morala bld stalno pričujoča na vseh stopili ujah usmerjenega izobraževanja. V tem smislu se moramo vprašati, “H imamo dovolj učiteljev za jezi-/t)| Kovno vzgojo, kako je z. učbeniki ‘u priročniki, kakšni so po kva-uteti, ali učimo otroke samo stov-'dce ali jih usposabljamo tudi za sporočanje, stilistiko, logiko, javno nastopanje itd. Nadaljevati r( tuoramo z. akcijami, ki spodbujajo bralne navade ljudi, njihovo ‘lubezen do lepe slovenske knjige. (Jz Stališč predsedstva CK ■JšS o razvoju slovenskega jezika 'u kulture. Komunist, 19. 2. 1982) ' f I Med drugim preberite • NOVI DOGOVORI ZA USKLAJENO DELOVANJE, str. 2 • K NOVI PROGRAMSKI PODOBI OSNOVNE ŠOLE, str. 3 • PRED IX. KONGRESOM ZKJ, str. 4 • »INFORMACIJSKO ONESNAŽEVANJE« OGROŽA TUDI OTROKA, str. 5 • ALI SO V OSNOVNI ŠOLI ŠE NOTRANJE REZERVE?, str. 5 • POKAŽI KAJ ZNAŠ — NAMESTO DIPLOME, str. 6 • DOBRO USMERITI, DA NE BO TREBA PREUSMERJATI, str. 7 • NOVO PRERAŠČA RUŠEVINE STAREGA, str. 7 • VEČ OBRAZOV RESNICE, str. 8 • DA BODO ENAKOVREDNI DRUGIM, str. 8 Eden izmed gobelinov, ki jih pripravljajo učenci Zavoda za usposabljanje Janez Levec v Ljubljani kot darilo materam za njihov dan. V stoterih barvah, s stotero lepimi željami. In z veliko ljubeznijo. Usmeritev prihodnjega razvoja Pred IX. kongresom ZK Slovenije Centralni komite / K Slovenije je te dni dal r javno razpravo osnutek resolucije IX. kongresa /KS, predlog poročila o delovanju /KS med CIII. in IX. kongresom ter osnutek sprememb in dopolnitev statuta /KS. V spremni besedi centralni komite poziva organizacije in vodstva zveze komunistov ter vse komuniste, naj organizirajo široke javne razprave o gradivih in njihovih posameznih delih in pri tem dejavno sodelujejo. Poleg splošnih razprav so zaželene tudi poglobljene idejnoteoreiične razprave o vprašanjih, ki se odpirajo na posameznih področjih družbenega dela, kakršno je na primer področje vzgoje in izobraževanja. Na teh razpravah naj bi komunisti in drugi delovni ljudje kritično razčlenili uspešnost dosedanjih prizadevanj pri razvijanju socialističnih družbeno-gospodarskih odnosov in proizvajalnih sil ter uresničevanje političnega sistema socialističnega samoupravljanju. S svojim ustvarjalnim razmišljanjem naj bi prispevati k oblikovanju kongresnih dokumentov, ki bodo začrtali smer našega prihodnjega delovanja. Kongresi zveze komunistov so pomembni mejniki v našem družbenem razvoju. Na njih ocenjujemo prehojeno pot, razčlenjujemo družbeno dogajanje ter začrtamo smer nadaljnjega delovanja zveze komunistov in vseh drugih zavestnih družbenih de- javnikov. Predkongresne in kongresne razprave torej niso samo načelna možnost, marveč tudi stvarna priložnost, da s kritično in ustvarjalno mislijo vplivamo na usmeritev prihodnjega razvoja in prispevamo k reševanju odprtih gospodarskih, političnih in kulturnih vprašanj. Kongresi zveze komunistov so posebej pomembni razvojni mejniki tudi pri vzgoji in izobraževanju. Po svoji družbeni naravi je naša dejavnost vpeta r družbeno življenje in z. njim neločljivo povezana. Vzgoja in izobraževanje pripravljala mladino za ustvarjalno delovanje i’ družbi in oblikujeta po svojih močeh že dejavne in prihodnje nosilce družbenega razvoja. X. kongres /KJ in V H. kongres /KS sta dala idejno usmeritev reformi in izoblikovala načelno zasnovo novega vzgojno-izobraževalnega sistema. XI. kongres /KJ in Vlil. kongres /KS sta potrdila začrtano razvojno usmeritev in poudarila aktualne družbene naloge pri razvijanju osnovnega in usmerjenega izobraževanja. IX. kongres /KS in XII. kongres /KJ bosta letos ocenila opravljeno delo in prehojeno pot ter dala idejno usmeritev nadaljnjega razvoja. Ko prebiramo poročilo o delovanju /KS med Vlil. in IX. kongresom na področju vzgoje in izobraževanja, lahko ugotovimo, da opravljeno delo ni bilo majh- no, prehojena pot pa ne kratka. Pomembni so premiki na področju predšolske vzgoje in varstva, še zlasti pri neposredni pripravi predšolskih otrok za šolo. Pomemben je vsebinski napredek i’ razvoju osnovne šole, ki uveljavlja, zlasti v ' celodnevnih osnovnih šolah, mnoge prvine osnovne šole prihodnosti. Prehod na usmerjeno izobraževanje pomeni prelomnico v izobraževanju po osnovni šoli, c njegovi druž-beno-gospodurski, vsebinski in sistemski zasnovi. Postopno uresničujemo zamisel o nenehnosti izobraževanja in vzgoje, kakršno zahtevata današnji čas in razvoj socialističnega samoupravljanja. S samoprispevkom občanov in načrtno družbeno dejavnostjo smo pomembno povečali število vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih organizacij ter domov za učence in študente. In še bi lahko naštevali. Doseženi napredek nas spodbuja k smelemu načrtovanju premikov, ki naj bi jih prineslo prihodnje obdobje, kljub trenutnim gospodarskim razmeram. Pzgoj no-izobraževalna dejavnost je dolgoročna naložba, zato je smelo načrtovanje utemeljeno, kratkovidnost pa bi utegnila imeti dolgoročne posledice. Osnutek resolucije IX. kongresa /KS nakazuje smer nadaljnjega razvoja vzgoje in izo- (Nadaljevanje na 2. strani) Slovenska beseda v šoli Materinščina je temeljno orodje dejavnosti osnovne šole in učiteljevega vzgojno-izobraževalnega dela ter učenčevega spoznavanja in učenja pri vseh učnih predmetih in področjih. Prizadevanje za višjo raven učenčeve jezikovne kulture prispeva tudi k oblikovanju učenčeve osebnosti in k njegovemu vključevanju v samoupravne socialistične odnose, /ato mora šola s celotnim življenjem in delom uresničevati temeljni družbeni smoter tudi tako, da razvija jezikovno kulturo in usposablja učence za ustno in pisno sporočanje v slovenskem knjižnem jeziku (Zakon o osnovni šoli, 4. člen). Ta naloga zahteva od vsakega učitelja in drugih delavcev v šoli, da obvladajo govorno in pisno obliko slovenskega knjižnega jezika in da zborni govor knjižnega jezika uporabljajo pri organiziranem delu z učenci. Slovenski jezik je pri načrtovanju in uresničevanju šolskega in učiteljevega dela tudi nepogrešljivo vzgojno-izobraževalno načelo, saj novejše raziskave potrjujejo, da učenčeve jezikovne zmožnosti bistveno vplivajo na razumevanje besedil in drugih sporočil, poleg tega pa na potek učenčevega mišljenja. Učitelji se kar premalo zavedajo, da so jezikovne težave, ki jih imajo učenci pri razumevanju snovi in pri sporočanju v učnem procesu, pogosto vzrok za počasnejše napredovanje in za slabši učenčev uspeh. V metodiki učnih predmetov je še vse premalo upoštevano, da je jezik nosilec vzgojno-izobraževalnih vsebin in temeljna oblika komunikacije med učencem in učiteljem, učencem in učbenikom ali učencem in viri informacij. Zaradi tega primanjkljaja v metodiki učnih predmetov učenec pogosto ne najde povezave med slovenščino kot učnim predmetom in resnično rabo jezika za' sporazumevanje in učenje. Jezikovna vzgoja in vzgoja zavednosti o pomenu jezika ne moreta biti uspešna, če sta prepuščena samo učitelju slovenskega jezika. Vsak učitelj uči hkrati z. izbranimi vzgojno-izobraževal-nimi vsebinami tudi strokovni jezik in jezik splošnega sporazumevanja, izrazje in skladnjo, pravorečje in pravopis ter razvija učencem sposobnost logičnega mišljenja in razumevanja sporočila, pa naj gre za neposredno razlago ali za delo z besedili (učbeniki, delovni zvezki in druga). Zato mora učitelj ne le učiti v knjižnem jeziku, temveč tudi obvladali njegovo zgradbo ter splošna in didaktična načela sporočanja. Upoštevati mora tudi težave, ki jih imajo učenci z manj razvitimi jezikovnimi zmožnostmi pri razumevanju in oblikovanju sporočil in jim ustrezno pomagati. Uspešen bo le tedaj, če bo pri svojem vzgojno-izobra-ževalnem delu s k rbel, da bodo in kak o bodo učenci zmožni svoje znanje ubesediti, sporočati. Dokler je učenčevo znanje zgolj na ravni razumevanja, je miselno ustvarjalno povezovanje podatkov in informacij zavrto. Šele aktivna raba jezika, od »govora v sebi« do samostojne ubesedirve je znak liste stopnje ponotranjenja pomena, ki omogoča učencu ustvarjalno poslavljanje novih zvez, ustvarjalno mišljenje ter vstavljanje novih vsebin in možnosti v doseženo znanje in delovne navade. Aktivna ubeseditev bi morala postati tudi temeljno načelo samostojnega učenja pri vsakem od učnih predmetov. Za učenčevo ubesedovanje in sporočanje na podlagi ustvarjalnega mišljenja je treba dati učencu dovolj priložnosti in časa, sicer ostaja motivacija za govorno dejavnost neizrabljena. Te priložnosti in njim odmerjen čas pa so že v< učiteljevih pripravah premalo načrtovane in zato tudi pri uresničevanju njegovega dela premalo opazne, četudi spadajo med izhodišča uspešnega učenja. Od učiteljeve pozornosti do teh metodičnih vprašanj je odvisen tudi učenčev odnos do učenega predmeta, do posameznih vsebin in do samoizobraževanja. V vseh raznoterih govornih položajih, ki jih zahteva ali omogoča sodelovanje med šolo, učitelji in učenci, mora biti jezikovno komuniciranje sproščeno, živo in kultivirano. To velja toliko bolj za redno in drugo organizirano vzgojno-izobraževalno delo pa tudi za slovenščino v javni šolski rabi (obvestila, oglasi, šolska dokumentacija ipd.). Vsak govorni položaj pa terja še lasten jezikovni odziv: pri pouku in sorodnih dejavnostih bomo rabili govorno ali pisno obliko knjižnega jezika, splošni pogovorni, pokrajinski in narečni pogovorni jezik pa v govornih položajih, ki nastajajo v spontanih govornih stikih med učiteljem in učencem (krajša individualna navodila, napotila, družabni pogovori, rekreativne dejavnosti in podobno). S prilagajanjem jezikovnih sredstev in izražanja posameznim govornim položajem v življenju in delu šole in še posebej pri posameznih učnih predmetih, različnih oblikah pouka in pri dejavnostih ob pouku se bo učenec navajal na rabo knjižnega in drugih socialnih zvrsti slovenskega jezika, hkrati pa tudi na ustrezen jezikovni odnos in na jezikovno aktivnost v različnih funkcijskih zvrsteh in podzvrsteh. (Iz programa življenja in tlela osnovne šole) dogodki novosti Usmeritev prihodnjega razvoja____________ (Nadaljevanje s 1. strani) braževanja ter delovanja komunistov in drugih zavestnih sil. Morda je osnutek še premalo konkreten, kljub temu, da je načelnost značilna za resolucije. Morda je v njem še premalo smelosti in odločnosti, ko gre za uveljavljanje vzgoje in izobraževanja, za njuno mesto in vlogo v naši samoupravni socialistični družbi, ki izhaja iz človeka in na njem temelji svoj razvoj. Gotovo pa morata biti tako konkretnost kot smelost vključeni i' predkongresne razprave, ki naj v vsakem okolju razčlenijo dosežke, stanje, odprta vprašanja in prihodnje naloge. V teh razpravah bodo lahko ugotovitve bolj določene, predlogi pa opredeljeni in dorečeni. Kongresi zveze komunistov niso le načelen dogovor o nadaljnjem razvijanju družbe, njenih proizvajalnih sil in socialističnih samoupravnih odnosov, marveč tudi spodbuda, dogovor in sklep o zavzetem delovanju za spreminjanje stvarnosti, za uresničevanje naše vizije prihodnosti na vseh področjih — tudi v vzgoji in izobraževanju. JOŽE VALENTINČIČ pedagoško Usmerjanje — in družbeno vprašanje Aprila bo I. jugoslovanski kongres o poklicnem usmerjanju Svet združenj za poklicno usmerjanje Jugoslavije je dal pobudo za pripravo prvega jugoslovanskega kongresa te dejavnosti. K sodelovanju je povabil izobraževalne skupnosti, gospodarske zbornice in skupnosti za zaposlovanje republik in pokrajin. Večina je povabilo sprejela in obljubila svoje sodelovanje pri pripravi in izvedbi kongresa. Na prvem sestanku, ki je bil v Beogradu 8. 2. 1982, so predstavniki navedenih skupnosti, združenj in organizacij izoblikovali prvi načrt kongresa in izbrali ožji programski odbor. Prvi kongres poklicnega usmerjanja Jugoslavije predstavlja prispevek združenj za poklicno usmerjanje in drugih sodelavcev k 40-letnici ljudske revolucije. Kongres bo tudi v znamenju 3()-letnice poklicnega usmerjanja v samoupravni socialistični družbi in 5()-letnice od ustanovitve prvih ustanov za poklicno usmerjanje v Jugoslaviji. Osrednje teme kongresa bodo obravnavale: — izbiro poklica, poklicno usmerjanje in vzgojo v misli in delu Josipa Broza l ita, — izbiro poklica in poklicno usmerjanje v socialistični samoupravni družbi, — medsebojno sodelovanje vseh družbenih dejavnikov, organizacij in združenj pri razvijanju poklicnega usmerjanja ter vlogo zveze združenj za poklicno usmerjanje Jugoslavije. Uvodna tema bo obravnavala Titove misli o poklicnem usmerjanju in izbiri poklica, njihov vpliv na družbeno-politično in pravno zasnovanost te dejavnosti pa.tudi Titov osebni poklicni razvoj in njegovo skrb za usmerjanje mladine in usposabljanje strokovnih delavcev. V okviru druge teme bo kongres obravnaval izbiro poklica in poklicno usmerjanje v naši družbi ter or- ganizacijo strokovnih služb in drugih oblik dela pri poklicnem usmerjanju. Več referatov in poročil bo osvetlilo družbene, znanstvene, metodične in organizacijske temelje poklicnega usmerjanja v naši družbi in iskalo odgovor na vprašanje, kako pri tem usmerjanju in izbiri poklica čim bolje uskladiti želje in potrebe mladih ter potrebe združenega dela. Humanistična usmeritev naše družbe, množično izobraževanje mladine in odraslih, hkrati pa pe-rgče pomanjkanje nekaterih vrst strokovnih delavcev v posameznih gospodarskih panogah in drugih dejavnostih — vse to zahteva od družbenih dejavnikov veliko skrb in odgovornost za kadrovsko obnavljanje združenega dela in razvoj mladih ter drugih udeležencev izobraževanja. Kongres bo spričo teh okoliščin izhajal iz stališča, da izbira poklica ni več samo skrb strokovnih služb za poklicno usmerjanje in vzgojno-izobraževalnih organizacij, temveč hkrati tudi obveznost celotnega združenega dela in vseh delavcev, družbe-no-političnih skupnosti in organizacij. Tretja kongresna tema bo obravnavala sodelovanje različnih družbenih dejavnikov pri uresničevanju ciljev in nalog poklicnega usmerjanja. Teh dejavnikov ni malo, od vsakega pa je odvisno, koliko bo poklicno usmerjanje podružbljeno. Pomembno mesto ima vsekakor informativni sistem. Ker pa se poklicni razvoj mladih odvija odločilno tudi v vzgojno-izobraže-valnem procesu, imajo vzgojno-izobraževalne organizacije v zasnovi sodobnega poklicnega usmerjanja zelo pomembno vlogo. DRAGAN TARBUK Čedalje boljše sodelovanje Trebnje — Velika Gorica Kolektiva osnovnih šol ških šol je pred nedavnim obiskal »Veljko Vlahovič« iz Velike Go- Trebnje, kjer so izmenjali infor-rice in Trebnjega sta bila začet- macije o dozdajšnjem razvoju nika bratskega sodelovanja med šolstva in se dogovorili, da bodo občinama Trebnje in Velika Go- ravnatelji šol iz trebanjske ob-r'ca- čine obiskali Veliko Gorico. Do Zdaj dobiva to sodelovanje tedaj se bodo šolski kolektivi na-čedalje večje razsežnosti, k temu tančneje dogovorili o sodelova-pa prispevajo posebno vzgojno- nju in izdelali načrt zanj tako, da izobraževalne organizacije; te si bo sodelovanje dobilo novo ka-prizadevajo sistematično razvi- kovost. Prosvetni delavci obeh jati prijateljstvo in sodelovanje, občin imajo veliko skupnih pro-ki bo koristilo učencem in učite- blemov tako v vzgoji in izobraže-Ijem. vanju kot na drugih področjih Aktiv ravnateljev velikogori- dela. O njih bodo kmalu razprav- Novi dogovori za usklajeno delovanje Republike in pokrajini:1 se dogovarjajo o vpisu študentov, njihovih življenjskih razmerah in izobraževanju prosvetnih delavcev Razgibano preobrazbo vzgoje in izobraževanja in odpravljanje ostalin starega na tem področju spremljajo prizadevanja, da bi republike in pokrajini, kljub temu da ohranjajo nekatere posebnosti v vzgoji in izobraževanju, tudi marsikaj poenotile, uskladile. Ne le zaradi tolikanj poudarjene skupnosti, ampak predvsem zato, da bo lažje tistim, ki se šolajo, in tistim, ki jih vzgajajo in izobražujejo. In ker so dandanes ena prikladnih poti za tako usklajevanje prav dogovori, so v medrepubliško-pokrajinski komisiji za reformo izobraževanja nastali predlogi treh takih dogovorov. Te so obravnavali na seji 17. februarja tudi člani izvršnega odbora Izobraževalne skupnosti Slovenije. Namen prvega družbenega dogovora o vpisu študentov v prvi letnik študija v visokošolskih organizacijah v SFRJ, ki ga je obravnavala omenjena komisija v sodelovanju s predstavniki skupnosti jugoslovanskih univerz in zvezo samoupravnih interesnih skupnosti usmerjenega izobraževanja, je poenotiti pogoje in merila vpisa študentov v prvi letnik visokošolskih organizacij. Pokazalo pa se je, da je treba upoštevati še marsikaj drugega, npr.: načrtovanje potreb in usklajevanje šolske mreže in zmogljivosti visokih šol. Dogovor naj bi podpisale samoupravne interesne skupnosti usmerjenega izobraževanja, izvršni sveti republik in pokrajin in visoke šole, združene v univerze. S tem družbenim dogovorom naj bi republike in pokrajini in samoupravni nosilci v njih usklajevali obseg vpisa in zmogljivosti v visokem izobraževanju tako, da bi upoštevali ne le potrebe združenega dela, ampak tudi širše možnosti republik in pokrajin in seveda sposobnosti in zanimanje kandidatov za študij. Ena najpomembnejših zahtev je nedvomno zahteva po poenotenju pogojev za vpis, ki pa je ni lahko uresničiti. Zakaj? Razlike med republikami nastajajo že v srednješolskem izobraževanju, pa tudi družbene in gospodarske razmere so v republikah in pokrajinah precej različne. Namen dogovora je torej doseči tisto stopnjo poenotenja, ki je še mogoča, hkrati pa naj bi pomagal preprečiti razvijanje nekaterih nepravilnosti. Merila za vpis zajemajo poprejšnje znanje in posebno sposobnost kandidatov, mogoče pa je upoštevati tudi delovne izkušnje, posebne diplome itn. Med pogoji za vpis bodo upoštevali samo tisto znanje, ki je pridobljeno v ustrezni stroki, ustrezni šoli ali pri izobraževanju po določenih programih. Če se bo prijavilo več kandidatov, kot pa bo v visokih šolah prostora, jih bodo izbrali po klasifikacijskem postopku; pri tem bodo upoštevali uspehe, dosežene pri prejšnjem izobraževanju, uspehe pri kvalifikacijskem izpitu in druga merila, pomembna za določen študij. Ena pomembnih sestavin tega dogovora je tudi obveznost, naložena samoupravnim interesnim skupnostim in visokošolskim organizacijam: te morajo redno, vsako leto v določenem roku uskladiti načrte vpisa ter opredeliti in objaviti pogoje za vpis. Temeljni vzrok, zakaj je nastal ta dogovor, pa je prav gotovo opredeljen v K), členu. Takole piše; Udeleženci dogovora bodo z ukrepi in dejavnostjo ter s predpisi v republikah in pokrajinah zagotovili, da bodo imeli vsi kandidati, državljani SFRJ, pra- vico, da se bodo vpisovali pod enakimi pogoji in v skladu s tem dogovorom. Ob tem opozarja dogovor na določene naloge in obveznosti podpisnikov. Tako bodo npr. v zvezi samoupravnih interesnih skupnosti za usmerjeno izobraževanje in v Skupnosti jugoslovanskih univerz spremljali uresničevanje tega dogovora, predlagali izboljšave in če bo treba — tudi ukrepali. Izobraževalne skupnosti bi torej vsako leto opredeljevale obseg vpisa, usklajevale pa bi ga visoke šole med seboj. Izobraževalna skupnost naj bi tudi sodelovala pri opredeljevanju pogojev za vpis, zlasti pri nas, ker so pogoji sestavni del vzgojno-izobraževalnih programov. Nekaj je gotovo: oblikovanje pogojev ne more potekati zunaj visokih šol in univerz, saj je eden temeljnih ciljev dogovora poenotiti splošne pogoje, posebne pa uskladiti tako, da bi bili kar najbolj izenačeni. Dogovor tudi predvideva, da morajo izobraževalne skupnosti (skupnosti usmerjenega izobraževanja) tri mesece pred vpisom, vsako leto do 1. marca uskladiti načrte vpisa in določiti število prostih mest za študij — zato da bi bilo več časa za usmerjanje v programe in za spreminjanje odločitev tam, kjer bo kandidatov več kot prostora. V razpravljanju na seji izvršnega odbora so menili, da je tak dogovor na zvezni ravni vsekakor potreben, za usklajevanje te vrste pa bo treba narediti še veliko »konkretnega«. Kaj je cilj družbenega dogovora o skupnih temeljih standarda učencev in študentov, so se spraševali na seji ob obravnavi predloga tega dogovora, ki je prav tako nastal v »medrepubliškem in medpokrajinskem okviru«. ZSMS, univerzitetna konferenca in drugi, ki so obravnavali predlog tega dogovora, so ugotovili, da je tako zelo splošen, da ne bo veliko pripomogel k reševanju številnih gmotnih težav, ki tarejo študente in učence; da je to spet eden tistih dogovorov, ki se ne bodo uresničili (nastaja že kar osem let!). Iz načelnih opredelitev razberemo, naj bi ta dogovor med drugim pripomogel k urejenemu sistemu kreditiranja in štipendiranja, ki je prav zdaj, zlasti v drugih republikah zelo pereče. Takih in podobnih zadev dogovor seveda ne bo rešil: potrebna bo nagla organizirana akcija v združenem delu. To pa velja predvsem za druge republike, kjer štipendirajo.veliko manj učencev in študentov kot pri nas. Drugo leto nastaja tudi dogovor o skupnih temeljih izobraževanja in izpopolnjevanja kadrov. V njem je veliko znanih načelnih opredelitev o potrebnosti nenehnega izobraževanja prosvetnih delavcev, nakazane rešitve pa Ijali na skupnih sestankih strokovnih aktivov, ravnateljev in sindikalnih delavcev, posebno pozornost pa bodo namenili spoznavanju in prijateljskemu sodelovanju učencev obeh občin. Razmišljajo o izmenjavi skupin učencev, o športnih in kulturnih srečanjih, skupnem zimovanju in lejovanju, o skupnih izdajah publikacij itn. Ravnatelji šol so izmenjali tudi izkušnje o organiziranosti in gmotnem položaju vzgoje in izo- braževanja — vse to je podobno in različno hkrati, zato bo nadaljnje sodelovanje obojestransko koristno. Na prvem skupnem sestanku v Trebnjem so govorili tudi o pro-svetno-pedagoški službi: o tem je poročal trebanjskim prosvetnim delavcem Gojko Slijepčevič, prosvetni delavec v Zavodu za prosvetno-pedagoško službo v Zagrebu. DJORDJE DJURIČ naj bi zagotovile enotno uravnavanje najpomembnejših sestavin za izoblikovanje sistema izobraževanja in izpopolnjevanja kadrov v vzgoji in izobraževanju. Za tovrstno izobraževanje so opredeljene štiri temeljne kategorije kadrovskih profilov in stopnja njihove strokovne usposobljenosti, tako da je v vsaki izmed njih mogoče opredeliti različne nazive. Na seji izvršnega odbora so opozorili zlasti na 18. člen predloga dogovora, ki bi v Sloveniji terjal spremembo zakona o usmerjenem izobraževa- nju. Vsebina tega člena je namreč prilagojena zakonom drugih republik in pokrajin, kjer morajo imeti vzgojiteljice, zaposlene v vzgojno-varstvenih organizacijah, najmanj višjo izobrazbo. Dozdajšnja razpravljanja o predlogih teh dokumentov torej kažejo, da dogovarjanje na medrepubliški ravni ni ravno lahko opravilo. Še posebno, če gre za dogovore, v katerih je vse preveč splošnega, za dogovarjanje »kar tako in kako naj bi«. MARJANA KUNEJ Pionirji morajo biti povezani s krajevno skupnostjo______________________ Ob posvetu predsednikov občinskih svetov Zveze pionirjev Slovenije Ena izmed pomembnih skupnih potreb (in dolžnosti) vseh v krajevni skupnosti je prav gotovo družbena skrb za otroka pionirja. Ta misel je bila temeljno vodilo nedavnega posveta, ki ga je za vse predsednike občinskih svetov Zveze pionirjev Slovenije pripravil svet Zveže pionirjev Slovenije v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine Slovenije. Na posvetu so namenili največ pozornosti pripravam na problemsko konferenco Zveze pionirjev Slovenije Pionir v krajevni skupnosti in na problemsko konferenco republiške konference ZSMS Vloga zveze pionirjev v razvoju samoupravne socialistične družbe. Posvet je dosegel svoj namen: zelo živahna in zavzeta razprava o vlogi, ki naj bi jo imel v prihodnje pionir v krajevni skupnosti, je zajela vsebinski vidik dela s pionirji, ocenila dosedanje stanje -v posameznih občinah in oblikovala predloge za nadaljnje delo s pionirji in za pionirje v krajevni skupnosti. Skratka, razprava je bila dobra priprava na republiško problemsko konferenco Zveze pionirjev Slovenije, ki bo sredi aprila v'Prestranku. V njej je bilo med drugim poudarjeno, da so dosedanje razprave s pionirji na občinskih problemskih konferencah pionirjev in drugod zelo uspešne, zato je treba s to dejavnostjo nadaljevati. Ce strnemo na kratko temeljne ugotovitve, misli in predloge iz razprave, dobimo tole podobo: Ko so razpravljavci kritično ocenift dosedanje delo s pionirji, so menili, da je doslej veliko narejeno, vendar bi bilo prav, če bi delo potekalo bolj usklajeno in če bi ga v prihodnje načrtovali skupno. Delo naj bi usklajevala društva prijateljev mladine, pri delu s pionirji pa naj bi sodelovali vsi krajani, od staršev, učiteljev, strokovnjakov in vseh, ki želijo pomagati mladim. Ob tem je bilo še posebej izraženo kritično mnenje, da je mladina doslej vse premalo povezana s pionirji in da še nima opredeljene metodologije dela z mladostniki, ki niso več pionirji (od 16. do 18. leta starosti). V razpravi je večkrat izstopala misel, da so do zdaj tudi zunaj šole delali s pionirji povečini učitelji; prav pa bi bilo, da bi za to dejavnost skrbeli vsi člani socialistične zveze, ali bolje vsi krajani. Ob tem je bila poudarjena nova vloga karjevne skupnosti in hkrati nova vloga zveze pionirjev v njej kot enakopravnega sodelavca v dogovorih z odraslimi, ne le kot izvajalca programa. Slišali smo tudi tole pomembno misel: V družbeni skrbi za otroka mora sodelovati tudi otrok sam. Vedeti moramo, da pionirji znajo in morejo prevzemati in odgovorno izpeljati številne naloge. Čim bolj bo pionir navezan na svojo krajevno skupnost, tembolj bo čutil tudi pozneje kot mladinec in odrasel človek, da ji pripada; zato morajo biti vse naloge, akcije in dejavnosti vraščene v njegovo najbližje okolje. Ob tem so bila še posebej predstavljena vsa področja dejavnosti v krajevni skupnosti, ki so za pionirje primerna: od skrbi za osamele starostnike, zbiralnih akcij, ljudske tehnike, telovadnih društev, taborniške in planinske dejavnosti, usposabljanja za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito pa vse do gasilcev, športnih dejavnosti itn. Oblike organizi-ranosti pionirjev so lahko zelo različne glede na možnosti posamezne krajevne skupnosti. Razpravljavci so poudarjali, j da bi bilo nesmiselno, če bi vsaka : organizacija ali društvo samo na- I črtovalo delo s pionirji v krajevni skupnosti. Skrb za vsestransko delovanje pionirjev mora biti usklajena med vsemi načrtovalci, usklajevalo pa naj bi jo društvo prijateljev mladine. To nalogo pa bo lahko uresničilo le močno društvo prijateljev mladine, zato je prav, da bi bila vsaka krajevna skupnost zavzeta za tako društvo. Vse družbene organizacije in društva pa morajo usklajevati svoje programe prav v svetih j /veze pionirjev, kjer se stikajo j vsi družbeni interesi na področju i dela s pionirji. Dogovorjeni programi naj postanejo obveznost za vse mentorje pionirskih kolektivov. V središču pozornosti je bila tudi razprava o pripravah na problemsko konferenco republiške konference ZSMS na temo Vloga zveze pionirjev v razvoju samoupravne socialistične družbe. Ker se je vsebina teh razprav prepletala in dopolnjevala, naj iz te razprave poudarimo le tole misel: Zveza socialistične mladine Slovenije mora odslej bolj odgovorno opravljati svoje dolžnosti do pionirjev in se z njimi bolje povezovati. Usposabljati mora tudi mentorje, ki bodo delali s pionirji, saj se današnja vloga mentorja vsebinsko razlikuje od včerajšnje. Kot najboljši so bili v razpravi omenjeni mentorji — mladinci v taborniški organizaciji, ker so njihovi odnosi in delovanje s pionirji vredni posnemanja. Naj povemo, da problemska konferenca Zveze pionirjev Slovenije z naslovom Pionir v krajevni skupnosti, ki bo sredi aprila, in vse prejšnje razprave s pionirji v krajevnih skupnostih, blokih, soseskah in občinske problemske konference, spadajo že med prve naloge sveta zveze pionirjev v počastitev jubilejnega leta----10-obletnice Zveze pio- nirjev Slovenije. Na posvetu so razpravljali tudi o programu za praznovanje tega jubileja, si zadali številne naloge in preledali, kako se uresničuje program XII. jugoslovanskih pionirskih iger Rastemo pod Titovo zastavo. T. D. K novi programski podobi osnovne šole ______________________ Višja kakovost bo zahtevala več od učitelja in družbe Programsko prenovljena osnovna šola naj bi zagotavljala višjo raven in kakovost vzgojno-j izobraževalnega dela. K temu , naj bi pripomogli: posodobljena, dopolnjena in osvežena vsebina Posameznih predmetov in drugih dejavnosti, snovno razbremenjeni in bolje zasnovani učni načrti pa tudi sodobnejše metode in oblike dela, ki bodo poudarjale ! učenčevo dejavno vlogo in Ustvarjalno sodelovanje. Novi učni načrti bodo zahtevali od učiteljev precejšen napor, saj je i vsebina v marsičem preurejena i in prenovljena. Seveda pa tudi sama šola vsega ne bo zmogla, če ji družba ne bo zagotovila ustreznih gmotnih temeljev in če j ne bomo dali učitelju potrebnih Pripomočkov za sodoben pouk. Te misli so izstopale na seji strokovnega sveta SRS za vzgojo : in izobraževaoje,dne 10.2. 1982, ki je bila v celoti namenjena razpravljanju o smernicah, predmetniku in učnih načrtih | osnovne šole. Svet so seznanili s stališči in predlogi, ki so jih o predloženem programu življenja in dela osnovne šole dali svet za vzgojo in izobraževanje, koordinacijski odbor za celodnevno osnovno šolo pri predsedstvu republiške konference SZDL in Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo I (o tem smo poročali v prejšnji | številki). Razprava o smernicah za delo osnovnih šol na seji strokovnega sveta je dopolnila nekatere ugotovitve navedenih orga-pov, razčlenila posamezne vidike in kritično osvetlila nekatera vprašanja: Ali smo na primer za-I gotovih v novi programski po-I dobi osnovne šole osrednje mesto otroku in njegovim razvojnim potrebam ali pa zavzema to mesto učna snov, ki izri-nja na rob pozornosti tudi vzgojo kot prednostno nalogo osnovne šole? Ali smo zagotovili v programu življenja in dela osnovne šole doraščajočemu rodu, ki je v niestih uklenjen med asfalt in stolpnice, dovolj gibanja, da ne bo tudi tu prikrajšan v svojih naravnih težnjah po gibanju in sprostitvi? Ali predloženo razmerje med poukom in interesno dejavnostjo ustreza razmerju med učnimi in vzgojnimi cilji, ki jih ima osnovna šola? Kako premagati ustaljeno, nič kaj prožno organiziranost vzgojno-izobraževalnega dela ter uveljaviti nove možnosti in oblike, ki so opisane v sodobni didaktiki? Odgovor na ta vprašanja bo dala večinoma šele praksa. Predložena programska podoba osnovne šole usmerja učitelje k uresničevanju vzgojnih in izobrazbenih ciljev ter potreb otrokovega in mladostnikovega razvoja. Največ pa bo odvisno od učiteljev, ki bodo uresničevali te zamišli v vsakdanjem delu, od Premišljenega načrtovanja vsakoletnega dela šole, ki naj bi povezalo starše, druge občane, učitelje in učence. Veliko bo odvisno tudi od nenehne rasti vsake Posamezne šole, h kateri naj bi jo spodbujalo tudi okolje in ji pomagalo, da bo postala v njem razvito kulturno in izobraževalno središče. Nekateri člani sveta so se v razpra\i zavzemali, naj bi zbrali dobre izkušnje šol pri načrtova-nju vzgojno-izobraževalnega dela in pripravili konkretne napotke, kako naj se ga šole lotijo m kako naj nato čim bolje izpeljejo svoje načrte. Pedagoške delavce iz neposredne prakse začenja očitno že utrujati nenehno Ponavljanje in poudarjanje tega, kaj vse morajo in bodo morali storiti za boljšo osnovno šolo; njihova skrb in odgovornost se namreč vedno znova znajdeta pred vprašanjem: kako? Odgovori na to vprašanje pa so večinoma splošni, načelni in medli. Novi predmetnik — brez večjih pretresov Sedanji predlog predmetnika za osnovne šole, ki ga je pripravil Zavod SRS za šolstvo, je ohranil sestavo in razmerja, med predmeti, področji in dejavnostmi, ki jih je sprejel strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje marca preteklega leta po razpravi, ki je trajala že od junija 1979. Z lanskim sklepom strokovnega sveta je bilo doseženo soglasje o obsegu pouka in drugih dejavnosti, o vsebini in obliki novega predmetnika ter o številu ur za posamezne predmete. S tem soglasjem o ključnih vprašanjih novega predmetnika so se končale razprave o tem, kako bi morali nameniti več ur temu ali onemu predmetu, tej ali oni dejavnosti, ki bi sicer zlepa ne imele pravega konca. V novem predmetniku si sledijo tale vzgojno-izobraževalna področja: • splošno-kulturno, s slovenskim jezikom, srbohrvaščino in tujimi jeziki, z likovno in glas--beno vzgojo ter kulturno dejavnostjo (v osmih razredih ima to področje skupaj 2675 ur); 9 družbeno-ekonomsko, s spoznavanjem družbe, zemljepisom, zgodovino in družbeno-moralno vzgojo (skupaj 624 ur); 9 naravoslovno-matematično, s spoznavanjem narave in družbe, spoznavanjem narave, biologijo, kemijo, fiziko in matematiko ter naravoslovno dejavnostjo (skupaj 2299 ur); 9 proizvodno-tehnično, s tehnično vzgojo, gospodinjstvom in družbeno potrebnim delom (skupaj 457 ur); 9 telesnovzgojno in zdravstveno področje, s telesno vzgojo, prvo pomočjo in zaščito ter šolsko športno dejavnostjo (skupaj 965 ur). Tem področjem moramo dodati še dopolnilni in dodatni pouk, čas za interesne dejavnosti in delo oddelčne skupnosti, kar znaša skupaj I 100 ur. Obvezni predmetnik obsega tako 8120 ur, od tega 6380 ur pouka in 1740 ur za druge dejavnosti. Vse to je razporejeno na 39 tednov v letu, le v osmem razredu imamo dva tedna manj pouka. V obveznem predmetniku je predvidenih v 1. in 2. razredu 19 ur na teden ter se nato postopno povzpne na 26'na višji stopnji. Obveznemu predmetniku moramo dodati dejavnosti, predvidene v razširjenem predmetniku: interesne dejavnosti (po 2 uri v vseh razredih), fakultativne predmete (drugi tuji jezik ipd. — po 2 uri na teden od 3. do 8. razreda) ter tečaje plavanja, kolesarjenja in smučanja (3.. 4.. in 5. razred). Predlagatelj pravi, da je novi predmetnik usklajen z normativi in standardi, sprejetimi v Izobraževalni skupnosti Slovenije, da se obseg vzgojno-izobraževalnega dela v osnovni šoli / njim ne povečuje, delna pfeporazdelitev kem. Pot do novih učnih načrtov torej ni bila kratka in neutemeljena bi bila trditev, ki jo pogosto slišimo, da so nastali »kabinet-sko«. Med spremembami navajajo predlagatelji zlasti naslednje: prenovljen in posodobljen učni načrt slovenskega jezika, boljšo usklajenost tujih jezikov z njihovo komumkacijsko vlogo, kakršna se uveljavlja povsod v svetu, prenovljen učni načrt za spoznavanje družbe in spoznavanje narave, temeljito spremenjen učni načrt družbeno-mo-ralne vzgoje, boljše ravnovesje med tako imenovano teoretično in uporabno matematiko, bolj politehnično zasnovan učni načrt za tehnično vzgojo, boljšo povezanost teorije in prakse pri gospodinjstvu, prenovljen učni načrt telesne vzgoje ter prve pomoči in zaščite itd. pri vseh predmetih. Bolj je poudarjena dejavna vloga učencev, ki naj bi se izrazila pri uporabi novih spoznanj, povezavi teorije s prakso, znanja z delom in šole z življenjem. Tako imenovane aktivne oblike in metode dela naj bi imele prednost pri vseh predmetih in dejavnostih. Šola bo tako bolje pripravila učence za samostojno učenje, za nadaljnje izobraževanje in samoizobraževa-nje, za delo. za samoupravno dejavnost in prosti čas. Taka vsebinska in metodična zasnova bo zahtevala od učiteljev več domiselnosti pri načrtovanju in vodenju vzgojno-izobraževalnega deia, večjo usmerjenost priprav in prizadevanj v to, kaj bodo učenci delali in kako bo .skupno vzgojno-izobraže-valno delo vodilo k operativnemu in ustvarjalnemu znanju ter k zavestnemu in doživetemu Meni pa je dolgčas... Novi so programi za posebne dejavnosti (kulturno, naravoslovno in športno dejavnost ter družbeno potrebno delo). Ti programi so zasnovani med-predmetno — kot interdisciplinarna povezava snovi in prepletanje pouka s praktičnim delom. Novi so programi za tečaje in fakultativne predmete. Novo je programsko gradivo za poklicno usmerjanje učencev, za prometno vzgojo in zdravstveno dejavnost. Predlagatelji novega učnega načrta pravijo, da so sestavljavci skrčili dosedanji obseg snovi, jo razbremenili manj pomembnih sestavin, skrajšali posamezna poglavja, izpustili nekatere zahtevne teme in snov bolje povezali med predmeti. Učna vsebina bolj upošteva otrokovo znanje in razvitost pri vstopu v šolo. boljša pa je tudi pov ezav a med osnov no šolo in splošnoizobraževalno vsebino programov prvega letnika srednjega usmerjenega izobraževanja. Tudi didaktično-metodična zasnova učnih načrtov je posodobljena bolj ali manj dosledno osvajanju v rednot. Za učitelje, ki že desetletja učijo po ustaljenih kalupih, bo to preskušnja prožnosti in prilagodljivosti sodobnim tokovom. Za učitelje, ki ubirajo tako pot že leta, je nova didaktično-metodična usmeritev samo potrditev pravilne usmerjenosti njihovega dosedanjega dela. /a tako delo mora imeti učitelj na voljo ustrezne učbenike, priročnike, učna sredstva in pripomočke. gradiva za praktično delo, sodobne učilnice in delav -niee ter še marsikaj drugega. Zahteve novih učnih načrtov postavljajo na preskušajo torej tudi sposobnost in pripravljenost ožjega in širšega družbenega okolja, da podpre ta prizadevanja in jim zagotovi primerno gmotno podlago. Prehod na višjo raven in kakovost delit nalaga nove naloge tudi strokov nim službam, ki bodo morale prispev ati svoj delež in pomagali učiteljem, da bo vsebinska podoba nove osnovne šole povsod zaživela. lOŽK VAl.KNTINtTC števila ur pouka pa ne zahteva več učiteljev. Zato bi lahko osnovne šole uvedle novi predmetnik že v prihodnjem šolskem letu. Dolga pot do učnih načrtov V delovne skupine, ki so pripravljale nove učne načrte, je Zavod SRS za šolstvo vključil že leta 1980 poleg 50 svetovalcev še 150 zunanjih sodelavcev. Osnutek učnih načrtov za obvezni predmetnik in fakultativne predmete je dozorel za obravnavo v osrednji komisiji za preobrazbo osnovne šole že aprila 1981, nato pa so o njem razpravljali učitelji na območnih sestankih aktivov. O osnutku je razpravljal aprila in maja 1981 tudi strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje in ga kot predlog z ustreznimi dopolnili dal v javno razpravo, ki bo sklenjena v krat- Med odmorom Celodnevna šola — perspektiva, ne alternativa Za prožno in življenjsko programsko zasnovo Nekateri še niso dojeli, da je celodnevna osnovna šola edina in stvarna perspektiva nadaljnjega razvoja naše reformirane osnovne šole — in ne samo alternativna oblika poleg tradicionalne šole. Tako je zapisano med drugim v zakonu o osnovni šoli; taka stališča smo sprejeli v druž-beno-političnih dokumentih o nadaljnjem razvoju vzgojno-izobraževalnega sistema pri nas; v to smer gredo naša družbena prizadevanja že precej časa. Tako so poudarili na nedavnem posvetu izvršnih sekretarjev občinskih komitejev ZKS, odgovornih za vzgojo in izobraževanje. na katerem so obravnavali dosedanji razvoj celodnevne osnovne šole in možnosti za njeno hitrejše uveljavljanje. Podobno stališče je zavzelo pred nedavnim tudi Predsedstvo SR Slovenije, ki je izrazilo nezadovoljstvo zaradi prepočasnega prehajanja na celodnevno osnovno šolo in zaradi premajhne prožnosti pri uveljavljanju njene zasnove. Celodnevna osnovna šola mora biti življenjska, približana -okolju in prožno zasnovana. Tudi podaljšano bivanje bi morali razvijati tako in v njem uveljavljati različne interesne dejavnosti. pomembne za delovno vzgojo in samoupravno uveljavljanje učencev . Njihova dejav na v loga naj bi prišla bolj do veljave tudi pri organizaciji šolske prehrane. pri gospodarjenju s šolskimi obdelovalnimi površinami in pri drugih dejavnostih. V prihodnje bi morali v ta namen oblikovati delovni načrt vsake osnovne šole v tesni povezavi s starši in drugimi obč-ani, z gospodarskim, socialnim in kulturnim razvojem temeljnih samoupravnih organizacij in skupnosti ter celotnega družbenega okolja. Tako zasnovano delo osnovne šole bo daleč od uniformiranega formalističnega modela celodnevne osnovne šole, ki ga nekateri ponujajo. Na posvetu so sklenili, da bodo za hitrejše uveljavljanje celodnevne osnovne šole v občinah ponovno ocenili stanje in možnosti. Oživili bodo delo koordinacijskih odborov za celodnevno osnovno šolo in skušali zagoto-v iti potrebne gmotne in kadrovske možnosti za hitrejši razvoj celodnevne osnovne šole. Zavzeli se bodo, da bi delovne organizacije prevzele nagrajevanje mentorjev in inštruktorjev celodnevnih šol. Na pedagoških akademijah in drugih kadrovskih šolah naj bi bolj skrbno in cefo-v ito priprav Ijali učitelje za delo v celodnevnih osnovnih šolah. Ob tem bo treba v sekakor tudi zago-tov iti potrebna dodatna sredstva za delo celodnevnih osnovnih šol, delno tudi z neposredno svobodno menjavo dela. Kot so poudarili na posvetovanju: ob sedanjem zmernem širjenju celodnevnih osnovnih šol potrebna sredstva zanje res ne pomenijo obremenitve, ki bi je delavci v združenem delu ne hoteli ali ne modi prevzeti. J, V. Tudi učiteljevo izobraževanje na samoupravnih temeljih V Socialistični republiki I Irva-ški je v javni razpravi predlog družbenega dogovora o dopolnilnem izobraževanju in nehnem izpopolnjevanju vzgojiteljev. učiteljev in drugih strokovnih sodelav cev vzgojno-izobraževalnih organizacij. Dogovor bo urejal celotno izobraževanje in izpopolnjevanje pedagoških delavcev, ki naj bi temeljilo predvsem na načrtih samih vzgojno-i/obraževalnih organizacij. Te morajo v samoupravnih aktih opredeliti pravice in obveznosti delavcev do dopolnilnega izobraževanja in izpopolnjevanja. Dopolnilno izobraževanje za pridobitev manjkajoče strokovne izobrazbe bodo organizirale šole, ki usposabljajo pedagoške delavce, po svojih programih, upoštevajoč pri tem posebne zahteve izobraževanja ob delu in iz dela. Pri dveletnem izobraževanju naj bi udeleženci imeli 36 % ur pouka v primerjavi z rednim -izobraževanjem. Predavanja in druge učne oblike bodo organizirane praviloma v času, ko na šolah ni pouka. Kadrovske šole bodo organizirale tudi dopolnilno izobraževanje za pridobitev pedagoške izobrazbe za delavce, ki te izobrazbe še nimajo. Nenehno izpopolnjevanje je sestavni del učiteljeve in vzgojiteljeve redne delovne obveznosti s 42-urnem delovnem tednu. Nosilci tega izobraževanja so delavci vzgojno-izobraževalnih organizacij. Učitelji in vzgojitelji si morajo izdelati tudi individualne programe izpopolnjevanja, ki jih (Totrjujejo vzgojno-izobraže-valne organizacije. Sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju, znanosti in kulturi je v razpravi o predloženem dogovoru zavzel stališče, da je treba za te obveznosti zagotoviti tudi potreben denar. Ker bo sindikat eden izmed podpisnikov dogovora, želi s tem zavarovati že tako nič kaj zadovoljivo življenjsko raven prosvetnih delavcev. Po predloženem dogovoru naj bi vzgojno-izobraževalne organizacije zagotovile potreben denar za to izobraževanje in se dogovarjale o financiranju programov v samoupravnih interesnih skupnostih. Pri tem pa je odprto vprašanje, ali bo v zdajšnjih gospodarskih razmerah na voljo potreben dodaten denar za to izobraževanje ali pa ga bo treba odtegovati od rednih dohodkov vzgojno-izobraževalnih organizacij. Sindikat, ki ščiti življenjsko raven delavcev v vzgoji in izobraževanju, s tako rešitvijo, ki bi denarno prizadela prosvetne delavce, ne more soglašati. DJORDJE DJUR1Č Pred IX. kongresom ZKJ Naš cilj: sistem nenehnega izobraževanja in vzgoje Vzgoja in izobraževanje v dokumentih KPJ in ZKJ V zbirki Novi vidiki (priročnik za vzgojo in izobraževalno delo) Zavoda SRS za šolstvo je pred kratkim izšla slovenska izdaja knjige Povprečno število odsotnih delavcev redni dopusti 0.4 7.6 porodniški dopusti 3,1 63,6 bolniški dopusti 2.5 52,3 izredni dopusti 0,1 2,1 študijski dopusti 0.4 7,6 vojaške vaje 0,06 1,4 ■ nesreče 0,04 0,9 delegatske obveznosti 0.2 3,7 drugo 0.24 4,6 Skupaj 6,86 143.8 Preglednica kaže, da obsegajo večino odsotnosti z dela porodniški dopusti (44,5 % vseh odsotnosti) in bolniški izostanki (36,5 % vseh izostankov). Vsota navedenih odsotnosti z dela pomeni, da je bilo v mariborskem območju vse šolsko leto odsotno z dela povprečno 143 delavcev (pri približno 2000 zaposlenih) ali povprečno po dva delavca na šolsko enoto. Povprečna odsotnost na osnovno šolo v tem območju znaša 373 dni na leto. Navedena odsotnost pomeni, kot bi bil povprečno vsak pedagoški delavec v območju dvakrat na leto povprečno 13 dni odsoten z dela. Odsotnost pedagoških delavcev v delovnem razmerju za določen čas je bila mnogo višja (8,7 %) kot pri pedagoških delavcih v delovnem razmerju za nedoločen čas (5,2%). Podatki kažejo, da je bila odsotnost z dela na predmetni stopnji (7,3 %) precej višja od odsotnosti z dela na razredni stopnji (5,4%). Razlogi so verjetno v izostankih zaradi, porodniških dopustov (povprečno 6 dni na delavca predmetne stopnje in 4,5 dni na delavca razredne stopnje) in študijskih dopustov (0,8 dni na delavca predmetne stopnje in 0,4 dni na delavca razredne stopnje). Kot je bilo zaradi feminizira- nosti poklica pričakovati, tudi rezultati kažejo, da je odsotnost z dela pri pedagoških delavkah (6 %) skoraj dvakrat višja kot pri moških (3,3%). Največkrat ni bilo na delo mlajših pedagoških delavk (61,3 % vseh odsotnosti), takih z manj kot desetimi leti delovnega staža. Razlogi so jasni: več porodniških dopustov, več dopustov zaradi nege otrok, študijske obveznosti idr. Veliko bolj kot našteti zgledi odsotnosti z dela (ki so povečini nujne), pa so kritične tako imenovane oblike »prikritega« ab-sentizma — ko so pedagoški delavci sicer v razredu, pa svojih nalog ne opravijo dovolj zavzeto. Taki delavci pogosto zamujajo pouk ali predčasno odhajajo iz razreda, nimajo primerne delovne discipline, ustreznih meril za vrednotenje dela učencev ipd. Globlja razčlemba kaže, da je pojav »prikritega« absentizma mnogo škodljivejši za vzgojno-izobraževalno delo kot vse druge oblike. Z raznimi organizacijskimi prijemi pa ga lahko bistveno zmanjšamo in omejimo njegov vpliv na vzgojno-izobra-ževalne dosežke. Zaradi absentizma se pojavljajo tudi tile problemi: tihe zaposlitve in improvizacija pouka (zlasti ob nepredvidenih odsotnostih z dela), prezaposlenost delavcev zaradi nadomeščanj in izrazi nezadovoljstva, slabša kakovost znanja učencev, denarno breme za šolo (boleznine, dopusti, nadomeščanja), nezadovoljstvo staršev zaradi slabe kakovosti vzgojno-izobraževal-nega dela. Posebno kritična so nadomeščanja na podeželskih šolah, ki so tudi sicer slabše strokovno zase- • dene, saj znaša v njih stopnja odsotnosti z dela tudi nad 20 %! In kako vpliva odsotnost na vzgojno-izobraževalno delo? Programi dela niso povsem uresničeni,'snov ni utrjena, posledica tega pa je manj kakovostno znanje učencev. Ustvarja se izobrazbeni primanjkljaj in slabše možnosti za nadaljnje šolanje in delo učencev. Nestrokovna nadomeščanja pogosto zmanjšujejo kakovost znanja. Pogostejša odsotnost z dela poraja negativen odnos do dela (nerednost, nediscipliniranost); to pomeni hude vzgojne posledice, ki pa so lahko znatno pomembnejše kot druge. Tudi okrnjenost obsega in kakovosti interesnih dejavnosti učencev škoduje vzgojnim prizadevanjem osnovne šole, še posebno pa zmanjšuje učinkovitost poklicnega usmerjanja kot temeljne pedagoške funkcije osnovne šole. Ugotovitve torej kažejo, da odsotnost z dela tudi v naših osnovnih šolah močno zavira večjo učinkovitost vzgojno-izo-braževalnega procesa. Veliko odsotnosti z dela je takih, da je mogoče z organizacijskimi posegi (boljšim vodenjem, motiviranostjo, boljšo delovno disciplino) vplivati, da se zmanjša. To pa pomeni, da bo treba problematiko spremljati in vplivati predvsem na vse oblike »prikritega« absentizma, kajti le tako bodo izrabljene številne notranje rezerve v šolstvu, ki niso izražene (vsaj ne kratkoročno) neposredno »v dinarjih«. Vsaka vzgojno-izobraževalna organizacija naj bi sproti (vsaj enkrat na leto) razčlenila obseg odsotnosti z dela, in kako vpliva le-ta na vzgojno-izobraževalno dejavnost. Z delovnim načrtom šole pa je treba čim natančneje opredeliti in enakomerno porazdeliti delovne obveznosti ter skrbno in odgovorno ugotavljati, kako se uresničujejo. To pa bo lahko storil le dovolj kritičen, homogen, deloven in samoupravno dobro razvit pedagoški kolektiv. ALOJZ ŠIREC Prispel je: filmski predujem Dogovorjeno je, da napišem kratek povzetek tega, kar sem videl in doživel v dneh letošnjega Pesta. Iz beležnice izbiram in izpisujem nekaj naslovov. Trije bratje, Štirje prijatelji, Prvi ponedeljek v oktobru, Na zlatem ribniku, Lili Marlen, Mahu, Valentina, Rudarjeva hči, Žena francoskega polkovnika, Očim, Mister Montenegro, Koža, Mefisto, Kronska priča, Pobesneli bik. Ulice nasilja, Nebeška vrata... potem pa se roka nenadoma ustavi in misel povpraša: čemu? To neurejeno zaporedje naslovov ni vendar nikakršen povzetek in ne pot k bistvu tega, o čemer je ob Pestu le vredno razmišljati. Na beograjskih Terazijah prebijem vsako leto prvi februarski teden. Vselej v istem hotelu, vselej tja istih poteh, vselej na istih kinematografskih sedežih. Že dvanajst let zdržema. Pač Pest. Filmi. Najboljši, kar jih ponuja beli svet, zmagovalci lanskoletnih mednarodnih festivalov, najdražji, naboljgledani, najbolj razvpiti, okinčani z oskarji. Po pet, po šest,' tu pa tam celo po sedem filmov na dan. Od zgodnjega jutra do poznih nočnih ur. Kako zmoreš? — sprašujejo znanci, pa še: Kaj imaš od tega? Spomnim se, kako sem na taka in podobna vprašanja odgovorjal v prvih letih skušenj s Pesta, ob radostnih začetkih te vsakoletne filmsko doživljajske avanture. Da vidim vse najboljše stvaritve — sem pravil, da gre za nenadomestljivo priložnost, da zvem o svetovnem filmskem dogajanju in o splošnem stanju duha v enem tednu več kot ob celoletnem rednem obiskovanju kina, kakršen v povprečju je, da, -skratka, vse utemeljitve govorijo za Pest in nobena proti... Toda leta so se zasukala. Letos (in lani in še kakšno leto prej) sem se z beograjske poti vračal s precej bolj kalnimi občutji. Kar je bilo nekoč slavje, je zdaj le še mlačno občutje nekakšne filmsko prikazovalne rutine, ki 'ne izžareva nič posebnega, saj je le še strnjen vnaprej-šen prikaz tega, kar bomo čez nekaj tednov tako in tako gledali v kinematografih po vsej državi. Naših osemnajst podjetij za uvoz filmov nam na Pestu predstavi svoje relativno najbolj kakovostne nakupe, med njimi tudi nekaj " »zmagovalcev« slovitih mednarodnih festivalov —in to je pravzaprav tudi vse. Roko na srce: to ni tako malo. Nekoč, pred desetimi leti in več, takšnega uvoza nismo imeli. Pest sam je naša filmsko uvozna merila dvignil na višjo raven, vsaj, kar zadeva kakovostne konice. Naši uvozniki so se prav zavoljo Pesta lotili tekmovanja, kdo bo hitreje kupil ta ali oni svetovni filmski »hit«. Tako smo glede najbolj zvenečih filmskih naslovov prenehali biti večletni zamudniki, kar smo bili dolga leta po vojni: veliko filmov, ki so po svetu zbujali zanimanje, je prispelo k nam šele potem, ko je njihova popularnost drugod že uplahnila, /.daj je drugače. Na ta ali oni propagandno razvpiti naslov čakamo te po nekaj mesecev. Seveda bi lahko glede na to kdo tudi vprašal: kaj pa je potem narobe? No, da, prav to je tisto, kar vznemirja moja občutja po izteku letošnjega Festovega tedna. Narobe je nemara to, da i seznamu kakovostnih filmov, ki bodo oblikovali hrbtenico jugoslovanskega kinematografskega 't, ni vsega, kar bi spadalo d vse m ne filmov, s kate- cij. <• In vendar se — vrti. Tudi letos sem na Pestu videi kakih štirideset razmeroma dobrih ali vsaj solidnih filmov, ki bodo v naslednjih mesecih členki v hrbtenici našega kinematografskega sporeda. Ta ali oni je morda odveč in bi ne bilo škode, ko bi ga nadomestili s čim drugim, toda vmes je zagotovo vsaj dvajset, petindvajset del, ki sodijo v sam vrh lanskoletne svetovne filmske ustvarjalnosti in proizvodnje. Če bodo pametno razporejeni, bodo pravi in resni ljubitelji sedme umetnosti v letu, ki sledi, le prišji na svoj račun in se ~ vsaj po enkrat na deset ali štirinajst dni — brez zadrege namenili v kino. Seveda v kino, v katerem se bodo potrudili in namenili umetniško vrednim filmom ustrezno pozornost, saj utegnejo biti sicer docela zgubljeni v poplavi raznoterega akcijsko-pretepaško-pornograf-skega šunda, iz kakršnega se komaj še vidimo. Tu pa se znova ponudi priložnost za naštevanje. Ne zamudite francoskih filmov Očim in Sneg _ (niso si mogli kaj, pa so ga »prevedli« v Heroin), ne zamudite italijanskih filmov Koža, Trije bratje in /late sanje, ne zamudite madžarskega Mefista in Kronske priče, ne prezrite češkega filma Postriženo (njegov avtor je Jiri Menzel), bodite pozorni na za-hodnonemške Svinčene čase pa na Fassbinderjevo Lili Marlen, oglejte si sovjetsko Valentino, švedskega Mistra Montenegra (ki mu je vsebino in duha vdihnil Dušan Makavejev), vašo pozornost pa naj pritegne še cela vrsta ameriških filmskih del,. od Južnjaškega udobja in Prvega ponedeljka v oktobru in Rudarjeve hčere in Pobesnelega bika in Žene francoskega polkovnika do Štirih prijateljev in Nebeških vrat, a še bi se našlo kaj, česar ne bi kazalo prezreti, če želimo biti priče odprtemu razmisleku o svetu, r katerem živimo. Pest 8? torej le ni bil odveč. Pokaži kaj znaš — namesto diplome j Pri profesorjih in študentih delavske akademije v Frankfurtu ob Maini rimi filmski ustvarjalci mnogih narodov umetniško odgovorno ponazarjajo svoj čas in izražajo njegovega duha. Med njimi je več del, ki niso prodrla med razvpite kinematografske uspešnice, nobenega dvoma pa ne more biti o tem, da bi morala prevsem nas, Jugoslovane, ki skušamo živeti polnokrvno in angažirano, zanimati veliko bolj kot dolga vrsta ameriških »paradnih« srhljivk. A se stvari, žal, dogajajo drugače. Ljudem, ki oskrbujejo naše kinematografsko tržišče, gre predvsem za zveneče naslove. Prepričani so, da terja tak izbor filmov od njih milijonska sestava jugoslovanskega kinematografskega avditorija... In Pest? Tudi Pest je spolzel na ta tir. Njegovi prvotni pobudniki so bili sčasoma izločeni iz igre, 'vse uzde so vzeli v svoje roke uvozniki (ki se, kot je znano, tako in tako ttkvar-jajo v glavnem z uvažanjem kinematografskega šunda — pa je zavoljo tega naš povprečni kino že zdavnaj prenehal veljati za kulturno ustanovo.) Tudi Pest je deležen »slovesa«, kakršnega »uživa« vsa naša reproduktivna kinematografija. Nič več ne kaže poti, ampak caplja za tokovi, ki jim ritem in barvo določajo drugi. Pest je le še neke vrste »teden jugoslovanskih filmskih distribu- Jugoslovanska sindikalna delegacija je na svojem popotovanju po Zvezni republiki Nemčiji obiskala več šol in med drugim tudi Delavsko akademijo v Frankfurtu ob Maini (Akademie der Arbeit in der Universitat Frankfurt am Main). Ta izobraževalna ustanova je članica frankfurtske univerze, denar za njeno delo pa prispevajo: Zveza nemških sindikatov, mesto Frankfurt in pokrajinska vlada iz Cessna. za nov sistem izobraževanja kadrov, hotela je, da bi se šolstvo hitreje demokratiziralo, ena od oblik boja pa je bila tudi ustanovitev te, akademije, ki je zdaj edina tovrstna ustanova v Zvezni republiki Nemčiji. V tej deželi imajo namreč še dve podobni šoli, in sicer: Socialno akademijo v Dortmundu in Visoko šolo za znanost in politiko v Hamburgu, ki pa sta drugačni od frankfurtske akademije. Gostitelji, povečini mladi profesorji, so nas prisrčno sprejeli in natančno razkazali vse, kar smo želeli videti. Tudi pogovor o študijskem programu, načinu študija, izboru študentov in vseh drugih vprašanjih o življenju in delu akademije je bil zanimiv in koristen. Delavska akademija je nastala še pred letom 1921 kot dosežek akcije delavskih sindikatov, ki so si prizadevali demokratizirati do tedaj privatno univerzo. Wei-marska republika se je bojevala Po porazu fašizma in končani drugi svetovni vojni je Delavska akademija nadaljevala delo in vse do zdaj izobražuje sindikalne delavce. Japonci spoštljivo gojijo tradicionalno ljudsko izročilo plesov in iger Za prosti čas na japonskem Japonci so bili pobudniki azijskega kongresa o rekreaciji 1959 v Jokohami. Zanimivo je, da ne govorijo o prostem času in rekra-ciji, temveč imenujejo svojo strokovno organizacijo za to področje le Nacionalna rekreacijska zveza Japonske NRAJ (National Association of Japan). Ustanovili so jo že leta 1947. Verjetno gre spet za zmedo v izrazju: tako kot v skoraj vseh jezikih tudi na Japonskem ne poznajo razločka med prostim časom in rekreacijo, kakor to razlikujejo, recimo, Angleži s »free time«, »špare time« in »leisure«. Kaže-pa tudi, da je bila organizacija zasnovana pod močnim vplivom Amegkancev, ki so tedaj cenili prosti čas zlasti kot rekreacijo, potrebno za sprostitev in utrjevanje telesa. Nekaj je gotovo: strokovna organizacija za prosti čas ima na Japonskem velik družbeni ugled, saj je njen častni predsednik cesarski princ Mikasa. Načrt dela te organizacije kaže, da so se njeni člani največ ukvarjali s športno rekreacijo, z družabnimi središči in z ljudsko kulturo, posebno še s plesi, za katere so zasnovali »notranjo zvezo« NTBAJ (National Tchouk Bali Association of Japan). Poleg tega so razvili raziskovanje in poskrbeli za izobraževanje rekreatorjev, učiteljev in voditeljev rekreacijskih in družbenih središč. Zgovoren je podatek iz lanskega leta, da so samo leta 1980 izobrazili 128 strokovnjakov za rekreacijo najvišje stopnje, 763 za rekreacijo druge in 20.743 za rekreacijo prve stopnje. Zelo skrbijo za množično, skupinsko rekreacijo v soseskah. Znano je, kako zelo marljivi so Japonci, zato je tudi njihova rekreacija namenjena krepitvi storilnosti, vzdržljivosti in obvladovanju telesa. RUDI LEŠNIK VIKTOR KONJAR Zdaj ima petdeset študentov, povečini mladih aktivistov, ki so jih izbrale sindikalne organizaci-je. (Tudi prej so“ študirali v tej šoli aktivisti, dobri delavci iz podjetij ali ustanov). Zveza nemških sindikatov (DGB) jim daje med študijem štipendijo, poročeni študenti pa dobivajo tudi dodatek za vzdrževanje družine. naloge, ki kažejo, koliko so štu-l denti napredovali in kakšen smi'l sel imajo za samostojno delo ) Študenti pišejo ob koncu šolanji klavzurno delo, ki je tudi svoje-. vrstna sinteza izobraževalnih do- j sežkov vsakega kandidata. Delavska akademija ima zanimivo zgodovino. Ob vdoru fašizma je doživela usodo drugih delavskih ustanov in organizacij. Tisti, ki vodijo šolo zdaj, trde, da je bila leta 1933 prva pod udarom vojaškega fašizma. Takoj so jo ukinili, saj je bila središče načrtnega izobraževanja sindikalnih delavcev. Kandidati za študij v Delavski akademiji opravljajo posebne sprejemne izpite, imajo sistem preverjanja znanja po skupinah, tisti, ki so izbrani za študij, pa dobe tudi sobo in urejeno domsko prehrano. Vprašali smo, ali se tisti, k končajo šolanje (ti so iz vrst de lavcev, strokovnjakov, izobra žencev), vračajo v svoja okolja pa tudi to, ali lahko dobijo zaposlitev. Študij traja leto dni. Akademija ima samo nekaj stalnih profesorjev, drugi pa so predavatelji z raznih fakultet in visokih šol. Med študijem namenjajo veliko pozornost individualnemu delu, resničnemu študiju, velikokrat pa priredijo obiske sindikalnih funkcionarjev in razpravljanja o aktualnih političnih, socialnih, gospodarskih in drugih vprašanjih doma in v svetu. Učni proces je torej zelo sodobno zasnovan in voden, profesorji pa pravijo, da red v tej šoli ni strog. Kljub temu se še ni zgodilo, da kdo od študentov ne bi opravljal svojih obveznosti. V kratkem času se je treba veliko naučiti, zato delajo študenti in profesorji veliko več kot študenti na rednih fakultetah in visokih šolah. Gostitelji so nam s ponosot povedali, da se še ni zgodilo, d kateri izmed študentov Delavski akademije ne bi bil dobil dela Vsi imajo ugled v svojem okolju zelo dejavni so kot delavci in sin dikalni funkcionarji, nekateri p< so dobili lepe položaje v Zvez nemških sindikatov, v pokrajin skih vladah in občinskih službah »Naši študenti ne dobe diplome pa tudi ne vrednotijo jih po tem. Cenijo jih po njihovem znanju in dejavnosti,« so nam povedali mladi profesorji. To je bil prisrčen in odkrit pogovor, v katerem so se profesorji te akademije zanimali tudi za naše izkušnje pri izobraževanju tovrstnih delavcev in za delo Politične šole Josip Broz Tito v Kumrovcu. Na koncu študija ni sklepnih izpitov. Pogoste so seminarske DJORDJE DJURIČ Srečanje z znanostjo r s t t i c t 12. mednarodni festival znanstvenega filma Ali je mogoče besedila in slike zapisati in brati v številkah, ali bo magnetna energija pomagala slepim, da bodo spregledali, v čem je skrivnost »snežnega človeka« in »letečih krožnikov«, kateri mladiči sojrolj vdani materam druge vrste, kako je mogoče bolje in ceneje izdelovati boljši cement, kateri problemi pri sestavi električnega vozila še niso rešeni, katere ptice žive z nami v mestu — to so samo nekatera vprašanja, na katera so odgovarjali filmi 13. mednarodnega festivala znanstvenega filma, ki je bil od 12. do 15. februarja v Beogradu. Na festivalu so pokazali 97 del iz 16 dežel, pripravili pa so ga: Zveza društev za širjenje znanstvenih spoznanj »Nikola Tesla«, Ljudska tehnika, Zveza inženirjev in tehnikov in Jugoslovanska radiotelevizija. nja premoga in izdelovanje cementa, Načini izboljševanja kakovosti žita, Nova tehnologija v visokih pečeh. Sodelovanje znanosti in gospodarstva pri predelavi hrane itn. Na letošnjem znanstvenem iFest l smo si lahko ogledali 76 filmov in 21 televizijskih oddaj iz 16 dežel. Vse te stvaritve so nastale v zadnjih dveh letih. Med filmi, ki so jih prikazali, je bilo tudi 23 del jugoslovanskih avtorjev (7 filmov in 16 znanstvenih televizijskih oddaj). Ker pri nas še ni filmske hiše, ki bi se specializirala za izdelavo znanstvenega filma, so posebno pomembna prizadevanja znanstvenih študijev nekaterih naših televizijskih središč, ker ustvarjajo možnosti za uveljavljanje naših sicer precej zaprtih tehnologij na tujem tržišču. Filmi so obravnavali tale po-’ dročja: Sodobna industrija, Raziskovanja, Od zamisli do veso- > Ija, Znanost in narava, Raziskave vesolja, Proučevanje na- J rave, Medicina človeku, Elektrotehnika, Psihologija, Sončna * energija m Znanost na televiziji, i Največ je filmov iz elektronike | (zlasti zapisovanje zapletenih in- i formacij na majhnem prostoru, kar je za izobraževanje še po- , sebno pomembno), medicine | (elektronsko oko omogoča četr- ! tini slepih, da spregledajo), energetike (sončna energija, majhne elektrarne na vaseh), raziskovanje vesolja itn. Prizor iz filma Prvi ponedeljek v oktobru Ta prikaz znanstvenega filma je približal naši strokovni in širši javnosti najnovejša znanstvena stremljenja in dosežke in ji omogočil pregled nad dosežki v naši znanosti. In ne samo to: hkrati bo tudi spodbudil k znanstvenim raziskovanjem in zvišal znanstveno raven proizvodnje v prizadevanjih za zboljšanje gospodarskih razmer. Potem ko se je znanstveni film več let ukvarjal z vesoljem, pa najnovejši dosežki kažejo, da skuša znanost čedalje bolj reševati tehnološke probleme pri pridobivanju energije in surovin in varčevanju z njimi. To dokazuje tudi veliko tem z naslovi: Novi načini pridobiva- V letošnjem sporedu tega festivala sta bila zelo'poudarjena vzgoja in izobraževanje, zato je razumljivo, da je festival zbudil veliko zanimanja v vzgojno-izo-braževalnih organizacijah po vsej Jugoslaviji. Tako bo dal film učencem nekaj tistega, za kar so bili prikrajšani zato, ker je učitelj razlagal preveč dolgočasno, pa tudi zato, ker kabineti, laboratoriji in učilnice še zmeraj niso opremljeni tako, kot bi morali biti. In še nekaj: ogled takega filma bo tudi priložnost, da bomo odpravljali toge in zastarele prijeme, napačno obveščanje in predsodke pri razlagi naravnih pojavov in zakonitosti. Štiridnevni festival, ki si ga je ogledalo 20 tisoč ljudi, je bil samo prvo srečanje najnovejšega znanstvenega filma z gledalci. To je v resnici začetek velike akcije: predstavljanje znanstvenih raziskovanj in dosežkov širši javnosti. Filmi bodo kmalu prišli v šole, tovarne, vojašnice, kulturne domove... Skratka, veliko teh stvaritev si bodo ogledali ljubitelji znanstvenega filma v številnih mestih vseh republik in pokrajin, najuspešnejše pa bo predvajala tudi televizija. momCilo paraušič POTEH PRAKSE Dobro usmeriti, da ne bo treba preusmerjati ' IVI P H r*-» u i m i n / \ \ < M' t m I L’ 1 i i K tV^HlI Med mnogimi novostmi, ki jih . Ponaša usmerjeno izobraževa- je prav gotovo najpomemb-nejša tale: srednja šola mora i Vsakemu učencu omogočiti, da se ■ UsPosobi za delo. Kako naj šole • Uresničijo to nalogo, je natančno , naP>sano v okrožnici, ki jo je Re-.[PUbliški komite za vzgojo in izo- Ptaževanje ter telesno kulturo Poslal vsem srednjim šolam in je b|la objavljena v 2. številki Pro-' delavca, 1. februarja ■ Poklicno usmerjanje je ena i j^meljnih nalog osnovne šole. tistih prvih začetkov, ko je aiJa usmeritev v poklic le skrb učenca in njegovih staršev, smo ^današnjih dni razvili najrazličnejše oblike, ki pomagajo šti-r,r>ajstletniku, da se odloči' za Pravo smer. Pripravljene so an-kete o poklicnih željah, preskusi telesnih in duševnih sposobnosti, pogovori s strokovnimi službami, obiski delovnih organizacij, tiskanje mnogih publikacij in še in še bi lahko naštevali. Poklicno svetovanje na šoli pa ju samo zadeva šolskega psiho-°8a in razrednika, ampak so zanj odgovorni vsi učitelji ne Slede na to, v katerem razredu delajo in kateri predmet poučujejo. Navedla bom nekaj izkušenj, krsem si jih pridobila pri poklic-lnem usmerjanju kot učiteljica slovenskega jezika. Predolgo bi uilo naštevati, kaj je mogoče na lem področju narediti v 5., 6. in ' ■ razredu. Omejila se bom le na 0smi razred, kajti učenci šele na lej stopnji spoznajo, da gre zares. Ko sem kot razredničarka že prejšnja leta pregledovala odgo-vore ankete o poklicnih željah svojih učencev, sem našla v njih jtoliko neodločnosti, zbeganosti, kolebanja, odločanja na slepo, da sem sklenila naslednjemu rodu bolj učinkovito pomagati pri tej prvi tako pomembni odločitvi. Pogovori pri razrednih urah niso kaj prida zalegli, kajti učenci o svojih poklicnih željah neradi javno razpravljajo. To je njihova prva velika skrivnost, in bojijo se posmeha svojih sošolcev, začudenja in podcenjevanja pri svojih učiteljih, razočaranja pri svojih starših. Zato večkrat javno povedo čisto drug poklic (večkrat manj zahteven, uspešen), kot si ga zares želijo. Mnogi med njimi pa sploh ne vedo, kaj bi radi postali. Da bi zbudila njihovo prvo zanimanje sem pri uri filmske vzgoje bolj za šalo kot zares pokazala štiri animirane filme, ki so sicer po svoji vsebini bolj primerni za nižjo -stopnjo. Za domačo nalogo so morali odgovoriti na nekaj vprašanj o poklicih, ki jih poznajo in so jim všeč. Vsak je opisal tudi po en delovni postopek. Prva naloga je bila še čisto neosebna, zato smo v razredu odgovore prebrali in kritično ovrednotili opis delovnega postopka. Večina učencev se je odločala za poklice svojih staršev, ker so jih najbolje poznali. V tem času je imela šolska psihologinja z njimi daljši pogovor o duševnih in telesnih sposobnostih za določen poklic, o možnosti nadaljnjega šolanja. Sezna-nila jih je tudi z vsebino ankete, ki jo bodo izpolnili čez dva meseca. Sledil je še roditeljski sestanek, na katerem so starši poslušali predavanje o poklicnem usmerjanju in živahno sodelovali v razpravljanju. V naslednjem obdobju so dobili učenci za tedenski spis naslov Rad(a) bi postal(a) in hkrati zagotovilo, da teh spisov v razredu ne bomo brali, pač pa jih bom pobrala in ocenila. Dobili so tudi nekaj navodil, npr. zakaj si se odločil za ta poklic, ali meniš, da imaš zanj dovolj sposobnosti, na katere ovire boš naletel, kakšen je odnos staršev do tvoje izbire itd; V spisu je bilo sicer čutiti še malo zadržanosti, vendar so s svojimi željami prišli na dan in veliko pisali tudi o ovirah na poti do cilja. V naslednjem spisu so morali opisati delo, ki ga bodo opravljali. Pokazalo se -je, da marsikdo dela ne pozna. V razredni uri smo se spet neosebno pogovarjali o delu. Nalašč sem postavljala vprašanja o tistih poklicih, za katere so se odločali in so o njih najmanj vedeli. Za konec smo pisali domišljijski šolski spis Moj delovni dan v letu 2000. Zavor ni bilo več in vsi učenci so sproščeno vpregli svoje znanje, želje in domišljijo. Vse je bilo opisano: od najbolj skromnega delovnega dne za strojem v tovarni, skrbi za otroke, problema s starimi starši, težav z denarjem, do navdušenega prikaza znanstvenega ustvarjanja. Odvisno pač od okolja, v katerem učenci odraščajo, in njihovih ali družinskih ambicij. Nekaj .uspelih in domiselnih spisov smo.z avtorjevim privoljenjem v razredu prebrali, nekaj pa tudi objavili v šolskem glasilu. V tem času so učenci izpolnili anketo o poklicnih željah, dobili smo rezultate testiranja iz 7. razreda, razredniki smo v anketo vpisali svoja opažanja o učencih, njihov šolski uspeh, ocenili njihovo prizadevanje, ugotavljali nagnjenja in sposobnosti. Psihologinja je .opravila potrebne analize, imela pogovore z razredniki, starši, posttmeznimi učenci. Najprej s tistimi, ki jih je bilo treba iz kakšrnihkoli razlogov preusmeriti. Učenci so dobili pri slovenskem jeziku najzahtevnejšo nalogo. Vsakdo je moral pri govorni ali seminarski nalogi natančno predstaviti en poklic. Naloga je bila zahtevna zato, ker so morali zbrati veliko slikovnega gradiva, dobiti podatke, obiskati delovno organizacijo, se pogovarjati z delavci, poiskati natančna navodila o šolanju, podatke o potrebah po delovnih mestih itd. Govorno vajo smo ocenili z več vidikov: zanimiv in izčrpen prikaz poklica, lasten prispevek (stenska slika, grafikoni...), sproščen in tekoč govor, slovnična pravilnost. Priznati moram, da mi doslej nobena literatura in nobeno predavanje ni toliko povedalo o poklicih, kolikor sem letos zvedela od svojih učencev. Vse slikovno gradivo smo razobesili po šolskih hodnikih, da so se z vsemi možnim) poklici sproti seznanjali tudi učenci nižjih razredov. Pri do- mačem delu so sodelovali tudi starši, ki so pomagali z raznim gradivom — s prospekti, tovarniškimi časopisi in svojimi izkušnjami. V tem času so se vsi učenci zvrstili pri pogovoru pri š.olski psihologinji, pri razredničarkah, obiskovali so razna podjetja in se izredno zanimali za najrazličnejše poklice, ki jih prej še poznali niso. -*V drugem polletju bomo na šolo najprej povabili lanske učence, ki se šolajo v različnih usmeritvah, da bodo našim osmošolcem povedali, kako poteka pouk v prvem letu usmerjenega izobraževanja. • Prizadevamo si tudi, da bi vsaj delno omogočili učencem tudi proizvodno delo. Toda o tem kdaj drugič. MARICA NAKRST Novo prerašča ruševine starega Obiskali smo Poklicno oblačilno šolo v Sevnici Sevnica, kraj z dvema osnovnima šolama, glasbeno šolo, tovarno stilnega pohištva Stilles. To je kraj, v katerem se je razvila predvsem ekstilna industrija, mestece, ki mu dajeta pečat tovarna konfekcije Msca in Jutranjka. In ti dve konfekcijski tovarni oblikujeta tudi podobo Poklicne oblačilne šole v Sevnici, ki je, poleg dislocirane enote olskega centra za blagovni promet iz Ljubljane edina srednja šola v ®vnici. Pa še ta je videti precej žalostno. Ko sem se pred časom ogla-iS,la v Sevnici, sem namesto trdne, stare, majhne šole zagledala ruševi-f1®. V nekaterih nekdanjih razredih so sicer še stale klopi, pa tudi tabla |le se visela na steni, vendar zapuščena, prašna. Prašna od odpadajoča ometa pa tudi od nastajajočega novega šolskega centra. , »Začetek usmerjenega izobraževanja pri vas je bil, kot vse j če, kaj žalosten,« sem začela Pogovor z ravnateljico Poklicne oblačilne šole v Sevnici Marinko i Mesar. »Stene se res rušijo,« atrujeno rekla ravn >>zato smo se morali pr Osnovno šolo Savo Klad težav smo imeli, ko, sir Prostore za dom, saj smo zdaj v zgornjem nadstroi Za nekaj več kot 30 Končno sem našla prost JJednji prazni dvostam ls' in tako smo, z velik Sevanja občinskih mož ii n>h šol v Sevnici rešili tuc najhujši problem. Pravi Usmerjenega izobraževal ^Voj|h prostorih priča 0rej šele 15. avgusta le rat bo naša šola zgrajer rat bomo imeli take mož el°, kakršne si želimo ir tr®bujemo.« »Kako pa poteka poi čo krpate?« sem bil; Vedna. »Pouk imamo zrni Poldne, od 13. do 19. i Praktični del pouka — za . rugih letnikov pa dopol K sicer precej nerodno, s; Ucenke ves dan razbit, f 'ste (in teh je kar okoli 7 e vozijo. Sicer pa poteka J^hovni šoli, kjer imamo i 86 kabinete, pa tudi dov; nic. Le za delavnico za osnove tehnike in proizvodnje smo prikrajšani, pomagamo pa si s prostori Lisce in Jutranjke, ki so nam jih prijazno odstopili.« Organizacija pouka, sestavljanje urnika in usklajevanje obveznosti učiteljev je že na šolah, ki jim ne manjka prostora, zahtevno delo. Težko pa si je predstavljati, kako je mogoče organizirati nemoten pouk v šoli, ki se podira. Združeno delo veliko pomaga Marinka Mesar pravi: »Organizacija pouka — tako teoretičnega kot praktičnega — je zelo zahtevna. Gotovo ne bi bili tako uspešni, če ne bi imeli zelo dobrih odnosov z združenim delom, predvsem Jutranjska na veliko pomaga. Tudi osnovni šoli, predvsem Osnovna šola Savo Kladnik, sta imeli za naše težave veliko razumevanje. Gotovo nam je lažje tudi zato, ker so vse šole v Sevnici združene v šolski center. Tako smo organizacijsko in finančno povezani, zato tudi lažje rešujemo pomanjkljivosti in večje težave. Posebno za našo šolo je združitev v šolski center primerna, saj v naši bližini nimamo nobene druge srednje šole podobne usmeritve in bi bili torej povsem prepuščeni samim sebi.« »Gotovo bi vam pomagalo združeno delo,« sem povrtala. »Seveda,« je bila odločna ravnateljica, »saj nam je jasno, da se je šola, kljub izredno neugodnim gmotnim in prostorskim možnostim in pomanjkanju učiteljev, obdržala le zaradi velike zavzetosti Jutranjke in Lisce. Že samo podatek, da sta ti dve delovni organizaciji razpisali več štipendij, kot je bilo razpisanih mest, pove dovolj.« »Je bilo torej razpisanih preveč štipendij ali morda premalo vpisnih mest ali pa v Sevnici in okolici preprosto ni dovolj otrok?« me je zanimalo. »Pravzaprav vsi ti dejavniki vplivajo na razmere, kakršne so zdaj. Na eni strani so želje in potrebe delovnih organizacij — da bi dobile delavce z ustrezno stopnjo strokovne izobrazbe, na drugi pa želje učencev in staršev, da bi si pridobili srednjo stopnjo izobrazbe. Združeno delo pri nas potrebuje konfekcionarje — zanje imamo srednji in skrajšani program, učenke pa želijo postati tekstilni tehniki —- ki pa jih ne Jutranjka, ne Lisca ne potrebujeta toliko.« »Kako uskladiti potrebe združenega dela in želje učenk in njihovih staršev?« »To je proces, pri katerem moramo sodelovati vsi — združeno delo, šola in starši. Najšibkejši člen pri tem sodelovanju so seveda starši, ki jih je treba najprej prepričati, da združeno delo ne potrebuje brezposelnih tehnikov, pač pa konfekcionarje. Naša šola pripravi vsako pomlad dobro organizirano akcijo po osnovnih šolah, kjer učence in učenke seznanimo s poklicem konfekcionarja, z delovnimi razmerami na naši šoli, s programom izobraževanja. Hkrati gredo v šole tudi predstavniki Jutranjke in Lisce, ki skušajo pri- kazati učencem, da je delo, za katerega naj bi se izobraževali, zanimivo in privlačno, organizirajo ogled tovarn, pokažejo jim stroje in izdelke. Tako se nam posreči doseči, da je vpis v našo šolo dokaj uspešen.« »Je bil uspešen tudi letos?« »Z vpisom smo zadovoljni,« se je pohvalila Marinka Mesar in nadaljevala: »Po teh treh, štirih mesecih pa ugotavljamo — podobno kot drugi — da so programi precej zahtevni. Na naši šoli so namreč učenke, ki imajo zelo malo poprejšnjega znanja in dokaj slab uspeh iz osnovne šole. Opažamo, da so razlike med tistim, kar naj bi učenec v resnici znal in med tistim, kar zmore, včasih precej velike. Resje sicer, da smo dosegli sorazmerno dober uspeh, vendar smo se morali za to zelo potruditi. Uvedli smo dopolnilni pouk in druge oblike pomoči učenkam — vse to pa zahteva od naših učiteljev — v zdajšnji prostorski zmešnjavi — dodaten trud. Imamo tudi precejšnje kadrovske težave. Naš program se je namreč z usmerjenim izobraževanjem zelo spremenil, uvedli smo celo vrsto za nas novih predmetov. Na pomoč so nam priskočili učitelji z osnovnih šol (in tudi pri tem nam je bilo lažje, ker smo združeni v šolski center) in tako smo dobili učitelje za splošno-izobraže-valne predmete. Z učitelji praktičnega pouka pa seveda ni bilo težav, saj smo jih imeli že do sedaj dovolj in zelo dobrouspo-sobljene.« Delati bodo znali, če... »Poklicne šole imajo pred nekdanjimi gimnazijami- to prednost, da poznajo delovne organizacije, njihove potrebe, zahteve,« sem izzvala tovarišico Mesarjevo. usmerjeno izobraževanje »Tudi naša šola ni izjema,« je odgovorila. »Na združeno delo v Sevnici nas, poleg samega dela veže še marsikaj. Naše delo ne bi moglo potekati brez sodelovanja delavcev zaposlenih v njem. Vsa dela za praktični pouk dobivamo iz Jutranjke in Lisce pa tudi njihove delavnice uporabljamo. Na šoli imamo organizatorja praktičnega pouka — ki bo zdaj poskrbel za nemoten potek proizvodnega dela naših učenk. In ker do zdaj ni bilo večjih težav, ni vzroka, da bi pri izvedbi proizvodnega dela nastale.« Preden sem se poslovila pa sem zastavila f^arinki Mesar še eno vprašanje, ki ni bilo lahko. Glasilo se je nekako takole: »Je morda utemeljeria bojazen, da bodo imeli učenci usmerjenega izobraževanja po končanem izo- braževanju premalo praktičnega znanja, da preprosto ne bodo znali delati?« »Če bomo znali ustrezno opredeliti in pripraviti obdobje pripravništva. tako, da bomo v tem času učence res pripravili za delo,« je razmišljala ravnateljica, »bo tudi čisto prav, da dobijo učenci v šoli več teoretičnega znanja. Če pa bo prevladala miselnost. da mora dekle, ki konča našo šolo, takoj izpolniti zelo visoko normo, se lahko kar takoj sprijaznimo z očitki, da učenci premalo znajo.« Tem mislim pravzaprav ni bilo kaj dodati in z obljubo, da se vidimo v Sevnici ob odprtju prenovljene Poklicne Oblačilne šole letošnjega avgusta, sem se poslovila. JASNA TEPINA Mikroklimatsko snemanje O v/goji in njeni učinkovitosti, o povezanosti izobraževalne in vzgojne funkcije šole ter o skupni odgovornosti in sodelovanju vseh družbenih dejavnikov. ki oblikujejo mladega človeka. bi morali razpravljati v vsakem družbenem okolju in v vsaki vzgojno-izobraževalni organizaciji. Tema je aktualna, vprašanj nešteto, prav tako tudi nalog, ki jih nikdar povsem ne dokončamo, saj pri vzgoji nikdar ne opraviš vsega, kar bi moral. K razpravam o vzgoji se vračamo zlasti tedaj, ko nas negativni pojavi med mladino opozarjajo na pomanjkljivo uspešnost naših prizadevanj. Zdaj ugotavljamo naraščanje nasilja med mladimi, različnih oblik mladoletniškega prestopništva, alkoholizma in drugih oblik moralno in politično dvomljivega vedenja. Prav ti pojavi so spodbudili tudi pripravo posveta o vzgojni vlogi šole, ki sta ga 11.2. 1982 sklicala občinska konferenca ZKS in občinski' svet Zveze sindikatov Ljubljana Center. Posveta se je udeležilo skoraj sto predstavnikov osnovnih in srednjih šol ter domov za učence, iz vrst mladine, učiteljev in vodstev šol. Uvodna razmišljanja so bila podana interdisciplinarno, kot temu danes pravimo, saj so jih prispevali predstavniki treh različnih institucij — občinskega komiteja ZKS, uprave javne' varnosti in pedagoškega inštituta. Vzgoja je tako strokovno kot družbeno vprašanje, zadeva pedagogike pa tudi zadeva družbene samozaščite, kadar je očitno da ni učinkovita. KAKO BOLJE VZGAJATI Več obrazov resnice Zakaj vzgoja v šoli premalo zaleže? Nemara na vseh takih posvetih izhajamo iz predpostavke o premajhni vzgojni učinkovitosti šole, kot da je ta neučinkovitost splošno znana, izkustveno in teoretično dokazana. In vendar ne poznamo resne in celostne analize o vzgojni učinkovitosti in neučinkovitosti naše osnovne in srednje šole, ki bi povedala, kot od takih študij pričakujemo, v čem smo bolj ali manj uspešni, v čem prizadevanja zaostajajo za potrebami in v čem samo posplošujemo pod trenutnim čustvenim vplivom določene pojave in jih pripisujemo celotnemu mlademu rodu. Zaradi pomanjkanja resnih analiz stanja tudi nimamo izdelane pretehtane »strategije delovanja«, ki bi usmerila različne družbene dejavnike tja, kjer so potrebe naj večje in šibke točke pri vzgoji najbolj občutne. Pogosto poudarjamo, in tako je bilo tudi na navedenem posvetovanju, da dajemo v šolah prednost učni snovi, ne pa otroku in mladostniku. Čudna so pota pedagogike! Že celo stoletje niha med pedocentrizmom in zapostavljanjem otroka,, med učencem in učno snovjo in verjetno še dolgo ne bo našla ravnotežja. In če na vseh konferencah, v učnih programih in na seminarjih poudarjamo predvsem izobrazbeno stran pouka, se ne smemo čuditi, če je vzgoja zapostavljena in če v resnici šole premalo razmišljajo o premajhni učinkovitosti vzgo-. je, vsaj pri delu mladega rodu.' Takih nelogičnosti pa je posvetovanje odkrilo še več. Zmeraj znova ugotavljamo, da so odnosi med učitelji in učenci še premalo demokratizirani, da premalo spodbujamo učenčevo samostojnost in kritičnost. Koliko pa privzgajamo te lastnosti že prihodnjim učiteljem na kadrovskih šolah in študentom,' koliko je družbeno-gospodarski položaj učitelja tak, da tudi on sam živi in deluje v razvitih samoupravnih socialističnih odnosih in jih zato z doživetostjo vnaša tudi v učni proces? Moč in nemoč vzgoje Vsakemu, ki pozna zakonitosti vzgojno-izobraževalnega procesa, je znano, da lahko pri vsakem učnem predmetu in učni enoti tudi vzgajamo, oblikujemo stališča, razvijamo lastnosti in sposobnosti ter tako pozitivno vplivamo na otrokov in mladostnikov osebnostni razvoj. Bržkone so preveč poenostavljene trditve, da pri pouku izobražujemo, pri interesnih in drugih dejavnostih pa vzgajamo — vzgoja je preveč odvisna od tega, kako zastavimo in usmerjamo dejavnost mladih, da jih oblikuje in razvija v skladu z našimi vzgojnimi smotri. To marksistično načelo pa ne velja samo za šole. Delavci javne varnosti ugotavljajo, da je v novih soseskah največ mladoletniškega prestopništva. Kako pa je v teh brezdušnih človeških ter-mitnjakih, ki jih vidimo v Ljubljani in še v kakem drugem mestu, poskrbljeno za otroke in doraščajočo mladino, za njihov prosti čas, za njihovo samoupravno organiziranost in vključevanje v različne dejavnosti? Človek ne živi samo od kruha, mlademu človeku pa tudi ni dovolj samo streha nad glavo! Kjer ni čutiti organiziranih družbenih dejavnikov, se dogaja, da starejši mladostniki prepodijo otroke z otroških igrišč in se jih polastijo, saj urbanisti pri načrtovanju nanje niso pomislili. Najbrž ne moremo iskati zdravila za mladoletniško prestopništvo v pridigarskem podu-čevanju in povečanem nadzorstvu. Mladega človeka oblikuje celotno družbeno okolje, predvsem pa njegova dejavnost, izkušnja, delo, samooblikovanje. Kakšno vzgojno vrednost imajo v resnici ukori na šolah? Kaj pomaga izključitev iz šole, saj ostaja s tem usoda posameznega učenca prav tako ali še bolj negotova kot prej? Tožimo nad alkoholizmom pri mladini, gostinski delavci pa ne spoštujejo zakona o prepovedi točenja alkoholnih pijač mladostnikom. Če so mladi kritični do napak v družbi in terjajo odgovor zanje, jim hitro pripisujemo nagibe, usmerjene proti družbi, in jim obrnemo hrbet — so razmišljali mladi v razpravi na posvetu. Če bi si vzeli več časa za razmišljanje o učencih in pogovor z njimi, bi bilo lahko precej boljše, je poudaril ravnatelj srednje šole. Ugotovili bi, da se večina učencev razvija zdravo, le nekaj je takih, ki so vsa leta šolanja na robu. S temi bi morali več delati. In vendar družba ne najde denarja, da bi srednje šole s tisoč in več učenci imele potrebne svetovalne delavce! In če govorimo o moči in nemoči vzgoje, se moramo vpršati, zakaj so učenci pogosto nekam napeti, živčni, razdražljivi in vse to sproščajo v bolj ali manj neprilagojenih oblikah že tudi spričo učiteljev. Ali niso vzrok tudi prenatrpani učni načrti, pasivno sedenje pri frontalnem pouku, tradicionalni odnosi in druge manj vidne oblike pritiska včasih celo nasilja nad mladimi? Občutljivost in obrambno vedenje resnice. Po. ustaljenih metodah dela, ki spominjajo na etatistično pedagogiko, se vse nove družbene zahteve in naloge zgrnejo najprej na ravnatelja šole, češ, ti si pedagoški vodja, ti odgovarjaš, ti uredi! Res pa je tudi, da tiste, ki nalagajo nove obveznosti, kaj malo zanima, kako jih bo lahko izpolnil in so ravnatelju bolj malo pripravljeni pomagati. Ko se pogovarjaš s tem ali onim ravnateljem in vprašaš, kaj ga trenutno tare, ima vsak vsaj eno hujšo težavo na glavi. Ta ima opravka s službo družbenega knjigovodstva, drugi s sodiščem združenega dela (zaradi nekega problematičnega deavca, tretji s pedagoško službo, četrtemu premeščajo šolo od tam, kjer je že desetletja zakoreninjena, na drugi konec mesta. Ravnatelji pravijo, da so nemočni, če so v zbornicah namesto pogovorov o vzgoji prevladali »večni« pogovori o delitvi osebnih dohodkov in pravičnejšem nagrajevanju prosvetnih delavcev. Če danes čedalje pogosteje razmišljamo o tem, kako pomembno je, da ravnamo z mladino drugače, kot so ravnali v preteklosti, je nemara čas, da začnemo razmišljati tudi o tem, kako drugače ravnati z učiteljem in ravnateljem, kako uveljaviti delavce v vzgoji in izobraževanju kot nosilce v razvoju te dejavnosti in enakopravne sodelavce drugih družbenih dejavnikov, ki so odgovorni za vzgojo. ŠOLA POTRPLJENJA IN LJUBEZNI Da bodo enakovredni drugim Obiskali smo Zavod za usposabljanje Janez Levec v Novih Jaršah — kljub intenzivnemu delu — premikajo prepočasi. »Zdi se nam, da napravimo dva koraka naprej in enega nazaj,« So nam povedali. In vendar, obiskovalci prav gotovo lahko zanikajo to trditev, saj so uspehi vidni; treba pa je. vložiti veliko truda, potrp- \'sak človek je svet ;use. 1' vsakem je hrepenenje. Hrepenenje po dobroti in prisrčnosti, ki smo ju v nemirnem toku naše vsakdanjosti nekje izgubili. Popotovanje do človeka in vračanje vase je sprehod po neznanih stezah neizrekljivega v pokrajini naše podzavesti. Ko se naše hrepenenje dotakne sorodnega, v trenutku združimo hrepenenje preteklih, sedanjih in prihodnjih rodov. Gluhe, prazne besede izgube oblast, tedaj zaman krojimo glas in njegov zven. Le trenutek in vse spremeni v svetlobo: našli smo razumevanje. Velikokrat je težko razumeti druge, včasih še sebe, še teže pa je — preživeti. Ob sprehodu po svetli t, lepo opremljenih in prijetno okrašenih prostorih v oddelkih za deli vno usposabljanje v Novih Jaršah še nam vsiljuje občutek neprekinjene tišine, ki narašča in postaja zapis o času, Ki odteka. Tišina se razblinja, lomi in razpade r vzklik otroškega veselja. Potem odjekne zvonec. Občutek, da se je čas ustavil, izgine. Občudujemo raznovrstne otroške stvaritve, ki nastajajo z. velikim trudom in potrpljenjem i vc leto ali še več. To je čudovit, živopisni album uspehov in spominov na prizadevanja specialnih pedagogov. Je zapis o občudovanju vrednih ljudeh, ki so svoje življenje namenili pomoči zmerno umskamanj razvitim otrokom. Oboroženi z. neizmernim potrpljenjem in veliko ljubeznijo se vsak dan vračajo v svoje razrede, kjer jih željno pričakujejo prisrčni otroci. Prvi začetki oddelkov za usposabljanje sežejo 17 let nazaj. Takrat so odprli en poskusni oddelek, zdaj pa imajo 15 oddelkov, v katerih je združeno 130 otrok, od 7. do 18. leta starosti. Za otroke skrbi 26 specialnih pedagogov z ustrezno izobrazbo, dva učitelja tehničnega pouka, ki usposabljata mladostnike v industrijsko montažni in mizarski delavnici, imajo pa še fizioterapevtko, logopedinjo, psihologinjo in socialno delavko. Učiteljski zbor je nenehno povezan z-zdravniki, zavod pa ima tudi Svojo interno, zdravstveno službo. Načelno sprejemajo otroke iz vse Slovenije, pa tudi tiste, ki so se preselili iz drugih republik. Zaradi prostorske stiske so dolžni sprejemati predvsem otroke iz ljubljanskih občin (zdaj imajo 30 otrok iz bližnjih občin zunaj Ljubljane, ki stanujejo pri rejnicah med tednom, sobote in nedelje preživljajo doma). Ker so otroci nesamostojni, jih starši pripeljajo vsako jutro — zavod je odprt od 5. ure (varstvo do 8. ure) do 15.30 — in popoldne jih spet odpeljejo. Vsi otroci dobijo v zavodu malico in kosilo, tisti v varstvu pa še zajtrk. Prispevek za hrano plačujejo starši, za socialno šibkejše pa posamezna občinska socialna skrbstva. Otroci se v oddelkih usposabljajo do 18. leta; takrat se vključijo v delavnice s posebnimi pogoji in delajo kot vsi drugi pri Varstveno delovnem centru Bežigrad, ki pa je, žal, prenapolnjen. Zvedeli smo, da v Mostah obnavljajo staro knjižnico, kjer bo kmalu na voljo nov oddelek varstvenega delovnega centra. , Za otroke je lepo poskrbljeno, le utesnjeni so, saj jih stavba lahko sprejme le 90, zdaj pa se v zavodu usposablja 130 otrok. Svoj prosti čas preživljajo na hodnikih in v razredih, saj jim je obnovljena Šmartinska cesta zmanjšala že tako skromno dvorišče. Obvezni sprehodi so oteženi in nevarni zaradi nenehnega prometa, ki poteka tik ob stavbi. Pokrovitelj zavoda je delovna organizacija Iskra, ki ob vsakem novem letu obdari otroke in jim redno preskrbi delo, pa tudi druge delovne organizacije imajo veliko razumevanja. Otrokom priskrbijo razno odpadno gradivo (papir, lepenko, blago, volno itn.), ki ga otroci uporabljajo pri svojem delovnem usposabljanju. Denar za delovanje teh oddelkov daje Mestna izobraževalna skupnost Ljubljana. V stavbi je poleg potrebnih prostorov še fizioterapevtski kabinet za individualno obravnavo otrok, telovadnica in mizarska ter industrijska delavnica s preprostimi stroji, varnimi za otroke, kjer se otroci usposabljajo pod nenehnim učiteljevim nadzorstvom. Požrtvovalno delo V pogovoru sčlani kolektiva in z voditeljico oddelkov Marico Brglez.smo zvedeli, da nenehno iščejo spodbud za svoje delo. Le tako sc lahko uspešno ubranijo malodušju, ki jih včasih prevzame zaradi občutka, da se stvari Ijenja in predvsem ljubezni. Pedagoški kolektiv se nenehno izobražuje in redno udeležuje tudi mednarodne razstave Didacta. Pedagogi izmenjujejo izkušnje tudi s tujimi strokovnimi delegacijami, ki obiščejo tukajšnji zavod za usposabljanje. Da bi otroci postali enakovredni drugim, se usposabljajo po programu. Razdeljeni so v tri razvojne stopnje: prva stopnja, ki združuje otroke od 7. do 9. leta, je namenjena predvsem razvijanju higienskih navad in skrbi za zdravje (oblačenje, slačenje, umivanje, hranjenje itn), druga razvojna stopnja zajema otroke od 9. do 12. leta, tretja razvojna stopnja pa otroke od 12. do 18. leta. V vseh treh stopnjah se prepleta delovna vzgoja, njena zahtevnost pa raste v skladu s stopnjami. Otroci so razdeljeni v več skupin po psihofizičnih sposobnostih posameznega otroka. Če bliže pogledamo delo prve skupine, kjer so otroci, ki še ne zmorejo tolikšne zbranosti, opazimo, da se vsebina dela spreminja pri- bližno vsakih pet minut. Ni si težko predstavljati, koliko potrpljenja in požrtvovalnosti mora imeti učitelj pri nekajurnem zbranem delu! Prisrčni in čustveni otroci V vseh skupinah vas prijazno sprejmejo in ponosno pokažejo svoje delo. So izrazito prisrčni, čustveni in zaupljivi in si, takoj pridobe obiskovalčevo naklonjenost. Ob sprehodu skozi prostore občudujemo otroške izdelke. ki tekmujejo v domiselnosti, barvah, oblikah in materialih. Vidimo začetne, preproste risbe, gubanje papirja v raznih oblikah, občudujemo raznobarvne lepljenke. semenke, domiselne izdelke, ki predstavljajo živali in predmete iz lepenke, pa vse do zahtevnejših ročnih vezenin, torbic, malih dekorativnih plastik v»lesu in glini, čudovitih gobelinov in ročno tkanih izdelkov na statvah. V delavnici izdelujejo otroci tudi uporabne, preproste industrijske izdelke za potrebe tovarn in privatnikov, pa tudi vse, kar rabi zavodu (didaktični material, darila za starše itn). Povedati je treba, da delajo v delavnici otroci že iz druge razvojne stopnje, če so za to sposobni. Za svoje’delo (programa-torji, spremni listi za blago v trgovinah, razno okrasno cvetje ipd.) prejemajo otroci simbolično nagrado, ki jim pomeni spodbudo in priznanje hkrati. Vse delo v razredih in delavnici poteka zelo sproščeno pa tudi smotrno ob nenehni navzočnosti prijateljstva med učitelji in učenci. Težko je opisati to ozračje, treba ga je doživeti. Starši in njihove težave »Z neprijetnim občutkom odklanjamo otroke iz bližnjih občin zunaj Ljubljane, ker nimamo dovolj prostora,« so nam povedali v zavodu, »saj je to velika škoda za otroke, ki bi morali čimprej v usposabljanje. Starši se težko ločijo od svojih otrok, zato jih ne pošiljajo v kak drug, oddaljen zavod za usposabljanje.« Pedagoški kolektiv ima vsak dan stike s starši, ki se tudi redno A Eden izmed razpravljavcev ib: navedel v republiškem mefi da lahko revolucio-ladiarn' čas najučinkoviteje približa gladim ljudem tako, da jim pri-sVe; ?Veduje o njihovih vrstnikih. nišlj l'd' ° naiteŽjih dneh piše vedro, . ./'i meni, da je tak prijem edino tari ra]’'len. Trudi sk naslikan re-irev nif ne8a partizana, kajti »nismo : „ .j vedno junaki, tudi strah nas je 'boa • kdaj«. V njegovih zgodbah . pr11 Patosa, ki je tako značilen za li-■J\°ratllro Pin’ojnega obdobja, ne onimajo ga krvavi spopadi, nL Voie junake prikaže v navadnih, 0t ,vljenjskih položajih. Zanima ga -j 'Ogled V’ mihnvn /i,i‘n, in mi- -V.' L \.Y+J I\ e losti in preobrazba iz civilistov v naši°^ed v njihovo duševnost in mi-elnost, njihove značajske posebnosti in preobrazba iz civilistov r ‘lane velikega kolektiva. Skratka, risanje, zajeto iz življenja, osvet-pno z objektivnostjo in obarvano - vedrino. Zaradi vsega tega ■ -------------------------------- torej ni čudno, če so Grabeljškove povesti pri šotarjth tako zelo priljubljene. Knjigi duhovito dopolnjujejo ilustracije Matjaža Schmidta. ^ V zbirki KURIRČKOVA KNJIŽNICA je izdala založba Borec tri dela: Antona Ingoliča STROGO ZAUPNO, Jelke Miheličeve TRSKA IN BAJSA DEBELAJSA in Zorana Popoviča NAROBE PRAVU ICE. Anton Ingolič je znan tudi po opisih pregnanstva naših ljudi med drugo svetovno vojno. Tako temo obravnava tudi v knjigi STROGO ZAUPNO ali natančneje: Marjetkin vojni dnevnik v šolskih zvezkih. To so zapisi slovenske dijakinje od dvanajstega do šestnajstega leta, ki so jo Nemci s starši izgndli v Srbijo, spomini na leta pregnanstva, v katerih se je rodilo toliko pretresljivih zgodb. Pisatelj občuteno opisuje, kako so doživljali pregnanstvo odrasli in kako otroci, čase, v katerih so se stkale večine vezi med slovenskim in srbskim ljudstvom. Dnevnik, ki ga je ilustrirala Marjanca Jemec-Božič in opremila Irena Majcen, je izšel ob 40-letnici slovenskega izgnanstva, povest pa je posebej primerna za učence od 3. do S. razreda. ^ Jelka Miheličeva za bralce Ku-rirčka sicer ni no vo ime, saj je v tej reviji objavila že več humornih in . dramatično napisanih zgodb. Tokrat se prvič predstavlja kot avtorica knjige: TRSKA IN BAJSA DEBELAJSA. To je povest o predstavnicah sodobnih deklic, ki stanujeta v »betonski džungli«, v blokih, ki jih obdajajo asfaltna dvorišča, polna avtomobilov. Trska, ki žalosti starše, ker noče jesti, se spoprijatelji z vetrom, ki jo od časa do časa odnese drugam; druga skrajnost —Bajsa Debelajsa pa je predstavnica »debelih ljudi«, nedejavnih, ni- komur koristnih in v resnici »nikogaršnjih«. Zanimivo pa je, da Bajsa v tej zgodbi sprva ni ne j srečna deklica, ampak le zelo osamljena. Je iz dolgočasja, zaradi debelosti pa postane lena in šl>ortom, postane delavna, ubog-ijiva. Jelka Miheličeva se je s to knjigo lotila vzgajanja otrok s pravega koncu — nevsiljivo, s humorjem, za napake in prekr- nenehno zaspana. Prve težave se ške, ki jih store, najde razumno začno pojavljati šele tedaj, ko se razlago, poučuje in hkrati zaba-prikaže na dvorišču. Spoprijatelji vu. Z izrednim posluhom opisuje se s Trsko in prijateljstvo spre- njihove stiske, pri tem pa jih ne meni slabe navade obeh deklic: pomiluje, ampak usmerja v pravo požrešnost prve in neješčnost ravnanje. Karkoli opisuje, ra-drugc. Debelajsa se začne zani- zlaga ali pa če opozarja — vse mati za veliko stvari, ukvarja se s počne vedro in zabavno. To pa zagotavlja, da se bodo otroci iz knjige lahko marsičesa naučili. Povest je namenjena učencem od drugega dp šestega razreda. Zorana Popoviča poznajo v Jugoslaviji kot pisca številnih radijskih dram, televizijskih scenarijev in gledaliških iger, napisal pa je tudi tri knjige za otroke: romana Moj kralj trinog in Okno v jesen Ur knjigo NAROBE PRAVLJICE, ki je izšla v slovenščini konec lanskega leta. V Popovičevi pesniški in pisateljski beri pa je prav ta zadnja knjižica nekaj posebnega: to je splet poezije in proze, sprehod iz realnega i’ domišljijski svet. Pesnik »proučuje« meje med resničnim in sanjskim, zgladiti skuša ostrino, ki ločuje resnico od pravljice, sveta, v katerem se dogajajo čudeži. Povest svoje vrste je prav gotovo tista o Fernandezu, natančneje, o razmerjih v naravi, objavljena v prvem delu knjige z naslovom . Kako se zmanjšujejo stvari. Fer-nandez, majhen možic z izkušnjami, »... je pri tebi, dokler ničesar ne veš, ker ve, da ti je potreben. Ko zrasteš in se marsičesa naučiš, dojameš, da Fernandez sploh ne obstaja in da ga nikoli ni bilo...« Zgodba za odrasle ali za otroke, se vprašamo in ugotovimo, da je v tej subtilni pripovedi toliko modrosti in duha, da jo bo prav gotovo dojel vsak po svoje. V drugem razdelku so Narobe pravljice — jedrnata, včasih že kar igriva predstavitev nastanka planetov, morja, jezer, glasbe, živali — stvari iz vsakdanjega življenja, upodobljenih z razgibano domišljijo. V razdelku Z vseh vetrov najdemo spet zgodbe in pesmi izmenično, tako kot da bi pisec sledil otrokovi želji —zdaj po tem zdaj po onem. Knjigo- konča spodbudna zbirka nekakšnih iger z naslovom Izmislimo si. Toda tudi te igre niso navadne izmišljotine, pač pa zelo uporabne: pisatelj vodi otroka v svet pisanja. Knjigo je prevedla Neža Maurer, ilustrirala Jelka Reichman, namenjena pa je učencem od 3. do S. razreda. In tudi nam! Zbirka Kurirčkova torbica je namenjena najmlajšim. V njej so izšle štiri pestre barvne slikanice. Ena takih je slikanica ENA DVA TRI, v kateri Marjan Manček slikarsko razlaga pojem števila, \ drugi slikanici z naslovom KAJ PA' ŽEBELJ, pa pojasnjuje Božo Kos z besedo in sliko svet predmetov. Poleg teh sta natisnjeni za »torbico« šc dve prikupni deklici: Grabeljškova zgodba iz partizanskega življenja NAŠ ČRNI MUC in sodobna zgodba Branke Jurca ČUDOVITA STENSKA URA. Knjižice so ilustrirali: Marjan Manček. Božo Kos, Ančka Gošnik-Godec in Irena Majcen,. Med knjigami, ki so izšle zunaj zbirk, omenimo še slikanico o otrokovem vsakdanjem okolju PRI NAS IN OKOLI NAS. Besedilo zanjo je napisal Leopold Suhodolčan, ilustrirala pa jo je Marjanca Jemec-Božič. In še nekaj: učenci, ki si šc niso priskrbeli knjižice MOJ! A V-TOGRAMI, še zmeraj lahko kupijo ta prikladni albam za zbiranje slavnih imen. Tisti, ki tekmujejo za bralno značko, pa ga najbrž že tako imajo, saj je njim še posebej namenjen. MARJANA KUNEJ k£k pas sanj V^°DLOMEK) '8°, Šest oseb, ki so Petra poznate, pripoveduje o njem svojo zgodbo (šest boC-C c Pe,nl>< ko,>čno podobo o njem pa si moramo izoblikovali f svoJ° okohco sprli mladostnik zrasle pred nami v osebnost, , i J pol,,o čustvenih motenj. Kdo vse je kriv, da je tak, kakršen je! A vtor Ll '!,orl?Varla1 se ie- 1° zbadljivo • anie 'n napadanje, s čimer je i\ ajal zoprnijo. Navduševal se je Plese primitivnih ljudstev in :C,Pripovedoval o njih: kolikor °goče daleč od tega, o čemer bi r0t' morala pogovarjati: to je bila fOi ov zanj Ne> nikojj ga njsem 3 <™°gla prav razumeti. rr;sv0>>ema je bilo šestnajst let, ko i' |Svase — kako naj to rečem — ko £t s a se bolje spoznala. Na videz dtja ®.se_že prej poznala. A me ni-tisf °ti ni nagovoril, kot se praVza-Jav spodobi dekle nagovoriti, »dnu etlega povabila ali česa po-ro bnega. Pismo mi je pisal. Mi-T J 3 sem, da me bo zadela kap, ili sem dobila pismo. Nekaj sem 'f^^sekakor slutila. Recimo raje: ®kaj sem pričakovala, nečesa 1,1 se nadejala. Trikrat, štirikrat sem ga zalotila pri zaljubljenem spogledovanju, ko pa sva se potem s pogledi ujela, je vsaki-krat hitro pogledal proč. Še do danes ne vem, ali je bila vsebina tega pisma pretveza ali je to resno mislil. Pri Pidru se pravzaprav nikoli ni vedelo, kako in kaj. Moja mati je vsa blažena šepe-taje povedala, ko sem prišla iz šole: dobila si pismo od nekega mladega gospoda z imenom Pider. Mati je dobro vedela, za kakšno igro je šlo. Jaz koza, sem tudi mislila, da je bilo ljubezensko pismo, a je bilo le čivkanje na flavto. Nekaj je naslikal, da bi zelo rad slišal za tu je mnenje, ker se ni povsem mogel zanesti nase, in če bi mi smd pokazati ta dela. Ako bi seveda utegnila in če me to sploh zanima: v sredo ob dveh po šoli pri Riitenscheiderjevem sejmišču. Vsekakor bo tam in me bo čakal. Da, takšen je bil pač. Zmeraj nekaj tako kljubovalnega, trmastega je bilo v njem. Seveda sem šla. Moj Bog, kako sem bila tisti torek zbegana od razburjenja! Tega se še precej natanko spominjam. Kar pa se je kasneje zgodilo, mi ni več obtičalo v jasnem spominu. A začetek, to že. V sredo sem v šoli pripovedovala prijateljici Uli in mi je svetovala, naj ne grem. A ona je bila sama zatreskana vanj, to je bilo tisto. Zmerom je menila, da ima tako plišaste oči. To je rekla zmerom porogljivo, a to je bilo igrano. Pidrovih oči se dobro spominjam. Neznansko blage. Imel je pač takšen nasmeh, ne vem. Kot če bi bile njegove oči zmerom nekje daleč proč. Bolje si tega ne morem pojasniti. Prišla sem iz šole, Pider tudi, bil pa je brez šolske torbe. Imel je samo sivo mapo s slikami. Mislim, da tisti dan sploh ni bil v šoli. In kako nerodno je bilo to. Govoril je samo take reči: no ja in no, vendar si prišla in podobno. Potem sva šla čez sejmišče. Po tleh so še ležale sadne lupine in druga umazanija, ker je bil ob koncu sejma običajni sejem. Nekaj časa sploh nisva nič govorila, a on je nosil mojo torbo. Potem sva šla v park, čeprav sem še rekla: saj se ne splača, ker nimam dosti časa. Pider je imel trajno vstopnico. Temu sem se čudila, ker sploh nisem mislila, da ga je pritegoval tako negovan park. Privlačil ga je kot stezosledca. Potem sem videla, da je bila vstopnica pravzaprav Ger-svidina. Ker pa je bilo na njej napisano Toni, seveda ni mogel nihče spoznati, ali je bilo to fantovsko ali dekliško ime. A Pider je vstopnico pogosteje uporabljal kot Gersvida. Zame je plačal vstopnino. Hotela sem sama plačati, ker sem dobivala kar dosti denarja za svoje male potrebe. On pri svojih starših seveda nikoli ni mogel dosti dobiti. To sem vedela od Gersvide. Vrhu tega sem seveda to pri Pidru kasneje sama opazila. Pri njem je bila zmerom trda za denar. A tokrat je po vsej sili hotel plačati zame. Verjetno se mu je zdela ta gesta pomembna. V meni je vse trepetalo, ko mi še zmerom ni povedal nič pametnega. Vem pa še, da je bil grozno lep občutek, takole iti z njim. Tamkaj je bila ravno velika ra-stava tulipanov, a videti je bilo, da ga to ni dosti zanimalo. Tudi pri tjulenjih se ni hotel dolgo ustavljati, čeprav so imeli ravno mladiče. Vlekel me je s sabo, ne da bi me prijel — preprosto s svojimi kretnjami in nekako tudi z očmi. Nekaj ti bom pokazal, je rekel. Malo pred veliko areno dalij sva potem prišla do grička, kjer je stalo nekaj belih klopi. Pider se je kar usedel na eno izmed njih, jaz sem se usedla zraven njega. Tukaj, je rekel, so drevesa. To je senčnik akacij. Zdaj podrži roko tako, da ne boš videla ljudi pri ribniku flamingov. Samo krošnje akacij in oblake v ozadju. Ali si naredila tako? To je najlepše mesto celega parka Gruge. Na kaj te to spominja? No, na kaj naj bi me že spominjalo? Videti je bilo zares lepo. Posamezne plasti vej, v ozadju oblaki. Videla sem tudi nekaj ptic. A na kaj naj bi me to že spominjalo? Opazila sem, kako je koprnel po tem,-da bi mu prav povedala. Videti je bilo, da se mu je zdelo to neznansko važno. A za zlomita, ničesar pravega si nisem domislila. Rekla sem kar tako: na poletje. Počitnice in podobno. Spominjam se, da sem se zaradi tega odgovora nekoliko sramovala. Vem, to se mu je videlo v očeh. Če je bil žalosten, je pogledoval kot kakšen jazbečar. In na kaj tebe to spominja? sem ga vprašala. Na Afriko, seveda, je rekel. Preklemansko, zakaj ga je to spominjalo na Afriko! Saj nikoli m btl v Afriki. A se je delal, kot da je to najbolj samoumevna stvar na svetu. Nad to nadutostjo sem se tudi pozneje zmerom spet jezila. To bi me res lahko razjezilo. Včasih mi je pripovedoval stvari, kot da jih je v resnici sam doživel, ni pa bilo o vsem tem nobene sledi, da bi to tudi sam doživel. Včasih sem ga imela na sumu, da je svojim izmišljenim zgodbam sam verjel. Zdaj mi pa že pokaži šlike,^em rekla, da bi govorila o čem drugem. Da, da, je dejal. To je bilo, slišati, kot da mu moje mnenje o slikah sploh ni več važno. Verjetno je bil to sploh trik, da me je zvabil na sestanek. To mi je bilo vseeno. Odvezal je mapo in vzel iz nje štiri slike. Kako mu je bil pomemben vrstni red, v katerem mi je razporejal slike na peščenih tleh, ne vem. Precej dolgo jih je izmenjaval in predstavljal, dokler ni bil zadovoljen. Na vogle je položil majhne kamne, da jih ne bi veter odnesel. Reči že moram, da sem bila precej zbegana. Nisem bila pripravljena na to, da je je kaj takega naslikal. Te slike se namreč niso skladale z njim. Bile so preveč pisane, preveč vsega je bilo na njih. Nanesel je debelo plast barve in eno plast zmerom prekril z drugo. Nič pravega ni bilo mogoče razpoznati na njih, mislim: nobene kompozicije. Saj smo tudi v šoli včasih delali kake barvne kompozicije, sestave barv, zdaj s toplimi toni, zdaj s hladnimi. Pri Pidrovih slikah pa je bilo to tako, kot da pri tem sploh ni nič premišljal. Vse križem naklocano, kot bi slikal z metlo. Takrat sem bila precej razočarana. No? je vprašal. Za tako reč človek potrebuje nekaj časa,»saj ne more reči kar tako, da je lepo ali slabo ali kaj podobnega. Če bi si mogla slike za nekaj časa izposoditi. Mislim, da mu je bil odgovor všeč, čeprav sem to rekla zato, ker sem se preprosto hotela izmazati iz zadrege. Rekel je, da slike lahko obdržim, če hočem. Svoje mnenje pa da mu moram čisto pošteno povedati. Tako sva potem oba dosegla, kar sva pravzaprav hotela: da se bova spet videla. Ao slikah nisva nikoli več govorila. Se zmerom jih imam. Nedavno oh selitvi — saj potrebujemo večje stanovanje, ko se bo otrok rodil — torej nedavno ob selitvi so mi še enkrat prišle v roke. Najprej sem jih hotela odvreči. Potem pa tega le nisem storila. Zakaj ne? Prav nič ne vem. Odslej naprej sva torej skupaj hodila, Pider in jaz. O tem se nisvakakorkoli dogovorila. To je bilo potem kar tako. In druga dekleta so mi zaradi tega zelo zavidala. Ula je bila tako ljubosumna, da mi je vrnila prstan prijateljstva, ki sem ji ga dala. Seveda so mi tudi druge nagajale. Kako poljublja? Ali je romantičen? Ali je že kdaj hotel zares? Jaz, neumna koza pa sem povsod pri- povedovala, da sva se večkrat v gozdu sprehajala. Tedaj so seveda hoteli vedeti, kaj sva tam počenjala. Vsi ti Pidra seveda niso poznali. Pider ni bil tak, kakor so bili drugi. Takrat sem že vedela za več sošolk, da so že ležale s fanti. Jasno, da so se nekatere s tem le ponašale. Nekaj pa je bilo res takih. Meni se to ni zdelo prav. Mislim, da so bili tedaj pri meni tudi verski vzroki, a sem še danes tega mnenja, da moraš biti že strašansko zatreskan, če to delaš. K lemu spada še to, da se dobro poznata. Kdor pa to okusi, se težko odreka, to pa ima kakorkoli posledice. Takšno govorjenje fantov se mi je zdelo bedasto: če me imaš zares rada, mi to tudi dokaži. A se odmikam od stvari. Kljub temu sem hotela to povedati, čeprav so to postranske reči. Ali spet prav druga skrajnost. Meni ni bilotoliko za sprehode, a Pider me je vlačil po vseh gozdovih in dobravah južno od mesta. Ne, da bi ne bilo lepo, tega nočem reči. A z druge strani sem bila vendar spet razočarana. Medtem sem lahko na pamet vedela povedati imena vseh drevesnih vrst in sem poznala najmanj dvajset zdravilnih zeli po imenu. Šmarni križ — zoper kakšno bolezen je dober? A nekako se je bilo vendarle treba zbližati. Hodila ali tekla sva drug zraven drugega, prijel me je za roko, če sva morala čez kakšen potok ah čez strmino — nato pa me je spet spustil, in to me je razočaralo. Njegove oči šobile nežne. Mogle bi koga nevidno božati. Misfila sem samo: če se človek že nekaj mesecev takole pozna, kakor sva se midva poznala, bi se morala vendarle nekoliko več dotakniti drug drugega. Ali sva se torej poznala? Če mi je pripovedoval o drugih deželah, o potovanjih, na katere se bo odpravi! — pozneje — tedaj je bil popolnoma odsoten, tedaj mi je bil čisto tuj. Govoril je zmerom samo o pozneje. Kot da sedanjosti sploh ne bi bilo. To pa se mi zdi. da »e za dekle žaljivo. Rast in napredek Vzgo j no- izobraže va 1 na o rga -nizacija v občini Žalec je sestavljena iz enajstih temeljnih organizacij združenega dela in delovnih skupnosti skupnih služb. V tozde je vključenih devet osnov nih šol z enajstimi podružničnimi šolami, nižja glasbena šola s tremi dislociranimi oddelki in vzgo j no-varstveni zavod z osemnajstimi enotami. V tem šolskem letu se izobražuje v 183 oddelkih osnovnih šol 4327 učencev; deset oddelkov ima osnovna šola Ljuba Mikuž Žalec s prilagojenim programom. obiskuje jo 92 učencev. Razveseljivo je, da ima skoraj 90 odstotkov učencev v vseh navedenih šolah enoizmenski pouk. V prvih razredih bo približno 600 nov inčev. Tudi glasbena šola ima precej učencev — približno 350. Razmere, v katerih dela celodnevna šola. še zmeraj niso najboljše, postopoma pa se vendarle izboljšujejo. Zdaj ima celodnevna osnovna šola približno 700 učencev iz osnovne šole Ljuba Mikuž Žalec in osnovne šole Slavko Šlander Prebold s podružnicama Gomiisko in Orla v tis. Razvesel jivo pa je. da redno deluje kar 19 oddelkov podaljšanega bivanja, število teh oddelkov pa se bo najbrž še povečalo. Na razredni stopnji bo kmalu začela s celodnevnim poukom tudi osnov na šola Miroslav Širca v Petrovčah. Vzgojno-varstveni zavod Janko 1 Jerman Žalec združuje 18 enot. vanj je vključenih približno 1350 otrok. Malo šolo bo obiskovalo okrog 520 otrok. Prostorske zmogljivosti se počasi večajo. Tako je dobil vzgoj-no-varstveni zavod Janko Herman Žalec po dv e novi igralnici v Taboru in Zabukoviei in tri igralnice v Braslovčah, povsod pa imajo kuhinje in druge potrebne prostore. Tudi za gradnjo vrtca v industrijskem Šempetru je že vse pripravljeno. Pri osnovni šoli Vera Šlander v Polzeli je zgrajen prv i del prizidka tako. dti bodo imeli učenci te šole enoizmenski pouk. Dogradili bodo tudi prostore pri telovadnici. V vseh šolah žalske občine imajo primerno usposobljene učitelje; to so dosegli z večletnim načrtovanjem. V vseh temeljnih organizacijah združenega dela in delovnih skupnostih skupnih služb je okoli 560 delavcev. Skoraj prav toliko jih je prišlo pred tedni na sindikalno zborovanje, ki je,bilo zares dobro pripravljeno. Povabljeni so bili tudi upokojeni delavci, ki so se čudili, koliko je v tem velikem občinskem kolektivu novih, mladih moči. Sindikat uspešno deluje, saj skuša privabiti na zborovanje kar največ članov. Taki sestanki so zmeraj pestri in zanimivi; v razpravljanjih zavzeto sodelujejo mladi, ki so še polni načrtov in seveda tudi upokojenci, tisti, ki so orali ledino na pedagoškem in sindikalnem področju v tej občini. Na vsakem sindikalnem sestanku pa govore tudi o nenehnem izpopolnjevanju, o strokovnosti članstva. Podatki povedo, da je zdaj v šolstvu te občine 552 delavcev, od tega jih je 125 tehničnega osebja. V osnovnih in glasbeni šoli dela 265 pedagoških delavcev. Kmalu bodo v večini delavci z višjo in visoko izobrazbo. Vzgojiteljic je 55. varuhinj 34 in 8 medicinskih sester. V šolskih svetovalnih službah dela 9 delav cev: en pedagog, tri psihologinje in pet socialnih delav k. Vodilnih delavcev je 23. približno toliko jih je v administraciji in en pravnik. Predvidevajo, da bo opravilo diplomske in strokovne izpite kar 45 delavcev. Kadrovske štipendije ima okoli 80 slušateljev na srednjih, višjih in visokih šolah. Pripravnike in začetnike usmerjajo mentorj i. Ve 1 iko sk rbi povzroča tudi stanovanjska politika. Vzgojno-izobraževalna organizacija lahko odkupi le dve stanovanji ali tri, prosilcev pa je več kot petdeset, največ mladih parov. Sindikat izdaja v- okviru Vzgojncv-izobraževalne organizacije Žalec publikacijo »Naš poročevalec«, ki je namenjena medsebojnemu obveščanju. Strokovni aktivi v naši občini se sestajajo trikrat na leto, aktiv ravnateljev pa se je v minulem koledarskem letu sešel kar dvaindvajsetkrat! Poslušali so strokovna predavanja o najnovejših pedagoških dognanjih, ki pa bi jih radi slišali tudi delavci, ki delajo v razredu, saj so ti med prv imi, ki skrbe za zdravo rast in vzgojo mladih državljanov. Po v irih v>Naš poročevalec«jzapi-sal DRAGO KUMER Naša enakopravna mama Nataša: Moja mama je delavka v tovarni. Sme pa delati tudi doma. Je delegatka v krajevni skupnosti in enakopravna z nami. Ker je njeno delovno mesto bližje kot očetovo, hodi na delo peš. Na poti domov nakupuje. Potem kuha kosilo. Oče pride uro kasneje in že s stopnic pozdravlja: »Gotovo spet nimaš kosila! Človek dela, pa še kosila ne dobi ob pravem času.« Mama mi včasih pomaga pri nalogi in razporeja denar -samo proti koncu meseca. Očka počiva, pokrit s časopisom. /a dan žensk kupi mami bonboniero. Tedaj skuha tudi večerjo. /.oran: Moja mama ni zaposlena. Imamo majhno hišo, vrt, psa in muco. Pri hiši nas je šest: trije bratje in jaz^Vsi hodimo v šolo. Kadar se nam v šoli zatakne, pomaga mama zlasti bratcu Ivanu, ki hodi r prvi razred. Popoldne dela mama še na vrtu, da imamo zelenjave več kot včasih na tržnici. Ne pozabimo na naše upokojence Nekaterim prosvetnim delavcem v premislek 6f Upokojitev je nedvomno dogodek, ki vpliva na posameznike pozitiv no, žal pa tudi negativno. Po 35 ali 60 leti starosti, je upokojitev razumljiva (širijo se govorice o skrajšanju delovne dobe). Ker se je povprečna starostna doba po vojni precej zvišala, ostane upokojencu na voljo približno še 2(1 let življenja — seveda enemu več, drugemu manj. Verjetno so za dobršen del upokojencev najbolj kritična prva leta po upokojitvi. 7 dnevom upokojitve prenehajo namreč vse obveznosti in dolžnosti do delovne organizacije — desetletja ustaljeni »vozni red« se spremeni. Osemurni delovnik preneha — ni več delovnih tovarišev, ni delovnih nalog, ni več klepeta, pa tudi obiranja pri ma- S pesmijo in po Sloveniji Učenci in nekateri učitelji iz Križevec pri Ljutomeru so preživljali letošnje zimske počitnice *v hotelih Alpetour v Simonovem zalivu. Pod vodstvom glasbenega pedagoga Stojana Weixla in njegove žene Ide so učenci sedmih in osmih razredov v sak dan vadili za folklorno-pevske nastope, s kakršnimi že več let nastopajo v raznih krajih naše domovine pod naslovom: S pesmijo in plesom po Sloveniji. Žadnji dan so s celotnim sporedom nastopili tudi pred hotelskimi gosti in osebjem. Že prej smo občudovali resnost, zavzetost in discipliniranost teh osnovnošolcev. na nastopu pa so pokazali toliko znanja, da se nismo čudili, ko so nam njihovi spremljevalci povedali, da se vsako drugo leto udeležijo Revije mladih pevskih zborov v Zagorju ob Savi. L 'e zadnjimi je prišla Marija. paz.no je vstopila in se skrila^, gručo sošolcev. Vrstile so se toči* sporeda. Matere so bile srečne’/ navdušene. Po proslavi je i’SL učenec stopil k svoji mami s % kom zvončkov in s čestitko, kift je izdelal zanjo. Ženske so o%v male svoje otroke in veselje 'T, njihovih obrazih je bilo nepof\ sno. Marija je tiho stala /p ž tablo. V roki je stiskala JO/Wg; belih zvončkov in čestitko. KoA\ naj oboje podari? Morda si / jke trenutek še bolj želela, da bi OTiii pri njej mama, da bi jo objele (pij pobožala. Takrat bi lahko vsi l';5p deli, da ima tudi Marija marini Počasi se mi je približala in s l,l\ sočim glasom rekla: » Tovarišici čestitam vam za dan žena!« 'rii »Hvala, Marija!« sem tiho \ oA ganizacijah tretjina najmlajše- , r°du. Potrebe po varstvu so ve-dJ,6' Predšolsko obdobje je zelo jnetnbno, saj v marsičem ’/f''pllva na otrokov razvoj in ^Jšnos, v šolskem obdobju, pa 1 ( (1a nekatere oblike vedenja v dobi. To jc obdobje, ko 's> i^rok najbolj dostopen za izo-i Sevanje in telesnovzgojne dc-j) n°sti. Številne raziskave so : . i lizale, dasootrokbvemožno- za razvoj v predšolskem ob-. ju veliko večje, "kot so nekoč / Gtrokov živčni sistem jc v obdobju izredno plastičen. 1 j|,’kazano je, da telesnovzgojne 'a v n os ti v tem obdobju močno vplivajo na otrokove kognitivne dimenzije (inteligenco). Koeficient prirojenosti kognitivnih sposobnosti je zelo visok (h2=0,90), zato je na inteligenco mogoče značilno vplivati le do sedmega leta starosti, dokler ni končana mielizacija. Izvajanje programov telesnovzgojnih dejavnosti v vzgojno-varstvenih organizacijah bi morali prevzeti specialisti za telesno vzgojo predšolskih otrok ali pa naj bi to nalogo opravljali profesorji telesne vzgoje. V tem obdobju naj bi bil poudarek na: atletiki (elementarnih igrah za atletiko), gimnastiki (elementi ravnotežja in koordinacije) in plavanju. Vedeti pa moramo, da je zlasti pri mlajših otrocih in začetnikih dejanje pomembnejše kakor oblika. Otrok ne učimo, kako naj hodijo, tečejo, skačejo, telovadijo in plavajo... Vse naj oprav-, Ijajo naravno, v igri. In kako je s šolskim športom v osnovni šoli? S preobrazbo vzgoje in izobraževanja naj bi osnovna šola v okolju in družbi postopoma prerasla v celodnevno osnovno šolo. Pri tem se odpirajo velike možnosti in naloge za področje telesne kulture (šolska športna društva, prosti čas). V osnovnih šolah je šolsko športno društvo glavni nosilec prostovoljnih športnih dejavnosti. Izbira dejavnosti jc raznovrstna, zato mora šola načrtno uveljavljati šolsko športno društvo, ga razvijati in spremljati. Res pa je, da sc po drugi strani za športno dejavnost v šoli zanimajo tudi drugi dejavniki s področja telesne kulture. Šolska športna društva se vključujejo v občinske telcsnokulturne organizacije, kjer delujejo posebni odbori za šolski šport.Dejavnost šolskega športnega društva je se- stavina vzgojno-izobraževalnega dela šole, zato je program teh društev sestavni del letnega delovnega načrta šole. Šolska športna društva delujejo v šoli kot šolska organizacija učencev sposobnosti za kako športno panogo, za katero so zainteresirane telesnokulturne organizacije, ki se zavzemajo za zgodnjo specializacijo (selekcijo), se uresničuje v društvih in klubih v občini. Blanka Braslov: Pri telesni vzgoji: kolo, Osn. šola Milan Šuštaršič in zato ne morejo biti organizirana po zakonu o društvih. Šola je nosilka pravnih odnosov med šolskim športnim društvom in drugimi organizacijami, ki se zavzemajo za to dejavnost Šolsko športno društvo tudi ne more biti nosilec vrhunskega športa (v občinah), zaradi gmotnih možnosti, pomanjkanja učiteljev pa tudi zato, ker to ne spada v načrt dela tega društva. Prav tako v osnovnih šolah ne moremo ločevati množičnosti od selektivnih dejavnostih, saj mora šolsko športno društvo zagotavljati vadbo vsem učencem in upoštevati njihove želje. Zahtevnejši programja učence, ki imajo poseben smisel in V šolskem športu, torej v šolskem športnem društvu in njegovem letnem načrtu dela, pa mora biti poudarjena množičnost. Ko sprejemamo načrt dela šolskega športnega društva, ne smemo porabiti največ čaša za izbrane športne skupine. V načrtih šolskih športnih društev v osnovnih šolah morajo biti šolska tekmovanja, zajeta v osnovni množični tekmovalni sistem in tekmovanja za najbolj množično in najbolj samoupravno šolsko športno društvo v Sloveniji. Odbori za šolski šport pri občinskih zvezah telesnokulturnih organizacij morajo s programi šolskih športnih društev uskladiti in organizirati šolska tekmova- Obrambni dan je hkrati kazalnik (ne)uspešnosti pedagoških delavcev in drugih pri obrambnem usposabljanju učencev na določeni starostni stopnji. Sklep Za sklep obrambnega dne pripravijo šole različna srečanja z borci ob spominskih obeležjih iz NOB in pestro organizirane kulturne manifestacije po vzrocu partizanskega mitinga. Medsebojna izmenjava vtisov, uspehov in dosežkov med učenci, z učitelji in drugimi sodelavci je posebna kakovost, ki jo premalo gojimo v vzgojno-izobraževalnih organizacijah. Sledi podrobna analiza obrambnega dne z učenci, z de- lavci šole, z družbeno-političnimi organizacijami v krajevni skupnosti, z delovnimi organizacijami itdčNa temelju teh poročil, ki so hkrati izhodišče za načrtovanje naslednjega obrambnega dne, lahko ugotovimo koliko smo dosegli želene smotre, dosežki tovrstnega dela pa se bodo potrjevali v vsakodnevnem življenju in delu našega najmlajšega rodu. Obrambni dan šole mora učencem zagotoviti možnost, da lahko uveljavijo svojo pravico do obrambnega usposabljanja, da sodelujejo v vseh obrambnih pripravah v vzgojno-izobraže-valni organizaciji in hkrati povezujejo obrambne vrednote z drugimi družbenimi vrednotami. IVAN HREN Gojenci šole za rezervne vojaške starešine na vaji nja izbranih učencev v občini, med občinami in v republiki. Osnovna šola mora zagotoviti uresničevanje načrta šolskega športnega društva, sodeluje pa naj tudi z drugimi športnimi organizacijami. Vsekakor je sodelovanje zaželeno, potrebno in koristno. Šolski šport srednjega usmerjenega izobraževanja se že razlikuje od šolskega športa v osnovnih šolah. Te razlike so očitne v fizioloških zmogljivostih učencev, v tem obdobju' pa so učenke in učenci že dejavni športniki v društvih in klubih in glavni no- silci kakovostnega in vrhunskega športa' v občinah. V tem obdobju se želijo učenci na športnih tekmovanjih uveljaviti. Za to so najbolj primerne športne igre, medrazredna, šolska in druga tekmovanja. Športne igre naj imajo torej v programih šolskih športnih društev srednjega usmerjenega izobraževanja pomembno mesto. Z redno telesno vadbo in s šolskim športom prispevamo pomemben delež k vzgoji zdravega in za družbo koristnega rodu. KRUNO PERlClC Za zdravstveno vzgojo Pri Školski knjigi v Zagrebu je izšla zanimiva knjiga dr. Bojane Baršič Zdrave nezgode i bolezne zgode. Namenjena je mladini in odraslim, učencem in njihovim vzgojiteljem. Vsebuje 35 kratkih zgodb iz vsakdanjega življenja. Vsaka je pristna, opisana izvirno in neposredno, tako da je v resnici zanimivo branje. Nobena zgodba hi izmišljena, pač pa so opisani resnični dogodki, stiske in tegobe različnih rodov. Avtorica zdravnica opisuje številne vsakdanje dogodke, ki jih doživljajo učenci in njihovi vzgojitelji pa tudi sama v ordinaciji. Ob tem se ji ponuja nešteto raznovrstnih situacij, ki jih proučuje, o njih razmišlja, išče vzroke in pomaga najti take rešitve, ki pomagajo doseči splošni cilj: izboljšati življenjske razmere in povečati odgovornost za zdravje posameznika pa tudi za zdravje vse družbe. Učenci se seznanjajo z najpogostejšimi boleznimi šolskega obdobja, uče se privzgajati temeljne higienske navade in svetovati za zdrav način življenja. Vemo, da je splošni cilj zdravstvene vzgoje doseči, da bo imela naša družba zdravje za najvišjo vrednoto in potrebo. Uspešnost zdravstvene vzgoje pa je odvisna tudi od tega, koliko se bo pri učencih posrečilo izoblikovati pozitiven odnos do skladnosti njihovega razvoja in ohraniti ter utrditi njihovo zdravje. Zagotovo bi morali tako zanimivo in primerno berivo kot je knjiga Zdrave nezgode i bolezne zgode pripraviti tudi v slovenskem prevodu. ROMANA JAZBEC Jakčevi portreti v Mestni galeriji V počastitev Prešernovega dne je Mestna galerija v Ljubljani priredila razstavo Jakčevih portretov slovenskih kulturnih delavcev. Že Jakčev delež na razstavi Umetniki in spremljevalci v Moderni galeriji je opozoril, da gre za izjemno bogatega portretista. Zdajšnja razstava sicer še zdaleč ne predstavlja njegove celotne ustvarjalnosti s področja portretiranja, zajema pa okoli 120 del, ki zanimivo prikazujejo Jakčeve izredne sposobnosti na tem področju. Čeprav poznamo veliko teh stvaritev že od prej, zaživijo grafike in slike portretirancev zbrane na razstavi j v posebni luči; to je bogastvo časa in različnih osebnosti. Tako zbrana in izbrana dela omogočajo, da prepoznamo iz njih tega izjemnega umetnika, dokumentarista in kronista osebnosti, ki so povezane s slovenskim kulturnim življenjem. Ne glede na različne tehnike v grafiki ali slikarstvu in na različne slogovne prijeme občutimo Jakčev umetniški nagib v vsem, kar je v podobah bistveno, poetično in estetsko zanj značil- no. Pri vsaki od portretiranih osebnosti je viden način upodabljanja, ki teži od zunanje tipike obraza (in rok) k notranjim značilnostim. Večina razstavljenih portretov so grafike. Pri tem ne smemo pozabiti, da je prav Jakac postavil v. meščanstvu uveljavljeni konvencionalni slikarski portret na novo raven; to mu je omogočila zlasti grafika, vendar pa je tudi slikarskim portretom vdihnil samosvoje poteze. Razstava obsega vse od avtoportreta do portretov Riharda Jakopiča, Mirana Jarca, Antona Breznika, Franceta Marolta, Janeza Menarta, Milana Apiha, Zvonimira Cigliča, Zlate Gjungjenac, Ivana Levarja, Bogomira Magajne, Frana Ramov-ža, Save Sever, Igorja Ozima, Edvarda Kardelja,. Josipa Vidmarja, Eda Turnherja in mnogih drugih. Čeprav je razstava bogata, pa bo šele popolnejša zbirka Jakčevih portretov omogočila globlji vpogled v Jakčevo ustvarjalnost. I. G. Obvestilo Rdeči križ Slovenije vabi občane in delovne ljudi, da se v čim večjem številu udeleže krvodajalske akcije. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK, odgovoren za krvodajalstvo. Dajanje krvi je dokaz humanosti in solidarnosti, /ato pričakujemo na krvodajalski akciji vse zdrave občane in delovne ljudi. MAREC 1982 LJCBLJANA-BEŽIGRAD LJUBLJANA-CENTER LJCBLJANA-MOSTE-POLJE LJCBLJANA-Š1ŠKA LJCBLJANA-VIČ-RCDNIK LITIJA 2., 6., 12., 17., 25., 31. 1., 10., 16., 24., 30. 4., 9., 22. 5., 11.. 18., 29. 3., 15., 23., 26. 19., 20. RDEČI KRIŽ SLOVENIJE Razstava Milene Braniselj v salonu Lesonita V razstavnem salonu Lesonit, ki deluje v sklopu galerije Ars, se predstavlja z novimi deli Milena Braniselj. Čeprav je razstavljanje umetniških del zunaj galerij, v okoljih kot so pohištvene razstave, precej problematično, se objekti Milene Braniselj kar presenetljivo ujemajo z razstavnim okoljem. Že s tem opozarjajo na skladno povezanost z našim vsakdanjim življenjskim prostorom. Razstavljena dela dokazujejo, da se umetnica navezuje na neo-konstruktivistično smer, pri tem pa skuša najti s svojimi raziskovalnimi težnjami svojo pot; eksperiment podreja težnji po kar se da dognani obliki in vsebini. Razstavljeni objekti izražajo razmerje med geometričnim delom, ki daje zavest urbanega, razumskega prostorskega razmerja, in mrežasto, valovito linijo. Kljub vsej racionalnosti v gradnji, namenskosti in izrazu, kot jih pozna neokonstruktivi-zem, pa je pri razstavljenih objektih viden tudi prikrit lirizem. Kiparka je v svojih objektih strogo usmerjena k tehnološki uravnoteženosti, pri oblikovanju pa največ posega po lesu in kovinski mrežici. Na tej razstavi ves čas prepoznavamo objekte, ki govorijo o iskanju in tehnično dognanem načinu oblikovanja Milene Branisljeve. I. G. Obvestilo Vzgojno-izobraževalne organizacije in bralce obveščamo, da imamo na zalogi tale gradiva in pripomočke: • Vzgojno-izobraževalni program za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe v srednjem, višjem in visokem izobraževanju. Cena 10 din. • Pravilnik o preverjanju in ocenjevanju znanja v usmerjenem izobraževanju. Cena 10 din. • Pripomočki za uporabo samoupravnega sporazuma o skupnih osnovah in merilih za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo v osnovnih šolah. Cena 1? din. prosvetni Iglavec Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, pred- PRED IZIDOM i Bibliografija Popotnik — Sodobna pedagogika Državna založba Slovenije bo predvidoma v oktobru 1982 izdala Bibliografijo Popotnik — Sodobna pedagogika ob l()()-letnici izhajanja. Delo so napisali: mag. zgodovine Andrej Vovko: Oris razvoja pedagoške strokovne revije, višja bibliotekarska specialistka Tatjana Hojam Bibliografsko kazalo Popotnika 1880-1950 in dokumenta-listka Albina Perkič: Bibliografsko kazalo Sodobne pedagogike 1950-1980. Oris razvoja pedagoške revije je hkrati zgodovinski prikaz razvoja smeri in silnic, ki so vplivale na vsebinsko sestavo revije, ki se je sto let ohranila kol naša edina napredna pedagoška revija. V Bibliografskem kazalu je opisanih pri Popotniku 9733 enot in pri Sodobni pedagogiki 1815 enot. Ker bo naklada omejena, prosimo pedagoška društva in prosvetne delavce v vzgojno izobraževalnih organizacijah, da zberejo naročila, ker bomo število naročnikov poslali D/S. Naročila pošljite na naslov: Slovenski šolski muzej, Ljubljana, Poljanska cesta 28 do 31. marca 1982. Vabilo Republiški odbor Društva za tuje jezike in književnosti SRS vljudno vabi svoje člane na občni zbor, ki bo v soboto, 6. marca 1982 ob 10. uri na Filozofski fakulteti, Aškerčeva 12, v predavalnici 209. Dnevni red: 1. Poročilo starega odbora 2. Volitve novega odbora 3. Pogovor o aktualnih vprašanjih pouka tujih jezikov 4. Razno Redni razpis Redni razpis prostih del in nalog v vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih organizacijah bomo objavili v 8. številki Prosvetnega delavca, ki bo izšla 26. aprila 1982. Vodstva vzgojno-varstvenih in vzgojno-izobraževalnih organizacij prosimo, naj načrtujejo razpisni postopek tako, da bomo prejeli razpise najkasneje do 5. aprila! Razpise pošljite nd naslov: Uredništvo Prosvetnega delavca, 61104 Ljubljana. Poljanski nasip 28. PREDSEDSTVO ZVEZE KULTURNIH ORGANIZACIJ SLOVENIJE IN PREDSEDSTVO ZVEZE SOCIALISTIČNE V1LA-DINE SLOVENIJE objavljata razpis za Naš klub 82 »Naš klub 82« ni več tekmovalna akcija, pač pa gibanje, ki hoče spodbujati in povezovati mlade na vseh področjih kulturnega življenja. Sodelujejo lahko vsi klubi, OO ZSMS, društva in skupine iz SR Slovenije in slovenskega zamejstva, ki želijo razvijati klubski način dela v kulturnem življenju mladih. Predstavitve in delo skupin bo spremljala osrednja žirija. Ta bo tudi izbrala sodelujoče za sklepno prireditev. Udeleženci»Na.šega kluba 82« morajo voditi evidenco o svojem delu, osrednji žiriji pa pošiljati programe dela (letne, mesečne, urnike prireditev...) in vabila za prireditve (vsaj teden dni pred prireditvijo jih morajo poslati na Z K OS, Kidričeva 5, Ljubljana!). Sklepna prireditev bo enodnevno srečanje predstavnikov posameznih prijavljenih skupin, predstavitev zanimivih, izvirnih klubskih dogodkov in posvet o klubski dejavnosti. Organizirana bo junija 1982 v kraju, ki ga bo izbrala žirija. Za pripravo sklepne prireditve lahko kandidirajo vsi kraji, ki bodo prijavili eno skupino za »Naš klub 82«. Nekaj možnih oblik kulturnoumetniškega programa, ki bi jih lahko uporabili za »Naš klub 82«; — predavanje, uprizorjeno predavanje, kviz, tekmovanja (za izviren plakat, naslovnico glasila..), pokaži kaj znaš, debatni večer, — voden pogovor z gostom večera, razstava (redna, občasna, enkratna,), komorna uprizoritev, eksperimentalni klubski večer, proslava, ali del proslave (sodelovanje z drugimi skupinami), literarni večer, recital, lutkovna predstava, uprizoritev dramskega besedila ali odlomka, satirični večer, projekcija filma, predstavitev knjižnih izdaj — novitet, uspešnic, prevodov, koncert solista, vokalnih in instrumentalnih skupin, ogled razstave, gledaliških, filmskih in drugih predstav, ogled kul-turno-umetniških in naravnih znamenitosti v domačem kraju in drugje, — urejanje informativnega, literarnega glasila, stenčasa..., obveščanje v sredstvih javnega obveščanja in propaganda za prireditve (vabila, letaki, plakati...), družabni večer, ples z družabnimi igrami, nastop folklorne skupine, skupine za sodobni izrazni ples.., plesni tečaj, disko ples (z diapozitivi, filmi, družabnimi igrami..). Sestavni del vseh teh oblik naj bo pogovor. Udeleženci lahko izberejo tudi kakšno drugo obliko predstavitve svojega dela. Pomembno je le, da so te oblike čim bolj pestre, pripravljene na samosvoj način, vključene v kulturni utrip okolja, v katerem živijo. Prijavo z naslovi udeležencev in osnovnimi podatki pošljite najkasneje do 20. marca 1982 na naslov: ZKOS, Kidričeva 5, Ljubljana, z oznako »Naš klub 82«. Vse dodatne informacije dobite na: ZKOS, Kidričeva 5, Ljubljana, tel.: 061-211-828 int. 18. sodnica, Tea Dominko, Milanka Dragar, Tone Ferenc, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Vida Nered, Marija Skalar, Janez Sušnik, Zdravko Terpin, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc. Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 ---------------- n ji kolegom ^ v slovo Vera Kaučevič Na pragu pomladi je ugasnilo življenje naše drage kolegice, prijateljice Vere Kaučevič, predmetne učiteljice na Osnovni šoli »Boris Kidrič« v Mariboru. Bila je izjemen človek, odlikovale so jo neposrednost, iskrenost in izredna skromnost. Kdor jo je poznal, kogar je učila, je ne bo mogel pozabiti. Delo z mladino ji je pomenilo vse. Ni štela minut in ur, kadar se je pripravljala na srečanja z mladimi. Hotela je dati največ, vse. Razdajala je svoje bogato znanje, ki ga je venomer dopolnjevala z novimi spoznanji, razdajala je sebe. Nadvse je ljubila naravo, kot biologinja je budila ljubezen do vsega živega, razvijala je čut za opazovanje, znala je opozoriti na najbolj neznaten cvet, na zanimivo oblikovan kamen. Uspeh njenih učencev, njihova odzivnost na njeno pedagoško delo, jo je osrečevalo. Bila je učiteljica v pravem pomenu te besede. Še težko bolna je obžalovala, da ne more stopiti za kateder, a še zmeraj je upala, da se bo v mila. Spremljala je delo svojih učencev , zanimala se je za svoje stanovaske tovariše, dobro besedo in iskreno zanimanje je našla za vsakogar, ki se je zatek^ k njej po nasvet. Toplo razuntf' vanje, iskrena pozornost, s ka' tero je poslušala vsakogar, ki j‘ bil v stiski, sta ji bili dani. Odšla je premlada, da ^ mogla preboleti to izgubo z oL čutkom in spoznanjem, da se \l sklenil njen življenjski krof Premlada, da ne bi mogla datišs in še spoznanj, doživetij, svetlih trenutkov lepega ih dobreg3 Premlada, da bi jo lahko prebo j ieli njeni sodelavci in prijatelj'!! Ali naj se tolažimo z izreko!"’* Kogar bogovi ljubijo, utripi mlad? Slovo od nje, ko se je zgrnil"'-, ob krsti množica njenih nekd"' njih in sedanjih učencev, zna"', cev, prijateljev, kolegov, je pof( kazalo, kaj jim je Vera pomenil" r' Povedalo je, da je Vera nosila vr sebi vrednote, ki jih danes le še 0 redko najdemo, povedalo je’1 kako dragocen človek je bila. ^ Da bi tudi danes, v tem, dosti-e krat brezsrčnem svetu, v času ro; v botov in nečloveške hitrosti^ ohranili vAebi delček žlaht-rtfr človečnosti... To, Vera, smo "f6 dolžni. P SODELAVCI fo bj dr 0 tapiserijah Narodni muzej v Ljubljani je odprl 1 7. februarja v svojem razstavišču ARKADE, Ljubljana, Trg osvoboditve 18 občasno kul-turriozuodos insko razstavo z na-slovom TAPISERIJA V SLOVENIJI. Odprta bo do 12. aprila 1982. Razstava obsega 41) tapiserij od 17. stoletja do danes in želi pokazati predvsem tiste stvaritve. ki so po svojem temeljnem namenu in po tehniki izdelave tapiserije \ prvotnem pomenu besede. Na Slovenijo jih veže raba ali kraj nastanka. Tako nas opozarjajo na delež Slovenije v tej panogi uporabne umetnosti. Nizozemska figuralna tapiserija Odisej ponuja Politemu pijačo iz začetka 17. stoletja in nizozemska verdura (gozdna krajina) iz i/ 17. stoletja iz zbirk Pokrajinskega muzeja v Ptuju in Narodnega muzeja predstav Ijat« obdobje, ko so na Slovenskem tapiserije sicer uporabljali, ne pa izdelov-nli. Kot prvo delavnico, ki je na Slovenskem tkala tapiserije, predstavlja razstava Kranjski zavod za umetniško tkanje v Ljubljani (1898—1909). Zavod je bil sicer ustanovljen kot učna ustanova, a se je že v prvem letu delovanja preusmeril samo na proizvodnjo. Tkali so po osnutkih arhitektov, slikarjev in amaterjev. Stenske preproge, blazine. pregrinjala so po namembnosti. izvedbi in motiviki primerki umetniškega tkanja, ki je ob prelomnici stoletij doživelo svoj prerod in razcvet. Kot primer sodobne manufak-turne izdelave je predstavljen izbor šestih tapiserij iz ročne tkalnice Dekorativne — tovarne dekorativnih tkanih v Ljubljani, ki so stkane po slikah, grafikah in Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 250 din za posameznike, 450 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvoda 15 din. Študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509. ta Jv, >n modelih sodobnih slovenskih li'š» kovnih umetnikov različnih rod"k; in smeri: Hermana Gvtvrdjančff), ča, Franceta Slana, Silvestru^ Komela, Bogdana Borčiča, Jo'^ žeta Spacala in Janeza Bernik"of Uvrščajo se v smer sodobne tapiserije, ki si za predloge izbirale priznana dela sodobnega slikarij stv a in si / uporabo različnih teh ij nik tkanja prizadeva za ustrezei1 prevod v tapiserijo kot samo-sr svojo zvrst likovne umetnosti, a/ dt Razstavo sklene predstavite',, individualne ustvarjalnosti s štiv rimi stvaritvami likovnica ’ Cvetke Miloš-Radanovičeve i2p Brežic. Tapiserije tke po Iastni|fa osnutkih in je tako avtorica ce-| lotne stvaritve. Poleg klasičm'3' tehnike tkanja tapiserij je zanj"^ zntičilna tehnika dvojnega pre-j? pleta, ki si jo je izoblikovala 1 letih med 1976 in 1978. Razstavo dopolnjuje katalog- tl, ki poleg gesel za razstavljen" a, predmete obsega še uvodno štu; s, dijo o tehniki tkanja, o zgodovin' tapiserije v Evropi in oris rabe i" o izdelovanja tapiserij na Sloven- ;£ skem. Razstava je odprta vsak da" p razen nedelje od 10. do 18. ure- P l Tiska ČZP Ljudska pravica. ^ ' ISSN 0033-1643 ' Po mnenju Republiškega kot"'' ( teja za vzgojo in izobraževanje F časnik »Prosvetni delavec ( prost temeljnega davka od PrCr < meta proizvodov (glej 7. točko1 , odstavka 36. člena zakona o ob" j davčenju proizvodov in storitev* ■ prometu).