Pojav Italijanskega Iredentizma In vprašanje asimilacije
Dr. Ivo Juvančič, znanstveni sodelavec
Pojav iredentizma pomeni za slovensko-hrvatske odnose na eni in
italijanske na drugi strani prelom linije, ki ni bila uresničena, marveč
samo nakazana, izražena kot pobuda v letih pred 1848 zlasti v tedniku
»Favilla« (1835—1846). List so v Trstu izdajali Pacifico Valussi po rodu
Videmčan, njegov svak Francesco Dell Ongaro in tržaški knjigar Giovanni
Orlandini. »Favilla« je s simpatijo spremljala razvoj jugoslovanskih na ­
rodov, razpravljala o njih zgodovini, literaturi, sledila njih kulturnim
naporom, ki jih je imenovala naravnost »naši napori« 1. Sodelavec »Faville«
je bil Dalmatinec Nicolo Tommaseo (ki je v svojih mladih letih izdal še
v hrvaščini svoje pesmi »Iskrice« kot Tomaževič), 1847 je v Trstu izdal
svojo knjigo »Intomo a cose dalmatiche e triestine« v kateri je skušal
dokazati narodno enotnost južnih Slovanov sicer v duhu ilirskih načel,
a Trst sam mu je bil »dragoceni prstan zaupanja med narodi«. V liniji
»Faville« se je gibal tudi italijanski zgodovinar Cesare Cantü, ki je
v Trstu videl »pristanišče bodoče Slavi je« v duhu »bratstva ljudstev«.
Cantü je imel pogum te svoje ideje v Trstu iznesti celo pred guberna ­
torjem Trsta grofom Stadionom leta 1846 na banketu, ki ga je ta priredil.
Okrog »Faville« so se zbirali Italijani, od teh je bil le Orlandini
Tržačan. Hoteli so v duhu bratstva ljudstev reševati obmejno problematiko
ob Jadranskem morju. Zal slovensko ljudstvo — »narod zamudnik« — ni
našel stika z njimi po svojih zastopnikih. Posledica tega položaja je, da
krog »Faville« le nima jasne perspektive, konkretnega načrta za rešitev
obmejne problematike. Med tem ko Orlandini marca 1848 skuša v Trstu
dvigniti republikansko gibanje, podobno onemu v Benetkah, ki naj bi
oklicalo Trst kot italijansko republiko, in že ko se ta poizkus izjalovi mu
sledi tudi DalTOngaro, ki je Trst zapustil in iz Vidma nato pozival
Tržačane, da preženo Avstrijce in ustanove samostojno, od Avstrije neod ­
visno italijansko republiko, je bolj jasnovidni Valussi le še poudarjal
zvezo z Jugoslovani, tudi potem, ko je Trst zapustil (aprila 1848). Tržačani,
Istrani in Dalmatinci bi morali posredovati ..., Trst bi moral tvoriti
z vzhodno Jadransko obalo nevtralen teritorij, nekako Švico med neodvisno
Italijo in Hrvatsko.
Zanimivo dejstvo je, da je Carlo Cattaneo, ki je bil 1848 med vodilnimi
uporniki Milana proti Avstriji, se je pa pozneje kot federalist posvetil le
študiju, še leta 1859 sanjal o neki vmesni državici pod protektoratom
Francije od Tirolske do Albanije 2.
135

likov imajo njeni člani skupnega, je na vsak način
Linija »Faville«. demok ratska in republikanska v duhu Mazzinija.
napredna: antiavsfnjsk:<b režj- v0 ta ko slovensko kot hrvatsko narodno
Edino na tej linij ’ bi ‘obo j es t ranska obmejna problematika, če bi prišlo
vprašanje, rešljl _Ya in Slovencev s krogom »Faville«.
do ožjih stikov rn iist j^nih bojev zadnjega stoletja nam dovolj jasno
Zgodovina naci lematika postala in postajala tem bolj zapletena,
pove, da je obm j ‘ ega ß interesi držav, njih diplomacija, za katerimi
čim bolj so interesi kapitalistične družbene ureditve, ki so zlasti
“Ä^nJiJizmov izrabili državni nacionalni čut in ga podžgale in
razKgale v nacionalistične ognje; ob teh je imperializem koval svoje orožje.
Nemški pritisk na Jadran, poznejši italijanski imperializem skozi -Porta
Orientale« - Vzhodna vrata bi nikdar ne mogel doživeti takih razmahov.
I.
Razvoj je šel drugačno pot. Jelačič, ki ga je dvignilo hrvatsko meščan ­
stvo — ali odločujoči faktor je bilo hrvatsko fevdalno plemstvo je ostal
na avstrijski liniji in celo pomagal zadušiti narodni odpor Madžarov.
O Slovencih ni niti potrebno, da govorimo — svojo rešitev so tudi iskali
z »očetom« Bleiweissom v Avstriji. Tržaški slovenski krog (združen s
Hrvati) ustanavlja svojo čitalnico ne le pod sliko Jelačiča, ampak tudi pod
sliko Franca Jožefa I.
Pri vsem tem ne smemo pozabiti prednosti, ki jo je imel italijanski
živelj pred slovenskim vsaj na kulturnem področju. Italijansko ljudstvo
se je kot narod konstituiralo v vse drugačnih pogojih, čigar začetki segajo
v stoletje fevdalne dobe, medtem ko se slovenski živelj začenja zavedati
svoje narodnosti komaj na prelomu iz 17. v 18. stoletje. Odločilen je bil
tako za prvega, kot za drugega različni politični in gospodarski položaj.
Medtem ko italijanski živelj Trsta, Goriške in Istre stopa v dobo leta 1848
's trdnim tudi že z diferenciranim meščanskim stanom (intelektualci, na ­
meščenci, trgovci — obrtniki), sta Slovenec in Hrvat ob Jadranu pretežno
kmeta in pastirja; izobraženci so pretežno le duhovniki, redki so intelek ­
tualci svetnega stanu, trgovci so le posamezniki.
»Favilla« je sicer izhajala le do leta 1846, vendar je bila triperesna
deteljica Valussi —Ongaro —Orlandini še v Trstu ob marčnih dnevih
1848. Njen vpliv nato izgine. Antiavstrijska demokratična linija živi dalje
v radikalnih časopisih, zlasti v »Gazzetta di Trieste« in »Giornale di
Trieste«, ki zavzameta sovražno stališče do Jelačiča — moža, ki je »bom ­
bardiral demokratični Dunaj«. Pojavi se pa že odklonilno stališče do
Hrvatov in njihovih nacionalnih zahtev v Dalmaciji in v Istri. Šele z no ­
vembrom 1848, ko je že bil na vidiku poraz demokratičnih revolucionar-
nih sil Dunaja, postane Jelačič tudi za »Giornale di Trieste« »vreden sin
svojega ljudstva«, list skuša zopet najti dobre besede za Hrvate, hoče po ­
stati posrednik med obema narodoma, ali že v obstoječi Avstriji 3. Z zmago
reakcije na Dunaju 1849 prenehata oba lista.
136

Ze tu vidimo, da je po odhodu glavnih predstavnikov »Faville« iz
Trsta prišlo že v teku leta 1848 do preorientacije v italijanskih tržaških
radikalnih krogih. Dodajmo, da je tako krog »Faville« kot njih nasled ­
nikov — radikalov v Trstu bil sila ozek: masa tržaškega ljudstva je stala
še vedno na starih konservativnih avstrijskih pozicijah kozmopolitičnega
Trsta, ki je doživel svoj procvet in razmah kot pristanišče avstrijske mo ­
narhije v absolutistični dobi in zrastel od 5000 prebivalcev na skoraj
66 000 leta 1846.
Isto velja za Gorico. Na italijanski strani se ob liberalnih zastopnikih
(Istrijan Rismondi, Goričana Favetti in Ascoli), ki so republikanci, zbira
le ozek krog Italijanov — Goričanov, večina je avstrijsko konservativno
usmerjena prav kot Slovenci' 1.
Nacionalistični krogi moderne italijanske historiografije 5 ocenjujejo
gibanje »Faville«, simpatije do Slovanov, načrt o samostojni državici —
drugi Švici ob Jadranu — kot golo romantiko, ko je Valussi še »fremente
di ideali Mazziniani« — goreč v mazzinijanskih idealih, ki pa so bili le
»plemenite iluzije 1848—1849«, ko se Italija še ni zavedala sama sebe, ko se
je slovansko gibanje idealiziralo itd. Kar v teh besedah drži, je to, da je
usoda »Faville« povezana z usodo Mazzinija.
Ta kritika »Faville« in mazzinijanskih idealov je kritika kroga, ki v
italijanskem Risorgimentu, gibanju za združeno Italijo, daje prvenstveno
in skoraj bi rekli izključno vlogo Piemontu, njegovi savojski kraljevi
hiši, njeni politiki, v kateri ima primat Camillo Cavour; daje primat vo ­
jaškim uspehom in neuspehom let 1848 do .1859, ki so pripeljali do zdru ­
žene Italije leta 1861. Piemont pa je bil samo ena komponenta risorgimenta.
Cavour je z Viktorijem Emanuelom II., ki je bil bolj instrument kot
aktor, znal spretno izrabiti drugo komponento risorgimenta, republikan ­
sko, demokratično gibanje velikega Mazzinija, ki je bil glavni ideolog ne
le mlade Italije (Giovane Italia, ustanovljena 1831), marveč tudi mlade
Evrope (Giovane Europa iz leta 1834). Isto usodo kot Mazzini je doživel
tudi vojaški voditelj revolucionarjev Giuseppe Garibaldi, oba sta igrala
podrejeno vlogo, ki jo jima je začrtal Cavour. Revolucija preide v urejene
tokove, zvodeni. Tak je položaj, če ga gledamo s političnimi očali. Vzroki
za tak preokret revolucionarnega gibanja so pa globlji, krivda Mazzinija
je bila, da ni znal zajeti italijanskih mas.
Mazzini je sicer skušal dobiti neke stike z delavstvom, ali proletarci
v letih 1848—1859 nerazvite industrije niso bili odločujoči faktor mas.
»Pozabil se je obrniti k tistemu delu Italije, ki je že stoletja zasužnjen,
h kmetom« (Marx, iz pisma Weydemayerju 11. IX. 1851.). »Mazzini ni
znal liberalni aristokraciji in pr os viti j enemu meščanstvu razložiti, da je
prvi korak k osamosvojitvi Italije popolna emancipacija kmetov« ’.
Globljo analizo Mazzinijevega —Garibaldijevega revolucionarnega gi­
banja sta v letih po prvi svetovni vojni opravila dva moža: Antonio
Gramsci 7, ki je bil med ustanovitelji italijanske komunistične stranke in
Piero Gobetti 8, predhodnik levih meščanskih antifašističnih gibanj. Slednji
je v svoji kritiki Mazzinija vsaj po obliki, v izbiri besed celo ostrejši od 
137

Gramscija. V bistvu sta si pa edina Gobetti najde glavni vzrok Mazzini ­
jevega neuspeha v tem, da je mislil, da »revolucijo izvede lahko le s pro ­
pagando«, da je obtičal v nekem »splošnem retoričnem apostolatu, obvisel
v praznem prostoru ideologije«. Treznejši Gramsci v svojih zapiskih o
Risorgimentu (saj študija ta knjiga ni) sodi, da revolucionarna stranka
Mazzinija in Garibaldija, partito d ’azione — akcijska stranka, ni imela
konkretnega vladnega programa, da je bila le organizem agitacije in pro ­
pagande, »prepojena s tradicijo retorike italijanske literature tako, da je
zamenjavala kulturno enotnost polotoka s politično in teritoiialno enot ­
nostjo«. Pustila je, da so zmerni liberalci Cavourja s svojo empirično de ­
javnostjo zavladali, ker revolucionarji niso imeli »organičnega programa
vlade, ki bi bil odsev bistvenih zahtev ljudskih množic, v prvi vrsti
kmečkih 9. — Zaključimo lahko s trditvijo: italijanska meščanska revolu ­
cija je imela sicer ideologa —'propagandista Mazzinija, vojaka — revolu ­
cionarja Garibaldija, manjkal pa ji je vodilni politik. Na to mesto se je
vsedel piemontski minister, zviti Cavour, ki je »indirektno in faktično«
(Gramsci) vodil revolucijo.
Ce s tega vidika ocenimo gibanje »Faville«, moramo reči, da je ideja
italijansko-jugoslovanskega sodelovanja tudi imela le bolj propagandi ­
stični značaj, kar je za začetek vsakega gibanja sicer nujno. Vzrok temu,
da ni dobila konkretnejših, političnih oblik je deloma tudi v izvfrnem
grehu mazzinijanstva, ki ni poznalo jasnega političnega programa.
II.
Angelo Vivante, ki je prvi temeljiteje razpravljal o iredentizmu 10, si
skoraj ne more razložiti z ozirom na delovanje »Faville« in zadržanje
Tržačanov prvih pojavov iredentizma, ki jih on postavlja v leto 1361 do
1862. Zdi se mu, da je nastop iredentizma za Trst »un brusco distacco da
tutto quanto aveva sino allora costituito la tradizione storica della cittä«
— nasilen prelom z vsem, kar je za mesto pomenilo zgodovinsko tradicijo.
Vivante je v svoji knjigi sicer beležil že nekatere revolucionarne pojave
Trsta, ni jih pa zadostno ocenil ”.
Schiffrer je v svoji knjigi (Le origini delTirredentismo triestino) šele
pokazal, da so tudi v Trstu že leta 1848—1849 živele revolucionarne ten ­
dence (lista Gazzetta in Giomale di Trieste), ki preidejo pod vplivi raz ­
voja v letih 1859—1861 na iredentistične pozicije; mladina iz leta 1848 je
dozorela v može.
Nemajhen vpliv pri vsem tem preokretu so pa imela istrska obrežna
mesta zlasti Koper. Njih stoletna povezava z Beneško republiko (do 1797)
je bila tako živa, da meščanstvo teh mest v letu 1848—1849 simpatizira z
upornimi Benečani in bi z veseljem pozdravilo izkrcavanje piemonteških
mornarjev. Vivante je prezrl, da iredentizem v Istri zaživi že v letih
1857—1859, ko je Carlo Combi ob sodelovanju svojih somišljenikov (Fran ­
cesco Combi, Paolo Tedeschi, Antonio Coiz) začel izdajati nekak almanah,
zbornik »Porta Orientale« 12.
138

Ze ime zbornika »Porta Orientale« — vzhodna vrata — namreč Italije
— pomeni program, saj je zemljepisna Istra »vzhodna veža Italije« 1’.
Doba Bachovega absolutizma 1849—1859 še zdaleka ni izvajala take cen ­
zure nad italijanskimi publikacijami kot nad tiskom ostalih narodov.
Dokaz za to je prav »Porta Orientale«, dasi se ji le pozna tu in tam neka
zadržanost, dostikrat neko romantično simbolično izražanje, ki zlasti tam,
kjer izraža svojo kritiko, preide že v grotesknost. Za primer naj služi,
kako oceni Combi položaj Trsta že v prvem letniku 14, ki je Istranom bil
preveč konservativen, avstrijski in kozrnopolitičen : »Veliki skalni bloki
duše teren tega mesta, ki je le tak, da bi se ga dalo kultivirati, dasi je
kamenit in nerodoviten. In niso le skale, saj vidim med ljudstvom, ki bi
zaslužilo boljše življenje, može, ki so naravnost spački zaradi svoje
ohlapne debelosti in zato tako bedne konstitucije, da se zdi kot da je
meso na njih zmrznjeno ...« In to so mu zelo pogosti »primerki duševne
agonije«. Tu gotovo misli predvsem na trgovski stan.
Tedeschi nam v uvodu k ponatisu »Porta Orientale« pove, da je povod
za izdajanje tega zbornika dal almanah Cesare Correntija »II Vesta verde«
v Torinu, ki je leta 1856 trdil, da Istrani »niso ne meso ne riba«, ker so
pač narodnostno mešani. Namen »Porta Orientale« naj bi bil dokazati, da
je Istra »meso italijanskega mesa«.
Ce v zemljepisnem pogledu prof. A. Coiz 15 omeji Istro za vzhodu z
Učko, k Istri pa šteje tudi sam Trst, so mu vzhodna meja Italije Julijske
Alpe od Triglava do Snežnika, v tem svetu je »nepretrgan jarek, ki se da
braniti«. Ne vemo, če je Coiz poznal publikacijo sardinskega generalnega
štaba »Le Alpi ehe cingon 1’Italia considerate militarmente« — izdane v
Torinu že leta 1845. Dejstvo je, da ni bistvene razlike glede meje Italije,
vojaški izvedenci potegnejo mejo od Snežnika na Butoraj jugovzhodno od
Reke, medtem ko Coiz ozemlje onkraj Učke — Reko in okolico, Kvar ­
nerske otoke — izključi sicer iz Istre in jih vključi v Libumijo, »Istra z
Liburnijo pa tvori vzhodno mejo Italije« 1* . Za prvi letnik »Porte Orien ­
tale« je z datumom 1. decembra 1856 prispeval članek o Ekonomski ob ­
novi Istre (Del Rinnovamento economico deUTstria) 17 tudi Pacifico Valussi
— leto prej je praznoval petdesetletnico svojega publicističnega delovanja
— in že na prvih straneh je postavil trditev, da sta Furlanija in Istra
»dve provinci vzhodne Italije« 18, da je »ljudstvo polotoka na zapadu:
»... del Quamaro
ChTtalia chiude e i suoi termini bagna« (Dante)
»... Kvamera,
ki Italijo zapira in ji meje obliva« (Dante)
Avstrijska cenzura je slične izlive o meji Italije na Alpah lahko dopustila.
Za Metternicha in naslednike je bila Italija le zemljepisni in ne politični
pojem. Lombardija in Benečija sta pod avstrijsko upravo tvorili Lom ­
bardsko —Beneško kraljestvo, ki so ga tu in tam nazivali tudi italijansko
z razliko ilirskega kraljestva, cesarske avstrijske krone; zato govor o
zemljepisnih mejah Italije ni imel nujno političnega poudarka. Vendar pa 
139

Coizov članek o zemljepisni meji, ki je naravna meja Italije, trdi več, saj
pravi, da je ta meja »jarek, ki se da braniti«. S tem postanejo Alpe, na ­
ravna, zemljepisna meja Italije tudi strateška meja. »Porta Orientale«
s tem vprašanjem začenja problem, ki nato razburja ljudstva ... 100 let.
Iz dejstva, da je med sotrudnike »Porte Orientale« stopil tudi Va-
lussi, sledi, da je v vprašanju o problematiki sožitja ljudstev ob Jadranu
nastal na italijanski strani precejšen preokret. Ideje Mazzinija, kateremu
so »narodnosti nepremagljive kot vest«, ki verjame v »sveto misijo
ljudstva«, ne pa v »kraljevske vojske in diplomacijo«, ne najdejo več
mesta v »Porti Orientale«, v njej se pokaže tudi Valussi v novi luči. V
smislu Mazzinijevih idej, ki jih je branila »Favilla« in še leta 1848/49
Valussi, bi problem ob Adriji morali rešiti predvsem avtohtoni prebivalci,
Italijani, Slovenci in Hrvati kot samostojni akterji, enakovredni juridični
subjekti, — sedaj pa nastopi en sam aktor »Italija« —, v njenem imenu
začrtajo mejo; avtohtona ljudstva postanejo le objekt; ne gre več za
sožitje ljudstev, gre za nadvlado enega. To velja tudi za avtohtono maso
Italijanov, saj jih nihče ne sprašuje, kako si nameravajo urediti sožitje
s slovanskim življem, zlasti pa postanejo samo objekt Slovenci in Hrvati,
saj jih »Porta Orientale« in ves iredentizem obsodi na asimilacijo z Ita ­
lijani, o čemer bo še govora.
Dodajmo tu še kratek vrinek o Mazziniju in njegovem gledanju na
vzhodno mejo Italije. Edvard Kardelj pravi 19: »Sam Mazzini, še bolj pa
tisti, ki so se imenovali njegove privržence, so pričeli v nacionalističnih
deklaracijah potiskati skrajno vzhodno mejo Italije vse bolj proti vzhodu
in razglašati Trst ter Istro za italijansko«. Ce natančno pregledamo Maz ­
zinijev razvoj v tem pogledu — omenja ga že Vivante 29, je ta sledeč: 1831
v navodilih Giovine Italia zelo nejasno govori o meji, o Trstu, ker ne
vemo ali ga vključi ali izključi iz Italije; leta 1857 postavi kot mejo Alpe
in Trst (Lettere slave); leta 1860 v Doveri dell ’uomo govori o meji »na
izlivu Soče, ki jo je Bog dal Italijanom«; leta 1871 pa pride z mejo do
Postojne — Adelsberg, na ono mejo, ki jo je leta 1845, kot smo že videli,
postavil sardinski generalni štab. Da je Mazzini sam tu opustil narod-
nostno-etnično načelo in se prepustil »kraljevski vojski in diplomaciji«,
ki ni spadala v njegov svetovni nazor revolucionarja, je jasno, tem bolj
jasno, če pomislimo na odnos Mazzini —Cavour, o čemer smo že govorili;
Mazzini se je prav v tem vprašanju postavil na repek razvoja, katerega
nosilec je že bila imperialistična Italija.
Slovenci vprašanja svojih meja in Svobodne Slovenije v letu 1848
niso postavili na revolucionarno pot; ponižno so čakali na ustavno rešitev
Dunaja, vendar pa imamo iz te dobe dokaz, da so vprašanje meje na
zapadu postavili vsaj pravilno, na edino pravilno etnično osnovo. Gre za
članek Petra Koslerja v nemški publikaciji »Das Programm der Linken
des österreichischen Reichstages« 21. V tem članku podaja Kosler statistični
pregled ne le vsega slovenskega ozemlja, marveč tudi hrvatske Istre. Ne
gre tu za vprašanje statistike same, ki je bila za tisto dobo težko vpra ­
šanje, gre za načelo, ki je Koslerja vodilo pri sestavi statistike in to je 
140

bilo čisto etnično, medtem ko Coiz že operira s skupino 15 000 ljudi v
Istri, ki so sicer slovanskega pokolenja, a govore italijanski in jih izloči
iz števila Slovanov. Combi jih že v naslednjem letniku 22 prišteje Ita ­
lijanom in trdi, da večina Slovanov govori "dosti dobro italijanski- 23.
Coiz se je že s svojo statistiko postavil na linijo asimilacije. Indi ­
rektno pa namigne nanjo 24, ko pravi, da "bo ob stiku s slovanskim ple ­
menom (Slovenci —Srbi) latinski svet, civilizacija našla svoj delokrog in
zvesta svoji misiji ne bo mogla drugače kot vplivati dobrodejno«.
Izrečno pa za rešitev problema sožitja ljudstev brani asimilacijo tisti,
od katerega bi to najmanj pričakovali, preokret je popoln pri Valussiju.
Jezikovni problem mu je velika ovira za napredek gospodarstva 25, po ­
sveti mu kar več strani in tu pravi: »proces združenja istrskih ljudstev
z italijanskim rodom je naraven, ta bo asimiliral ostala slovanska ple ­
mena in nadomestil različna obstoječa narečja s svojim jezikom«. Nato
navaja primer beneških Slovencev, ki so že »skoraj Furlani«. Pri vsem
se sklicuje na dosedanji proces asimilacije, ki se mu zdi naraven in pra ­
vičen in dodaja, če bi tega že ne bilo, bi lahko bila tekma med obema
sosednima, različnima civilizacijama, v kateri bi ena skušala nadvladati
drugo. Toda v tem slučaju bi tekma končala vedno v prid manj civilizi ­
rane stranke, bolj delavne, bolj vztrajne v svojih naporih, zato mora
italski rod, obdarjen z antično civilizacijo, napeti vse sile, da brani svoje
meje in jih prekorači«. Valussi je tako prvi Italijan, ki ga prevzame strah
pred slovansko nevarnostjo. V nadaljnjem nato trdi, da te tekme v Istri
in Furlaniji sploh ni, medtem ko v Dalmaciji že obstoji in tam že obstaja
dvom, da bi Italijani nadvladali Hrvate. Pri vsem, da smo si na jasnem,
gre Valussiju v Istri za dvig poljedelstva, ribištva, ladjedelništva, zato bi
bile potrebne tudi šole, večerni tečaji, ki bi morali biti italijanski. Doba.
o kateri piše (1856), je doba konjunkture, ki je začela s krimsko vojno in
se je z njo tudi končala. Istra, ki je bila pretežno agrarna je izrabljala
edino še gozdove in soline. Istrska obalna mesta so bila zaradi Trsta in
Benetk potisnjena ob stran trgovskih dogajanj tudi zaradi slabih cest z
notranjostjo, zato je razumljiv napor italijanske buržoazije obalnih mest,-
o čemer govori »Porta Orientale«, da bi se bolje udeleževala tekme, ki je
takrat prinesla zlasti Lošinju dobre zaslužke 20. Edino dvig poljedelstva
v Istri — to pa je bilo v rokah Slovencev v zaledju Kopra in Pirana in
Hrvatov v ostali Istri — bi dvignil zaslužek mest, zato vsa problematika,
ki jo načenja Valussi v letu 1856. Jasno pove, da se morajo italijanska
obalna mesta zainteresirati za dvig poljedelstva, to pa je bilo lahko, ker
so v zaledju mest ob obali gospodarili italijanski veleposestniki, ob njih
pa so še mnogi meščani imeli na svoji zemlji kolone, ki jih avstrijska
kmečka odveza ni rešila, ker jih je smatrala za najemnike. Dvig kme ­
tijstva Slovencev in Hrvatov bi prinesel nove zaslužke italijanskim me ­
ščanom; za ta dvig naj bi skrbeli tudi italijanski veleposestniki.
Nastop iredentizma v »Porta Orientale« je prikrit, ni še podan kot
politični program, z odkrito zahtevo priključitve k Italiji. To na tedaj
avstrijskem ozemlju ni bilo mogoče, ker je pomenilo veleizdajo, ali osnov ­
141

ne probleme, načela in metode iredentizma je »Porta Orientale« že leta
1857 jasno začrtala. Postavila je vprašanje meja, postavila načelo asimi ­
lacije kot edino, ki naj reši narodnostni problem. Rešitev teh dveh osnov ­
nih vprašanj je iredentizem sprejel in jih ni več spremenil vse do leta
1915 in do danes v kolikor še životari. Spremembe so le v vprašanju
metode asimilacije, ki je dopuščala več možnosti; med naravno in bru ­
talno je pač nešteto možnih stopenj, saj pri asimilaciji sodeluje gospo ­
darski in finančni, socialni, kulturni, upravni in splošno politični pritisk
italijanstva, ki obvlada mesta v Istri, Trst in Gorico, obvlada pa posredno
(po deželnih zborih in deželni upravi) tudi deželo.
Preden je prišlo do odkritega nastopa iredentizma, moramo kratko
omeniti še medigro Evgena Kvaternika, ki nam še bolje osvetli zadržanje
Pacifica Valussija.
Evgen Kvaternik je ustanovil leta 1860 s Starčevičem hrvatsko stran ­
ko prava, ki je sicer slonela na idejah nekega zakasnelega ilirizma (Slo ­
venci so ji bili »plemenski Hrvati-, gorski Hrvati), imela pa je vendar
močan poudarek hrvatskega nacionalizma, neodvisnega od Dunaja in
Pešte. Se pred tem je Evgen Kva:ernik prebrodil brez pravega stika z
domovino vso Evropo od Rusije do Francije in Italije. Bil je bolj pro ­
pagandist kot zastopnik Hrvatov. V Parizu je izdal 1859 že po porazu
Avstrije svojo brošuro »La Croatie e la confederation italienne«, v kateri
je branil mejo svoje »velike« Hrvatske z zahtevo »vsa Istra in okrožje
Gorice so neoporečno sestaven, prvenstven, naraven in izključen del te ­
ritorija hrvatskega kraljestva«. Ko je prišel v osebni stik s Tommaseom.
vsaj posredno tudi s Cavourjem in drugimi vodilnimi Italijani, je v Va-
lussijevem listu »Perseveranza« 6. IV. 1860 priobčil članek 37, v katerem je
hotel načeti mirno diskusijo o tem spornem vprašanju meje med Italijani
in Slovenci. Bistvene točke so: »Tudi če bi bila meja na Soči (mislil je
na spodnji tok Soče, ker je izrecno zahteval Gorico — opomba), bi ne ­
kateri tisoči Slovanov ostali na italijanskem ozemlju raztreseni po Fur ­
laniji« — tu gre pač za beneške Slovence, ki so sicer kompleksno naseljeni
ob meji Furlanije in ne raztreseno. — »Ce bi se pa italijanska meja raz ­
širila do Bara (Antivari), bi Italija zajela mnogo, mnogo tisočev Slovanov,
ki se upirajo taki krivici ... Na nasprotni strani bi pri slovanski meji ob
Soči — pravijo Italijani — bili Tržačani in Istrani, čisto italijanska rasa ...
odtrgani od italijanskega naroda ... Na tej bazi je sporazum nemogoč«.
Poudarja nato, da je treba vestno iskati, če je možen sporazum med temi
zahtevami. V svoji francosko pisani knjigi »La Croatie et la confederation
italienne« je Kvaternik mejo na Soči branil tudi z zgodovinskimi dokazi
Konstantina Porfirogeneta, a ne preveč posrečeno, v članku v »Perseve-
ranzi« pa se naslanja le na etnično načelo, čuti pa problem italijanskih
mest obrežne Istre in Trsta, ki leže na strnjenem jugoslovanskem ozemlju.
Kvaternikov poziv na mirno diskusijo o meji — članek ni bil pod ­
pisan, poslan je bil kot dopis iz Zagreba — ni našel odziva pri Italijanih.
List je odgovoril le z opombo uredništva; Tamborra 28 sodi, da sta jo na ­
pisala ali Valussi, ali njegov sodelavec Canini: »Po našem mnenju je to 
142

edino prava in možna rešitev: Italija mora v 19. stoletju končati tam, kjer
se je končala za časa Rimljanov, kot pravi Dante.« Sledi nato Dantejeva
tercina, ki nam je že znana iz Valussijevega članka iz »Porta Orientale«
1857. Odgovor doda še ... »da bi v notranjosti« (Istre namreč — opomba)
»meja morala biti urejena po etničnem načelu v skladu kolikor mogoče
z zemljepisnim«.
Prvi odkriti nastop iredentizma — manifest, kot ga imenuje Vivante 28
— je delo »Trst in Istra«, ki ga je tudi napisal Pacifico Valussi, prevedel
pa v francoščino Tržačan Constantino Ressman; delo je izšlo anonimno
leta 1861 istočasno v Milanu in v Parizu 30. Doba nam zadosti jasno razloži
pojav te knjige. Po zaslugi Cavourja pride do zveze s Francijo in 1859
doživi Avstrija poraz pri Magenti in Solferinu, ne pride pa do leta 1866
do pravega miru med Avstrijo in Piemontom. Napoleon III. je vojno sicer
začel vsaj propagandistično z zahtevo, da Italija dobi tudi Benečijo in s
tem meje ob Jadranu; pod pritiskom razmer, zlasti iz strahu pred Pru ­
sijo, pa je sklenil premirje s Francem Jožefom I. in nato mir, v katerem
se je moral zadovoljiti le z Lombardijo, ki jo je odstopil Piemontu. Cavour
je bil razočaran zaradi tega zadržanja Napoleona III., odstopil je celo za
čas kot zunanji minister, vendar pa je kmalu zopet pod njegovim vod ­
stvom leta 1861 nastala iz Piemonta in njegovih vojnih pridobitev zdru ­
žena Italija. Vrsta odprtih vprašanj, zahtev do Avstrije pride zopet na
dnevni red. Nič čudnega torej, da se oglasi Valussi, ki je našel zvezo z
Ressmanom, ki je bil v piemonteško —italijanski diplomatski službi. Težko
bi bilo zato trditi, da Cavour o tem ni bil obveščen. Glede Avstrije ni bilo,
da bi imel obzire, saj je uradno z njo vladalo od 1859—1866 le premirje.
Predvsem Francozom in Napoleonu III. pa naj bi knjiga dopovedala, da
so italijanska odprta vprašanja še onstran Jadrana in ne le Benečija, dasi
je Cavour z ozirom na Nemčijo —Avstrijo mislil, da bodo vprašanje Trsta —
Istre reševali »naši vnuki v bodočnosti, ki ni več daleč« 31.
Valussijeva »Trieste et 1’Istrie« v bistvenih potezah ne poda nič več,
česar bi že ne povedal v svojem članku v »Porta Orientale« za leto 1857.
Nov je le ton, v katerem govori o Slovanih, o Hrvatih in Slovencih in
novi so dokazi, na katere opira svoje trditve, katerih v »Porta Orien ­
tale-« ni.
Novost tona o Slovanih, katerih kulturne napore je v dobi »Faville«
imenoval »naše«, je v tem, da jih poniža na stopnjo »hordes« — divjaških
čet, »na stopnjo razvoja brez jasno označenega značaja, ki jih civilizacija
še ni mogla razviti po njih resničnem bistvu« 32. Njih jezik, to so »slo ­
vanska narečja«, ki variirajo iz okraja v okraj, brez zveze med seboj,
brez pravil, brez literature; izginila bodo nujno v močnejši civilizaciji 33.
Vsi podatki so taki, da je nato iredentizem in italijanski šovinizem besedi
»sciavo«, ki v beneškem narečju pomeni »Slavo« — Slovan, lahko mirno
podtaknil vsebino italijanske besede »schiavo« — suženj.
V vprašanju meje Valussi ne prinese novih elementov. »Alpe in
morje so naravna meja Italije« .. . ** , kot je to že postavil Coiz v »Porta
Orientale«. Bolj moramo podvomiti v njegovo trditev, ko pravi, da so 
143

'•meje med raznimi narodi tako jasno začrtane po naravi, ki ne dopuščajo
nikakega dvoma glede lastninske pravice« 35. Jasno začrtane gotovo niso,
pa zlasti še, če trdi, da so Snežnik, Triglav in Učka (Monte Maggiore)
zadnja grupa Julijskih Alp, tri kulminacijske točke, ki tu fiksirajo po ­
trebno mejo 38. Dokaze, ki jih za to svojo trditev prinaša, vzame iz zgo­
dovine od dobe Rimljanov preko Benetk do Napoleona. Dokazi so nujno
zgodovinski, še bolje, strateški. Ce hoče v besedah »zgodovina neke dežele
ne more dalj časa ostati v protislovju s svojo naravno geografijo« posta ­
viti neko normo, načelo, moramo reči, da je to zelo šibko, ker nastane
vprašanje, za katero deželo pa gre? Sporno ozemlje od Triglava do Učke
je v zgodovini imelo različna imena, v fevdalni dobi različne gospodarje,
ki jih ne bomo naštevali, dokler ni v 19. stoletju pod Avstrijo dobilo
razna imena: grofija Goriško —Gradiščanska, samostojno mesto Trst, gro ­
fija Istra. Toda tudi v naravni celoti teh dežel ne moremo govoriti. Niti
pri Goriški ne, saj je svet Posočja alpski, Brda in Vipavska dolina pa že
pod vplivom mediteranske klime, druži pa vse mesto Gorica kot njih na ­
ravni center. Ista delitev velja za obalno in celinsko Istro, ki pa niti nima
enega mestnega centra.
Za to sporno ozemlje (Gorica-Trst —Istra) je Avstrija vpeljala oznako
»Avstrijsko Primorje«, ki je bila toliko upravna celota, kolikor je imela
skupnega cesarskega namestnika v Trstu. Ali bila je le upravna celota,
ne pa zemljepisna enota. To so občutili tudi italijanski iredentisti, saj so
začeli za Goriško —Trst —Istro iskati neko skupno ime. Oznaka »Primorje«,
italijanski »Littorale«, jim ni prijala, ker je bila avstrijska skovanka. Že
leta 1864 je Antonini izdal knjigo »Friuli orientale« — Vzhodna Furlanija
in predlagal to ime za vse kraje razen Istre, njemu tudi ime Goriško-
Gradiščansko ni šlo, dasi tu le velja zemljepisno-gospodarska resnica, da
je Gorica center Posočja —Vipavske —Brd in dela Furlanije.
Tommaso Luciani, istrski emigrant je že leta 1861 predlagal, »da naj
Istrani, Tržačani, Goričani, ne da bi se odpovedali svojim občinskim poj ­
movanjem, puste ob strani preveč afektirano individualnost in se nazivajo
»Veneti« — Benečani po jeziku, šegah, ... zemljepisno pokrajinski pri­
padnosti in po italijanski zavesti ...«”. Dejstvo je, da se tudi italijanski
prebivalci omenjenega ozemlja niso uklonili tej umetni zahtevi, Benečane
sami sebe niso nikdar imenovali. Furlani so ostali Furlani, Istrani pa
Istrani. Pač pa je prišlo, da je Italija in italijanski iredentizem sprejel
umetno skovanko goriškega lingvista Ascolija »Venezia Giulia« — Ju ­
lijska Benečija za ozemlje avstrijskega Primorja. Skovanka iz leta 186638
se je v Italiji kmalu uveljavila. V Avstriji je bil ta naziv prepovedan
tudi v privatni uporabi. Se leta 1903 je M. Giulio Bartoli v polemiki z
vladnim časopisom »Trieste« dokazoval zgodovinsko in zemljepisno upra ­
vičenost imena Julijska Benečija, ki naj bi bilo boljše od »Ilirskega Pri­
morja«; Bartolijeva polemika je pa šla preko meje, ker se v Avstriji ob
imenu Primorje ni uporabljal dodatni naziv »Ilirsko« 3’. Po letu 1918 so
nekateri ime »Venezia Giulia« slovenili z »Julijska krajina«, da bi se pač
izognili imenu Benečija. Tudi pod Italijo 1918-1943 je Julijska Benečija
144

ostala le zemljepisni pojem za pokrajino, upravno ni imela nobene vloge,
niti tolikšne ne kot avstrijsko Primorje, ki je imelo vsaj skupni upravni
organ cesarskega namestništva. Ime Julijska Benečija pa je dobilo močan
politični poudarek, v kolikor je obsegalo štiri italijanske province ob
meji: prefekture Gorico, Trst, Pulo in Reko; danes se uradno nazivajo
»Giuliani« — Julijci, zlasti istrski emigranti po letu 1943, med katerimi
skušajo nekateri oživiti ideje iredentizma.
Pri vprašanju meje, da napravimo nekak zaključek, prevladuje pri
Valussiju kot v »Porta Orientale« poudarek na zemljepisni meji, ki jo
branijo kot zgodovinsko mejo, izključujejo pa etnični moment. Tipičen je
v tem oziru Cesare Correnti 40, ki je s svojim almanahom »II Nipote del
Vesta verde« leta 1852 in 1854) izzval Combija, da je izdal »Porta Orien ­
tale«. Ta naravnost priznava, da je vprašanje meje od Alp do Reke ob
Kvarneru »najšibkejša točka italijanske meje«. Priznava, da je »ljudstvo
Istre, zlasti ono na deželi, slovansko, ali naša je zemlja in zgodovina«, zato
imenuje Istrane »ne meso ne riba«, ki ni prav ne za postne ne za pustne
dni. To priznanje je važno, ker odkrito daje prvenstveni poudarek zemlji
in zgodovini, ta naj bi bila njihova, ne pa ljudstvo, ki ni italijansko.
Torej etnični moment naravnost izključi. Da je tako gledanje nedemokra ­
tično, da nosi vse poteze zgodnjega imperializma, ki si lasti zemljo brez
obzira do prebivalcev te zemlje, je očitno.
Tako gledanje o naravni meji se skrije za zgodovinske dokaze, toda
pri tem nehote ali pa tudi hote pozablja, da je v zgodovini mejo postavljal
osvajalec, zmagovalec nad domačim ljudstvom, da so te meje bile stra ­
teške, služile vojaški obrambi, če že niso imele tudi napadalne funkcije.
Tako gledanje na mejo ima nujno sovražen odnos do ljudstva. Pu ­
stimo sedaj ob strani zgodovino! Da so Rimljani latinizirali, romanizirali
podvržena barbarska ljudstva, to je bilo tedaj nujno, naravno. Protina ­
ravno, nedemokratično pa je, da se to načelo, kot načelo naravne asimi ­
lacije prenese iz davne zgodovine v zgodovino 20. stoletja, v dobo prebu ­
jenja ljudstev, ko se konstituirajo narodi. Kdor v tej dobi proglaša asi ­
milacijo, je ultrakonservativen in reakcionaren.
Valussi jo kot v »Porta Orientale« v »Trstu in Istri« razloži kot
dejstvo: »Italijanska asimilacija se širi sama po sebi iz dneva v dan...
njihovi (slovanski — opomba) dialekti so nepopolni, odtrgani od drugih
slovanskih govorov ... Naši Slovani ostanejo Slovani, dokler bodo ostali
barbari. Zapadli bodo naravnemu zakonu asimilacije« 41. — O teh Valus-
sijevih trditvah, o naravni asimilaciji je zgodovina že izrekla svojo sodbo.
Ze za leto 1848 imamo dokaze, da se Slovenci in Istrani odkrito postav ­
ljajo po robu asimilaciji. Žal, da je bila težnja Italijanov v tem času,
da bi iz naravne asimilacije, proti kateri so se Slovenci borili, napravili
umetno in to če že ne na nasilen, pa vsaj na zvit način. Pnmer je anketa
koprskega potestata Francesca Combija, ki je bila najbrže izvedena v
vsej obalni Istri, s katero je hotel Slovence pridobiti, da se izjavijo za
italijanstvo 42.
10 Razprave
145

Valussi je v svoji knjigi »Trst in Istra« imel pred očmi predvsem ti
dve bivši avstrijski deželi. Leta 1865 pa je izšla nad 400 strani obsegajoča
knjiga Videmčana Prospera Antoninija »II Friuli Orientale«, posvečena
opisu in zgodovini Goriške-Gradiščanske, ki je tedaj segla do Vipave, za ­
jemala še ves Kras (okraja Komen, Sežana), prišla pri Devinu —Nabrežini
do vrat Trsta. Antonini zaključuje razmišljanje o meji s trditvijo, da
sodijo zemljepisno pod Italijo: Žabnice, Naborjet, Bela peč v Kanalski
dolini, nato še »teritoriji Idrije, Vipave, Planine, Cerknice in Postojne iz
okraja Adelsberg (Postojna); mesto Trst s svojim teritorijem, provinca
Gorica tostran in onstran Soče; Istra tako gorata kot obrežna od Trža ­
škega zaliva do Kvarnera". »Italijanski narod mora zaradi stalnega mi ­
ru ... razširiti svojo oblast na vrhove Julijskih Alp«4. Sklicuje se pri tem
celo na Cavourjevo pogodbo z Napoleonom III., s katero (v Torinu
24. III. 1860) je odstopil italijansko Nizzo in Savojo, da dobi Francija
naravne strateške meje 45, zato naj bi pa na vzhodu dobila slovansko ozem ­
lje, saj je Napoleonov proglas (3. V. 1859) zagotovil, da mora »Italija po ­
stati svobodna od Alp do Jadrana«. Etnični moment Antonini izrecno
podreja zemljepisnemu 40. V svoji knjigi podaja Antonini na koncu tudi
statistiko prebivalstva po jeziku. Za Goriško sam izrecno trdi, da je tam
dve tretjini Slovencev. Za celotno ozemlje Goriške in Kranjske, o ka ­
terem trdi, da zemljepisno pripada Italiji, našteje on sam »med Alpami
in Tagliamentom približno 280 000 Slovencev«, po drugi statistiki, ki jo
omenja pod črto, naj bi jih bilo celo 350 00047. Vse te prebivalce prikaže
niti ne kot prave kolonije, marveč kot »straripamenti etnici« kot etnični
val, ki je udaril čez bregove. Slovani, ker so bolj kot »koloni«, »gostje«
na italijanskem ozemlju, saj ni moči »dati prednosti etničnemu načelu, ki
je fiktivno umišljeno pred zemljepisnim, ki je naravno«, se morajo nujno
asimilirati. Njihovi centri so Videm, Trst, Gorica, zato ne gre za to, »da
se nauče slovnične slovenščine, marveč priučiti se morajo italijanščine«.
Dopušča sicer še, da ohranijo »svoj jezik«, ali »naučili se bodo našega
in počasi si bodo prisvojili šege naroda, ki jim nudi gostinsko streho na
zemlji, ki mu po božji postavi pripada«. Da si to olajša, prikaže povsod
v svoji knjigi Slovence (n. pr. str. 61) kot »rozze e grossolane«, ki jih
mora »italijanska civilizacija v nekoliko letih udomačiti (addomesticare)«.
Že Vivante je Valussija in njegov krog prikazal kot klasičnega ideo ­
loga italijanskega iredentizma. V izpolnitev smo tu dodali še njegovega
sodobnika in sodelavca Antoninija. Linija, ki sta jo ona potegnila, je v
glavnih potezah obstala, iredentizem je živel in delal v tem duhu. Za ­
četki iredentizma sovpadajo z začetki združene Italije (1861), ki so bili
sad vojske 1859—1860 in Cavourjeve spretne diplomacije. Iredentizem je
hotel novi Italiji pokazati njene cilje, meje na vzhodu, hotel ji je tudi
pokazati, kako naj reši problem jugoslovanskega prebivalstva v okviru
teh meja.
Ivo Juvančič
146

VIRI — OPOMBE
1 Carlo Schiffrer, Le origini dell ’irredentismo triestino, Udine 1937, s 34.
- Wolf Giusti, Carlo Cattaneo di fronte all ’Austria e al mondo slavo,
Trieste 1958, s 11.
3 Schiffrer 1. c., s 145—147.
1 C. L. Bozzi, Gorizia agli albori del Risorgimento, Gorizia 1948, s 189.
Angelo Tamborra, Cavour e i Balcani, Torino 1958, s 55.
0 K. Marx — F. Engels, Sul Risorginento italiano a cura di E. Ragionieri,
Editori Riuniti 1959, s 26.
7 A. Gramsci, Risorginento, Einaudi 1955.
“ Piero Gobetti, Rivoluzione liberale, Einaudi 1955, s 37, 43.
9 A. Gramsci 1. c., s 72, 73, 70.
"> Angelo Vivante, Irredentismo Adriatico, Voce — Firenze 1912, s 46—47.
" A. Vivante 1. c., s 39—40.
Porta Orientale 1857—1859 ponatis s predgovorom P. Tedeschi, Capo-
distria 1890.
13 Porta Orientale, s 8.
" Porta Orientale, s 3.
15 Porta Orientale, s 8—13.
10 Porta Orientale, s 19
17 Porta Orientale, s 99 nasled.
18 Porta Orientale, s 99—100.
19 Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana
1957, s 47.
20 Vivante 1. c., s 60.
21 P. Kosler, Historische-etnographisch-statistische Erläuterungen zur neue ­
sten National- und Sprachenkarte des österreichischen Kaiserstaates und der
angrenzenden Teile... v publikaciji »Das Programm der Linken des öster ­
reichischen Reichstages« Herausgeben von R. A. Fröhlich, Wien 1849, s 39—49.
22 Porta Orientale 1. c., s 148.
23 Opomba: Primerjava obeh statistik za Istro je brezpredmetna in težka.
ker Kosler razširi Istro tudi na Coizovo Libumijo (Reko in Kvamer) in je zato
razlika skupnega prebivalstva: 331 280 proti 290 000 po Coizu. Od teh je po
Koslerju 211 280 Slovencev in Hrvatov; po Coizu le 112 000, ob katerih šteje še
15 000 Slovanov, ki govore že italijanski. Razlika v Italijanih pa je občutna, ker
jih našteje Coiz 160 000 na manjšem, Kosler pa 120 000 na večjem obsegu Istre.
Daje pa Koslerjeva statistika večji videz objektivnosti, ker je podrobno sestav ­
ljena na podlagi cerkvenih statistik za posamezne dekanate, medtem ko daje
Coiz sumarično število za vso Istro, ne pove pa, kako je prišel do njega.
Peter Kosler je na podlagi teh svojih statistik in študij izdal svoj »Zemlje ­
vid slovenske dežele«, Dunaj 1851, ki pa je bil zaplenjen.
24 Porta Orientale 1. c., s 12.
25 Porta Orientale 1. c., s 102—105.
26 Anali Jadranskog instituta, Zagreb 2 zv. 1958, s 254 naslednje.
27 Tamborra 1. c., s 228—229.
28 Tamborra 1. c., s 229.
29 Vivante 1. c., s 50.
30 Trieste et ITstrie. Leurs droits dans la question italienne. Ponatis v
Rimu — Roma 1954.
31 Vivante 137.
32 Trieste et ITstrie 1. c., s 29.
33 Trieste et ITstrie 1. c., s 33.
34 Trieste et ITstrie 1. c., s 36.
35 Trieste et ITstrie 1. c., s 31.
30 Trieste et ITstrie 1. c., s 40.
147

” Tamborra 1. c., s 197.
” Lettere gluliane, Capodistria 1903, s 42.
” Lettere giuliane, Capodistria 1903, ves spis služi temu dokazu.
40 glej citat v Tamborra 1. c., s 208.
41 Trieste et ITstrie 1. c., s 55.
4S Glej članek M. Pahor, Koprska nota in miljski protokol iz leta 1849 —
Kronika 1959, 2 zv.
41 Prospero Antonini, II Friuli Orientale, Milano 1865, s 36.
44 Idem 1. c., s 7.
45 Idem 1. c., s 9—10.
** Idem 1. c., s 9—10.
« Idem 1. c., s 518—520.
Summary: Italian Irredentlsm and tke Problem of Assimilation
The appearance of Italian irredentism represents a break in the line of
thought, faken between 1835 and 1846 by the Italian newspaper in Trst (Trieste)
»Favilla«, which looked with sympathies on the development of Yugoslav nations.
Even the Italian historian Cesare Cantu saw in Trst (Trieste) »the port of future
Slavia«. As late as in 1859 Carlo Cataneo, the Milano, revel of 1848, dreamed
about a state from Tyrol to Albania. This line of thought developed under the
influence of democratic ideas, especially Mazzini ’s, who, however, played a se ­
condary role in comparison with the unifier of Italy Cavour in the Italian Ri­
sorgimento; Mazzini had been a great philosopher, not a politician.
The break of the »Favilla« line of thought came about even before 1859.
though Angelo Vivante, author of »Irredentismo AdriaticO", Firenze, 1912, was
not too aware of this. The break did not come about in the cosmopolitan
Trst (Trieste) itself, but in the Italian cities along the coast of Istra, especially in
Köper, which lived through centuries under the Republic of Venice. A decisive
role in this had been played by an almanach — »Porta Orientale«, published
by a native of Koper, Carlo Combi (1857—1859). This almanach had been sup-
posed to answer to the Torino almanach »II Vesta Verde«, which wrote in
1856 that Istrians are »neither meat nor fish«. Combi wanted to prove the
Italian character of the whole of Istra.
In the first year of »Porta Orientale« A. Coiz stated, that the eastem
border of Italy is in Istra and Liburnia, According to him this was the geo-
graphical border of Italy; however, his border ran along the identical lines
drawn by the Sardinian General Staff in 1845: this strategical border of Italy
ran from Triglav over Snežnik to Butoraj to the south-east of Rijeka, which
was the border obtained by Italy after World War I.
The problem of Slavs was solved by Coiz in the simplest of ways: he
sentenced them to Italian assimilation, to national death. The problem of assi ­
148

milation was in more detail discussed in the same year of »Porta Orientale«
by Pacifico Valussi, one of the major journalists of »Favilla«: his tum-about
had been complete. The major mistake, made by both, was that they proclaimed
assimilation, which had been in feudal times a natural process, a principle in
the democratic era of awakening nations.
The Yugoslav side — the article mentions the Slovene Peter Kozler and
the Croat Evgen Kvaternik — did not defend even in that time »natural-.
»geographica!", »historical" or »political« borders but an ethnical Slovene-
Italian border along the solid Slovene territory, which had been and still is on
the other side of the Soča river, admitting, at the same time, that in the Coastal
towns of Istra and in Trst (Trieste) the Italian population is in majority.
Depreciation, Subordination and negation of ethnical principles, together
with the demands of natura] Strategie borđers necessarily demanded also the
assimilation of Slovene population, which was here in majority.
The first open appearance of irredentism is marked by a booklet, called
by Vivante the maniphesto, with the title »Trieste and Istria-, written anony-
mously in 1861 by Pacifico Valussi. There is nothing essentially new in this
booklet, nothing which had not been told previously by articles in »Porta
Orientale«. It is noted only by the new tone, when dealing with Slavs, who
are described as savages or hordes, and denied their common language, history,
literature, etc.
Valussi ’s booklet »Trieste and Istria« was somewhat complemented by
the work of Prospero Antonini »II Friuli Orientale« (Milano 1865), which deals
with a description and history of Goriška and Gradiščanska provinces. Though
finding between the Alps and Tagliamenti around 280.000 SJovenes, or by
anothcr statistics even 350.000, the Slovenes are for him only »colonists«, »guests«
on Italian territory, with centers at Videm (Udine), Trst (Trieste), Gorica (Go ­
rina); because of this it is out of question that they should start leaming the
Slovene language but they must be forced to learn Italian. The ethnical prin­
ciples are, for Antonini, something ficticious, unrealistic, worth nothing com-
pared to the geographica! principle, which is natural.
The line of thought, drawn in major lines by Valussi and Antonini became
the line of thought of Italian irredentism, which led Italy into World War I.
14»