Pregledni znanstveni œlanki - Scientific Review Articles Molibden kot pomemben element v sledovih Molybdenum as important trace element Aleš Obreza Povzetek: Molibden je prehodni element, ki zaradi svojih fizikalno-kemiœnih lastnosti omogoœa katalizo eno- in dvoelektronskih redoks reakcij Molibdatni ioni so se zato æe zelo zgodaj tekom evolucije vkljuœili v nekatere metaloencime in jih zasledimo pri skoraj vseh organizmih, z izjemo nekaterih anaerobov, kjer je namesto molibdena prisoten volfram. Tudi pri sesalcih najdemo tri encime z molibdati v aktivnem mestu, med katerimi je zagotovo najbolj znana ksantin-oksidaza. Slednja katalizira pretvorbo purinov do seœne kisline in oksidacijo nekaterih drugih heteroaromatov. Za æivljenje je najpomembnejøa sulfit-oksidaza, ki sodeluje v metabolizmu æveplo vsebujoœih organskih spojin in prepreœuje kopiœenje toksiœnih sulfitov v organizmu. Pri ljudeh je v strokovni literaturi opisan samo en primer pomanjkanja molibdena, zato jemanje njegovih spojin kot prehranskih dopolnil nima racionalne osnove, prav tako pa tudi niso nedvoumno opisani primeri zastrupitev pri koncentracijah molibdenovih spojin, ki jih obiœajno zauæijemo. Kljuœne besede: molibden, metaloencimi, esencialni element, toksiœnost. Abstract: Molybdenum is a transition metal, which may act as a catalyst for one- and twoelectron redox reactions, due to its physicochemical properties. Molybdates became part of metalloenzymes early in evolution and may be still found in the majority of organisms, except some anaerobes where tungsten is present instead of molybdenum. In mammals three molybdoenzymes are found and xanthine oxidase which catalyses the oxidation of purines to uric acid and the oxidation of other heterocycles is best known. The other enzyme sulfite oxidase is essential for living as it catalyses the metabolism of sulfur containing organic compounds and prevents the accumulation of toxic sulfites in the organism. In humans there is only one case of molybdenum deficiency presented in professional literature, therefore the use of additives containing molybdenum has no rational base. Also the cases of poisoning with the ingested molybdenum compounds have not been clearly described Keywords: molybdenum, metalloenzymes, essential element, toxicity 1 Naravni viri in kemizem molibdenovih spojin S prispevkom o molibdenu se nadaljuje pregled kemijskih elementov, ki so pomembni za nemoten potek biokemijskih procesov v æivih organizmih. Za razliko od vanadijevih in borovih spojin (1, 2), za katere øe vedno ne moremo z gotovostjo trditi, ali so nujno potrebni za æivljenje vretenœarjev in œloveka, pa je vloga molibdena kot mikroelementa znana æe od tridesetih let prejønjega stoletja. Kljub temu molibden kot mikroelement v slovenski strokovni literaturi øe ni bil podrobneje obravnavan Molibden je odkril Carl Wilhelm Scheele leta 1778 in ga poimenoval zaradi zunanje podobnosti s svincem (gr. molybdos - podoben svincu). V naravi se molibden ne pojavlja v elementni obliki, paœ pa v glavnem kot molibdatni(VI) ion (MoO42-), vendar so njegove spojine v zemeljski skorji relativno redke (pribliæno 1 ppm Mo). Povsem drugaœe je v morju, kjer je pred pribliæno dvema milijardama let priølo do pomembne spremembe. S pojavom kisika v atmosferi se je s pretvorbo netopnega MoS2 v MoO42- topnost molibdenovih spojin moœno poveœala, s œimer je bila poleg boljøe bioloøke uporabnosti omogoœena tudi uporaba molibdena v biokemijskih procesih (3). Zanimivo je, da je zaradi dobre topnosti enostavnih molibdatov, molibden v koncentracijah pribliæno 10-7 mol/L najpogosteje zastopani prehodni element v morski vodi (4). Uporabnost posamezne kemiœne entitete v æivem svetu ni doloœena zgolj z njeno dostopnostjo, paœ pa so nujne tudi ustrezne fizikalno-kemiœne lastnosti. Pri molibdenu je najpomembnejøa sposobnost katalize redoks reakcij, pri œemer ima kot element VI. stranske skupine sposobnost reverzibilnih eno- in dvoelektronskih oksidacij in redukcij, saj lahko prehaja med stanjema z oksidacijskima øteviloma +4 in +6, poleg tega pa je moæno tudi vmesno stanje Mo(V). Sklopljenost eno- in dvoelektronskih redoks reakcij lepo ponazarja redukcija nitratov do nitritov (R. 1, R. 2, R. 3) (5, 6, 7). Omenjeni tip reakcij zasledimo pri vseh najpomembnejøih molibden vsebujoœih encimih, ki jih bomo obravnavali v tem prispevku MoO32- + NO3- -» MoO42- + NO2- Mo(IV) -» Mo(VI) (R. 1) MoO42- + H+ + e- -> MoO3(OH)2- Mo(VI) -» Mo(V) (R. 2) MoO3(OH)2- + H+ + e- -» MoO32- + H2O Mo(V) -» Mo(IV) (R. 3) Za molibden so znaœilni kompleksi z razliœnimi koordinacijskimi øtevili in geometrijo molekul (8). Najpogostejøe je koordinacijsko øtevilo 6 z oktaedriœno razporeditvijo ligandov, ki je prisotna tudi v veœin Aleš Obreza, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo, Aškerceva 7, 1000 Ljubljana 16 farm vestn 2008; 59 Molibden kot pomemben element v sledovih encimov, sreœamo pa tudi komplekse z niæjimi koordinacijskimi øtevil (4 pri molibdatih, 5 v nekaterih encimih). Od oksidacijskega øtevila molibdena, vrste in øtevila ligandov so odvisne tudi acidobaziœne lastnosti. Kislost je na sploøno veœja pri viøjem oksidacijskem stanju in formalnem naboju centralnega iona ter pri kompleksih z niæjim koordinacijskim øtevilom (3), kar je pomembno za stabilnost in delovanje posameznih encimov pri razliœnih vrednostih pH 2 Molibdenove spojine v œloveøkem organizmu Molibdenove spojine, ki jih vnesemo v telo, skoraj v celoti (90-99%) zauæijemo s hrano. Izdatni viri molibdena so zlasti razni oreøki in æitarice, medtem ko je v hrani æivalskega izvora, sadju in zelenjavi molibdenovih spojin manj. Za razliko od veœine ionov prehodnih elementov se iz prebavnega sistema dobro in hitro absorbirajo. Stopnja absorpcije (20-95%) je odvisna od topnosti spojin, ki v primeru molibdatov ni problematiœna. Teæave vœasih nastopijo v primeru molibdenovih sulfidov, s katerimi lahko nastanejo netopni kompleksi z drugimi kovinskimi ioni, na primer Cu2+, zato lahko pride do pomanjkanja slednjih. Dnevni vnos molibdenovih spojin znaøa pri odraslem œloveku ob raznovrstni prehrani 100-300 ng, kar veœ kot zadoøœa za pokritje dnevnih potreb, ki se gibljejo v intervalu 30-50 ng (9). Pri ljudeh je bil opisan le en primer pomanjkanja molibdena pri 24-letnemu pacientu s Chronovim sindromom, ki je bil osemnajst mesecev izkljuœno na parenteralni prehrani (10). Pacient je bil proti koncu omenjene øtudije zelo razdraæljiv, opazili so izrazito tahikardijo in tahipnejo, z biokemiœnimi preiskavami pa so ugotovili moœno poveœano plazemsko koncentracijo metionina in koncentracije ksantina, hipoksantina, sulfitov in tiosulfatov v urinu, zniæana pa je bila serumska koncentracija seœne kisline. Vse skupaj je kazalo na motnjo v metabolizmu heteroaromatov in æveplo vsebujoœih aminokislin, kjer sta udeleæena tudi dva encima z molibdenom v aktivnem mestu ksantin-oksidaza in sulfit-oksidaza. Pacientovo stanje se je normaliziralo po nekajdnevni parenteralni aplikaciji vodne raztopine amonijevega molibdata (300 ng/dan) (10). Molibdenove spojine se po absorpciji dokaj enakomerno porazdelijo po celotnem organizmu. Koncentracije, preraœunane na Mo, v veœin tkiv znaøajo pribliæno 1 ng/g tkiva. Nekoliko niæje so plazemske koncentracije in koncentracije v centralnem æivœevju. Podobno kot pri ostalih prehodnih elementih, so tudi koncentracije molibdenovih spojin najviøje v jetrih (7 ng Mo/g tkiva) in v ledvicah (3 ng Mo/g tkiva). Ledvica so tudi glavni organ za izloœanje molibdenovih spojin predvsem v obliki enostavnih molibdatov, nekoliko manj se jih izloœi s fecesom, skoraj zanemarljivo pa je izloœanje s potenjem (11). 3 Molibden kot esencialni mikroelement Molibden je esencialni element za vse aerobne organizme, kjer je sestavni del veœ kot petdesetih, veœinoma bakterijskih, encimov, pomembnih zlasti za metabolizem duøikovih in æveplovih spojin. Le v nekaterih enostavnih anaerobnih mikroorganizmih njegovo vlogo lahko prevzame volfram. Pri bakterijah in rastlinah je vgrajen v encima nitrat-reduktazo in nitrogenazo (12), ki omogoœata redukcijo nitratov do nitritov (R. 1) in redukcijo elementnega duøika do amonijevih ionov, ki je energijsko zelo potratna in v obiœajnih pogojih brez uœinkovitega katalizatorja ne poteka. Celokupno reakcijo, ki jo katalizirajo nitrogenaze, predstavlja spodnja enaœba. Iz nje lahko razberemo, da je za reduktivno protoniranje molekule duøika potrebnih øest elektronov in energija, ki se sprosti ob hidrolizi dvanajstih molekul ATP (R. 4). Pri nekaterih vrstah bakterij, ki æivijo v simbiotskem odnosu z rastlinami, se v primeru pomanjkanja molibdena poveœa ekspresija gena za vanadijevo nitrogenazo (1). 2 N2 + 12 e- + 14 H+ + 24 MgATP -> 2 NH4+ + 3H2 + 24 MgADP + 24 HPO42- (R. 4) Pri sesalcih in ljudeh je molibden prisoten v treh encimih: ksantin-oksidazi, aldehid-oksidazi in sulfit-oksidazi. Za vse omenjene encime je znaœilno, da katalizirajo eno- ali dvoelektronske redoks reakcije, ki so pogosto sklopljene med seboj. Molibden je z izjemo nitrogenaz, kjer je vkljuœen skupaj z æelezovimi(III) in sulfidnimi ioni v kofaktor molibdoferedoksin, v vseh encimih prisoten kot edini kovinski ion vgrajen v specifiœni tricikliœni molibdenski kofaktor. 3.1 Molibdenski kofaktor Molibdenski kofaktor je zgrajen iz delno nasiœenega pirano[3,2-g]pterinskega obroœnega sistema, na katerega je preko dveh sulfhidrilnih skupin na mestih 6 in 7 vezan molibdatni ion (Slika 1) Nekovinski del kofaktorja je edinstven v naravi in se je verjetno razvil tekom evolucije z namenom, da bi lahko organizmi œim bolj uœinkovito izkoriøœali fizikalno-kemiœne lastnosti molibdatnih ionov. Kofaktor omogoœa ustrezno prostorsko umestitev molibdata v aktivnem mestu encimov, poleg tega pa tudi uravnava potek redoks reakcij, saj lahko pteridinski del sluæi kot prenaøalec elektronov. S pomoœjo rentgenske kristalografije so ugotovili, da se nekovinski del kofaktorja ne nahaja na povrøini encimov, paœ pa v njihovi notranjosti, kjer je zaøœiten pred vplivi okolja. Molibdenski kofaktor je namreœ zelo nestabilna spojina, ki se loœena od encima zelo hitro ireverzibilno oksidira do neaktivnega produkta, prav tako pa se odstrani tudi molibdatni ion. Biosinteza molibdenovega kofaktorja je identiœna pri vseh evkariontih in predstavlja kompleksno veœstopenjsko biokemijsko pot, ki izhaja iz molekule GTP (12, 13). Motnje v njegovi biosintezi, ki so posledica mutacije genov za ustrezne encime, so znane tudi pri ljudeh in so nezdruæljive z æivljenjem, poleg tega pa terapija z vnaøanjem Slika 1: Struktura molibdenskega kofaktorja. Figure 1: Structure of molybdenum cofactor. farm vestn 2008; 59 17 Pregledni znanstveni œlanki - Scientific Review Articles molibdenskega kofaktorja zaradi njegove nestabilnosti ni moæna. Zaradi neaktivnosti molibden vsebujoœih encimov, zlasti sulfit-oksidaze, se moœno zviøajo koncentracije toksiœnih sulfitov, kar privede do ireverzibilnih poøkodb centralnega æivœevja (14). 3.2 Molibden vsebujoœi encimi Molibden vsebujoœe encime lahko razdelimo glede na strukturo molibdenskega kompleksa v aktivnem mestu v tri skupine: • ksantin-oksidazno, kamor uvrøœamo tudi encima aldehid-oksidazo in ogljikov monoksid-dehidrogenazo, • sulfit-oksidazno, kamor sodi tudi nitrat-reduktaza, • DMSO-reduktazno skupino (5). Strukture aktivnih mest posameznih skupin encimov so predstavljene v Sliki 2. Najbolj znan predstavnik molibdenovih metaloproteinov je vsekakor ksantin-oksidaza, ki v organizmu opravlja øtevilne naloge. Primarna fizioloøka funkcija ksantin-oksidaze je kataliza zadnjih dveh stopenj v pretvorbi purinov (npr. adenina in gvanina) v seœno kislino. Reakcijo lahko poenostavljeno zapiøemo kot (R. 5) in je znaœilna za celotno ksantin-oksidazno skupino encimov, dejanska reakcija pa je predstavljena v Sliki 3 (15, 16). RH + H2O -» ROH + 2H+ + 2e- (R. 5) Opazimo lahko, da pride do prenosa kisikovega atoma iz molekule vode na ogljikov atom substrata. Za ksantin-oksidazo ni znaœilna velika substratna specifiœnost, zato lahko v reakcije vstopajo tudi molekule, ki vsebujejo druge heteroaromate, predvsem pteridin Zaradi pogostosti heteroaromatov v strukturah raznih ksenobiotikov je reakcija pomembna tudi pri oksidaciji raznih zdravilnih uœinkovin predvsem ksantinskih derivatov in purinskih antimetabolitov med protitumornimi uœinkovinami V zadnjih letih je bila v øtevilni znanstveni œlankih predstavljena vloga ksantin-oksidaze pri nastajanju reaktivnih kisikovih zvrsti, predvsem vodikovega peroksida in superoksidnega radikala, posredno pa tudi NO in peroksinitrita. Ker je bila poveœana aktivnost encima opaæena zlasti ob vnetju, lahko sklepamo, da je udeleæen pri imunskem odgovoru organizma, poleg tega se nahaja tudi na povrøini epitelijskih celic v gastrointestinalnem traktu, kjer je v tesnem stiku z bakterijami Prekomerno nastajanje reaktivnih kisikovih zvrsti pa lahko privede tudi do patoloøkih stanj, kot so hepatitis, ishemija tkiv in kancerogeneza, ki so posledica oksidativnih poøkodb posameznih tkiv (17). Poleg dokazane vloge pri nastanku reaktivnih kisikovih zvrsti, ima ksantin-oksidaza tudi antioksidativno delovanje. Seœna kislina, ki nastaja kot produkt metabolizma purinov, je plazemski antioksidant, ki se lahko oksidira do relativno stabilnih in netoksiœnih produktov. Prisotna je v viøjih koncentracijah kot ostali antioksidanti in lahko uœinkovito øœiti bioloøke tarœe pred oksidacijo povzroœeno s hidroksilnimi radikali, hipokloriti in peroksinitriti (15). Aldehid-oksidaza spada v isto skupino encimov in je tudi po mehanizmu katalize zelo podoben ksantin-oksidazi. Kot substrat lahko uporablja razliœne alifatske, aromatske oziroma heteroaromatske aldehide, ki jih oksidira do ustreznih karboksilnih kislin, poleg tega pa lahko katalizira oksidacijo razliœnih heteroaromatov, predvsem pirimidinov in purinov. Pri æivalih se v glavnem nahaja v jetrih, øe vedno pa ni popolnoma jasno, kaj je Slika 2: Strukture aktivnih mest molibden vsebujoœih encimov: 1 - ksantin-oksidazna skupina; 2 - sulfit-oksidazna skupina; 3 - DMSO-reduktazne skupina. Figure 2: Active-site structures of molybdenum-containing enzymes: 1 - xanthine oxidase group; 2 - sulfite oxidase group; 3 - DMSO reductase group. 18 farm vestn 2008; 59 Molibden kot pomemben element v sledovih njegova osnovna fizioloøka vloga, prav tako pa øe ni bil zanesljivo ugotovljen nativni substrat pri æivalih (mogoœe retinal, ki se pod vplivom encima oksidira do retinojske kisline). Pri rastlinah je to skoraj zagotovo seskviterpenski aldehid 5-(1-hidroksi-2,6,6-trimetil-4-okso-2-cikloheksen-1-il)-3-metil-2,4-pentadienal, ki se oksidira do abscizinske kisline (Slika 4), rastlinskega hormona, ki zavira rast in omogoœa prilagoditev rastlin na stresne pogoje (12, 18, 19). Sulfit-oksidaza je pri ljudeh najredkeje omenjani, a verjetno edini za æivljenje nujno potreben molibdenov metaloencim. Katalizira zadnjo stopnjo razgradnje æveplo-vsebujoœih aminokislin metionina in cisteina, to je oksidacijo sulfita do sulfata (Slika 4). Encim ima tudi pomembno vlogo pri zaøœiti pred eksogenimi sulfiti in æveplovim dioksidom. Poøkodbe centralnega æivœevja, ki nastopijo pri pomanjkanju sulfit-oksidaze, so najverjetneje posledica kopiœenja sulfitnih ionov, ki lahko kot moœni nukleofili reagirajo z raznimi sestavinami celice, predvsem s proteini, kjer lahko cepijo disulfidne vezi in tiolne skupine cisteinskih preostankov pretvorijo v S-sulfonate, pri œemer se izgubita struktura in funkcija proteinov (20). 4 Toksiœnost molibdenovih spojin Zanesljivih podatkov o toksiœnosti molibdenovih spojin pri ljudeh je malo in so omejene v glavnem na delavce v rudnikih, ki so izpostavljeni praønim delcem. Pri dolgotrajnem vdihovanju se pojavijo klasiœne teæave v dihalnem traktu, ki pa niso specifiœne za molibdenove spojine. V pomoœ pri øtudijah so nam lahko æivalski modeli, zlasti pri razliœnih vrstah goveda. Prehranjevanje s pritalnimi rastlinami bogatimi z molibdati sprva privede do poviøanih koncentracij seœne kisline zaradi poveœane aktivnosti ksantin-oksidaze. Sœasoma se zaradi tega pojavijo stanja, ki so podobna blagi obliki protina. Tudi pri rudarjih v ruskih rudnikih molibdena so z laboratorijskimi testi doloœili, da sta serumski koncentraciji molibdatov in seœne kisline za pribliæno 30% viøji kot pri ostali populaciji. Kliniœnih znakov zastrupitve niso opazili pri nobenem preiskovancu. (21) Pri govedu je najbolj znana povezava med metabolizmom molibdatov in bakrovih ionov. V prebavnem traktu lahko pri previsoki koliœini molibdatov nastanejo koordinativne spojine, ki vsebujejo poleg obeh ionov øe sulfide in so praktiœno netopne. Poslediœno se bakrovi ioni iz Slika 3: Reakcijski mehanizem ksantin-oksidaze. Figure 3: The reaction mechanism of xanthine oxidase. Slika 4: Primera reakcij, kataliziranih z aldehid-oksidazo in sulfit-oksidazo. Figure 4: Examples of reactions, catalysed by aldehyde oxidase and sulfite oxidase farm vestn 2008; 59 19 Pregledni znanstveni œlanki - Scientific Review Articles prebavnega trakta poœasneje in v manjøi meri absorbirajo, pri œemer lahko pride do anemije, izgube apetita, poslabøanja vida in slepote. Motnja je vsaj v zaœetni fazi reverzibilna in se lahko popravi, œe govedo preselimo na podroœje, kjer je v tleh prisotna niæja koncentracija molibdatnih ionov (22, 23). Za enostavne anorganske spojine molibdena tudi ni dokazano kancerogeno oziroma citotoksiœno delovanje, œeprav so bile nekatere koordinacijske spojine z organskimi ligandi (metaloceni) testirane tudi na protitumorno delovanje (24). 5 Sklepi Molibden spada med esencialne mikroelemente, ki ga praktiœno vsi organizmi na Zemlji nujno potrebujejo za nemoten proces biokemiœnih reakcij. Zasledimo ga v pribliæno petdesetih encimih, ki so v glavnem prisotni v mikroorganizmih, tri izmed njih pa najdemo tudi pri sesalcih. Zlasti sulfit-oksidaza, ki sodeluje pri metabolizmu æveplo vsebujoœih organskih spojin (tudi aminokislin cisteina in metionina) je za æivljenje nujno pomemben, motnje v njegovi biosintezi pa privedejo do stanj, ki niso kompatibilna z æivljenjem. Molibdena, zlasti v obliki molibdatnih ionov, zauæijemo z vsakodnevno prehrano bistveno veœ, kot ga potrebuje organizem, zato dodajanje molibdenovih spojin osnovni prehrani ni smiselno. Pri ljudeh razen v enem dokumentiranem primeru namreœ niso znani primeri pomanjkanja samega elementa, oziroma natanœneje, njegovih ionov, prav tako pa pri koncentracijah, ki smo jim vsakodnevno izpostavljeni, niso bili opaæeni specifiœni toksiœni uœinki. 6 Literatura 1. Obreza A. Vanadij v æivem organizmu in farmaciji. Farm Vestn 2003; 54: 713-718. 2. Obreza A. Terapevtski pomen anorganskih borovih spojin in njihova toksiœnost. Farm Vestn 2004; 55: 463-468. 3. Williams RJP. The biochemistry of molybdenum. Stud Inorg Chem 1994; 19: 419-51 4. Pyrzynska K. Determination of molybdenum in environmental samples. Anal Chim Acta 2007; 590: 40-48. 5. Hille R. Molybdenum and tungsten in biology. Trends Biochem Sci 2002; 27: 360-367. 6. Williams RJP, Frausto da Silva JJR. The involvement of molybdenum in life. Biochem Biophys Res Comm 2002; 292; 293-299. 7. Holm RH. The biological relevant oxygen atom transfer of molybdenum. Cooord Chem Rev 1990; 100: 183-222. 8. Bray RC. The nature of high pH - low pH transition in sulphite oxidase and nitrate reductase. Polyhedron 1986; 5: 591-595. 9. Turnlund JR, Keyes WR, Peiffer Gl, et al. Molybdenum absorption, excretion, and retention studied with stable isotopes in young men during depletion and repletion. Am J Clin Nutr 1995; 61: 1102-1109. 10. Aburmad NN, Schneider AJ, Steel D, et al. Amino acid intolerance during prolonged total parenteral nutrition reversed by molybdate therapy. Am J Clin Nutr 1981; 34: 2551-2559. 11. Jelikiå-Stankov M, Uskokoviå-Markoviå J, Holclajtner-Antunoviå I, et al. Compounds of Mo, V and W in biochemistry and their biomedical activity. J Trace Elem Med Biol 2007; 21: 8-16. 20 arm vestn 2008; 59 12. Mendel RR, Bittner F. Cell biology of molybdenum. Biochim Biophys Acta 2006; 1763: 621-635. 13. Kozmin SG, Schaaper RM. Molybdenum cofactor-dependant resistance to N-hydroxylated base analogs in Escherichia coli is independent of MobA function. Mutation Res 2007; 619: 9-15. 14. Reiss J, Johnson JL. Mutations in the molybdenum cofactor biosynthetic genes MOCS1, MOCS2 and GEPH. Hum Mutat 2003; 21: 569-576. 15. Parks DA, Skinner KA, Skinner HB, et al. Multiple organ dysfunction syndrome: Role of xanthine oxidase and nitric oxide. Pathophysiology 1998; 5: 49-66. 16. Xia M, Ilich P, Dempski R, et al. Recent studies of the reductive half-reaction of xanthine oxidase. Biochem Soc Trans 1997; 25: 768-773. 17. Harrison R. Milk xanthine oxidase: Properties and physiological roles. Int Dairy J 2006; 16: 546-554. 18. Rajagopalan KV, Fridowich I, Handler P. Hepatic aldehyde oxidase I. Purification and properties. J Biol Chem 1962; 237: 922-928. 19. Thapper A, Rivas MG, Brondino CD, et al. Biochemical and spectroscopic characterisation of an aldehyde oxidoreductase isolated from Desulfovibrio aminophilus. J Inorg Biochem 2006; 100: 44-50. 20. Feng C, Tollin G, Enemark JH. Sulfite oxidizing enzymes. Biochim Biophys Acta 2007; 1774: 527-539. 21. Internetna stran: http://www.imoa.info 22. Zatta P, Frank A. Copper deficiency and neurological disorders in man and animals. Brain Res Rev 2007; 54: 19-33. 23. Xiao-yun S, Guo-zhen D, Hong L. Studies of a naturally occuring molybdenum-induced copper deficiency in the yak. Vet J 2006; 171: 352-357. 24. Wearn JB, Harding MM. Bioorganometallic chemistry of molybdocene dichloride. J Organomet Chem 2004; 689: 4655-4668.