LIKOVNA UMETNOST
RAZSTAVA DSLU. Čeprav smo pred dvema letoma z zanimanjem pričakovali otvoritev (ponovno po devetih letih) razstave Društva slovenskih likovnih umetnikov, je ta prinesla samo dokumentarno registracijo števila članov, med katerimi so bili tudi taki, ki po razstavljenih delih sodeč, niso zaslužili sprejema v Društvo in s tem hkrati vsaj formalnega naziva umetnika. Letošnja razstava sto petinsedemdeset del v Moderni in Mestni galeriji je ob abstiniranju velike večine kvalitetnih likovnikov, ki pa jih sicer čutimo v likovnem življenju bodisi po samostojnih bodisi po skupinskih razstavah, dokazala, da je v taki obliki, kot je, nesmiselna, saj, če drugega ne, vodi občasnega ali slučajnega obiskovalca proč od objektivne presoje slovenskega likovnega izražanja.
Prav zaradi tega zasluži ta manifestacija sedaj prej nekajvrstično gloso kot pa ocenjevanje posameznikov, med katerimi pa je treba na nekatere le opozoriti. Kaj pa v bodoče? Za zboljšanje kakovosti in vsaj za delno smiselno razporeditev bi sicer za silo ob tolikem številu razstavljajočih zadostovala tolerantna žirija. Toda to je izhod za skrajno silo. Kajti mnenja sem, da bi se med številnimi tistimi, ki danes razstavljajo v tem pel-melu, lahko našli likovniki, vezani generacijsko ali stilno (kar je za začetek povsem dovolj) in pričeli sestavljati skupine posameznih osebnosti; le-te bi kljub temu, da bi posameznik razstavil samo tri ali pet del, lahko tvorneje odločale o oblikovanju sodobne slovenske likovne umetnosti, saj bi se v skupini sami (torej med seboj) postavila bolj objektivna merila oziroma bi prišlo do komparacije. Na tem mestu ne bi posebej omenjal tudi tistih, ki tako ali tako — poleg udeležbe na sedanji društveni razstavi — že razstavljajo sami ali v skupinah, vendar se mi zdi, da so takega skupnega dela potrebni še slikarji, kot Koporc, Janez Sedej, Osterčeva, Cetin, Fakinova, Šibila, Urbančič, Drago in Nande Vidmar, Sajovic, Dovjak, Potokarjeva, Pandur, Polak, Jejčič, Močnik, Planine, Borčič, Marchel, grafiki Appolonio, Golia in Stegovčeva ter kiparji kot Jarm, Zahariaš, Dušan Tršar, Kolbič, Keršič in Keržič. Za vse preostale, ki ne zmorejo tako kvantitativnega opusa, bi pa morda tak prikaz, kot je sedanja letna razstava, pomenilo srečanje s samim seboj in bi tudi odpiral možnost za vključevanje v že omenjene skupinske predstavitve.
103
Zdi se mi, da so edino tu skrite, če že ne :>notranje<, pa akthne rezerve naše likovne tvornosti, ki jih je vendar treba (skrajni čas je že!) odkriti, ne pa pustiti, da se dušijo v skromnosti, ki ni vedno sad neznanja. Društvo se mora namreč zavedati nečesa: če se bo začela taka pospešena in vsebinska aktivizacija v njegovem okviru, bodo imele tudi galerije, katerih naloga je, da neposredno skrbijo za razstavo dejavnost, dovolj vpogleda v ustvarjalnost vseh članov Društva slovenskih likovnih umetnikov.
Aleksander  Bassin
104