ACTA H I.STR J AF. • 11 ■ 2003 • 2 prejelo: 2002-11-08 UDK 341.234:81 '242(450} USTAVNO SODIŠČE ITALIJANSKE REPUBLIKE IN ZAŠČITA SLOVENSKE MANJŠINE Samo PAHOR IT-34128 Trst. S.ilita tli Vuardcl 21 IZVLEČEK Avtor najprej na kratko opiše, kakšen je bil v zgodovini odnos italijanske države do varstva manjšin, in sicer od savojske dinastije iz leta 1561 dalje. Omenja na primer odnos do jezika pri popisih, dalje, kako je bilo po drugi svetovni vojni zamišljeno varstvo manjšin v ustavodajni skupščini. Bralcu nato nudi osnovne podatke o obstoju in delovanje Ustavnega sodišča Italijanske republike, v osrednjem delu pa, kako je Ustavno sodišče obravnavalo vprašanje varstva jezikovnih manjšin. Posebej omenja razsodbe, ki obravnavajo varstvo slovenske manjšine (v letih 19S2, ¡992, 1996, 1999) in njihov pomen ter še dva primera (leta 1987 in 1995), ko je se Ustavno sodišče izreklo v dveh primerih, ki zadevajo slovensko manjšino. Ključne besede: Italija, jezikovne manjšine, pravice manjšin, materinščina, ustava, ustavno sodišče, Slovenci CONSTITUTIONAL COURT OF THE ITALIAN REPUBLIC AND PROTECTION OF THE SLOVENE MINORITY ABSTRACT The article initially delineates the attitude of the Italian state towards protection of minorities from the domination of the Savoy dynasty in 1561 onwards. It refers, for example, to the attitude towards the language during censuses, and how minority protection was conceived after World War 11 in the Italian Constituent Assembly. In its further text it presents some basic data on the existence and functioning of the Court of the Italian Republic and, in its middle part, how the Constituent Court used to deal with the issues regarding linguistic minority issues. Special emphasis is given to the verdicts conceiving the protection of Slovene minorities (in the years 19S2, 1992. 1996 and 1999) as well as to their meaning, and to another two cases (in the 195 ACTA H1STKIAK • 11 - 2003 • 2 Samo PAHOR- USTAVNO SODlSCE ITALUANSKB REPUBLIKE IN ZAŠČITA SLOVENSKE MANJŠINE. I«-»» yea is ¡987 and ¡995), when the. Constitutional Court passed the sentences concerning the Slovene minority. Key words: Italy, linguistic minorities, minority rights, Mother tongue, constitution, Constitutional Court, Slovenes 1. Italijanska država in ustavno varstvo manjšin Ker je savojska dinastija že ieta 1561 določila za del svojih ozemelj kol uradni jezik francoščino, za drugi del pa italijanščino, je bila Kraljevina Italija vse od ustanovitve leta 1861 pravno dvojezična država. Dejansko je bila to večjezična država, v kateri je knjižno italijanščino obvladalo le 2,5 odstotka prebivalstva, Sardinščina sodi med zahodnoromanske jezike, sicilijanščina naj bi bila tudi jezik zase, južnoifa-lijanska in severnotialijanska narečja so precej daleč od toskanščine in knjižnega jezika, S pridobitvijo Veneta Italija ni pridobila samo slovenskega prebivalstva, temveč tudi furlansko, ki govori zahodnoromanskt jezik, in beneško, med katerim ne manjka ljudi, ki so prepričani, da govorijo samostojen jezik, različen od italijanščine. Če jezikovnemu vidiku dodamo Še politični vidik, moramo upoštevati, da se Benečani leta 1848 niso uprli zato, da bi se priključili Sardinskemu kraljestvu, temveč zato, da bi obnovili Beneško republiko. Enako moramo upoštevati, da se Si-cilijanci leta 1860 niso pridružili Garibaldiju, da bi se priključili Sardinskemu kraljestvu, temveč zato, da se rešijo nadvlade Neaplja. Pri popisu prebivalstva leta 1861 so popisali tudi jezikovne manjšine, vendar so ob objavi rezultatov zapisali, da nimajo nobene pravne veljave, ker so bili zbrani le zato, da zadostijo radovednosti znanstvenikov. Francoščino kot pravno priznan jezik so postopoma ukinili, pri popisih prebivalstva v letih 1901, 1911 in 1921 pa so vendar še popisali jezikovne manjšine. Tako imamo podatke za albansko, francosko, grško, hrvaško, katalonsko, nemško in slovensko manjšino, delno in posredno pa tudi za frankoprovansalsko in okcitansko manjšino. Priključitev novih ozemelj po prvi svetovni vojni je dala Kraljevini Italiji še nove manjšine oziroma je okrepila prejšnje: povsem nova je bila ladinska, okrepljene pa so bile hrvaška, nemška in slovenska. Ravnanje proti novopriključenim manjšinam in proti francoski manjšini po prvi svetovni vojni je vzbudilo pri teh manjšinah odpor, ki se je leta 1945 kazal kot osnova za odcepitev. Italijanska država je tedaj hitela ukrepati in med septembrom in decembrom leta 1945 je izdala predpise, ki so delno reševali vprašanja jezikovnih manjšin v dolini Aoste in na Južnem Tirolskem. Nato se je vprašanje varstva manjšin pojavilo v 196 ACTA HISTRIAE • U • 20(13 > 2 Samo PAHOR: USTAVNO SODIŠČE ITALIJANSKE REPUBLIKI; IN ZAŠČITA SLOVENSKE MANJŠINE, 195-302 ustavodajni skupščini, kjer je bilo postavljeno vprašanje varstva francoske manjšine kot vprašanje krajevne avtonomije. Tako so trije nasprotniki krajevne avtonomije 22. julija 1947 predlagali popravek, kije pozneje postal 6. člen ustave (Im Repubblica tutekl con opposite norme le mino rame linguistiche). V razpravi, ki se je razvila ob tem popravku, je bilo izraženo italijansko videnje vprašanja varstva jezikovnih manjšin. O Albancih, Grkih, Hrvatih, Kataloncih in Okcitancih je prevladalo mnenje, da so že dovolj integrirani in da bi bilo zalo neprimerno zagotavljati kakršnokoli varstvo. Isti argument so uporabili za Beneške Slovcncc, ki so na plebiscitu leta 1866 skoraj vsi glasovali za priključitev k Italiji, poleg tega je bil v prvi svetovni vojni alpinski bataljon iz Nadiške doline edina enota italijanske vojske, ki ni imela nobenega dezetlerja. Slovenci v Kanalski dolini so jim bili povsem neznani, priznali pa so pravico do varstva 9.000 Slovencem v goriški pokrajini. Deseta prehodna določba ustave, ki odreja takojšnjo zagotovitev varstva jezikovnih manjšin na ozemlju dežele Furlanije - Julijske Benečije, kaže, da je pojem varstva jezikovnih manjšin ostal v bistvu vezan na pojem deželne avtonomije. Koliko je bilo iskreno zamišljeno varstvo manjšin v ustavodajni skupščini, odlično dokazuje stališče italijanske vlade v formulaciji, ki jo je sporočil senator Giulio Pastore 3. novembra 1962 Gustavu Burattiju. "La concessione di una seconda lingua, oltre a quella mater/ta, e stala finora acc.ordata esclusivamente a quelle region i a sta ruto specials che potevana rappresentare, nell'immediaw dopoguerra, una grave minaccia per iintegrita dello Stato" (Koncesija drugega jezika, poleg maternega. je bila doslej dana izključno onim deželam s posebnim statutom, ki bi lahko takoj po vojni pomenile hudo grožnjo za celovitost države). 2. Ustavno sodišče Italijanske republike Obstoj in delovanje ustavnega sodišča obravnava ustava v členih od 134 do 137. Njen 127. člen predvideva, da lahko vlada sproži vprašanje ustavne zakonitosti, če deželni zakon poseže na zakonodajno področje, ki je v pristojnosti države, in deželni svet ne upošteva vladnega nasprotovanja. Komaj dober mesec po začetku veljavnosti ustave je 9. februarja 1948 ustavni zakon št, l določil, da lahko vprašanje ustavne zakonitosti sproži samo sodna oblast v sodnem postopku oziroma deželni odbor, kadar gre z.a vprašanje zakonodajne pristojnosti. Državljan lahko postavi vprašanje ustavne zakonitosti, samo če je stranka v sodnem postopku, sodna oblast pa presodi, ali vprašanje ni očitno neutemeljeno, in v takem primeru ne sproži postopka pred ustavnim sodiščem. Potem je minilo še pet let do ustavnega zakona št. 1 z dne 11. marca 1953 in do navadnega zakona št. 87 z istega dne in nato se tri leta do prve obravnave 23. aprila 1956. 197 A CTA II1STR1AE • 11 • 2083 • 2 $a«o PAHOR. USTAVNO SODIŠČE ITALIJANSKE REPUBLIKE IN ZAŠČITA SLOVENSKE MANJŠINE. ¡95-202 3. Ustavno sodišče in varstvo jezikovnih manjšin Vprašanje varstva jezikovnih manjšin je pred ustavnim sodiščem sproži) priziv avtonomne dežele Tridentinska - Zgornje Poadižje zoper odlok predsednika republike št. 688 z dne S. avgusta 1959 o rabi nemškega jezika v bocenski pokrajini. Spor se je sklenil z razsodbo št. 32 z dne 12. maja 1960 (deponirano .18. maja 1960). Sklep, ki nas zanima, je ta, da je izdajanje predpisov glede varstva manjšin v izključni pristojnosti državnega parlamenta. Sintetično so to stanje imenovali "risetva di. legge". Enak sklep je nosila razsodba ustavnega sodišča št. 46 z dne 3. julija 1961 (deponirana 11 julija), ki se je nanašala na pokrajinski zakon boeenske pokrajine o enakopravnosti deželnih jezikov pri radijskih oddajah. Pri tem stališču je ustavno sodišče vztrajalo dobrih dvajset let. 4. Ustavno sodišče in varstvo slovenske manjšine A. Nad slovensko manjšino je bil storjen strahovit ustavnopravni zločin. Najprej je bila prekršena 10. prehodna določba ustave, ki je odložila ustanovitev avtonomne dežele Furlanije - Julijske Benečije, obenem pa zapovedala takojšnjo uvedbo varstva jezikovnih manjšin v deželi v smislu 6. člena ustave (AlUt Regione del Frhdi-Venezia. G w I ta, di cui alTarticolo 116, si applicano provvisoriamente le norme generali de! Titolo V delta parte seconda, ferma restando la tutela detle minoranze Hnguisticke in confonni.ta con Varticolo). Ko je bila po skoraj petnajstih letih z ustavnim zakonom št. I z dne 31. januarja 1963 ustanovljena avtonomna dežela Furlanija - Julijska Benečija, deželni statut ni vseboval niti zaščitnih določil, kakršna je vseboval deželni statut za dolino Aosto, še manj pa zaščitna določila, kakršna je vseboval deželni statut za Tridentinsko - Zgornje Poadižje, temveč je bila s 3. členom statuta sprejeta le določba, ki je omogočala skrajno izigravanje ustavne obveznosti (Ne/i a Regione e riconosciutci parita di diritti e di trattamemi a tutti i cittaduii, quahmque sta il gruppo lingiiistico al cjuale appar-tengono, con /a salvagttardia delle rispettive caratteristiche etniche e culturali). Med tem časom je Italijanska republika sprejela s podpisom Posebnega statuta z dne 5. oktobra 1954 dokaj podrobno razčlenjene obveznosti za varstvo slovenske manjšine na Tržaškem ozemlju Od teh obveznosti je delno izpolnila le obveznost o ureditvi obstoječega šolstva in ob tej priložnosti je uzakonila tudi slovensko šolstvo v goriški pokrajini (zakon št. 1012 z dne 19. julija 1961). Rebus sic stantibus je predsednik vlade 26. oktobra 1964 sprožil vprašanje ustavne zakonitosti določi! poslovnika deželnega sveta, ki gaje ta odobril 30. julija 1964. Med spornimi določili je bil drugi odstavek 23. člena poslovnika, kije določal. 198 ACTA HI.STRIAE » 11 » 2003 « 2 Samo PAHOR USTAVNO SODIŠČ F ITALIJANSKE RF.fUiiLIKE IN ZAŠČITA SLOVENSKE MANJŠINE, 193-202 da lahko svetovalec, ki je bil izvoljen na listi slovenske narodne manjšine, tvori sam svetovalno skupino in je lahko član več svetovalnih komisij. Ustavno sodišče je v tej zadevi zavzelo stališče o izključni pristojnosti državnega parlamenta in s tem ponudilo deželnim politikom izgovor, da v deželno zakonodajo niso sprejemali določil o varstvu slovenske manjšine. Na začetku šestdesetih let je bil storjen vsaj en poskus (ing. Stanislav Renko), da bi vprašanje varstva slovenske manjšine spravili pred ustavno sodišče. Poskus je izničil šovinistični tržaški sodnik, kateremu je bilo očitno neutemeljeno vprašanje ustavne zakonitosti 137. člena kazenskega postopnika, ki je obvezoval vsakogar, ki zna italijanski jezik, da uporablja samo ta jezik. B. Tudi potem ko je bil zaradi dolgoletnega izigravanja določil Posebnega statuta vnesen v Osimsko pogodbo, ratificirano z zakonom št. 73 z dne 14. marca 1977. dvodelni 8. člen, se položaj slovenske manjšine ni bistveno izboljšal. Vendar seje prav nekaj dni pred ratifikacijo te pogodbe našel sodnik, kije sprejel zahtevo po preverjanju ustavne zakonitosti 137. člena kazenskega postopnika (dr. Sergio Serbo). Po dolgem čakanju je zadeva končno prišla na vrsto. Na obravnavi 20. januarja 1982 seje ustavno sodišče izreklo: ne za ustavno nezakonitost 137. člena kazenskega postopnika, temveč o najnižji stopnji varstva pripadnikov priznanih jezikovnih manjšin (tutela minima), ki izhaja neposredno iz 6. člena uslave, tudi če ni izvršilnih predpisov. To najnižjo stopnjo varstva je sodišče opredelilo s paraftaziranjem prvega odstavka 5. člena Posebnega statuta z dne 5. oktobra 1954: "Questa tarda 'minima', ancke nei rapporti con le ¡očali autonta giurisdiztonali, consents gia ora agii appanenenti alia minoranza slove/ta di usare la lingua materna c di rice vere risposte dalle autoriid in tale lingua: ttelle comunicaziont verbali, direttamente o per d tramite di an interprets; n.ella corrispondenza, con i! testo iuiliano accompagnato da traduzione in lingua slo vena" (Members of the Yugoslav ethnic group in the area administered by Italy and members of the Italian ethnic group in the area administered by Yugoslavia shall be free to use their language in their personal and official relations with the administrative and judicial authorities of the two areas. They shall have the right to receive from the authorities a reply in the same language; in the verbal replies, either directly or through an interpreter; in correspondence, a translation of the replies at least is to be provided by the authorities.). Razsodba je bila deponirana 11. februarja 1982 Taka razsodba kaže, da je ustavno sodišče prepoznalo v predloženem primeru izredno hudo kršitev ustave, vendar ni hotelo priznati ustavne nezakonitosti spornega člena kazenskega postopnika, temveč je priznalo pravico do rabe slovenskega jezika 199 ACTA IttSTRIAE • U • 2003 ♦ 1 Samo PAHOR: USTAVNO SOOlSCE ITALIJANSKE REPURUKE !N ZAŠČITA SLOVENSKI» MANJSfNF.. 155-202 tako rekoč mimo ustave, ki izrecno zahteva ustrezne (izvršilne) predpise (apposite norme). V duhu razprave v ustavodajni skupščini pa je priznalo to pravico samo priznanim manjšinam (minoranza riconosciula), ki jih besedilo ustave ne pozna. Izredna inovativnost te razsodbe pa se ne konča s priznanjem pravice, ki temelji neposredno na ustavnem določilu. Po mnenju strokovnjakov za ustavno pravo pomeni la razsodba preobrat v samem pojmovanju varstva manjšin, ki je bilo polno izraženo v razsodbi št. 312 iz leta 1983. V tem primeru seje namreč ustavno sodišče odpovedalo svoji tezi o izključni pristojnosti državnega parlamenta glede varstva manjšin in priznalo, da to ni predmet, ki bi bil v pristojnosti nekega telesa, temveč je načelo, ki ga morajo upoštevati vsa telesa, ki so pristojna za izdajanje predpisov. Tako je bocenski pokrajini priznalo pravico, da s pokrajinskim zakonom o lekarnah uredi tudi vprašanje znan ja in rabe manjšinskega jezika na tem področju. O rabi manjšinskega jezika se je ustavno sodišče izreklo še z razsodbama št. 289 iz leta 1987 in št. 768 iz leta 1988. Naslednja razsodba ustavnega sodišča o rabi slovenskega jezika je št. 62 z dne 5. februarja 1992 (deponirana 24. februarja 1992). Ta razsodba že omejuje pravico do rabe slovenščine na primere, ko je na voljo prevajalska služba, po drugi strani pa trdi, da je pravica do rabe manjšinskega jezika povezana s temeljnimi ustavnimi načeli, ki so zapisana v 2. in 3. členu ustave. Zato ugotavlja, daje za polno realizacijo varstva manjšine treba zagotoviti vsakemu pripadniku manjšine na naselitvenem ozemlju, da v odnosih z oblastmi ne bo prisiljen uporabljati drugega jezika razen svojega mater-nega jezika. Naslednja razsodba ustavnega sodišča o rabi manjšinskega jezika je bila št. 271 iz leta 1994. Tretja razsodba ustavnega sodišča o rabi slovenskega jezika je razsodba št. 15, ki je bila izrečena 22. januarja 1996 (deponirana 29. januarja 1996). Ta razsodba gre po eni strani v smeri omejevanja rabe jezika, ker določa, da morajo odvetniki uporabljati izključno italijanski jezik, po drugi pa navaja 2. in 5. člen Posebnega statuta z dne 5. oktobra 1954 in ugotavlja, daje raven varstva, ki jo zagotavlja Posebni statut, danes gotovo sestavni del italijanskega pravnega reda, ker je bila Osimska pogodba, ki se nanj sklicuje, da bi ga uveljavila, ratificirana. Spričo večdesetletnega vztrajanja pri trditvi, da Posebni statut nima nobene veljave v italijanskem notranjem pravu, je to velik dosežek. Parafraziranje in citiranje Posebnega statuta pa bi kazalo, da je mogoče šteti ta dokument kot avtentično tolmačenje skopega 6. člena italijanske ustave. Pomen teh razsodb je še bolj očiten, če upoštevamo, da je na osnovi razsodb št. 62 in st. 15 vrhovno kasacijsko sodišče z razsodbo št. 6301 iz leta 1996 oprostilo Južnega Tirolca, ki ni plačal globe, ker mu je bil vročen zapisnik brez prevoda v nemški jezik, čeprav bi pristojna oblast morala že na osnovi imena razumeti, da gre za pripadnika priznane manjšine. 200 ACTA HISTR1AE • li • 2003 • 2 Sarao PAHOR. USTAVNO SOOlSÍ'E ITALIJANSKE REPUBLIKE IN ZAŠČITA SLOVENSKE MANJŠINE. 195-202 Te razsodbe so močno vplivale tudi na nekatere razsodbe deželnega upravnega sodišča za Furlanijo - Julijsko Benečijo in vrhovnega kasacijskega sodišča. Zadnja razsodba ustavnega sodišča v zvezi z rabo slovenskega jezika je razsodba št. 406 z dne 29. septembra 1999 (deponirana 29. oktobra 1999). Je neugodna, ker pa obravnava pravico do rabe slovenskega jezika v primeru, ko je proces prenesen na sedež drugega prizivnega sodišča, ker je v postopek vpleten sodnik domačega sodnega okrožja, bi škoda ne smela biti opazna. C. Ustavno sodišče se je izreklo še v dveh primerih, ki zadevajo slovensko manjšino. Razsodba št. 189 iz leta 1987 je odločila, da je ustavno nezakonit predpis, ki je predvideva! kazen za razobe.šenje tuje zastave brez privoljenja pristojne oblasti. Razsodba št. 375 iz leta 1995 pa je odločila, da je ustavno nezakonit odlok generalnega vladnega komisarja za Tržaško ozemlje št. 81 z dne 24. marca 1956, s katerim je bil zakon o volitvah pokrajinskih svetov (št. 122 iz leta i 951) razširjen na Tržaško ozemlje, ker je preprečil, da bi manjše občine v tržaški pokrajini imele vsaj polovico mandatov v pokrajinskem svetu, kot to določa izvirni zakon. LA CORTE COSTITUZIONALE DELLA EEPUBBLICA ITALIANA E LA TUTELA DELLA MEJORANZA SLOVENA Samo PAHOR IT-3412S Trieste, Saííta di Vuarriel 21 RIASSUNTO La Corte Costiruzionate delta Repubblica Italiana ha cominciato ad occuparsi del problema di tutela delle minórame litiguistiche nel 1959. L'atleggiamento nei confronti delta minoranza slovena era completamente negativo essatdo state viólate malte disposizioni legisla ti ve. Dopo una Itwga atiesa, la Corte si era pronunciata il 20 gennaió 19S2, e precisamente in mérito al livello mínimo di tutela a favore degli appartenenti alie minoranze linguistiche riconosciute che deriva direttamente dall'art. 6 della Costituiione nonostante l'assenza delle disposizioni di aituazione. Tale livello mínimo di tutela era stato definito dalla Corte para/rasando il primo convna detl'art. 5 dello St.atuto Speciale del 1954. Secondo il parere dei. costituzi-onaltsti tale sentenza significa una svolta nella concezione stessa della tutela delle minoranze plenamente enunciara con la sentenza n. 312 del 1983. Sull'uso delta lingita minoritaria la Corte Costituzionale si era inoltre espressa con te sentenze n. 201 ACTA HISTRIAF- ♦ 11 • 2003 • 2 Samo PAHOR: USTAVNO SODIŠČE ITALIJANSKE REPUBLIKE iN ZAŠČITA SLOVENSKE MANJŠINE. 195-202 2S9 del 1987 e n. 768 del ¡988. Un'ulteríore sentenza dellc, Corte suU'uso della lingua slovena ¿ la sentenza n. 62 del 1992. Essa stabilisce che per la plena realiz-zazione della tutela dellc minórame é necessarío garantiré ad ogni appartenente alia minoranza std territorio d'insediamento lafacoltd di usare ne¡ rapporti can le autorita la propría madrelingua per non essere costretto ad adoperare una lingua diversa da queda materna. Successivamente, nel 1994, era stata emanota dalla Corte la sentenza n. 271. Era seguita poi la sentenza n. ¡5 del 1996. Essa stabilisce che il livello di tutela garantito dailo Slatuto Speciale é sicuramente. parte integrante dell'ordinamento giuridico italiano poiclté il Traitato di Osimo, che per la propría realizzazione fa rmvio a detto Slatuto, era stato ratificato. Di fronte all'asserzione ul/tadecentarle che lo Statuto Speciale non ha alcana vaiidita nel diritto interno italiano, ció é sicuramente un grande successo. L'ultima sentenza della Corte Costituzionale relativa all'uso della ¡nigua slovena é la sentenza n. 406 del ¡999 che é sfavorevole. Essa concerne il diritto all'uso della lingua slovena nel caso in cid il processo venga trasferito in altra sede della Corte d'Appello a causa del coin-volgimento nel procedimento del magistrato della circoscrizione giurisdizlonale, Pertanw il dctnno non dovrebbe manifestarsi. La Corte Costituzionale si era inoltre pronunciara in mérito a due casi riguardanti la minoranza slovena. Con la sentenza n. 189 del 1987 era stata riconosciuta ¡llegittima la norma che p re vede va la sanzione per l'espos¡z