Ust izdaja republiški odbor Sindikata delavcev družbenih dejavnosti SRS — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom - Ureja uredniški'odbor, odgovorna urednica Neža Maurer. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-585 Ljubljana, Naslov uprave: Nazorjeva 1/1, telefon 22-284 - Poštni predal 355-VII.
Letna naročnina: 20 din za posameznike, za šole in druge ustanove 40 din — Št. tek. računa: 501-8-26/1.
Tiska ČZP Ljudska pravica
Ljubljana, 7. januarja 1972 leto XXIII. — št. 1
Je program skupek pretiranih želja?
Nekaj podatkov in misli s seje izvršnega odbora izobraževalne skupnosti Slovenije, dne 29. decembra 1971
Točka dnevnega reda: pred-§ enotnih osnov meril za fi-■anciranje dejavnosti vzgojnih Izobraževalnih zavodov v letu
'Razprava se je spet in spet ačala k dejstvom: Izvršni svet beta še nove zaostritve fmanč-”e§a načrta. Treba je sestaviti deduciran program, koliko bo Jbogoče narediti z denarjem, ki J na voljo. Republiška izobra-evalna skupnost je poslala Iz-^uemu svetu, SZDL in Zvezi
komunistov Slovenije pismo z obrazložitvijo stališč, zakaj šolstvo tudi v primeru nadaljnjih finančnih zaostritev ne bi smelo biti prizadeto. Šolstvo je del standarda zaposlenih ljudi in hkrati jamstvo za naš napredek (ali zastoj). Množične organizacije kot so Socialistična zveza ali Zveza komunistov Slovenije naj bi sklicale posvfet v zvezi s položajem izobraževanja v naši družbi. Težnja in prizadevanje za napredek sta nujna — koliko
bi torej lahko brez večje škode omejili finančni načrt? Katere postavke bi lahko označili kot skupek pretiranih želja?
Razprava se je dotaknila osnutka predloga o enotnih osnovah meril za financiranje dejavnosti vzgojnih in izobraževalnih zavodov (bistveno se ne razlikuje od meril iz prejšnjih let), ga ponekod dopolnila, drugje spremenila. Osvojena je težnja, naj bi delovne skupnosti ne širile preveč delovnih mest. Dalje: naj bi temeljne izobraževalne skupnosti vodile računovodstva za večje število manjših šol ip tako prihranila denar. Dodatki so zagotovljeni za kombiniran pouk in pa za težka delovna mesta. (V Sloveniji je okrog 500 podružničnih šol, vendar jih je mnogo v takih krajih, ki se ne morejo šteti za težavne). Računajo da je okrog 300 prosvetnih delavcev na težkih delovnih mestih.
Omejena sredstva ne bi smela biti razlog, da se ne bi ravnali « po samoupravnih sporazumih povsod, kjer je le mogoče. Ta stavek ni zahteva — je hotenje. Ustanovitelji in temeljne izobraževalne skupnosti naj bi skupno opredelili kraje, ki so težavni ali zaradi resnično težkih/pogojev ali pa se zaradi slabil/ prometnih poti učitelji branijo ostajati na njihovi šoli. V takem primeru je treba s sredstvi pomagati, da šole ne bodo ostajale brez učiteljev.
Program izobraževalne skupnosti SR Slovenije predvideva, da bi se pri temeljnih izobraževalnih skupnostih formirale komisije za reševanje kadrovskih vprašanj. Te naj bi skrbele za usmerjanje nadarjenih učencev v pedagoški poklic kot tudi
za smotrno nagrajevanje učiteljev.
V program republiške izobraževalne skupnosti sodi tudi dokvalifikacija prosvetnih delavcev, ki si v predpisanem času ne bodo mogli pridobiti ustrezne izobrazbe. Dalje: pregled stanja domov za učence srednjih šol (izobraževalna skupnost bo v sodelovanju z Zvezo mladine in Zvezo študentov ter združenji visokošolskih zavodov in skupnostmi srednjih šol in domov uskladila delo organov in organizacij, ki se ukvarjajo z vprašanji materialne preskrbe učencev hi študentov v času šolanja) ter predlog normativov Zu graditev in opremo teh domov. To so nekatere od nalog republiške izobraževalne skupnosti.
Osrednje naloge, ki zahtevajo koordiniralo delo, so vnesene v skupen program treh osrednjih republiških inštitucij: republiške izobraževalne skupnosti, zavoda za šolstvo in sekretariata za prosveto in kulturo. V ta program spada npr. skrb za izenačevanje materialnih možnosti otrok za izobraževanje; dalje program razvoja šolske televizije; predlog za strokovne nazive prosvetnih delavcev itn. K reševanju financiranja ter usmeijanja podiplomskega študija pa bi pritegnili poleg univerze tudi raziskovalno skupnost, kulturno skupnost in izobraževalno skupnost Slovenije. Tako bi nadaljnji študij dajal s svojimi dosežki osnovo za razvoj naše prosvete.
Smotrno poklicno usmeija-nje — vsaj petletni načrt — tudi spada med skupne naloge. Ka-
(Nadaljevanje na 4. strani)
Edina rešitev: po poti sodobnih metod
Podajanje učne snovi v poklicnih in strokovnih srednjih šolah
L Nič kolikokrat beremo in po-“usamo kritike na račun diplomantov srednjih poklicnih in ‘rokovnih šol, pri tem pa ne Pomislimo: čemu je tako? Če “a 0 vseh teh kritikah razmi-Qo, ugotovimo, da vsega le So krivi srednješolci. Ohlap-st m celo površnost v poda-nJu učne snovi ruši dijakovo ovornost, hkrati pa spravlja
ob ugled tudi šolo. Zastarelo in nesodobno geslo „dajmo jih, se bodo že privadili11, še zdaleč ni primemo. To so potrdili tudi predstavniki slovenskih srednjih šol na seminarju, ki ga je organizirala republiška konferenca Zveze mladine Slovenije. Prisluhnimo, česa si želijo mladi: .Jločemo primemo raven strokovnosti in sodobne vzgoje
Cenjene bralce obveščamo, da ima prva letošnja tevilka zaradi tehničnih razlogov zmanjšan obseg.
Prispevke, za katere nam je zmanjkalo prostora v tej številki, bomo objavili v prihodnji.
Uredništvo
lOLONA (akvarel — Janko Šifrer, 4. razr. Prim-
med šolanjem na srednjih šolah!" Mladina zahteva torej svoje, resno in odgovorno, čeprav ji tolikokrat naprtimo preneka-tere slabosti.
Če si dijak med izobraževanjem na srednji strokovni ali pokhcni šoli ni pridobil potrebnega znanja, pomeni, da je bilo premalo poudarka na tisti učni snovi, kije za njegov poklic najpomembnejša, ali pa to, da je bilo podajanje te učne snovi neprimerno, nestrokovno in nezanimivo. Graje vredno je trošenje učnih ur ali natančneje — zapravljanje službenega časa. To pa se dogaja velikokrat tudi pri visoko izobraženih učiteljih. Odločno in upravičeno zavrača mladina slabo prevedena skripta, kijih učitelj včasih celo slabo bere. In tako naprej.
Večkrat poudarjamo: praktični pouk v poklicnih in srednjih strokovnih šolah naj bo zares strokoven. Neopravičljivo je, da imajo pomanjklivo strokovno znanje celo tisti diplomanti, ki so nadarjeni in delavni, hkrati pa razgledani in nadpoprečno zreli za določeno stopnjo srednje šole.
Že dalj časa je jasno, da moramo pri pouku, ki je vezan na praktično delo v šolskih delavnicah, ambulantah in laboratorijih, čimprej preiti k sodobnim strokovnim delovnim metodam in upoštevati nova tehnološka dognanja. Le tako bodo naši mladi strokovnjaki kos nalogam
jutrišnjega dne. Pot strokovnega izobraževanja jim bo odprta tudi v druge države — v svetovno znane zavode in ustanove. Precej v tujini izoh rženih strokovnjakov imamo — ti pa bi morali svoje znanje prenašati na mlajše diplomante srednjih strokovnih in pokhcnih šol.
K poklicnim in strokovnim srednjim šolam spadajo tudi vse srednje šole zdravstvene smeri. Zdravstveni delavci s srednjo izobrazbo imajo bolj ah manj posreden stik s pacienti. Zato je prav delo teh strokovnjakov toliko bolj zahtevno. Med temi so mnogi svoje znanje dopolnili v iujini in tako spoznali tudi vse pomanjkljivosti, ki sojih pogre-šali na domači srednji šoli. Morda bi pri rednem pouku prav lahko izpopolnili vrzeli v učnem načrtu. Taje namreč predvsem v praktičnem delu marsikje mnogo preohlapen: učenci izdelajo pri pouku premalo vrst posameznih izdelkov, čeprav jih prodajajo zasebniki pacientom zelo drago.
Če bi pridobili na naše šole prave strokovnjake, ki so sposobni prenašati svoje, tudi v tujini pridobljeno znanje, bi dobivali iz naših strokovnih šol tudi drugačne diplomante. Na teh šolah pa je žal zaposlenih še vse preveč izrednih, dvomljivo sposobnih in nestrokovnih učiteljev, ki še zdaleč ne sodijo v krog pedagoških delavcev.
K. A.
S	N
CELOSTRANSKA PRILOGA
TEMELJNIH IZOBRAŽEVALNIH SKUPNOSTI
Tretja stran PROSVETNEGA DELAVCA je v celoti namenjena delu in prizadevanju naših temeljnih izobraževalnih skupnosti. Pod naslovom ČIM BOLJE SE BOMO POZNALI, TEM BOLJE BOMO DELALI, bodo temeljne izobraževalne skupnosti odslej v vsaki številki našega lista imele svojo stran.
Predsedniki, tajniki in člani temeljnih izobraže-| valnih skupnosti, dopisujte, da bo vaša stran čim bolj aktualna in življenjska!
POGLEDI NA OCENJEVANJE UČITELJEVEGA DELA
Ravnatelji — stražarji administrativnega socializma
Zapisal sem: ocenjevanje uči ben, a šemi zdi vseeno bistven, teljevega dela in ne ocenjevanje Hkrati želim s tem podčrtati, učiteljev, ker želim že s tem po- da sem za ocenitev učiteljevega udariti, da bi pri ocenjevanju dela, ali še bolje: za nagrajeva-morali videti predvsem učitelje- nje dobrih rezultatov dela, a si ve uspehe dela, ne pa da bi bilo to zamišljam drugače, kot se to to pisanje karakteristik iz časa sedaj „uradno“ razglaša, administrativnega socializma.
Odtenek je na videz nepomem-	(Nadaljevanje na 4. strani)
Knjiga prosvetnih delavcev — literarnih ustvarjalcev
Natečaj, ki sta ga razpisala Književni klub prosvetnih delavcev in list ..Prosvetni pregled" je zbudil veliko zanimanje. Več sto prosvetnih delavcev iz vseh republik je poslalo okrog 3.000 svojih originalnih književnih del. Edino merilo žirije je bila — kakovost. Tako so odbrali dela okrog 100 avtorjev - od tega jih je 12 iz Slovenije (dela večine, ki sojih poslali, bodo objavljena; upajmo, da bo prihodnjič še več naših prosvetnih delavcev poslalo svoje ■■ prispevke). Zaradi velikega števila izredno dobrih del bo
ZBORNIK LITERARNEGA USTVARJANJA PROSVETNIH DELAVCEV JUGOSLAVIJE
narasel od predvidenih 12 pol na 15 tiskovnih pol (240 strani). Tiskan bo na brezlesnem papirju z večbarvnimi platnicami. Dela avtorjev bodo tiskana v jeziku in pisavi, ki jo želi avtor; poleg bo pa tudi prevod, tiskan v cirilici.
ZBORNIK (delovni naslov) bo dotiskan 25. januarja 1972 in bo stal 30.— dinarjev.
V želji, da prosvetnim delavcem, šolskim učiteljskim in šolar-skim knjižnicam omogočimo nakup (morda tudi učencem srednjih in višjih ali visokih šol), smo se odločili za
PREDNAROČILO s ceno 25,- dinarjev Izpolnite natisnjeno naročilnico, jo izrežite in pošljite najkasneje do 28. januarja 1972 na naslov: UREDNIŠTVO .JPROSVET-NEGA DELAVCA" 61001 LJUBLJANA, Poljanska 6, poštni predal 355-VII. Predplačila pošljite na tekoči račun PROSVETNEGA DELAVCA: 501-8-26/1
(Tukaj odrežite)
PROSVETNI DELAVEC, Poljanska 6, 61001 LJUBLJANA, pp 355-VII
NAROČILNICA
Nepreklicno naročam ..................... izvodov ZBORNIKA
LITERARNEGA USTVARJANJA PROSVETNIH DELAVCEV po znižani prednaročntnski ceni 25 dinarjev.
Knjige mi pošljite na naslov:
Priimek in ime: ................................................
Pošta:
Kraj, ulica, št: ....................................
Celokupen znesek din .............bom plačal do 10. fe-
bruarja 1972 na tekoči račun PROSVETNEGA DELAVCA: 501-8-26/1
(svojeročen podpis naročnika)
(uslužben pri)
Mladinska igra »DOBRA BELA ŠKATLICA«
avtorice Karoline KOLMANIČEVE
bo izredno dobrodošla mladinskim odrom na naših šolah in po vaseh. Igrica je dobila nagrado na KURIRČKOVEM FESTIVALU v Mariboru decembra lani, izšla pa bo v ZBORNIKU LITERARNEGA USTVARJANJA PROSVETNIH DELAVCEV JUGOSLAVIJE.

Franc Leskošek-Luka sprejema kot prvi član Ljudske tehnike visoko priznanje za svoje 25-letno delo (Foto: B. Novšak)
Ljudska tehnika Jugoslavije je stara 25 let
SVET LJUDSKE TEHNIKE JUGOSLAVIJE je določil 17. december za dan praznovanja 25. obletnice delovanja. Ta dan so se zbrali v veliki dvorani Doma inženirjev in tehnikov v Beogradu številni predstavniki družbenopolitičnega življenja, več kot 400 aktivistov in članov Ljudske tehnike iz vse naše domovine ter delegati iz vseh republik in avtonomnih pokrajin. V pozdrav delegatom in udeležencem je zapel mladinski pevski zbor iz Beograda vsaki narodnosti po eno narodno in najbolj priljubljeno pesem.
Slavnostni govor predsednika Ljudske tehnike Jugoslavije To-doija Vujasinova je bil prikaz dela in uspehov vseh članov v 25-letnem obdobju. Od prvih povojnih let dalje so bili člani Ljudske tehnike nosilci tehniške kulture. Danes deluje po vsej naši državi že več kot 1,200.000 članov in aktivistov, več kot 3,150.000 pa jih je končalo številne strokovne tečaje in seminarje, ki jih je pripravila Ljudska tehnika. Na ta način so si pridobili ljudje boljše kvalifikacije na delovnih mestih ter možnost nadaljevanja študija na vseh stopnjah šolanja pri nas. Ob sodelovanju Ljudske tehnike so potekala mnogotera akcijska in množična vzgojna' dela, bodisi v tednu tehnike na vasi ali ob rednem vključevanju članov v vse zvrsti dejavnosti. Člani Ljudske tehnike so prinesli prve radijske sprejemnike
in oddajnike v odročne vasi in zaselke ter posredovali potrebno uporabno znanje, hkrati pa seznanjali ljudi o vsem, kar jim je bogatilo obzorje tehnične kulture. Naša mladina, kateri je posvečena še posebna skrb v vzgoji tehnične kulture, se vključuje v organizirane enote mladih tehnikov. Tudi na svečani proslavi je udeležence pozdravila članica mladih tehnikov iz Beograda.
Ob koncu svečanosti so bila podeljena številna visoka priznanja prizadevnim in dolgoletnim članom ter aktivistom Ljudske tehnike. Prvima članoma Francu Leskovšku-Luki in Todoiju Vujasinovu, ki sta člana še danes, je bilo podeljeno posebno priznanje. Skupno so podelili 173 zlatih plaket Borisa Kidriča, katero je prejela tudi inž. Jakiča Accetto, predstojnica oddelka za tehnično vzgojo na pedagoški akademiji v Ljubljani, za petindvajsetletno delo na področju Ljudske tehnike. Enako priznanje je prejel tudi ravnatelj osnovne šole Domžale Tone Bukovec, učitelj tehničnega pouka na osnovni šoli Polje v Ljubljani Maks Oblak pa je dobil Srebrno plaketo Borisa Kidriča za osemnajstletno delo v Ljudski tehniki. Skujmo je bilo podeljenih 179 srebrnih in '275 bronastih plaket Borisa Kidriča. Nekaterim članom so izročili ta odličja na proslavah Ljudske tehnike v republikah.
BOŠTJAN NOVŠAK
POGLED SKOZI ŠOLSKO OKNO
PROSTI SPIS
V drugem razredu ljudske šole nisem imela še nobene prijateljice. S sestrami nisem živela skupaj. V hiši so bili pri igri le dečki moji tovariši. V šoli sem imela za sosedo tiho, tiho deklico. Med poukom nikoli ni spregovorila in nezaupno je tiščala pivnik na svoj zvezek. V odmorih je grizla košček kruha in gledala skozi okno. Jaz pa sem si želela velike in vesele družbe. Našla sem jo na šolskem dvorišču, kjer smo se vse lepe dni lovili vsi živi otroci iz vseh razredov.
Na poti iz šole sva se skupaj vračali z Milko. Milka je bila moja sošolka, malo starejša, a slabo nadarjena. Ukazali so mi doma, da jo moram spremljati. Sicer je bila pa pot do doma kratka, mnogo prekratka, da bi otrok našel otroka. In Milka je videla le predmete in njihovo barvo. O vzrokih in posledicah se ni pogovarjala nikoli. Saj sem jo imela rada, toda to čustvo bi se lahko imenovalo usmiljenje. Milkina mama mi je bila hvaležna za spremstvo. Večkrat me je skrbno povprašala, kako je s hčerko v šoli.
„0, že gre,“ sem stalno odgovarjala, četudi sama nisem prav vedela, kako gre.
Vse velike skrivnosti, ki jih je polna otrokova duša, in vse velike uganke, ki jih je poln svet, pa so ležale v mojih igračah in čakale boljših časov.
Pozimi enkrat je učiteljica napisala na tablo:
Moja prijateljica (Prosti spis)
Potem nam je povedala, kaj je to, prosti spis. Vsakdo napiše, kar hoče, o svoji najboljši prijateljici. ,,Zdaj pa začnite!“
Pred menoj je ležal zvezek. V rokah sem držala namočen peresnik. V meni praznota.
Torej prijateljica se imenuje tisto, česar nimam. In kako vendar, da nikoli nisem pomislila na to, da jo moram imeti? Pa če bi jo morala izbrati? Zdajle? V tem trenutku? Koga bi izbrala?
O, biti bi ne smela taka, kot sem jaz. Ne bi se smela vse odmore poditi po šolskem dvorišču. Pametno bi morala gledati in stopiti k meni: Ančka, čuj, ti si kakor fant! Sedi raje malo k meni, pa se
VODNIK PO POTEH SLOVENSKO-HRVAŠKEGA KMEČKEGA UPORA1
Februarja 1973 bo poteklo 400 let od velikega slovensko-hrvaškega kmečkega upora. Obletnico bodo svečano proslavile družbene organizacije in kulturne ustanove, v proslavo pa se bodo vključile tudi šole. Ena od mnogih oblik, ki jih šole lahko uporabijo, da popularizirajo ta pomembni dogodek naše zgodovine, so ekskurzije na področje kmečkih
uporov.
Pri organiziranju ekskurzij bo učiteljem in učencem uspešno služila knjižica Stanka Škaleija: Po poteh slovensko-hrvaškega kmečkega upora, ki je izšla pred nedavnim.
Knjižica ne daje kronološkega pregleda zgodovinskih dogodkov, temveč je vodnik po krajih, kjer se je upor začel, razvijal in bil zadušen. Zajema tri območja:	1. na Slovenskem
območje od Cesargrada preko Bizeljskega in Dobove, dalje po dolini Save med Brežicami in Sevnico ter skozi Bohorsko hribovje med Sevnico in Bistrico ob Sotli, se pravi območje, kjer se je gibala Gregoričeva vojska in kjer je dvignil upor Pavle Šterc, 2. predel v Hrvaškem Zagorju, kjer je bilo središče Gubčeve vojske ter 3. predel južno od Save v trikotniku med Mokricami, Kerestincem in Jastre-barskim, kamor je iz Zagorja razširil upor Pasanec.
V knjižici, ki je pisana pregledno in razumljivo ter vsebuje kljub majhnemu obsegu precej podatkov, so na kratko opisani kulturno-zgodovinski spomeniki ter ob njih glavni dogodki med uporom. V besedilo so vpleteni citati iz zgodovinskih virov,'dodan pa je tudi odlomek iz zapisnika Gregoričeve izjave pri zaslišanju na Dunaju.
Učitelji bi ekskurzijo najlaže izvedli, če bi sledili opisu poti in krajev, kot so obdelani v besedilu knjižice. To pa je skoraj nemogoče, ker leži večina slovenskega ozemlja zahodno od krajev dogajanja. Zato naj učitelj pred ekskurzijo temeljito premisli, kakšno pot bo izbral, učenci pa naj to pot grafično skicirajo. Seznanijo naj se tudi z gospodarskimi in družbenimi razmerami, zlasti pa s položajem kmeta v 16. stoletju ter proučijo vzroke upora leta 1573, njegove cilje in potek, in sicer po možnosti v obliki skupinskega dela.
Od znanstvene literature naj pri delu uporabljajo zlasti naslednje knjige: Dr. Bogo Gra-
fenauer: Kmečki upori na Slovenskem, Ljubljana 1962. To je najboljše jugoslovansko delo o kmečkih uporih.
Josip Adamček:	Seljačka
buna 1573, Zagreb 1969.
Knjiga je bogato ilustrirana in vsebuje tudi novejša dognanja o uporu, (npr. tudi, morda za učence najbolj nenavadno, da Gubec verjetno ni bil Matija, ampak Ambrož). V knjigi so tudi odlomki virov, prevedeni v hrvaški jezik.
Dr. Ferdo Gestrin: Gospodarstvo ’ in družba na Slovenskem v 16. stoletju, ZČ XVI, Ljubljana 1962. Razprava analizira gospodarske in družbene razmere, ki so vplivale tudi na upore.
Jaroslav Šidak: Historijska čitanka za hrvatsku povijest L, Zagreb 1952. Vsebuje glavne vire tudi. za slovensko-hrvaški upor, prevedene v hrvaški jezik.
Podrobnejša literatura je navedena v Grafenauerje vem in v Adamčikovem delu.
Ker je imel slovensko-hrvaški .por velik odmev v leposlovju, iahko učenci obdelajo snov tudi z literamo-zgodovinskega vidika in analizirajo npr. Kmečki punt Avgusta Šenoe, Veliko punta-rijo Bratka Krefta, Staro pravdo Antona Aškerca in Balade Petriče Kerempuha Miroslava Krleže.
Če se bodo učenci na ekskurzijo temeljito pripravili že v šoli, jih bo učitelj lahko vodil po nasprotni poti, kot je opisana v vodniku. Ko se bodo ustavljali ob pomembnih spomenikih, bodo s pomočjo besedila v vodniku spomenike označili, dogodke pa analizirali.
Področje slovensko-hrvatske-gi kmečkega upora je tudi področje drugih važnih zgodovinskih dogajanj, npr. deloma tudi vseslovenskega upora leta 1515 in lokalnih uporov, dalje prizorišče pomembnih dogodkov iz narodno-osvobodilnega boja, npr. poti štirinajste divizije. Ali naj učitelj ob ekskurziji natančno obdela tudi te dogodke? Mislim, da je bolje, če jih
pogovarjajva! In jaz bi jo ubogala. O, zanjo, za prijateljico bi dala vse, bi žrtvovala tudi odmor. In potem bi jo kdaj povabila na dom k svojim igračam in bi bil dan kakor kratka minuta. Moji pa bi rekli: Le še naj pride. Dobra deklica je...
Učiteljica me je gledala. Zmotila me je iz sanj.
„ Vidim, “je rekla, „vidim, da nekatere ne morejo začeti. “
Vzela je v roke papir in je brala:
„Moja najljubša prijateljica je Romanka. Najbolj pridna deklica je v šoli. Ima črne lase, katerim se dobro prilega rdeč trak. Tudi oči ima črne. Vedno pride snažna v šolo. Nohte ima vedno čiste. Vedno se smehlja. Rada imam Romanko. “
Vsi smo se ozrli v drugo klop, kjer je sedela sošolka Romanka. Imela je črne lase in v njih rdeč trak. Imela je črne oči, čiste nohte in se je smehljala. Ne vem, ali so otroci čutili ali samo jaz, da je nekaj hudo narobe. Romanka je v razredu vedno - ne vem zavoljo česa - izjema. Najpridnejša je, četudi so drugi bolj pridni. Smehlja se, a dobrote ni v tem smehljaju.
V	razredu molk.
Učiteljica nato: „Seveda, vsem ni Romanka najboljša prijateljica. Nekaterim že. Drugim pa kake druge. Druga nima črnih las. Ima lahko zlate lase, katerim se prilega moder trak. “
V	meni še večja praznota.
Prilega se, prilega se, mi je tolklo v glavi. Tako naj si torej opišem prijateljico. Torej bi jaz naredila veliko neumnost, če bi pisala, r kakšno si želim.
Kaj naj zdaj?
Ozrla sem se po razredu. Zagledala sem Milko. Sedela je daleč za menoj. Oči so ji žarele in nepremično me je gledala. Vedela sem, da bo napisala spis o meni. Vedela sem tudi, da me po tihem prosi: ali mi boš vrnila? Tesno mi je postalo.
Da bi jo opisala?
Milko?
Ampak ona vendarle ni pridna učenka. Da je najpridnejša, bi pa sploh ne, smela napisati. Nima ne zlatih in ne črnih las in v laseh nikoli nobenega traku. Nohte si grize. Malo težko govori? Kaj naj napišem? Vroče mi je postajalo. Zvezek je bil še vedno prazen. Vse učenke so pisale. Učiteljica me je spet in spet pogledala. — Najraje bi ušla.
Tedaj se je roka kar sama zganila in zapisala:
Moja najljubša prijateljica je Romanka. Najbolj pridna učenka je v šoli. Ima črne lase, katerim se dobro prilega rdeč trak. Tudi oči ima črne. Vedno pride snažna v šolo. Nohte ima vedno čiste. Vedno se smehlja. Rada imam Rcmanko.
ne obdela v celoti, temveč da učence samo opozori nanje. Sicer bi sprejeli preveč vtisov hkrati in bi si ne mogli ustvariti celovite podobe enega upora. Učitelj pa lahko učence opozori tudi na posebnosti pokrajine in na literarna dela, ki so povezana s temi kraji, toda vedno naj obdrži pred očmi glavni cilj ekskurzije.
Seveda pa bodo učitelji organizirali ekskurzije tudi na prizorišča drugih kmečkih uporov,
zlasti v kraje, ki so povezi vseslovenskim kmečkim ‘v rom leta 1515, ta je za slo'* sko zgodovino še pomenib11* — s tolminskim puntom iiy: nimi lokalnimi upori. vodnika, kot je Skalaije"
druge upore nimamo, tod3
osnovi navodil in sistema poreditve snovi v omo11! knjižici, bodo učitelji lažef iskali način in metodo z3 vedbo drugih ekskurzij. j
Obresti za prizadevnost
V osnovni šoli Danila Kumar v Ljubljani so že v decembru l. 1970 ustanovili klub mladih tehnikov. Sedaj je v prometni sekciji 9 članov, v maketarski sekciji 9, v foto-kino sekciji 14 in v modelarski sekciji 24 včlanjenih šolarjev. (To pa pomeni, da je v klubu komaj 10% vseh učencev). Šolska delavnica je sodobno urejena in ustreza vsem zahtevam za delo sekcij. Lepo je opremljen fotografski laboratorij, sekciji pa sta na voljo tudi snemalna kamera in fotografski aparat. Prometniki imajo svoj moped
S šolskim letom 1971/72 so začeli člani vseh sekcij z načrtnim delom. Obveljalo je geslo: „Bolje je v klub kaj prinesti,
• kot karkoli odnesti. “
Celotno delo kluba mladih tehnikov poteka po samoupravnem načinu poslovanja, saj so v devetčlanskem odboru poleg mentorja in inštruktorja Toneta Kramarja še: vodja in inštruktor modelarske sekcijej tričlanski sekretariat kluba in po en zastopnik vsake sekcije. Na decembrskem občnem zboru so se člani dogovorili tudi o tem,
kako bodo delali v prihod1 Prometniki bodo letos spo-) sestav in vožnjo mopeda pridno trenirali za prihod tekmovanja. Foto-kino se/ bo nadaljevala že začeto “ ter pripravila vse potrebuj snemanje poljubnega pouri' filma. Maketarji bodo s' Kd predlagali izdelke, ki jih %in^ izdelali med letom, pa jjhto’] modelarji so se že pripraJfm^f tekmovanja Ljudske tehni^n^ bodo v letu 1972. Zgradili Mie m še vsak po tri modele moFh 2a čolnov, nekaj modelov /e^hovijj jadrnic ter več enostopeah^, raket.	in tn(
Za klubski dohodek so n°tski določili letno članarino ]e bil 10,00 din na člana. Prejeli re*re t članske izkaznice sveta Ij^U^ d tehnike Slovenije, za kated ® se bo ustrezne fotografije foto-kino sekcija kluba. 1 dejavnosti, ki so zastopUn/fra KLUBU MLADIH TEHN0* ie pa je največji problem deriš, uk,
ip v sp m nrpslcnnn s Jen rdi a
je vsem preskopo, skoraj 1 čehovsko odmerjen. PrO\} Sl
ostajajo brez odmeva.
'se k;
OBVESTILO
BOŠTJAN NO Pce p 'bi š, prišč; fO op
Učitelje zgodovine obveščamo, da je mariborska založba ev ^ zoija v zbirki Kulturni in naravni spomeniki Slovenije izdala žico ravnatelja Posavskega muzeja v Brežicah Stanka Škaleija tez s poteh slovensko-hrvaškega kmečkega upora 1573.	hajj^
Omenjena knjižica vsebuje gradivo, ki bo rabilo učiteljeff^ učencem pri organiziranju ekskurzij in pri izvedbi proslav obs p® stoletnici tega, za našo zgodovino tako pomembnega dogo^jp
Zato priporočamo šolam, da organizirajo nakup knjižic za usp^ učence pri založbi Obzorja, Maribor, Partizanska 5, ki jim b0!arri ^
večjem naročilu dala popust.
iPUvi
mu,.
ZAVOD ZA ŠOLSTVO-Vili še
.At
Hit
,, 3 V!
Ih je -
Spis je bil kakor povodenj in jaz kakor utopljenka. Bolelo srce. Ko smo vse končale, je učiteljica vprašala:
„Ali je lepo pisati prosti spis? “
j?1 še: P mi
Odkimala sem	LA1
Ko sva se vračali z Milko iz šole, me je vsa srečna prijela za H(u ° „Midve sva prijateljici. “	je or'
Molčala sem kakor velika grešnica. Moj spis, moj prvi	8
je bil zapisan v črno knjigo.	kjA
Kdo je kriv?	ANA CAA
vali
Nbni
»HOČEM BOLJŠE OTROKEl";;
PO PR VEM RODITELJSKEM SESTANKU
k
Prvi roditeljski sestanek. Vsi starši so nekoliko nestrpni' ^ neki jim bo povedala nova učiteljica? O učni snovi, o 0jC( ukrepih doma, o delu v šoli in še marsikaj tega. Toliko zanimim ' so slišali lansko šolsko leto od razredničarke. Otrokom je fr^jas, mati. Vse je vedela o njih, za vsakega si je vzela čas. Imela jihf h^ ■ rada. Verjetno se bo težko privaditi na novo učiteljico. Bo	5
taka? To vprašanje je bilo v mislih slehernega izmed staršev Apr; n prihoda nove učiteljice.	jil0
No, in prišla je v razred. Stopila je prednje, izrekla nekaj ^ it; nostnih fraz in začela roditeljski sestanek, na katerem je govori'/
govorila. Samo o slabih lastnostih otrok. Skoraj nič dobrega, f a? { so nemirni. Skoraj vsi nohte grizejo. Pa kar sprehajajo se p° redu. Zares so givzni. Kaj več bo povedala posameznikom /lS: itr0 '
varilnih urah, ker imen ne bi hotela imenovati. Pri njih naj IT It}re bo vzdržala dve leti, kot je bilo predvideno.	aterj
Ko učiteljica konča, se nihče ne oglasi, kar obsedijo tiho J1točju v mislih išče na svojem otroku tiste napake, ki jih je r^astv
učiteljica. Ne more se razviti razgovor, vsak komaj čaka, odšel domov.
Pa vendar. Skoraj vsak se med potjo kasneje sprašuje, z A učiteljica povedala toliko slabega, dobrega pa nič. Je hotelo’
vrednotiti delo lanske učiteljice ali pa je hotela povedati, da V’A
starši, nesposobni za vzgojo. Nekaj je hotela. Kolikor dljej°,< šole, toliko bolj se jim vsiljuje misel: „Kaj pa dela ona, uči/e\ takrat, ko otroci grizejo nohte, zehajo, se premikajo, sprehajal0 razredu. .. Kakšen je njen pouk? “	1
Lani le niso bili taki. Pa tudi roditeljski sestanek je bilc j nekaj drugega. Je prihodnjič sploh še vredno priti?
MILOŠ Drt1
V-
10$
TOV
da[
hoO'
s#
0 d’
bnc uM , y
Stoji učilna zidana
lučaj od zadnje starotrške hiše, na levo ob
CESTI, KI PELJE PROTI PODOBU, ŽE STOJI NOVA ŠOLA. LEPA, SODOBNA! Z VRTCEM SI PODAJA ROKO IN DELI ISTO STREHO. ŠOLA JE RASLA IN ZRASLA SKUPAJ Z OTROKI, KI SO SE SLEHERNI DAN SREČAVALI Z NJO NA POTI V ŠOLO IN IZ ŠOLE DOMOV V PUDOB, IGO VAS, KOZARIŠČE, ŠMARTNO IN ŠE KAM DRUGAM. TUDI TISTI UČENCI, KI JIH VSAKODNEVNA POT NE VODI MIMO NOVE ŠOLE, SO NJENO RAST SPREMLJALI OD VSEGA ZAČETKA. SKUPAJ ŠTEJEJO DNI, KDAJ BODO PRVIČ PRESTOPILI PRAG NOVE ŠOLE. MORDA JIH OD TEGA TRENUTKA LOČI ŠE DESET, MORDA PETNAJST DNI, SAJ DAN ALI DVA NISTA NITI TOLIKO POMEMBNA, KOT BO ZA VSE UČENCE IN NJIHOVE UČITELJE POMEMBEN ZAČETEK POUKA NA NOVI ŠOLI, KATERO SO ČAKALI IN NUJNO POTREBOVALI ŽE CELO DESETLETJE! ŠOLA ZDAJ STOJI IN Z ODPRTIMI VRATI PRIČAKUJE UČENCE. VSI SKUPAJ PA ZAČETEK POUKA, SODOBNEGA POUKA, KATEREGA SO UČENCI IN UČITELJI V STAREM TRGU PRI LOŽU ŽE ZDAVNAJ ZASLUŽILI!
, ,, Kd°r ve, ali pa verjame ti-lrtl> ki pripovedujejo, s kakšno %rto pritisneta v dolino burja in
^Sn5nivtam	mogočnega
.,-u c‘niKa in Javornika, se skoraj oMn 01016 nbuditi volji učencev , au Zagnanosti ter vztrajnosti nji-
i«fevUHiteijev; l0 f,56 ”ŠH
. v dveh starih, dotrajanih * •hed- seboj precej oddaljenih k zgradbah. Telovadnica 'noj* kila v domu TVD Partizan, tehničnega pouka so bile četrto, predšolski otroci pa tefi^ ^ zbirali v vrtcu pod peto w*rfreho.
n°vi *30 v šestih rezre-razredni pouk, osem učilnic V/A j Je namenjenih za kabinetni f6»^0uk, poleg tega bo v novi šoli >nz/ f čitalnica, knjižnica in pionir-pror* soba, varstveni oddelki in n kar sodi k dejavnostim zu-razreda! Z ureditvijo oko-ce pa tbodo v neposredni bli-lmi šole zrasla številna športna phšča. V vrtcu bo prostora za ■/ha L 0^r°k, v šoli pa za 350 učen-.alfv- To zagotavlja, da bodo v iprial^ki dolini lahko lep čas živeli tez strahu, da bi bila šola pre-lieir aihna za vse ukaželjne glavice 0t, r®8a koščka Notranjske. l0JP° besedah ravnatelja šole za srILA MERCINE so bdi učni bo|SPeki kljub omenjenim teža-31,1 dokaj dobri, kljub temu pa
v<>fe^pu;cetuicio, novi
^l.,pot do nove šole in vrtca je aa vse prej kot lahka. K cilju je vodila želja, ki je izhajala ,[0 m dejanskih potreb. Nekaj več i?1 šest milijonov din (600 sta-r milijonov) je veljala šola z rCem in opremo. Denar pa so ztfrCeS republiške izobraževalne ^Pnosti prispevale tudi delov-r0$tiC ?rganizacije, občina kot in-stitor in občani sami iz staro-
El":
jih P
predsednik temeljne izobraževalne skupnosti v Cerknici IVAN URBAS in nadaljuje: „Šola v Starem trgu je nared, letos nas čaka še vrtec na Rakeku, za katerega so že izdelani načrti, vendar pomoč pri finansiranju še vedno iščemo pri republiški skupnosti otroškega varstva in pri koprski kreditni
■
■j. o- šolskega okoliša, saj G^d° šc d0 maja i973_ letapla-|Jak 1,5 odstotka od bruto lenega dohodka, kot so se z endumom za samoprispe-
odločili že spomladi 1969 NOVA ŠOl A
.1'Največje bogastvo
EANedvomno J6 starotrški šol-
°koliš š® Pred nekaj leti so-^od najrevnejša območja pri
5' To krivično razdelitev med
tudi{ ne 'n bogate, ki se vleče že sv v4°Zi st°letja naše zgodovine, se i-Pd nas sicer na splošno posre-v4° zajeziti, popohioma odpra-Pa ne. In vprašanje je, če se m	odpraviti da! Če se
e pot Se? Toda kdaj? Ne-it01110 pa bo tudi v prihodnje mibd[tj0 razvijajoča se industrija v Lrem trgu in Ložu strla marsi-oiAl trd oreb na tem po-naštd\J>n' na področju revščme m
^TOstva.
I IN NAČRTI , zam V PRIHODNJE?
/fcflCTeh Je mn°g0’ Preveč za r t/iL0 ^alo denarja, kot nam ga
uči<e^L VSak° ^et0 na v0lj0>“ Pravi
hajrf
Ravnatelj šole v Starem trgu pri Ložu EMIL MERCINA: „Kdaj bo že prevladalo mnenje, da vzgoja in izobraževanje za družbo in posameznika nista breme/ temveč dolgoročna naložba? “
banki. Naj povem še to, da smo že začeli pripravljati načrte za novo šolo na Blokah, v Novi vasi. Pravzaprav gre tu za prizidek k sedanji zgradbi TVD Partizan. S prizidkom bi dobili 10 novih prostorov, prepotrebnih za sodoben pouk, ki ga tudi otroci na Blokah komaj že čakajo. No, kakšni dve leti bo že še treba počakati, vendar načrti so tu in če bi bilo še toliko denarja, kolikor imamo v občini razumevanja, bi se marsikatera stvar mnogo hitreje rešila, kot sicer. Nedvomno pa je za razvoj turizma in industrije trenutno za Bloke najbolj potrebna asfaltirana cesta, ki bo, kot kaže, letos nared."
SADOVI
JUTRIŠNJEGA DNE Ko sem se pogovarjal z ravnateljem šole v Starem trgu EMILOM MERCINO in potem s predsednikom temeljne izobraževalne skupnosti v Cerknici IVANOM URBASOM, so se vse misli, želje, hotenja in načrti sukali okoli šol, vrtcev, izobraževanja otrok, starejših .. . okrog jutrišnjega dne in prav tedaj sem se spomnil na 2500 let stare misli nekega Kitajca, ki je dejal nekako takole:
„ČE IMAŠ ENOLETNE NAČRTE, SEJ ZRNO. ČE SO DESETLETNI, POSADI DREVO. ČE SO ZA STO LET, IZOBRAŽUJ LJUDSTVO.
ČE BOŠ ENKRAT SEJAL ZRNO, BOŠ ENKRAT ŽEL. ČE BOŠ ZASADIL DREVO, BOŠ DESETKRAT UŽIVAL LETINO, ČE PA BOŠ IZOBRAZIL LJUDSTVO, BOŠ 100 LET UŽIVAL SADOVE!"
TONE URBAS
Za varno pot svojih sošolcev v šolo in domov skrbijo na Igu pri Ljubljani FRANC KOCJAN, LOJZE PUCIHAL, JANEZ ZDRAVJE in FRANC KRAMAR. Vsi so učenci šole „Ljuba Šercerja" na Igu, kjer tudi pridno obiskujejo prometni krožek. (Foto: T.U.)
S seje ljubljanske temeljne izobraževalne skupnosti
Za večjo ideološko usmerjenost štipendistov
Nekaj dni prej, preden se je leto poslovilo, je predsednica skupščine ljubljanske temeljne izobraževalne skupnosti dr. ALEKSANDRA KORNHAU-SER še devetič v lanskem letu sklicala sejo skupščine, na kateri so med drugim obravnavali tudi poročilo o štipendijski politiki ljubljanske temeljne izobraževalne skupnosti.
Že v uvodnem poročilu o štipendijah je bilo poudarjeno pomanjkanje pedagoškega kadra na naših srednjih in osnovnih šolah ter vzgojiteljskega kadra v vzgojno varstvenih zavodih, na kar so opozorili tudi vsi tisti, ki so po uvodnem poročilu v razpravi sodelovali.
Čeprav si je komisija za štipendije pri temeljni izobraže-, valni skupnosti Ljubljana prizadevala, da bi glede na znane potrebe po kadrih spodbudila mladino, da se v večjem številu odloči za šolanje na pedagoških šolah, vsa prizadevanja niso rodila želenih sadov. 208 štipendistov, od katerih jih je 129 na srednjih in 79 na višjih, oziroma visokih šolah, je še veliko premalo glede na velike kadrovske potrebe.
„Nedvomno bomo morali iskati in seveda tudi najti poti in načine, kako več mladih privabiti v šole, kjer so potrebe po kadrih največje," je menila predsednica Komhauserjeva. Člani skupščine pa so pri tem kritično opozarjali na ideološko usmerjenost štipendistov, saj gre konec koncev za ljudi, ki bodo vzgajali otroke, zato bi
morali biti prav do teh stvari še bolj tankočutni. In prav tu so se srečali z več vprašanji. Poudarjali so namreč, daje štipendistov na nekaterih šolah premalo, hkrati pa opozarjali na politično pripadnost, ideološko usmerjenost itd., kar pa pomeni tudi večjo odbiro pri že tako majhnem številu otrok, ki se odločijo za ta poklic. Kot kaže, si prevelike odbire tudi v prihodnje ne bo mogoče privoščiti. Nedvomno so otroci skupek svojega okolja, okolja v katerem žive, rastejo, hodijo v šolo .. . Zato so na seji menili, naj bi za politično opredelitev in pravilno ideološko vzgojo mladih štipendistov v prihodnje bolj poskrbele šole že med šolanjem, saj imajo takrat skoraj ves vpliv na oblikovanje učenca. Če jim to ne bo uspelo, lahko upravičeno diskvalificiramo šolo ali pa kader, če ni znal prevzgojiti mladega človeka.
Prav gotovo se skupščina zaveda resnosti nastalega položaja, zato so sklenili podrobneje analizirati, kako je sedaj s kadrovsko politiko, na kadrovskih šolah pa poskrbeti, da se bodo tu zbirali samo tisti ljudje, ki bodo znali voditi težnje naše družbe, kadrovske komisije na šolah pa opozoriti, da bodo pošiljale v šole najboljše učence tako po moralni kot po ideološki usmerjenosti. Na skupščini so tudi sklenili, da bodo vse predlagane sklepe, ki jih bo sprejela tudi komisija za sklepe, poslali vsem političnim organizacijam v občini. URAN
Kam zro te tri belokranjske glavice? V revščino! Z njo se srečujejo vsak dan, na vsakem koraku . . . Srečujejo se z revščino, za katero so oni najmanj krivi. Revščina in oni so eno, živijo pod isto streho, tako da so postali že znanci, skoraj prijatelji (Foto: T. U.)
Slovenska Bistrica
Ravnatelji po Jugoslaviji
Izvršni odbor temeljne izobraževalne skupnosti v Slovenski Bistrici je iz sredstev za nagrajevanje odobril kolektivno nagrado ravnateljem vseh šol v občini.
Na . sedemdnevni ekskurziji po Jugoslaviji so se ravnatelji najprej ustavili v Banjaluki. Obiskali so osnovni šoli, ki so jo zgradili Slovenci in šolo mesta Skopja, se pogovarjali s prosvetnimi delavci in si ogledali znamenitosti mesta V Jajcu so obiskali muzej in galerijo, v Sarajevu razstavo jugoslovanske umetnosti in druge zanimivosti. Po ogledu zanimivosti v Titovih Užicah so obiskali prosvetne delavce, šole in tovarno kablov pobratene občine Svetozarevo. Na dveh šolah v Novem Sadu pa so proučevali delo pionirske organizacije in se pred vrnitvijo
v Slovensko Bistrico seznanili še s pedagoškim režimom v nekaterih zagrebških šolah. Ekskurzija je bila dokaj naporna in delovna. Namen je bil dosežen.
Zanimiva je ugotovitev, da imajo vse šole, ki so jih obiskali in ki dosegajo zelo dobre učne uspehe (99,52 % osnovna šola Žarko Zrenjanin, Novi Sad) na šolah že pedagoge, zelo razvito pionirsko samoupravo pri pionirski organizaciji in svobodnih dejavnostih, natančno vodeno šolsko dokumentacijo itd. Ne poznajo „šolskega miru“, o katerem naše šole večkrat tožijo, poznajo pa do podrobnosti izpeljan pedagoški režim in šolski red. Na drugi strani pa te šole v glavnem ne delajo v boljših materialnih pogojih, kot naša poprečna šola.
N. J.
Nagrajeni prosvetni delavci
Temeljna izobraževalna skupnost v Slovenski Bistrici vsako leto nagradi najbolj prizadevne prosvetne delavce. Osnovni pogoj za podeUtev letne nagrade je odlično delo v razredu. Šole pošljejo izpolnjene vprašalnike republiškemu zavodu za šolstvo. Svetovalci še preverijo podatke in predložijo gradivo izvršnemu odboru temeljne izobraževalne skupnosti. V preteklih letih je bilo po teh načelih nagrajenih vsako leto po 30 prosvetnih delavcev. Lani se je izvršni odbor temeljne izobraževalne skupnosti odločil strogo spoštovati določila pravilnika in je izmed 32 predlaganih nagradil le 8 prosvetnih delavcev.
Za dolgoletno uspešno delo je izvršni odbor temeljne izobraževalne skupnosti po določilih pravilnika o nagrajevanju nagradil tudi dva javna delavca, ki sicer nista zaposlena v šoli, a se že več let ukvarjata z dejavnostmi, ki neposredno zadevajo šolsko mladino. To nagrado sta
Tolmin
Zakaj tako malo?
Sredi novembra lani naj bi se v Tolminu srečalo 47 mladih učiteljev iz te občine. Srečanje je pripravila občinska konferenca ZMS, vendar se je tega pomembnega srečanja udeležilo le 15 mladih učiteljev.
Zakaj jih je bilo tako malo? So ostali res tako brezbrižni, so se spraševal) prisotni že na začetku posveta, na katerem so govorili o težavah, ki tarejo mlade učitelje.
Osnovni namen srečanja pa je bila želja po ustanovitvi aktiva mladih prosvetnih delavcev, ki bi jih združeval in jim pomagal reševati številne sprotne težave. Udeležba tega srečanja pa je pokazala, da kljub vsem težavam, s katerimi se mladi prosvetni delavci srečujejo vsak dan, za aktiv ni posebnega navdušenja.
prejela Štafan FRAS za dolgoletno delo s pionirji na telesno-vzgojnem področju, in Anica KIKEC za dolgoletno uspešno organizacijo letovanj šolskih in predšolskih otrok v občini.
Občinsko nagrado temeljne izobraževalne skupnosti so prejeli naslednji prosvetni delavci: Marica Veber, Sp. Polskava, Franc Onič, Poljčane, Boris Jurak, Tinje, Zofija Polanec, Šmartno na Pohorju, Erna Re-goršek^ Laporje, Kristina Šega m Zvonka Jedlovčnik iz Slovenske Bistrice ter Anton Potočnik iz Makol.	N. J.
PETER MLAKAR je učenec 5. razreda. Doma je iz Pudoba in če drugega ne, pravi, bo imel odslej od doma do šole in nazaj nekoliko krajšo pot.
Celje
Premalo vrtcev in šol
Akcijski program temeljne skupnosti otroškega varstva v Celju predvideva, da bi do 1975. leta zgradili štiri vzgojno-varstvene ustanove. Seveda pa so sprejeli tudi program izra-denj za osnovnošolske objekte. Vse te investicijske potrebe za šolstvo, otroško varstvo, telesno kulturo, zdravstvo itd. so tolikšne, da jih z rednimi oblikami financiranja ne bi zmogli. Zato so se tudi v Celju že odločili, da pripravijo referendum o samoprispevku za šolstvo in otroško varstvo. Referendum za samoprispevek naj bi bil v začetku februarja. .
CE ŠTEVILKE NE LAŽEJO
Po zadnjem popisu prebi opismenjevanja" nadaljevali vsaj valstva je v naši državi še vedne še petdeset let, se bomo lahko kar dva in pol milijona ljudi ne- pohvalili, da pri nas ni nepisme-pismenih, kar je za okrog pol nih. S podobnim so se lani hva-milijona manj, kot jih je bilo v lili Švedi, ki pa so kmalu utih-Jugoslaviji nepismenih pred de- nili, ko so nekje v njihovih goz-setimi leti.	dovih odkrili še enega samca-
Uspeh? ! Če bomo ta „tempo tega nepismenega.
Najuspešnejša šola?
IZVRSTEN UČNI USPEH
Na eni izmed sej bežigrajske občinske skupščine so med drugim obravnavali tudi potočilo o učnovzgojnih uspehih v osnovnih šolah občine Ljubljana-Bežigrad v preteklem šolskem letu. Ugotovili so, da so bili učni uspehi zares izvrstni, saj je razred izdelalo kar 97,4 odstotka učencev. Od 4.000 učencev vseh bežigrajskih osnovnih šol ponavljajo letos razred le 104 učenci.
Estetska vzgoja na tehtnici
Modelaiji delajo v (Foto: B. Novšak)
šolski delavnici ob inštniktoijevem vodstvu
JE PROGRAM SKUPEK PRETIRANIH ŽELJA?
(Nadaljevanje s 1. strani) drovske komisije na šolah predstavljajo osnovo; nadaljnje študije in sklepe pa naj bi izdelal pedagoški inštitut. (Dosti slabih uspehov v srednjih pa tudi visokih šolah je posledica nepravilne odločitve mladega človeka — ki tako nima interesa za študij). Tako je k trem osrednjim inštitucijam pritegnjen še pedagoški inštitut. Delo vseh štirih (repu-bliške izobraževalne skupnosti, zavoda za šolstvo, sekretariata za kulturo in prosveto ter pedagoškega inštituta) bo povezoval stalni koordinacijski odbor.
Vsebinsko in tudi organizacijsko reorganizacijo našega šolstva (zdaj je na prvem mestu predvsem srednje šolstvo) naj bi
do višjega šolstva združeval in vodil pedagoški inštitut. Za višje in visoko šolstvo pa bi tako vsebinski kot organizacijski program dela usmerjala in po potrebi tudi reorganizirala skupina ljudi z visokošolskih zavodov. Ti bi tudi dajali pobude in predloge pedagoškemu inštitutu. Medsebojna povezanost bo olajšala delo kot tudi dvignila kvaliteto in preciznost dognanj in sklepov.
Na seji so sprejeli tudi sklep, da se odobri financiranje raziskovalnega projekta modela organizacije nove univerze v Mariboru. Poleg tega so (v mejah sredstev) rešili vrsto prošenj za posojila in subvencije.
NEŽA MAURER
Program dneva prosvetnih delavcev v Mariboru je bil javnosti več ali manj znan. Zahvaliti se moramo občinskemu odboru Sindikata delavcev družbenih dejavnosti, ker je to akcijo tako uspešno izvedel.
Spominjamo se predavanja prof. Mira Lužnika, pomočnika direktorja zavoda za šolstvo SRS in razprave po tem, ki je bila zelo pestra, ni pa rodila konkretnih sklepov, ker to ni bilo niti predvideno. Zato so bili odgovori prof. Mira Lužnika, kot je sam dejal, bolj načelni in osebni. Zato so nam bili nekateri problemi pojasnjeni, nekateri pa ne.
Nepojasnjen je ostal posebno nemogoč, pedagoško si nasprotujoč ukrep, ki s predmetnikom v predlogu novega učnega načrta umetno diferencira vse učence po končanem 6. razredu v dve skupini: na tiste, ki se zanimajo za glasbo, in one, ki se zanimajo za likovno umetnost. Za oboje se pri rednem pouku ne sme zanimati nihče! Lahko se vsi odločijo samo za likovni ali pa za glasbeni pouk. Nikogar ne zanimajo posledice takega ukrepa. Če je ustvarjalcem tega predloga vseeno, za kaj se bodo učenci odločili in pri tem menijo, da je dovolj, da se pri rednem pouku seznanijo le z eno od dveh vej umetnosti — potem bi bilo bolje, da oba predmeta v 7. in 8. razredu ukinejo. V vsakem primeru gre za administrativno razvrednotenje predme-
tov, ki so bili že doslej v učnih načrtih In predmetniku pojasnjeni.
Čudimo se, kako je moglo priti do take odločitve po vsem tem, ko ugotavljamo že vsa leta po vojni, kako malo se zanimajo mladi za kulturna dogajanja. Nič bolje ni pri odraslih, ki niso nadaljevali šolanja na višjih stopnjah, čeprav so bili deležni naše 25 let stare socialistične estetske vzgoje v osnovni šoli. Obsojamo ’ take ljudi, vendar nikoli ne pomislimo, kje tiči krivec. Učenci v osnovnih šolah niso dobili osnovnih informacij in izkušenj o osnovnih področjih umetnosti v toliki meri, da bi pozneje znali te samostojno doživljati. Že precej let (tj. po ukinitvi nižje gimnazije) je za likovni pouk odmerjena le ena učna ura na teden v 7. in 8. razredu. Razumljiveje menda vsakomur, da s tako pičlimi urami že ves čas ni bilo mogoče uresničevati načrta za ta predmet, ker je bil vedno sestavljen za predvideni 2 uri tedensko. Tako je ostalo vse do danes.
Sestavljavci novega učnega načrta za likovni pouk so napravili čudovit načrt, saj so upoštevali vse dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje našega osnovnošolskega učnega smotra — tudi na homogeno estetsko vzgojo. Pri tem pa so prav gotovo imeli v mislih prav VSE učence naše osnovne šole, ker je to za sedaj še vedno OBVEZ-
NA osnovna šola. In če je obvezna, potem je prav gotovo nekje napisan tudi razlog za to.
Predmetnik pa so oblikovah, kot vse kaže, drugi ljudje, ki so jim prej omenjena načela malo mar. Dali so predlog v razpravo, prejeli so odgovore in sedaj bodo te zbralin pretehtali. Povedano je bilo, da so odgovori zelo različni — nasprotujoči. Verjamemo. Toda dejstvo je, da so odgovarjali ljudje neorganizirano, osebno in morda celo nenačelno. Kateremu učitelju je vseeno, ali bo polovica učencev brez likovne ali glasbene izobrazbe v 7. in 8. razredu? ?
Prepričan sem, da bo vsak
rekel, daje to absurdno. Mn0^1 smo skušali v tej blazni zrne® najti kompromis s tem, da raje odmerili vsakemu pred’ metu po eno učno uro — tak® kot je bilo doslej — da ne
cei
skf
čir
30
skr
izgubili (eni in drugi) polovi®®
učencev (ljudi, ki gredo v
Ijenje!). Rekel sem, da je bilt£ s0 le kompromis, čeprav proble® Svq s tem še vedno ni rešen — uč11 gia.
načrti so še vedno napisani ** učf
DVE URI tedensko!	nik
Problem estetske, kulturn0' cer umetniške_ vzgoje je še vedno fl* Šrn tehtnici. Žal je nasprotna ut®' kol še mnogo težja. Zakaj? AH Jr $lav izobrazba res več vredna ko’ ( vzgoja?	D. Vran® pet
Na
Dan šole v Cankarjev spomin	%
Ljutv mii
Ravnatelji — stražarji administrativnega socializma
(Nadaljevanje s 1. strani)
Da je sedanje (poskusno) ocenjevanje čisto navadno pisanje karakteristik (kar uvršča ravnatelje šol med stražarje administrativnega socializma), govori že dejstvo, da ocene niso oprte na nilcakršne objektivno ugotovljene rezultate (na primer na teste znanja učencev, ugotovitve strokovnega teama na šoli itd.). Zato ni čudno, da se je v lanskem poskusnem ocenjevanju učiteljev izoblikovalo skoro toliko meril, kolikor je bilo ravnateljev šol. Vse to prinaša v ocenjevanje izredno relativnost, saj je lahko na primer po visokem merilu, po katerem so (se) ocenjevah na neki šoli, ta šola (če bi se naslanjali na objektivna merila) dejansko slabša od sosednje in nasprotno, še posebej, če se po nekaterih zunanjih dejavnikih šoli drugače ne razlikujeta: po opremljenosti z učili, številu učencev, pogojih dela, zasedbi učnih mest, okolju itd. Na neki šoli je na primer učitelj vse leto dobro delal (poznam konkretne primere), nazadnje pa je bil enako (ali celo slabše) ocenjen kot učitelj na sosednji šoli, ker so se pač „zmenili“ za relativno drugačna merila. Po dvajsetih letih dela na šoli sem prepričan, da učitelji niso proti temu, da bi bili najboljši med njimi nagrajeni, je pa pri njih ocenjevanje na slabem glasu zaradi slabih (ali nikakršnih!) meril oziroma postopka, kako ugotavljamo učiteljeve uspehe.
Pridružujem se tistim, ki se zavzemajo, da bi ugotavljali uspehe učiteljevega dela v daljšem obdobju (na štiri ah osem let), ker je že učiteljevo delo tako, da so „vidni“ rezultati po daljšem obdobju, s tem da bi vsekakor vključevali tudi objektivna merila.
Odločno se zavzemam, da bi tudi v našem poklicu nagrajevali le vidne, izrazite uspehe (na šoli, v občini in nato v republiškem merilu), ki jih je nekdo dosegel pri svojem delu, ne pa da po vsej sili iščemo v večini naših učiteljev, ki normalno vestno opravljajo svoje delo, podpoprečneže, poprečneže, polnadpoprečneže in nad-poprečneže. Najbrž smo zaradi tega po nepotrebnem razdrli že veliko zborov, saj se vse to upira človeški pameti, je pa tudi daleč od samoupravnih socialističnih odnosov v nekem kolektivu.
Toda tudi pri tem načinu nagrajevanja je treba imeti izreden posluh! Še ni dolgo od tega, ko smo brali, kako so pri podelitvi nagrad na neki TIS „pozabili“ na učiteljico, ki bi si za svoje dolgoletno uspešno delo resnično zaslužila nagrado. In glejte: če torej pride do bolečih „pomot“ že pri manjšem številu kandidatov, koliko je potem šele pomot pri sedanjem načinu ocenjevanja, ko imamo za kandidate vse slovenske učitelje.
Nagrajevanje po delu naj bo vsekakor naše osnovno načelo, čeprav smo ga v praksi še slabo uveljavili in ga najbrž še nekaj časa ne bomo. Vendar hkrati soglašam s tistimi, ki vztrajajo, da v našem poklicu ne bomo mogli prezreti delovnih izkušenj; treba jih je spodbudno vključiti v anahtično oceno delovnega mesta, ne morejo pa biti delovne izkušnje najvažnejša postavka pri nagrajevanju učiteljev. To je postavka, ki je bolj prehodnega pomena, dokler ne bomo dosledno izoblikovali merila za nagrajevanje po delu.
V tem prehodnem obdobju torej posebej nagrajujmo predvsem tiste, ki vidno kažejo rezultate dela, ne pa da vsako leto rešetamo in dajemo na sito vso armado slovenskih učiteljev. Ker nimamo primernih objektivnih meril, se to rešetanje sprevrže v ostudno birokratsko-administrativno zadevo, ki ji na Slovenskem ni tako hitro primere!
Zelo spodbudne so vsakoletne Žagarjeve nagrade. Takih manjših nagrad bi moralo biti dosti več (v občinskem, medobčinskem merilu), toda zanje nimamo nobenega posluha. Naša šola je na primer že večkrat predlagala ustanovitev Do-berškave nagrade za najboljše učitelje za našo občino ah za štiri koroške občine, a naš predlog po petih letih še zmerom leži v predalu. Zato smo sklenili, da jih bomo začeli podeljevati samo za našo šolo.
Kar najbolj varčujemo z jav-
Najlažji izhod
Učitelj: Jakec: danes se pa zopet nisi nič učil, kaj bo vendar iz tebe?.
Jakec: Učitelj bom,, potlej se bodo drugi za mene učili.
Vrtec 1881, str. 63
nimi priznanji učiteljem. Kar naprej berem v časnikih, kako dobivajo javna priznanja (da ne govorimo o denarnih!) najboljši gasilci, ribiči, rejci kanarčkov, psov . .. Učiteljem pa odštejemo nekaj novčičev in jim zabičamo: ocenjujte se med sabo v kolektivu, pogrizite se med sabo!
Zato ni čudno, da letos kljub posebnemu trudu nismo mogli pridobiti med osmošolci niti enega učenca za pedagoško gimnazijo, in najbrž je tako tudi na drugih šolah.
Prvo in najbolj učinkovito razdehtev na dobre in najboljše bi morale opraviti učiteljske kadrovske šole, ki „podpopreč-nežem“ sploh ne bi smele odpreti vrat v naš poklic. Toda za najmanj dvajset let po vojni tudi te šole niso krive, da so imele vse preveč kandidatov, ki so končali osnovne šole le z zadostnim uspehom ah s popravnim izpiti; take, ki bi bili v drugih poklicih neuspešni. Krivda je očitna: nepravilen odnos družbe do šole, ki nikakor ni spodbujal, da bi se za naš poklic odločali le najboljši. Danes pa naj bi bih ravnatelji tisti, ki naj bi po vsem tem na svojih šolah dehh ljudi na dobre in slabe v vrednostne kaste. A poznamo staro resnico: iz limone pač lahko iztisneš toliko soka, kolikor gaje v njej, niti kaplje več! Tem „limonam“ z malo soka po »subjektivnih merilih*" kratko in malo ne moreš dokazati, da so nesposobni, so pa najbolj popadljivi, ko se kolektiv gre ocenjevanje in tako ustvarjajo neznosna vzdušja. A kljub temu objektivnemu dejstvu moramo tudi nasproti njim ohraniti svoje dostojanstvo, pokazati zanje človeško razumevanje.
Menim, da je najboljša spodbuda za učiteljevo delo dober pedagoški režim na šoli. Ta vpliva na to, ah učitelj dobro ah slabo dela, mu vliva veselje do dela, ga usmerja, ga tovariško opozarja na napake, mu daje možnosti za uvejjavitev svojih sposobnosti itd. Članom takega zbora ni treba pisati nikakršnih neumnih karakteristik, slabih delavcev med njimi dejansko ne bo, zelo dobre pa bomo brez težave nagradili, vse druge pa za božjo voljo pustimo, naj normalno dobro delajo.
Ravnatelji šol pa bi se morah na pamet naučiti besede, ki sem jih prepisal iz znane knjige: »Mislim, da je največji dar, ki.
ga imam, samo -v tem, da svoje ljudi znam navduševati za delo, to pa je mogoče le s priznavanjem njihovih storitev in s spodbujanjem. Nič tako ne ubija človekove volje za delo kakor kritika s strani nadrejenih. Jaz nikoli nikogar ne kritiziram. Verujem v učinkovitost spodbude. Če sem s čim zadovoljen, dam človeku polno priznanje in ga obilno zasujem s pohvalo. “ Na koncu pa moram vsekakor še reči: moji pogledi na nagrajevanje se lahko uveljavljajo le v takih učiteljskih zborih, v katerem so (vsaj v večini) zreli, razgledani, delavni, človeško strpni člani, skratka — učitelji osebnosti.
LEOPOLD SUHODOLČAN
11. decembra so si izbrali učitelji in učenci osnovne šole Ivana Cankarja v Mariboru za dan šole; tega dne je leta 1918 umrl največji slovenski pisatelj Ivan Cankar. Pod motom „Mati, zatajil sem vas!“, je potekala dan prej - v petek osrednja proslava ob dnevu šole, ki so ga nadvse slovesno proslavili.
V dvorani so se poleg učencev in učiteljskega kolektiva zbrali tudi člani sveta šole in sveta staršev. Najprej je nastopil mladinski pevski zbor osnovne šole Ivana Cankarja pod vodstvom Staneta Gumzeja.
Nato je navzočim, med katerimi so bili tudi predstavniki osnovnih šol Ruš in Ljutomera, občinske Zveze prijateljev mladine, skupščine občine Maribor in nekaterih družbenopolitičnih in kulturnih organizacij, spregovoril ravnatelj šole Janez Karlin o pomenu dneva šole, saj si je ta mariborska šola izbrala 11. december, dan smrti največjega slovenskega pisatelja, za svoj dan. V svojem govoru se je nato Janez Karlin zahvalil vsemu učiteljskemu kolektivu za njegovo uspešno učno vzgojno delo ter učencem za njihovo marljivost pri delu v šoli in v izven-šolskih dejavnostih, od katerih so se še posebej izkazali pri pionirski in mladinski organizaciji. Mentorici teh organizacij sta Boža Standeker in Ljuba Brvar. Nato je orisal razvojno pot šole, še posebej pa se je zahvalil za obisk in sodelovanje gostom učiteljem in učencem osnovnih šol iz Ruš in osnovne
\
šole Ivana Cankarja iz . mera.	tle;
Prisotne je pozdravila st°i predsednica občinske Zvel\ prijateljev mladine Marib<>[ Magda Žezlina. Ob tej pril0' nošti je čestitala pionirjem 111 uspešno sodelovanje v jugosl6' vanskih pionirskih igrah. Zi fti sodelovanje jim je nato v im^ republiške Zveze prijatelj1' ^ mladine podelila republi^ Po$i priznanje, v imenu občini p0e; zveze pa občinsko priznaj Pr0i predsednici pionirskega odref n^ Katje Rupena na osnovni Šnljub, Ivana Cankarja - učenki Mflj Moranovi. Občinska zveza J1 ^ podelila pionirski organizaciji znak priznanja za uspešno j
30 knjig za njihovo knjižni0 ji je V kulturnem programu 5-
nastopili učenci in učenk , M osnovnih šol iz Ruš, Ljutomer' l in osnovne šole Ivana Cankcrn^mt
iz Maribora. Predstavili so se[a^ie recitacijami iz del Ivana Cd' a'
vunu ;
karja in ritmičnimi baletnih 4, točkami. Pod naslovom ,,Idd'Pokl zatajil sem vas!", so izvedpoit/, mladinke osnovne šole Iva^Pii / Cankarja v Mariboru recital ‘-'troj Cankarjevih črtic ob glasbami spremljavi. Učenke so ga zCMot j uspešno predstavile v izboru ^rant režiji Zlate Žižek, predmet'1 učiteljice slovenskega jezika 4 tej mariborski šoli.
Prireditev je sklenil otro^°z< pevski zbor te šole z dveffu1} J
prisrčnima otroškima pesmm^l pod vodstvom Staneta Gutl^ni
žeja, ki je mlade pevce spremljane
!e zn
»Tepec, saj nič ne znaš!«
Prehod iz osnovne šole v srednjo šolo je v vsakem primeru za nekaj mesecev zmedel gotovost mladih dijakov. Mnogi šolarji od včeraj so danes — kot srednješolci — obrnili hrbet vsemu, kar so prinesli s seboj iz osnovne šole. Pogoje za drugačno usmerjenost so našli predvsem v novem okolju. V začetnih, negotovih dneh v novi šoli niso našli prijateljske besede pedagoga, temveč čestb le nezrela in neurejna strokovna predavanja. Prišleke je v vsaj dobri polovici zajela mrzlica pohajkovanj in posebej po zakajenih lokalih. Vse, kar so pri-nesh s seboj iz osnovne šole, hočejo pozabiti — saj so srednješolci! Pač, ostal jim je spomin nanje, ki so v osnovni šoli živeh s svojimi varovanci. Zdaj pa je povsem drugače! »Saj vedo, kaj delajo! Naj ne hodijo v slabe družbe, če vedoo ...“ pritajano odmeva med stenami srednje šole, ki le uči in ne vzgaja.
Pa še to strokovno poučeva-
nje ni vselej na visoki ravni — včasih je celo napačno. „Ni prav, tovariš,“ je protestiral dijak, ko so se na tabh vrstih napačni podatki, formule in številke. »Tiho, tepec, idiot, saj nič ne znaš!“ Dijakinja, ki je bila vprašana pred tablo, je zatrepetala: »Tako imamo napisano v zvezkih.“ »Tudi v zvezkih je napak,“ je vztrajal dosleden in razgledan dijak, ki je zanesljiv v svojem znanju, ni lovec na ocene ter mu ni več mar psovk. »Molči, zajebant, ukor ti bom dal in vsem bom povedal, da si važen in nemogoč! Če boš imel pri meni dobro, si lahko srečen," je zaripel v obraz kon-čaval učitelj.
Nič koliko je možnosti za »zlom dijaka, ki ne kloni ob prvi krivici. Kje pa so meje za dejanja profesorjev ah strokovnih učiteljev, ki pod plaščem strokovnosti skrivajo svojo ma-
na klavirju.	»	•
Še pred proslavo pa so serake dvorani sestali člani pionir^'teh in mladinske organizacije VlZrni pregledali dosedanje delo v tef*n‘n šolskem letu. Ob koncu sestd^enij ka so tudi sprejeli program dil nas' <?<
do konca šolskega leta.
pr°W t
učenci ogledali muzej NOB h tev
d nonca soisKega teta.	u
Po končani osrednji pr o sij
V LMt	* j-*1 v — ,
so si gostje, ruški in ljutomeb le.
i-v	L	11 ILIZ.K, J 1 V W K ^ y
pokrajinski muzej v MariboK^, Obisk so sklenili lju tornem učenci in učitelji z ogled01 hidroelektrarne Marib 'm otok, kamor so jih povabili le , zakuski učenci in uči'0 ^ osnovne šole Ivana CankaPmm Mariboru.
Tako so učenci in ves delo' kolektiv osnovne šole L 1 Ž Cankarja v Mariboru dostop), proslavili dan svoje šole U \ poklonili spominu svojega >■	-
kega vzomika-slovenskega , 'k . telja Ivana Cankarja. Sklenil'*\ še, da bodo odslej vsako praznovali dan šole, 11. derfn
ber, in da bodo na ta dan p'
tegnili k praznovanju vse osi ne šole v Sloveniji, ki nosijo jk.
lomarnost?
po Ivanu Cankarju.
FRANCI KRU
Postojna
Morda ob polletju bolje?
postojnski gimnaziji je
bilo v prvi redovalni konferenci 65,46 odstotka dijakov pozitivno ocenjenih, lani pa le 58,82 odstotka. Najboljši uspeh so dosegli prvi oddelki s 70,30 odstotki, drugi s 65,56 odstotka, tretji s 65,06 odstotka in četrti s 60,23 odstotka pozitivnih ocen.
POSLEDNOST (olje - Rudi Simčič)
Praznik litijske občine
^ dneh od 20. do 25; de-^mbra 1971 so prebivalci litij-,^e občine praznovali svoj obeski praznik in počastili .letnico vstaje jugoslovan-^ga naroda.
^ počastitev občinskega Panika — 24. decembra (po dki na Tisju), je bilo več pri-reditev. Za učence osnovnih šol s° Predvajah slovenski film „Na
^ s|°ji zemlji". Učenci litijskega zj Sksbenega centra so skupaj z cenci glasbene šole Vič-Rud-0. pripravili samostojen kon-^ odprh so knjižnico v tei i,II'artnem ih razstavo slikarske , ■ kolonije Zagorje-Izlake. Pro-s 'dve so bile tudi po vseh šolah. nC Osrednja proslava je bila v Petek 24. decembra, popoldne.
slovesnosti je govoril predanih občinske skupščine Li-t|Ja Stane Volk, program pa so Phpravili člani Odra mladih, mladinska pevska zbora osnov-ne šole Litija in Šmartno s soli-tii&1 horna Rafkom Irgoličem in
m
učenko litijske šole Lidijo Gril. Na tej proslavi so podelili priznanja OF zaslužnim občanom in društvom. Občinska konferenca je podelila enajst priznanj OF. Prvič so podelili tudi občinska priznanja, ki jih je prejelo šest občanov. Priznanja so dobili za uspešno delo na področju gospodarstva, zdravstva, kulture in prosvete, vzgoje in izobraževanja, telesne kulture in narodne obrambe ter za področje družbenega upravljanja.
Občinsko priznanje sta prejela tudi dva prosvetna delavca Miha Vahen na področju prosvete in kulture, Boris Žužek pa za področje vzgoje in izobraževanja. Oba sta, vsak na svojem področju, dokazala pomembnost prosvetnega oziroma vzgojnega dela, ki ga nesebično opravljata že vrsto let. S svojim delom predstavljata tiste prosvetne delavce, katerih delo sega tudi izven šolske učilnice.
MILOŠ D JUKIČ
KNJIGA UČITELJICE ANE GALETOVE

[grli'
'0po,
JV a j se prepričajo, naj sodijo bralci Naj literarna zgodovina u- -'Mavi Anino pesniško izročilo poleg Kajuhovega. Anino dozorelo nn\^0ezii° P°^eS vznesene mladeeve lirike. Kajuh je prazničen, pre-U frost, pozna boj in žrtve; Ana je zajela širino družbenega in oseb-Gj ^ga dogajanja, kot roman. Oba sta zavrgla malodušje, vzpostavila 0 fobezen, zvestobo in pesem.
a i‘ Naj kultura sprejme mnogostrano in globoko osebnost, ki pre-:iji1 Sega čas Anino besedno umetnost, poezijo in prozo. “
njCo.. Tako je v Uvodu zapisal izdajatelj in založnik zanimive knjige, ki j / fe dal prav skromen naslov: Ana Gale - Pesmi, povesti
etik, Milan Dolgan, predavatelj na pedagoški akademiji v Ljubljani, se met 'e. potem ko je brez uspeha trkal na vrata založnikov, odločil za kaft ^ttiozaložbo. Iz objav v revialnem tisku in iz literarne zapuščine je se Ppetm uk pisateljice in pesnice Ane Galetove, „učiteljice, javne Caf utovke in rojene umetnice. “
tnte' Ana Gale je bila ena tistih slovenskih izobražencev, ki so se do ^poklica pretolkli skozi revščino. Čeprav so jo mikali umetniški vetipokUd pedagoški ekvivalent. Poučevala je v Št. Juriju, Leskovcu Iva! Pri krškem in v Sevnici Vodila je hosiptacijski oddelek, pisala tal Strokovne članke in dosegla lep uspeh pri delu z duševno prizade-Sf!j‘rni otroki. Po trinajstih letih učiteljevanja se je morala zaposliti zel bot tovarniška delavka. Osmega januarja 1944 so jo ubili domo-ru franci, staro 35 let.
»tem
ta t' Galetova je ostala v spominu ljudi, ki so jo poznali, kot izjemna °Sebnost. Taka je tudi v svojem literarnem delu. Pisala je pesmi in ^sfoao. Objavljala je v predvojnih revijah, nekaj časa tudi v Finžgar-'yetiUvi Mladiki. Izbor njenih pesmi in proze, ki ga je samozaložnik mipNJal v knjigi, dokazuje literarno samoniklost in lapidaren pripo-GaifeJni talent. Povesti Peto kolo in Nana sta po vsebinski zasnovi in imlfblnem izrazu zanimiv primer domače avtobiografije. Za Galetovo le značilna odrezava odločnost, ki se izraža v premišljeni izbiri , se likovnih sredstev. To velja za njeno prozo in pesmi. Motivni krog it^ teh obsega ljubezensko, socialno in borbeno liriko. Od vzgojnih e 'tazrnišljanj je Dolgan sprejel v knjigo sestavek Kazen in nagrada, v tei Zanimivo branje za pedagoške delavce, posebno še za tiste, ki „s0 ženijo, da je o vzgojni vrednosti kazni povedal pravo besedo šele n dem čas.
osle1 Neben t sua fata libeli Lepo število praznih štorij je pri nas že pt^lo življenjski prostor v knjigi; pod streho založnika, seveda.
J etey Ane Galetove je čakala cela desetletja, dokler ni našla zavetja Dolganovi samozaložbi. Izdajatelju gre zahvala za nesebično /ločitev,	BERTA GOLOB
Vanda Gerlovič v Smledniku
Nastop Vande Gerlovičeve v Vzgojnem zavodu Frana Milčinskega v Smledniku je bil za večino otrok prvo srečanje z operno umetnostjo. Pevka je ustvarila prisrčen stik s poslušalci. Zapela je tri pesmi: Kajuhovi Materi padlega partizana, veselo Schubertovo Ribice in arijo iz opere Madame But-terfly. Njeno izvajanje je bilo z navdušenjem sprejeto. Po končanem nastopu pa je v prostem pogovoru odgovarjala na vprašanja gojencev. Mnoge je zanimala njena umetniška pot in gostovanja.
Spontan nastop in prisrčen stik s poslušalci, ki imajo razmeroma še malo glasbene izobrazbe, bo prav gotovo mnogim pomagal, da bodo še pri-sluhnili tej zvrsti glasbe.
Pevka je obljubila, da bo še prišla nastopat v zavod. In to je prav. Če bi tudi mnogi drugi naši umetniki ski ~Mi na tak in podoben način izvrševati svoje umetniško poslanstvo, oziroma del svojega umetniškega dela, bi verjetno tudi osnovnošolci ah vsaj nekateri med njimi sprejeli resno glasbo in opero kot nekaj lepega in nepogrešljivega.
F. RAVNIKAR
Frana Roša poznamo pri nas zlasti kot mladinskega pisatelja in pesnika, čeprav je dosti pisal tudi za odrasle. Izšel je iz celjskega dijaškega literarnega krožka, ki je pod mentorstvom stotnika in pesnika Rudolfa Maistra Vojanova 1. 1914 izdajal mesečnik „Savinjo“. L. 1918 mu je Oton Župančič kot urednik Ljubljanskega zvona priobčil prve pesmi. Je avtor več mladinskih iger, med njimi tudi „Desetnice Alenčice" in „Ča-robne piščalke". Njegova komedija „Mokrodolci“ je bila večkrat na sporedu. Otrokom je namenil knjige „Medved Rjav-ček“, „Dija“ in „Juretovo potovanje". Avtobiografskega pomena je njegova povest,Zadnja četa" iz časa prve svetovne vojne in boja za Slovensko Koroško. Doživetja v drugi svetovni vojni je prikazal v zbirki „Pesmi iz ječe in pregnanstva". Bil je urednik in glavni soavtor dokumentarne knjige „Sloven-ski izgnanci v Srbiji 1941-1945".
Mimogrede naj omenim, da je bil Roš pred vojno več let predsednik okrajnega učiteljskega društva v Celju, kije bilo zelo ugledno, borbeno. Izgnan v Srbijo, je ponjeni osvoboditvi 1. 1944 pripravil in vodil prvo slovensko osnovno šolo v Beogradu. Po vrnitvi domov je kot okrožni šolski nadzornik v Celju pomagal pri obnovi našega šolstva. Zadnjih šest, let aktivnega šolskega dela pred upokojitvijo je posvetil vzgoji mladih kadrov na celjskem učiteljišču. Sodeloval je tudi pri sestavi prvega učbenika zgodovine za osnovne šole.
Ko je bil upokojen, je še povečal svojo literarno dejavnost, zlasti še znanstveno. Povezan s celjskim muzejem revolucije je posegel v marsikatero zgodovinsko dogajanje na celjskem območju pred vojno, s posebno vnemo pa je posvetil obravnavi našega osvobodilnega boja. Na mnogih spomenikih v okrožju so v kamen vklesani njegovi spominski verzi. Rad se odziva vabilom šol, da na njih govori otrokom in jim kdaj deli bralne značke. Ostal je zvest svojemu Celju, katerega častni občan je, široko znan pa je tudi v okolici. Svojemu ljudstvu je vedno služil z ljubeznijo kot pravi ljudski učitelj in javni delavec, kot poštenjak, demokrat in nesebični domoljub.
Zadnji mesec je zbudila pozornost naše javnosti Roševa knjiga „Korporal Huš in druge zgodbe", ki jo je izdala DZS. Vsebuje novelo in deset krajših zabavno-satiričnih črtic. Kritika je knjigo toplo sprejela.’ Da bi delo našega tovariša približal naši prosvetni javnosti, sem ga obiskal na njegovem domu v Celju in mu postavil nekaj vprašanj, na katera je prijazno odgovoril.
Pri branju novele o korporalu Husu bralec občuti, da je njena snov vzeta iz resničnega življenja; ob tem spoznavamo tudi avtorjevo osebno prizadetost. Kaj te je napotilo k literarni upodobitvi te snovi in kdaj? Samo ocenjevalec v TT je „od-kril" nekakšno zvezo oziroma tekmo med Haškovim Švejkom in tvojim Hušem. Kaj sodiš o tem?
Bil sem eden izmed gojencev" korporala Hušamaja 1916 v Žalcu. Ta svojevrstni mož je ostal v neizbrisnem spominu stotinam ljudi, ki jim je bil kdaj vojaški starešina. Bil je samovšečen, primitiven, raznim slabostim podvržen, a vendar ne slab človek, vsekakor pa pojava, vredna smeha. Takšnega so spo-
Korporal Huš ni Svejk
Pogovor s Franom Rošem ob novi knjigi »Korporal Huš in druge zgodbe«
znali tudi pisatelj Novačan, kiparja Napotnik in Berneker.
Vendar menim, da sam Huš niti ni glavni junak in nosilec dejanja v povesti. To je pravzaprav kolektiv, 45 dijačkov, ki pridejo iz šolskih klopi pod Hušev vojaški jarem. Tu ni šlo za tekmovanje Huša s Švejkom, temveč za konfrontacijo negodne mladine, v šoli vzgajane ob vzorih iz klasike, s primitivno, grobo stvarnostjo. Fantom pomaga humor vzdržati trdo preizkušnjo. Po Huševi zaslugi ga izžareva nova situacija.
Anekdote o žalskem korporalu sem mnogokdaj pripovedoval v družbi. Bilo je 1. 1954, ko je po diplomskih izpitih na celjskem učiteljišču naša komisija posedla na vrtu neke restavracije. Tedaj je nekaj zgodbic o Husu tako zelo ogrelo predsednika komisije prof. Skan dalija iz Ljubljane, da je vzkliknil: „To je klasični junak! Napišite te zgodbe!" Na to spodbudo je bila novela napisana v petih dneh. Veselo mi je steklo pero in z občutkom, da se s povestjo vračam v mladost in k mnogim že mrtvim tovarišem. Pri tem nisem mislil na nobenega Svejka. Tak očitek ne skriva zlobe!
V slovenski javnosti si znan tudi kot satirik. Človek se z zanimanjem poglobi v tvoje vesele črtice. Nedvomno je večjemu delu tvojih satir dala vsebinsko jedro živa stvarnost. Pri tem si videti dober opazovalec ljudi in časa, vendar svojih junakov ne grajaš, raje se jim hudomušno nasmehneš. Ali je tako?
Zavedam se svoje satirične žilice, ki mi tudi izven pisanja ne miruje. Rad se smejem, a še bolj mi godi, če morem druge pripraviti k smehu. Pisal sem v „Pavliho“ in sem še vedno glavni avtor „bodic“ v celjskem „Lepem mestu". Ljudje in situacije, ki nas njihova medsebojna igra ščegeta k smehu, so bile mojemu peresu vselej privlačne. Zlasti še ljudi, velike v svoji majhnosti, in družbene za-jedalce sem izpostavljal bolj posmehu kakor sodbi. „Istinu reci i uteci!" pravi srbski pregovor. Res pa sem za večino svojih Junakov" našel žive primere v svojem okolju, pa so se zapičili vame in me niso izpustili, dokler niso dobili literarne podobe še nekoliko razširjeni in povečani, kakor to zahteva tudi narisana satira - karikatura kot slikarjevo delo. Ocene kritikov so bile še posebej naklonjene takšnim satiram in so v njih ugotovile tudi duhovitost, edino TT jih je namerno zamolčal.
Bil si ustvaijaen tudi v pisanju, posebej namenjenem mladini. Kaj sodiš o naši skrbi za dobro mladinsko knjigo?
Za mladino sem rad pisal, da bi ji izpričal svojo toplo misel nanjo, ta pa ni bila le poklicna. Srečen sem bil, če sem ji mogel povedati kaj dobrega, prijetnega ali paji pomagati!
Že vrsto let skoro ni številke tržaškega Galeba brez moje proze ali pesmi. Pojavljam se tudi v „Cicibanu“. Mojo novo zgodbico „Čebelico“ ilustrira celjska akademska slikarka Darinka Lo-renčak-Pavletič. V otroških oddajah Radia Ljubljana sem večkrat na vrsti.
Mladini samo najboljše! To zahtevo dosledno izpolnjuje Mladinska knjiga. To je prav nujno danes, ko vidimo nazadovati naše javno knjižničarstvo, ko tiskan in ilustriran šund in drugo tiskano smetje svobodno tekmuje z dobro knjigo in kvari kulturni okus že otroku ter v njem zavira rast socialističnega humanizma. Zavarovati otroka v tem pogledu — to naj bo tudi naša domovinska dolžnost! Naslonimo se na kvahtetno literaturo iz naše NOB, na njene primere domoljubja ih junaštva v boju za najvišje smotre, ki naj v
otroku ostanejo neomadeževani tudi v razmerah grobe vsakdanjosti!
Dovoli, da poudarim in pohvalim, preden zastavim zadnje vprašanje, tvojo zvestobo delu in ljudstvu, poštenost in požrtvovalnost! Gotovo nam boš še kaj svojega ponudil v branje?
V lanskem letniku „Celjskega zbornika" sem prikazal boj učiteljstva celjskega okrožja za napredek slovenskega šolstva od 1. 1869 dalje in pa preboldsko družino Šlandrov, katerih štirje otroci so bili nekoč moji učenci. Novi letnik Celjskega zbornika, ki je v tisku, mi objavlja študijo „Grob na Plešivcu". V tem kraju pri Velenju sta že nad 60 let pokopani sestri Anica in Minka Lušinova, obe prijateljici Ivana Cankarja. Anica je tam 'učiteljevala, javnosti pa je ostalo doslej neznano, da je delala tudi literarno. Druga študijaje posvečena življenju, delu in boju Srečka Puncerja, mojega sošolca, doma iz Braslovč, kije kot urednik jugoslovanskega Korotana" v Velikovcu padel 1.
1919. Dodani so primeri njegovega literarnega in publicističnega dela. Prihodnji letnik „Obzornika“ mi bo objavil več pesmi in črtic. S prozo sodelujem tudi pri Večeru, v mohor-skem koledarju in seveda pri celjskem časopisju in Radiu. Pri TV Ljubljana prihaja v poštev dramatizacija moje novele iz NOV ..Domačija".
Če bo knjiga s Hušem in satirami deležna dobrega odmeva pri bralcih, si jim bom upal ponuditi še knjigo Prijaznih zgodb, ki jim imam že zbrane. Pri nekaterih namenih pa vsekakor preveč pozabljam na leta, ki me pričenjajo bremeniti. Nič človeškega mi nikoli ni bilo tuje in zato naj me ne bo strah pred usodo, kakršna je človeška . . .
Takole sva pokramljala. Potem sva si stisnila roke. Še mi je pomahal s stopnišča, saj mi je že od nekdaj iskren prijatelj: sedaj že nekoliko sivolas, visok, ljubezniv, še ves mladeniški, ko sem zamišljen stopal po Jenkovi ulici v zimski dan.
ALBIN PODJAVORŠEK
Ponovno Dnevnik Marka Avrelija
V zbirki Filozofske knjižnice je Slovenska matica natisnila „Dnevnik cesarja Marka Avrelija". Ista hiša je že v predvojnem času natisnila isto delo v prevodu Antona Sovreta. Čeprav je pri sedanji izdaji ostal Sovretov prevod, pa je Kajetan Gantar poskrbel za sodobnejši jezik, hoteč se izogniti arhaizmov ipd. Tudi mesta, ki \ filološko in s tem interpretativno niso bila jasna, so z Gantarjevim posegom prav gotovo jasnejša. Če bo bralec morda pogrešal v uvodu besedo o stoiški šoli — tej je Mark Avrelij pripadal - jo bo moral iskati drugod, kar je napaka v zamisli interpretacije. Sicer pa je tudi ob spoznanju narave stoičnosti Marka Avrelija avtor skušal razložiti vse glavne silnice, zanimiv pa je tudi refleks osebnosti Marka Avrelija v Rebulovem romanu.
Bistvo „Dnevnika cesarja Marka Avrelija" je v njegovi življenjski neposrednosti, brez obremenjujoče teže sistemov. Kakor je pisec dnevnika lahko strog do samega sebe in odprt, razumevajoč do drugih, tako je povsod odločujoča sled človeškega razumevanja in življenja samega, ne pa knjižnega ali drugačnega posnemanja. Etična osnova je vsebinsko pogojena iz stoične izvirnosti Marka Avrelija — ob vsem drugem, kar je pač, kot mnogi, sprejemal skozi čas in izkušnje. Ta etični imperativ, dandanes tako poredek, pa nikoli ni literarna poza. Po načinu podajanja je lahko dnevnik dokaj raznolik, od aforistične jedrnatosti, pa do širše razvejanih miselnih procesov. Humanistične osnove teh etično-filozofskih zapisov kažejo jasno profiliranost in namembnost. Vzgoja človeka, odprtost narave in privrženost življenju. Knjigo je opremila Miša Bernik.
Kako si pridobiš prijatelje
Med knjige, ki so izšle v zadnjem času in ki jih ljudje zelo kupujejo, sodi tudi slovenski prevod ameriške knjige ,,Kako si pridobiš prijatelje" (v originalu: How to win friends and influence people). Leta 1936 jo je napisal Dale Cranegie, ki je od leta 1912 do 1955 v New Torku vodil svojevrstno šolo za medosebne odnose. Knjiga je doživela izreden uspeh; postala je bestseller. Prevedli so jo kar v 31 jezikih. Morda se ima to delo za tolikšen uspeh zahvaliti prav svoji preprosti nazornosti in neposrednosti, s katero nas skuša uvesti v skrivnost umetnosti ravnanja z ljudmi, s katerimi se vsak dan srečujemo v rodbinskem, službenem ali kakšnem drugem okolju.
Na Slovenskem je knjiga prvič izšla že leta 1943. Zdaj jo je Cankarjeva založba ponovno izdala v prevodu Borisa Pirša.
Strinjamo se z mnenjem prof. dr. A. Trstenjaka, da so v človeškem življenju sile, ki jih (zlasti v medosebnih odnosih) nikakor ni moč premagati zgolj z enostavnimi praktičnimi recepti, kot nam jih v svoji knjigi ponuja Dale Carnegie, pišoč navedeno delo predvsem za ameriško poslovno okolje. Ker pa smo že močno zajadrali v t. i. kramarsko civilizacijo, velja pač pozdraviti izid vsake knjige, ki nas želi naučiti osnovnih humanih načel vedenja do sočloveka, pa četudi temelje ta načela zgolj na trgovsko preračunani osnovi.
Knjiga, ki bo knialu razprodana, stane 49. - din.
VIAT OR
Izberite med novimi knjigami • Izberite med novimiknjigamij|
Pod tem naslovom je izdala „Mladinska knjiga" pred nekaj meseci prikupno zbirko pesmic za najmlajše, ki jih je napisal in uglasbil naš priznani strokovnjak za predšolsko glasbeno vzgojo profesor Janez Bitenc.
Te pesmice so izhajale tri leta kot glasbena priloga ,.Cicibana", sedaj pa jih je avtor zbral v pesmarici in jih po njihovem namenu razvrstil v tri skupine. Prvih enajst pesmic (Pesmice za najmlajše) je namenjenih predvsem otrokom od treh do petih let, naslednjih enajst pesmic (Izštevanke in rajalne pesmi) p>a je po avtorjevih uvodnih besedah k zbirki namenjenih srednji predšolski starostni dobi, za katero je značilna ritmična razgibanost. Pri zadnji skupini desetih pesmic (Šolsko leto v pesmi) pa je ,,.. .poudarek na melodiji, na razpoloženju, na čustvu, na prvinah, ki se že bude in oblikujejo psihofizično podobo otroka na tej starostni stopnji".
Vse skladbice so opremljene s prikupnimi ilustracijami, ki so delo Lidije Osterc, Zdenke Golob-Borčič in Rože Piščanec, na platnicah pa sta privlačni ilustraciji Jožeta Ciuhe in Marjance Jemec-Božič.
Otroci potrebujejo dobre starše
Odnosi v družini, zlasti na relaciji starši — otroci oziroma otroci — starši, so tisti nepogrešljivi vzgojni dejavnik, ki mu pedagogi (pa tudi drugi) v vseh časih in povsod po svetu posvečajo kar največjo pozornost. Le malo je namreč v človekovi dejavnosti tako pomembnega, kot je stvaritev novega človeka, dolgoletna skrb za njegov telesni, duševni in socialni razvoj ter postopno oblikovanje v polno, zrelo in samostojno osebnost.
V zadnjem času je vedno več staršev, ki se velike odgovornosti te svoje naloge čedalje bolj zavedajo. Zato je dobrodošlo vse, kar jim pri njihovih plemenitih prizadevanjih lahko pomaga, na kar se lahko oprejo in iz česar morejo črpati nova spoznanja ter oporo za svoja vzgojna prizadevanja.
Knjiga, ki jo je za matere in očete napisala nemška avtorica Ruth Dirx „Otroci potrebujejo dobre starše" (v originalu: Kinder brauchen gute Eltem), sodi brez dvoma med tista pedagoška dela, ki bodo zlahka našla pot v družine. Tudi slovenski starši bodo na njenih 230 straneh našli vrsto praktičnih nasvetov za pravilno vsakodnevno vzgojo otrok znotraj družinskega kroga. Če ta vzgoja poteka v znamenju resnične ljubezni, bo vsekakor ostalo tudi dovolj prostora za samokritičnost, samovzgojo in potrpežljivost staršev; to pa so tiste lastnosti pravih staršev, ki rode - vlagane leta in leta — najlepše sadove prav v tistih, katerim so namenjene: v otrocih.
Ob knjigi avtorice Ruth Dirx bo morda marsikaterega očeta in marsikatero mater prevzel nelagoden občutek, da sploh ne znata vzgajati. Zato ne bo odveč, če navedemo besede, ki jih je že pred leti napisala M. Beck - Dvoržak, ki pravi: »Poslušajoč teh nekoliko besed o vzgoji ste verjetno dobili vtis, da vzgajati otroka ni ravno lahka naloga. Teoretično je vzgoja zares kompliciran posel. Praktično pa je stvar nekoliko drugačna. Najprej se moramo sprijazniti s tem, da nihče ne vzgaja otrok popolnoma pravilno. V vzgoji namreč poleg razumske komponente sodeluje toliko spontanega, čustvenega! Kje pa je čustveno popolnoma uravnovešen človek? Torej, veliko teoretično znanje o vzgoji ne pomeni nujno dobrega vzgojitelja. Kljub temu pa znanje o pravilnih postopkih pomaga staršem, da se bodo znali izogniti grobim vzgojnim napakam. Uspešno lahko vzgaja otroka le oseba, ki pri tem najde pravo mero ljubezni in omejevanja; to pa zmorejo vsi kolikor toliko čustveno uravnovešeni starši. “
Knjiga Ruth Dirx »Otroci potrebujejo dobre starše", ki jo je izdala Cankarjeva založba v Ljubljani, ima za zahtevnejše starše na koncu tudi krajši seznam ustrezne tuje strokovne literature. Obsežen in tehten uvod je prispeval V. Cvetko, delo pa je prevedel B. Perko. Knjiga stane 33. - din.
VJATOR
Zbirka pomeni precejšnjo pridobitev za potrebe naše predšolske glasbene vzgoje. Avtor je z njo zopet pokazal izjemen čut za otrokov doživljajski svet. Vrednost zbirke povečujeta še priloženi gramofonski plošči s posnetki nekaterih najbolj priljubljenih pesmic.
Pesmice Janeza Bitenca so doživele pri naših najmlajših naj-ugodnješi sprejem, stališča nekaterih slovenskih vrhunskih strokovnjakov - teoretikov za glasbeno vzgojo pa so odklonilna do njegovega dela. Očitajo mu zlasti to, da je preveč vklenjen v tradicionalno tonalnost, kar pa po njihovem mnenju ni primemo za vpeljevanje otrok v svet sodobne »resne" glasbe. Janez Bitenc pa je predvsem dolgoleten praktik. Vse njegove skladbice - tako iz te zbirke kot vrsta drugih iz prejšnjih let - so nastale v živem, praktičnem delu z najmlajšimi. Avtor se dobro zaveda, čemu je otrok v vsakdanjem življenju v glasbenem smislu izpostavljen: predvsem ekspanziji vsakovrstne zabavne glasbe, ki se mu nenehno vsiljuje prek vseh mogočih reproduktivnih sredstev. Zato se je njegov način vpeljevanja otrok v svet pravih glasbenih vrednost z upoštevanjem vpliva okolja (zabavna glasba je še vedno trdno u klen je na v tradicionalno tonalnost!) Izkazal kot najprirodnješi, najbolj življenjski. To, kar mu je uspelo s temi drobnimi enoglasnimi pesmicami pri najmljaših, ni uspelo še nobenerriu izmed naših, teoretično še tako dobro podkovanih in sodobno orientiranih vrhunskih glasbenih pedagogov in skladateljev. Marsikatera izmed njegovih pesmic (npr. Kuža Pazi, Zajček dolgoušček, Aja tutaja, Dedek Mraz, Hi konjiček. Naša četica koraka in še vrsta drugih) je postala že pravi »Evergreen" naših otrok. To pa vsekakor že nekaj pomeni!
S. T.
GRLICA št. 1-2
Revija za glasbeno vzgojo, ki jo izdaja Društvo glasbenih pedagogov, nam tokrat prinaša pregled glasbil Je zelo bogat, izčrpen priročnik, ki ne bo rabil le učencem, temveč tudi pedagogom in ljubiteljem glasbe. Po vsebini in obsežnosti je prerasel šolski okvir, saj zajema izbrano gradivo poleg opisa klasičnega zaporedja glasbil (pihala, trobila, tolkala, brenkala, godala), še številne obsege, pre-pihovanja pihal, različne izvajalske zahteve in skrivnosti glasbil. Revija vključuje tudi partiture in v dodatku posreduje zgodovinske podatke o nastanku in-razvoju glasbil, ki se navezujejo na nazorne slike. Razveselili se je bodo glasbeni pedagogi in jo uporabili za popestritev pouka in približanje glasbe mlademu človeku.
td
Sodobna pedagogika št. 9-10
Zadnja dvojna številka Sodobne pedagogike vsebuje precej zanimivih prispevkov. Pripombam dr. Vlada Schmidta na blejski ko-referat dr. Franca Pedička ,, Vzgoje kot družbene funkcije " se navezuje ponatis iz Komunista v članku »O vzgoji in človeku". Zanimiva so razmišljanja in ugotovitve dr. Ive Segulove o profesorskih izpitih s treh vidikov: kot ene izmed oblik dopolnilnega izobraževanja, preverjanje kvalitete učnega osebja in kot prvi javni kontrolirani in ovrednoteni nastop mladih pripravnikov iz vse Slovenije. Milan Dolgan - predavatelj na pedagoški akademiji in višja strokovna sodelavka pedagoškega inštituta - Danica Golli sta objavila v reviji učno uro z elementi polprogramiranega pouka in z uporabo responderja. (Pouk krajevnih prislovov v 5. razr.)
Mednarodni simpozij o novostih v izobraževalni tehnologiji v Subotici, ki je imel za cilj stvaren dogovor za organizirano sodelovanje vseh ustanov in posameznikov, je izčrpno prikazala dr. Bariča Marentič-Požamik. Sledijo še informacije, ocene in poročila o novih publikacijah.
td
Roman iz zdravniškega življenja
Komercialni uspeh leposlovnih knjig o življenju in delu zdravnikov kaže, kako zelo priljubljeni so pri nas tovrstni prevodi: povpraševanje po takih knjigah ni majhno. Prav gotovo pa pred temi deli, ki pri nas doživljajo tudi ponatise, prednjači Paul de Kruif s svojimi nešpekulativnimi, studioznimi prikazi, kjer ne gre toliko za prijetno fabuliranje, marveč za znanstveno resnico.
Založba Lipa je natisnila »Kirurginjo" Heinza G. Konsa-lika v tekočem prevodu Janeza Hočevarja. Zdravniški roman iz sodobnega življenja je spisan dovolj napeto. Dogajanje poteka v veliki bolnišnici in de-
loma v kaznilnici, trika zdravniškega poklica je osrednja silnica Konsalikovega romana, zato je zgodba spletena tako, da nudi živahna pripoved niz (za laika) zanimivih, tudi pretresljivih situacij, kjer trči karierizem ob osnovno etiko človeških odnosov, ki je pri zdravnikih toliko bolj kočljiva in od Eskulapovih časov kaj iskana. Kot glavna oseba nastopa zdravnica, ki je polna predanosti zdravniškemu poklicu, a tudi ljubezni do ljudi, ki so potrebni pomoči. Konsaliku se pozna, da dodobra pozna zdravniško okolje in ga spretno vključuje v svoje leposlovje. Knjigo je opremil Branislav Fajon. L G.
Pri Prosvetnem servisu
Politično-aktualnega značaja je brošura Andreja Novaka »Bližnji vzhod v plamenih". Gre za nadrobnejši prikaz tistega ozemlja, ki je že leta in leta žarišče latentne vojne nevarnosti in odkritih sporov. Vendar avtorju ni do tega, da bi pogreval časopisne novice, marveč je hotel probleme približati kar se da aktualno, tudi z zgodovinskim aspektom, podari tisto vsebino, ki naj bi bila vsakomur jasna, kadar gre beseda o Bližnjem vzhodu.
Franček Drofenik je v brošuri »Ne... ne..." pripravil uprizoritveno montažo o Vietnamu. Če je Vietnam sinonim za vse narodnoosvobodilne boje po svetu, za revolucionarno osamosvojitev, pa je vendarle ta uprizoritvena montaža prirejena po avtentičnem pričevanju. Režijsko zamisel Drofenikove montaže je ob koncu pojasnil režiser France Kosmač.
Pri Dramski knjižnici je izšla »Snaha" D. H. Lawrencea. Igro je prevedel Dušan Tomše, za režijske napotke pa je poskrbel Žarko Petan. D. H. Lawrenca poznamo predvsem kot romanopisca, medtem ko drama »Snaha" tudi Angležem dolgo ni bila znana po odrski izpeljavi. »Snaha" je časovno vezana na začetek XX. stoletja, obravnava pa pri pisatelju tako pogosto problematiko: odnos med moškim in žensko, kjer
igrata vodilno vlogo ženska-mati ter ženska-ljubica.
Marjan Tršar pa je v »Jugoslovanskem ,naivnem' slikarstvu" zelo zgoščeno prikazal najvidnejše elemente in predstavnike tako imenovanega »naivnega" slikarstva. Seveda ne manjka osnovnega izvajanja o naivnem slikarstvu nasploh, nakar sledi pristop k posameznikom, ki imajo ustrezno črno-belo reprodukcijo. M. Tršar je izbral samo najvidnejše predstavnike te smeri, pri čemer je upošteval tudi slovenski delež.
FRAN ROŠ:
»OSEBNI KULT«
Osebni kult je končno preč, zato me ne pozdravlja več učenec moj, ki „u“ in „i“ učil sem ga nekdanje dni.
Zdaj raje ga pozdravljam jaz čeprav sem ves že sivih las, klobuk široko zavitim, globoko sklonim se pred njim. A on, kije zamišljen rad, me ne opazi marsikrat, a.včasih vendarle z glavo pokima mi — to je lepo!
Zdaj je nekakšen funkcionar, le važne so reči mu mar.
Odkar ima svoj lastni pult, ukinilje osebni kult . . .
(,,Lepo mesto“ 1971, štev. 2)
Prvenec mladega pesnika
Med novitetami, ki jih je Mladinska knjiga izdala pred koncd leta, je v zbirki Pota mladih izšel tudi pesniški prvenec Mač g. ; Gorjanca »Grad". Pesnikovo ime smo zasledili že v revialiki, res f bii0 je, da je šele knjižna izdaja ponudila izbrano celoto, ki daje dol? to. čen profil temu, s čimer se je Marko Gorjane predstavil V kr a?-' informaciji o »Gradu" bi se dalo še najlaže pritrditi Mitji Mejač pa v ki je zapisal ob zbirki:	*■, le t
»Lirika Marka Gorjanca se ne zgleduje po avantgardističnih liri1 'jel°
nih vzorih; njegov lirični svet je preveč čustveno pretresen in M posreden, da bi se lahko razkrival v razbitih drobcih prenapt’ podzavesti in njenih vizij. Ta svet je preveč tradicionalno urejen ! se zato ne more razdrobiti v težko pregledno in razumljivo liričfi gmoto."
Predvsem je metaforika tista, ki opozarja na resna prizadevat1! . in resnobno zavzetost ob življenjskih vprašanjih, ki so prav zapri š presenetljiva pri ne še osemnajstletnem poetu. Problem srni! - j rablja in žrtve so morda bolj intuitivne slutnje, slutene p( ' okupacije kot pa filozofsko domišljena spoznanja. Kljub nekateri® - J ohlapnostim, nedodelanostim, je »Grad" zbirka, po kateri botri ( segli z zanimanjem Za pesnika pomeni obetaven nastop.	\ - l
Nepotrebno zlo — alkoholizem
O nevarnosti alkoholizma, eni izmed najbolj razšiijenih dM benih tegob, si je človeštvo že dolgo na jasnem. Samo v naši držaj'

je približno 900.000 alkoholikov, zaradi njihove alkoholne zasvj jenosti pa trpi še nadaljnjih 3,000.000 oseb iz njihove neposredif " ^ okolice - v družini, sosedstvu ali službi. Alkoholik propada M ' ( lesno, duševno in socialno. Takšen tudi delovno ne more biti pj " I sebno uspešen. Izračunali so, da gre v času delovne dobe kar de*] njegovih delovnih let v izgubo bodisi zaradi slabše opravljene? dela, bodisi zaradi neopravičenih izostankov in pogostih b^j zenskih dopustov.
Ker je alkoholizem veliko družbeno zlo, se mora družba zopj pf njega boriti organizirano in z vsemi sredstvi, ki so ji na voljo, j ref0 Sloveniji je bil pobudnik protialkoholnega gibanja veliki human** kate pokojni dr. Jože Potrč, v Hrvatski pa je na tem področju zdaj vi^] biVm osebnost zagrebški psihiater univ. prof. dr. Vladimir Hudolin. odgc
Republiški odbor Rdečega križa Slovenije in Koordinacij nadc odbor SRS za boj proti alkoholizmu sta zdaj po peti hrvaški izd* Učni knjižice dr. V. Hudolina ,,Kaj je alkoholizem41 priredila nje*1! p roje slovensko izdajo. Le-ta zajema najnovejša spoznanja o zahrbtna kem, delovanju alkohola ter opis načinov in metod zdravljenja alkoM Ustvi likov v zagrebški bolnišnici „Dr. M. Stojanovič44, dodani pa staj rnaci poglavji ,,Alkoholik in njegova žena44 ter preprečevanje in zd**’ o pn Ijenje alkoholizma v Sloveniji44.	Srner
Knjižica, ki je zgoščen prikaz problematike aU* holizma, stane 8. — din.
Specializirane učilnice
viato so c, khh
•Baa

telo
^ehc
Učna soba oziroma učilnica je osnovna prosiursKa enota v šols stavbi, namenjena nemotenemu poteku organiziranega pouka.) skladu z razvojem didaktične teorije in prakse je glede na
didaktično funkcijo doživela dokajšen razvoj in občutne Č)
membe. V srednjeveških učilnicah so se učili učenci ne glede (J L razlike v starosti in ne glede na različno raven pridobljenega znam \ j saj diferenciranega pouka, razdeljenega na posamezne razrede t1] nižjih do višjih), takrat sploh še niso poznali. Ob prehodu na A redni način pouka (Komensky) so se oblikovale učilnice - rač,
- imenovane tudi univerzalne ali matične učilnice. V sklad? j razvojem teh učilnic se je spreminjala tudi njihova geometrih oblika, velikost ter notranja oprema. Z nadaljnjim razvojem poli pa seje pokazalo, da postajajo univerzalne (matične) učilnice reSf k ovira za vse bolj diferencirane moderne oblike pouka. Zato s° s Ik poleg teh učilnic začele pojavljati t. i. specializirane učilnice. & ^ prvimi te vrste so bile učilnice za telesno vzgojo - telovadb, / Sčasoma pa so se jim pridružile še druge učilnice: npr. učilnic?’)! pouk fizike in kemije, risalnice ter druge specializirane učilnice- J Dandanes postajajo specializirane učilnice za pouk po same j A	|
predmetov vse bolj potrebne in njihove prednosti vse bolj o čiri1]	|
Posledica tega je drugačno načrtovanje šolskih zgradb, zelo P0. ]	1
spreminja tudi organizacija šolskega dela. Knjiga, ki bi v skleni1! obliki obravnavala pravkar navedene probleme, pri nas doslejj izšla. Zategadelj tem bolj priporočamo delo, ki ga je napisnif l Vladimir Poljak »Specijalizirane učionice", in pred kratkim zagrebška založba Školska knjiga. Avtor se je v svojem delu ) taknil malone vseh problemov, ki se porajajo pri uvajanju in vanju specializiranih učilnic. Knjižica (v latinici), ki obseg?
--	-	VJATOR
strani, stane 18. - din.
Ali poučujemo ali se izživljamo?
ko?^av^amo Pos*an' prispevek -1 smo objavili doslej poslane pri-^evke o glasbeni ali likovni vzgoji. Gotovo je vsak od teh predmetov aQVse koristen in potreben - toda: Prevelika količina snovi otroka pre-ec obremenjuje in mu zato šolo
Pbskuti.
To pa gotovo ni naš smoter. f^lPOMBE NA NAJNOVEJSl
osnutek učnega načrta za
‘tHNlČNI POUK ZA 7. IN 8. •GvZRED OSNOVNIH ŠOL V SRS
. v sredo, 24. 11. 1971, je bU na snovni Šoli III. v Murski Soboti *ktiy učiteljev tehničnega pouka za -Poini Murska Sobota in Lendava. Jerali smo se vsi, ki delamo za na-Predek in razvoj tega v našem neraz-^rem območju tako potrebnega Predmeta. Že sam dnevni red je bil daje obetal mnogo novega; pre-•9 za nas odločilnega in za nekatere ucitelje celo usodnega.
. Svetovalec Mirko Lovrenčec nas j® želel seznaniti s pripombami na ?°ve različice učnih načrtov, ki so 2re poslane vsem šolam v razpravo. *u smo hoteli vsi naenkrat vse po-J-dati_ Oglašali so se tovariši in to-■ririšice iz obeh občin in to iz vasi in Plest. Po daljši, utemeljeni in zelo "Urni razpravišo zadolžili naš odbor P°družnice Društva učiteljev tehnič-Pega pouka za Prekmurje, naj zbra-Pe rnisli posreduje slovenski javnosti pek vseh javnih sredstev obveščanja' Pl začne javno razpravo.
. Gre za redukcijo učnih ur pri teh-JPenern pouku v 7. in 8. razredu. S 'etn postaja tehnični pouk v teh Pveh razredih izbirni predmet. Ko-Piisija pri zavodu za šolstvo SRS je ^stavila dve različici novih učnih Pačrtov za tehnični pouk. Prva )HC£f Predvideva biotehnični predmet, Moriti s ga Pa> daie tehnični pouk v 7. in 1u a "• razredu izbirni predmet. Da bi res f uilo vse bolj jasno, naj povemo še doV\ to> da je bil po sedaj veljavnem uč-Ijaii nejn načrtu naš otrok deležen teh-pjMi Pisnega pouka od vključno četrtega w Pa vse do osmega razreda. Število ur .. le bilo skrčeno zaradi petdnevnega h lin1 delovnega tedna. Poučujemo od ene in # dve uri po posameznih razredih.
iam ?jen ij Hričfi
Naj povemo takoj, da povsem
odklanjamo biotehnično različico. Vemo, da se struktura prebivalstva pri nas-nenehno spreminja v korist mestnega prebivalstva. Vedno manj je kmetov in tudi ti se vedno bolj mehanizirajo. Druga različica, po kateri naj bi začeli učiti z novim šolskim letom v nekaterih poskusnih šolah in nato čez leto dni vsi, pa je naslednja: v četrtem razredu naj bi bil tehnični pouk povsem ukinjen. Menimo pa, da to ni prav. Peti in šesti razred imata vse leto predvideni po dve uri tedensko. To rešitev pozdravljamo - kot edino sprejemljivo in utemeljeno. Zelo pa' nas skrbita sedmi in osmi razred, kjer naj bi bil ta predmet za učenca ^izbirni". Sam si lahko izbere, kaj se bo učil. Na izbiro ima tehnični pouk ali gospodinjstvo. To zamisel odločno odklanjamo. Menimo, da to ni sprejemljivo za naše učence, ki živijo v stoletju tehnične revolucije.
Spremenjeni učni načrt bi moral biti dan (pred sprejemom) v široko javno razpravo med starše, saj se bodo vendar njihovi otroci tega predmeta učili ali pa tudi ne. Če se bodo odločili za to različico starši, soglašamo z njo tudi učitelji.
Iz vsakdanjega življenja vemo, da gre večina otrok v srednje in razne strokovne šole. Povsod imajo več ali pranj ur tehničnega pouka, učenci pa bodo prihajali vanje povsem brez izobrazbe s tega področja.
Dobro se zavedamo, da dajo nekatere šole več znanja učencem kot druge. To ugotovitev izpustimo, prav tako tudi ugotovitve o materialnem stanju šol, od katerega je odvisno, kako izobraženi bodo učenci ob končani osemletki. Na večini naših šol so že danes tudi za tehnični pouk vsaj primerni, če že ne idealni delovni pogoji.
Sprašujemo se, zakaj se o tem predmetnem področju tako malo govori? Ali je sploh kdo v Sloveniji zadolžen, da skrbi za napredek tehničnega pouka? Kdo raziskuje vrline, ki si jih pridobi otrok ob delu pri tehničnem pouku? Nihče tega predmetnega področja ne raziskuje anahtično in znanstveno - glede na učence in njihove pridobitve pri tem pouku. Vsi nam priznavajo, kohko
evaft
zaprt
e pl] ateP
borf
NAŠI RAZGLEDI
iti p1 r de*
j'enf
. b«*
ZOp
)ljo.
nanis
j vi^
lacij*1 i izd* nje’
btfl£!
Ikok:
. sta1 zdt»
3-aH1
Industrijska vojna (Kraljestvo IBM — str. 755)
Vzgoja in izobraževanje št. 6-7
Poleg misli o permanentnem izobraževanju kot izhodišču za r*-formo vzgojnoizobraževalnega sistema prinaša revija povzetek nekaterih važnejših ugotovitev raziskave o vrednosti celodnevnega bivanja učencev na razredni stopnji osnovne šole, primerjave in °dgovor na vprašanje, koliko lahko šola s celodnevnim bivanjem nadomesti „socialno in kulturno prikrajšanost1' učencev glede na bčni uspeh v šoli. Dr. Aleksandra Komhauser je spregovorila o Projektu ,,Chem Study“ za uvajanje sodobnih metod pouka emije. Naše možnosti in nemočnosti pri usmerjanju dramske Ustvarjalnosti mladih je izčrpno obdelala Draga Ahačič. Med informacijami najdemo vtise z razstave šolstva v Dortmundu in obvestilo 0 prihodnji razstavi 11. Didacta, ki bo marca 1972 v Hannovru. Ne tmemo pozabiti še na informacijo o novem učilu - Planetariju.
, "Paader planetarij" sestoji iz plastične dvodelne krogle s premerom jž,Cfn- Učil° toPl° priporočamo, saj je pravcato „mini vesolje", ki hko otrokom nazorno prikaže gibanje Zemlje, Lune, planetov in rio satelita Gemini II. Je dober prispevek k lažjemu razumevanju mehanike vesoljskih teles. Prodaja ga Državna založba Slovenije. šol5	td
lenA ^
?išeM 'salf. izd^
’iui
td4
ur dela, koliko truda in koliko znanja je potrebno vložiti v izdelek. Tu se vse konča. Z vsemi drugimi predmetnimi področji se ukvarjajo znanstvene institucije. Zakaj ni tako tudi s tehničnim poukom?
V naši šolski zakonodaji piše, da so vsi predmeti enakovredni. Žal pa moramo povedati, da se estetsko tehničnim predmetom (glasbi, likovnemu in tehničnemu pouku) majejo tla pod nogami. Če bi kateremu drugemu predmetu poskusili črtati uro z utemeljitvijo, češ da so otroci preobremenjeni (saj se morajo učiti mnogo odvečnega), bi'se takoj našli različni zagovorniki. Mi pa preprosto črtamo tehničnemu pouku ure in mislimo, da smo s tem rešili problem preobremenjenosti učencev.
Dejavnost Ljudske tehnike nam je priborila, da je bil tehnični pouk vključen kot predmet v osnovne 'šole zaradi njegove neizpodbitne vrednosti pri izobrazbi otrok. Danes pa ugotavljamo, da temu ni tako: zapostavljamo se pred drugimi narodi in kupujemo iztrošene licence ter patente.
Dovolimo si opozoriti slovensko
javnost na posledice, ki bi jih imela redukcija tehničnega pouka. Naj navedemo samo nekatere:
-	ogrožen je vpis in obstoj predmetne skupine na pedagoških akademijah. Učitelji'tehničnega pouka se moramo prekvalificirati.
-	Morala bo slediti verižna sprememba učnih načrtov na vseh strokovnih in srednjih šolah za tehnični pouk, kamor bodo prihajali učenci iz osnovnih šol.
-	Prihodnji državljani bodo brez tehnične predizobrazbe.
-	Učitelji tehničnega pouka si bodo morah pridobivati učence v 5. in 6. razredu, če bodo hoteli imeti polno zaposlitev.
-	V svetu bomo veljali za državo, ki ne' misli na razvoj tehnike in tehničnih dosežkov. Prepričani smo, da bo ta eksperiment, kot že mnogi, naš ponovni neuspeh.
Našteh smo nekaj pripomb in misli, ki naj bi rabile za uvod v javno razpravo.
Odbor podružnice društva učiteljev tehničnega pouka za Prekmurje
SLOVENSKE KONJICE
iz številke 24 NAŠIH RAZGLEDOV priporočamo bralcem:
" Prof. France Černe: Zdravila za gospodarstvo in družbo (str. 726)
" Jože Valentinčič: Izobraževanje — sopotnik našega življenja (str. 728)
" Dr. Živko Šifrer: Vzorec in celota (Ob robu popisa — str. 729) ■*- Aleš Bebler: Znanost, človek in okolje (str. 731)
" Lucijan Marija Škerjanc: Ob radijskem sprejemniku (str. 737)
" Marijan Tršar: Spodbuda in opomin (str. 740)
" Mala kulturna panorama (str. 742)
- 20 letnikov NAŠIH RAZGLEDOV (str. 744)
" Velika vojna nerazvitih (str. 745) sreo" ' Nepismenost v svetu (str. 751) ida f! " Otrok in glasba (str. 753)
AKTIV PROSVETNIH DELAVCEV - ČLANOV ZKS
Na predlog komiteja občinske konference ZKS v Slovenskih Konjicah so se 9. decembra zbrali v tem kraju prosvetni delavci — člani ZKS iz območja konjiške občine. To je bil hkrati tudi prvi razgovor delavcev, ki delajo na področju vzgoje in izobraževanja. Prosvetni delavci v Slovenskih Konjicah imajo sicer samostojno organizacijo ZKS, v vseh ostalih krajih pa so vključeni večinoma v terenske organizacije ZKS.
Uvodno poročilo o stanju in problemih na področju otroškega varstva in še bolj osnovnega šolstva je pripravila tov. Vera Kravarič-Marošek, ravnateljica osnovne šole v Vitanju. Ob sodelovanju predstavnikov ostalih štirih centralnih osnovnih šol ter deloma tudi vzgojno-varstve-nih ustanov je zbrala mnoge in dokaj konkretne podatke o materialnem stanju, o problemih učencev itd. Tako je med drugim ugotovila, da je več desetin učencev osnovnih šol, ki so brez staršev in so torej že v svojo rani mladosti pri tujih ljudeh, večkrat tudi kot mah „hlapčki“. Precej je tudi takih, katerih starši so zaposleni v tujini ter so začasno pri svojih sorodnikih. Ta problem je toliko bolj pereč, ker ti učenci nimajo ustrezne domače vzgoje obeh staršev, to pa se seveda pozna tudi pri učenju in učnih uspehih. Mnogo lažje bi bilo, če bi v šoli lahko uvedli podaljšano bivanje otrok, vendar materialni
in drugi pogoji tega vsaj za sedaj ne dopuščajo na nobeni šoli na območju konjeniške občine.
V	razpravi je z zelo tehtnimi predlogi sodelovala tudi članica CK ZKS Milena Štifter iz Celja. Posebej je poudarila, da bo aktiv, prosvetnih delavcev — članov ZKS lahko veliko prispeval k njihovemu bolj ustvar--jalnemu delovanju na raznih področjih. Zaprtost, ki sedaj vlada še marsikje, bo mogoče odstraniti prav z razpravami na ustrezni ravni in širini, ki je za lažje razumevanje nujno potrebna. Obravnavanje ozkih šolskih problemov na določeni šoli je premalo, da bi lahko spoznah potrebno širino. Ta je še tem bolj potrebna v sedanjem času, ko so se materialni pogoji, pa tudi osebni dohodki na šolah že primemo uredili, čeprav tu še ni bilo narejeno vse tako, kot bi želeli.
Prosvetni delavci — člani ZKS konjiške občine so prav zato sprejeli stališča za nadalnji razvoj vzgoje in izobraževanja na območju občine za naslednja leta. Gre zlasti za nadaljnjo izgradnjo šol in vseh ostalih objektov do telovadnic in kabinetnega pouka, Sklenili so, da bodo celotno gradivo, kije bilo pripravljeno za ta prvi sestanek, poslali vsem delegatom občinske konference ZKS, ki bo razpravljala o socialni diferenciaciji.
V	novi sekretariat, ki šteje pet članov, so izvolili po enega člana iz vsake osnovne šole, za sekretarko pa Vero Kravarič-Marošek.
V. L.
SVET OSNOVNE ŠOLE DOB PRI DOMŽALAH
razpisuje naslednja delovna mesta za določen čas:
-	učitelja za čas od 1.2. 1972 do 31. 5. 1972
-	učitelja za čas od 15. 3. 1972 do 30. 6. 1972 Sprejmemo tudi absolvente ah upokojence.
Razpis velja do zasedbe delovnih mest.
OSNOVNA ŠOLA TREBNJE
razpisuje delovno mesto
učitelja slovenskega in angleškega jezika
PRU, P ali absolvent za določen čas, t. j. od 1. januarja do 30. junija 1972.
Darilo KMEČKEGA GLASA za ambruško šolo
26. decembra so v osnovni šoli Ambrus v Suhi krajini pripravili prijeten sprejem za dedka Mraza. Otroškemu sporedu, ki ga je pripravil vodja osnovne šole v Ambrusu Karel Puš, se je pridružil s svojo glasbo še Silvester Mihelčič iz Črnomlja. Šolski otroci in starši z malčki so se zgrnili nato okrog dedka Mraza, ki jim je razdelil darila. Še posebej pa so bili učitelji in učenci ambruške - šole veseli skupnega darila, ki ga je poklonilo ČZP „Kmečki glas". Sodoben učni pripomoček, grafo-
skop, bo odslej služil pri pouku na ambruški šoli. Tako se je zdaj tudi Ambrus pridružil šolam, ki so jih obiskali predstavniki ČZP „Kmečki glas" z darili ob Novem letu: Kuteže-vemu v Brkinih, Majšperku v Halozah, Podgorju pri Slovenjem Gradcu, Gornji Trebuši in Šentviški gori na Tolminskem ter Poljanam pri Škofji Loki. — Na sliki: direktor ČZP ,,Kmečki glas" Jaka Bogataj izroča učencu naročilnico za darilo ambruški šoli ob Novem letu 1972.
Knjige za pionirje
Lanskoletna knjižna bera za mladi rod je okrog novega leta številčno dokaj skromna. To dejstvo je tem bolj presenetljivo, ker je bilo druga leta v decembru natisnjenih več mladinskih del, in ker je to „ugo-den čas nakupov" (če se izrazimo v komercialnem jeziku založb). Starostne razlike so pri prebiranju zelo pomembne, zato ni prav, da vidimo v prodaji precej starih knjig in skromno mero novih, pač takih, ki so predvsem namenjene le šolarjem od prvega do šestega razreda. Morda bodo zaradi skromne bere bolj iskane izišle novitete.
Pri Kurirčkovi knjižnici je izšla „Torta na nebu" Giannija Rodarija v prevodu Iva Bregarja. Niz kratkih, med seboj povezanih zgodbic iz sodobnega sveta daje v preprostem, a živahnem besedilu protivojno vsebino na netendenciozen način. Knjigi se imenitno prilegajo ilustracije Lidije Osterčeve.
„Smolček“ Josipa Grigorje-viča Olšanskega je s toplino spisana knjiga z več kratkimi, a medsebojno povezanimi zgodbami Nevsiljiva didaktičnost je prav gotovo odlika knjige, ki temelji na odsevu dogajanj iz sedanjosti. „Smolčka" je prevedla za Kurirčkovo knjižnico Nada Kraigherjeva.
Anton Ingolič pa se je znova predstavil kot mladinski književnik s knjigo „Zgodbe vesele in žalostne". Pisatelj je podal vrsto samostojnih zgodb iz treh različnih obdobij: iz predvojnih dni, iz medvojnega časa in iz povojnega razvoja. Lahko pa se da ugotoviti, da je Ingoličevim zgodbam botroval hoteni reali-
zem, čeprav je pisatelj zavestno vodil pero za mladega šolarja. Ilustracije Milana Bizovičarja so preproste, a učinkovite.
Pri Mladinski knjigi pa je izšla ,.Koromandija doma" Bena Zupančiča. Gre za deset samostojnih zgodb, po eni daljših zgodb je poimenovana knjiga, ki jo lepo dopolnjujejo ilustracije Jožeta Ciuhe. S „Koro-mandijo doma" doživlja B. Zupančič preskušnjo mladinskega pisatelja. Zgodbam je skupen pisateljev smisel za realno doživljanje otroškega sveta, tudi slog je dokaj približal mlademu bralcu; morda je ponekod še vedno preveč racionalnega, kljub skupni ubranosti na otro-šfci svet
V „Treh konjih" je Vitomil Zupan podal daljšo zgodbo, ki je vsebinsko med pravljičnim in pripovednim pisanim motivnim svetom. Knjiga je med redkimi pri nas, ki je ..prehodne narave" in povezuje pravljično fantazijski svet z otrokovo potrebo po akcijskem dogajanju. Nevsiljiva etična vprašanja je znal pisatelj organsko vplesti v pripoved. „Trije konji" so izšli pri Mladinski knjigi, z ilustracijami Maksima Sedeja.
IVAN KOCIJANČIČ
V 93. letu starosti je umrl senior slovenskega učiteljstva Ivan Kocijančič, šolski upravitelj in pomembni prosvetni delavec. S tem zapisom se oddol-žujemo spominu človeka, ki je vse življenje posvetil, razvoju naše šole in težnjam učiteljske organizacije v pretekli dobi. Naša pozornost je spoštljiv izraz za vse, kar je v desetletjih svojega nepretrganega ustvarjalnega dela prispeval povsod, kjer je delal. Bil je predan svojemu narodu, truda in prizadevanj polno življenje pa gaje privedlo do uspehov, ki ga uvrščajo med vidne osebnosti. Kot človek je bil priljubljen, demokratičen v svoji miselnosti pa tudi najnaprednejših nazorov.
Tovariš Ivan Kocijančič je bil Gorenjec, doma iz Lipnice pri Kropi, kjer je imel njegov oče, kamnosek, majhno posestvo. Že v dijaških letih na učiteljišču se je moral mladi Ivan spoprijeti s skromnostjo in odpovedmi. Prvo službeno mesto je imel na Homcu, potlej pa je poučeval v Radovljici, Tržiču in Bohinjski Srednji vasi. Že tu je pokazal svoje organizacijske sposobnosti. Uvrstil se je med vodilne člane gasilske organizacije, vodil pa je tudi pevski zbor. Bržač je lepota planin vse-jala v dušo tovariša Kocijančiča globoko ljubezen do našega gorskega sveta. V poznih letih je prejel od Planinskega društva zlato značko za 50-letno članstvo.
Bušeča vas na Dolenjskem je bila njegovo novo službeno mesto, kjer je ostal šestnajst let. Preprost do sočloveka, poln razumevanja in pripravljen sodelovati, si je brž pridobil srca domačinov. Sadjarstvo, drevesničarstvo in vinogradništvo so bila področja,, ko je lahko učil, vzgajal spodbujal mladino in odrasle.
Vojna ga je za 54 mesecev odtegnila družini, zato pa se je preselil v Ljubljano, sprva na šolo na Ledini in pozneje na Prule, kjer je bil upokojen kot
predmetni učitelj. Sodeloval je v organizacijah takratnega učiteljskega organiziranega življenja in izredno veliko prispeval k razvoju Samopomoči prosvetnih delavcev. S svojimi organizacijskimi sposobnostmi je pripomogel, da je povečala število članstva, ki mu beseda tovarištvo ni zgolj fraza, formalnost. Tovariš Kocijančič je bil odgovorni urednik Učiteljskega tovariša, podpredsednik upravnega odbora Učiteljske tiskarne in blagajnik na Omišlju. Več kot 25 let je bil predsednik Samopomoči in nato njen častni predsednik. Z besedami in pisanjem je spodbujal učiteljstvo k medsebojnemu sodelovanju, globoko prežetemu resničnemu tovarištvu, solidarnosti, ki združuje poklic.
Poslednja leta je preživel Peter Kocjančič v Lipnici. Bil je predsednik šolskega odbora, sodeloval je pri Kmetijski zadrugi, bil je član krajevnega odbora Rdečega križa in ustanovil je podružnico upokojencev v Kropi.
Ves čas je bil član Osvobodilne fronte, član Zveze borcev in SZDL. Za svoje vzgojnoizobra-ževalno delo je prejel visoko odlikovanje: Red zasluge za narod s srebrnimi žarki.
Tudi člani upravnega in nadzornega odbora Samopomoči prosvetnih delavcev so se poslovili od svojega dolgoletnega predsednika. Častno spremstvo ob pogrebu in žalna seja sta bila ponovni izraz velike hvaležnosti do tovariša, ki si je desetletja prizadeval za to, da bi se učiteljev položaj izboljšal. V Kocijančičev spomin je v društveni pisarni spregovoril prof. Rado Torkar, lik nepozabnega pokojnika pa je v daljšem nagovoru prikazal tudi svetovalec Drago Vončina.
Poslovili smo se od človeka, polnega najlepših idealov, srčno dobrega tovariša, ki nam bo ostal v trajnem spominu.
VOJTEH DEBELJAK
REPUBLIKA KOT DRŽAVA IN KOT SAMOUPRAVNA SKUPNOST
V središču družbenopolitičnega dogajanja pri nas v Sloveniji je bila v minulem letu nedvomno razprava o ustavnih dopolnilih, potem ko so bila sprejeta ustavna dopolnila v okviru federacije. O ustavnih dopolnilih je v bistvu razpravljal najširši krog naših prebivalcev, posamezne institucije, družbenopolitične organizacije, skratka, to je bila tema neštetih sestankov, sej, zasedanj, in tudi tema posvetovanja, ki gaje pripravlila Skupnost slovenskih občin lani novembra v Kranju z naslovom: „Republika kot država in kot samoupravna skupnost." Ustavna dopolnila so bila sprejeta v naši skupščini decembra lani in predsednik Skupščine SR Slovenije in predsednik ustavne komisije vseh zborov Skupščine SRS za ustavna vprašanja Sergej Kraigher je med drugim takole ocenil kranjsko posvetovanje:
K razčiševanju mnogih vprašanj, ki jih urejajo predloženi ustavni amandmaji, je prispevalo svoj delež tudi posvetovanje o republiki kot državi in samoupravni skupnosti, ki ga je organizirala v Kranju Skupnost slovenskih občin, čeprav je to posvetovanje seglo v skladu s svojim poglavitnim namenom v problematiko, ki se bo celovito reševala v dmgi fazi ustavnih sprememb v novi republiški ustavi. ..
»Ne dajte mu odlične ocene, da ne bo važen!«
Vsak šolar ima že v osnovni šoli dovolj prilike, da sodeluje v mnogih svobodnih dejavnostih, da redno obiskuje šolsko knjižnico in hkrati bogati svoje znanje. Večni zakajček tiči med knjigami in išče družbe predvsem z ljudmi, ki veliko vedo! Seveda mu je tedaj najbližji strokovno podkovan in široko razgledan učitelj, ki mu pomaga opredeliti in usmeriti željo po znanju! Ni redko, da si izbere šolar že v nižjih razredih osnovne šole po tej poti svoj prihodnji življenjski poklic, ki ga skuša doseči za vsako ceno! Toda, ko v srednji strokovni ali poklicni šoli naleti na nepedagoga, ki hkrati tudi ni strokovnjak, se znajde v labirintu.
„Zakaj me za ...? “ je odgovoril neurejen strokovni učitelj dijaku, ki ga je vprašal iz stroke o tistem, kar je bral v
tuji literaturi. Dijak je presenečen obstal. Zaupanje v resnično strokovno znanje strokovnega učitelja se je zamajalo. „Jaz ti bom že pristrigel perutničke, da ne boš važen! Nobene odlične ocene ne smeš dobiti...,“ je le-ta gromadil svoje besedičenje po hodniku.
Kje je učitelj za razgledanega in delovnega srednješolca, ki porabi svoj prosti čas za strokovno izobraževanje? Uskladil je svoj prihodnji življenjski poklic s svojim „konjičkom“, žanje pa nerazumevanje.
Urejena in dosledna pedagoška ter psihološka služba bi bda MARSIKDAJ edina SPOSOBNA DOKAZATI NAPAČNO POJMOVANJE IN ZRUŠITI ZASILNE, KRIVIČNE OCENE, KI RESNIČNO NISO DOKAZ ZNANJA!
KA
Kinematografi prikazujejo
m
HOTEL Z RDEČO SVETILKO je zahodnonemški film Rolfa Olsena. Ogaben je. Razpada od pomanjkanja avtorjevega etosa, ki je v ta film vnesel vso lestvico (od A do Ž) cenenih filmskih zapletov (kriminal, seks, deformacije seksa, družinske tragedije) brez trohice okusa in spoštovanja gledalca.
OVČAR je film Bahira Tanoviča o sodobnih bosanskih nomadih. Film v konceptu niha med melanholijo, ki jo povzroča izginjanje starega načina življenja, ter registracijo konfliktne situacije, ki jo spre-
Komisija za volitve in imenovanja pri
SKUPŠČINI OBČINE MOZIRJE
razpisuje
na podlagi 12. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o osnovni šoli (Uradni list SRS, št. 14-108/69) delovno mesto
ravnatelja osnovne šole Gornji grad
Pogoji: da izpolnjuje pogoje za učitelja osn. šole, določene po zakonu o osnovnih šolah in ima vsaj 5 let vzgojno izobraževalne prakse.
Rok za prijavo je 15 dni po objavi.
Kandidati naj vložijo ponudbe ter priložijo: življenjepis, dokazilo o strokovnosti in vzgojno izobraževalni praksi na naslov:
Komisija za volitve in imenovanja pri skupščini občine Mozirje.
Na posvetovanju v Kranju se je zvrstilo v razpravi 24 udeležencev: univerzitetni profesorji posameznih fakultet, znanstveni delavci, družbenopolitični delavci itd. Delež udeležencev v razpravi k razčiščevanju posameznih vprašanj o ustavnih dopolnilih v tako imenovani prvi fazi in v naslednjem obdobju, kije pred nami, in ko bo potrebno povsem znova izoblikovati ustavo socialistične republike Slovenije, je dobil torej še priznanje ob sprejemu ustavnih dopolnil decembra lani v prostorih Škupščine SR Šlovenije.
Gradivo s tokratnega posvetovanja (uvodna beseda, razprava, ustavna dopolnila in uvodna beseda pred sprejetjem ustavnih dopolnil) bo izšlo v posebni publikaciji, ki jo bo izdala Skupnost slovenskih občin. Skupnost slovenskih občin se je odločila za izdajo te publikacije zato, ker meni, da jo bo zaradi vsebinskega bogastva potreboval veš čas pripravljanja drugega dela ustavnih dopolnil oziroma nove ustave SR Slovenije in tudi potem vsak aktiven družbenopolitični delavec; mednje pa nedvomno sodijo tudi vsi prosvetni delavci. Zato priporočamo prosvetnim delavcem oziroma vodstvom Šol, zavodom itd. da naročijo te publikacije.
Prednaročila pošljite na naslov: SKUPNOST SLOVENSKIH OBČIN, Ljubljana, Cankarjeva cesta št. 5, p. p. 386.
Program krvodajalskih akcij v januarju 1972
V mesecu januarju 1972 bodo redne krvodajalske akcije v mestu Ljubljana, in sicer v vseh ljubljanskih občinah. Rdeči križ Slovenije vljudno naproša prebivalce Ljubljane, da se čimprej javijo mestnernu odboru RK in občinskim odborom Rdečega križa, kateri dan želijo priti na odvzem krvi.
Ker samo kri nadomesti kri, je razumljivo, da si jo z darovanjem zagotovimo tudi sebi in svojim najbližjim, če bi jo potrebovali. Dolžnost zdravih prebivalcev mesta Ljubljane je, da kri darujejo vsaj nekajkrat v življenju, saj je nehumano zanašati se samo na solidarnost drugih. Dajanje krvi je odsev človečnosti, zato Rdeči križ pričakuje na odvzem krvi vse zdrave občane Ljubljane.
Ker je že nekaj let zapovrstjo veliko pomanjkanje krvi prav v mesecu januarju, je nujno potrebno, da pride vsak odvzemni dan darovat kri vsaj 200 ljudi.
Ljubljana 4., 5., 6., 7. in 8. januarja 1972 Mestni odbor RK (tel-22-141)
Ljubljana-Bežigrad 11. in 19. januarja 1972 Ljubljana-Center (tel. 310-56) 12., 20. in 27. januarja 1972 Ljubljana-Moste (tel. 316-690) 13. in 21. januarja 1972 Ljubljana-Šiška (tel. 55-021) 14., 25. in 28. januarja 1972 Ljubljana-Vič-Rudnik (tel. 22-585) 18. in 26. januarja 1972.
REPUBLIŠKI ODBOR RKS MESTNI ODBOR RK LJUBLJANA OBČINSKI ODBORI RK LJUBLJANA
membe prinašajo s seboj. Zato je ostal zgolj na ravni zanimive informacije.
POMIRITEV KRVI je celovečerni dokumentarni film Zdravka Velimiroviča. Predložen je za nagrado OSCAR leta 1972 v kategoriji dokumentarnih filmov. Avtor nam je s svojo dokumentaristično kamero spregovoril o naši sedanjosti, o krvni osveti, katere nepisani zakoni segajo še v naš čas, o ljudskem hotenju, ki težko nasprotuje izročilom plemenske ureditve, o strasti, ki uničuje vse kali razumnih opredeljevanj. Ker se vse to dogaja danes, tu med nami, v naši domovini, film prizadene. Dokumentarnost posnetkov naredi to soočenje z realnostjo še bolj kruto. Film priporočamo za obdelavo v višjih razredih osnovne šole. Odpira bolj etična kot pa film&a vprašanja.
Popravka
V	članku Popoldne pri Ludoviki Kalanovi popravljamo: Učiteljica Kalanova je bila v letu 1947 nameščena na portoroško vadnico, kije bila odprta že leta 1945.
V	naslovu prispevka Bariče Marentič-Požarnikove Jugoslavija — provinca programiranega pouka? je izpuščen vprašaj.
Bralce prosimo, da nam napaki oproste.
Poljudno-
znanstvena
enciklopedična
revija
Pionir in učni načrt
V POMOČ UČITELJEM OBJAVLJAMO KORELACIJE MED UČNIM NAČRTOM OSNOVNE ŠOLE IN REVIJO PIONIR 5 IN 6
Pionir
št.	Avtor — Naslov	Razred	Predmet
5	Berta Golob:		
	Pisatelj z nenavadnimi primerami — Pavle Zidar		slov. j.
6	Mojca Terseglav:		
	Glas otrok		slov. j.
5	Branko Reisp:		
	Zgodba o obleganju Erazma Predjamskega	6.	zgod.
5	Dušan Nečak:		
	Orožje v dobi Kraljeviča Marka	6.	zgod.
6	Dušan Nečak:		
	Abecedna zgodovinska uganka	6., 7., 8.	zgod.
6	Evelina Umek:		
	Prvemu kolesu so se smejali	5.	spoz. dr.
6	Evelina Umek:		
	Včasih je bilo treba motor zakuriti	5.	spoz. dr.
5	Rado Smerdu:		
	V svetu brez sonca — Pološka jama		zemlj.
5	dr. Matjašič — dr. Pogačnik:		
	Gvineja	7.	zemlj.
6	Tatjana Šifrer:		
	Japonska — dežela vzhajajočega sonca	7.	zemlj.
6	dr. Matjašič — dr. Pogačnik:		
	Slonokoščena obala	7.	zemlj.
5	Ivan Kreft:		
	Zakaj zraste iz koruznih semen vedno koruza		
	in nikoli fižol	8.	biol.
6	Ivan Kreft:		
	Dedna snov je kot knjiga	8.	biol.
5	dr. Aleksandra Komhauser:		
	Vsak zakaj zahteva svoj zato, toda brez kemije		
	ne bo šlo	7.	kemija
5	inž. Vlado Ribarič:		
	Kamenine in minerali z Lune	7., 8.	kemija
6	dr. Aleksandra Komhauser:		
	Gostje z Oriona, mol in še kaj	7.	kemija
5	dr. Jože Pahor:		
	V Šilčkovi ulici raste računski center		matemat.
6	inž. Aleksander Kergar:		
	Predstavljamo vam novo matematiko		matemat.
6	Mojca Terseglav: Glas otrok	8.	tem. soc. m.
5	Haris Nonweiller:		
	Poslednja simfonija Ludviga van Beethovna	8.	glas. pouk
5	Tjaša Andree: Sem in tja po ledeni ploskvi		teles. vzg.
5	Mito Trefalt: Zimske olimpijske igre		teles. vzg.
5	Peter Šubic: Judo		teles. vzg.
6	Mito Trefalt: Naši uspehi in pričakovanja		teles. vzg.
6	Boris Kutin: Šah		teles. vzg.
5	Iztok Ilich:		
	Razburljivo pričakovanje (priredba po Julesu		
	Vernu)		tehn. pouk
6	Iztok Ilich:		
	Napočil je usodni dan (priredba po Julesu Vernu)		tehn. pouk
Korelacija
slovstvena in jezikovna vzgoja literarni krožek fevdalni red pri nas odpor proti Turkom preverjanje znanja
razvoj suhozemnih prometnih sredstev
razvoj suhozemnih prometnih sredstev
geografski krožek
afriške države
Japonska
afriške države
tak
Slo\ la |
kromosomi, geni kot nosilci dednih znakov geni kot nosilci dednih znakov
zgradba snovi naravoslovni krožek
nara tisk avto tUdj 2 ital \
atomi, molekule, atomska in molekulama masa
matematični krožek
matematični krožek rasizem in diskriminacija
življenje in delo L. van Beethovna
skiti
in vi
I:
leje
Nec
dal
šahovski krožek
znanstveno fantast, nadaljevan, znanstveno fantast, nadaljevan.
OSNOVNA ŠOLA PIRAN
razpisuje delovni mesti:
—	socialnega delavca: pogoj: višja šola za socialne delavce, nastop dela 1. februarja 1972;
—	vzgojiteljice za otroški vrtec: pogoji: VZG, delo je za določen čas od 1. januarja do 31. marca 1972.
Rok prijave je 15 dni po objavi razpisa.
Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o strokovnosti na naslov: Razpisna komisija pri osnovni šoli Piran, 66330 Piran.
Delovna skupnost
GLASBENE ŠOLE MARJAN KOZINA, NOVO MESTO
razpisuje prosto delovno mesto učitelja solopetja za nedoločen ali določen čas. Pogoj: srednja, višja ali visoka strokovna izobrazba. Razpis velja do zasedbe delovnega mesta.
Poši
tfa;
Cel(
bruj
$0]
OSNOVNA ŠOLA PRIMOŽA TRUBARJA LAŠKO
razpisuje prosto delovno mesto učitelja za tehnični pouk — fiziko.
Nastop službe takoj ali po dogovoru.
Razpis velja do zasedbe delovnega mesta.
Svet OSNOVNE ŠOLE BELTINCI
razpisuje prosto delovno mesto
učitelja za zgodovino in zemljepis za določen čas. Nastop l.febr. 1972.
Pogoj: PRU (PA) ali učitelj, ki študira zgodovino in zemljepis. •
>o
vase
^ar
NE(
iu