II. leto. Štev. 41.
1915. Octóber 10.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence.
PRIHÁJA VSAKO NEDELO.
Csna Novin Je na leto:
Doma   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .       3	K.
v Amerike   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .       6	K.
za naročnike Marijinoga lista, če se jih več na
eden naslov	pošila, doma   .    .    .    .    .    .    .      2	K.
v Ameriko vsakomi na	njegov naslov   .    .    .    .      5	K.
Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filere, za nenaročnike 6 filerov.
Dobijo se
Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri
KLEKL JOŽEFI,
vpok. pleb. v čerensovcih,
Cseröld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati.
Cena Novin z Marijinim listom I Kalendarom Srca Jezušovoga vküp je na leto:
domá, če za več naročnikov na eden naslov se
pošilajo   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .      4 K.
če samo za ednoga   .    .    .    .    .    .    .    .    .  5 K.
v Ameriko vsakomi naročniki na njegov lasten naslov   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    8 K.
„Sin je betežen bio.“
— Ján. IV. —
Denéšnji evangelium nam pripo-vedáva od kraliča, šteroga sin je zbe-težao. Kralič ide k Jezuši, ga prost, naj pride i zvráči sinű. Jezuš na to pokára kraliča, ár vidi, ka je njegova vera preslaba. Či bi té kralič močno vero meo, ne bi pravo, naj Jezuš k njemi ide, nego kak nikda kafarna-umski stotnik, bi ga to proso, naj se ne trüdí tá, nego z daleka naj zvráči ainű. Pa- po káranji njemi je te poká- -zao, Zakaj ga kára: zvráčo je ozdaleč betežnika njegovoga, naj odsihmao bole verje v njegovoj božánskoj moči.
Vsikdár pa ne delao tak Jezuš. Ne je včino čüda, kde je ne vido zadosta vere. Tak na priliko pred farizeji, šteri so znaméuje prosili od njega z nebá, je etak pravo: „To hüdobno i praznüvajoče pokolenje znaménje prosi pa se njemi ne dá znaménje zvűn znaménja Jonaš proroka*. Znaménje svojega goristanenja njim je z tem obečao, ár je to znaménje šteo dati tüdi poganom, celomi sveti, posebno čüde je pa na njihovo prošnjo ne včino, ár so ne bili vredni. Vera njihova je bila Slaba pa so bili grešni, hüdobni lüdjé i takši, šterih živlenje je bilo z prešestüvanjom oskrunjeno.
Pa keliko je dnes takših, ki tüdi čüda čákajo od Bogi! ,,Se je Iepo spovèdao i prečisto prle, kak je šo v bcj pa se njemi li to zgodilo." Právi edna. „Moj je škapuler vzéo“, .moj pa cecvo* právi drűga i tretja. .Moj fe rožnivenec neseo z sebov, moj je molitveno knige tüdi meo* právijo vse. „Jaz sam za mojega na troje méš dála*, se oglási ta slednja „pa vse nikaj ne valá.“
Pa te ščéte, lübi moji, ka bi to
vse valálo ? Proti bojnim nesrečam, proti ranam, ali celo proti smrti ? Jeli, ka to v vsakšem boji tak, ka Vnogi dobijo rane, ki ležeše, ki pa íeškeše. Drűgi pá morejo svoje mládo živlenje darüvati na oltári domovine. Pa kda što v boj ide, te naj ne vzeme záto sakramentomov i blagoslovov sv. ma-terecérkve, ka tam ne bi spadno, nego záto je naj, vzeme, ka či bi spadno, de z priprávlénóv dűsot Šo v veki-večnost.
Sv. maticérkev je to nikdár ne včíla, ka meša, škapuler, spoved, Čislo smrti čuva. Liki včila je to pa vči, ka práva pobožnost, z čistoga srcá zhája-joča molitev ino z takšov pobožuostjov ino z takšim srcom včinjena dobra dela so že dostakrát genola pa genejo tüdi dnes Bogá na smilenje pa ešče na čüdno obrambo.
Samo ka práva naj bode pobožnost, čísto naj bode srcé.
Zglednimo se malo okoli sebé pa mo vidili, ka vnogo lűdih, domá ostán-jenih žensk ne vrédi ešče izda. Vidili mo je, ka je izda Ženska gizda i spá-čenost meša. Pa té so tiste, štere právijo, ka vse nikaj ne valá!
Pa či mo pitali naše vojáke, nam tüdi povejo, ka odzaja za strelnimi járkami tüdi ne nájboše živlenje vsikdár. Vnogi samo tečás moli, dokeč je v nevarnošči, kda se pa malo rešenoga čűti, te so njegova dela i govori hűši od prveših.
Ne tak, lübi moji, ne Čákajmo čüde od Bogá, kak farizeušje. Bog čüde tam dela, kde on ščé, na to ga mi prisilili ne moremo. Liki edno je gotovo: či mo se prav skrbeli za svoje dűše ino za dűše naših vojákov, te se záto vnogokrát zna razlejati tüdi nad našim telovnim žítkom darovitnost našega vsamogočega Bogá. Či pa on z čüda mi ne reši nás
i naših, zmožen je zadosta, ka nam obilno povrné, či smo ne-dužní trpeti.
Bojna.
Zima se približava bojišče, se razširjava. Vsikdar več ljüdih se po-záva pod orožje. Nezaman je te boj svetovni boj, para je ne meo še dozdaj, pa ga lehko tüdi več ne bo. Obstanek ednoga i drügoga naroda visi od sreč-noga ali nesrečnoga dokončka boja. Mi vogri smo dozdaj Srečno dokončali. Sovražoika prek našij rriej ne najti. Za toga volo se dnes vklanjamo v celoj püšpekiji pred Najsvetejšim i predramo na čisli jagode v čast našoj zmožnoj Gospej, štera nam je ohranila prpsto domo vino. Pa kda bomo tak v zahvalne molitve i pesmi vtopljeni, ne pozabimo se, ka dosta more ešče tá dobra Mati sveti sprositi za diko Njénoga Jezuša. Prosimo jo ponizno i srčno, naj da njemi splošno zmago po celom sveti, naj se njegov! neprijátelje povrnejö, pravični spopolinjo i po taj poti naj pride eden stalen mir na zemle, šteri bo v pravičnosti vküpvezao vse na-rode. Té či nastáne boj dobi smrten vdarce; té če se ne posreči nevarnost boja se bo dale plila záto ka krivico Večna Pravica more kaštigao tak v po-zameznih Ijüdeh, kak v celih narodah. Prosimo zato Dev. Marijo, našo Zmožno Gospo, štere god dnes obhájamo za pravičen skorajšnji, mir za celi svet.
Glejmo poročila z bojišč!
Rusko bojišče. Pri Kormin potoki so naše i nemške čete zevzele več sovražnih zaslomb, pa vés Cernys, 5400 rusov zgrabile i dva letalca dol-strelile. — Od Srnorgona na shod so neraci ruske postojanke pred.rli, 2360 rusov zgrabili, šést topov i štiri strojne puške zaplenili. — Nemški šereg pod
2
NOVINE
1915. október 10.
vodstvom Leopolda, bavarskoga presto-lonaslednike je tüdi odbio ruske napade i vlovo 500 rusov pa zapleno 6 strojnih pušk. — Hindenburgov šereg je pa od Dvinska na zahod zevzeo edno rusko postojanko. — Pri Novom Aleksineci so rusi nezmerne zgübe meli. En švicarski častnik piše, ki je pri bitki nazoči bio, da je tam nastanolo celo rüsko pokopališče.
Talijansko bojišče. Taljáni na vse krajo delajo pozkuše, a ponesrečijo se njim. Na Primorskom, Koroškom, Ti-rolskom so napadali i povsod so odbiti njuvi napadi. Jako srdito so napadali pri Tolmini, ali naši so je v stare postojanke nazaj odtirali. Tolmin je slovensko mesto na Primorskom. — Ravnotak so trikrat odbiti pri Mrzlom 'Vrhi, kde so nezmerne zgübe meli. — Od Boncegnoje na sever so taljanje veliko strelbo zagnali oktobra 1-ga. Sledkar se je zvedilo, da so sami na sebe strelali.
Srbsko bojišče. Srbija je brž močno oborožena proti dvojemi napadi, našemi i bulgarskomi zavezniki jo tüdi bodo pomagali. Skoz Soluna njej vojsko na pomoč pošlejo. Solun (Saloniki) je zdaj pod grčkov oblastjov. Naša vojska pa tüdi ne nameni Srbije napadnoti, samo reko Dunajo šče odprto držati do Bulgarije, štero so Srbi zaprti pred bolgarci. — Pri reki Kolubari so naši z uspehom obstrelavali srbske postojanke. Pri Gorazdi so odpodili 300 črnogorcov, pri Trebinji so pa stopili na črnogorska tla, napadli prestraže i zapravili ništerno skladišče.
Francozko bojišče. Francozi so začeli nemce napadati, a ne z takšov srečov, kak so si računali. Tü pa tam so prišli do drüge nemške linije, v večih mestah so pa odbiti i nemcom se posrečilo više 7000 francozov i angležov vlovili* Visino 197-o so nemci zgübili i do 20 jezer so jih francozi zgrabili. Med francozi so se borili že tisti dečki, ki bi komaj kleti mogli pred vojaški nabor priti. — Angleži so na Belgijskom do Loos a porinoli nemce, ali tei že začnejo angleže na-zajrivati, šterim so že 2 strojnivi puški, edno bombemetalnico vzeli pa ništerne tüdi vlovili.
Türsko bojišče. Menjši boji se tü samo vršijo, v šterih se türkom posrečilo potopili pri Kerevisderi edno sovražno torpedovko. — V Arabiji so angležom tüdi velike zgübe naredili i 25 velikih čunov vužgali.
Kak so francozi nemško linijo predrli. Na ednom kráji se je posrečilo francozom nemške linijo predreti. To se je tak zgodilo, ka so pod vod-
stvom Marchand generala obprvim ju-naški vojáki iz francozi naselbin napadali, ki so v Afrike že dosta bojov prestali. Čeravno so njim nemci generala v črvo streIili, li so šli z takšov močjov naprej, da so i konjeniki mogli za njimi i tak se njim posrečilo priti do postojank topničarskih, kje so se nemci i z vseh strelnih jarkov zbrali, štere so te tam vlovili.
Dnevni ukaz Nikolajevič Nikolaja nadvojvode nad kaukazkimi kozaki se je etak glasio: čeravno smo tü pa tam bili, kozaki, zato je vüpanje ko-zakov do zmage ne genjeno. Tisti ste vi, ki ste leta 1914-ga maja bili, štere sem te preglejüvao i spoznao, da se vam je krv ne na vodo spremenila i ešče dobro razumite, kak morete sovražnika zmagati.
Plen nemcov meseca septembra je naraseo na 95 jezér 464 vlovlencov, 37 topov, 298 strojnih pušk pa eden zrakostroj. To so samo na ruskom bojišči dobili nemci.
Keliko mamo ruske zemljé? 294 jezero' 405 stirivoglatih kilometrov.
Kühar Štefan
Dnes tjeden smo objavili Žalosten glas, ka je naš eden te najbolši pisa-tel zapüsto to sttzho dolino i se v večno preselo. Zdaj pa dovolite, da malo obširnej popršem, kaj je bio on za nas in kaj smo zgübili v njem.
Škafar Jožef, pokojnoga dober pri-játelj za zdaj voják v 13. domobran-skom pešpolk! nam piše : Izrečem vam srčno sožalje za njega. G. Bog njemi da nebesa, dosta je pretrpo edenajset let bolezni i vendar vsigdár delao za svoj narod, mámo dosta lepi njegovih spisov. “ Trpo je i delao. Keljkokrat ga je krv zalevala, pa gda se malo odehno, je pá dale pisao. Lepe naše narodne pripovedke, pesmi so po njegovih trüdah prišle na svetlo. On je na-birao. Nedopovedljivo je dosta delao poleg svojega slaboga stana. Keljko samo v posteli. Pisao je za List Marijin, za Novine, za Kalendar. Pisao je tüdi v liste austrijskih slovencov; posebno hvale vredno je njegovo delo-vanje pri zbiranji „Narodnoga blaga" štero je mariborsko „zgodovnisko drštvo* izdalo. Pa pisao je dobro, prijetno. Njegov! članki so v najlepšoj našoj slovenščini pisani, napunjeni z Ijübeznostjov do svojega naroda.
Spuno je osem gimnazij, začeo je bogoslovje v Szombathelyi, pred njim je stala najlepša bodočnost. — A dober
Bog je nači dokončao. Zdravje njemi je vzeo, mogeo se vrniti domo, da bi v betégi spoznao svoj mili slovenski narod, ga polübo, ga preiskávao se včio njegov jezik i tak prišeo njemi na nezmerno pomoč. Z našim maternim jezikom, se eden naših pisatelov ne brigao, kak on. Záto ga je tüdi dobro znao. Najbole je on poznao naše dolinsko narečje. Če bi njemi zdravje dopüstilo i bi lehko prehodo vse naše Slovenske kraje i poslühno njuvo slovensko go-vorjenjé, gotovo bi meli že ž njegovoj **. pera lepo našo slovensko slovnico. Beteg njimi je to vkráto, ne pa nev-trüdnoga dela. Pisao je, nabirao je, širie je slovenski tisk i gojio v sebi srčno želo, da bi ostao vsaki Slovence veren svojoj maternoj reči. Svoj beteg je sprijao v dübi peko če i natelko je ponizen bio, da sem ga siliti mogo, naj piše v Marijin List tüdi. On se je za nevrednoga spoznao, da bi se glaso v Listi med dühovniki; ali Ijübezén do nebeske Matere ga je obládala i njemi je obdržala pero v roki, lehko pravim, do zadnjega dnéva.
Ništerne dni je bio samo na teš-kom i 24-ga popoldné, na den Dev. Marije zváne od rešenja je düšo püsto. Té dén je obhajala maticérkev spomin, ka je BI. Dev. Marija po sv. Petri z Nolaske, sv. penuafortskom Rajmundi i Jakopi, krajji aragonskom drüžbo na-stavila, štere kotrige bi se skrbele za rešenje robov krščanskih pod tužnov rokov maurov se nahájajočov. Té dén je rešila BI. Marija tüdi njega telovne voze i verig betega, da bi ga preselila v večno, prosto domo vino, kje bode brez zadržka lehko spevao njej čast.
Sprevod se je vršo v nedelo popoldne ob 4. V zastopništvi našega vredništva je pokojnoga zakopao Kühar Štefan, beltinski plebanoš z pomočjov Berden Andraša i Lejko Štefana kap-lana. Verno slovensko Ijüdstvo se je v neštetoj vnožini vdeležilo sprevoda, da bi slovo vzelo od svojega dobro-činitela. Z med intelligencije so tam bi li: Fajst Ladislav notariuš z ženov, Vida Štefan lipovski vučitelj z. ženov, Habacht Janoš, beltinski vučitel i namesto! kantor pa Hatzl Marija, lipov-ska učiteljica. Pokopne stroške je iz zahvalnosti povrnola Kasa Marijinoga lista, štera da i edno slovesno libero slüžiti, za pokojnoga nepozabnoga po-močnika. Vdeležite se, dragi beltinčar-je té meše i molite dosta za pokojnoga düšo, ki je edenajset let zvelikim trplen-jom ljübo svoj národ.
Vrednik.
1915. október 10.
NOVINE
3
Dom i svet.
Določbe ministerske. 1. Od kož. Rože si rove konjske i živinske se smejo samo ništernim trgovcom odávati. V našem kráji so tei sledéči:	Böhm
Aleksander v Monoštri, Deutsch Manó és Fia v Egerszeg-i, Roschild Samu v Kaniži, Ritscher Zsigmond és Fia v Kermendini, Strem Bernat és Fia v Kaniži. — 2. Od posode. Do 30-ga novembra je dužen vsaki prekdati oblast! svojo kühinjsko posodo, ali drügo domačo škér, če je medena, niklna ali brončevna. Za nikla kilo se plača 12 kor., za meda pa od 2 do 5 koron če bi se kakše meštersko delo potrebüvalo pri odjemanji posode, kak pri kotli, či je v steno zozidan, tam se pri kili ešče 50 fiL gorplača. Za to posodo se dobi v trgovinah železna. Železo trgovci majo ceno posod določeno od ministerstva i so jo dužno küpcom pokazati na listah potrdjenih. Ki posode imenü-vane ne bi prekdao, bo podvržen kazni, štera žna stati iz dvamesečnoga zapora pa 600 kor. plača. — Od kukorice. Celi letošnji pov kukorice je zastávljen. Odá se slobodno samo za domači posel komistéč do aprila 1-ga, leta 1916-ga. Trgovcom se ne sme odati, samo drüžbi i osebam od vlade določemin. Za svoj domači posel slobodno vsaki teljko obdrži, keljko je dozdaj potrebüvao. Kukorice se more te prekdati, kda oblast zapove i more biti zlüščena. Če jo oblast v določenom časi prek ne vzeme, za pazíko dobi posestnik 50 fil. plače od metra na mesec. Če bi jo dugo mogo na skrbi meti, od metra več kak 3 korone ne zaslüži. Če je kukorica ne zlüščena, 20% odstotkov je falejša. Dužen je posestnik paziti, da se njemi kukorica ne skvari, ne splesnivi. Ki bi po ne-marnosti, ali sam rad pokvaro svojo zastávljeno kukorico, bi jo drügomi odao, ali dao semleti, bo kaštigan. Brez ministerskoga dovoljenja se ne sme kukorica z edne županije v drügo voziti. Določena cena kukorice je 26 koron po 100 kilah.
Novi nabor. Od oktobra 27-ga do decembra 31-ga moro pred vojaški nabor što piti vsi ešče ednok, ki so za vojake ne ostali i so rojeni v letah od 1873. jan. 1. i 1896. dec. 31-ga, to je od 19 do 42 let stari.
Bulgaria. Bulgarii so slednjo po-nüdbo napravili zavezniki, štero če ne sprejme pride v nevarnost boja ž njimi. Protistranka bulgarska je tüdi za mir i proti nam a kralj i Vlada sta kre nas i nam ščeta pomagati ešče z vojakov,
Amerika za mir. Bivši državni tajnik amerikanskih Zjedinjenih Držav pride z ednim politikom naskori v Europa, obišče mesta Kristianio, Stock-holm, Kopenhago, Hago i Madrid da bi sovražne države na pol mira mogo spravili.
Glási.
Od naših vojakov. Mrtev je: Salj Matjaš z Čerensovec (stanüvao v Sö-gesdorfi na Stajarskom), Šüčič Jožef z G. Petrovec. Čeke Ferenc z Ottovec, Hári Aleksander z Ivanovec, Matuš Jürij z Šalovec. Vsem se smilüj ljübl-jeno Srce Jezušove. Vlovleni so: Flisar Ferenc z Motovilec, Gomboc Karol ž Sotine, JankoAdam z Šalovec, Lepoša Janoš z Šalovec, Lepoša Janoš drügi z Šalovec, Opaka Jožef z Gerlinec.
To so junaki. »Mi Slovenci ki slü-žimo v Nyitri v 14-tom pešpolk^ se na pol správlamo, ka mo šli nad rusa. Naša domovina je lepa, naši očaki so jo spravili, mi je né püstimo, raj smrt gori primlemo; zdaj mi rusi pokažemo, ka svojo! domovine ljübimo.* Gaš-par Jožef i Osvald Karol z Čőpinec, Pavlič Ferenc z Slovenskevési, Mešič Karol i Mešič Balaž z Andovec, Trajbar Balaž z Virice.
Slovo slovenski dečktiv 71-ga pešpolka.
Hej junaki, hej rojaki,
Črstvi bod’mo korenjaki, Slovenskih stáršov sem sin,
Rusa nič se ne bojim.
Či sam ravno v dvajstom leti, Puško vzemem pri posveti, Gornateknem bajonet,
Ž njim prepičim srbov pet.
Polana je lepo selo,
Bodi mimo i veselo.
Zdaj mi mladi gremo v boj, Neprijatli bode joj.
Mi smo sami mladi dečki,
Rusom bodemo vu kečki, Devetnajsel, dva j šli let,
Vsi smo zdravi dol do pet.
Že smo civil dolislekli Pa smo si komis obleki,
Vse gor nasé spasali,
Patrontaš nabasali.
Naša drága slatka mati,
Vidiš takši smo soldati,
Nas mustačov nema njeden Pa je kak sršen batriven.
Četovodja komandira,
I po trgi eksercira Kda reče „Halt kompani,"
Pod nami korén zbrni!
V dühi prosimo casara,
Našga madjarskoga krala Naj da skoro bojni gvant Ibrušunk pa za pojas pant.
Kda bo velje v ogenj iti Z rusom pa z srbom se biti,
Teda bode rusom jaj,
Srbiji pa hitro kraj.
Ne bojimo se taljana,
Niti rusa, nit srbjaná.
Vi nam delajte za krüh,
Nas naj vodi Sveti Düh.
Z Bogom naši domorodci,
Deca bratja ino oči,
Vnas Slovenski jeste düh,
V Madjarskom smo jeli krüh.
Mi smo naš dom ostavili,
Rusa, srba bomo zbili!
Z Bogom, z Bogom zlati dom,
Al’te vido več še bom!
Z Bogom z Bogom oča, mati,
Za vse trüde Rog vam plati,
Mi se bijemo za dom Če bo štük te Zadnji zvon.
Krv damo mi za casara,
Za madjarskog’, miVga krála.
Če bi čüli mrtev glas,
Molte Boga vsi za nas.
(Postane po Tivadar Jožefi z Velke polane.)
Veliki ogenj je bio v Kermedini. Zgorelo je skladišče Wiener Adolfa trgovca. Kda je dekla trgovcova ogenj ovarala, jo od straha srčná kap za-delati je mrtva vküpspadnola. .
Vogrski husar i vlovleni rus. Z Arad varaša nam pišejo, ka se je edno nedelo pri Maros vodi genlivo delo vršilo. Zevzeti rusi so se pod zadostnov stra-žov kopali v Maros vodi, gda je eden husar po priliki tam ta šou i malo postao, ka bi ruse gledao, kak so ska-kali pa se pogražali. Ednok je samo ednoga poznanca ovarao med njim pa ga na govoro:
— Dimitriev!
Zvani je strepetao, lice njemi je gorelo, te je pa proti husari bežao, obino ga küšno. Husar je te stražarom pripovedao, ka kda je on toga rusa pri San vodi na šturmi na 20 stopajov blüzi v cio vzeo, je té dol poklekno pred njim, prekrižo se pa roke vküp djao i tak proso za živlenje, pa zdaj na tri mesece sta se zišla.
Pobožnost püšpekije. Dnešnjo nedelo je celoj našoj püšpekiji Najsvetejše Oltarsko Svestvo izpostavljeno i se moli rožnivenec na čast Kralici Rož-novenskoj i zmožnoj Gospej Vogrskoj za zmago našega orožja. Vdeležimo se te lepe pobožnosti, zdržávajmo se celi den pri Jezuš! i prosimo vrelo Mater
4
NOVINE
1915. október 10.
Božjo za drago vojake, za pravo zmage, za skorajšnji mir.
Prošnja ministra verskih zadev. Jankovich, naš minister za verske zadeve oprosi vse dühovnike in vučitele, naj se potegüjejo že vse moči, da v Kárpátah padli ljübljeni vojáki dobijo spominkena grobe. Zaistino lepa, verska, domoljübna misel. — Nadale oprosi šolsko deco, naj gubače i kopinjovo lislje bere. To listje je jáko dobro za čaj (tej) i ne eden vojak si je lansko zimo ogreÓ zebečé kosti ž njim. Moremo je pa brati, pred je slána mori. Kaj šolska deca naberé, ostane V šolah i se po šolskom rávnateljstvi spravi v vojne skladališče, kaj do pa drügi brali, smejo poslati vredništvi Novin, ono je bo dale poslalo. Gubači i listje more na sunci lepo posüšeno biti.
Plemeniti dár. Fujs Jurko z Pro-sečke vési i Fujs Franc z Vidonec šteriva sta za zdaj delavca v strlivo delajočoj tovarni t Magyaróvári-i, sta 16 k. 80 fil. podpore poslala, naj mo-remo našim vojakom düševno krepilo, dobro čitevo na bojišče i v bolnišnice pošilati. Zaistino lepi iz bratovske ljti-bezni shajajoči namen i dar, šteroga dober Bog obilno povrné.
Navuk za tretjired bo v nedelo, 17-ga oktobra po večerniči.
Taborska pošta se je odprta pri zavitkah 35 dek težkih za sledeča številke : 12, 15, 19. 30, 33, 52, 57, 84, 111, 112, 127, 128, 137, 209, 501, 502, 503. — Zavitki do 5 kil se pa šmejti pošilati na 11, 39, 51, 149, 186, 125 i 169. taborsko poštno Število, — V Srbijo se ne smejo zevze-tim paki pošilati.
Naš vojni kurat, Krantz Jožef, je odpotüvao na bojišče svojo težavno, ali lepo slüžba zvršavat. Kda nam je to naznano, se nam je v molitev pri-poročo i srčno dao pozdraviti vse naše vernike. — Molimo, oj dosta molimo za njega!
Potrdilo. Poglavárstvo sobočke ok-rajne bolnišnice z toplov zahvalnostjov potrdi, ka je od ižekovske občine dobila 368 kil krumplov, 136 kil jabok, od Sebjan Martina žené edno košaro Grehov. Z Lipovec od Forjan Ivana i tovarišov pa 200 kil krumplov i 50 kil jabok.
Fotografije padlih vojakov. Večkrat se pripeti ka je ne mogoče zvediti, što je te mrtev voják ali drüga oseba, štera pri vojski merjé. Na ukaz ministra za notranje zadeve se odsehmal tei mrtveci dolfotografirajo i na ogled od-pošlejó vsakomi okrajnomi glavarstvi (főszolgabirói hivatal) vsaki lehko té fotografija poglédne.
Novi pomožni Šolski nadpazitel v Zala županiji je Dr. Pálya Aleksander.
Orsačko senje bo v Soboti 15-ga, v Lendavi 28-ga oktobra.
Prošnja vojákov. Kda vam z Bogom Pravimo i znabiti obslednjim roko podamo vsi naši dühovni pastéri, ljübi stáriši, brati i sestre, žene, deca, čtevci i podpirači Marijinoga Lista i Novin pa vsi vrti Slovenci, vas jíöhizno prosimo, obfnité se za tiáš k Blaženoj Devici Mariji, prositè jo, naj nam sprosi od smilenogá Srca Jezušovoga mir i naj v svojo materno srcé zapré tiste naše fara te, ki so v toj svetovnoj bojni že zaspala Zdaj vam podamo vsem roké i ostanemo nadale veseli slovenski vojáki: Puhan Štefan i Lopèrt Matjaš ž Bogojine, Donša Jožef z Ivá-nec, Köciper Ivan z Beltinec, Maučec Janoš z Gančan.
Na tá pitanja naj dájo odgovor, ki po vojakih zvedávajo. Ime vojakovo z pridevkom ? Je meo zvezdo, šaržo? V šterom polki, pri šteroj stotniji je slüžo i v šterom oddeíkff Kde se je narodo i šteroga meseca pa dneve ? Šteroga leta je ostao za vojáka ? Kda je stopo pod orožje v toj bojni ? Taborsko pošto keljko je meo? Na šterom bojišči je bio zadnjikrat? Kda je pisao zadnjič? Kakši glas je prišeo od njega z bojišča ?
Iz pisem naših vojakov.
Žalost vojakov zavolo zakolomnih žen.
Poštüvani vsi Slovenci par reči bi vas rad opitao, či je to Istina, kakše žalostne glasi mi esi vdablamo den za dnevom z vsoj krajov, naj več 'pa z našega slovenskoga kraja, kaj je jako tužno za slovensko krajino; tei, jako žalostni glasi so to, ka tiste ništerne žene, štere majo svoje može v bojnom poli, so doma jako slabe pameti gratale. Prosim za odpüščenje tiste, štere so nej krive, ali jaj vam ovim, štere ste krive i delate to velko žalost svojemi tivarisi, šteri se eti vo-jüj e za vero Kristušovo i za svojo familijo, za kralevčino. Zmislíte si drage žene na svoje žalostne može, šteri eti telko trpijo, ali vse dobro-volno, šterin je posteo visoka kamena gora, vankiš ostre krugle, krüh so britke skuze, hrana je krugla naših neprijatelov, štera nevemo vöre niti minote, gda bo nas zadela. Prosim Vas Lübi Slovenci! šteri ste nej mogoči doma se spokoriti, poglednite k nam na bojno pole ino ostanite prinas par dnij, ka te eti vidili, kak je velka i zmožna naša boža pomoč, štera nas že tak dugo brani, ino varje, gda šrapneli i granati leti jo gosti kak hobadje Juliuša; z strojne puške i od pešakov tak goste krugle letijo na nas,
kak kda prinas včele mlade püstijo; trosijo se vse visoke plamine od vnoge strelidbè. Pridte esi ve žene i dekle^ štere ste tak trdoga srca, ino se obrne vaše živlenje: K. J. Z. Mi šteri se je eti vojüvao pri 20 polki, kda je dobo Žalosten glas od svoje žene, je vu žalosti v vodo skočo, nej je šteo duže živeli poleg takše žene, v topo se je. Tüdi jako lepe glase dobijo od svojih žen, tisti ranjeni siromak!, šteri so v špitalaj. Jako je to tužno za našo krščansko vero. (Nekaj je istino, dosta pa nej. — Vrednik.)
Dragi Slovenci! prosim vas z gled-nite se ná vse nas vojake, šteri smo eti v bojnom poli, kak smo mi verni ino skrbni za našo vero i dotnovino, gde naj več, morem praviti vse žrtvtt-jemo, da krv i živlenje denemo na or-sački, na krščanski oltar, prosim vas vse, šteri ste doma, molite za nas!
Prosim vse verne düše, štere ste eti i šteri ste doma vu božem meri, hodimo ino se paščimo k presvetomi Srci JezuŠovomi i prosimo ga za mér, šteri žele celi svet, od toga naj menšega deteta, do toga najstaresoga človeka. Molimo z našim čistom srcom ino prosimo, ar za dobimo, kaj si Želemo.
Visiko poštüvani naši düševni pastérje z cele naše Slovenske krajinet jako se vam lepo zahvalüjem na vaši trüdaj, šteri se tak močno skrbite za naše grešne düše, ka nam te lepe knige pišete, Novine, Marijin List i drügo. Jako žmetno čakamo vsigdar tisto pošto, gda se troštamo ka pa dobimo naš lübi Marijin List, šteri nas znova po-batriva, ka mo leži obnašali naše velike težove.
Pozdravlam vse pastére naših gre-šni düs. Močen, ponizen i verem sluga ščem ostali sv. Materecerkvi. z Bogom.
(Dervarič Ivan desetnik v 20. do-mobranskom pešpolk!.)
Pošta.
Slivnjek Ferenc. Seberborci. Barbarič Janoš je ranjen. Bolnišnica je ne naznanjena, kde bi bio. Gomboc Jožefa žena. Ivinci. Daj glás na pitánja k k v denešnji novinah čteš od moža. Sakovič Ivan. Zenkovci. Vi pa od Gomboc Jožefa. Fujs Jurko. Magyarövár. Dobo sem peneze do rob. Sv. Meše so opravljene. Bog plati na podpori. Pase sem poslao. Kodila L- Tišina. 2 k. na samo.-tan od Rogač Ivana žene z Petanec sem dobo. Bog pláti. Ov dar je objávljen v Novinah sept. 26 ga. 20 Novin menje dobiš, da gorostanjüje, v drügih mestah je pa krvavo trebe. Serec Antona mati. Satahovci. Meni je té glás dáni, da je ne mrtev, nego vlovljen. Horvat Pavel. Bratonti. Slobodno. Sabo B 0. Slaveči. Zavolo kalendar me k novom! leti opotite. Kutjak Janoš. Ormos. Liste i Novine, oboje ste platiü na to leto. Bog plati. Na pošti doma čoj pozvedite, kda pride tá Novine, pt mi dajte glás. Vaša; se te cdpošljejo z tiskarne, kda druge.
Njomatott az Egyházmegyei K6nyvnyomda körforgó gyorssajtóján S*ombatheIyen.