Dopisi. Iz Maribora. (Petdeseti rojstni dan premilostljiv. kneza in škofa Mihaela.) Pretečeni četrtek, t. j. 20. t. m. obhaiali so naš premilostljivi knez in Skof Mihael svoj petdeseti roistni dan. Duhovniki in verniki prelepe lavantinske škofije spominjali so se ta dan v najiskrenejSih molitvah svojega preskrbnega duhovnega očeta in milega nadpastirja ter se zahvaljevali Bogu za neprecenljivo milost, da je dal prevzviSenemu doživeti petdeseto leto njihovega za tso škofijo tako dragega življenja pa tudi z otročjim zaupanjem prosili Boga, da bi še jim prav dolgo vrsto let pri najkrepkejšem zdravju oliranil za blagor škofije tako neumorno delujočega nadpastirja in škofa. Ob tej slavnostni priliki poklonil se je premilostljivemu knezu in škofu tudi prečastiti stolni kapitel, da jim vdano in spoštljivo izrazi svojo najprisrčnejšo čestitko. Prečastiti gospod stolni dekan nagovoril je prevzvišenega približno tako-le: »Prevzvišeni, premilostljivi gospod knez in škof! Danes ste dopolnili petdeseto leto svoje starosti, obhajate toraj zlati jubilej svojega trudapolnega življenja. Presvetli knez! Blagovolite dovoliti, da Vam stolni kapitel tem povodom izrazi najsrčnejSo čestitko: Salve laeta dies, meliorque revertere semper! Premilostljivi knez! To leto je bilo za Vas pnlno truda in težav, pa tudi polno milosti, zasluženja in duhovnega veselja. Tukaj omenim slovesne obletnice društva gospa krščanske ljubezni v Mariboru, katero ste razveselili s svojo navzočnostjo in krepčali z božjo besedo; potem je priredila družba vednega češčenja Vam na čast razstavo cerkvene oprave, družba, kateri ste blagoslovili dve lepi banderi na čast božjemu srcu Jezusovemu in prečistemu srcu Marijinemu in ste lomili vernim kruh večnega živlienja; sledilo je potem slovesno zboroyanje učene Leonove družbe iz Dunaja, pri kateri ste sodelovali in govorili o Jezusu Kristusu, kateri kot Bog in človek živi, kraljuje in gospoduje, in ki je pot, resnica in življenje naSe; med tem ste bili na kanonični trudapolni vizitaciji v štirih obširnih dekanijah, ste blizo 10.000 otrokom podelili zakrament svete birme, povsod ste oznanjevali sveti evangelij, ter ste pri Sv. Juriju pod Taborom posvetili novo pozidano župno cerkev; meseca avgusta pa ste slovesno posvetili lepo novo cerkev Matere božje milosti v graškem predmestju v Mariboru, pri kateri svečanosti ste se mnogo trudili in opetovano oznanjevali besedo božjo; krona vseh slovesnostij pa je bil brezdvomno škofijski zbor ali dijecezanska sinoda, pri kateri so bili zbrani vsi duSni pastirji cele škofije, da so pod modrim vodstvom svojega skrbnega nadpastirja in premilega očeta se posvetovali in potrebno ukrepali v blagor in prospeh lavantinske škofije; pri tem zborovanju ste bili srce in duša vsega delovanja; potem ste pohiteli na II. katoliški shod sosednje žkofije v belo Liubljano, ter ste pomagali tam pri posvetovanjih za blaginjo svete cerkve in mile domovine. Presvetli knez! Vse to Vam je prizadjalo mnogo skrbi, dela in težav, pa bo tudi obrodilo obilno dobrega sadu za časnost in večnost. Hvalimo Boga, da ste, premilostljivi, vse to srečno prestali in dognali, ter dostavimo prisrčno željo in prošnjo, naj dobri Bog pomnoži dneve Vašega bivanja na zemlji, naj vedno podpira Vaše apostolsko delovanje s svojim božjim blagoslovom; stolni kapitel pa tudi ponovi svojo obljubo ponižne udanosti, največega spoštovanja in sinovske ljubezni, ter prosi VaSo Prevzvišenost preblage naklonjenosti in nadpastirskega blagoslova.« Vidno ginjeni zahvalili so se premili vladika v prisrčnih besedah stolnemu kapitelju za udanostno čestitko in so veselo povdarjali, da jih je stolni kapitel hvalevredno podpiral pri vsem njihovem trudapolnem delovanju, posebno pa še glede družbe vednega čeSčenja presv. Rešnjega Telesa kakor tudi družbe katol. gospa dejanske krščanske ljubezni. Spominjali so se dalje z nadpastirsko hvaležnostjo velikih skrbi in težav, katere je imel predsednik pripravljalnega odbora za Leonovo družbo v Mariboru in za drugi katoliski shod v Ljubljani. Želeli so slednjič tudi oni prečast. udom stolnega kapitelja, da bi jih ljubi Bog, kakor je pač njegova sveta volja, ohranil Se mnoga in mnoga leta pri trdnem zdravju in v svoji milosti in to niim v veselje, vsej prelepi vladikovini pa v srečo in v prid. Šaleška dolina. (Obsodba nemške nestrpnosti.) Nedavno sem se vozil z železnico po ŠaleSki dolini v družbi treh imovitih kmetov, kteri so se pogovarjali jako živahno o veselici, prirejeni na čast rojaka dr. Jožefa Kranjca v Škalah. Zanimali so me možje na prvi pogled; tiho sem se vsedel v kotiček in poslušal razgovore. Najstarši pripoveduje o velikem vplivu, katerega je imela ta veselica na kmete. Vse se je veselilo in navduševalo za narodno stvar; celo mnogo mlačnežev, ki so sicer pod komando velenjskih posilinemcev, je bilo pri slavnosti; zatrjevali so samega veselja, da ne bodo več poslušali prijaznih besed, naj pridejo iz katerihkoli ust. Drugi kmet prekine moža v govoru in pravi, da pač ni treba govoriti o lepi veselici in slavnosti, saj ni mogoče vsega opisati; zakaj takega dneva še nismo imeli. Zapomniti si moramo pač ljudi, ki so nam hteli kvariti praznovanje. Vesta, draga tovariša, ne morem umeti, kako je mogoče, da so se ravno v Velenji obnašali izzivajoče in hteli kaliti mir. Niso li Velenjčani naši domačini? Mislil sem si vsaj! Da, pravi tretji kmet, motili smo se vsi! Nekaj jih je še, a malo. Le glej našega mesarja in krčmarja! odkar je napisal na svojo staro hišo, v kteri rau je pela mati, ko ga je zibala, le slovenske pesmi, »hotšl« in je postal vulgo Wissiak namesto starega Bezjaka, je začel postajati »internacijonalen«. Vprašal sem ga, kaj pomeni >internacijonalen«, pa mi }e raziagal, da on je vse, Slovenec in Nemec, da drži z vsemi. A že tedaj sem si mislil: ne boš kaše pihal; takih ljudi se je treba izogibati; po tem receptu bi moral biti človek razdeljen; toda to pa vendar ne gre, da bi se kar delil: polovico svoje vzvišene osebe dam tej stranki, drugo pa nasprotni. Najstarši tovariž vstavi moža in pravi: Vidiš, ti si pravo pogodil, takih ljudij se mora človek varovati; saj ne gre drugače, da se vsem klanjajo in dobrikajo, če hočejo biti nad strankami. Kadar ima pa »fajerber« ali >Sudmarka« veselice, razobesijo ti internacionalci celo frankfurterco. Zakaj pa niso razobesili zastav, ko smo slavili domačina? Na to dostavi drugi: Kaj Ti pride na misel; tega ne moreš zahtevati, vse bi že Slo rakovo pot. Pa to je čudno, da ta domačin tako kadi tujcem; <5e pa mi priredimo veselice, pa pokaže hrbet; le naj, tudi mi mu ga bomo začeli kazati. Prav odkrito povedano, mi nočemo zahtevati, da se vdeleži naših nedolžnih zabav, a terjati moramo od njega, da ne kali miru o takih prilikah. Omeniti moramo v čast drugih velenjskih posilinemcev in nemcev (če je mogoče kteri v trgu), da so se lepo zadržali in si celo ogledali lepi sprejem »Celjskega Sokola«; zabiti pa moramo v večni spomin postopanje tega mesarja, ki se ne briga, kakor sam vedno trdi, za narodnost. Jeza mora človeka popasti, če se spominja na ta dan; tam se je zbirala muzika, ki je motila z igro sprejem, tu se je zbirala družba demonstrantov, ki so kalili mir. Mi kmetje še res nismo tako omikani, a s časom ga bomo že priučili, kako ima postopati proti domačinom. Le poraislita, draga tovariša, Se gosp. župnika in zdravnika so pri belem dnevu napadli njegovi otroei s klicem »hail«. Res lepo je izobrazil svojo deco! če bi vsaj samo pozdravljali z »guten Tog«. Otroci z naših hribov imajo več olike. Nato začne zopet najmlajši govoriti, toda vlak zažvižga, na postaji smo. To ga ne moti, odreže se Se kratko, predno se ločijo: Ta je pa Se najlepša; sin, ki ne zna, kakor se mi dozdeva, govoriti, samo fučka v mesnici; zadnjič poslušam natanko to »vižo«; glej ga, na vse pretege je vabil ljudi v mesnico žvižgaje »Bocht am Rhein«, to je pesem, ktero pojejo Slovenohrustači proti nam. To je bil konec pogovora. Te kmete bo pa že poiskal in poizvedel od njih še drugih zanimivih točk Šaleške doline »Bičev Matija«.