IZ KALEVALE
MARTA   ELMGREN
FR.  BEZLAJ
PRVA  RUNA
Mislim se je zahotelo, Mojo pamet je prevzelo, Da pričel bi pesem peti In v besedah razodeti Speve moje domačije, Naših prednikov spomine. V ustih pesmi se topijo In besede H je jo, Po jeziku spolznejo, Preko ustnic zdrknejo,
Dragi bratec moj, prijatelj In tovariš iz mladosti, Pojdi, skupaj bova pela, Skupaj bova spev pričela. Usoda naju je združila, Ko sva vsak drugje blodila. Malokdaj se snideva, Redkokdaj obiščeva Na samotnih teh planjavah, Bednih severnih pustinjah.
Torej si roke podajva, Prste s prsti si skleniva, Skupaj pesem si zapojva, Najkrasnejšo, ki jo znava, Da zaslišijo jo dragi, Da vzbudiva hrepenenje, Da razvnameva mladino In rastoče pokolenje. Naše pesmi sva zložila, Najin spev sva pridobila Izza pasa Vainam6ina, Izpod nakla Ilmarina In iz meča Kaukomiela, V brzih pšicah Joukahajna,
Iz prostranih polj Pohjole, Na planjavah Kalevale.
Davno jih je pel moj oče, Ko je tesal toporišče, Mati me jih je učila, Ko kolovrat je sukala, Ko sem še po štirih lazil In ji plezal na koleno, Mlečno dete nebogljeno, Popackano s kislim mlekom: O čarobnem mlinu Sampo In o čarih Luohinih; Sampo se postara v spevu, Louhi se razblini v čarih, Vipunen zamre v pesmih In v norčijah Lemminkainen.
A še vse drugačnih pesmi, Čarovnij sem se naučil. Na razpotju sem jih slišal,
V  resju sem si jih natrgal, Iz suhljadi jih nalomil,
Iz vode sem jih izvlekel, Iz vršičkov vej izvabil In po travnikih nagrabil, Ko sem še na pašo hodil Ves dan po zelenih tratah In po jagod polnih jasah, Svoji kravici sem vodil Črno Murikki in Kimmo.
Mraz mi pesmi je prepeval,
V  dežju so mi prišumele,
V  valu plavali so spevi,
V  vetru čul sem njih odmeve, Ptice so jih zlagale,
569
V   vejah so se oglašale.
Vse sem v svitek si namotal,
V  butaro sem jih povezal, Svitek na sani naložil, Butaro navrh poveznil. Sanke sem domov zapeljal In na gumno sem jih zviekel, Na policah v kašči zložil
In v kadeh bakrenih shranil.
Dolgo so bile na mrazu, Dolgo so v kadeh ležale. Ali naj jih z mraza vzamem, Naj ostrgam jih zmrzali In v izbo jih privlečem Ter jih položim k ognjišču, Pod gredi naj jih obesim Na lepo rezljanem stropu? Naj odprem vam skrinjo pesmi, Naj razvežem culo spevov, Kiopčič odmotam spominov, Naravnam naj vozle rekov?
Dobro pesem vam zapojem, Lepe hranim v svojem grlu. Mnogo piva prinesite, Vrče s kvasom napolnite! Če ne daste mi pijače, Vam zapojem spev drugačen. Tudi ob vodi peti utegnem —
V  suhih ustih spev raztegnem In če bo večer prekratek, Noč do zore vam prepojem;
V  radost jutrišnjega dneva Bo do svita konec speva.
Tako sem slišal govoriti, Tako slišal pesem peti: Same se noči zmračijo, Dnevi se sami svetlijo: Prav tako se je rodil sam Večni pevec Vainamoinen
Iz nositeljice vitke Ilmatari, zračne hčere.
Deklica, boginja zraka Svoje dolge mlade dneve Je v samoti preživela In v devištvu posvečenem Na prostranem zračnem dvom
V  neobzidanih prostorih. Dolgčas ji je tam postalo, Težko je bilo živeti
V  neoskrunjenem devištvu
V  tihih zračnih bivališčih Na obokanih višavah
Na brezkončni tej planjavi.
Zapustila je višine, Se spustila na valove, Na modro morsko površino, Na kipeči hrbet vode; Dvignila se je nevihta, Završali so vetrovi, Zakipeli so valovi lu razpenjeni vrtinci. Burja deklico zibala, Vihra se je z njo igrala Na razburkam gladini, Na teh grivastih valovih In v razsajanju nevihte Jo je morje oplodilo. Deva v morju je nosila Svoje breme v bolečinah Dolgih,  težkih sedemsto let; Več, devet vekov je plula Po valovih v hudih mukah Ne da bi roditi mogla.
Plavala je mati vode, Plula k vzhodu in zahodu, Plavala na jug in sever, Vse smeri vetrov preplula In nosila težko breme
570
Po valovih v hudih mukah
Ne da bi roditi mogla.
Tiho deva je ihtela
In tožila sama sebi:
Oj, gorje mi, ubogi devi,
O, prekleti moji dnevi,
Ko svoj dom sem zapustila,
Na valove se spustila,
Da me mrzli veter žene,
Da podi me burja divja
Po brezkončnih morskih cestah
Na valov penečih grivah!
Bolje bi se mi godilo
Zračni vili na višavah,
Kot sedaj, ko v bolečinah,
Plujem v morju, vodna mati
In trepečem v mrztem vetru,
Tožim in medlim v nadlogah,
Tavam po morja širinah
in se zibljem na gladini.
Ukko, prvi med bogovi,
Ki držiš nebo na plečih,
Pridi k meni zapuščeni,
Čuj moj klic in se usmili
Uboge deklice v potrebi;
Reši težkega bremena
Ženo, ki že obupuje,
Ki pomoči pričakuje!
Ni preteklo mnogo časa, Komaj ura je minila, Ko je po morju priletela Bela ptica potapljavka In iskala v morju kraja, Kjer bi si zgradila gnezdo. Na zapad in vzhod letela, Sever, jug je preiskala, A ni prišla do obale In ni našla v morju skale, Da bi se tam odpočila, Da bi gnezdo si zgradila. Plahutaje, prhutaje
Premišljuje, uganjuje:
Če zgradim si gnezdo v zraku,
Če ga postavim na valove,
Prvi veter ga sesuje,
Prvi val mi ga odpluje!
Smilila se je boginji llmatari, materi vod, Brž je dvignila koleno In naročje nad valove, Da bi mogla potapljavka Si na njem zgraditi gnezdo. Bela ptica potapljavka Prhutaje, plahutaje Vzrla njeno je koleno, Mislila je, da je ločje, Da je kupček morske trave. Prhutaje, plahutaje Se je vsedla na koleno, Gnezdo si na njem zgradila, Zlata jajca izvalila: Šest iz čistega zlata jajc, Sedmo je bilo železno. Potapljavka je začela Greti jajca v novem gnezdu, Grela jih dan, grela drugi, Gre^a jih še tretji dan; Že od tega mati vode, Mati vode, hčerka zraka Začutila je vročino, Žar neznosen na kolenu, Kot bi ogenj žgal koleno, Kot bi žile se topile. Stresla je boleče ude, Piemaknila je koleno, Jajca so se skotalila In razbila se med padcem, Razdrobila v drobne kose.
Niso v valih se zgubila, Ne na dno se potopila, Spremenila so se v dobro,
Nove so stvari nastale: Spodnje so plasti lupine Rodovitno zemljo dale ~— Iz zunanjega oboka Modro je nebo nastalo — Gornja obla rumenjaka Se je v sonce spremenila In iz jajčnega beljaka Se je luna porodila; Kar je v jajcu pisanega, To so zdaj na nebu zvezde, Kar je v jajcu črnega, Hudourni so oblaki.
Enomerno čas poteka, Hitro leta minejo
V  sonca novega žarenju,
V  zlatem soju nove lune. Mati vode, hčerka zraka Še zdaj pluje po valovih, Po kipečem sinjem morju. Voda se pred njo razgrinja In za njo neba modrina. Let devet je že minilo, Teklo je deseto leto,
Ko je mlada Ilmatari
Dvignila glavo iz vode
In telo se v bolečinah
Je začelo viti v krčih,
Na širokem sinjem morju,
Na razpenjenih valovih:
Kamor roko je stegnila,
Zrastli mali so otoki,
Kjer z nogo na dno stopila,
Je nastala ribja groblja,
Kjer je hlipala za zrakom,
Se je zemlja poglobila.
Kjer je breg zadela z bokom,
Je obalo izravnala
In z nogo je v dno skopala
Zatočišče morskim rakom,
Kjer je glavo naslonila,
Vdolbla je zaliv v obalo. Splavala je proč od brega: Na širokem sinjem morju, So nastajale sipine In čeri pogubne ladjam, Kjer v razsajanju viharja Čaka nagla smrt mornarje.
Že otoki so zgrajeni, Rti v morje so spuščeni, Ločene so struje v zraku, Rodovitna zemlja čaka, Nagrmadene so skale
V  živo pisanih obalah, Vendar še zdaj ne rodi se Večni vedel Vainambinen.
Stari modri  Vainamoinen
V  materinem je telesu Taval trideset poletij, Dolgih mrzlih zim število Na širokem sinjem morju, Na razpenjenih valovih.
Premišljuje, uganjuje, Kakšno bo življenje živel,
V  svojem temnem skrivališču,
V  svojem tesnem bivališču, Kjer ni nikdar videl dneva, Niti luninega svita.
Tale stavek je izrekel, Te besede spregovoril: Pridi sonce, luna pridi, Veliki voz me odreši Tega temnega brloga, Pustega prebivališča, Pel ji me iz te ograje, Iz pretesnega me gnezda. Pusti me odpotovati Sina na zemljo boginje, Da bom videl zlato luno Svetlega se dne veselil,
sn
Zbudil se je volk v močvirju, Dvignil se je medved v resju Na ležišču iz vejevja; Zdirjal volk je preko polja, Medved pricapljal po jasah, Ko je prišel do ograje Jn se nanjo je naslonil, Se je zrušil plot pod težo In se zvalil med skalovje; Medved splezal je na smreko, Sedel med bodeče veje, Da bi tam poslušal igro In občudoval napeve.
Vrli starec Tapio Gospodar gozdov prostranih In ves narod Tapiole, Mladi fantje in dekleta So se vzpeli na gorovje, Da bi bolje poslušali. Tudi gospodinja gozda Modra starka Tapioie Obula modre nogavice Z rdečim trakom okrašene In se vsedla je pod brezo Na parobek stare jelše, Da bi poslušala pesem, Lepo petje kantela.
Kar bilo ptic pod nebom, Kar bilo je dvokrilatih, Priletele plahutale, Prihitele frfotale, Stušat čudovite speve In se \>eselit napevov. Ko je sokol v svojem domu Slišal petje Suomeja, Pustil je mladiče v gnezdu In priplaval po višavah, Da bi slišal spev junaški, Ko igral je  Vainamoinen. Pustil orel je višave,
Jastreb rezal je oblake, Vzletele race iz tolmunov In labodi iz daljnih vod. Tudi mali ščinkavci, Ptički večno žvrgoleči, In na stotine strnadov In na tisoče škrjančkov Je po zraku pričebljalo, Sedlo starcu na ramena, Očetov spev občudovalo, Čudno igro V ainamoina.
Še celo boginje zraka, Lepe stvarnikove hčere So zaslišale igranje, Lepe speve kantela. Sedle so na svod neba, Druge na lok mavrice, Nekatere na ovčice, Na oblake z zlatim robom. Kuutar, hčerka blede lune, Sončna hčerka Paivitar, So kolovrate sukale, Zlata obračale stremena* Tkale platno z zlatim leskom, S čistim srebrom prepleteno, Na razžarjenih oblačkih, Na nebes širokem svodu. Ko zaslišale so petje, Lepe igre mile zvoke, Zmedla so se jim stremena, Čoimčki jim ušli iz rok, Pretrgala se zlata preja, Zlata nit v srebrnem blagu.
Živega bilo ni bitja, Niti na širokem morju, Kar ima jih šest plavuti, Ni bilo v globinah roja, Ki bi ne prišel poslušat In se veselit v veselju. Urno plavale so ščuke,
574
Somi so veslali leno, Prišle mrene iz globine In postrvi iz potokov, Klini mali in okuni, Z njimi mnogo drugih rib;
V  gostem ločju ob obali
V  lepih vrstah so obstale, Gnetle so se na plitvinah, Da bi bolje razumele Čudne  Vainove napeve.
Z njimi kralj valov, sam Ahto Vodni mož z zeleno brado Na površje je priplaval, Med cvetovi skrit lokvanja Ginjen pesmi je poslušal, Rekel je in spregovoril: »Takih pesmi nisem slišal
V   svojem dolgem še življenju, Kot igra jih V ainamoinen, Kot jih poje večni pevec«
Vodne vile v tolmunih, Sestre mladim potapijalkam, Svoje lase so česaie, Svoje kodre si ravnale Z ziatimi so si giaviuki, S sponkami srebrnimi. Ko zaslišale so speve, Sladke, prej neznane pesmi, Izgubile so glavnike, Zlate sponke v valovih; Konec je bilo česanja, Napol skuštrane še glave. Navsezadnje je prilezla Vodna starka, vsa porasla, Vzpela se je na gladino In brodila po valovih Do obraščenega brega, Do obrežne plitve vode; Rada slišala bi speve, Igro starca Vainamčina;
Divno zvoki so doneli, Čudno melodije pele: Viegla se je vodna starka, Zadremala in zaspala Na robu pisane je skale, Med kamenjem na obali.
Tako je stari  Vainamčinen
Godel dan, pregodel drugi.
Ni bilo ga korenjaka,
Ne junaka med junaki,
Ne moža med možkimi,
Niti žene s kitami,
Ki ne bi plakal med igranjem,
Ki ne bi bil pri petju ganjen,
jokati mladi so in stari,
Vsi možje neporočeni
In oženjeni junaki;
7 udi fantje mladoletni
In dekleta mlada z njimi,
Še otroci nedorasli,
Pri teh čudovitih zvokih,
Ko igral je stari pevec.
Tudi starcu Vainamoinu Solze so skrivaj pritekle In kanue iz očesa, Kakor rosa vodne kaplje; Grenke kakor sad močvimic Debelejše kakor grah, Bolj okrogle kakor jajca, Večje kakor ptičja glava. Tekle solze so iz očesa, Kakor potok so privrele, Preko lica so spoizele, Preko lepega obličja In iz lepega obličja Pod široko, močno brado, Iz širokega podbradka Na mogočna, sitna prša, Iz mogočnih sitnih prsi So pritekle na kolena,
Po junakovih kolenih so spolzele preko nog, Preko nog do črne zemlje Skoz petero srajc volnenih, Skoz šestero zlatih pasov, Sedem modrih ogrinjal, Osem suknjenih kaftanov.
Solze tekle so v potokih Proč od starca Vainamoina K bregu sinjega morja In so iz morskega se brega Potopile v vod globino In pokrile morsko blato.
Vpraša stari Vainamoinen, Vpraša in poizveduje: »Kdo med vami bi, junaki, Kdo med fanti mladimi Iz junaškega rodu, Kdo izmed sinov družine Bi prinesel mi solze Iz globoke, čiste vode!« Fantje so odgovorili, Ugovarjali vsi starci: .»Ni nikogar v vrlem rodu, Ni ga v družini sina, Ki bi dvignil tvoje solze Iz globoke, čiste vode!« Rekel je in spregovoril: »Tistemu, ki moje solze,
Moje rosne kaplje dvigne, Pernat kožuh bi podaril!«
Priletela mimo vrana. Rekel ji je Vainamoinen: »Daj, prinesi moje solze Iz globoke, čiste vode, Pernat kožuh ti podarim!« Vrana ni prinesla solz. Slišala je potapljavka, Prihitela brž je k starcu, Pevec prosil je in rekel: »Potapljavka s sivim perjem, Ti, ki bivaš v čisti vodi, Vedno z glavo se potapljaš, Pojdi, zberi moje solze Iz globine čiste vode; Dam ti kožuh lep iz perja!« Šla je zbirat potapljavka Svetle solze Vainamoina Iz globine čiste vode, Tam po črnem morskem blatu Zbrala solze Vainamoina, Starcu v roke položila Svetle solze spremenjene; Niso več vodene kaplje, Ampak biseri prekrasni, Ki bleste se z modrim leskom, Da bi carje okrasili, In vladarje veselili.
KALEVALA
Fr. B e z l a j
Visoko na severu, v oioneški in arhangelski guberniji stare Rusije, na ozemlju, kjer žive pomešani med seboj Rusi in Karelci, so se ohranili ostanki dveh kultur, ki sta drugje že popolnoma zamrli. Rusi in Finci so našli na tem redko poseljenem, gozdnatem terenu presenetljivo velike množine narodnega blaga, za katerega je bilo takoj jasno, da je moralo nastati nekje drugje v popolnoma drugačnih razmerah. Ko sta Giljferding in Rvbnikov v šestdesetih letih preteklega stoletja prinesla iz političnega pregnanstva svoji ogromni zbirki bylin, jima ni nihče verjel, da bi se mogle baš pesmi tako imenovanega kijevskega ciklusa ohraniti tako daleč na severu. Še bogatejše so bile poznejše najdbe na obalah Belega morja. 2e dobro
5?6
generacijo pred Rusi pa so odkrili Karelijo in njeno etnografsko bogastvo finski zbiratelji. Na ozemlju, kjer prebivajo Finci, se niso ohranili niti sledovi epske narodne poezije, med Karelci pa so do danes nabrali že preko 80.000 run, ki so brez dvoma morale vse nastati nekje na Finskem.
Seveda je doba najdbe igrala veliko vlogo. Romantiki so imeli svoje predstave o narodnem blagu. Niso se brigali toliko za etnografsko točnost in znanstveno vrednost najdenih verzov, šlo jim je v prvi vrsti za to, da proslave svoj narod, dokažejo njegovo starodavno poreklo, njegovo kulturnost in najdejo po možnosti to, kar se je smatralo za vrhunec njegovega ustvarjanja, narodni epos. V letih, ko je cvetel kult helenizma, ko so našli in prevajali stare indijske epose, skoraj ni bilo v Evropi mladega človeka, ki ne bi sanjal o starih najdbah, katere naj bi proslavile njegov narod. Zato so ponarejali od kraja, od Macphersona in Chattertona do Hanke, da dolge vrste drugih, manj slavnih imen niti ne omenim — in tako je tudi mladi finski medicinec Lonnrot v večjo čast in slavo svojega naroda ponaredil Kalevalo.
Toda morda je bil on med ponarejevalci še najbolj pošten. Od leta 1822. dalje je neki zdravnik Topelius objavljal posamezne rune, ki jih je nabral v Kareliji in njegove najdbe so tako navdušile Lonnrota, da se je podal peš in brez denarja na sever. Imel je srečo, naletel je na staro družino ljudskih pevcev Perttunenov, ki so poznali ogromno množino starih run in iz nabranega materiala se mu je posrečilo kakor film sestrici narodni epos, v katerem ni bil niti en verz ponarejen v pravem smislu besede. Rune imajo svojo etnografsko vrednost, toda Lonnrotova Kalevala je enota zase in je kot taka prešla v svetovno literaturo.
Svet, o katerem pojo karelske rune, je bil romantičnim raziskovalcem popolnoma neznan. Ugibali so o napol mitološki Biarmiji, karelski državi, ki naj bi v devetem stoletju eksistiraia nekje ob severni Bvini, šele pozneje so po podrobnem študiju prišli do zaključka, da so morale rune nastati drugje, kjer je že obstajal katolicizem, ki ni nikoli prodrl do Karelije, na terenu, kjer se je germanska kultura stikala z domačo finsko, bržkone na jugovzhodni strani Botniškega zaliva, blizu Bjomeborga, koder je nekaj pičlih zgodovinskih sledov kazalo za nekdanje naselbine finskih vikingov, ki so se imenovali kveni in so bili kakor Germani vojaško organizirani pod vodstvom konungov (izraz je kakor slovansko knez iz gotskega kuning). Imena teh knezov so večinoma nordijskega porekla in tudi germanska razlaga imen junakov v Kalevali je verjetnejša od ugrofinske. Nekateri nemški etnograf i so Kalevalo proglasili kratkomalo za »vzhodni nordijski epos, ki se je samo slučajno ohranil v finskem jeziku«. Seveda se ne da na vse na svetu gledati z germanskimi očali. Če so v eposu sledovi kulture germanskega sredozemskega morja, kakor radi naziva j o Baltik, je v njem toliko elementov, ki kažejo na drugačen izvor, da ga mirno lahko proglasimo za plod samostojnega kulturnega kroga ugrofinskih plemen, ki so svoj čas obsegala mnogo večji teritorij kakor danes.
Sorodne rune so našli pozneje tudi na Estonskem, kjer so si tudi priredili narodni epos Kalevi poeg, ki pa je samo komplikacija Kalevale; kot znanstveno dor-kazilen material pa so estonske najdbe važnejše kakor finske. Tudi v estonskih runah nastopajo kveni, ki so delali roparske pohode na sever med laponska plemena, katera so polagoma izpodrinili iz srednje Finske v puste predele za polarnim krogom. Baltska kultura se meša z neznano pagansko in ves zgodovinski nanos narodne poezije, ki jo je češki etnograf posrečeno primerjal z mestnim smetiščem ali naplavinami ob ustju reke, je spojen v čudno celoto, katera prese-
57?
neča bralca s svojo umetniško skladnostjo. V arhangelskih by linah lovi bogatjr jelena na ta način, da izseka luknjo v led in čaka, da pomoli jelen glavo iz vode. V finskih runah, ki so migrirale le od zahoda na vzhod, je doživetje severa prist-nejše. Njihov največji čar je v tem popolnem severnjaštvu, ki diha iz vsakega verza. Motivi so itak mednarodni, od Indije do Islandije krožijo enake snovi v narodnf poeziji, toda čeprav so značaji junakov Kalevale za čudo podobni svojim vrstnikom iz Mahabharate, Ilijade ali Nibelungov, je polarni krog vtisnil karelskim runam toliko posebnosti, da učinkujejo nenavadno sveže in novo. Kalevala je epos polarnega človeka in njegove miselnosti, epos neskončnih severnih pustinj ali tunder, mnogo bolj značilen, kakor so nordijske sage, ki so se šele pozneje aklima-tizirale na severu.
V dolgih polarnih nočeh se zbero — oziroma so se zbrali ljudje v koči okoli ognja in dva pevca »laulaje« sta se prijela za roke, kakor se primejo otroci po dva in dva pri hitrem vrtenju, in sta se pozibavala ob enakomernem ritmu otožnega napeva. Rune so se vlekle kakor polarna noč. Zunaj je naletaval sneg ali divjal vihar, gorje živemu bitju, ki bi ga zalotilo samega. Še bajna bitja, o katerih sta pela, najsi je bila to že smrt ali duhovi iz gozda, iz tundre in iz močvirij, so bila zbrana v svojih kočah v družinskem krogu: gospodar, gospodinja, hčere, sinovi, hlapci in dekle. Junak skrbi za svoje smuči kakor kraljevič Marko za svojega Sarca; dekle, za katero se bore, se imenuje severni sij. Vse je prepreženo s skrivnostmi, za pojma peti in čarati je en sam izraz v jeziku run.
Za povprečnega Finca pomeni Kalevala še danes to, kar je pomenila v dobi romantike. Otroci se jo uče na pamet, vsem je otipljiv dokaz narodne samobitnosti in samozavesti, niti finske literature ni mogoče umevati brez poznanja Kalevale. Toda kakor je pač usoda malih narodov in literatur na težje dostopnih jezikih, je tudi Kalevala manj poznana kakor zasluži. Prevedena je sicer v večino evropskih jezikov, toda prevodi so razen nekaj izjem filološki, težki in niti od daleč ne dosegajo originala, Finščina je že sama po sebi izredno melodičen jezik, četudi so njene konstrukcije včasih skoro pretežke za evropski jezikovni čut. Verzi v runah so preprosti, s štetim ritmom, polni aliteracij in asonanc, običajno so večina besed v verzu začenja z enakim glasom. Za primer bi navedel nekaj verzov:
Souti seppo Iimarinen Souti lieto Lemminkainen Souiti kansa kaikelainen: Lyllyivat melat lylyiset, Hangat piukki pihlajaiset, Vene honkainen vapisi; Nena hyrski hylkehena, Pera koskena kohisi, Vesi kiehui kelloloissa Vaahti palloissa pakeni.
Vsebina Kalevale bi kazala na to, da je nekoč eksistiral zaključen narodni epos. Toda finsko plemstvo se je že davno pošvedilo in karelsko porušilo. Ostale so samo narodne rune, poezija preprostega ljudstva, ki je stare fevdalne motive preuredilo po svoje in jih prepletlo s svojimi motivi. Tudi v tem oziru je Lonnrotova Kalevala posebnost med eposi, seveda, če jo sploh moremo prištevati mednje.
578