ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 2 (115) • 209-225 209 
Andre j Vovko 
Udje Družbe sv. Mohorja v Južni Ameriki do leta 1918 
Ljudska knjižna založba Družba sv. Mohorja je nastala v Celovcu na pobudo Antona 
Martina Slomška z namenom pospeševati narodno prebujanje, izobraževanje in kulturni 
napredek med Slovenci na podlagi krščanskih načel. Svoje prve knjige je izdala leta 1852 kot 
Društvo sv. Mohorja, njen pravi vzpon pa se je začel šele potem, ko se je leta 1860 
preoblikovala v cerkveno bratovščino Družbo sv. Mohorja. Do I. svetovne vojne je doživljala 
silovit razcvet, po njenem koncu pa se je morala umakniti v tedanjo Kraljevino Srbov, 
Hrvatov in Slovencev, najprej na Prevalje in nato v Celje. Ker so fašistične oblasti 
preprečevale prihajanje mohorskih knjig preko meje, je goriški nadškof Frančišek B. Sedej 
leta 1924 ustanovil Goriško Mohorjevo družbo. Po koncu II. svetovne vojne je Družba sv. 
Mohorja spet začela delovati in izdajati knjige tudi v Celovcu kot posebna, »tretja sestra« in 
poleg koroških Slovencev povezala tudi povojne politične begunce po vsem svetu. Družbo sv. 
Mohorja v Sloveniji pa so leta 1955 v Sloveniji v duhu takratne vladajoče totalitarne 
ideologije preimenovali v Mohorjevo družbo, ki ni bila več bratovščina, ampak »skupina 
državljanov.« V novejšem času, posebno po osamosvojitvi Slovenije, se stiki in sodelovanje 
med tremi Družbami sv. Mohorja postopno krepijo. Družba sv. Mohorja je tako enotna ali v 
troje v preko 140 letih svojega delovanja opravljala in še opravlja svoje dragoceno 
versko-vzgojno, narodno-prebudno, kulturno in izobraževalno delovanje tako v slovenskih 
matičnih deželah kot tudi med Slovenci zunaj njih v zamejstvu in izseljenstvu.1 
Pravila Dražbe sv. Mohorja so v času, ki ga obravnavamo, določala, da je njen namen 
podpirati »pobožno, lepo obnašanje in ohranjevati katoliško vero med slovenskim ljudstvom, 
v ta namen se bodo na svetlo dajale in razširjale med Slovenci dobre katoliške bukve.« V 
Družbo lahko vstopi »vsak katoliški kristijan obojega spola, vsakega stanu in vsake starosti.« 
Dolžnosti članov so, da molijo, da bi se ohranjala in razširjala katoliška vera nasploh in še 
posebej med slovenskim narodom, in da plača predpisano članarino. »Dobički družbenikov« 
pa so poleg prejema popolnih in delnih odpustkov tudi pravica, da dobijo »od vsakih knjig, 
ki jih izda družba... po jeden iztis za svoje plačilo,« in »take spise, ki se mu za slovensko 
ljudstvo potrebni ali koristni dozdevajo, družbenim odbornikom pripročevati, naj se na svetlo 
spravijo.«2 
Koledarji Družbe sv. Mohorja so v proučevanem obdobju vsako leto prinašali poimenskih 
seznam članov Družbe, ki so se po njenih pravilih imenovali »družbeniki« ah »udje«. Pravila 
so poznala dve vrsti članov - dosmrtne in letne. Dosmrtni člani, ki se hočejo »za vse žive dni 
iznebiti letnega plačila,« so proti koncu prejšnjega stoletja plačali enkrat za vselej 15 
goldinarjev, ali dvakrat po 8 goldinarjev v enem letu, letni v tem času pa po 1 goldinar. 
1 Več o Družbi sv. Mohorja v: Andrej Vovko, Marijan Smolik, Branko Marušič, Mohorjeva družba. -
Enciklopedija Slovenije 7, Ljubljana 1993, str. 205-206, kjer je navedena tudi osnovna literatura. 
2 Družbe sv. Mohorja postave in vodila opravilnega reda. - Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 
1902, Celovec 1901, str. 133 (dalje KDM za...). 
2 1 0 A. VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V JUŽNI AMERIKI 
Omenili smo že delovanje Družbe sv. Mohorja med slovenskimi izseljenci. Družba se je 
lepo »prijela« v Severni Ameriki, predvsem v ZDA, med slovenskimi izseljenci v Vestfaliji, 
v Egiptu in drugod. Udje Družbe v ZDA, ki so se od števila 64 v letu 1888 povzpeli na 2.512 
v letu 1912 in padli na 1.135 v letu 1916,3 so pridno naročali njen vsakoletni knjižni dar, 
čeprav je bil v primerjavi s tistim v matični domovini več kot dvakrat dražji - 15 dolarjev za 
dosmrtne in 1 dolar letno za letne ude (dolar je bil vreden 2,2 goldinarja). Tako visoka cena 
je bila po mnenju vodstva Družbe sv. Mohorja potrebna, da se naročnikom »zamorejo knjige 
o svojem času pod križnim zavitkom poslati in se poštnina že tu odrajta,« pri čemer znaša ta 
na leto 1 goldinar 20 krajcarjev.4 Po vsej verjetnosti je bila naročnina enaka ali zelo podobna 
za druge prekomorske ude, tako tudi tiste v Južni Ameriki. Tako v ZDA kot v Južni Ameriki 
in drugje po svetu pomenijo podatki o udih Družbe sv. Mohorja svojevrsten kažipot do 
slovenskih izseljencev in njihovih naselbin in pomemben »termometer« njihove slovenske 
narodne zavesti oziroma pripadnosti slovenstvu. Mreža krajev z naročniki Družbe je hkrati 
tudi mreža njihovih najpomembnejših naselbin. To velja še zlasti za tiste izseljence, o katerih 
sicer še vedno zelo primanjkuje dragih podatkov, v našem primeru predvsem za še zelo malo 
raziskano naseljevanje slovenskih izseljencev v Brazilijo ob koncu 19. stoletja. 
Pričujoči prispevek ni in noče biti raziskava zgodnjega izseljevanja v Južno Ameriko, 
kljub temu pa naj mi bo na kratko dovoljeno povzeti nekatere ugotovitve preučevalcev tega 
vprašanja.5 V obdobju do leta 1914 so se Slovenci v Južni Ameriki priseljevali predvsem v 
Brazilijo in Argentino. Izseljevanje v Brazilijo je slabše raziskano od izseljevanja v 
Argentino, čeprav je bilo številčno močnejše od argentinskega. Večina preučevalcev 
izseljenskih vprašanj se strinja, da seje začelo leta 1888, koje bilo odpravljeno suženjstvo in 
je primanjkovalo delovne sile. Ker so slovenski priseljenci naleteli na zelo težavne delovne 
pogoje in so bili praktično brez možnosti povratka iz dejanskega »belega suženjstva« 
slovenskih priseljencev, je Brazilija v matični Sloveniji hitro prišla na slab glas. Slovenci so 
se izseljevali v Brazilijo predvsem v zadnjih letih 19. in v začetku 20. stoletja in to predvsem 
iz Primorske (Goriške, Brd, Furlanije) in Kranjske. Največ Slovencev se je naselilo na 
območju zvezne države Sao Paolo, delno v mestu, delno na podeželju kot kolonisti.6 
3 0 udih Družbe sv. Mohorja v ZDA do 1918 glej: Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja v ZDA do 
leta 1900. - Dve domovini/Two Homelands 1, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko izseljenstvo, Ljubljana 1990, 
str. 121-135; Andrej Vovko, Udje Družbe sv. Mohorja v ZDA od leta 1901 do 1916, Traditiones 26, Zbornik 
Inštituta za slovensko narodopisje, SAZU, ZRC SAZU, Ljubljana 1997, str. 117-134. 
4Imenik častitih p.n. udov družbe sv. Mohorja za leto 1890. - KDM za 1891... Celovec 1890, str. 121. 
' O slovenskih izseljencih v Južni Ameriki do leta 1918 glej: Alojzij Kuhar, Naše izseljensko vprašanje. -
Spominski zbornik Slovenije ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, Ljubljana 1939, str. 525-529; Janez 
Hladnik, Po Argentini sem ter tja. - Duhovno življenje, Buenos Aires, oktober 1945, str. 186-187; Janez 
Hladnik, Slovenci v Argentini nekdaj in danes, Koledar Svobodne Slovenije 1949, Buenos Aires 1949, str. 60; 
Vlado Valenčič, Izseljevanje Slovencev v tujino do drage svetovne vojne. - Dve domovini/Two Homelands 1, 
Ljubljana 1990, str. 63-64; Bogdan Kolar, Cerkev in Slovenci po svetu. - Zgodovina Cerkve na Slovenskem, 
Mohorjeva družba, Celje 1991, str. 290-292; Irene Mislej, Kulturna zgodovina Slovencev v Južni Ameriki. -
Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki, Razprave FF, Ljubljana 1995, str. 14-16; Aleksej Kale, 
Nekateri vidiki primorskega izseljevanja v Južno Ameriko. - Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki, 
Razprave FF, Ljubljana 1995, str. 33-56; Zvone Žigon, Otroci dveh domovin, Inštitut za slovensko izseljenstvo 
ZRC SAZU, Ljubljana 1998, str. 39^10, 85-86. 
6 O priseljevanju v Brazilijo glej še: Ema Umek, Izseljevanje v Brazilijo v zadnjih letih 19. stoletja. -
Slovenski izseljenski koledar 16/1969, Ljubljana 1968 str. 210-220; Ema Umek, Brazilija v »rožnatih« barvah, 
Slovenski koledar 1980, Ljubljana 1979, str. 213-214; Branko Marušič, Prispevka o slovenskem izseljevanju 
v Južno Ameriko. - Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki, Razprave FF, Ljubljana 1995, str. 62-66 
(dalje B. Marušič, Prispevka o slovenskem izseljevanju...). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 2 (115) 211 
Zgodnje priseljevanje v Argentino je bilo precej manjše kot v Brazilijo. Prve večje 
skupine slovenskih izseljencev so prišle v Argentino konec 70. let 19. stoletja, podobno kot v 
Braziliji predvsem iz Goriške, Brd in Krasa, kasneje tudi iz Notranjske in sežanskega okraja. 
Naselili so se zlasti v Buenos Airesu ter kot kolonisti, predvsem živinorejci, v pokrajinah 
Formosa in Entre Rios (v slednji zlasti v okraju Parana in v koloniji Cerrito). Tik pred I. 
svetovno vojno se je priselila še skupina slovenskih intelektualcev.7 
Kot že rečeno moj namen ni prikazati v celoti zgodnjega slovenskega priseljevanja v 
Južno Ameriko, ampak dati celovit prikaz mreže udov Družbe sv. Mohorja v Argentini in 
Braziliji do leta 1918, kot so za vsako leto posebej navedeni v Imenikih udov v Koledarjih 
Družbe sv. Mohorja.8 Glede Argentine pomeni ta prispevek razširitev in dopolnitev pionirskih 
raziskav o zgodnjih slovenskih priseljencih, Mohorjanih in drugih po argentinskih virih, kot 
jih opravlja naša slovenska rojakinja v Argentini zgodovinarka Veronika Kremžar-Rožanc.9 
Podatki o Mohorjanih v Braziliji pa so, kot mi je znano na podlagi dostopne literature, 
pregledno in v celoti tokrat objavljeni prvič. 
ARGENTINA 
Parana (Pokrajina Entre Rios) 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1888 
1889 
1890 
1891 
1892 
1893 
1894 1 
1895 1 
1896 1 
1897 1 
1898 
1899 
12 
14 
16 
15 
13 
13 
9 
10 
11 
8 
10 
6 
12 
14 
16 
15 
13 
13 
10 
11 
12 
9 
10 
6 
1900 
1901 
1902 
1903 
1904 
1905 
1906 
1907 
1908 
1909 
1910 
udov Letnih udov 
5 
13 
8 
8 
2 
4 
5 
6 
6 
6 
5 
Skupa 
5 
14 
9 
9 
3 
4 
5 
6 
6 
6 
5 
Poverjenik: 
Janez Tinta (1888-1903, 1906-10) 
Dosmrtna uda: 
Alojz Benedetič (1894-97,1901-03), Fr. A. Pausich (1904) 
Letni udje: 
Janez Cijan (Cian, Cejan, Cigan), (1888-1903,1906-10), Anton Cernie (1888-94), Jožef Devetak 
(1888-94), Andrej Furlan (od 1894 do 1896 z bratoma) (1888-1901), Anton Jakin (1888-90?, 
7 O priseljevanju v Argentino glej še: Aleš Brecelj, Duhovno življenje in slovenska skupnost v Argentini. 
- Kulturno ustvarjanje Slovencev v Južni Ameriki, Razprave FF, Ljubljana 1995, str. 67-69. 
'Tabele so narejene na podlagi Imenikov udov Družbe sv. Mohorja, objavljenih v KDM za leta 1889 do 
1917. 
'Veronika Kremžar-Rožanc, Naseljevanje Slovencev v Argentini, Svobodna Slovenija, Buenos Aires, IL 
(43)/1990, št. 2, str. 2, št. 3, str. 3, št. 4, str. 4, št. 5, str. 4 (dalje V. Kremžar-Rožanc, Naseljevanje Sloven­
cev...); Veronika Kremžar-Rožanc, Zapiski k naselitvi Slovencev v Argentini. - Meddobje, SKA, Buenos 
Aires, 24/1990, št. 3-4, str. 259-272; Veronika Kremžar-Rožanc, Mohorjani v Argentini 19. stoletja. - Koledar 
Mohorjeve družbe v Celovcu za prestopno leto 1992, Celovec 1991, str. 125-126 (dalje V. Kremžar-Rožanc, 
Mohorjani v Argentini...). 
2 1 2 A. VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V JUŽNI AMERIKI 
1892-94), Franc Košta (Košta) (1888-90?), Miha Makorič (Mokorič) (1888-94), Franc Markovič 
(Markočič), (1888-91), Andr. Pahor (1888-91), Pavel Pavšič (Pavsič, Poušič, Pausich) (1888-92, 
1905-09), Frančiška Prinčič (Primčič) (1888-94, 1901-03), Franc Jakin (1889-1906), Alojz Jakončič 
(1889-91, 1899-1900), Fr. Pahor (Pahar) (1889-92), Jan. Stekar (1889-91), Doroteja Petervčič 
(Pernaučič) (1891-94), Alojzij Podberščik (Podverščik) (1891, 1896, 1898, 1901-03), Anton Furlan 
(1892-96, 1898, 1901-03), Marija Devetak (1893-96, 1907-10), Al. Benedetič (1893-94), Franc 
Pavšič, učenec (od 1896 dijak, od 1897 bogoslovec, od 1901 duhovnik) (1895-1901), Janez 
Podverščik (Podberščik) (1895-98, 1901-03), Anton Benedetič (1895, 1901, 1903), Jož. Furlan 
(1894-96, 1899, 1901), Peter Pernaučič (1901-02), Franc Remic (1901), Janez Tinta (1904-05), 
Anton Cijan (Cigan) (1905-10), Jožef Primčič (1907-10) 
Buenos Aires 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1893 
1894 
1895 
1896 
1898 
1899 
1900 
1901 
1902 
1903 
1904 
Poverjenika: 
Sebast. Prinčič (1895-96), Karol Bregantič (1898-1908) 
Letni udje: 
Karol Bregantič (1893-96, 1909-1914), Pet. Viola (Vijola) (1893-96, 1898), Miha Lenardič 
(1895-96, 1898-1908), Fr. Kodelja (1896, 1898), Jak. Kancler, mizar (1896, 1898), J. Blažič (1896), 
Jožefa Prinčič (1898), Seb. Prinčič (1898), Štef. Ferletič (1898-1902), Filip Jak. Komel, mizar (1898, 
1900-08), Jan. Pahor (1899-1900), Boštjan Prinčič (1903-09), Franc. (Franjica) Femec (1903-08, 
1910) Jak. Ounut, trgovec (1903), Jan. Rudež, pivovarnar (1903), St. Mervic (1906-08), Jan. Marvin 
(1906-08), Jan. Zizmond (1906-08), Ant. Jakin (1906-08), Angel. Nemic (1906-08), Fran Nemic 
(1908), Terezija Simončič (1908), Franc Torkar (1912) (2 »iztiska«) 
2 
-
4 
7 
9 
4 
5 
4 
4 
7 
5 
2 
-
4 
7 
9 
4 
5 
4 
4 
7 
5 
1905 
1906 
1907 
1908 
1909 
1910 
1911 
1912 
1913 
1914 
5 
0 
0 
2 
2 
2 
1 
3 
1 
1 
5 
10 
10 
12 
2 
2 
1 
3 
1 
1 
Cerrito 
Leto Dosmrtnih udov 
1898 1 
1899 1 
1900 1 
Letnih udov Skupaj 
5 6 
5 6 
4 5 
Poverjenik: 
Alojz Benedetič (1898-1900) 
Dosmrtni ud: 
Alojz Benedetič (1898-1900) 
Letni udje: 
Anton Benedetič (1898-1900), Anton Furlan (1898-1900), Jož. Furlan (1898), Alojz Podverščik 
(Podveršček) (1898-1900), Jan. Podverščik (Podveršček) (1898-1900) 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 53 • 1999 • 2 (115) 213 
Moreno (Pueblo Moreno) 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1904 1 
1905 1 
1906 6 
1907 6 
1908 6 
5 
6 
1 
Poverjenik: 
Alojz Benedetič (1906-08) 
6 
7 
7 
6 
6 
Dosmrtni udje: 
Alojzij Benedetič (1904-05), Anton Benedetič (1906-08), Alojz Podveršič (1906-08), Jan. 
Podveršič (1906-08), Frančiška Prinčič (1906-08), Mar. Furlan (1906-08) 
Letni udje: 
Anton Benedetič (1904-05), Anton Furlan (1904-06), Alojz Podverščik (Podveršček) (1904-05), 
Jan. Podverščik (Podveršček) (1904-05), Frančiška Prinčič (1904-05), Mar. Furlan (1905-04) 
Cerrito 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1909 6 - 6 
Poverjenik: 
Alojz Benedetič (1909) 
Dosmrtni udje: 
Anton Benedetič, Alojz Podveršič, Jan. Podveršič, Frančiška Prinčič in Mar. Furlan (vsi samo 
1909) 
Entreerio 
Leto Dosmrtnih udov 
1910 6 
1911 6 
Letnih udov Skupaj 
6 
6 
Poverjenik: 
Alojz Benedetič (1910-11) 
Dosmrtni udje: 
Alojz Benedetič, Anton Benedetič, Alojz Podveršič, Jan. Podveršič, Frančiška Prinčič in Mar. 
Furlan (vsi v letih 1910-11) 
General Paz 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1912 6 _ 6 
1913 6 6 
1914 6 6 
1915 6 6 
1916 6 6 
Poverjenik: 
Alojz Benedetič (1912-16) 
214 A. VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V JUŽNI AMERIKI 
Dosmrtni udje: 
Alojz Benedetič (št. 1119), Anton Benedette (št. 2119), Alojz Podveršič (št. 2120), Jan. Podveršič 
(št. 2121), Mar. Furlan (št. 2122) in Frančiška Prinčič (št. 2123) (vsi v letih 1912-16) 
Coreo Baracas (Baracas al Norte) 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1901 
1902 
Poverjenik: 
Jak. Onout, trgovec (1901) 
Letni udje: 
Blaž Bole, čevljarski mojster (1901), Jan. Rudeš, pivovamiški pomočnik (od 1902 pivovarnar), 
(1901-02), Jak. Onout (1902) 
Goya: Franc A. Pausich, župnik (dosmrtni ud) (1902-03) 
Villa Liberdad (E. Rios): Franc A. Pausich (Pavsich), (dosmrtni ud), (1905-10), Ant. Milanič 
(1905-06) 
Rosario Tala: Franc A. Pavsich (Pausich), župnik (dosmrtni ud št. 1845) (1911-12, 
1914-16), Ivan Cijan (1911) 
Ponta Grossa (Estado Paranà): C. Seigerschmid (1906) 
Est Libaros: Ivan Cijan, posestnik (1914-15) 
Argentina skupaj 
Leto 
1888 
1889 
1890 
1891 
1892 
1893 
1894 
1895 
1896 
1897 
1898 
1899 
1900 
1901 
1902 
Število 
naselbin 
1 
1 
1 
1 
1 
2 
1 
2 
2 
1 
3 
3 
3 
3 
4 
Dosmrtnih 
udov 
2 
Letnih 
udov 
12 
14 
16 
15 
13 
15 
9 
14 
18 
8 
24 
15 
14 
20 
14 
Skupaj 
12 
14 
16 
15 
13 
15 
10 
15 
19 
9 
25 
16 
15 
21 
16 
Leto 
1903 
1904 
1905 
1906 
1907 
1908 
1909 
1910 
1911 
1912 
1913 
1914 
1915 • 
1916 
Šte\ 
nase 
3 
3 
4 
5 
4 
4 
4 
4 
3 
3 
2 
4 
3 
2 
2 
2 
2 
7 
7 
7 
7 
7 
7 
7 
6 
7 
7 
7 
15 
12 
16 
17 
16 
18 
8 
7 
2 
4 
1 
2 
1 
_ 
17 
14 
18 
24 
23 
25 
15 
14 
9 
11 
7 
9 
8 
7 
Argentinski udje Družbe sv. Mohorja se do leta 1918 v Imenikih v njenih Koledarjih 
prvič pojavijo za leto 1888 (in ne za leto 1891, kot navaja Veronika Kremžar-Rožanc)10 in 
zadnjič za leto 1916, imenika za leti 1917 in 1918 pa jih ne navajata. Zasledimo predvsem tri 
jedra Mohorjanov - slovenske izseljenske skupnosti v Parana, Buenos Aires in Cerrito. Kot 
l0V. Kremžar-Rožanc, Mohorjani v Argentini..., str. 125. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 53 » 1999 '2(115) 21_5 
vidimo iz zgornje tabele število udov Družbe sv. Mohorja ni bilo posebno veliko, svoj višek 
pa je doseglo v letih 1906-1908. 
Določen problem predstavlja mohorjansko jedro v koloniji Cerrito, kjer udje Družbe sv. 
Mohorja v mohorjanskem imeniku kar petkrat zamenjajo svoj naslov - Cerrito, Pueblo 
Moreno, Cerrito, Entrerio, General Paz, pri čemer je bil General Paz naselje ob koloniji 
Cerrito, ob koncu stoletja pa naj bi se vključil vanjo.11 Ob tem ostane skupina šestih udov, ki 
so od leta 1906 dalje dosmrtni, do konca objavljanja podatkov v seznamu trdno skupaj. Ker 
je Veronika Kremžar-Rožanc v svojih raziskavah ugotovila, da gre pri omenjeni skupini za 
kmetovalce-živinorejce, je zato bolj malo verjetno, da bi se vsakih nekaj let selili, bolj 
verjetno je, da se je spreminjalo poimenovanje kraja, kjer so živeli, oziroma kamor so 
prejemali vsakoletni knjižni dar Družbe sv. Mohorja. Če štejemo vseh zgornjih pet naselbin 
enotno kot Cerrito, potem je bilo vseh argentinskih naselbin z mohorjani skupaj devet, od 
tega šest majhnih po številu udov in času prejemanja knjig Družbe sv. Mohorja. Kot vidimo, 
gre nekaj teh postojank zgolj na račun spreminjanja službenega mesta in prebivališča udov 
Družbe. 
V seznamu udov Družbe sv. Mohorja v Argentini je do šestdeset imen, vsaj deset od njih 
pa se pojavlja v več različnih naselbinah. Imeniki članov Dražbe sv. Mohorja imajo 
praviloma veliko podatkov o njihovih poklicih, vendar za argentinske ude to ne velja. 
Omenjeni so trije pivovarnarji, dva mizarja, trgovec, čevljarski mojster in samo en posestnik, 
čeprav je bilo slednjih po že omenjenih raziskavah Veronike Kremžar-Rožanc bistveno več. 
Tako jih omenjena zgodovinarka zasledi v mestu Parana pet, ob njih pa še dva čevljarja -
Andreja Furlana in Janeza Tinto, za Dorotejo Pernaučič pa sklepa, da je bila gospodinja. 
Nekoliko težavna je zadeva z Miho Makoričem in Janezom Cijanom, kajti takrat argentinski 
popisi navajajo v tem času v mestu Parana dva Makoriča in kar tri Cijane. Oba Makoriča sta 
bila kmeta in posestnika, podobno dva od Cijanov, tretji pa je bil mlekar. Po en Makorič in 
Cijan sta bila označena za nepismena, vendar pa glede na njihovo starost in kraje, od koder 
so prišli, lahko pritrdimo domnevi Veronike Kremžar-Rožanc, da so bili za argentinske 
oblasti pač nepismeni, ker niso znali dovolj špansko. (Zadeva nekoliko spominja na merila o 
neznanju cirilice kot označitvi za »polpismenost« iz časov bivše jugoarmade.) 
Najvidnejši mohorjan v Argentini iz tega obdobja je nedvomno France Pavšič, v imenikih 
tudi Pausich. Doma iz Gorice je postal ud Družbe sv. Mohorja že kot učenec v Parana in ji 
ostal zvest kot bogoslovec in prvi slovenski duhovnik v Argentini. Bilje tudi prvi argentinski 
dosmrtni ud Družbe sv. Mohorja, umrl pa je leta 1926 kot kanonik v mestu Parana, star 50 
let. Nekaj mohorjanskih naselbin gre, kot že omenjeno, prav na račun njegove poklicne poti 
in spremembe krajev službovanja. Vsaka skupina mohorjanov v določeni fari ali kraju, ki je 
štela več kot dva, tri ude, je imela svojega poverjenika, zato ni pojava »častitega farnega 
poverjenika« Janeza Tinta nič izrednega in jih je bilo nekaj še v ostalih krajih, kot razberemo 
iz zgornjih tabel.12 Res pa je, da so bili poverjeniki Družbe sv. Mohorja praviloma med 
njenimi najuglednejšimi udi v svojih farah ali, kot je bil večinoma primer med mohorjani 
zunaj matičnega slovenskega ozemlja, torej tudi med izseljenci, v svojih naselbinah. 
Obstajale pa so tudi slovenske izseljenske fare, posebno med slovenskimi izseljenci v ZDA 
in tam so bili poverjeniki Družbe sv. Mohorja v resnici »častiti farni poverjeniki.« 
Veronika Kremžar-Rožanc je določila poklice tudi mohorjanom v Cerritu, ki so bili 
kmetje-živinorejci in so redili predvsem govedo, prašiče in kokoši ter imeli od 15 do 50 
hektarjev zemlje - Alojziju in Antonu Benedetiču, Antonu in Jožetu Furlanu ter Alojziju in 
Antonu Podberščiku. Po argentinskih virih je naletela na dva Alojzija Benedetiča, od katerih 
1 1 V. Kremžar-Rožanc, Naseljevanje Slovencev..., 4. del (1.2.), str. 4. 
1 2 Prav tam, str. 125-126. 
2 1 6 Л. VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V JUŽNI AMERIKI 
je bil eden ud Družbe sv. Mohorja in spet eden vpisan kot nepismen. Po argentinsko 
nepismena sta bila rudi uda Družbe sv. Mohorja Anton in Jože Furlan.1 3 
BRAZILIJA 
Villa Costina (Provinca Sao Paulo) 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1891 9 9 
Poverjenik: 
Fr. Sadu, grašč. oskrbnik (1891) 
Letni udje: 
Andr. Čelan, tesar, Martin Germikar, Andr. Kapel, krojač, Blaž Milharčič, Iv. Mokerle, Fr. 
Ogrizek, kovač, Iv. Rössmann, nadzornik in Amalija Pakič (vsi le 1891) 
Visconde do Parnahyba 
Leto 
1893 
1894 
1895 
1896 
Dosmrtnih udov Letnih udov 
16 
-
26 
29 
Skupaj 
16 
-
26 
29 
Poverjenik: 
Fr. Sada (Sadu), administrator (od 1895 trgovec in posestnik) (1893, 1895-96) 
Letni udje: 
Andr. Dolenc, nadzorn. (od 1895 kolonist) (1893, 1895), Blaž Milharčič, kolonist (1893, 
1895-96), Matija Bele (1893), Sim. Terkal (Trkelj), mizar (1893, 1895-96), Jože Branisel, kolonist 
(1893, 1895-96), Fr. Stavajne (1893), And. Gašperšič (1893), Matija Lunka (1893), Štefan Smerdu 
(1893), Pavel Zwelf (1893), Jan. Les (Less), kolonist (1893, 1895-96), Marj. Petric (1893), And. 
Kontel, kolonist (1893, 1895-96), Franc Draksler (1893), Jožef Štrukelj (1893), Bait. Pavčič, trgovec 
(1895-96), Fr. Češnik, kolonist (1895-96), Neža Leskovec, kolonist (1895), Ign. Moravec (Morauc), 
kolonist (1895-96), Jože Furlan, kolonist (1895-96), Jak. Doles, kolonist (1895-96), Ant. Jurca, 
kolonist (1895-96), Jan. Vadlšek, kolonist (1895), Jan. Čokelj, kolonist (1895), Mat. Trkelj, kolonist 
(1895), Jan. Mauer, kolonist (1895), Jože Sterle, kolonist (1895-96), Miha Kapel, kolonist (1895-96), 
Mat. Majcen (Majcan), kolonist (1895-96), Jan. Branisel, kolonist (1895-96), Jan. Kranjc, kolonist 
(1895), Jan. Mramor, tesar (1895-96), Iv. Stampi, knjigovodja (1895), Katarina Sadu, dekle 
(1895-96), Ivan Nadlišek (1896), Iv. Sušmel (1896), Jože Delak (1896), Ant. Nedoh (1896), Andr. 
Švigel (1896), Mat. Leskovec (1896), Jak. Branisel (1896), Ant. Hren (1896), Jan. Mokerle (1896), Fr. 
Germ (1896), Andr. Štefančič (1896), Andr. Molk (1896) 
S. Carlos do Pinhal 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1896 
1897 
1898 
1899 
1900 
1906 
13 Prav tam, str. 126. 
13 
11 
3 
1 
8 
4 
13 
11 
3 
1 
8 
4 
7 
9 
27 
32 
18 
7 
9 
27 
32 
18 
1901 
1906 
1907 
1908 
1909 
17 
15 
15 
16 
13 
17 
15 
15 
16 
13 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « 53 « 1999 » 2 (115) 217 
Poverjenika: 
Jan. Žitnik, posestnik in mizarski mojster, (1896-97), Francesco Janše (1906) 
Letni udje: 
Jak. Benincaza, posestnik (1896-97), Avg. Benincaza, zidarski mojster (1896), Fr. Janša, 
posestnik, mizar (1896-98, 1900), Marija Levar, posestnica (1896-97), Janez (Ivan) Ogrin, zidarski 
pomočnik, zidar (1896-98), Jan. Bajt, mizarski pomočnik (1896), J. Kolar, kolar (1896-97), A. Pikel, 
delavec (1896), Ivana Bališ, dekle (1896), Jan. (Iv.) Ajdič, kolonist (1896-97, 1900), Jože Bajde, 
kolonist (1896-97), Lovro Petelinkar, kolonist (1896), Al. Straus, kovač (1897), Pongr. (Pankracij) 
Smole (1897, 1899-1900), Pet. Lužnik (1897), Iv. Žitnik, mizarski mojster in posestnik (1898), Fr. 
Beber, kolonist (1900), Jak. Petrovščič, kolonist (1900), Tom. Levar (1900), Jak. Bonač (1900), Fr. 
Drožinc (1900), Fr. Kupec (1906), Valentin Srebotnjak (1906), Gregor Muhovič (1906), 
Joboticobal (Jaboticobal) 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj Leto Dosmrtnih udov 
1896 
1897 
1898 
1899 
1900 
Poverjeniki: 
Jan. (Iv.) Ogrin, trgovec in posestnik (1896,1898-99, 1901,1906-09), Julij Pintar (Pinter, Pinto), 
mizarski mojster, posestnik (od 1906 trg.), (1898-99, 1906), 
Letni udje: 
Jak. Strojanski, (Strojanšek, Starjanšek, Tojansk) kovaški mojster, posestnik (1896-1901, 
1906-09), Fr. Vitanc, knjigov. (1896), Jože Predavnik (Predovnik), kmet (1896-99), Jože Pinto, vrtnar 
(1896), Jože (Jak.) Vizjak (Visjak), kovaški pomočnik (od 1897 kovač) (1896-1901), Brigita Parfant, 
soproga (1896), J. Strojanski, mat. (1897), Jan. Ogrin, trgovec in posestnik (1897, 1900), Urb. 
Aschman (Ažman), krojač (1897-98), Ant. Volč, kolar (1897-98, 1901), Vincenc Petelinkar, kolonist 
(1897-1900), Mat. Debevc, delavec (1897), Jos. (Jak.) Vizjak st. z družino, kolonist (1898-1900), 
Ant. Bajde, kolonist (1898-1900), Ant. Remer, delovodja (1898-1901,1908-09), Iv. Oblak, delovodja 
(1898), Jak. Ahat, delavec (1898), Julij Pintar (Pinter, Pinto), mizarski mojster, posestnik (od 1906 
trg.) (1898-99, 1906-09), Josip Komar, žagar (1898-99, 1901), Andr. Pirman, kovač (1898), Lovro 
Sever, mizar (1898), Ivan Šega, kolonist (1898-99, 1901), Iv. Remondelli (Ramundel) z družino, 
kolonist (1898-99), Iv. Ponikvar, trg. pomočnik (1898), Iv. Matičič, tesar (1898), Fr. Logar, tesar 
(1898-99), And. Sever, tesar (1898, 1908), Pavel Simčič, tesar (1898), Miha Gergetič, tesar 
(1898-99), Ant. Jurca, kolonist (1899), Anton Zalar, tesar (1898), Miha Gergetič, tesar (1898-99), 
And. Kovačič, kolonist (1899), Matevž Magajna z družino, kolonist (1899-1901, 1906-09), Ana 
Vlaga, kolonistka (1899), Mat. Sezon z družino, kolonist (od 1901 trgovec) (1899-1901), Jern. 
Kovačič, kolonist (1899), Marija Žot, kolonistka (1899), Iv. Pirman, kolonist (1899), Ant. Mišic, 
kolonist (1899), Mar. Fajfar, tesar (1899), Jos. Šajne, tesar (1899), Fr. Korenčan (1899-1900), Jernej 
Dekleva, tesar (1899), Iv. Borštnik, tesar (1899), Mat. Šimčič, tesar (1899), Jak. Žnidaršič, kolonist 
(1899), Mart. Črnkovič, tesar (1899), Jos. Muha, tesar (1899), Ant. Geržel, kolonist (1900), Fr. Turšič 
(1900), Mar. Podboj (1900), Fr. Žele (1900), Fr. Žele (1900), Jak. Jožel (1900), Alojzij Torkar (1900), 
And. Korenčan (1900), Fr. Visjak, kovaški mojster (1901), Fr. Bole, kolonist (1901), Fil. Jak. Linkon, 
kolonist (1901), Mar. Bajde, kolonist (1901), Jos. Bajde, kolonist (1901), Žagarjeva družina, kolonisti, 
(1901, 1906-09), Marija Podboj (1901), Fr. Magajna (1901), France Žunko, oskrbnik (1906-09), 
Tone Rener (1906-07), Jož. Jakovac (1906), Pfeiferjeva družina (1906-07), Jožef Komar (1906-09), 
Jožef Šajn (1906-09), Andrej Ižanc (Žranc?) (1906, 1908-09), Jož. Bizjak (1906-07), Fr. Miklavčič 
(1906), Franc Železnikar (1906), Ivan Gerče (1907), Iv. Hartman (1907-09), Iv. Petrovčič (1907-09), 
Kar. Mušič (1907), Jož. Pfeifer, mesar (1908-09), Jan. Sanzino (1908), Fr. Vizjak (1908), Jožef Vizjak 
(1909) 
2 1 8 A. VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V JUŽNI AMERIKI 
Linha Mogyana (Sao Paolo) 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1897 36 36 
1909 1 1 
Poverjenik: 
Fr. Sadu, trgovec in posestnik (1897) 
Letni udje: 
Fr. Sadu ml., Iv. Neišel, Ant. Blažek, Iv. Less, And. Kontel, Jože Šterle, Louis Pegan, Andr. 
Štefančič, Peter Simčič Peter Hreščak, Ant. Nedoh, Jože Delak, Jože Branisel, Andr., Mat. Majcen, 
Sim. Terkal, And. Dekleva, Miha Ženko, Jak. Čuk, Anton Željko, Jože Mankuc, Fr. Germ, Miha 
Kapel, Jak. Smerdu, Blaž Milharčič, Jan. Mramor, Janez Sušmel, Jak. Doljes, Fr. Češnik, Ant. 
Sedmak, Mat. Sedmak, Marija Sedmak, Janez Pavločic, Katar. Sadu in Pavlina Sadu (vsi le 1897), 
Mat. Zorman (1909) 
Mineiros 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1897 7 7 
1899 6 6 
1900 4 4 
1901 5 5 
Letni udje: 
Fr. Kupec, zidar (1897, 1899-1901), Anton Benincaza, zidar (1897), Ant. Piki, delavec (1897), 
Mart. Cenk (Cink), kolonist (1897, 1899-1901), Jan. Vidovič, kolonist (1897), Roža Grams, soproga 
(1897, 1901), Lovro Petelinkar, post. (1897), Pavel Jager, kolonist (1899-1901), Mar. Udovič, 
kolonist (1899), Mart. Puš, kolonist (1899), Jakob Kolar, kolar (1899-1901) 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
10 10 
1 1 
2 2 
Poverjenika: 
Fran Turk, avstrijski konzularni tajnik (1898-1901), Ivan Hrašovec (1914-15) 
Letni udje: 
Mirko Hribšer, uradnik pivovarne Antarctica (1898-1901), Fr. Majcen, sedlar (1898), Aleks. 
Peršin (1898), Tom. Sirca (1898), Marija Katz (1898), Fr. Klobasa, tesar (1898), Fr. Vernišek, orglar 
(?) (1898), Jos. Hubmayer, trgovec (1898-1901), Julij Ploj, arhitekt (1898-1901), Josip Babic 
(1898-99), Anton Brenčur, trgovec (1898-1901), Avg. Zakeršnik (1898-99), Iv. Rupnik (1898-99), 
Genov. Schönwetter (1898-99), Franc. Ule (1898-1901), Marjeta Simončič (1898-99), Marija Venko 
(1898), Luka Schweiger (1898), Ivan Obronik (1898), Ivan Štruc (1898), Fr. Mlakar (1899-1901), 
Mar. Najdoh (1900-01), Avstro-ogrsko podporno društvo »Ustanova cesarja Franca-Jožefa« (1901), 
Ant. Robnik (1901), Ivan Hrašovec (1913-), Franc Vever (1914-15) 
Sao Paolo 
Leto Dosmrtnih udov 
1898 
1899 
1900 
Letnih udov Skupaj 
21 21 
12 12 
8 8 
1901 
1913 
1914 
ZGODOVINSKI ČASOPIS « S3 « 1999 «2(115) 219 
Campinas 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1898 5 5 
1899 8 8 
1900 1 1 
1901 4 4 
Letni udje: 
Jos. Tomažič, ključavničar (1898-99), Iv. Sirca, sprevodnik (1898-99), Ant. Kristan (1898), Jul. 
Borstner (1898), Alojzij Doles (1898), Jan. Kušlan, kovaški mojster (1899), Jož. Tomažič, vrtnar 
(1899-1901), Mat. Ponikvar, mizarski mojster (1899, 1901), Jak. Korošec, kovač (1899), Ant. 
Ponikvar, mizarski mojster (1899), Ivanka Gigluiotti, trgovčeva žena (1899), Ivana Tomažič (1901), 
Mar. Ponikvar (1901) 
S. Paulo dos Aguados (Agudos) 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1900 2 2 1911 - 13 13 
1901 5 5 1912 - 19 19 
1906 9 9 1913 1 1 
1908 1 1 1914 1 1 2 
1909 1 - 1 1915 1 - 1 
1910 1 16 17 1916 1 - 1 
Poverjeniki: 
Iv. Lavrič, mizar (1901), Angelo Benicasa (1906), Vincenc Hoderič (Koderič), sodar (1910-12) 
Dosmrtni ud: 
Fr. Kac (št. 2310) (1909-10, 1913-16) 
Letni udje: 
Angelo Benincasa, zidar (1900-01), Lovro Petelinkar, posestnik (1900-01, 1906), Mat. 
Petelinkar, kovač (1901,1906), Ciril Petelinkar, kolar (1901, 1906), Iv. Lavrič (1906), Fr. Kac (1906), 
Fr. Gelle (1906), Jožef Jerkič (1906), Martin Cerk (1906), Ant. Stecher (1908, 1910-11, 1914), 
Adalbert Swiensen, duhovnik O.S.B. (1910-11), Jan. Hrašovec (1910-12), Jan. Ferijanec (Ferjanč) 
(1910-12), Henr. Schlenz (Šlenec) (1910-12), Marko Krebenc (Grebenč) (1910), Fr. Vever 
(1910-12), Fr. Pfeifer (1910), Jos. Wiedner (1910), Julija Babič (1910, 1912), Jan. Struc (1910-12), 
Jak. Samsa (1910-12), Andr. Ferfila (1910-12), J. Petrovčič (1910), Mat. Koren (1910), Blaž Vojvodič 
(1911-12), Fr. Mlakar (1911-12), Julija Rabič (Babič) (1911-12), Mihael Uhle (1912), Mar. Košuta 
(1912), Mar. Žitnik (1912), Giz. Rezende (1912), Franc Debevc (1912), O. Rafael Huth, salezij. 
misijonar (1912), Jožef Pintar (1912) 
Santa Rita do Passa Quatro 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1899 4 4 
1900 4 4 
1901 4 4 
1906 1 1 
Letni udje: 
Jak. Simčič (1899-1901), Iv. Mekina (1899-1901), Miha Zalar (1899-1901), Jos. Horvatin 
(1899-1900), Terezija Miško (1901), Anton Gerk (1906) 
paj 
1 
1 
2 
1 
2 
3 
2 
2 
Leto 
1910 
1911 
1912 
1913 
1914 
1915 
1916 
Dosmrtnih udov Letnih udov 
2 
2 
1 
2 
2 
1 
1 
Skupaj 
2 
2 
1 
2 
2 
1 
1 
2 2 0 A. VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V JUŽNI AMERIKI 
Douardo (Korelio Durado) 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1899 1 
1900 1 
1901 2 
1904 1 
1905 2 
1906 3 
1907 2 
1908 2 
Letni udje: 
Ant. Česnik, strojevodja (1899-01, 1904-08, 1910-11) (1910 2 iztisa), Iv. Šabec, čevlj. mojster 
(1901), Jožef Miklavčič (1905), Jožef Milharčič (1906-11, 1913-14), Matija Požar (1906), Marija 
Česnik (1912-16) 
Santo Joao de Capivary 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1898 
1899 
1900 
1901 
Letni udje: 
Ivan Kobal, posestnik in trgovec (1898-01), Ant. Kanobel, kolonist (1898), Andr. Vandrov, 
kolonist (1898), Iv. Vandrov, kolonist (1898), Iv. Gruden, kolonist (1898), Iv. Jurčič, kolonist (1898), 
Ant. Princ (1901) 
Estaçao Engenheiro Brodowski 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1899 10 10 
Letni udje: 
Fr. Sadu, trgovec in posestnik, Katarina Sadu, gospodinja, Fr. Česnik, Jos. Branisel, And. Kontel, 
Jak. Doles, Ant. Blažek, Ign. Moravec, Fr. Molk in Jak. Smerdu (vsi le 1899) 
6 
1 
1 
2 
6 
1 
1 
2 
Batataes 
Leto Dosmrtnih udov 
1901 
1902 
Letnih udov Skupaj 
3 3 
2 2 
Poverjenik: 
Fran Sadu, posestnik (1901) 
Letni udje: 
Katar. Sadu (1901), Ivan Nadlišek (1901-02), Franjo Sadu (1902) 
Est Salles Oliveira 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1901 18 18 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 53 ' 1999 « 2 (115) 221 
Poverjenik: 
Ant. Lovko, kolar (1901) 
Letni udje: 
Jos. Branisel, Ivan Petrovčič, posestnik, Jak. Branisel, kolonist, Ant. Blažek, kolonist, Fr. Česnik, 
kolonist, Andrej Divjak, kolonist, And. Dorenčin, kolonist, Iv. Mramor, kolonist, Iv. Mule, kolonist, 
Lov. Lunka, čevljar, Iv. Černač, mizar, Fr. Sterle, krojač, Jos. Sterle, Iv. Petrič, Pet. Simčič, Ivana 
Šabec in Blaž Milharčič, tesar (vsi le 1901) 
Viktoria - Sorocobana 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1906 1 1 1909 3 3 
1907 1 1 1910 1 1 
 
 
1 
 
 
1 
9 
0 
1911 1908   1 1 1 
Letni udje: 
Jak. Šoba (1906-08,1910-11), Matija Petelinkar (1909), Martin Cink (1909), Ant. Stecher (1909) 
Coronel-Orlando 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1907 5 5 
1908 1 1 
Poverjenik: 
Jož. Pintar (1907) 
Letni udje: 
Janez Petrič (1907), Franjo Valove (1907), Fr. Žezon (1907), Ant. Žnidaršič (1907), Jož. Pintar 
(1908) 
S. Jaquim 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1909 4 4 
1910 4 4 
1911 2 2 
Poverjenik: 
Jos. Pintar (1910-11) 
Letni udje: 
Jos. Pintar (1909), Jan. Ambrož (Ambrožič?) (1909-11), Štef. Šušel (1909-10), Ign. Šabec 
(1909-10) 
Jahu 
Leto Dosmrtnih udov Letnih udov Skupaj 
1910 1 1 
1911 3 3 
1912 
1913 
1914 
1915 
1916 
222 A. VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V JUŽNI AMERIKI 
Letni udje: 
Fran Vitzler (Witzler) (1910-16), Jak. Kalar (1911), Andrej Korenčan (1911) 
Nuporanga (Sao Paolo) 
Leto Dosmrtnih udov 
1913 
1914 
1915 
Letnih udov 
2 
2 
2 
Skupaj 
2 
2 
2 
Poverjenika: 
Ivan (Janez) Ambrožič (Ambrož?) (1913), Josip Pintar (1914-15) 
Letni udje: 
Josip Pintar, poverjenik (1913), Štefan Sušelj (1914-15) 
Limeira: 
Juiz de Fora: 
Uberaba: 
Porto Ferreira: 
Rib. Bonito: 
Uha Grande: 
Liberon Boneto Dorado: 
Paranahyba: 
Porto Alegre: 
S. Antonio de Figeira: 
Palmeira: 
Viktoria (S. Spirito): 
Ribeira (Ribeiro) Preto: 
Fazenda Babilonia: 
Diagonal Esq.: 
Ituverava (Sao Paolo): 
Fereno: 
Xarqueada: 
Bica de Pedra: 
Linha Ingleza: 
Estado de San Paulo: 
Alojz Štravs, kovaški mojster (1898-99) 
Fran Kobal (1898) 
Jakob Jurca, posestnik (1898) 
Jak. Jurca, lesni trgovec (1899), Jak. Grom, pisar (1899) 
Iv. Šabec, pivovarnar (1899) 
Jos. Babic, upravnik fazende »Bella Vista« (1900) 
Anton Dekleva (1900) 
Fr. Vever, pivovarnar (1901) 
Karol Strucelj (Štrucelj) (1905) 
Janez (Iv.?) Šabec (1907-08, 1913-15) 
Rev. Ciril Seigerschmid, coadjut. (1907-08) 
Ciril Seigerschmid, profesor (1909-12) 
Luka Tornič (1909-1913) 
Anton Česnik (1909) 
Štefan Škorjanec (1911-12) 
Franc Sadu (1913), Katarina Sadu (1913) 
Andrej Hlat (1913-15) 
Jakob Šoba (1913-16) 
Francesco Jager (1914) 
José Obreza (1914) 
Jožef Milharčič (1915) 
Brazilija skupaj 
Leto 
1891 
1893 
1895 
1896 
1897 
1898 
1899 
1900 
1901 
1902 
1903 
1904 
Število 
naselbin 
1 
1 
1 
3 
4 
9 
12 
11 
11 
1 
Dosmrtnih Letnih 
udov udov 
9 
16 
26 
49 
63 
65 
79 
49 
71 
2 
Skupaj 
9 
16 
26 
49 
63 
65 
79 
49 
71 
2 
Leto 
1905 
1906 
1907 
1908 
1909 
1910 
1911 
1912 
1913 
1914 
1915 
1916 
Število 
naselbin 
2 
6 
6 
7 
8 
7 
8 
3 
10 
10 
6 
4 
Dosmrtnih 
udov 
Letnih Skupaj 
udov 
3 
33 
25 
23 
24 
25 
24 
21 
13 
13 
5 
3 
3 
33 
25 
23 
25 
26 
24 
21 
14 
14 
6 
4 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 53 • 1999 » 2 (115) 223 
Kot vidimo iz zgornje tabele, se udje Družbe sv. Mohorja v Braziliji pojavijo leta 1891, 
torej nekaj let za argentinskimi, svoj vrh pa dosežejo nekoliko prej - ob prelomu 19. in 20. 
stoletja; podobno kot argentinskim pa jim po imenikih Družbe lahko sledimo do leta 1916, za 
naslednji dve leti pa tudi o njih v imenikih udov ni podatkov. Velikemu padcu po prvem višku 
sledi ponovni dvig, ki pa ne doseže prvotnega števila udov. V primerjavi z argentinskimi je 
brazilskih mohorjanov in njihovih naselbin nekajkrat več. Vsega skupaj se udje Družbe sv. 
Mohorja pojavijo v 41 naselbinah, od katerih jih je 20 večjih. Z izjemo Joboticobala (pisano 
tudi Jaboticobal) vse velike naselbine mohorjanov delujejo zelo kratek čas, od enega do šest 
let, manjše naselbine pa premorejo v veliki večini le enega, največ dva mohorjana. Imena 
naselbin z mohorjani so v imenikih pogosto pisana različno in jih navajam v vseh oblikah, 
kot so zapisana. Podobno kot v Argentini naletimo tudi v Braziliji tako v »velikih« kot 
»malih« naselbinah kar nekajkrat na ista imena in tako posredno spremljamo pot mohorjanov 
od ene do drage njihove poklicne in življenjske postaje. Lep primer takega popotovanja je 
družina Sadu, ki jo najdemo kar na šestih mohorjanskih postojankah, zadnjo, šesto sestavlja 
kar sama. 
Vsega skupaj najdemo v seznamih brazilskih mohorjanov okoli 370 imen, od katerih se 
jih vsaj 20 pojavlja večkrat. V primerjavi z argentinskimi so brazilski mohorjani veliko bolje 
»opremljeni« s poklici. Tako nas po dosedanjem vedenju o slovenskem izseljevanju v 
Brazilijo pač ne preseneti, da je med njimi navedenih kar 62 kolonistov, poleg njih pa še 6 
posestnikov, dva vrtnarja in en kmet ter še nekaj kombinacij posestnika in obrtnika ali 
trgovca. Nedvomno je med poklicno neopredeljenimi na seznamih udov še nekajkrat več s 
kmetijstvom povezanih poklicev. Veliko je navedenih tudi obrtnih poklicev: 16 tesarjev, 12 
mizarjev, 11 kovačev, 6 zidarjev oz. zidarskih mojstrov, 4 kolarji, 3 krojači, 2 čevljarja, mesar, 
sedlar, sodar, Žagar, fasader in ključavničar. 
Med drugimi poklici naletimo na avstrijskega konzularnega tajnika v Sao Paulu Frana 
Turka, ki je vsaj nekaj časa pošiljal sezname udov Družbe sv. Mohorja v Braziliji vodstvu 
Družbe v Celovec, ta pa gaje leta 1898 prejela »ravno pred natisom zadnje pole Imenika.14 
Turk je leta 1905 postal tudi začasni vodja avstro-ogrskega konzulata v Porto Allegre. V tem 
kraju je bil eno leto ud Družbe sv. Mohorja tudi zelo zanimiv izseljenec Karel (Dragotin) 
Štrucelj (tudi Srucelj), kasnejši povratnik v matično domovino (1871-1942), ki je med 
drugim nekaj časa zalagal in urejal glasilo avstrijskih priseljencev v Brazilijo Viribus Unitis.15 
(Ime je vzel po znanem geslu cesarja Franca Jožefa, po katerem je dobila ime tudi leta 1918 
v Pulju potopljena bojna ladja.) 
Med ostalimi navedenimi poklici naletimo še na arhitekta, graščinskega oskrbnika, 
knjigovodjo, strojevodjo, sedem trgovcev, od katerih so trije še posestniki, tri pivovarnarje, 
dva delavca, strojevodjo, sprevodnika, gospodinjo, par soprog, trgovčevo ženo, trgovskega 
pomočnika, dve dekleti, upravnika faziende, pisarja in dva duhovnika - salezijanskega 
misijonarja Rafaela Hutha ter Cirila Seigerschmida, ki je na eni od svojih postojank naveden 
kot koadjutor, na drugi pa kot profesor, pred Brazilijo pa smo nanj naleteli že med 
argentinskimi mohorjani. Med udi Družbe sv. Mohorja naletimo v letu 1901 tudi na edinega 
kolektivnega naročnika v Južni Ameriki - avstro-ogrsko podporno društvo »Ustanova cesarja 
Franca-Jožefa«. 
l4KDMza 1899, str. 129. 
15 B. Marašič, Prispevka o slovenskem izseljevanju..., str. 62-65. 
224 A. VOVKO: UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA V JUŽNI AMERIKI 
Leto 
1888 
1889 
1890 
1891 
1892 
1893 
1894 
1895 
1896 
1897 
1898 
1899 
1900 
1901 
1902 
1903 
1904 
1905 
1906 
1907 
1908 
1909 
1910 
1911 
1912 
1913 
1914 
1915 
1916 
1917 
1918 
Južna Amerika skupaj 
Število 
naselbin 
1 
1 
1 
2 
1 
3 
1 
3 
5 
5 
12 
15 
14 
14 
5 
3 
4 
6 
11 
10 
11 
12 
11 
11 
6 
12 
14 
9 
6 
-
-
Dosmrtnih 
udov 
_ 
-
-
-
-
-
2 
2 
2 
2 
7 
7 
7 
8 
8 
7 
7 
7 
8 
8 
8 
-
-
Letnih 
udov 
12 
14 
16 
24 
13 
31 
9 
40 
67 
71 
89 
94 
63 
91 
16 
15 
13 
19 
50 
41 
41 
32 
32 
26 
25 
14 
15 
6 
3 
-
-
Skupaj 
JA 
12 
14 
16 
24 
13 
31 
10 
41 
68 
72 
90 
95 
64 
92 
18 
18 
15 
21 
57 
48 
48 
40 
40 
33 
32 
21 
23 
14 
11 
-
-
Družba sv 
Dosmrtnih 
udov 
630 
658 
680 
775 
837 
915 
984 
1.057 
1.132 
1.168 
1.232 
1.309 
1.362 
1.413 
1.473 
1.521 
1.561 
1.608 
1.660 
1.707 
1.740 
1.788 
1.858 
1.837 
1.848 
1.951 
2.090 
2.080 
2.122 
2.290 
2.492 
Mohorja v 
Letnih 
udov 
40.922 
45.384 
47.404 
51.052 
56.866 
56.483 
64.968 
71.040 
74.095 
70.372 
75.899 
76.794 
77.234 
74.697 
78.573 
74.537 
83.037 
81.964 
80.319 
77.439 
82.649 
83.726 
83.931 
83.018 
76.719 
76.320 
76.271 
72.234 
76.023 
80.509 
88.020 
celoti 
Skupaj 
DSM 
41.552 
46.042 
48.084 
51.827 
57.703 
57.398 
65.952 
72.097 
75.227 
71.540 
77.131 
78.103 
78.596 
76.110 
80.046 
76.058 
84.598 
83.572 
81.979 
79.146 
84.389 
85.514 
85.789 
84.855 
78.567 
78.271 
78.361 
74.314 
78.145 
82.799 
90.512 
Idejni otrok škofa Antona Martina Slomška Družba sv. Mohorja s svojimi knjigami že 
preko 140 let nedvomno pomembno prispeva k verski, narodnostni, moralni, kulturni, 
gospodarski in še kakšni rasti Slovencev, s svojim delovanjem med Slovenci zunaj matične 
domovine, torej tudi med slovenskimi izseljenci v Južni Ameriki in drugod pa je znatno 
pomagala buditi in ohranjati njihovo zavest pripadnosti slovenskemu narodu. Poleg tega 
zaslužnega poslanstva pa pomenijo imeniki njenih udov tudi pomemben vir podatkov za 
zgodovino slovenskega izseljenstva. Kot smo že omenili, je bila osnovna organizacijska enota 
Družbe sv. Mohorja v matični Sloveniji in tudi marsikje v zamejstvu in bližnjem ter daljnem 
izseljenstvu sicer župnija s svojimi poverjeniki (praviloma duhovniki ali najuglednejšimi 
laiki). 
Vendar pa v Argentini in Braziliji teh ni bilo in tako so mohorska jedra sestavljale 
slovenske naselbine. Tako nam seznam naselbin mohorjanov pokaže do določene mere tudi 
mrežo naselbin slovenskih izseljencev. Mohorjeva družba je zajela pač le manjši del 
slovenskega izseljenstva, zato so slovenski izseljenci in slovenske izseljenske naselbine 
obstajale seveda tudi zunaj njihovega okvira; vsaj glede večjih slovenskih izseljenskih 
ZGODOVINSKI ČASOPIS » 53 « 1999 » 2 (115) 2 2 5 
naselbin pa se oba seznama pokrivata. Mreža mohorjanskih jeder je toliko dragocenejša v 
primerih, ko primanjkuje drugih podatkov o slovenskih izseljencih v določenih državah. To v 
našem primeru v veliki meri velja za zgodnje slovensko izseljevanje v Brazilijo, v nekoliko 
manjši pa za precej bolje proučeno zgodnje izseljevanje v Argentino. Objavljeni pregled nam 
tako nudi mrežo štiridesetih krajev, kjer so živeli Slovenci in preko 400 njihovih imen s 
kakimi sto poklici. Tudi ti, sicer precej skromni podatki so koristno dopolnilo k našemu 
vedenju o zgodnjem slovenskem izseljevanju v Južno Ameriko. 
S u m m a r y 
Members of the St Hermagoras Society (Družba sv. Mohorja) in South America 
before 1918 
Andrej Vovko 
The brain-child of Bishop Anton Martin Slomšek, Družba sv. Mohorja (St Hermagoras Society) 
has doubtlessly importantly influenced the religious, national, moral, cultural, and economic growth of 
Slovenes in the last 140 years. Since it is active also among Slovenes outside their native country, thus 
also among the ones living in South America and elsewhere, it has greatly affected and helped to 
preserve the awareness of their Slovene ethnic appurtanence. Aside from this well-deserved mission 
of the association its member rosters contain an important source of data on the history of Slovene 
immigration. The basic organizational unit of the association in Slovenia and in bordering countries, 
as well as in some of the more distant ones, was the parish with its commissioners who were usually 
either priests or respected laymen; yet Argentina and Brasil did not have it. 
The core of the St Hermagoras Society members in these two countries therefore consisted of 
Slovene settlements. The list of the settlements with the association members thus also reflects to a 
great extent the network of Slovene immigrant settlements. It is true that Mohorjeva družba 
encompassed only a smaller part of Slovene immigrants, and Slovene immigrants and settlements 
existed also outside this framework, but at least in larger Slovene settlements both lists correspond to 
each other. The network of the association cores is all the more invaluable when other data on Slovene 
immigrants in certain countries is unavailable. This is basically true for the early period of Slovene 
immigration to Brasil and, although to a smaller degree, also for the early immigration from Slovenia 
to Argentina, although the latter has been far better researched. 
Based on the data from the association rosters, published in the association calendars each year, 
this paper for the first time presents on the whole the settlements in Argentina (between 1888-1916) 
and Brasil (1891-1916). The ten settlements of the Argentina St Hermagoras Society members 
numbered about sixty people who lived mainly in Parana, Buenos Aires, and Cerrito, while the 
approximately 370 members in Brazil lived in forty settlements. About 100 out of these more than 400 
names also contain data on people's profession. Even though this data is rather modest, it presents yet 
another useful step toward our knowledge about early Slovene immigration to South America. This 
review is supplemented by a brief presentation of the research of Slovene immigrants in Argentina and 
Brazil before 1918, based on the existing literature.